15 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK: 94(497.4Prekmurje)“18“:27 Stanislav Zver dr. teologije, župnik, Bogojina 147, 9222 Bogojina e-naslov: stanislav.zver@gmail.com POGLED NA DOGAJANJE V PREKMURJU DO LETA 1900 – OD DELOVANJA SVETIH BRATOV DO VKLJUČITVE V RAZNE ŠKOFIJE UVOD Dogodek, ki smo ga 17. avgusta 2019 obeležili kot 100-letnico pridružitve Prekmurja k Sloveniji, je pred sto leti spremljala vrsta družbenih in cerkvenih dogajanj v deželi med Muro in Rabo. Namreč, kar vrstili so se premiki oziroma menjave civilnih oblasti: madžarska, Tkalčeva Murska republika, boljševistična madžarska oblast, itd. Seveda je ta družbena viharnost vplivala tudi na potek cerkvenega oziroma verskega življenja. Vpogled v globlje zgodovinsko ozadje nam pokaže podobno razgibano življenje v pokrajini na levem bregu Mure. Zgodovinar Anton Trstenjak, ki je prepotoval celotno Prekmurje, na pre- hodu v 20. stoletje ugotavlja o Prekmurcih: »Odtrgani od ostalih Slovencev, ze- mljepisno ločeni, od svojih gospodarjev pa tlačeni in narodno zatirani in se opirajo samo na svojo pomoč.«1 Dobrih trideset let pozneje podobno ugotavlja urednik Kalendarja Srca Je- zusovoga: »Mi vsi čütimo, da je naša Slovenska Krajina od Müre do Rabe za nas nekaj posebnoga. Draga nam je vsa slovenska domovina i vsa naša država – ali naša Krajina je bila, tak dugi čas ločena od drügih slovenskih krajin, da smo niti ne dosta čüli od krajov prek Müre. Živeli smo svoje posebno živlenje v posebnij prilikaj – tak v cerkvi kak v šoli i v uradi.«2 Skratka, v vseh segmentih življenja je pokrajina ob levem bregu Mure pol- na pestre preteklosti, ki glasno pričuje, da Slovenci tukaj nismo od včeraj. Zato 1 Anton Trstenjak, Ogrski Slovenci, v: Ljubljanski zvon (LZ) XXI (1901), str. 173. 2 Slovenska Krajina, v: Kalendar Srca Jezusovoga, 1933, str. 21. 16 Stanislav Zver nas bo odgovor na zastavljen naslov prispevka spremljal (vsaj v grobem) kot cerkveno-zgodovinski okvir tam izza časov svetih bratov Cirila in Metoda. 1 ZAČETKI KRŠČANSTVA MED PANONSKIMI SLOVENCI Podobno kot karantanski Slovenci so tudi Prekmurci sprejeli vero iz Salz- burga. Leta 796 je namreč Karel Veliki premagal Avare (Obre), pokristjanjeva- nje na območju sedanje Slovenije je poveril salzburški škofiji in sicer severno od Drave, ozemlje južno od nje pa oglejskemu patriarhatu. Sedanje Prekmurje je torej sodilo pod salzburško misijonsko področje oziroma pod upravo pokra- jinskih škofov iz Karantanije, ki se je z manjšimi časovnimi presledki v Spodnji Panoniji obdržala do leta 850.3 Že leta 798 je Karel Veliki poslal salzburškega nadškofa Arna med panon- ske Slovence, a se je ta že isto leto vrnil in s kraljevim dovoljenjem poslal v Pa- nonijo Teodorika, ki je kot pokrajinski škof združeval Slovence z obeh bregov Mure. Tako je Spodnja Panonija pokrivala ozemlje okrog Blatenskega jezera, na severozahodu do reke Rabe, na vzhodu pa do reke Drave in bila poseljena predvsem s Slovenci. Teodorikov naslednik Oton pa je imel oblast samo še v Karantaniji, ker je bila Spodnja Panonija neposredno, kot poseben arhidiako- nat, podrejena Salzburgu.4 2 KNEZ KOCELJ IN SVETA BRATA CIRIL IN METOD Kralj Ludvik Nemški (vnuk Karla Velikega) je leta 840 podelil v fevd ob- močje ob reki Zali slovanskemu knezu Pribini. Sedem let pozneje mu je ozemlje še povečal in ga postavil za mejnega grofa Spodnje Panonije. Pribina je ob reki Zali zgradil utrdbo Blatenski kostel (Blatograd), ki je postal tudi versko sredi- šče. Tako je leta 850 nadškof Liupram (836–859) tu posvetil cerkev Matere Božje in postavil Pribinovega dvornega duhovnika Dominika za nadduhovnika ali arhiprezbitera. Znana so še imena nadaljnjih nadduhovnikov: Svarnagal, Alt- frid, Rihpald. Sicer pa je Pribina postavil več cerkvá po vsej Spodnji Panoniji. Po smrti kneza Pribine leta 861 (ubili so ga Moravani) je leto pozneje mejni grof postal njegov sin Kocelj, ki je ostal frankovski vazal do leta 869, nato pa vladal pet let kot samostojni knez. V tem času, torej v obdobju Kocljeve samo- stojnosti, sta prišla v Blatenski kostel sv. brata Ciril in Metod, ki sta potovala v Rim iz Velike Moravske in sta s seboj prinesla slovanske knjige, ki jih je Kocelj kot izobražen vladar zelo vzljubil. V njegovem času je postal Blatograd z bogo- slovno šolo, ki je nudila pouk v slovanščini (imeli so gramatiko, Sv. pismo nove 3 Metod Benedik, Slovenci sprejmejo in utrjujejo svoje krščanstvo, v: Josef Lenzenweger e tal., Zgodovina Katoliške cerkve, Celje 1999, str. 181–191 (dalje: Benedik: Slovenci sprejmejo in utrjujejo svoje krščanstvo). 4 Prim. Franc Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije, Maribor 1928, str. 20–25; Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, Ljubljana 1955, str. 100–101. Pogled na dogajanje v Prekmurju do leta 1900 – od delovanja svetih bratov do vključitve v razne škofije 17 zaveze, psalme …), središčna izobraževalna ustanova v slovanskem svetu. Kako izobražen in državniško nadpovprečno razgledan je bil Kocelj, priča tudi nje- govo dopisovanje s papeži. Papež Janez VIII. ga imenuje celo za modrega moža (prudentissime vir). Med obiskom v Rimu je 14. februarja 869 sv. Ciril umrl, Metod pa je po vr- nitvi z zelo uspešnim širjenjem slovanskega bogoslužja izrinil vpliv Salzburga. V navezi z velikomoravskima knezoma Rastislavom in Svetopolkom je potem knez Kocelj prosil Rim za lastno slovansko škofijo, kar je uslišal papež Hadrijan II., ki je pooblastil sv. Metoda, da organizira samostojno metropolijo, ki bi po- krivala ozemlje Panonije in Moravske ter tako ponovno vzpostavi antično smir- nijsko nadškofijo. Žal je načrt spodletel, ker je Svetopolk s pomočjo Frankov leta 870 zrušil velikomoravskega kneza Rastislava, Metoda pa so nemški škofje zajeli in ga imeli na Nemškem ujetega več kot dve leti, torej do leta 873, ko je bil po posredovanju papeža Janeza VIII. osvobojen. Umrl je na Velikomoravskem okrog leta 885, blizu Velehrada na Češkem. Njegov grob je pravzaprav neznan, samo izročilo priča, da je v Velehradu tudi pokopan. Tudi za knezom Kocljem se po Metodovi osvoboditvi leta 873 izgubi vsaka zgodovinska sled, saj nam nista poznana ne letnica njegove smrti kot tudi ne njegov grob. O Spodnji Panoniji pa zgodovinski viri pričajo, da leta 874 ni bila več sa- mostojna kneževina, ampak zopet frankovska mejna grofija, ki je pripadala vzhodno-frankovskemu kralju Karlmanu, po dveh letih, torej leta 876, pa nje- govemu sinu Arnulfu Koroškemu. Vpričo vse pogostejših vdorov Madžarov pa je ta leta 896 predal ozemlje Spodnje Panonije v zaščito slovanskemu knezu Braslavu. Vendar je bila to kratkoročna rešitev, saj je zaradi madžarskih vdorov frankovska politična ureditev okrog leta 900 popolnoma popustila in so Ma- džari Spodnjo Panonijo kot mejno grofijo uničili.5 3 OBDOBJE MADŽARSKE CERKVENE UPRAVE V PREKMURJU Po letu 955, ko jih je na Leškem polju pri Augsburgu premagal cesar Oton I. Veliki, so se Madžari umaknili v Panonsko nižino. Ozemlje Prekmurja, ki je spadalo v območje njihovega obrambnega pasu, so si sicer lastili, ni pa bilo pritegnjeno v županijski upravni sistem, ki je bil vpeljan v 10. in 11. stoletju. Ker pa se je madžarska cerkvena uprava ravnala po civilni, je bilo Prekmurje izvzeto tudi iz madžarske cerkvene uprave. Med letoma 955 in 1075 je zato spa- dalo pod jurisdikcijo Salzburga. Takšen položaj je verjetno ostal, dokler ni kralj Ladislav (1077–1095) vključil ozemlja Prekmurja v madžarsko civilno in s tem 5 Prim. Metod Benedik, Slovenci sprejemejo in utrjujejo svoje krščanstvo, str. 188–189; Franc Grivec, Sv. Ciril in Metod, Celje 1963, str. 126–131, 153–168; France M. Dolinar, Slovenski zgodovinski atlas, Ljubljana 2011, str. 53–54. 18 Stanislav Zver tudi cerkveno upravo. Isti kralj je leta 1094 ustanovil novo škofijo v Zagrebu, ki ji je bilo (najbrž) priključeno ozemlje obeh sedanjih prekmurskih dekanij in so tako bili prekmurski Slovenci združeni pod eno cerkveno upravo. To pa ni trajalo dolgo, saj je vsa Železna županija s sedežem v Vasváru, ki ji je pripadalo tudi gornje Prekmurje, prišla leta 1176 pod škofijo v Györu. Dolnje Prekmurje, ki pa je civilno-pravno spadalo pod Zalsko županijo s sedežem v Zalávaru, je ostalo pod jurisdikcijo Zagreba. Kljub poznejšim sporom je ozemlje sedanje so- boške dekanije Györ upravljal do leta 1777, ko je ogrska kraljica Marija Terezija ustanovila novo škofijo v Sombotelu, ki je ponovno združila vse prekmurske Slovence pod isto škofovsko palico. Združitev je pozitivno vplivala na versko in narodno zavest. Ista cerkvena uprava je »klicala« k edinosti versko razdelje- no prebivalstvo soboške dekanije, na lendavsko dekanijo pa je zmanjšala vpliv Zagreba. Ločenost prekmurskih Slovencev na cerkvenoupravnem področju do ustanovitve te nove škofije je namreč imela usodne posledice v času reformacije in protireformacije.6 4 REFORMACIJA IN REKATOLIZACIJA V PREKMURJU V versko enotno celovitost prekmurskega slovenskega življa je v 16. stoletju vstopil protestantizem s podporo plemiških rodbin Szécsijev (Gornja Lendava), Bánffyjev (Dolnja Lendava) in Batthyányjev (Petanjci), ki so v letih 1560 in 1570 prestopile v »novo vero«, pozneje (1595) pa v kalvinizem. Tako so bile od leta 1592 do 1672 vse cerkve soboške dekanije v protestantski upravi. V 17. stoletju pa se je soboški seniorat povečal celo z novimi župnijami iz sedanje lendavske de- kanije (Bogojina, Dobrovnik, Turnišče). Seveda so zemljiškim gospodom, ki so skladno s svojo vero nastavljali tudi duhovnike, morali slediti tudi podložniki. Zato so konec 16. stoletja in v začetku 17. stoletja vse župnije Prekmurja vodi- li kalvinski pridigarji. Kalvinizem je podpiral zlasti zemljiški gospod v Gornji Lendavi Tomaž Szécsi (1555–1618). Po letu 1616 so nekatere župnije v sedanji soboški dekaniji od kalvincev spet prevzeli luterani. Na dolnjelendavskem ob- močju pa je grof Krištof Banffyn leta 1608 prestopil v katoliško vero in s pomo- čjo jezuitskih misijonarjev po vaseh začel rekatolizacijo. V tridesetih letih 17. stoletja so se tudi grofje Széchyji vrnili h katoliški veri. Sicer pa sta zmaga nad Turki pri Monoštru leta 1664 in vasvárski mir ze- mljiškim gospodom pomagala pri prenovi na verskem področju. Protestantski in kalvinski pridigarji so bili izgnani iz župnij okrog leta 1672, ko je bilo lutera- nom odvzetih osem cerkva. V času katoliške obnove so se zgoraj omenjene gro- fovske rodbine vrnile v Katoliško cerkev. Niso se pa rekatolizirale svobodnjaške 6 Prim. Ivan Zelko, Murska Sobota kot sedež arhidiakonata in cerkvenoupravna pripadnost Prekmurja v srednjem veku, v: Kronika 11 (1963), št. 1, str. 44–45. Pogled na dogajanje v Prekmurju do leta 1900 – od delovanja svetih bratov do vključitve v razne škofije 19 rodbine iz župnij Sv. Benedikt, Gornji Petrovci in Hodoš, cerkve v teh župnijah so bile luteranom namreč odvzete šele leta 1732. To pa seveda še ni pomenilo, da se je spreobrnilo v katoliško vero vse prebivalstvo soboške dekanije. Zato so bili protestanti prisiljeni hoditi k bogoslužju v t. i. artikularne kraje na Madžarskem ali pa so se tja tudi izselili (najbližja sta bila Nemes Csó in Šurd). Versko svobodo, kljub posredovanju vernikov na cesarskem dvoru, so pro- testanti dobili šele s tolerančnim patentom Jožefa II. leta 1781, ki se je v Prek- murju začel uresničevati dve leti pozneje, torej 1783, ko so se oblikovale tri nove protestantske župnije: Puconci, Hodoš in Križevci. Pozneje so se jim pridružile še župnije v Bodoncih, Gornjih Petrovcih, Domanševcih, Murski Soboti, Mora- vskih Toplicah, Lendavi, Gornjih Slavečih, Apačah in v Selu. Z versko obnovo Prekmurja je povezano tudi delovanje duhovnika in pi- satelja Mikloša Küzmiča (1737–1804). Kot župnik in dekan pri Sv. Benediktu v Kančevcih je veliko storil za versko rast in duhovno poglobitev ter za kulturno in narodno osveščanje prekmurskih Slovencev, zlasti katoličanov. Pod mecen- stvom prvega sombotelskega škofa Jánosa Szilija (1777–1799) je namreč s svoji- mi (sedmimi) knjigami, posebej še s svojo Molitveno knjigo, ki je doživela vsaj 28 ponatisov, in s prevodom nedeljskih in prazničnih evangelijev, ki so jih rabili v cerkvah Prekmurja več kot 150 let, vtisnil pozitiven in dolgoročen pečat na slovensko krajino tako na njenem prosvetnem kot verskem področju.7 5 TURŠKI VPADI V Kalendarju Najszvetesega Szrca Jezusovoga za leto 1910 beremo, da so bile prebivalcem Turnišča na eni strani dane meščanske pravice, po drugi strani pa so bili podvrženi »pod grozno oblast sovražnikov krščanskega imena … in je ljudstvo zaradi tega veliko trpelo od turških vojakov – roparjev,« kar potrjuje listina iz leta 1648.8 Sicer pa je vse Prekmurje v času reformacije in katoliške obnove veliko trpelo zaradi Turkov, ki so po bitki pri Mohaču leta 1526 začeli pustošiti po de- želi. Ko je 21. oktobra 1600 padla trdnjava Velika Kaniža, se je turško ropanje, uničevanje vasi in vodenje ljudi v sužnost nadaljevalo dobrih sto let. Nekaterim krajem je bil naložen tudi davek za turškega cesarja. Leta 1636 je vzhodno Pre- kmurje: Turniška pražupnija, Beltinci, Dokležovje, Krog, Balkovci, Martjanci, Benedikt, Kobilje postalo turško področje. Po bitki pri Monoštru leta 1664 se je turški pritisk nekoliko omilil. Tako so bile leta 1969 s strani Zagrebške škofije vizitirane župnije v Turnišču, Bogojini, Dobrovniku in nekatere župnije, ki so 7 Prim. Franc Šebjanič, Protestantsko gibanje panonskih Slovencev od 16. do 18. stoletja, v: ČZN 42 =7 (1971), št. 2, str. 159–161; Ivan Zelko, Protestantska cerkvena uprava v Prekmurju od konca XVI. stoletja do 1781, v: BV 30 (1970), št. 3–4, str. 221–223; Ivan Zelko, Verska obnova v Prekmurju, tipkopis, str. 3. 8 Prim. Jožef Klekl, ml., Törnisce, v: Kalendar Najszvetesega Szrca Jezusovoga 1910, str. 60. 20 Stanislav Zver danes na Madžarskem (Rsznek, Csesztreg, Keka-Szent Miklós …). Ostalo ob- močje v smeri Velike Kaniže pa je bilo še vedno turško področje, zato vizitator iz strahu pred krivoverci in pred Turki ni mogel opraviti vizitacijskega poslan- stva. Večji turški vpliv nad Prekmurjem se je pojavil v letih 1678–1683, ko je turška vojska prodirala proti Dunaju. V teh letih je bila verjetno vsa pokrajina med Muro in Rabo spet turško ozemlje. Prebivalstvo pokrajine je trpelo pod Turki tudi v mirnih razdobjih, o če- mer pričajo primeri, kako so vojaki polmeseca ropali in vodili ljudi v sužnost. Listine prav tako izkazujejo, da so v letih 1626, 1630 in 1631 odpeljali v sužnost veliko ljudi (npr. samo iz turniške župnije 230). Uničeni so bili mnogi kraji ozi- roma vasi. Okoli leta 1683 so ob požarih, ki so jih povzročile turške čete, pogo- rele tudi cerkve na Tišini, v Markovcih in Vélikih Dolencih ter Lendavi. Sledovi »krvavih turških kopit« v Prekmurju so ostajali večplastni: zred- čeno in obubožano, revno, na versko-duhovnem področju pa po reformaciji in protireformaciji nepoučeno prebivalstvo; še posebej v gornjem Prekmurju, saj je tu primanjkovalo duhovnikov, zato so jih marsikje nadomeščali licenciati.9 6 VERSKO-KULTURNE RAZMERE V PREKMURJU V 18. IN 19. STOLETJU Ob srebrnem jubileju Novin leta 1938 je uvodničar v jubilejni številki za- pisal: »Pa smo mi že od 1715. leta imeli slovenske knjige, tudi v šolaj. V dvajsetem stoletji pa so nas Vogri želeli potopiti v svojem morji i nam vzeti od Boga dani materin slovenski jezik /…/. Proti vogrskomi vali pa se je zdigno tüdi močen val naših narodnih dühovnikov, štere je zbüdo na delo dr. Franc Ivancy. Za leto 1904, smo dobili kalendar i mesečnik Marijin list. S tem je bilo zasnôvani velki začetek, lüstvo je poleg slovenske molitvene knige, katekizmuša i biblije melo vse leto v rokaj slovensko čtenjé v domačo reči. Pa vse to je bilo premalo. Ešče ravno zadnji čas, malo pred začetkom velkoga boja, so prišle Novine, da bi to- lažile v ešče bole zapüščenom časi /…/; da so nas Novine včilé čteti /…/; spo- znavali smo z njih svet slovenski pa slovanski /…/. Ne pozabimo, da so Novine vsaki tjeden znova glasile: Slovenska reč na vogrskom živé, slovenska reč nam je draga, potrebna, edina naša /…/. Novine so bile stalen ogen, ki je vsemi sveti glaso: Tü smo Slovenci! To je bila naša narodna zastava, štera je glasila našo volo, ostati Slovenci i ta vola nas je dozorila za osvoboditev i združevanje z brati prek Mure /…/. Če bi mi bili neizobražena čreda brez slovenskih knjig, novin, se svet ne bi brigao za nas i bi nas pustil Vogrom /…/. Naš tisk pa je osvedočo 9 Ivan Zelko, Turška oblast v Prekmurju, v: Zgodovina Prekmurja; izbrane razprave in članki, Murska Sobota 1996, str. 322–326 (dalje: Zelko, Zgodovina Prekmurja); Ivan Zelko, Turška oblast in ropanja v gornjem Prekmurju, v: Zelko, Zgodovina Prekmurja, str. 327–329. Prim. tudi Jožef Smej, Turki v Turnišču leta 1640 in 1641, v: Stopinje 2004, str. 76–79. Pogled na dogajanje v Prekmurju do leta 1900 – od delovanja svetih bratov do vključitve v razne škofije 21 našo kulturno zrelost.«10 Navedek nazorno prikaže »nacionalno kulturno« sta- nje in dogajanje v Prekmurju v 18. in 19. stoletju, kot tudi na začetku 20. stoletja. Prav v času reformacije in katoliške prenove oziroma v času turških vpa- dov so se začele v Prekmurju pojavljati rokopisne pesmarice (najstarejše iz 16., najmlajše pa iz 18. stoletja, vseh je okrog 80). Prvo knjigo, katere letnico izdaje omenjajo Novine, je natisnil protestant Franc Temlin in sicer Mali Katechismus. Med letoma 1715 in 1919 je v prekmurščini natisnjenih 334 tiskov. Najpomemb- nejša med prekmurskimi pisci in prevajalci sta bila v 18. stoletju Štefan Küzmič s prevodom knjige Vöre krsztsánszke krátki návuk (1754) in Novo zavezo iz gr- ščine (1771) ter Mikloš Küzmič, katoliški duhovnik in pisatelj. Seveda je na prehodu v 19. stoletje potrebno omeniti še vsaj nekatere pisce, kot recimo evangeličana Janoša Kardoša (1801–1875) in Aleksandra Terplana (1816–1858) ter prvega katoliškega prekmurskega posvetnega pisca Jožefa Ko- šiča (1788–1867), ki se je ukvarjal tudi z zgodovino in etnografijo prekmurskih Slovencev. Vsi ti in drugi prekmurski pisci iz 18. in 19. stoletja so s svojo pisano besedo stali na okopih obrambe prekmurskega slovenskega jezika, kar se je po- kazalo kot pomemben dejavnik v obdobju poskusa raznarodovanja prekmur- skih Slovencev.11 6.1 Raznarodovanje prekmurskih Slovencev Liberalizem, ki se je pojavil kot ideološka smer v Evropi že v 18. stoletju, je v drugi polovici 19. in še na začetku 20. stoletja oblikoval miselno, kulturno, politično in s tem tudi versko stanje na Ogrskem. Tudi duhovščina je sledila po- litičnim spremembam oziroma ideologiji, ki je zagovarjala popolno človekovo avtonomijo. Posledicam tudi prekmurski Slovenci niso ušli. Nekako do polovice 19. stoletja je bila madžarska država dokaj tolerantna do številnih manjšin. Že za časa četrtega sombotelskega škofa Andrása Böleja (1824–1843) pa se je začel pojavljati vse močnejši madžarski duh: podkrepljen z liberalizmom, ki je črpal ideje iz protestantizma in francoske revolucije, nasla- njajoč se na madžarski nacionalizem in šovinizem. Nastopilo je vsestransko in splošno potujčevanje. Že leta 1828 so morali v župnijskih šolah poučevati ma- džarski jezik, o znanju katerega se je škof sam prepričal ob vizitacijah in birmah. Od duhovnikov, nastavljenih na slovenskih župnijah, je zahteval pisanje matič- nih knjig v madžarščini, ki jo je kot učni predmet uvedel celo v bogoslovje. Po Bölejevi smrti je sicer raznarodovalni pritisk nekoliko popusti, da bi se v času Imreja Szabóje (1869–1881), sedmega sombotelskega škofa, pojavil ostre- je in v več oblikah. Škof je dobro vedel, kako velik vpliv ima šola pri oblikovanju 10 Bg., Pomen »Novin« za slovenstvo, v: Novine: glasilo Slovenske Krajine 25 (1938), št. 50, str. 1–2. 11 Vilko Novak, Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana 1976, str. 41–84 (dalje: Novak, Izbor prekmurskega slovstva). 22 Stanislav Zver narodne zavesti človeka. Zato se je, celo prej kot sama vlada, potegoval za pouk madžarščine, kar je razvidno iz njegovih okrožnic. Dr. Franc Rogač piše o njem leta 1915: »Navdušenost prebujenja madžar- skega naroda in s tem povezane napake niso šle mimo njegove duše brez po- sledic. V mnogih krajih je duhovščina v navdušenosti za narodno misel zgubila cerkveni čut, podlegla ozračju nove dobe, prisluhnila krilaticam, ki so bile vr- žene med ljudstvo in spolzela na široko področje liberalizma, ki ni nič drugega kot najskrajnejši indiferentizem-brezbrižnost za vero.«12 Kako si je madžarski jezik utiral pot v šole, kako mu je to proti koncu 19. stoletja uspelo, pove I. Zelko: »Komaj se je pouk v šoli začel razvijati v slovenski smeri, v rahli povezavi s knjižnim jezikom onstran Mure, že so se zbirali, oblaki, ki so obetali vse to uničiti. Oster val madžarizacije je postopoma izrinil slovenski jezik iz šole, ter ga ob koncu 19. stoletja v celoti izrinil z izjemo verouka. O teh zadevah pa se je največ pogovarjala, odločala in slovenske pravice zagovarjala duhovščina.«13 Pritisk raznarodovanja je postajal vse hujši. Ta se je povečal zlasti po uved- bi dualizma, Dunaj je bil namreč prisiljen v sporazum z Madžari zaradi poraza v vojni z Bismarckovo Prusijo. Tako se je od leta 1867 avstrijsko cesarstvo delilo na Avstrijo in Ogrsko. Na Ogrskem so imeli prevlado nad drugimi narodi, če- prav so ti predstavljali skoraj polovico prebivalcev Madžarske. Tudi v Prekmur- ju je oblast z načrtno madžarizacijo uvajala madžarski jezik. Od leta 1882 npr. niso mogli dobiti diplome tisti učitelji, ki niso obvladali madžarščine toliko, da bi lahko v tem jeziku poučevali v šoli. Z zakonom iz leta 1907 se je pritisk na šol- nike samo okrepil. Madžarski nacionalistični duh je vse bolj preplavljal prosve- tno, politično in cerkveno življenje prekmurskega ljudstva. Madžari so branili vstop mohorjevkam in slovenskim listom (Straža, Cvetje z vrtov sv. Frančiška, Slovenski gospodar, Bogoljub …).14 Narodno zavedne slovenske duhovnike so premeščali na ogrske župnije, na njihova mesta pa nastavljali madžarske. Že pred letom 1889 so prekmurska krajevna imena pomadžarili. Na vsak način so hoteli leta 1896, ob 1000-letnici svojega prihoda na evropska tla, vcepiti Slovenski krajini popolnoma madžar- ski videz. Madžarizacija je napredovala s podporo državne in višje cerkvene oblasti.15 12 Franc Rogač, Dr. Fr. Ivanocy, v: Kalendar 1915, str. 48. 13 Ivan Zelko, Dekanija Murska Sobota, tipkopis, Špitalič 1958, str. 3. 14 Prim. Stanislav Zver, Dr. Franc Ivanocy in Mohorjeva družba, v: Ivanocyjev simpozij v Rimu (ur. Vilko Novak), Rim 1985, str. 29–35. 15 Prim. Ivan Škafar, Slovenska narodna zavest dr. F. Ivanocyja in narodni pomen prekmurskega tiska v XX. stoletju, v: Dialogi 6 (1970); št. 7, str. 463–479; št. 8–9, str. 554–571; Kovačičevi spomini na Prekmursko iz leta 1893, v: ČZN 41=6 (1970), št. 2, str. 321–352; Vilko Novak, Miselni, narodnostni in verski tokovi v Prekmurju ob prehodu XIX. v XX. stoletje, v: Zbornik simpozija o msgr. J. Kerecu (ur. Tone Ciglar), Ljubljana 1999, str. 13–22. Pogled na dogajanje v Prekmurju do leta 1900 – od delovanja svetih bratov do vključitve v razne škofije 23 6.2 Narodna zavest katoliških duhovnikov Preprosto ljudstvo je seveda v teh težkih razmerah govorilo in čutilo slo- vensko. Ob strani mu je stala le večina domače katoliške duhovščine pod vod- stvom dr. Franca Ivanocyja (1857–1913). O tej povezanosti je Slovenec zapisal: »Polni hvaležnosti priznavamo, da nam je bila cerkev s svojo duhovščino v naj- težjih časih edina tolažnica. Zlasti o slovenski duhovščini moramo reči, da je bila vedno na strani ljudstva, od tod izvira naša ljubezen do nje.«16 Tudi dr. Matija Slavič, ki je bil izvedenec za Prekmurje na pariški mirovni konferenci, pravi o tem obdobju, da je duhovščina z malimi izjemami ohra- nila ljubezen do zatiranega prekmurskega ljudstva in njegovega slovenskega jezika, ter ugotavlja: »V zadnjih desetletjih, ko je bila nevarnost za prekmursko narodnost že zelo velika, si je za njo pridobil velike zasluge dr. Franc Ivanocy, kanonik in dekan na Tišini /…/. Dr. Franc Ivanocy pa je zbiral okoli sebe prek- murske dijake in bogoslovce ter jih navduševal za narodno mišljenje. Zato se po pravici imenuje oče prekmurskih Slovencev.«17 Na slovesnosti v Kančevcih v Prekmurju 24. avgusta 1997, posvečeni 260-letnici rojstva Mikloša Küzmiča in 140-letnici rojstva dr. Franca Ivanocyja, je škof dr. Jožef Smej poudaril: »Ne bi nihče odpiral meje v naši bližini – v Pro- senjakovcih in na Kobilju – temveč bi odpiral mejo na Muri (isti dan sta bila v imenovanih vaseh odprta dva nova mejna prehoda z Madžarsko, op. S. Z.), če ne bi bilo najprej Mikloša Küzmiča, ki je leta 1783 napisal Knjigo molitveno na hasek slovenskoga naroda /…/. Ne bi odpirali meje tu, temveč na Muri, če ne bi bilo – očeta ogrskih Slovencev, Prekmurcev, dr. Franca Ivanocyja /…/.«18 F. Ivanocy se je namreč v odporu do liberalizma, ki je zajel tudi madžarske cer- kvene kroge, in iz ljubezni do domačega ljudstva odpovedal profesuri v Sombo- telu in postal župnik na Tišini ter dekan soboške dekanije. Na Tišini je »bil težke bitke« s (pro)madžarskimi časopisi in oblastmi zaradi obrambe slovenstva med svojim ljudstvom. Da širi slovenske knjige (Mohorjevke), da je panslavist, vele- izdajalec, da otroke uči verouk in spoveduje v prekmurščini …, ga ni napadalo samo časopisje, ampak je bil tako s strani cerkvenih kot državnih oblasti več- krat klican na zagovor. Kljub temu pa je s sodelavci leta 1904 izdal (za začetek prekmurskega periodičnega tiska) Najsvetejšega Srca Jezušovoga veliki kalendar. Z vidika kulturne, jezikovne, nacionalne in verske ozaveščenosti je bila izdaja Kalendarja, posebej še prvega letnika, zares pionirsko delo. Prav »projekt Ka- lendar« je namreč opogumil Ivanocyjevega sodelavca Jožefa Klekla st. tudi za izdajanje »Marijinega lista« (1904) in »Novin« (1913). Torej je Kalendar odprl 16 Matija Slavič, Ešče ednok g. J. Matošič, v: Slovenec 54 (1926), št. 178, str. 7. 17 Matija Slavič, Prekmurje, Ljubljana 1921, str. 37–38. 18 J. Zadravec, Zasledovani spomin, v: Družina 46 (1997), št. 35, 7. september 1997, str. 17. Jože Zadravec, rojen 1. januarja 1939, v Odrancih, v mašnika posvečen 29. junija 1966, prof. slavistike, živi v Ljubljani. 24 Stanislav Zver pot drugim publikacijam prekmurskega periodičnega verskega tiska, ki je kljub pomanjkljivostim ostajal edino in poglavitno slovensko branje in v prekmur- skem bralcu ohranjal narodno identiteto. SKLEP Ob 100-letnici pridružitve najbolj severovzhodne slovenske pokrajine k matici, po njeni vijugasti zgodovinski poti, ki so jo (vsaj nekoliko) nakazali gor- nji mejniki, smemo zapisati: Dandanes vsakemu, ki jo iskreno išče, ni težko spoznati prave resnice, in to v nasprotju z »uradno resnico« iz polpreteklosti, ki je na račun heroiziranja posameznikov, zasvojenih z veri nasprotno ideolo- gijo, tudi v Slovenski krajini zmanjševala pomembnost pastoralnega, zlasti pa narodnostnega dela katoliške duhovščine na čelu z dr. Francem Ivanocyjem na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Ta zgodovinska resnica pa naravnost znova in znova kliče na plan širše in poglobljene razprave o prekmurski katoliški duhovščini in njenem deležu za stanje državne meje med Slovenijo in Madžarsko. Kajti poleg družine in doma- če hiše je bila Cerkev z duhovniki osrednji dejavnik ohranjevanja in negovanja narodnega jezika, s tem pa tudi narodnosti.19 Ob tem ne bo odveč misel, da ima vsaka doba svoje posebne naloge in izzive, ki zahtevajo na vseh področjih človekovega udejstvovanja, tudi v duhov- ništvu, ustrezne odgovore, katerih nosilci pa so navadno izjemne osebnosti. Pri apostolu Pavlu je recimo lik duhovnika odet s plaščem spoznanja »ves Kristu- sov«, kljub temu pa so pri njegovi osebnosti opazne nekatere Pavlu lastne pote- ze, ki se izrisujejo tudi na njegovih sodelavcih. Ta svojskost se je odražala zlasti v poznavanju potreb takratnega časa in v primernih odgovorih nanje. Drugo dejstvo, ki ga posebej duhovnik prav tako ne sme zanemariti, je resnica, da mora postati in ostati Gospodov služabnik, kakršnega potrebuje prostor, okolje in doba, v kateri živi, posebej pa še ljudje, med katerimi deluje in jim služi. Zdi se, da je Ivanocy s krogom svojih sodelavcev (Jožef Klekl st., Ivan Baša, Peter Kolar, dr. Franc Rogač, Jožef Sakovič, Jožef Klekl ml., Ivan Slepec, dr. Mir- ko Lenaršič, Štefan Kühar)20 oboje dobro razumel in tudi primerno odgovoril 19 Prim. Novak, Izbor prekmurskega slovstva, str. 8–9. 20 Dr. Franc Ivanocy, rojen 25. avgusta 1857 v Ivanovcih, posvečen v mašnika 11. julija 1882 v Györu, kaplan v Murski Soboti (1882– 1883). Leta 1883 je postal prefekt v sombotelskem bogoslovju. Dve leti pozneje (1885) je doktoriral z disertacijo »Sveto pismo in klinopisni spomeniki«, leta 1886 je že postal redni profesor dogmatike. Toda razočaran nad nacionalizmom in liberalizmom madžarske duhovščine se je leta 1889 umaknil kot župnik na Tišino; leta 1893 je postal dekan soboške dekanije, 1907 pa častni kanonik. Zaradi neprestanih bojev s cerkvenimi in državnimi oblastmi za pravice rojakov v družbenem in narodnem pogledu je prezgodaj umrl, 29. avgusta 1913, pokopan je v Kančevcih.Njegovi najožji sodelavci pa so bili: Jožef Klekl st., rojen 13. oktobra 1974 na Krajni, posvečen 1897, kaplan na Tišini, v Incédu, Črensovcih, župnik pri Sv. Sebeščanu. Od 1910 živel kot upokojeni duhovnik večinoma v Črensovcih, bil narodni poslanec, »apostol dobrega tiska«, ustanovitelj Agrarne zadruge, voditelj bratovščin, tretjega reda itd. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v Celldömölku. Umrl je 30. maja 1948 v Murski Soboti. Pogled na dogajanje v Prekmurju do leta 1900 – od delovanja svetih bratov do vključitve v razne škofije 25 »na ta znamenja časa«, tako na pastoralnem področju kot tudi v boju za naro- dnostne pravice svojega ljudstva. S tem krogom duhovnikov je Ivanocy odločno posegel v neugodne razmere, ki so prekmurskim Slovencem grozile na naro- dnostnem, jezikovnem in verskem področju ter vse trdneje usmerjal pogled Prekmurcev k bratom na desnem bregu Mure, oziroma gradil premostitev, ki se je zgodila pred sto leti. Zato tudi smemo zapisati, da je bila priključitev Prekmurja k matici sicer »rojena« 1. avgusta 1919 na pariški konferenci, »spočeta« pa z velikim deležem v desetletja trajajočem požrtvovalnem delu prekmurske katoliške duhovščine, ki je doseglo višek in cilj na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Seveda je isti duhovščini pripisati tudi zasluge, da je bila v cerkvenem pogledu Slovenska krajina s 1. de- cembrom 1923, sicer kot administratura, pridružena lavantinski škofiji. VIRI IN LITERATURA Neobjavljeni viri Zelko, Ivan, Verska obnova v Prekmurju, tipkopis, 3, (osebni arhiv S. Z.). Časopisni viri Bg., Pomen »Novin« za slovenstvo, v: Novine Slovenske Krajine 25 (1938), št. 50, str. 1–2. Ešče ednok g. J. Matošič, v: Slovenec 54 (1926), št. 178, str. 57. Klekl, Jožef (ml.), Törnisce, v: Kalendar Szrca Jezuszovoga na 1910 leto, str. 60. Rogač, Franc, Dr. Fr. Ivanocy, v: Kalendar 1915, str. 48. Slovenska Krajina, v: Kalendar Srca Jezusovoga, 1933, str. 21. Ivan Baša, ob Kleklu najpomembnejši Ivanocyjev sodelavec, rojen 11. aprila 1875 v Beltincih, posvečen 1898, kaplan v Rabskem sv. Martinu, pri Sv. Juriju, v Rohoncu, župnik v Novi gori in Bogojini od 1908 do smrti 13. februarja 1931. Pokopan je v Bogojini. Peter Kolar, rojen 18. junija 1855 na Tišini, posvečen 1882, umrl kot župnik v Beltincih 13. decembra 1907. Dr. Franc Rogač, rojen 29. avgusta 1880 na Tišini, posvečen 1903, 1921 stolni kanonik v Sombotelu, tam 1948 posvečen v škofa. Umrl kot pečujski rezidencialni škof 20. februarja 1961. Pokopan je v Pečuhu na Madžarskem. Jožef Sakovič, rojen 2. februarja 1874 v Vadarcih, posvečen 1899, kaplan in administrator v več župnijah na Madžarskem in v Prekmurju; od 1913 do 1928 administrator in župnik v Turnišču, nato župnijski upravitelj na Dolnjem Seniku, kjer je umrl 22. septembra 1930. Jožef Klekl ml., rojen 3. marca 1879 na Krajni, posvečen 1902, umrl kot župnik v Vel. Dolencih 24. septembra 1936. Ivan Slepec, rojen 14. junija 1872 v Murski Soboti, posvečen 1896, kaplan in nato župnik v Murski Soboti, po Ivanocyjevi smrti dekan soboške dekanije, od 1919 do 1923 generalni vikar sombotelskega škofa za soboško dekanijo, 1922 pa imenovan od istega škofa za častnega kanonika, umrl 29. junija 1936 v Murski Soboti. Dr. Mirko Lenarčič, rojen 13. novembra 1882 v Gornjih Slavečih, posvečen 1907, dr. cerkvenega prava 1909, umrl kot župnik v Nyögéru na Madžarskem 30. maja 1966. Štefan Kühar, rojen 18. avgusta 1887 v Gradišču, posvečen 1911, umrl kot župnik v Beltincih 1. januarja 1922. V vrsti »starejših« rodoljubov duhovnikov pa sta zelo pomembna cankovski župnik Jožef Borovnjak (1826–1909) in martjanski župnik Jožef Bagári (1840–1919). Med mlajšimi sta v prelomnem času pridala »slovenski stvari« velik, nezamenljiv delež dijaka, Maistrova borca, pozneje duhov- nika: Jožef Godina (1898–1986), ki so ga Madžari podobno kot Ivanocyja in J. Klekla st. »registrirali kot izdajalca domovine«, ki se je v zahvalo Bogu za srečen pobeg iz sombotelskega zapora odločil za duhovništvo in ga je pozneje nemški okupator pregnal iz Jesenic. Leta 1943 se je umaknil v Rim, leta 1948 pa v ZDA. V domovini je bil 1946 obsojen v odsotnosti na štiri leta prisilnega dela in počiva na D. Bistrici, župnija Črenšovci; in Ivan Jerič (1891–1975), nekdanji župnik v Turnišču, dekan in dvakratni generalni vikar za Prekmurje; torej oba velika narodnjaka in rodoljuba. 26 Stanislav Zver Literatura Benedik, Metod, Slovenci sprejmejo in utrjujejo svoje krščanstvo, v: Josef Lenzenweger et al.,Zgodovina Katoliške cerkve, Mohorjeva družba, Celje 1999, str. 181–191. Dolinar, France Martin, Slovenski zgodovinski atlas, Nova revija, Ljubljana 2011, str. 53–54. Grivec, Franc, Sv. Ciril in Metod, Družba sv. Mohorja, Celje 1963. Pivko, Ljudevit, Pribina in Kocelj v Panoniji; Ciril in Metod, v: Zgodovina Slovencev, II. zvezek (ur. H. Schreiner), Slovenska Šolska Matica, Ljubljana 1909, str. 80–87. Kos, Milko, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, Slovenska matica, Lju- bljana 1955. Kovačič, Franc, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, v: Zgodovina La- vantinske škofije, Lavantinski kn. šk. ordinariat, Maribor 1928, str. 100–101. Novak, Vilko, Miselni, narodnostni in verski tokovi v Prekmurju ob prehodu XIX. v XX. stoletje, v: Zbornik simpozija o msgr. Jožefu Kerecu (ur. Tone Ciglar), Katehetski center – Knjižice, Ljubljana 1992, str. 13–22. Novak, Vilko, Izbor prekmurskega slovstva, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1976. Slavič, Matija, Prekmurje, Slovensko krščansko-socialna zveza, Ljubljana 1921. Smej, Jožef, Turki v Turnišču leta 1640 in 1641, v: Stopinje 2004, str. 76–79. Šebjanič, Franc, Protestantsko gibanje panonskih Slovencev od 16. do 18. stoletja, v: Časopis za zgodovino in narodopisje = Review for history and ethnography 42 =7 (1971), št. 2, str. 159–161. Škafar, Ivan, Slovenska narodna zavest dr. F. Ivanocyja in narodni pomen prekmurskega tiska v XX. stoletju, v: Dialogi 6 (1970) št. 7, str. 463–479; št. 8–9, str. 554–571. Škafar, Ivan, Kovačičevi spomini na Prekmursko iz leta 1893, v: Časopis za zgodovino in narodopisje = Review for history and ethnography (nova vrsta) 6 (1970), št. 2, str. 321–352. Trstenjak, Anton, Ogrski Slovenci, v: Ljubljanski zvon 21 (1901), str. 173. Zadravec, Jože, Zasledovani spomin, v: Družina 46 (1997), št. 35, 7. 9. 1997, str. 17. Zelko, Ivan, Protestantska cerkvena uprava v Prekmurju od konca XVI. stoletja do 1781, v: BV 30 (1970), št. 3–4, str. 221–223. Zelko, Ivan, M. Sobota kot sedež arhidiakonata in cerkvenoupravna pripadnost Prekmurja v srednjem veku, v: Kronika 11 (1963), št. 1, str. 44–45. Zelko, Ivan, Turški napadi in ropanja v gornjem Prekmurju, v: Zgodovina Prekmurja: iz- brane razprave in članki (ur. Vilko Novak), Pomurska založba, Murska Sobota 1996. Zelko, Ivan, Turška oblast v Prekmurju, v: Zgodovina Prekmurja, Pomurska založba, Mur- ska Sobota 1986. Zver, Stanislav, Dr. Franc Ivanocy in Mohorjeva družba, v: Ivanocyjev simpozij v Rimu (ur. Vilko Novak), Slovenska bogoslovna akademija, Rim 1985, str. 29–35. POVZETEK Prispevek govori o »vijugasti poti« slovenske dežele ob levem bregu Mure skozi njeno preteklost izza časov Pribinove in Kocljeve Spodje Panonije, pod katero je spadalo tudi Prekmurje, seveda s posebnim poudarkom na cerkve- nem dogajanju. Pokrajini so semena začetkov krščanstva posejali, podobno kot Slovencem severno od Drave, misijonarji iz Salzburga. V času Pribinovega sina Koclja, ki se je kot mejni grof leta 869 uprl Frankom in postal v letih 869–874 samostojni knez in, kot tak, bil v Blatogradu »gostitelj« svetih bratov Cirila in Pogled na dogajanje v Prekmurju do leta 1900 – od delovanja svetih bratov do vključitve v razne škofije 27 Metoda, je njuna prisotnost prinesla sadove na pastoralnem in kulturnem po- dročju, posebej še v času obstoja Metodove nadškofije. Nato se prispevek ustavi ob skoraj tisočletni madžarski cerkveni upravi v Prekmurju, pod katero so Pre- kmurci spadali, deljeno ali pa skupaj, z ozirom na sedanjo murskosoboško in lendavsko dekanijo, pod različne škofije (Zagreb, Györ, Sombotel), da bi se nato dotaknil reformacije in verske obnove, ki sta v deželi ob Muri pustili sledove, ter nadaljeval tudi v naš čas na kulturnem, jezikovnem in verskem področju. Sestavek se ne izogne niti turškim vpadom, ki so v 16. in 17. stoletju na tleh Prekmurja za seboj puščali zredčeno, »duhovno in snovno« obubožano prebi- valstvo. V nadaljevanju prida pod »podnaslovom« Versko-kulturne razmere v Prekmurju v 18. in 19. stoletju »protiutež« duhovno-kulturnega dela, ki so ga na jezikovnem in narodnostnem področju prispevali evangeličanski in katoliški pisci (duhovniki). Kako veliko in krizno obdobje so na narodnostnem, jezikov- nem in verskem področju preživljali prekmurski Slovenci v 19. in 20. stoletju, ko sta si državna in cerkvena oblast pod ideološko smerjo liberalizma z roko v roki in na vso moč prizadevali pokrajino pomadžariti in je ljudstvu stala ob strani le večina domačih katoliških duhovnikov, pa nam spregovori zadnji raz- delek prispevka. KLJUČNE BESEDE: Spodnja Panonija, Ciril in Metod (9. stol.), reformacija, Turki, Franc Ivanocy (1857–1913) Summary A VIEW OF EVENTS IN PREKMURJE UNTIL 1900 – FROM THE WORK OF THE HOLY BROTHERS TO INCORPORATION IN VARIOUS DIOCESES The article describes the “winding road” of the Slovenian land along the left bank of the Mura through its history from the times of Pribina and Kocelj’s Lower Pannonia, which also included Prekmurje, with a special emphasis on the events revolving around the Church. The region received its seeds of Chris- tianity, similarly to Slovenians north of the Drava, from missionaries from Salzburg. In the time of Pribina’s son Kocelj, who as a border count withstood the Franks in 869 and became an independent prince in 869–874, and as such hosted the holy brothers Cyril and Methodius in Moosburg (Blatograd), their presence bore fruits in the pastoral and cultural fields, especially during the ex- istence of Methodius’ archdiocese. Then the article discusses the almost millen- nium-long Hungarian church administration in Prekmurje, during which the people of Prekmurje belonged, separately or together, considering the present deaneries of Murska Sobota and Lendava, to various dioceses (Zagreb, Györ, 28 Stanislav Zver Szombathely). In the continuation, the Reformation and religious restoration that left their prints in the land along the Mura is touched upon, only to dis- cuss the present-day situation in the cultural, linguistic, and religious fields. The article also includes the Turkish raids, which in the 16th and 17th century in Prekmurje left behind a decimated, “spiritually and materially” impoverished population. Further on, under the “subtitle” The religious and cultural situation in Prekmurje in the 18th and 19th centuries, he adds the “counterweight” of spirit- ual and cultural work that, in the linguistic and national fields, was contributed by Evangelic and Catholic writers (priests). The last part then speaks about the dimensions of the crisis the people of Prekmurje were living through in the 19th and 20th centuries in the national, linguistic, and religious fields when, under the ideological movement of liberalism, the state and the church authorities strived hand in hand and with their full might to Hungarise the region and people were supported only by the majority of local Catholic priests. KEYWORDS: Lower Pannonia, Cyril and Methodius (9th century), Reformati- on, Turks, Franc Ivanocy (1857–1913)