Poitnlna platana ▼ gotovini. V . SLOVENSKI UČITELJ • V PEDAGOŠKA REVIJA IN a A t II O SLOMŠKOVE DRUŽBE V LJUBLJANI 1 *9 * J 5 11*12 / - ‘ . v' • ‘ • ' LETO XXXVI ——■ ————— »Slovenski Učitelj« Izhaja mesečno I Uredništvo (Fortunat Lular) je v Ljubljani. Postojnska ulica 14. »Stan Id doni« ob TržaSkl cesti / UpravniStvo je v Ljubljani. Jenkova ulica ( I Naročnina znaSa 51 Din I Članke In dopise sprejema uredništvo, reklamacije, naročnino ln članarino pa upravniStvo / Izdajatelj in lastnik le konzorcij »Slovenskega Učitelja« / Odgovorni urednik: Fortunat Lutar / Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Ceč. Vsebina št, li.—12.: Vzgojna modrost sv. Angele Merici. La. i— Izdelane kateheze za prvo šolsko leto. I. Kramar. — Deška predpubertetna doba. £ma Deisinger. — Kazensko postopanje z učenci, Fr. Čiček. — Glavni namen šole v Slovenskem Korotanu — ponemčevanje. Vojteh Čuš. — Kako so Poljaki ustanovili svoj šolski muzej. Et. Bojc. — V varstvo duševne kulture. E. Deisinger. — Žepni novec šolske mladine. E. Deisinger. — Ob blagoslovitvi zastav Podmladka Jadranske straže, Jan. Filipič, -r- Književne vesti. — Razglednik. Položnica poštne hranilnice za »Slovenskega Učitelja« ima št. 11.073. Naročnina za list znaša 50 Din, člani »Slomškove družbe« plačajo s članarino vred samo 52 Din, Božično zborovanje Slomškove družbe bo v soboto, dne 28. decembra v Ljubljani v unionski beli dvorani. Začetek s sv. mašo ob devetih v frančiškanski cerkvi. Književno naznanilo. Na razna vprašanja o novi izdaji Slomškove knjige »Blaže in Nežica« sporočam, da imam rokopis z obširnimi pojasnili pripravljen in bo natisnjen v prihodnjem letu. F. Lužar. II. ZVEZEK MLADINSKE KNJIŽNICE SLOMŠKOVE DRUŽBE „Gremo v Korotan" (Zbirka koroških spominov za mladino.) — Priredil Rudolf Wagner. V spomin na desetletnico plebiscita na Koroškem je izdala Slomškova družba v Ljubljani knjižico za mladino o Koroški. Knjižica obsega popis slovenskega dela Koroške, njen zgodovinski pregled, popis slavnih koroških Slovencev, razne koroške pravljice in pripovedke, črtjpe življenja na Koroškem, slike o bojih za Koroško, narodne koroške pesmi in uganke. Knjižica je opremljena z lepimi slikami in ilustracijami. Dobro bo knjiga služila zlasti pri pouku zemljepisa, zgodovine in narodnega jezika. Zato v vse šolarske in učiteljske knjižnice, pa tudi mladini jo poklonite kot darilo. Naslov knjige je iz pesmi A. C.: V Korotan, katero je uglasbil monsignor profesor Stanko Premrl, Dobiva se v vseh knjigarnah, kjer je cena Din 20—. j Slovenska kuharica. Spisala S, M. Felicita Kalinšek. Osma, izpopolnjena in pomnožena izdaja. Strani 728, 34 barvanih tabel, mnogo ilustracij v besedilu, vezava v celo platno. Založila in izdala Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1935. Cena 160 Din, ' Po dolgoletnih izkušnjah in preizkušnjah je S. M, Felicita Kalinšek svojo veliko Kuharico vnovič spopolnila in predelala, Ta izdaja je sedaj osma, kar pomeni za slovenske razmere več kakor še tako gostobesedna reklama. Odlična in priznana avtorica je strnila vsa stara in najnovejša dognanja kuhinjske umetnosti. Snov je obdeleda nad vse pregledno, izbira receptov in navodil je silno bogata. Lahko rečemo, da je to najpopolnejše delo te vrste, kar jih Slovenci imamo. Več kakor vse drugo pa pove dejstvo, da se je sedmi natisk te knjige prodal v 12.000 izvodih in da je knjiga šla doslej že v nad 100,000 uvodih med slovenske gospodinje. Knjiga je tega uspeha tudi vredna, zato jo toplo priporočamo. ILOVENSKI . UČITELJ Štev. 11-1Z Leto XXXVI PEDAGOŠKA REVIJA IN GLA- Ljubljana, dne 15. decembra 1935 SILO SLOMŠKOVE DRUŽBE La Vzgojna modrost sv. Angele Herici (Ob 400 letnem jubileju uršulinskega reda) Uršulinski red, ki ga pri nas poznamo po vzornih šolah (Ljubljana, Škofja Loka, Mekinje, — Varaždin, Zagreb), praznuje letošnje leto važen jubilej. Dne 25. novembra 1935 poteče 400 let, odkar je sv. Angela v Bresciji sprejela prve obljube svojih hčera. Na praznik sv. Katarine Aleksandrijske, patrone filozofskih študij in šol, je bilo, ko se je dvajset osem mladih devic in že zrelih žena uvrstilo v red sv. Uršule, kateri je sv. Angela posvetila svoj red, da sama ostane skromno v ozadju. Posamezne članice so tedaj še ostale v svojih družinah. Sv. Karel Boromej jih je združil k skupnemu življenju; šele v 17. stoletju pa je posebna papeška bula družino sv. Uršule dvignila do pravega cerkvenega reda s slovesnimi obljubami in klavzuro. To pa, kar mora v prvi vrsti zanimati katoliškega vzgojitelja, je to, kako je red od vsega početka vzgajal žensko mladino in kakšne so bile smernice za to. Vzgojne misli sv. Angele najdemo v njenih redovnih pravilih, v takozvani »Oporoki« z raznimi »Zapiski« in v njenih »Spominih«. Te vodilne misli je sprejel tudi papež v svojo bulo; torej imajo cerkveno odobrenje. Ker je življenje sv. Angele in začetek njenega reda v dobi, ko so Lutrovi in Calvinovi nauki begali duhove in je poposvetljeni duh rene-sance povzročil moralni padec krščanskega življenja, je umevno, da je bil glavni namen vzgojnega dela njene ustanove ta, naj bi njene hčere s poukom v krščanskem nauku in z zglednim življenjem obvarovale žensko mladino v božjem otroštvu kot njene duhovne matere, negovale duhovno življenje v otroških dušah in jih vedno globlje vpeljevale v duha katoliške Cerkve. Ta smoter, ki ga je sv. ustanoviteljica postavila kot vrhovnega za delo svojega reda, je ostal glavni smoter vse do danes. Temu smotru so podrejeni vsi delni smotri in vse delo, ki ga red kot vzgojni red za žensko mladino opravlja pod vidiki vsakočasnih in vsakokrajnih predpisov cerkvenih in državnih oblasti, katerim služi. Najvažnejši činitelj v vzgoji je po prepričanju sv. Angele vzgojiteljeva osebnost. S svojim bistvom in zgledom naj njene hčere 16 9 vodijo žensko mladino k Bogu. Ker so prve njene hčere živele v svetu, velja ideal njene vzgoje za vsako katoliško učiteljico. Jasno govori o tem v »Spominih«: Živi v svetu, oblači se preprosto in dostojno; jedi, pijače, počitka si dovoli, kolikor zahteva narava najpotrebnejšega. Ne vdajaj se nepotrebnemu govorjenju in ves svoj prosti čas porabi za dela telesnega in duhovnega usmiljenja. Če govori, so njene besede prijazne, dobrohotne, ljubeznive, ki hočejo bližnjemu pomagati. Prav posebno skuša s svojim govorjenjem pomagati k miru in edinosti; če pa se pokažejo težave, jih ponižno in potrpežljivo prenaša. Svoje zaupanje stavi na Boga; v vseh telesnih in duhovnih potrebah je Bog njena opora. Posebno ceni četrto božjo zapoved, spoštuje vsako avtoriteto. Njena pokorščina sloni na ljubezni, v vsaki avtoriteti vidi Boga. Itd. Vzgoja pa zahteva, da tako izoblikovana osebnost vzgojiteljice tudi na pravi način stopi pred gojence. Za ta način ima sv. Angela samo eno označbo: materinstvo, materinska ljubezen. Tako lepo pravi: Z živo materinsko ljubeznijo nosi vzgojiteljica vsako njej izročeno v svojem srcu, kakor bi izšla iz njenega naročja; ime, značaj, vse okoliščine, v katerih živi gojenka, si dobro zapomni. Vzgojiteljica sprejme svojo materinsko službo kot od Boga samega in si je svesta, da je njej treba, da služi dušam, ne pa, da one potrebujejo njene pomoči. Pogon tej sv. materinski ljubezni je božja ljubezen. Ker je vsa vzgoja in pouk usmerjena v božjo službo, je tudi skrb za izročene duše tem večja. Prava mera, pravilen presodek, milina in dobrota vodijo vzgojiteljico pri tem materinskem delu. Itd. Ideal katoliške vzgojiteljice je nesebična ljubezen. Zato sv. Angela pogosto ponavlja: »Kdor izmed vas je največji, naj bo služabnik vseh!« in svari pred slavohlepjem in samoljubjem. Sto in tisoč drobcev bi se dalo navesti iz zapiskov sv. ustanoviteljice uršulinskega reda, ki bi vsem katoliškim vzgojiteljicam služili za vodilo pri vzgojnem delu. Kaj so pač mogle njene hčere dati boljšega svojim gojenkam na učiteljiščih z njimi v življenje, kot to? In vendar — uršulin-skih učiteljišč danes ni več. Vendar je v Sloveniji sto in sto učiteljic, ki so neposredno ali posredno od tam šle na vzgojno delo med slovensko mladino. Če se ravnajo po vodilu, ki so ga prejele kot oporoko sv. usta-novnice svojih vzgojiteljic, bo tudi njihovo delo blagoslovljeno, kakor je bilo dolga štiri stoletja blagoslovljeno delo uršulinskega reda. V naših časih, ko usiha ljubezen, ko izginja spoštovanje do avtoritete, se bomo oklenili vsi katoliški vzgojitelji vzgojnih načel sv. Angele Merici. Dostavek uredništva. Mnogi slabi dogodki in hudi pretres-ljaji v naših krajih so bili vzrok, da se je šolstvo za žensko izobrazbo vobče slabo razvijalo. Požrtvovalnost uršulink je pa poskrbela, da je v več ko dveh stoletjih nešteto slovenske ženske mladine dobilo svojo šolsko izobrazbo ter je bila ta gotovo po najboljših vidikih svoje dobe urejena. V veliko zahvalo in priznanje tolikega delovanja uršulinskega reda po vzornih šolah v naših krajih izraža katoliško učiteljstvo najboljše čestitke. I. Kramar Izdelane hafclieze za prvo šolsko leto id^) 5. Vzdrževanje in vladanje sveta Bog pa je ne samo vse ustvaril, ampak tudi vse vzdržuje in vse vlada. Kdo pri vas doma vse vzdržuje in za vse skrbi? Tako je, oče vas vzdržuje in za vas skrbi. Ko bi vam ne dajal živeža, bi oslabeli in umrli. Kakor pa pri vas doma oče za vse skrbi, tako Bog skrbi za ves svet, ki ga je ustvaril. Ko bi Bog ne skrbel za vse svoje stvari ter bi jih ne vzdrževal, bi ne mogle obstati, ves svet bi razpadel. Kako pa Bog za vse skrbi? Bog daje solnce in dež, da morejo rastline rasti. Tako skrbi za živež živalim in ljudem. Poprej pa smo rekli, da oče skrbi za vas, da vam daje kruha. Iz česa pa je kruh? Prav tako, iz moke je. Odkod pa je moka? Tako je, moka je iz žita. Kdo pa je ustvaril žito? Res je, Bog ga je ustvaril, torej kruh je od Boga. Pa ne samo ustvaril je Bog žito in vse rastlinstvo, ampak mu je dal tudi moč, da se množi. Iz enega zrna zraste celi klas, iz ene turščice celi storž, iz enega koščka krompirja zraste več celih krompirjev. Kdo ve, kaj bi bilo, ko bi samo toliko zrastlo, kolikor bi ljudje posadili? Tako je, otroci, lakota bi nastala in vsi ljudje bi pomrli. Ravno tako imajo od Boga stanovanje in obleko, ker je Bog ustvaril kamenje, glino in les, iz katerih je hiša, ustvaril je lan in konoplje, iz katerih je obleka. Zahvalimo Boga, ker za nas tako lepo skrbi! Katehet vse ponazori. Kredo spusti iz roke, torej je noče več držati. Bog bi tudi lahko tako naredil s svetom. Na tablo nariše klas, turščico, krompir in druge rastline, oziroma jim pokaže slike iz narave, zlasti mestnim otrokom. Bog pa tudi vse vlada. Pri vas doma vlada oče. On ukaže, da greste v šolo, v cerkev, da pasete živino itd. Ko bi oče ne vladal v hiši, bi bil nered pri vas. Kakor pa oče vlada pri vas doma, tako pa Bog vlada ves svet. Solncu ukazuje, da sveti podnevi ter ogreva našo zemljo, luni in zvezdam ukazuje, da svetijo ponoči. Oblakom ukazuje, naj dajejo dežja. Solncu, luni in zvezdam ukazuje, naj hodijo po svojih potih. Ko bi Bog ne vladal, bi nastal velik nered v svetu. Ko bi le ena sama zvezda zgrešila svojo pot ter padla na zemljo, bi bila naša zemlja pokončana z ognjem, bilo bi konec sveta. Sedaj razumete, otroci, kaj je to, Bog vse vzdržuje, za vse skrbi in vse vlada. Katehet pripoveduje otrokom, da nastane vroče, če se les ob les drgne. Nevedni ljudje ali divjaki v paganskih deželah še sedaj na ta način delajo ogenj. Včasih so tudi pri nas s kresanjem delali ogenj. Konju se večkrat pod nogami zasveti, ker kreše s podkvo ob kamen ali ob kako trdo reč. Z mastjo ali oljem mažete pri vas doma osi pri kolesih, da se ne vžgo. Tako bi se vžgala tudi naša zemlja, ko bi radi nereda padla na zemljo samo ena zvezda, ki je ogromno nebesno telo, mnogo večje od zemlje. Radi velikanskega pritiska bi nastal ogenj po vsej zemlji. Sv. pismo nam pove, da bo tako ob koncu sveta. — Katehet lahko razdeli snov na krajše učne celote. Ima prosto pot.1 1 Vse tu zbrane kateheze so samo prosto zbrano priročno gradivo za kateheta, torej ne obvezne ter jih zato katehet lahko poljubno uporablja in ponazo-ruje tudi še na kak drug način. /?/ 6. Angeli Bog je ustvaril nebo in zemljo. Na nebu solnce, luno in zvezde. Na zemlji rudnine, rastline, živali in človeka. Bog pa je ustvaril tudi take stvari, katerih ne vidimo. Te stvari so angeli. To so duhovi, ki nimajo telesa, zato jih ne vidimo. V začetku so bili vsi angeli dobri in sveti. Niso pa vsi dobri ostali. Nekateri so se Bogu uprli ter ga niso hoteli slu-šati. Bog jih je kaznoval s tem, da jih je pahnil v pekel, kjer trpe večne kazni. Zavržene angele imenujemo hudobne duhove, ker le hudo mislijo in žele. Posebno so nevoščljivi ljudem, ki se še lahko zveličajo. Zato jih skušajo zapeljati v greh ter večno pogubiti. Česar pa sami ne morejo doseči, pa najamejo pomočnike, hudobne ljudi, da druge pohujšujejo ter zapeljujejo v greh. Zato, otroci, ne občujte s hudobnimi tovariši in tovarišicami! Kdor kolne, grdo govori, se laže ali krade, s tem ne smete občevati, da se ne pohujšate ter ne pogubite. Katehet lahko pripomni, da je devet vrst angelov. Eni so nižji, drugi pa višji. Obrazloženo je vse to v brevirju na god sv. nadangela Mihaela 29. sept., II. nokturen. Ondi je razloženo: vrsta, pomen in poslanstvo angelov. Pove tudi, da so nekateri angeli višje vrste po imenu znani, kakor sv. nadangel Gabriel, Rafael, Mihael. 7. Angeli varuhi Dragi otroci, slišali ste, da je Bog hudobne, napuhnjene angele kaznoval s tem, da jih je pahnil v pekel ter vekomaj zavrgel. Dobre angele pa je Bog potolažil s tem, da jih je vzel v nebesa. V začetku angeli še niso bili v nebesih, ampak v podnebju. Hudobne je radi napuha kaznoval s peklenskim trpljenjem, dobre pa je poplačal z nebeškim veseljem. Bog je tudi neskončno svet in pravičen, dobro plačuje, hudo pa kaznuje. Dobre angele je Bog določil, da ljudi varujejo. Zato se imenujejo angeli varuhi. Vsak človek ima svojega angela varuha. Zato, otroci, bodite Bogu hvaležni, da vam je dal čistega duha za varuha, kateremu se morate priporočiti zjutraj in zvečer in ga ubogati. Katehet pove zgodbo o mladem Tobiju in o nadangelu Rafaelu, ki je bil angel varuh mladega Tobija. Primerna je tudi zgodba o sv. Petru, ki je bil v ječi zaprt, pa ga je iz nje rešil Bog po angelu varuhu. Nauči naj otroke molitev: Sveti angel varuh moj ... ali kaj primernega. Vpraša naj, kdo zna kakšno drugo molitev. Včasih bo slišal prav zanimive reči. Dobre matere uče otroke zelo lepe molitve. Prav je tudi, da jim pokaže angela varuha na sliki. 8. Prvi človek Slednjič je Bog ustvaril človeka, ki je bilo zanj na zemlji vse lepo pripravljeno. Bog je rekel: Naredimo človeka po svoji podobi. Nato je Bog naredil iz prsti človeško telo, pa to telo še ni živelo. Bog je vanje dihnil in živel je prvi človek Adam, to je mož iz prsti. Torej prvi človek ■je iz dveh delov: iz telesa in neumrljive duše, ki je Bogu podobna. Ima iazum in svobodno voljo ter je neumrljiva. Nobena druga stvar na zemlji nima neumrljive duše razen človeka. Zato je človek najodličnejša stvar na zemlji. Otroci, hvalite Boga, ker vam je dal dušo, ki ne umrje ter je Bogu podobna. Zato radi molite in ubogajte ter se greha varujte, da duše ne umažete! Bog je zasadil lep vrt, ki se imenuje raj. Vanj je postavil prvega človeka Adama. V raju so rastle lepe cvetlice, sadno drevje, polno najboljšega sadja. Tudi ptički so bili v raju ter prijetno prepevali. V raju so bile tudi druge živali, ki so bile vse domače in krotke. Tudi vode je bilo dovolj. V vodi so plavale ribe. 9. Drugi človek Adam je bil še edini človek na svetu. Zato reče Bog: Človeku ni dobro samemu biti. Naredimo mu pomočnico, njemu podobno. Bog je poslal Adamu trdno spanje, med tem mu je vzel eno rebro, iz tega rebresa je naiedil človeško telo, pa to telo še ni živelo, Bog je vanje dihnil in živel je drugi človek Eva, to je mati vseh živih. Bog je dal Evo Adamu za ženo. Torej tudi drugi človek je iz dveh delov, iz telesa in neumrljive duše. In tako vsak človek. Rekli bomo: Telo vsakega človeka je od tega sveta, duša pa naravnost od Boga. Zdrava pamet nam pravi, da ima človek dušo, ki je duh ter ne umrje. Ta duh ima razum, zato človek misli, govori, napreduje, hodi v šolo in v cerkev. Živali ne mislijo, ne govore, ne napredujejo, ne hodijo v šolo in v cerkev, zato ker jim Bog ni dal duhovne duše, ki ima razum, ampak živali samo rastejo, kakor rastline, se gibljejo in čutijo. Kar delajo, delajo čutno in po nagonu, ki ga jim je Bog dal. Katehet pove nekaj primerov iz narave. Pajek prede že tisočletja vedno enako. Bučele delajo satovje od začetka vedno enako. Ni nobenega napredka. Človek pa ne samo raste in čuti, ampak tudi spoznava, ker ima duhovno dušo, ki ima razum. Druga zmožnost človeške duše je svobodna volja. Lahko se odloči za to ali drugo dejanje. Žival pa nima te zmožnosti, ker nima duše. Katehet zopet dokazuje iz narave. Če ponudimo psičku kos mesa, ga takoj zgrabi in poje, četudi je petek. Človek se pa odreče ter se posti. Mladi katehetje so iznajdljivi in živahni. Znali bodo tudi od otrok izvabiti marsikaj zajemljivega. Jezus, Sin božji, pa pravi: »Ne bojte se tistih, ki vam telo umore, duše pa ne morejo umoriti...« Torej stroga meja je med dušo in telesom. Človek se loči od živali predvsem po svoji neumrljivi duši. (Dalje.) Ema Deisinger Dešha predpubertetna doba (od 11. do 14, leta) (Dalje.) Mučenje živali (zlasti mačk, napihovanje žab kot priljubljena deška zabava) je primer take deške brezsrčnosti in surovosti. Številni drugi primeri v šoli pričajo tudi o veliki trdosrčnosti in neusmiljenosti teh dečkov. V ilustracijo: sredi najhujšega zimskega mraza so dečki nekega svojega součenca postavili pod vodovod, ga držali za noge in trup ter pustili nanj curljati vodo, ki mu je kapala na teme in tilnik. S tihim sadističnim zadovoljstvom so sledili njegovim mukam. Prav tako brezobzirni, neusmiljeni in trdosrčni so do telesno slabotnih ali do pohabljenih tovarišev. Iz pohabljenosti se surovo norčujejo, jim vzdevajo neokusne priimke in brijejo norce iz njih. Učencu, ki je nekoliko šepast na nogi, mu takoj vzde priimek »šepec«, ki se ga drži vsa šolska leta. Pretepaštvo in boksanje je veljavni deški »bonton« te dobe, kajti dozorevajoče fizične moči in borilni gon kličejo po suplemenlu ali v pre-tepaštvu ali v igrah, torej po kulturi svobodne bojevitosti. Bojevitejši in bolj nasilni v razredu premotijo tudi druge svoje sovrstnike, ki so bili doslej skriti v zavetju svojega otroštva in se jim na obrazu bere, da so materini nebogljenci in ljubljenčki, da tudi ti pod trdimi udarci in sunki svojih drugov počasi dozorevajo v pristne paglavce. Psihološko pogrešeno je te nasilneže in pretepače v razredu zaradi pretepaške nalezljivosti ukoriti in jih z raznimi kaznimi in grožnjami prisiliti k pokorščini in disciplini; deček se le navidezno ukloni, sicer pa se nevarno buni, njegova primitivna harmonija se prevesi v nasproten tečaj podtalne nagajivosti in škodoželjnosti. Treba je zatorej te vitalne sile učenca pametno izrabiti in to individualno vitalnost dečka napeljati v pedagoško-socialno smer. Prekipevajočo življenjsko energijo dečkov po udejstvovanju zajeziti s kaznimi in ukori, bi bilo brezplodno Sisifovo delo, kajti ta nakopičena energija bi potem iskala nepravilnega odtoka drugod. Zato je treba te dečke le pametno pridobiti za plodno pedagoško misijo med lastnimi šolskimi tovariši, jim naložiti odgovornost za red in jih zaposliti z vsemi potrebami razreda, vzbuditi v njih navdušeno častiljubnost in to poglobiti v priljubljenem deškem idealu viteštva. Ta mladina, ki ima krepko, živo čutnost za vse življenjske zunanjosti, se tudi sramuje mehkobe in nežnosti. Pod trdo skorjo njihove zagovednosti in robatosti prebiva kaj često mehka in občutljiva duša, toda ničesar drugega ni dečke bolj sram ko mehkobe in nežnosti. Obupno se borijo s svojim lastnim otroštvom in hočejo biti kar na moč fantovski. Zato le ne joka, solz in nežne rahločutnosti, kajti vsakršna nežnost vzbuja pri součencih silovit zasmeh in porog. Kako je bilo sram dečka, ki ga je obiskala njegova mati v mestu in ga pred šolo poljubila vpričo nekaterih njegovih součencev! Lica so mu rahlo pordela, v zadregi je odrinil mater in se izvil njenim nežnostim. Čim bolj kmetiški je dečko in iz čim preprostejših kulturnih razmer je zrasel, tem bolj se v teh predpubertetnih letih v svoji nepokvarjeni naravi sramuje vsakršnih javno izkazovanih nežnosti in tem bolj ga je sram pred součenci, da se mu ne rogajo in mu ne nagajajo. Ta pojav vidne zadrege nam dokazuje, da je deček v svoji notranjosti še nedograjen, boječ in plah, zato pa se sramuje izkazovati tudi sam nežnosti, da ne razkrije svoje občutljive, bolestne in zajedno ponosne svoje duše, otroške in slabotne hkrati. Proletarski deček, ki mora že od rane mladosti gledali in spoznavati trdo življenje ulice in se seznati z raznimi oblikami siromaštva, trpi pogosto v šoli tudi od čuta manjvrednosti, ker je preveč slik bednega životarjenja nanizanih v njegovi podzavesti. Tudi v šoli se ne upa osvoboditi tega bremena manjvrednosti, njegovo preplašeno, pa vendar upajoče srce se zaman lovi za kakim socialnim stikom njegovih šolskih drugov, a dečki boljših slojev običajno nimajo poguma ljubiti takega tovariša, ki ga je izvrgla predmestna ulica. Zaman išče sočutja in usmiljenja pri svojih drugovih in često težko trpi zaradi te svoje socialne zapuščenosti v šoli, ker se nihče ne mara prijateljsko družiti z njim, dokler v njegovi notranjosti nekaj ne zakrkne------------- Nekemu dečku takega miljeja, ki je prihajal v šolo slabo opravljen z vedno istimi hlačami, zamazanimi in strganimi, so njegovi součenci neprestano nagajali: »X. smrdi!« Tiščali so si nos, odpirali škodoželjno okna in nanj kažoč brezsrčno ponavljali te besede. Deček na to ni reagiral in se z občutkom manjvrednosti umaknil vase, zakrknil. Marsikaj slabega priteka v duše dečkov prav iz miljeja in socialnih razmer, pa tudi v šoli sami so često dani nehigijenski pogoji za dečkov duševni razvoj. Tak duševno nehigijenski pogoj je zbiranje denarja v šoli v razne društvene namene. To nabiranje se običajno poveri enemu ali več dečkom, ker se denar le počasi steka od součencev v roke nabirajočih dečkov. Ko se v odmoru prodajajo obloženi kruhki, žemlje in drugo pecivo, tedaj je deček, ki nabira denar od součencev, izpostavljen najtežji preizkušnji in najhujši skušnjavi. V goltancu ga ščegeče, želodec se mu kruleče oglaša, zaman se otepa skušnjave, presilna je, prevelika, da bi ji on ne podlegel. »Izposodi« si dinar od nabranega denarja součencev, prihodnjič zopet, da uteši svojo lakoto, saj so otroci v tej dobi silno ješči. Tako žrtvuje deček svoj ponos, svojo dobro voljo, ne more se upirati mikom dišečih štrukljev in vabečih, s šunko in salamo obloženih kruhkov. Deček, od katerega bi najmanj pričakovali, postane zaradi te priložnosti in skušnjave tat. Dogodilo se je, da je vsota tako poneverjenega denarja znesla več sto dinarjev. Od dečka v tej dobi pač ne smemo pričakovati, da bi bil etično tako trdo brušen kakor diamant, ob katerega trdoti bi se odbijala vsaka skušnjava, vsak mik, vsak vpliv. Po sličnem dejanju pa je deček, ki je bil zasačen pri poneverbi, ves potrt in osramočen, ob ves kredit je v razredu. Prezir, zbadljivke in ogorčenje součencev še povečujejo njegovo duševno klavrnost. Njegova notranjost je kakor nalomljena bilka, ki se ne more več zravnati. In temu so krivi štrukeljčki in obloženi kruhki, ki jih ta nesrečni sluga v odmoru razstavlja poželjivim otroškim očem! Deček se okrog 12. leta zelo potegne v dolžino in zaradi te nagle telesne rasti rabi več hrane nego odrasli. Otroci te dobe imajo zatorej volčji tek. Prepiri in barantanja zastran jedil so pri teh dečkih na dnevnem redu. Do gneva razpaljena togotnost obvzame dečka, če ga je kdo ogoljufal pri zbarantanih porcijah kruha ali jabolk v šoli. V šoli je n. pr. neki dečko, ki je imel težko astmo in vrhu tega še nekoliko jecljal, »dobavljal« svojemu tovarišu v šoli domač ajdov kruh kot tiho pogojeno odkupnino, da ga tovariš ne bo več tepel in suval in da ga bo branil tudi pred drugimi pretepaškimi tovariši. Ko pa je nekoč par dni izostal dogovorjeni kos kruha, ga je ta njegov upnik neusmiljeno premlatil. Veliko brutalnosti očitujejo dečki zavoljo jedil in velikih porcij tudi doma. Ti dečki znajo tako malo potrpeti in se premagati; zlasti kadar je deček lačen, je sila nepotrpežljiv, neučakan in se zna prav tako malo krotiti kakor svetopisemski Ezav, ki je prodal, ko je prišel lačen domov in videl, da njegov mlajši brat Jakob je lečo, svoje prvorojenstvo bratu za skledo leče. Poln upora in nejevolje je deček, ako dobi n. pr. njegov mlajši brat ali sestra večje porcije ali boljši grižljaj nego on. Dogodilo se je, da je to dečka tako razkačilo, da je pljunil v skledo, samo da bi potem brat njemu prepustil vso jed. Te običajne spore in spopade v domači hiši zavoljo jedi ne smemo tolmačiti kakor da se etično čuvstvo v dečku sploh še ni prebilo na dan, temveč v dečkovi naravi razbija in besni le močan val egoizma, kajti ravno v tej dobi mlade telesne rasti zahteva njegov gon samoohrane poseben tribut, da deček v telesnem razvoju ne zaostane. Psiha predpubertetnikova pa je nediferencirana. Z zmagovito ekspanzijo rastočih telesnih sil išče deček izživljanja v igrah ter vragolijah, ki se stopnjujejo v tisto impulzivno sproščenost narave, ki nam je znana iz vragolij Maksa in Maksiča, teh dveh tipičnih individualnih predstavnikov deškega samouveljavljanja. Dečkovo težišče je torej čisto vnanje, dimenzije notranjih globin se mu še niso odprle, dečkovo etično čuvstvovanje je periferno, kajti ves njegov duševni razvoj poganja najprej v prirodno-tvorni smeri zunanjega izživljanja. Nadvse ga torej vleče, v nekem posebnem praelementarnem smislu, vnanja priroda, ki bodri dečkovo znatiželjnost in radovednost. S posebnim užitkom motri deček zlasti divje cirkuške predstave, ki najbolj ustrezajo njegovemu duhu. Brezčutno reagira deček teh let na kake nezgode ali nesreče, h katerim se v srcu celo škodoželjno smeji in je podzavestno ves željan takih burnih prizorov. Dečki so naleteli ob bregu reke na starega, mršavega in bolnega konja, ki je ležal na produ. Ker se ni hotel dvigniti, da bi ga jahali in dirjali z njim, so ga začeli neusmiljeno obmetavati s kamenjem; bojazlji-vejši, ki se niso upali približali konju naravnost, so s tarčami streljali nanj kamenje in mu baje polomili rebra. Njegova lastnica se je potem ogorčeno pritoževala v šoli nad dečki in zahtevala odškodnino. Trezno in stvarno, povsem hladnokrvno motre dečki tudi smrtne slučaje, bodisi svojih šolskih tovarišev, bodisi v domači rodbini. Smrt ne napravi na njih takega vtisa, da bi čutili zbog nje kake duševne pretrese, niti ne kake pasivne melanholije, da bi se zarili v žalost kakor odrasli. Učenec (12 1.), kateremu je umrl oče, ki je delj časa bolehal, popisuje v svoji prosti domači vaji smrt svojega očeta takole: Nekaj sem že opisal zadnjikrat o mojem očetu. V sredo zvečer mu je bilo jako hudo; imel je bolezen srčno vodenico in raka na pljučih. V četrtek zjutraj ob 5 je mati nažgala luč ter ga vprašala, ali hoče imeti grenki čaj, kakor ga je imel po navadi. Govoriti ni mogel več, zato je pokimal, da hoče imeti tisti čaj. Nato mu prinese mati čaj. Ko mu je mati mislila vlivati v usta čaj po žličkah, ji je dal roko in izdihnil. Mama je nato hitro poklicala mene, da sem ji pomagal pri oblačenju. Potem sem šel k pogrebnemu društvu v Studencih povedat, da je oče umrl. Nato so prinesli kmalu rakev itd. V soboto popoldne pa so ljudje prišli spremljat očeta na njegovi zadnji poti. Preden to opišem, moram omeniti, da sem moral poslati brzojavke na vse strani. Potem sem šel z mamo v mesto kupit robec, črno kravato, venec itd. Mama je kupila tri vence. Dva venca so prinesli g. mojster in njegovi tovariši, tri vence pa drugi ljudje. Zdaj pa opišem dalje naš pogreb. Ljudje so se že zbrali okoli hiše. Kmalu je prišel tudi mašnik z dvema ministrantoma. Mašnik je opravil svojo službo. Mi smo se zibali proti pokopališču. Zelo smo bili žalostni. Kmalu smo šli domov. Nato smo malo južinali ter smo se nato malo pogovarjali, kako luštno je bilo, ko je še on živel. V ponedeljek pa bomo imeli mašo. Počasi pa bomo že pozabili. Bog mu daj večni mir in pokoj in večna luč naj mu sveti! — K. K.« Mladini pa je sploh misel na lastno smrt daljna in tuja. Ona se ne more sprijazniti s to mislijo in se ji upira iz dna svoje zdrave, čvrste narave. Prav tako malo sočutja in ganotja občuti dečko ob kaki drugi nesreči v njegovem domu. Tudi ljubezen do matere temelji na njegovem egoističnem interesu. V prostem spisu o materi za bližajoči se materinski dan razmišljajo dečki o svojih materah zgolj z materielnega in egoističnega vidika. Ljubijo svoje matere, ker skrbe zanje, jih hranijo in oblačijo, drugi jo zopet ljubijo zato, ker jim mati daje lepa darila za Miklavža in za božično drevesce, za rojstni dan, god, za dobro izpričevalo itd. ter jim z vnemo streže, kadar so bolni. Isti deček K. K. opisuje v svojem prostem spisu svojo mater prav tako stvarno, trezno in hladno, kakor da bi se to ne tikalo njega in njegove lastne matere, brez ginjenega ljubezenskega občutja, mehkobe in nežnosti. Ta spis je tipičen za psiho predpubertetnika. »Moja mati. Moja mati je rojena v Ljutomeru 1. 1881. Ko je hodila v šolo, je bila najboljša. Najbolj je znala verouk. Ko je bila stara 14 let, se je šla učit za šiviljo. Ko je bila stara 18 let, je že začela sama šivati. S tem ni bilo nič. Potem je šla za kuharico. S 24 leti se je oženila. Za par let je že imela otroka. Nazadnje nas je bilo šest. Leta 1914 je bila zelo žalostna, ko je moral iti moj oče v vojsko. Potem je mislila, da ga ne bo več nazaj. Leta 1918, ko so se drugi vračali z bojišča, je bila radovedna, ali bo prišel tudi pn nazaj. Naenkrat je potrkal na vrata moj ata. Moja mama je bila vesela. Ni vedela od samega veselja, kaj bi naredila. Potem je hitro zamesila in spekla kolač. Zdaj je moja mama stara 54 let. Ima dva prašiča. Enega še bo kupila. Potem pa delamo z mamo vse leto. Zdaj bode itak kmalu oče umrl in bomo sami. Kmalu bode Se mama umrla in potem bom sam. — Tako sem napisal svoj spis. — K. K.« V šolskih nalogah o veliki noči so vsi kmetiški dečki brez izjeme ocenili kot najbolj radosten dogodek, da so streljali z možnarjem in da so prazne konzervne škatlje polnili s karbidom, ki so potem eksplodirale z velikanskim pokom. ‘J < . < Dečki v tej razvojni dobi so jako samoljubni, se znajo tako slabo obvladati, kadar gre za njihove telesne in materijelne koristi, njihova rastoča fizična moč prevladuje nad duhovnostjo. Trde in odločne roke rabijo ti dečki, da ne zaidejo na stranpota: od potepanja in zanemarjanja dolžnosti do pravega potepuštva in klateštva ter končno do pobega z doma ni kaj dolga pot. Klateštvo je negativni preliv deške svobodoljub-nosti te dobe. Samopožrtvovalnost pa, če ni zasidrana v visokem versko-etičnem idealu, je dečku te dobe naravnost škodljiva. Če se mora deček česa ali čemu odreči, tedaj nastane v njegovi podzavesti težak, zastrupljajoč res-sentiment (zagrenelost), iz katerega potem vro tiste običajne dečkove splošne tožbe nad krivičnostjo sveta, raste njegova nejevolja, zbadljivost, trmasta upornost, maščevanjaželjnost in zavidljivost. (Dalje.) Navodilo za vzgojo vzgojiteljev. Imamo preobilico knjig, ki navajajo k vzgoji otrok, a navodil za vzgojo vzgojiteljev je pomanjkanje. Ali kaj pomagajo prve, ako ni drugih? Kaj koristijo vse teorije, če manjka ljudi, ki bi jih znali izvršiti? Reforme šolstva in vzgojstva postavljajo dobre teorije, a kje so jih izvršili? Namesto da bi na to mislili, kako bi pravo in dobro, kar že vemo o vzgoji, prenesli v izvršitev, nadaljujemo z Iskanjem novih teorij, katerim bo tudi nedostajala izvršitev. Enaki smo stavbnikom, ki delajo načrte za najboljše zgradbe z risalnim peresom, ki pa vedno ostanejo črte na papirju, s katerim lahko okrasimo stene, ker manjka izdelovalcem spretnosti, da bi načrtano postavili v resničnost. i Ch. G. Salzmann, »Ameisenbiichlein«. Franjo Čiček Kazensko postopanje z učenci Kaznovanje učencev zaradi raznovrstnih prestopkov je vedno za učitelja neprijetna zadeva. Kajti večinoma učitelj nikoli ni prav na jasnem, ali je delikt in krivca pravilno raziskal in objektivno razsodil ter določil in odmeril kazen tako, da je za obtoženca kadtor za ostale učence vzgojnega pomena in da pri tem ne pride navzkriž s šolskim zakonom. Stara šola je navadno postopala tako: Obtoženec je bil zaslišan, v lažjih primerih pred učenci, v težjih sam in nato je sledila kazen: kazenska naloga, zapor ali šiba. Ne trdim, da je bilo takšno kaznovanje pogrešno in brez haska. Nikakor ne. Bil je pač ta način kazni duhu in času primeren ter je v mnogih primerih dosegel tudi prave uspehe. Saj tudi pregovor »šiba novo mašo poje« ni brez podlage in je v pretežni večini resničen, seveda ne v dobesednem smislu, temveč v prenesenem pomenu, da otroku ni vse dovoljeno kakor tudi odraslim ni. Otrok mora znati ubogati in se podrediti gotovim zakonom kulture in civilizacije,, ker bo to zahtevala tudi njegova nadaljnja življenjska pot. Tudi stara šola je imela v vidiku ta cilj. Vsekakor pa moram priznati, da tak postopek ni bil vedno pravilen in pravičen. Poznam na primer tovariša izza osnovnošolskih let, ki še danes ni pozabil, da jih je dobil nekoč z leskovko po nedolžnem. Bilo pa je tako: Zraven njega je sedel součenec, ki je nekoč prinesel v šolo gumasto klobasico in če si jo napihnil, je potem piskala, dokler ni pošel zrak v njej. Moj tovariš svoj živ dan ni videl in poznal kaj takšnega. Sosed mu ponudi med poukom »klobasico«, češ, napihni jo, boš videl, kako bo lepa in debela. Ničesar hudega sluteč jo je ta korajžno napihnil. Toda posledic tega napihovanja se je tako prestrašil, da jo je namah vrgel pod klop in je ves bled poslušal, kako brezskrbno trobenta klobasica pod nogami, dokler se ni izpraznila. Učitelj je seveda pridivjal ves jezen do klopi, kjer je javkala klobasica. »Kdo je napravil to?« je vprašal. Sosed je mirne duše s prstom pokazal na zločinca: »Ta je piskal.« »Paglavec, ti si boš drznil kaj takega!« je zavpil učitelj in je potegnil obtoženca izza klopi ter ga vlekel na oder. Nič ni pomagalo, da je ta trdil, da je nedolžen, da mu je dal klobasico sosed in on da niti vedel ni, da klobasica piska. Vseeno je dobil s šibo par prav gorkih tja, kjer je konec hrbta in nazadnje je moral še klečati pred tablo. Prepuščam sodbo drugim, ali je bil ta postopek pravilen ali ne. Z gotovega stališča je bil pravilen; kajti moj tovariš ni nikdar več napihoval »klobasic« med poukom. Od te strani je bila kazen pravilna. Ni pa bila pravilna od druge strani; kajti ta učenec, sedaj že mož v 40 tih letih, še vedno živi v zavesti, da je bil nekdaj kaznovan po krivici, dočim je ostal povzročitelj »zločina« nekaznovan. Vsikdar, kadar sem kaznoval kakega učenca, mi je lebdel ta primer pred očmi. Ker čestokrat nisem bil prepričan, ali je kazen pravična ali ne, sem poizkusil v zadnjih letih v I. razredu ta-le postopek: Nekega dne mi zatožijo učenci N. N., da je metal mlade ptičke iz gnezda. Šolska sodna obravnava se je razvijala tako: Učitelj: »Strašno! Povejte, otroci, kaj bi naredili z njim?« 1. učenec: »Natepsti ga je treba!« (Drugi tiho. Učenci še niso bili vajeni takšnih obravnav; zato so bili v začetku malobesedni.) Učitelj: »No, otroci, ali mislite, da bo potem boljši?« 2. učenec: »Ptičkov ne bo več metal.« 3. učenec: »Zaprimo ga v črno luknjo!« (»Črno luknjo« imenujejo učenci shrambo za premog.) Učitelj : »Otroci, vsi mi morate povedati, kaj bi napravili z njim. potem pa bomo glasovali.« 1. učenec : »Na drevo ga potegnimo, potem pa ga vrzimo doli, kakor je on ptičkel« 4. učenec: »Joj, ubil bi se ali pa bi si strl nogo!« .'1 5. učenec: »Saj je tudi on pobil ptičke!« Obtoženec (ki je ves čas hlipal); »Nisem jih pobil. Samo zdeval sem jih ven.« (Joče.) Učitelj: »No, N. N., kaj praviš, kakšno kazen si zaslužil?« (Joče še huje in ne da odgovora.) 6. učenec: »Ti si grd deček, tebe Bogec nima rad!« 5. u č e n e c : »Ptičkov se ne sme mučiti, ker lepo pojo.« 7. učenec : »Pa koristni so, ker pobirajo gosenice.« 8. učenec: »Jaz sem videl enega, ki je nesel črva.« 1,. učenec: »Ptičke je gotovo zeblo na tleh in so poginili.« Obtoženec: »Niso. Saj so že malo frčali.« 2. učenec: »Kam so frčali?« Obtoženec: »V grmovje in po tleh so skakali.« 3. učenec: »Pa jih bo pojedla mačka.« 4. učenec: »Pojdimo pogledat, če so še živi in jih denemo nazaj v gnezdo!« Učitelj: »Se strinjate s tem?« Vsi: »Da, pojdimo pogledat!« (Odšli smo na mesto »zločina«. V votlem deblu je obtoženec pokazal gnezdo. Bilo je siničje in prazno. Tudi v okolici ni bilo ne duha ne sluha o mladičih.) 1. učenec: »Kdaj si jih izdeval ven?« Obtoženec: »Včeraj.« 2. učenec: »Potem jih je že požrla mačka. Poglejte, kako žalostno ». ,1;čivka mati!« i !> (Pokaže na sosednje drevo, kjer je res skakljala sinica.) 3. učenec: »Mogoče je pa druga?« 4. učenec: »Ali so imeli ptički že perje?« Obtoženec : »Da, saj so že skakali po travi in malo frčali.« 5. učenec: »Potem so pa menda šli drugam?« 6. učenec: »Ubogi ptički!« 7. u č e n e c : »S tabo se ne bom več igral.« (Obtoženec zopet joče. To priliko uporabi učitelj, da si učenci dobro ogledajo razne ptice, ki skakljajo po drevju in veselo pojo. Predoči jim tudi neizmerno korist, ki jo imamo od ptic in da je trpinčenje oziroma preganjanje živali strašno grdo in grešno. Nazajgrede so učenci posvetili vso pozornost samo pticam ter jih kazali eden drugemu in jih hvalili. Obtoženec je hodil potrt z ijami in skoraj sam. Vsi so se ga izogibali. Vseeno pa je sledil razgovoru in je vestno pa?il ter gledal, če je kateri pokazal novega ptička in je z nekakšnim melanholičnim zanimanjem poslušal ptičje vrline.) Nadaljevanje kazenskega postopanja v razredu: Učitelj: »Otroci, kaj torej napravimo z N. N.?« 1. učenec: »Povejmo očetu in mami, pa jih bo dobil!« Učitelj: »N. N. nima mame.« 2) učenec: »Zakaj si potem metal ptičke, če nimaš mame?« 3. učenec: »Ptičke so tudi sirote, če jih mama ni našla.« (Obtoženec joče skoraj na ves glas.) ' ( mo Učitelj : »N. N., ali si kdaj krmil ptičke pozimi?« -i (Bila je sedaj pomlad.) v .,nv . 'j ^ J Obtoženec: »Da, še hišico sem jim naredil.«- j- r n b a'i m K.: Die Welt des Ge:s'es-kranken, 1935. — Naroča se v Kleimnayer-Bambergovi knjigarni. Knjiga strokovno in v izčrpni obliki podaja pred nas problematiko duševno bolnih v vseh njihovih različnih abnormalitetah. Prav tako je biološko kot psihološko poglobljena. Z ozirom na vse doslej malo napredujočo zadevno zdravilsko panogo (patologijo) bo knjiga dobrodošla kot potrebno razlagajoče pojasnilo tako zdravnikom začetnikom kot izobražencem sploh, ki jim bo z žarko lučjo posvetila v ta demonski in za nas še toliko skriv .Ooten ter nerazlagljiv, a še bolj težko ozd avljit/ svet bolnih na duši, ki še 'nasploh kot ne-razorana njiva čaka globljega spoznanja od obeh strani: biološko-telesme kakor psiho-loško-duševne (duhovne) ali boljše poveJano: spoznanja o skrivnostnem, a tako usod.iem medsebojnem razmerju telesa do duše Glahn, A. Frank: Seele u„d GeLt, Charakter und Anlagen. — Dobi se is otam. — Knjiga odpira človeku pogled v čudjvite medsebojne vezi med duševnostjo in duhom, enačajem in dednimi danostmi, pri čemer se avtor poslužuje celo astroloških in spiritisličnih metod ter zakonitosti različnih telesnih tipov in rojstnih mesecev odn. nebesnih znamenj, k čemur prilaga zadaj tudi ponazor-jujoče slike. Besedni stil knjige je svojevrsten. Knjiga prinaša nekaj novih asaektov na zgornje izkustveno-psihološke probleme. Zwissler Jose f : Volk und S^hule. Izdalo Učiteljsko društvo v Miinchenu ob priliki svoje velike pedagoške razstave. Pos-senbacher Buchdruckerei Gebr. GLhrl, 1934. Pisana je popolnoma v hitlerskem duhu nemškega narodnega prerojenja in prinaša pre-zanimive poglede na pestro vrsto sodobnih vzgojno-šolskih vprašanj v smislu teme: narod in šola kakor: Psihologija v službi šole, konstitucijski razvojni nauk in novodobno poklicno svetništvo, domovinska vzgoja, ncoi. pesem, nem. usoda, miinchenski otroški vrtec, vzgoja deklic v službi družine in naroda, žen. ročno delo, moško roč. delo, zborna igra, oder, praznujoča mladina in narod, ka-tol. in protestant, verouk, telesna vzgoja, mladinska potovanja. Te razmeroma zelo kratke članke (do 3 strani obsegajoče in propagandno a jedrnato napisane) so prispevali najrazličnejši vzgojitelji-šolniki. Preple ajo jo krasne sličice, ki ponazarjajo njih prizadevanje. E. Bojc. Igra naše lare. Napisal Davorin Petančič. Ljudske igre 12. zvezek. Igra je sesavljena v znamenju II. evharističnega kongresa za Jugoslavijo v Ljubljani in — kakor p avi v uvodu — ni več teater, ampak je več kakor teater. Zato ni govora o »igravcih«, temveč o verskem občestvu, o — fari, ki naj i