Poštnina plačana t gotovini.
Prava vera bodi vam loč, materni ieitk bodi vam Mjnč do ivoličanake narodne omike.
A. H. Slomšek.

List za prosveto, gospodarstvo in politiko.
Vsebina:	Slr„
Naselitev južnih Slovanov...........................33
Moč je v slogi......................................35
Tudi pelin..........................................36
Divjaki.............................................36
Tiho padajo snežinke................................38
V bosanskih hanih...................................38
Novodobni apostoli..................................42
Krajj noči..........................................43
Vestnik Dekliških zvez	 46
Pod vaško lipo......................................46
Drobiž..............................................4t
Na platnicah: Listnica uredništva. Nadaljevanje Drobiža in Društveni vestnik.
■v*


Letnik XVII.
Maribor. Marec 1925.
Št. 3.
K*


»NAŠ DOM«- izhaja mesečno. Naročnina znaša za letos 12-50 Din., za Goriško in Istro 5 lir, za Koroško 15.000 aK, za Ameriko 1 dolar. Pri skupnih naročilih po 10 izvodov in več stane 1 izvod 12 dinarjev. Posamezna številka stane 1-50 Din. Odgovorni urednik: Marko Krajnc. Upravništvo: Maribor, Aleksandrova cesta 6. Tiska tiskarna sv. Cirila v Mariboru. Rokopise je treba poslati do 1. vsakega meseca uredništvu »Našega Doma« v Mariboru, Aleksandrova c. 6.
Listnica uredništva. Da bo naš list vsebinsko še bolj bogat, bomo prinašali zanaprej tudi poljudno spisane članke iz gospodarstva in iz politike, kar je po našem mnenju v sedanjih Časih zelo potrebno. Zato bo nosil »Naš dom« od sedaj naprej podnaslov »list za prosveto, gospodarstvo in politiko*.
Pridnim vrtnaricam! Mnogo rožic ste poslale, pa so na potu skoraj vse zmrznile. Je pač še zima. Zasadil sem jih v veliki lonec in ker drugega nisem imel, sem za to uporabil kar svoj uredniški koš. Če se bodo vaše rožice kaj opomogle, jih bom pa ob priliki postavil na okna »Našega doma*. Bodite tako prijazne, pa pošljite kake druge vrste cvetlic, ki jih ledena urednikova sapa ne bo zamorila! — Ruška mladenka. Prav je, da ste zopet prijeli za pero. Spis je boljši, kakor sem pričakoval. Vplivajte na Vaše tovarišice, da bodo tudi one pisale! — Višavska. Preveč hvalite »Naš dom«. Postal sem rdeč ko kuhan rak, ko sem prebral Vašo pohvalo. Pišete, da ga stari možaki radi čitajo, ker piše tako priprosto in domače. Pravite tudi, da se zdi bolj izobraženim jako lep. Ugaja posebno »Kralj noči« (g. Boštele, postanite, prosim, še Vi rdeči) in pa opisi raznih krajev. Mogoče pričakujete, da bom sedaj tudi jaz Vas hvalil na vse pretege. Pa Vas ne bom! »Sedanji cvet« je brez vonja in brez sveže barve. Zadnja vrstica: »vztrepetajo, ko nastane piš«, kazi celo pesmico. Predolga je za dve besedi in prenerodna. Popravite! Odgovarjati mora prejšnim vrsticam: »dobroverni, tih nem. Druge so še precej posrečene. — S. v C. Naše iskreno sožalje! — Hotimir. Že zato, ker ste iz Posavja, vas imam rad. Vedno so hudobni jeziki trdili, da je Posavje zaspano, sedaj pa dobivamo največ dopisov, pesmi in člankov iz »lenega* Posavja. Le še pridobite druge fante za »Na!š Dom«. Vaša pesmica »V mesečini«, je sicer še malo mesečna, pa to Vas naj ne moti. Pesniški čut imate, pesniška pravila so vam pa, žal, precej neznana. Gotovo imate doma kako zbirko pesmi, če druge ne, vsaj ono, ki jo je izdala Mohorjeva družba. Čitajte na glas iz tiste zbirke katerokoli pesem in nato pa še svojo. Spoznali boste takoj razliko: druge pesmi tečejo gladko, pri Vaši je pa še mnogo grč. Le oglasite se še kaj! — Stanislav. Tudi fant iz Posavja! Živijo! Le delaj pridno med fanti za »Naš Dom* in za naše organizacije. Pri pesmih je že napredek. »Nada« vzbuja res nade. Prva kitica teče še precej gladko, samo druga vrstica je malo zverižena. Lune ne gledaš »z neba« ampak iz zemlje. Druga kitica je pa precej slabša. Misel ni slaba, pa besede so nerodno postavljene. Če solnce zgine za gore, ga ne morejo več megle zagrniti. Pa le ne obupaj! Bo vedno bolje! —- Zofija. Danes ste se pa res potrudili. Pisava je lepa in snažna. Misli so dobre in jezik je lep. Dve leti ste se mučili in trkali na vrata »Našega Doma«, pa vedno zastonj. Sedaj Vam pa bo urednik le odprl vrata »Našega Doma«. Vztrajnost vse premore!
Dr. K. C.
Naselitev južnih Slovanov in prvi pričetki njihove politične razcepljenosti.
Danes je na dnevnem redu spor o edinstvenosti, enotnosti »nacije« in je postala ta edinstvenost celo politično geslo stranke, ki bi hotela to edinstvenost z vsemi silami in tudi z nasiljem nad vsemi drugače mislečimi udejstviti vkljub vsem obstoječim razlikam med posameznimi deli Južnih Slovanov; zato je pač umestno, da pogledamo.v preteklost in ugotovimo prvič, jeli ta edinstvenost kedaj obstojala in drugič, če je obstojala, kedaj in pod katerimi pogoji je prenehala in se izpremenila v današnjo raznoličnost.
Tam v starodavnem Kijevu ob reki Dnjeper je pred nekako tisoč leti živel menih Nestor, ki je napisal na podlagi še živega narodnega ustnega izročila najstarejšo zgodovino Slovanov. To je glasovita »Povest vremenih let«, ki se nam je ohranila v poznejših prepisih ter je znana pod imenom Nestorjeva kronika. Pisana je v staroslovenskem jeziku. Izdal je to vele-važno slovansko zgodovinsko delo slovenski učenjak Miklošič.
Nestor pripoveduje, da so nekoč vsi Slovani bivali skupaj ob spodnji in srednji Donavi, da pa sojih odtod pregnali Vlahi (Rimljani), pred katerimi so se umaknili na in za Karpate. Že pri tej selitvi, ki bi bila postaviti v začetek drugega stoletja po Kr., so se Slovani nekoliko razšli. V svoji drugi postojanki, ki je imela svoje središče v onem delu Vzhodne Galicije in sosednih ruskih pokrajin, kjer so se vršili v svetovni vojni najdolgotrajnejši boji med Rusi in Avstrijci, so Slovani ostali do, velike nesreče, ki jih je zadela, ko so nad nje prihrumeli nasilni Obri v drugi polovici 6. stoletja. Vodilni rod med Sloveni, Dulebi, so bili od Obrov pobiti in kruto je gospodaril divji Ober v slovanski deželi, kjer so mu bile sužnje slovanske žene. Pred obrskim vpadom so že Slovani postali strah Carigradu, ker so prehajali čez Donavo plenit. Sedaj so v družbi z Obri ali Avari to nadaljevali in prišli zopet v deželo ob srednji Donavi, kjer so se po odhodu Langobardov (568) v Italijo začeli stalno naseljevati. Tako se je pričela glavna selitev Slovanov v treh smereh: proti zapadu v kraje sedanje Nemčije in Češke, proti jugozahodu čez sedanjo Dgrsko v Alpe in proti Italiji, in proti jugu na Balkan. Ko je pisal menih Nestor svojo kroniko (časopis), je že delil Slovane, ki so bili nekdaj enoten narod V več plemen, ki jih vse po imenu navaja, ne pozabljajoč
niti naših prednikov, ki jih pa on imenuje narod Gorutan. Toda še precej dolgo po veliki selitvi je obstojala saj v jeziku velika edinstvenost med Slovani, ker sta še sv. brata Ciril in Metod tristo let kasneje mogla Slovanom ustvariti enotno pisavo in enoten pismen jezik, ko sta iz Soluna, kjer sta se med ondotnimi Sloveni naučila slovenskega jezika, prišla na Veliko Moravsko ter tam učila ljudstvo v domačem, umljivem jeziku. In pozneje sta na prvi poti v Rim s svojimi v makedonskem narečju spisanimi knjigami vzbudila veliko veselje med panonskimi Slovenci, predniki naših Prekmurcev. Iste knjige so potem uporabljali Hrvati, Srbi, Bulgari in celo Rusi.
Toda selitev je slovanski svet močno razširila. Segal je od virov Dnjepra do Vezere sredi sedanje zahodne Nemčije, od Baltskega do Sredozemskega morja in globoko v Alpe. Z vsemi evropskimi narodi so sedaj stopili Slovani v stik in najrazličnejše pokrajine so postale njihova last. Visoka kultura novih sosedov je vplivala na slovensko priprosto ljudstvo, ki je bilo nadarjeno in napredku zelo dostopno. Napram raznim sosedom se je bilo treba sedaj organizirati v potrebne državne združitve, če so hoteli Slovani ostati samosvoji. Naravno je bilo torej, da so se začele tvoriti v novih deželah tam, kjer so bila naravna središča, državice. Pri Južnih Slovanih so bila najvažnejša taka središča: na skrajnem severozahodu: Celovška kotlina; v sredini: ozemlje med Dravo in Savo ter Kulpo (središče Sisak), ob morju široki del severne Dalmacije in na najvažnejši točki celega Balkana: Kosovo polje; na zapadu pa ozemlje med gorovjem Balkanom in Donavo. S časom so tu nastale prve jugoslovanske države: Karantansko vojvodstvo Slovencev, dve v hrvatski (bosanska in dalmatinska), srbska država Raška in Bulgarska, ko so Tinaučane in Braničevce premagali krvoločni azijatski Bulgari. Vmes je bilo polno tacih, ki so lahko ob raznih prilikah zaživele samostojno življenje, ker so sosedne države oslabele, ali pa je v teh pokrajinah nastopil sposoben mož, ki je mogel bolje zastopati posebne koristi svojih ožjih rojakov, kakor pa katera izmed glavnih jugoslovanskih držav. Tako se je zgodilo v Panoniji, zemlji okoli sedanjega Prekmurja, v Bosni, Črni gori (ki se je tedaj imenovala Zeta ali Duklja) in Makedoniji.
Vpad Madžarov v Srednjo Evropo (896) je povzročil, da so zemlje ob robu srednjedonavske nižave bile izpostavljene njihovim napadom in tedaj je vodstvo Hrvatov prevzela Dalmacija.
Naravno je, da so se najprej državno uredili najbolj izpostavljeni deli in to so bili korontanski Sloveni, za njimi so to storili Hrvati in Srbi, Slovani ob obeh straneh Balkanskega gorovja pa so trdnejšo državno uredbo dobili od svojih premagalcev tujerodnih Bulgarov.
S tem je bila razrušena stara edinstvenost Južnih Slovanov, ki pa-jih tako imenujemo, ne da bi s tem hoteli izreči, da so bili kedaj kot Južni Slovani posebna enota napram ostalim Slovanom. Imenujemo jih tako, ker so oni najjužnejši del slovanskega rodu. Med temi različnimi državicami in pokrajinami je bilo v onih časih malo vezi in skoro nobene gospodarske skupnosti. Zlasti, ko se je med nje vrinil Madžar in silil Italijan, so se interesi zelo razlikovali. Politične naloge so postale prav zelo različne. Moramo se le čuditi, da je v jeziku nastala v teku časa tako majhna razlika, ki jo daleč prekorači razlika v kulturi in mišljenju.
Sedanji čas s svojimi napravami in miselnostjo pa je podrl razne 0vii'e, ki so prej vplivale na Južne Slovane raznih pokrajin, ali pa je njih vpliv znatno omejil. Državna skupnost bo v teku časa gotovo pripeljala do tega, da postanemo Slovani enega duha, kakor smo ene kr v i.
M. A.
Moč je v slogi.
Prva in največja dobrota, katero ima ljudstvo od delovanja po društvih, ta, da se uči vzajemnosti, sloge, skupnega dela in medsebojne pomoči. ^ združenimi očmi se že povsod naredi kaj lepega.
Seveda je tega duha medsebojne pomoči pri nas še mnogo premalo, ^aši ljudje imajo grdi pregovor: »V španoviji še pes pogine«. Ali je to ^s, ne vem. Vem pa, da med ljudmi, med kristjani ne bi smelo tako biti. Med nami mora veljati in držati pregovor: »Vsi za enega, eden za vse!«
Za naše ljudstvo je to edina rešitev. Nekdaj so ga mogočneži zatirali s tlako in desetino, zdaj ga preti uničiti denar. To je tisti denar, ki se *teka v roke maloštevilnih bogatašev ali kapitalistov. Ti so združeni v bankah. In banke imajo vso trgovino v rokah, po vojski še bolj, ko kdaj Dej. So tudi banke, ki dobro delujejo, pa so bele vrane. Vsak denar gre dandanes skoro skozi banko in tam ga veliko ostane. Banke določajo S^ne vsemu: premogu, petroleju, lesu, žitu, obleki, soli, sploh vsaki reči. “anke vladajo časopisje, kupujejo in delajo prepričanje, hočejo si usužniti Džavo, da bi tako imele na svoji strani tudi vojaštvo in postave. V naši Džavi so našteli pred par leti 585 bank. Koliko pa še imajo poleg teh vpliva banke tujih držav!
Strašna, neverjetna je moč bank. Ali pa naj ljudstvo obupa, ali se "h ne more ubraniti? Če ne razume, kaj se godi po svetu in če je nesložno, potem mu res ni pomagati. Ako pa se hoče organizirati in si Pomagati zlasti z zadrugami, še lahko pridejo lepši časi. Zato je Krek *°liko delal na to, da se ljudstvo složi; rekel je tudi: »Združeno ljudstvo premagalo združene, kapitaliste«.
Med nami so sicer res razlike: eden je gospod, drugi kmet, velik M' majhen posestnik, drugi zopet viničar, delavec, hlapec ali dekla. Vsak Pošten stan je dober in potreben, vsak pošten človek ima svojo čast. ^očkrat pa moramo stopiti vsi skupaj: v cerkvi, ker imamo vsi istega f^oga; v šoli, ker imamo vsi pravico do izobrazbe; in tako tudi v'društvu, Ker se hočemo vsi navduševati za dobro stvar. Tukaj se združujmo za *uptle namene! Tukaj naj je tisti, ki je drugače višji in srečnejši, prijazen ? vsakim; kdor je pa v vsakdanjem življenju nižji, naj je tukaj zaupljiv !n naj se počuti kakor brat in sestra med brati in sestrami. Tukaj se ne °oimo. Enakost naj se kaže pri petju in pri igrah, pri govorih in pri y°litvah. Nastopa naj vsak, kdor hoče in zna. Volimo le tistega, ki bo °lje delal, naj je, kdorkoli. Varujmo se le ene vrste ljudi: pohujšljivcev!
In to bodi naše veselje in naš ponos, da v društvu delamo ,arni radi, prostovoljno! V šolo dostikrat hodijo otroci le, ker bi ,rugače bili kaznovani; davke ljudje plačujejo, ker bi jih drugače rubili; vojakom gre marsikatari fant, ker bi drugače bil zaprt. V društvo greš
prostovoljno. Le ena kazen je in taje velika: če se ne zanimaš za nobeno stvar, se tudi nič ne boš naučil. In v župniji, kjer so zaspanci doma, se reče, da tam se nič ne da napraviti. Taka župnija ali občina tudi ne more upati kaj dobrega v bodočnosti.
Višavska:
Tudi
Kako je neki ta pelin zašćl na mojo gredo? Sadila nisem ga, to vem, med nageljne, resedo.
pelin.
In vendar, bi ne bilo prav, da vmes bi ga ne bilo: če tud’ je grenek še tako! Je dober za — zdravilo . . ^
Pohorski fant:	...
Divjaki.
Fantje, ste že zraven? Kje? Pri naših društvih vendar, pri Orlu, Mladeniški zvezi, Izobraževalnem društvu. Znabiti si misliš: »Kaj pa naj počnem tam?« Kaj? Učiš se najprej v naših društvih. Oh učim, saj seru že tako sit tega učenja iz šole! Komaj sem čakal, da sem vrgel lahko knjige v kot.
Pa le počasi prijatelj! Pomisli, kako bi se ti godilo v življenju, kaj bi bil, ko ne bi znal čitati, pisati, računati. Znabiti si bil sicer hud na šolo, ko si jo moral obiskovati, pa koliko ti je koristila! Nikar ne misli, da si se v šoli naučil vsega, kar potrebuješ v življenju. Ne, v šoli si dobil podlago in na to moraš sedaj zidati naprej.
N. pr., ti si kmečki fant. Ali bi ne bilo koristno za tebe, ko bi se’ dobro izobrazil v poljedelstvu, sadjarstvu, vinarstvu, živino- in čebeloreji? Kako marsikateri naš slovenski kmečki dom bi stal veliko' bolj trdno, ko bi imel izobraženega gospodarja, ki se zna okoristiti z vsemi modernimi pridobitvami. In vi fantje ste poklicani, da postanete enkrat, prej ali slej, voditelji ljudstva po občinah in drugih zastopih. Ali ni potrebno, da se za vse to pripravite in izobrazite, drugače je človek v življenju »pravi kij«, kakor pravijo pri nas pod Pohorjem. In če šemi fantje za življenje ne bodemo nič izobraževali, ali naj imajo enkrat glavno besedo dekleta, ki se tako marljivo izobražujejo po društvih, mi fantje pa bomo kuhle sukali! »Kolikor človek zna, toliko velja« pravi pregovor in je resnica.
Kaj pomeni danes človek, ki se ni učil nič? Nič! Drugi pometajo ž njim. Fant, ali naj v življenju tudi tebe le drugi porivajo sem in tja, ali pa hočeš tudi ti kaj pomeniti med drugimi? Če hočeš kaj veljati, potem se pripravljaj za življenje, uči se! Priliko za to pa dobiš v naših mladeniških organizacijah. Tukaj imaš na razpolago različne knjige, ki si jih pri današnji draginji sam ne moreš omisliti, tu slišiš razna predavanja, tu se navadiš nastopiti in povedati svoje mnenje.
Ponekod, n. pr. v Ameriki, imajo takoimenovane ljudske visoke šole, kjer se mladi ljudje učijo vsega, kar je za življenje potrebno in koristno. Za nas, slovenske fante, so take ljudske visoke šole naše mladeniške organizacije. Koliko so že dosegle! Ali si bil kje na kakem mladeniškem zborovanju ali taboru? Tam si videl fante, kako so nastopali,
kako so govorili. To so fantje, ki so se izobraževali v naših mladeniških društvih. Drugi, ki so bili tam, še razumeli niso tega, o čemur je tu fant tako z lahkoto govoril. To so pa fantje brez mladeniškega društva.
In ti fant, zakaj te še vabimo mi starejši v svoja društva. Mlad si, pa si rad vesel, bi rad zabave, razvedrila. In kdo bi to zameril, le veseli se, saj veselega človeka ima še Bog rad. Pa kako se veselijo in razvedrujejo mnogi naši fantje! Celo nedeljo popoldne in večkrat že dopoldne presedijo pri polnih litrih vina. Pa kako je to veselje, ko jim pa nazadnje odpovejo pamet, jezik in noge. Kako je to veselje, če fant drugi dan nosi glavo kakor čeber, mu brenči in šumi po ušesih, da ga nikdo še dobro pogledati ne sme. Kako je to veselje, ko taki fantje nazadnje zgrabijo za nože in se koljejo med seboj. In tako marsikateri fant pri tej dvomljivi zabavi zapravi celo svojo življensko srečo, ker se navadi pijančevanja, s katerim spravlja v nesrečo svojo družino, svoj dom pa tolikokrat na kant.
Sedaj pa poglej, prijatelj, kako se mi zabavamo v svojem društvu! Porazgovorimo se o raznih stvareh, ki nas zanimajo, si malo ponagajamo m smejimo, zaokrožimo kako veselo in pošteno, ponekod si tudi zabrenkamo na tamburico in potem se veselo ločimo kot bratje. Tak je naš nedeljski Popoldan. Ali ni lep? In glava po njem ne boli, kakor marsikaterega drugega fanta cel ponedeljek, ali pa še celo življenje.
In nadalje. Povej mi prijatelj, ali se ti dopade tista surovost, tisto preklinjanje, nizko, podlo govorjenje, ponočevanje, ki ga je še toliko med našimi fanti? Vem, da ne, da se tvoje mlado, plemenito srce temu ustavlja. 2e marsikateri dober fant, ki je bil sam sredi med svojimi posurovelimi vrstniki, se ni mogel dolgo ustavljati in je začel kmalu sam z volkovi tuliti — v svojo nesrečo. Glej, v našem mladeniškem društvu smo pa sami taki fantje, ki smo plemenitega mišljenja ko ti, v našem društvu se med seboj navdušujemo za lepo, neomadeževano fantovsko življenje, nii si štejemo v svoj ponos, da smo četa, ki v svoji mladosti koraka skozi življenje resno in pošteno in mi bi radi vse fante pridobili v to Svojo četo — v njihovo lastno srečo. Ali nočeš tudi ti vesel in ponosen korakati z nami?
In še nekaj! V današnjih težavnih življenskih razmerah je tako mnog flaš fant prisiljen, da zapusti domačo hišo in mora v tujino, da si tam gomore naprej. Pa kaj postane tujina tolikokrat našim dobrim fantom! žalosten grob, v katerega zagrebejo svojo vero, svoje poštenje, svoje zdravje, svojo življensko srečo in še svojo srečno večnost. A fantu, kate-remu je doma njegovo društvo bilo nekako drug dom, je to društvo v tujini res pravi dom, ki ga takoj prijazno sprejme in mu je varno zavetje pred nevarnostmi tujega sveta.
Čital sem o nekem fantu. Bil je iz dobre krščanske družine, pa moral Je v tujino, da se izpopolni v svoji obrti. Čez nekaj let se zopet vrne v domačo hišo. Vsa družina sedi pri skromni mizi in se veselo razgovarja ttied seboj, ker se že tako dolgo niso videli. Le mati je bila nenavadno golčeča. Sin, ki se je vrnil, jo vpraša: »Mati, kaj vam pa je, da ste tako dhi? Mar ste bolani?« »Nič b.olana«, odgovarja mati. »Nekaj drugega me ^ži. Ne morem biti prej mirna, dokler mi na eno vprašanje ne odgovoriš«, ^in jo zopet vpraša: »Kaj«. In mati mu reče: »Daj svojo roko v mojo
materino, poglej mi v oči in povej mi, ali si prišel tak nazaj, kakor sem te pustila v svet!« In sin odgovarja: »Da mati, to vam lahko zatrdim-Povsod, kamor sem prišel, sem takoj stopil v našo krščansko društvo m tako sem ostal tak, kakor ste me vi vzgojili«.
To torej hočejo naše mladeniške organizacije; ali boš fant še stal ob strani, se jih ne boš oklenil? In če v kakem kraju fantje še nimate svojega krščanskega mladeniškega društva, glejte, vaši sosedje pa že imajo Orla, Mladeniško zvezo. Stopite kako nedeljo popoldne dobri fantje skupaj pa pojdite k svojim sosedom v vas in si oglejte kako delajo v Orlu ali pri Mladeniški zvezi, potem pa pri vas doma tudi napravite isto. Včasih so one poslance, ki v državnem zboru niso bili pri nobenem klubu^ime; novali »divjake«. Meni se zdi, da tudi naši fantje, če ne bodo član} naših mladeniških društev, lahko postanejo »divjaki«, divjaki v glavi in še bolj divjakiposrcu.
Velik ljubitelj nas slovenskih fantov, škof Slomšek, je rekel, da je trojno bogastvo vsakega fanta, zdravo telo, dobra glava in žlaht' no srce. Fantje, to trojno bogastvo nam hočejo dati naše krščanske mladeniške organizacije. Vstopimo torej v društvo, da si pridobimo t° bogastvo!	i
a. Bošteie:	Tiho padajo snežinke.
Tiho, tiho padajo snežinke,	Naj le padajo snežinke bele,
tiho lega žalost na srce.	naj le piha burja čez gore,
Kaj bo, dekle, s tvojim rožmarinom ? posuše naj se vrhovi rožmarina, Mrzla sapa vleče čez gore.	rdeči nagelj lic naj se ospe.
Oče je umrl mi v ruskih stepah, dragi moj v Sibiriji trohni.
Tiho, tiho padajo snežinke, tiho lega žalost na oči . . .
V bosanskih banih.
Kako lepo je sveže jutro na bosanskih cestah! V deviški rdečic' sramežljivo drhtijo vrhovi obsežnih bosanskih planin, ko se lepote žejn0 oko opaja na njihovi krasoti, pod božajočimi mladimi solnčnimi žarki se radostno iskrijo rosne kapljice na vejah in v veselem pričakovanju šum’ gozd, poln zdravega, osvežujočega vonja.
Na samotnih travnikih poje pastir svojo jutranjo pesem, iz katere zveni prikrita bolest in tuga:
Za onom gorom zelenom i za najvećom planinom . . .
tam so očeta ubili mu Turki, tam vzdihuje v sužnosti mati.
Pa mladost ni dolgo žalostna, tudi pastir si kmalu prepodi otožnos4 in veselo vriskajoč skače med svojo čredo:
Sindžirići zveče, davallah, zveče, dabillah, zveče, zveče vallah, zveče billah, zveče ja, ah, ih, juh!
V roke ploska, čepico meče v zrak, prekopicava se, da ga je kar veselje gledati. Pes skuša s pastirjem tekmovati v razposajenosti in cvilenju, slednjič ga še samo zadovoljno opazuje od strani, ga vzpodbuja z veselim lajanjem in mu mesto ploskanja izraža svoje priznanje z elegantnim mahanjem repa.
Po cesti vlečejo mule svoje gospodarje v mesto. Občudovanja vredna je vztrajnost in potrpežljivost take mule. Njeno suho okostje se šibi pod velikimi tovori drv, različnega sadja in na vrhu vse te ropotije še sedi, mogočno kakor paša, dolg Bosanec, ki malomarno žveči smrdljive cigarete in brezobzirno pljuva na desno in levo. Dolge noge se opletajo okoli živinčeta, ki se za vse gospodarjeve brce in preklinjanja prav malo zmeni.
Za »vzgled« slovenskim ženam naj služi ljubezen bosanskih žen do svojih mož. Pogosto so me namreč srečale zanimive gruče Bosancev. On, vsemogočni hišni gospodar, je košato sedel na pokvečenem oslu, ki ga je vlekla deklica za uzdo, žena pa je z debelo gorjačo priganjala žival k večji naglici. Mož jaše, žena pa zraven peš hodi!
Mogoče je pa to bilo le znamenje, da žena domače osle in može priganja s palico k delu in jih vodi po pravi poti!
Turške žene, v raztrganih širokih in dolgih hlačah, lezejo počasi proti mestu. Za njimi kobacajo mladi Turčki. Ko se približam Turkinjam, si hitro zakrijejo obraz in v zadregi obrnejo še glavo v stran. Menda so bilo moje oči, okrašene z žabjim steklom, za te lepotice prenevarne.
Bihać je bil že davno za menoj, cesta hiti skozi turško vas. Ob cesti žlobudrajo studenci za stavo z otroci o turški malomarnosti, lesene enonadstropne kolibice se v starostni onemoglosti opirajo na dolge kole, ki jih je zabodel Mohamedanec svoji palači v rebra.
Zanimive so pravzaprav te podrtije. Pritličje nima oken na cesto, k večjemu kaže skozi zevajoče špranje radovedni Turček svoj nos tujemu potniku. V prvem nadstropju pa cunje krasijo nekake line, za katerimi se skriva turški raj — harem. Izsušeni obrazi so z žalostnimi očmi zrli iz tega »raja« v prašen in umazan svet.
Kakšna razlika med domovi katoliških Slovencev in med turškimi kulami! Pri nas se smeje iz cvetlic, rožmarina, roženkravta in nagelnov na oknu mlado veselje, upanje in sreča slovenskih deklet, za temnimi, zamazanimi turškimi luknjami pa plaka v mračnem obupu in težkem ponižanju turška — sužnja.
Sredi med turškimi kočami žaluje lesena džamija z nizkim minaretom za nekdanjo turško slavo. Trava in mah sta edini kras na stenah te turške cerkve, skozi špranje žvižga veter svoje poskočne melodije. Ko sem stikal okoli džamije, se mi približa star Turek. Bilje hodža. Tako obupne tožbe že dolgo nisem slišal, kakor tedaj iz ust tega vernega Muhamedanca.
Srce se mi je krčilo, ko je govoril ta starec s tihim, strtim glasom o bedi Turkov. Džamije propadajo, družine stradajo, pravoslavni jih preganjajo in stiskajo kjerkoli morejo. Hudo je udaril Allah svoje vernike...
Precej daleč izven te turške vasi sem prišel do razpotja. Cesta me je vabila proti Bos. Petrovacu, ozka in strma pot mi je pa prigovarjala, naj pohitim na planine, kjer bom v senci gozdnih velikanov nemoteno sanjal o lepoti stvarstva.
Za svet sem vprašal svojega nahrbtnega prijatelja. »Kaj boš prah požiral po trdi cesti«, se mi oglasi nahrbtnik, »saj ga imaš dovolj doma. Ali misliš, da sem vzel okovane čevlje seboj in jih v potu tvojega hrbta zvesto za tebe nosil samo zato, da bi me popolnoma ožulili?«
Prijateljski nasvet sem upošteval in se korajžno zakadil na Grmič-planino. Čudna so pota božja, pa menda še bolj čudna so pota po Grmič-planini. Včasih bi moral hoditi istočasno po štirih stezah, včasih so se mi na enkrat vse skrile. Kar s svojo trdo glavo sem moral riniti naprej skoz grmovje. Višje ko sem lezel, bolj so mi nagajala pota. Komaj sem iztaknil nekako kozjo stezo in se je navdušeno oprijel, s trdnim namenom, da je ne zapustim več — pa je kar sredi gozda prenehala.
Tako sem se mučil že štiri ure po zakleti gori, prilezel sem, kolikor sem mogel spoznati po karti, do višine 1180m, ko se mi kar na lepem pridruži nek Bosanec. V gozdu je počival in se prebudil vsled mojega lomastenja.
Nezaupljivo sem motril novega tovariša. Debela gorjača, mrk obraz, zanemarjena obleka, mi niso vzbujala ravno zaupanja.
»Kam, brate« — mi zastavi pot neznanec.
»Na vrh«, mu kratko odgovorim.
»Potem grem s teboj. Kmalu prideva do hana, kjer imajo dobro rakiju«, se zadovoljno pogladi mož po svojih brkih.
Pa sva šla. Mož je začel zaostajati. Kaj namerava? Ali me hoče oropati? Veliko sicer ne bi dobil, pa prijetno tudi ne bi ravno bilo na tak neslaven način končati sv. je življenje. Mož je neprestano govoril o vsem mogočem in mi je tičal vedno za petami. Pospešil sem korak, seveda on tudi. In tako sva dirjala v breg, da je nama kar sapo jemalo.
»Kam pa sedaj«, povprašam tujca. Pota so se križala. Spustil sem Bosanca naprej, ki me je »kmalu«, t.j. čez dve uri privlekel k turškemu banu.
Oddahnila sva se oba. Kakor mi je pri kavi pravil pozneje tujec, je mislil, da sem jaz državni ogleduh — nadzornik — ki po tako skritih krajih išče sumljive osebe. Lep kompliment.
Turški han je neke vrste hotel. Navadno ima samo eno veliko sobo. Ob steni je dolg oder iz desk, visok približno pol metra, ki služi za spalnico. Pri oknu je en večji zaboj, okoli njega pa nekaj manjših, ki pomenijo obednico.
Jedilni list je priprost. Izmed kave, rakije, čebule, si moreš svobodno izbirati. Odločil sem se za kavo, moj vodnik za rakijo. Lastnik tega hotela je še prisedel in kmalu smo si bili največji prijatelji.
Oba soseda sta bila pravoslavne vere. Politizirala sta, da je bilo veselje. Eden je zlezel še na preroški stol in prerokoval, da bo Jugoslavija čez šest let republika* Vira, iz katerega je črpal to modrost, mi ni hotel izdati.
Jaz sem spil tri kave, oba Bosanca pa liter rakije, ki sem jo plačal seveda jaz. Navdušenje je vidno raslo. Začela sta z napitnicami: »zdravi, živi, veseli, pomagao ti Bog«, tako nekako sta želela vse najboljše.
Popolnoma mehka sta postala, ko sem jima ponudil še nekoliko svoje »rakije«. Doma so me namreč, dobrohoteči prijatelji opozorili na bosansko bolezen, ki jo povzroča slaba voda. Edino zdravilo zoper njo je baje samo dobro žganje. Zato sem vzel seboj malo steklenico naj-
močnejše slivovke za slučaj, ako bi res nastala v mojem želodcu kakšna revolucija.
Ko sta pobratima požrla samo nekoliko kapljic tega slovenskega žganja, so jima lica zažarela v nepopisnem veselju. »Bosanska rakija je prazna voda proti tej nebeški pijači«, tako sta mi ginjeno zatrjevala. Slovenci so pridobili pri obeh s to »krasno pijačo« veliko na ugledu Polju-bovala sta me in nazadnje bi me bila mogoče še pojedla — ali pa — okradla, ako se ne bi bil z vso silo odtrgal od te slovanske gostoljubnosti in po »turški poti« odhitel še dalje v večerni hlad k drugemu hanu, ki sta mi ga priporočala za prenočišče.
Pot je bila razmeroma prijetna. Smeri nisem mogel zgrešiti in zato sem lepo počasi korakal po kameniti stezi v večerni mrak. Hlad je blagodejno vplival na razgrete živce, misli so pa romale daleč tja proti severu na slovenske planine, kjer je duša tolikokrat uživala lepoto božjega stvarstva. Koliko nepozabnih ur sem preživel na njih, koliko zvestih, iskrenih prijateljev sem našel na strmih vrhovih . . . Da, v višavah zasluti človek šele lepoto izgubljenega raja, v višavah spoznava čista, idealna srca!
Razkopana turška »cesta« me je večkrat zdramila iz mojega premišljevanja in me že v temni moči privedla do zaželjenega prenočišča.
Ta han, imenovan po nekem begu, je bil prava palača. Do polovice je bil zidan in je imel dve veliki sobi. Iz ene se je zagnal v me črn pes in suh Turčin, iz druge mi je pa pomolela kosmata roka svečo pod nos.
Priklonil sem se spoštljivo na vse strani in zaprosil v najpristnejši jugoslovenščini za postelj. Menda sem napravil predober utis na kosma-tine, ker se je hišni gospodar v veliki zadregi popraskal najprej na nekem delu telesa, ki se med dostojnimi ljudmi ne sme imenovati. Potem se je praskal še okoli fesa, nazadnje se je šele spomnil, da bi bilo dobro odpreti tudi usta in po dolgem času je tudi zinil pomenljive besede, da postelje — nima. Sedaj sem se pa jaz popraskal za ušesi, odprl debelo oči in nazadnje tudi usta ter gospodarju razlagal, da ne zahtevam prave postelje, ampak samo nekaj prostora na spalnem odru. Pa smo se res pobotali. V naprej sem moral plačati en dinar za prenočišče, potem me je pa peljal gospodar v spalno dvorano, kjer so se štiri pari oči precej začudeno uprli v me. Štirje Turki so že ležali na deskah, pod glavami so imeli umazane vzglavnike. Tudi meni je prinesel gospodar neko umazano vrečo — ki si jo naj bi dal pod glavo ali noge, ali tudi kam drugam in je izginil.
Nisem se dolgo obotavljal. Umazan vzglavnik sem lepo shranil pod pder, nahrbtnik sem si položil pod glavo, nato sem se zvalil v kot med lurke, izročil Bogu sebe in svojo ropotijo in kmalu zaspal.
Naenkrat me nekaj vzdrami. Nekdo se je dotaknil mojega obraza. Poslušam. Turčini so se nemirno premetavali po deskah in težko dihali. Menda sem se zmotil. Skušal sem zaspati. Komaj zatisnem oči, že se mi zopet približa neko bitje, ki mi zleze za vrat. Nočnega motilca pograbim. Prižgem vžigalico in vidim, da mrgoli okoli mene vse polno krasnih stenic. Na leseni steni so romale v dolgi procesiji k meni v vas in mi skušale delati kratek čas. Take tovarišije nisem bil ravno vajen, zato sem pograbil svoj nahrbtnik in pobegnil pri vratih na prosto, kjer sem v svežem zraku predremal do prve jutranje zarje. Z velikim začudenjem me zjutraj vpraša

gospodar, kako sem prišel pod kap. Najprej sem se izgovarjal s slabim zrakom, potem sem mu pa le po ovinkih povedal, da sem moral napraviti prostor stenicam, ki so hotele na vsak način ležati na istem mestu kakor jaz »Zaradi take malenkosti se še ni dosedaj nihče razburil«, me je' zaničljivo ošvrknil gospod hotelir, pljunil mogočno pred me in ponosno odšel v svoj hlev.
Novodobni apostoli.
Kdo ne pozna apostolov, ki v sedanjih časih z največjim uspehom delujejo med nami, včasih za dobro, pa še večkrat, žal, za slabo stvar! Oblečeni so v papirnata ali tenka platnena oblačila; v svojih prsih pa nosijo resnico ali laž, življenje ali smrt!
.Ti apostoli modernega časa so — knjige!
Knjigo je nekdo po pravici imenoval najmogočnejšo vladarico na svetu. Knjiga ne vpliva s svojo vsebino samo na navadnega človeka, knjiga sega s svojim vplivom tudi do kraljevih prestolov, knjigi se klanjajo tudi kronane glave.
Slaba knjiga ima večje posledice ko pa izgubljena bitka. Knjiga je največja dobrodelnica ali največja škodljivka človeštva.
Knjiga je tista pošast, kakor pravi francoski pisatelj Jules Vallesr ki iztisne starišem največ solz in da sodnikom največ opravka.
Slaba knjiga je tisti volk v ovčji obleki, pred katerim že Kristus tako odločno svari. Večkrat opazimo, da imajo najnesramnejše knjige najlepšo opremo, ki vabi na sebe nedolžne žrtve. Lepe in poštene knjige pa se ponižno skrivajo v raševinasto priprosto haljo prvih apostolov, na katere ne postane nihče pozoren. Ali odgovarja taka neprava skromnost razmeram naših dni? Primerjajte, n. pr. lepo opremo nesramnih knjig, kt jih izdaja »Jutro« in beraško zunanjost lepih knjig (posebno dr. Jerajeve, Ob skrivnih virih!), ki jih izdaja Cirilova tiskarna! Ali niso otroci tega sveta res pametnejši kakor otroci onega sveta? Kdo ima korist od take skromnosti? Dobra knjiga in dobra stvar gotovo ne!
In kako so ravno slabe knjige vsiljive! Ne samo, da že s svojo zunanjostjo vzbujajo pozornost, povsod se vsiljujejo ljudem taki apostoli hudobnega duha. Vsaka tozadevna trgovina, tudi v najvišjih hribih, prodaja te knjige, agenti jih priporočajo, v vseh protiverskih časopisih jih dan na dan hvalijo. Naše dobre katoliške slovenske knjige pa živijo skrito samotarsko življenje. Njih imena ne pove nobena pratika in tudi redko-kedaj kak naš časnik, v knjigarnah, razen v Mariboru, jih ne najdeš! Imeti moraš res dober nos in mnogo sreče, ako hočeš naše katoliške knjige kje iztakniti.
Glede razširjanja skoraj ne zaslužijo kat. knjige častnega naziva »apostol«, ker apostoli niso tičali tako dolgo v Jeruzalemu, dokler jih ni kdo naročil v kak kraj za pridigo. Sami od sebe so obiskovali vernike in jih utrjevali v pravi veri.
Zato mislim, da je moj nasvet utemeljen:
1. Naša katoliška založništva naj knjige, kijih izdajo, lepo opremijo in se naj za razširjanje dobrih knjig malo bolj potrudijo ko^ dosedaj.
2. Naša Izobraževalna društva naj svoje knjižnice poživijo in izpopolnijo. Vsako društvo se mora strogo držati načela: Vse knjige, ki jih izda katoliško založništvo (posebno v Mariboru), morajo-biti v društveni knjižnici. Toda o tej stvari bomo še večkrat pisali v »Našem Domu«.
A. Boštele:	Kralj HOČl.
(Irska povest po A. de Lamothe-u.)	Dalje.
Zarotniki se zbirajo.
Irvinghton se je nastanil v Bantryju, v mali, samotni hiši ob vznožju skalovja. V sobi je imel na eni strani laboratorij, poln retort, stekleničic, vrečic s skrivnostnimi napisi in druge učenjaške ropotije, na drugi strani pa izbrano knjižnico najboljših del naravoslovnih ved.
Amerikance je poleg angleščine dobro obvladal francoski, nemški in irski jezik. Kake vere je bil, tega ni vedel nihče; to je gotovo, da ni hodil niti v protestantsko, niti v katoliško cerkev. Često so ga videli, kako je nekoliko šklonjen s kladivom v roki taval po gorah in razbijal kamenje, ali pa sedeč v čolnu preiskoval vso obalo, prav posebno pa še številne težko dostopne votline v obrežnem pečevju. Polagoma si je s svojim čudaštvom pridobil celo spoštljivo prijateljstvo, kajti pri vsej svoji molčečnosti je znal biti dober. Skrbel je za bolnike, brezplačno delil zdravila in z malimi darovi se je prikupil tudi deci, da'ga je veselo pozdravljala. Toda narodove duše si ni osvojil. Irski kmet je preveč veren, da bi zaupal možu, ki se brati s krivoverskimi Angleži. Nad njegovim domačim življenjem je ležala skrivnostna tema. Stara postrežnica je večkrat drhtela v neznanem strahu, ko je v gluhih nočeh čula poseben šum; potem je zablisnila modrikasta luč, na drevesu pred hišo je zakričala sova, vrata so se tiho odpirala in zapirala in zjutraj je smrdelo po žveplu. V takih nočeh, posebno še, če je bila nevihta, Brigita ni mogla spati. Pred sveto podobo je prižgala blagoslovljeno svečo in molila. V smrtnem strahu se ji je orosilo čelo, v sobi je pa cingljalo, kakor bi kdo metal cekine na mizo. Ženica je bila prepričana, da je doktor v zvezi s samim rogačem in je to povedala tudi gospodu vikarju. Ta jo je pomiril in ji skušal dopovedati, da gospod Irvinghton ni čarovnik, ampak samo velik učenjak in kemik. Brigita se je potolažila.
Še tisti večer se je vrnil doktor, ki je bil odšel z doma pred tremi dnevi. Z njim sta dva kmeta prinesla poln jerbas rudnin in kamenja. Nagradil ju je kakor običajno in potem sta odšla. Večerja je ostala nedotaknjena. Doktor se je vsedel k peči in kadil. Ob devetih je bila že trda tema. Prižgal si je svetilko in odšel v svojo sobo, da pregleda došlo pošto.
Iz kuhinje ga je skrivaj opazovala Brigita. Odprl je ovojnico, vzel iz nje list, ga za trenutek podržal nad plamenom svetilke in se potem zatopil v njegovo vsebino. Radovednost je zmotila deklo, da je upihnila svojo luč in se po prstih splazila proti durim. Doktor je čital počasi, kakor človek, ki je zamišljen. V temo je udaril krik sove. Starka se je prestrašila. Irvinghton je urno zaprl vrata, skozi špranje je šinila modra svetloba. Zopet se je oglasila sova, zunanja vrata so se sama odprla, nekaj pošastnega, kosmatega se je osmuknilo ob starko, ki je bila od strahu čisto trda, potem so zahreščale stopnice in neznanska pošast je izginila v sobo.
Starka se je napol mrtva splazila v kuhinjo, prižgala blagoslovljeno svečo, zagrebla lice v dlani in se zgrudila pred posteljo na kolena.
»Pozdravljen!«- je ogovoril doktor poznega gosta. »Kaj je novega?«
»Patrick je v ječi«, je odgovoril Toby Hoppy in odmotaval svoje mesnice iz kosmate kozličevine. »Nove eksekucije. Lord Morton ustreljen. Treznostno gibanje se širi. Toda zelo slabo je to, da prečastiti oče Matthew neprestano udriha po tajnih družbah. Sploh: vsa duhovščina je proti nam.«
»Ah, če bi svečeniki zaklicali: K orožju! Smrt tlačiteljem! Takoj bi bila Irska svobodna in mi bi svečeništvo obdali s slavo in bogastvom, povzdignili bi ga za kralja.«	^
»To je nemogoče«, je dejal Toby. »Najboljše je delati brez duhovnikov.«
»Žal, to vem le predobro ! Duhovščina ni dostopna niti za častihlepje niti za strah. Jaz poznam sicer samo eno vero: maščevanje — in samo eno ljubezen: ljubezen do svobode — toda te ljudi, Kristusove učence, moram občudovati. Vsemu se odreči, vse pretrpeti in na vse udarce odgovarjati: Boga hočemo častiti in samo njega ubogati da, to je res vredno občudovanja.«
»Kaj pomaga, ko nam pa vedno prekrjžavajo načrte.«
»K sreči nas podpirajo Sassannahs s svojim nerodnim in krutim nastopom. Izgoni so že začeli učinkovati. Zadnji teden smo pridobili še petnajst bratov z bilko in klasom. Tudi Patrickov slučaj je velik uspeh; prvič bo mladca ta krivica razpadla, drugo je pa to, da bo moral v Ameriko, kjer ga bomo odtegnili vplivu Glengariffskega leva. Ta vikar nam s svojim domoljubjem škoduje več, kakor cel bataljon biričev.«
»Res, Patrick bi bil zanesljiv, drzen in odločen fant, ki bi imel velik vpliv.«
»To bo še imeniten mož«, je odvrnil napačni doktor. »Veš, brate, ravno tega potrebujemo. Mrk, ponosen in molčeč je, pleza pa kakor divja koza. V par letih se bo v Ameriki izvežbal za spretnega strelca in če se ne motim, bo on nekoč še naš kralj.«
»Če nam ga ne odtujijo domači in pa ta vikar, ki mu že sedaj pošilja v ječo pobožne knjige.«
»Ne boj se, prijatelj! Mladec nam je potreben. Bal sem se samo tega, da bo oproščen. Zdaj je v ječi in je naš.«
»Če ga ne bo svečenik priporočil prijateljem v Ameriki.«
»Pri izkrcanju ga bodo sprejeli drugi, manj pobožnjaški prijatelji, naši nabiravci.«
»Kaj naj sedaj storim?«
»Počakaj, da prečitam pošto iz Amerike«, je odvrnil učenjak in odprl drugo pismo. »A, lord Pilferer je prišel v Rožni dvorec in me vabi na obed. Prav. Ta butec je nehote moj špijon.«
Vzel je drugo pismo. V širokih presledkih je bilo na štirih straneh kakih deset vrst povpraševanja o posameznostih glede okostja medveda brlogarja, ki so ga bili pred kratkim izkopali. Podržal je beli list nad lučjo in med vrstami so se prikazala rdečkasta znamenja, ki so se končno v določnih obrisih izkazala za besede in stavke. Doktor je s pridušenim glasom čital navodila iz Amerike.
Znano je, da so Irci, ki so se preselili v Ameriko, neprestano podpihovali nemire na Irskem, organizirali tajne družbe, pošiljali denar in poslance
ter prevzeli vrhovno vodstvo tajnih zvez. Naš navidezni doktor je bil eden najpomembnejših poslancev. Bil je »vrhovni organizator desetih okrožij«, ki so obsegala celo Irsko. Vsako okrožje je vodil nekak polkovnik, ki je imel pod seboj svoje stotnike, ti pa narednike.
Toby Hoppy prebrisan, zvit in strasten — je bil eden najbolj delavnih poslancev. Kot godec je imel priliko, da je hodil po deželi, hujskal in razvnemal duhove, netil s pesmijo in povestjo naravno nezadovoljnost kmetov, skliceval stotnike in narednike k skrivnim nočnim sejam in sestankom, kjer so novopridobljeni zarotniki prisegali na bilko in klas in kjer so izrekali smrtne obsodbe nad brezsrčnimi lordi in agenti.
In to je vsebina obširnega, s sintetično tinto pisanega pisma: Jones Stephens in O’Mahoney, ustanovitelja družbe »Otrok noči«, priporočata največjo previdnost pri zborovanjih in rotita vse člane, da se skrbno varujejo uporov. Da pa ostanejo duhovi razburjeni, naj tu in tam na deželi izvršijo kako posamezno obsodbo.
V drugem pismu sta častitala učenjaku, da je odkril skoraj nedostopno, dobro zavarovano podzemeljsko jamo v gorah pri Connemara; ker je popolnoma suha, bo lahko izborno služila kot skladišče za smodnik in strelivo. Pismo se je končalo takole: »A in B nestrpno pričakujeta označeno osebo, da jo preizkusita, preden ji zaupata veliko oblast. Dokler je bilka brez klasa, se ne da nič ukreniti. Izogibajte se vsega, kar bi žalilo versko prepričanje. Če že katoliški duhovniki ne gredo z nami, moramo vsaj paziti, da jih ne prisilimo nastopati proti nam.«
»Ta previdnost bo prepozna«, je mrmral Hoppy. »Svečeniki so nam že sedaj nasprotni.«
»Bomo pač morali prepričati ljudstvo, da držimo z njimi, to je vse«, je odvrnil Irvinghton. »Za sedaj je najvažnejše, da odtegnemo Patricka vplivu domače družine in duhovnikov ter ga pridobimo za odhod v Ameriko.« —
»Kdaj bo prihodnji sestanek?«
»Prihodnji torek.«
»Čez štiri dni me boš v mraku našel s tihotapcem Mihaelom na malem travniku levo pod vrhom Igle-gore. Pokazati mu moram vstop v jamo, da bo znosil vanjo naše zaloge žvepla, oglja in solitra. Ko pride čas, bomo v njej osnovali smodnišnico.
»In vaša iznajdba?«
»Tako daleč še ni«, je vzdihnil učenjak; »toda nekaj je že. Poglej!«
Vzel je nepredušno zaprto steklenico z rdečkasto tekočino in vlil par kapljic na desko. Takoj se je dvignil dušeč, gost dim in deska se je vnela.
»Izvrstno!* je vzkliknil Toby.
»Ne, prehitro še gori in dim je premočen; požigalec bi se ne mogel pravočasno odstraniti in bi ga zasačili. Rabimo snov, ki bi se vnela v določenem času, brez da bi razširjala kak duh.«
»Ah, če bi to iznašli; kako krasni požari!«
»Prišel bom na to, brate, prej ali slej.«
Tiste dni je hotela Brigita pobegniti iz službe. Bila je trdno prepričana, da hodi v hišo sam peklenšček. Toda gospod vikar jo je prepričal, da ji ne preti nič hudega in Brigita je ostala. Tudi sova se ni več oglašala.
(Dalje prihodnjič.)
■
VESTNIK DEKLIŠKIH ZVEZ.
Razni dvogovori, kratke igrice enodejanke so za dekliške sestanke prav primerne. Dekliške zveze pridno vprašujejo po njih. — Da se jim bo moglo ustreči, prosimo tiste Dekliške zveze, ki imajo morda kake lastne izdelke, da nam jih pošljejo v prepis; od tukaj jih bodo lahko dobile one D. z., ki si jih želijo. — Istotako bomo poskrbeli tudi za razne deklamacije in pesmice, da bodo naše dekliške organizacije imele vedno bolj živahne in privlačne sestanke.
Več petja v dekliške vrste! Po nekod se še dekleta precej gibljejo, a vkljub temu ni najti pri njih pravega življenja. — Dekliške zveze! Noben sestanek naj ne bo brez petja, ker peti — lepe pesmi — menda še znajo naša dekleta . . . Pesem spravi vse v prijetno razpoloženje, pesem dviga našega duha in srce! Zato — dekleta — »glase povzdignite, da vse zazveni!«
Narodne noše. Hočemo, moramo jih poživiti! Kakor povsod, je tudi tukaj začetek težek. — Pri nabavi narodnih noš naj bi dekleta upoštevala, da ne bo to vsakdanja obleka, ampak uporabljale jo bodo za razne slovesne prilike. — Z vzorci, ki jih nekatere želijo, jim je zaenkrat težko ustreči. (Da narodna noša obstoji iz nabranega krila, moderca, bluze s širokimi rokavi, predpasnika, to je že menda itak vsaki znano. Če le mogoče, naj ne izostane ruta okrog vratu in pa peča ali kako drugo glavno pokrivalo.) Blago se lahko poljubno izbira, opuščajo pa se naj za narodne noše razni moderno-pisani vzorci, ki so postali že čisto vsakdanji. — Ni potreba, da bi imela dekleta v eni župniji enake narodne noše. Raznovrstnost narodnih noš nudi najiepšo sliko.
Dekleta, začnite in šlo bo! Vsaka bo imela z lepo narodno nošo ob raznih prireditvah največje veselje. — Z narodno nošo boste dvignile ljudske zaklade in tako pokazale, da ne daste teptati — ne verskih — ne narodnih svetinj!
Poslovne knjige. Vsaka D. z. naj bi imela sledeče poslovne knjige: imenik članic (t. j. staležna knjiga članic), za kar se uporablja le pola papirja; zapisnik sej in občnih zborov, zapisnik dekliških sestankov in kronika (kjer se zapisujejo vsi važnejši dogodki).
Pregledne pole, kje so? Nekatere D. z. jih še dosedaj niso vrnile! Te neredne počasnice nas zelo ovirajo pri rednem poslovanju.
V »Vestniku« D. z. bodo dobivale Dekliške zveze razna pojasnila. Ničesar ne prezrite!
Tekma!
Kaka neumnost pa je zopet to? Ali bomo morali tekati, letati? Ne, tega pa nočem storiti. Letal pa ne bom nikamor, to bi bilo sramotno za mene. Letim k večjemu včasih v gostilno, ker se bojim, da bi moji tovariši sami sode prehitro izsušili!
Fant, le pomiri se! Nič ti ne bo treba pri tej tekmi vzdigovati pet. Pri tej tekmi si boste merili svoje moči samo pri razmišljanju, delu in pisanju. »No, taka tekma je pa še bolj neumna«, mi zabrusiš v obraz. »V razmišljanju
tekmujejo profesorji, pri delu naj merijo svoje moči delavci, s peresom 36 pa naj borijo skrici. Jaz bi kvečjemu tekmoval pri pijači ali pa pri juckanju«.
Počakaj še malo, mogoče se boš pa vendar premislil. Ali si že slišal kdaj kaj o mladeniških organizacijah? O Mladeniški zvezi, o Orlu? Mogoče si že celo videl kakega člana teh društev in z njim govoril. Prigovarjal ti je, bi tudi ti pristopil k društvu. Ti pa nisi hotel. Zakaj ne? Na to vprašanje odgovori in odgovor napiši, pa ga pošlji na uredništvo »Našega Doma«, Maribor, Aleksandrova cesta 6. Vidiš, to je vsa copernija pri tej tekmi.
Še enkrat ti ponovim vprašanje bolj splošno, da ga boš lažje razumel:
Zakaj nočejo fantje pristopiti k mladeniškim društvom?
Pri vsaki tekmi so nekaki pogoji, ki sijih mora vsak tekmovalec upoštevati, ako hoče imeti kaj uspeha.
Pri tej tekmi so ti-le pogoji:
1.	Tekmovalec mora biti priprost fant, ki še ni trgal svojih hlač po Srednjih šolah.
2.	Odgovor mora biti dolg najmanj pol strani oblike »Našega Doma«.
3.	Spis mora napisati tekmovalec lastnoročno, snažno in samo po er>i strani papirja. Navesti mora vsak tekmovalec svoje pravo ime, stan in starost ter pridjati še kako tuje ime, pod katerim želi, da ga ocenimo v listu.
4.	Spis mora biti v Mariboru najkasneje do 19. marca.
Fant, ki bo vsebinsko in oblikovno najbolje izvedel odgovor, dobi kot Nagrado lepo vezano knjigo: Dr. Brumat: Kam? Najboljši spis bomo Priobčili v »Našem Domu«. Fantje, sedaj pa na delo in mnogo uspeha!
Kri je zavrela nekaterim fantovskim voditeljem, ko sem jih pozval v Prvi številki »N. D.« na korajžo. Že dolgo niso fantje toliko pisali, ko zadnji 'fiesec. Pred menoj leži visok kup fantovskih pisem, malih, velikih, umazanih, snažnih, duhovitih — surovih. Iz vsakega pisma odsevata značaj in duša fanta, ga je napisal. Večini fantov se cedijo sline pb mojem »korašu . Seveda ^ tujim perjem se bi vsak rad postavljal!- (Na tiho povem, da se jaz tudi. Koraš ni namreč iz mojega perja; izpulil sem ga mimogrede divjemu petelinu ’J- repa). Krivcev pa ne dobi noben fant, ker jih nobeden — vreden ni. “rijatelj nič se ne razburjaj, če ti to v obraz povem, nič ne grabi po nožu, nnipak beri mirno naprej! Ali si izpolnil vse pogoje, ki sem ti jih stavil?
si imel kot vodja toliko poguma, da bi fantom prepovedal preklinjanje? r-den to re.š trdi o sebi, v Bitnjah na Kranjskem ima svoje kraljestvo (menda ne boš zameril, saj je to tebi v čast), pa pravega svojega imena še ta 'b upal povedati, zato se mu še naj v naprej delajo skomine po mojem, ne, Pravzaprav po petelinovem perju Dalje, ponočni kralj fantov, povej mi, ali iztrebil pijančevanje iz fantovske armade? Ali si že navadil fante na dostojno obnašanje do deklet? Mogoče pa še sam ne veš, kaj je do-*t©jnost? Mogoče si pa ti sam največji zapeljivec, najgrši klafač? Fant, če te je res kaj v hlačah, le vzami nož v roke, pa ga zabodi globoko v svojo J" dušo in izreži iz nje svojo največjo napako. Le vprašaj stari.še, ti bodo povedali, s katerim grehom jih najbolj žalostiš. Če boš v tem pretepu s sainim seboj ostal zmagovalec in se odvadil svoje najgrše pregrehe — potem pa smeš v bodoče lotiti še drugih s svojim nožem. Pa o tem pretepu se °va prihodnjič pomenila. Bo tak pretep, da ne bova prišla v kajho. Povabim e tudi k sebi, kadar boš prišel slučajno v Maribor. Spoznal me boš lahko 03 cesti med ljudmi po mojih krivcih. Samo pazi, da se ne boš napačnega

lotil, ker tedaj boš prišel policajem v pest. Ako pa ne prideš v Maribor, mi pa vsaj na kratko popiši, kako se ti godi. Tvojega pisma se zelo veselim. Četudi bo malo mastno, nič ne škodi, saj vem, da imate sedaj doma »fureš« ali koline.	Štajerski fant.
Fant, greš misijonarit med divjake? Misijonar oznanjuje pravo vero med pogani. Divjake spreobrača in jih uči omike. Ali te miče tak posel? Ne? To je samo za duhovnike, si misliš! V tem pa nimaš prav. Tudi ti si lahko misijonar, četudi si navaden kmečki fant ali tovarniški delavec! Le poslušaj! Časi so se, žal, tako spremenili, da je med nami že skoraj več divjakov, ko v Afriki ali Avstraliji. Le poglej nekatere fante, kako se obnašajo' in kako živijo! Zamorski divjak ne preklinja, ampak svoje molitve in daritve, kolikor jih ima, zvesto opravlja. Naši fantje se pa večkrat sramujejo molitve, zasmehujejo, službo božjo — so slabši ko pogani! — Vidiš, med te fantovske divjake pojdi misijonarit. Pokaži jim »Naš Dom« in jih nagovarjaj, naj ga berejo ali celo naročijo. Posodi jim tudi druge poštene časopise! Tako začni. Misijonar mora biti neustrašen, požrtvovalen in vztrajen! Kakor Jud mora biti, če ga vržeš skozi vrata, pa prileze skozi okno nazaj v sobo! Ne pusti se oplašiti in ne odnehaj takoj! O uspehih mi pa poročaj!
Afrikanski misijonar.
Ponočujmo! Nihče menda tako ne ljubi tovarišije ko mladi fantje. Tovarišija jim ni vselej na korist; ne samo, da se vročekrvni fantje dostikrat stepejo, tudi drugače si kateri izmisli kaj slabega in drugi potegnejo z njim- ' Fantovske družbe pa storijo včasih tudi kaj lepega. Ponekod je navada, da gredo po noči in ubogi vdovi po noči požanjejo ali opravijo drugo delo. Ali nebi tudi pri nas lahko večkrat napravili kaj takega? Popravili bi siromaku hišo, obdelali njivo ali vinograd, naprosili bi zanj darov, ako ga zadene nesreča. Včasih bi lahko napravili za/sosesko, za občino kako potrebno delo: popravili bi most ali pot. Na škodi si gotovo ne bi bili. Vse bi jih rado imelo. Kekli bi: »Saj nas je deset ali dvajset, vsak malo poprime, pa smo gotovi!« — Kjer še niso, zakaj ne bi tudi stopili v društvo in v njeni kaj lepega skupaj spravili?
—

Katoliški Slovenci v Ameriki se zadnje čase pridno gibljejo. List »Amer. Slov. - Edinost«, ki izhaja trikrat na teden, se bo kmalu razširil v dnevnik. To bo prvi slov. kat. dnevnik v Ameriki. Izhaja v Chicago. Kar bo v njem primernega za »Naš dom«, bomo sproti priobčili.
Bogata poroka. Kakor poroča »Amer. Slov.«, je bila 24. jan. 1925 v Chicago tako bogata poroka, kakor je še dosedaj mesto ni videlo. Poročila se je hči lesnega »barona« Edw. Hinesa. Poročal jo je kardinal Mundelein. K poroki je bilo povabljenih 2000 bližnjih prijateljev in sorodnikov. Vsa cerkev je bila kolikor mogoče razkošno okrašena, za kar je dala nevesta več tisoč dolarjev. Tudi nevestina obleka je stala toliko, ko pri nas malo posestvo. P° poroki je bil zajutrek v hiši Hinesa, kjer so bile vse sobe spremenjene v vrt svežih duhtečih rož. Izdatki za poroko so znašali enajstinpol milijona dinarjev. Ali si bo mogla nevesta z denarjem kupiti zakonsko in življensko srečo, tega nam pa ne pove list.	(Dalje	na ovitku!)
—- Poziv vrtnaricam! Rož na vrtu ne gojite navadno za sebe, ampak 2ato, da jih ob prvi priliki podarite fantom! Seveda ne mislim pri tem nič slabega o vas. Takim fantom, ki so vredni vašega cvetja in posebno še onim, ki vas brezuspešno zasledujejo, podarite to številko »Našega Doma«. Tudi najbolj divji fantje postanejo pred dekletom krotki, zato bodo gotovo z veseljem sprejeli iz vaših rok »Naš Dom« in ga tudi prebrali. Dekleta! Ako se vam fantje vsiljujejo, bodite še ve vsiljive. Pa ne vsiljujte jim sebe, ampak vsiljujte jim dobre liste!
Najstarejši časopis na svetu imajo Kitajci. L. 912., torej pred več ko pred tisoč leti, je začel izhajati v Pekingu časopis »Peking-Pao«, ki izhaja še danes. V arhivu v Pekingu hranijo še sedaj vse letnike tega časopisa.
Češka kmetska mladina je veliko bolje organizirana, ko naša slovenska. Poleg močno razširjenih Orlov so tudi razširjene Mladeniške in Dekliške zveze, ki imajo svoje osrednje društvo v Brnu. To društvo izdaja več listov, in sicer »Naše omladina«, ki izhaja vsakih 14 dni in odgovarja po Vsebini »Našemu domu«. Stane letno 20 čk. »Selka«, list za krščanske žene (I5 čk); »Hvezda«, list za voditelje mladeniških organizacij, ki izide šestkrat na leto in stane 18 čk. Vsi listi so dobro urejevani ter poročajo večkrat 0 slovenskih razmerah. Osrednje društvo kmetske mladine je izdalo pred kratkim mal priročnik o delu v mladinskih društvih. Vsebina te j'čne knjižice je ta-le: Versko-nravna vzgoja naše mladine. Cilji in naloge izobraževalnega dela. Državna in socialna vzgoja. Čitanje. Naš tisk. Naše zabave. Praktična navodila za režiserje, knjižničarje itd. Knjigo toplo priporočamo vsem, ki razumejo češki in se zanimajo za društveno delo.
Društveni vestnik.
Koprivnica. Leta 1924 je imela naša Dekl. zv. 6 sestankov in 2 seji. sestankih, ki se jih udeležuje povprečno po 40 članic, je vedno prav živahno. Kako bi pa tudi ne bilo, saj je nastopilo v celoti 24 članic s predavanji, deklamacijami in dvogovori, med temi nekatere po večkrat. Za pouk Pa sta razen tega še vedno poskrbela preč. g. župnik in g. šolski vodja. ^edaj že prav dobro vemo, zakaj so za zadnjim Sromljani in Sromljanke (društvenice) tako žalovale, ko je bil prestavljen k nam. Bog daj, da bi ostal d°lgo, dolgo pri nas! Morda še ne veste, da obstoja pri nas od decembra Meseca 1.1923 tudi že Marijina družba, ki seje razvila iz Dekliške ^veze. Šteje okoli 40 družbenic, in iz teh se izbirajo tudi cerkvene pevke. y splošnem pa družba in zveza druga drugo spopolnjujeta in dopolnjujeta. Vsem našim članicam želim, da bi se lotile po Novem letu zopet dela še večjo vnemo in z večjo ljubeznijo, kakor do sedaj, in da bi postale vse ,ako pogumne in odločne, kakor so že nekatere. — Tajnica Kristinka.
Celje. Tukajšnja Dekl. zv. je imela svoj letni občni zbor dne 23. no-vembra 1924. Izvolil se je sledeči odbor: predsednica M. Jurjevič, podpred-Sednica Frančiška Mirnik, blagajničarka Anica Medved? tajnica Nežka Perc ^er 10 odbornic. Želimo, da se naša Dekl. zv. dvigne na prvotno višino navdu-enja in delavnosti, da si pribori s svojim resnim delom najlepši ugled v ^v°jem krogu, kakor tudi v širši javnosti. Krepost, stanovitnost in delo, nam ela bodočnost veselo! — Tajnica.
fW- Kaj kupiš v Tiskarni sv. Cirila v Mariboru? -VI
Tiskali daS lahko
knjige, vabila, cenike, kuverte, sploh vse, kar hočeš.
Kupiš lahko:
1.	Vsakovrstni papir črtan in nečrtan za pisanje, pisma, ovijanje, risalni papir, kuverte, j
svileni in prešan papir za kinč, zvezke trdo in mehko vezane.
2.	Peresa, svinčnike, radirke, črnilo, rudečilo, barve, ravnila, sploh vse pisarniške
potrebščine.
3.	Trgovske knjige vsake vrste
4.	Molitvenike, šolske učne knjige, vse zabavne knjige, povesti i.t.d.
5.	Rožne vence, svetinjice, podobice, kipe presv. Srca Jez. in druge, podobe, slike, |
križe i.t.d. — Ako želiš kako reč, piši dopisnico in dobiš po pošti.
najboljše in najvarnejše pri
SpodnjeStajersliiIjiidskiposojilnici, r.uiu. Maribor, stolna s
ki obrestuje po
'%	100/o	'
oziroma po dogovoru.
------------------------------------------------------£
I Na debelo!	DENAR	Na drobno! ^
si prihranite, ako kupujete manufakturno blago v Celju, „priSolncu". Velikanska izbira vedno svežega vsakovrstnega oblačilnega blaga. Vsled velikega nakupa so cene konkurenčne. Za obilen obisk se priporoča
ALOJZ DROFENIK
Mera poštena!
Postrežba točna! |
Brata RODE&MARTINCIC,Celje
TISKARNA
KNJIGOVEZNICA, IZDELOVALNICA GUMIJASTIH STAMBILJK
se‘priporoča za vsa v njeno stroko spadajoča dela, koja se točno in ceno izvrše