______________Dr. gregorij Oglar. (Životopis.)___________________149
Dr. Gregorij Oglar (Carbonarius de
Wieseneck).
(Spisal A.
^©lovenci imamo mnogo mož, ki so #?se rodili v priprostih kmetskih hi-* šah, a vspeli se z bistro glavo do visoke slave in časti, da so postali ponos domovine. Med take može štejemo tudi dr. Gregorija Oglarja, ki je še v dijaških letih po šegi tedanjega časa polatinil svoje ime ter se pisal »Carbonarius«, in pozneje, ko je postal plemenit, dobil še priimek »pl. Wieseneck&.
Kratek životopis tega slavnega moža je najprej spisal Nakelski župnik Blaž Blaznik, in ga nam ostavil v svoji rokopisni »Materialiensammlung*. Ta spis je porabil F. X. Legat, ter ga priobčil v »Mitth. des hist. Ver. f. Krain« 1. 1851 str. 71. Po tem sostavku so posneli tudi, kar pišejo o Karbonariju: Dimitz, Ge-schichte Krains, IV., str. 78; Vrhovnik, Zgod. Nakelske fare, str. 116; Trdina, Zgodovina slov. nar. str. 119 in Parapat, Letopis Mat. slov. 1870 str. 125.
Našli sta se zadnji čas v Šenčurskem farnem arhivu pri Kranju dve izvirni listini, ki nam podajata nekaj zanimivih podatkov za životopis tega slavnega na-šinca. Prva je pismo, s katerim je cesar Leopold povzdignil Gregorija v stan plemen itni kov, in druga je rusko pisano priporočilno pismo, katero mu je dal car Peter, potujočemu v Rim. Na podlagi teh dveh listin 1) naj tu nekoliko dopolnim, oziroma popravim, prejšnje nedostatne životopise o našem Oglarju. Porodil se je Gregorij Oglar 12. marca leta 1651 v Naklem na Gorenjskem, v hiši, kjer se še zdaj reče »pri Voglarju«, in nosi štev. 39. To hišo, kakor zdaj stoji, sozidal je 1. 1725 Gregorijev nečak, Matej Voglar, oče duhovnikov Jurija in Josipa. Gregorijevemu očetu je bilo ime Martin, materi pa Alenka. Oče je bil imovit in pobožen kmet, ki se je zelo brigal za olepšavo farne cerkve. Izmed svojih šestero otrok je drugorojenca Gre-
x) Odposlali sta se ti dve listini v Rudolfišče Ljubljansko.
Koblar.
*) Izvirno plemenitsko pismo ima deset perg. listov s krasno naslikanim grbom Karbonari-jevim. Cesarjev pečat je odtrgan.
gorija  poslal  v  šole.  Kje je obiskoval nižje šole,  ne vemo.   Dne 8. okt. 1671 je kumoval v Naklem in se je podpisal v  krstni   matici:   »studiosus   Gregorius Carbonarius«.   Po   želji  očetovi   bi   bil menda imel   postati duhovnik,   a podal se je v Rim, kjer je dovršil svoje višje študije,  in je postal doktor zdravilstva. Poprej je  bil pa neki še na avstrijskih tleh   povišan   v   doktorja   modroslovja. Imenovan je bil potem deželnim zdravnikom za Koroško in Kranjsko. V tem poslu se je odlikoval s toliko učenostjo in spretnostjo,   da je zaslovel daleč na okrog. Vsled tega ga je izbral cesar Leopold I. leta 1688 izmed mnogih slavnih zdravnikov   cesarstva,   in   ga   poslal  v Moskvo   za   zdravnika   carjem   ruskim »svojim  najdražjim  bratom«.   Carovala sta tačas mlada brata Ivan in Peter pod varstvom starejše sestre Sofije.   Od leta 1689 do 1725'je bil pa Peter I. Veliki sam car obširni Rusiji. Prehodil je Peter mnogo   evropskih dežel,   da  bi   proučil zapadno kulturo in jo potem uvel v Rusiji. Na teh potovanjih ga je prej ko ne spremljal osobni zdravnik Greg. Karbo-narij. Na ruskem dvoru je Gregorij zvesto služil carjem, pa tudi dobro zastopal našega cesarja zadeve, posebno za časa, ko je bil  v Moskvi  naš  poslanec  Ivan Ign. Kurz. Izvrstno je tudi delal na prid katoliške vere in si z vso pridnostjo prizadeval, da bi se ista na Ruskem zopet udomačila in utrdila.
Vsled mnogih zaslug za našo stvar je cesar Leopold dne 3. aprila 1. 1694 Gregorija Karbonarija in vse njegove potomce vseh časov povzdignil v »pleme-nitnike ščitnikov in oprod svetega rimskega cesarstva«1) z vsemi pravicami, kot da bili rojeni iz plemenitega rodu. Njegov grb se tako-le opisuje: »Ščit je razdeljen na štiri dele. Prvo in četrto črno polje ima zlatega leva s pomoljenim
11
150
„DOM IN SVET!' 1889, štev. 7.
jezikom. Lev sspredno desno šapo (taco) drži puščico, rep pa nese precepljen in zakrivljen. Drugo in tretje polje je ru-deče in ima vpodobljeno srečo, stoječo na kroglji. Nad ščitom leži odprta čelada, nad njo velika zlata krona, iz katere se dviga lev s puščico. Na eni strani čelade in ščita vise bela in rudeča, na drugi pa rumena in črna peresa.« S plemenitskim pismom dovoljuje cesar, da se smejo Gregorij in vsi njegovi nasledniki obojnega spola imenovati: »Car-bonari de Biseneg«. Ob enem imenuje cesar Leopold Karbonarija svojim (cesarskim) svetnikom. Enako čast mu podeli tudi ruski car.
Petru Velikemu je Karbonarij zvesto služil 28 let. Kazal je veliko izkušenost in imel izredno prakso v zdravilstvu, kakor mu je car sam pričal v naslednjem priporočilnem pismu, katero mu je dal 22. aprila 1714. Gregorij bi bil rad videl še enkrat svoje domače, in zato se je odpravil z ženo in posli proti Avstriji. Pismo se glasi po izvirniku, a z latinico prepisano, tako:
Božjeju pospešestvujuščeju rnilostiju Mi Petr pervij, car i samoderžec vserosijskij, i pročaja, i pročaja, i pročaja: objavljajem sim, komu o tom vedati nadležit, poneže objavitelj šego, pristanu ko dvoru Našemu ot cesarskogo veličestva Rimskogo v službu Našu doktor Grigorej Korbonarij de Bizenek biv v službe Našej dvadesjat šestj let, vo vse to vremja Nam služil verno i iskustvo i postupok imel izrjadno, jako nadležit do-bromu i iskiisnomu doktoru imetj. A nine dlja svidanja s srodniki svojimi prosil Nas ob otpuske svojem vo otečestvo svoje v Germaniju, i Mi po želaniju jevo kupno z ženoju i s ljudmi ostjiidi v Germaniju i vo Italiju ili kudi v drugije oblasti on pože-ljajet odpustitj poveleli, i da bi jemu vezdž svobodnejšij i bezzaderžateljnij putj bil. togo radi presvetlejšago i deržavnejšago ve-likogo carja Jego cesarskogo veličestva Rimskogo i korolevskih veličestv ljubeznejših bratij i druzej Naših prosim i najjasnejših rečej pospolitih i protčih vseh, kto šim pasom upotreblen biti možet blagovoliteljno želajem, da bi onogo doktora z ženoju jevo i s ljudmi in soimejuščimi veščmi v puti jeduščago propuskatj vezde bez zaderžanija poveleli i činih vsjakoje vozmožnoje - spo-sobstvo, začto i Mi v ravnih slučajah pro-jžzžajuščim v Našej imperiji poddanim rav-nomerno vozdavatj ne ostavim.  A vo svi-
detelstvo togo jevo svobodnogo projezdu dan jemu sej Naš pas za Našeju carskogo veličestva pečatju.
V Moskve leta 1714 godu, aprela 22. dnja.
Po  ukaz, jegč carskogo veličestva podpisal sekretar Mihajlo Šafirov.«
Pritisnen je velikansk carjev pečat.
Drugi životopisci trdijo, da je car Peter poslal Karbonarija v Bim pogajat se s papežem zarad zedinjenja pravoslavne cerkve s katoliško. Ali je bilo to diplomatsko njegovo potovanje isto z zgoraj omenjenim v domovino, ni mi mogoče dognati. Gotovo je le, da je Karbonarij, vračajoč se, obolel v Kranju, in da se je zdravnik Heine zastonj trudil, da bi mu rešil življenje. Umrl je v tem mestu, blizu svojega doma, kot dober katoličan, ne zapustivši otrok. V Kranjski mrtvaški knjigi se bere: »Dne 2. febr. 1. 1717 ob 1. uri popoludneje pobožno v Gospodu zaspal po prav lepo prejetih vseh sv. zakramentih presvetli gospod Gregorij Karbonarij pl. Wieseneck, star sedemdeset (r. 66) let.« Znano je, da je carja Petra gnalo, ne vemo, ali politika, ali milost božja, k zedinjenju z rimsko cerkvijo, in da je na to tudi javno deloval. V dosego te imenitne s vrhe je namenil pač pravega moža, namreč bistroumnega katoliškega Slovenca Oglarja. Bog zna, ali bi ne bila ta Oglarjeva pot v Rim imela ugodnega uspeha, ako bi je mu ne bila prestrigla prezgodnja smrt.
Priimek »de Wieseneck« si je izbral Karbonarij zarad tega, ker njegova rojst-vena hiša leži v voglu travnika, razgri-njajočega se na vzhodno stran Nakelske vasi. V oporoki z dne 21. marca 1716, katero je dal izvršiti po Jan. Jakobu Schillingu, spomnil se je domače vasi, ter jej je poklonil najpotrebnišo reč — vodo, v dveh tekočih vodnjakih. Podaril je za to vodovajo (ki je obširno opisana v »Zgodovini Nakelske fare«) 5000 gld., Nakelski cerkvi je pa zapustil 100 gld. za masno ustanovo.
Slava in večen spomin takemu odličnemu Slovencu, ki do smrti ni pozabil na svojo vero in svoj narod!
¦*L§*¦