bosna in Hercegovina ter begunci STANE JU2NIC* Bosna saptom pade (1463) »L'avenir dure longtemps...« (Charles de Gaulle) Balkansko prizorišče Bukareški mir (10. avgusta 1913), ki je končal dve balkanski vojni, je konkretiziral in detajliziral konec otomanske (turške) vladavine na Balkanu. Njene drtavice - naslednice so si že skakale v lase, vsaka je zahtevala kar največji del zapuščine. Srbija, kakršna se je izoblikovala v 19. stoletju, pa je bila dvojno uspešna: ni le odstranila turških gospodarjev, marveč je potisnila svojega največjega subimperialističnega rivala Bolgarijo. Seveda ni dobila vsega, kar si je lastila, ni ji bil dovoljen dostop na morje, kajti predvsem po zaslugi Avstro-Ogrske je morala opustiti Albanijo. Prav to pa je že najavljalo scenarij bodočih balkanskih vojn. Otomanski imperij se ni krušil in rušil le ob državotvornih ambicijah balkanskih državic. Vanj so posegale zunanje (velike) sile in tako v drugačnem kontekstu nadaljevale tuje imperialne posege, ki so vselej Balkan temeljito delili.' Glavne zahteve pa so bile razporejene postopoma na Rusijo in na avstrijsko cesarstvo, ki se je (1867) preoblikovala v »dvojno monarhijo« Avstro-Ogrsko. Ta država je imela, še posebej ko se je zanjo s svojimi interesi postavila združena Nemčija, središčno vlogo na Balkanu. Izrezala si je tako balkansko vlogo s tako imenovanimi turškimi vojnami. Prav te so ne le otomanski imperij razdrle, marveč utemeljile začetek novih balkanskih meja. Bila pa je to dejansko kontraofenziva Evrope in potiskanje otomanske sile proti jugovzhodu. Dolgo je namreč prav ta otomanska država obvladovala Balkan. Po bitki pri Mohaču (1526) se je razširila na večji del Ogrske, v kateri je bila tako ali drugače zajeta tudi »državnopravno definirana« Hrvaška. Z mirom v Sremskih Karlovcih (1699) so Turki izgubili Ogrsko in Transilvanijo. Z mirom v Požarevcu (1718) so izgubili še Beograd in Banat, so pa Beograd povrnili v vojni 1738-39, ki je pomenila konec spektakularnih avstrijskih uspehov. Dalj-nje lomljenje otomanskega imperija je prevzela druga imperialna sila. Rusija, in s svojim posegom vsestransko zapletla balkanske vojne. Imperialnim zahtevam, usmerjenim na samo srce otomanskega imperija, Konstantinopel, Carigrad ali Istambul (imenovan različno glede na rivalske pretenzije), je dodala razsežja slovanskega zavezovanja in pravoslavne (religiozne) vzajemnosti. • dr Stane Jufriit. redni profesor na FDV 1 Zgodovinske determinante jugoslovanske driave (Novovtike prêterai)« na Balkan). Teorija in praks». L|ubt|ana. let. 27.1«. 5. 1990. str 557. 764 Avstrijsko cesarstvo (po letu 1867 preoblikovano v »sestavljenko« Avstro-Ogrsko) je seveda imelo prednosti, ki jih je ohranilo s pravico zgodnejšega osvajalca na mejah (preostalega) otomanskega državnega kompleksa, ki ga je začelo lomiti poleg ruske sile še državotvorje balkanskih narodov. Kot tako je bilo avstrijsko cesarstvo temeljna zavora dvema iredentama: italijanski na zahodu in srbski na vzhodu. V tem smislu sta se seveda povsem razumljivo in logično iredenti priključili s svojim zavezništvom antanti, koaliciji sil, ki je nasprotovala nemškim imperialnim težnjam. In skupaj z antanto, v pravem pomenu besede le e njeno pomočjo, zmagata v veliki svetovni vojni, ki jo štejemo za prvo (1914-1918). Vojna sicer ne more biti pripisana le balkanskim zdraham, vendar se je tam začela. In to prav zaradi Bosne in simbolično v Bosni. Vsaj v trojnem smislu je to tako: - Bosna in Hercegovina postane zadnji državnopravno neopredeljen prostor ob razkroju otomanskega imperija, - se izpostavi kot pričakovana »naslednja« etapa srbskega državotvornega zagona in - utemelji kot področje ne le avstrijsko-srbskega tekmovanja in nasprotovanja, marveč vozlišče pri razreševanju problema južnih Slovanov nasploh. Sarajevski atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda (na Vidov dan, največji praznik srbstva, 28. junija 1914) je bil več kot le iskra, ki je zanetila požar prve svetovne vojne. Bil je kažipot srbskih nacionalnih ciljev. Avstro-Ogrska je morala razumeti, da so napadeni življenjski interesi njenega državnega obstoja. Srbske državotvorne ambicije in Juini Slovani Dve varianti sta se izkristalizirali v srbski strategiji, ki je bila usmerjena zoper Avstro-Ogrsko. Izhajali sta iz postulata, da morajo vsi Srbi živeti v eni državi. Prav to pa je bilo izhodišče vsake razpoznavne nacionalne politike do danes. Bili pa sta ti varianti, kot se spodobi pri zahtevah, ki imajo velike ovire na poti uresničitve, tentativni in prepleteni s priložnostmi. Strategija ni bila le vstavljena v kontekst interesov velikih sil na Balkanu, bila je zapletena in je postala prepletena s položajem in usodo Slovanov v Avstro-Ogrski. Tudi ti so težili k redefiniciji svojega državnopravnega položaja. Nerešeno in deloma nerešljivo vprašanje Slovanov v Avstro-Ogrski, pri tem seveda mislimo predvsem na južne Slovane, je srbske namere hkrati olajšalo in še bolj preusmerjalo in jih zapletalo. Južni Slovani so bili in ostali v marsičem razpoznavna enota zlasti jezikovno sorodnih ljudstev. Po drugi plati pa je bilo kaj malo skupnih in združevalnih lastnosti. Tuje države, vrinjeni religiozni in cerkveni sistemi, ki so jih prevzeli za svoje, različne civilizacijske ravni in še marsikaj drugega jih je ločevalo. Srbi so se nacionalno opredelili s pravoslavjem kot religijo in državotvornim spominom. Državo so ustanovili v preostanku otomanskega imperija v prvi polovici 19. stoletja, v njej pa so »manjkali« Srbi iz Avstro-Ogrske. Na njenih obronkih so živeli raztreseni zaradi preseljevanja in v funkciji avstrijskih vojaških podvigov zoper otomanski imperij. Z njimi in ob njih je živelo drugačno slovansko prebivalstvo, drugačnost pa je bila v prvi vrsti religiozna, ni pa manjkalo tudi drugih razlik. Prav poseben zaplet so povzročali Slovani, ki so bili islamske veroizpovedi. Muslimanov je bilo največ v Bosni, prehod na islam pa je bil tudi drugod pomembna meja. Niso torej pravoslavni in katoliki prepleteni z muslimani le v Bosni in 765 Teorija in praksa, let. 29. it. 7-8. Ljubljana 1992 Hercegovini, taka je situacija v Sandžaku in v Črni gori, da neslovanskih muslimanov niti ne omenjamo. Povezovalni dejavniki in ločevalne silnice so v nekakšni simbiozi. Srbska strategija je računala predvsem na povezovalne dejavnike in te so poudarjali tudi tisti, ki so si kot južni Slovani želeli enotno državo, čeprav pri tem niso vselej sledili srbskim načrtom. Kot povezovalni dejavnik je bil vsekakor zelo pomemben jezik. S povsem lingvističnega stališča ima to izhodišče realno zasnovo, saj jim je na drugih prostorih v večjih jezikovnih raznovrstnostih uspelo standardizirati enoten jezik. Ustvarjanje enotnosti v tej smeri ima seveda svojo zgodovino. Največ zaslug pa je moč pripisati ilirskemu gibanju (1835-48). Nadelo si je ime predslovanskih prebivalcev Balkana v domnevi, da so ti »pravi predniki«. Impulz pa je prav gotovo bil v Ilirskih provincah, administrativno-politični tvorbi, ki jo je vzpostavila francoska okupacija (1803-1813) s sedežem v Ljubljani. Ilirsko gibanje je kot najpomembnejši rezultat delovanja lahko štelo vzpostavitev skupnega knjižnega jezika: ijekavska štokavščina, v svoji osnovi jezik Hercegovine, je potrjena kot južnoslovanski standard. Tako imenovani dunajski dogovor (1850) je temu pritrdil celo ob pomoči avstrijskih oblasti, ki so zahtevale utrditev terminologije, primerne za javno in šolsko uporabo. Tako se je pojavil (1853) Juridischpolitische Terminologie für die slavische Sprachen Oesterreichs. Le Slovenci so ostali zunaj tega dogovora. Tudi to je bil pomemben mejnik pri konstituiranju nacionalne zavesti. Seveda je tak dogovor imel močno različne faze pri svojem uveljavljanju. Tisti, ki so se upirali južnoslovanski enotnosti, so ga vztrajno spodrivali in si izmišljevali tudi jezikovne razlike. Vendar že vzpostavljanje enotnega jezikovnega standarda kaže. da niso delovale le razdiralne in ločevalne silnice. Jugoslovanska ideja se je napajala tudi v težnji, da bi se odvrnila tuja vmešavanja in daljnje krušenje slovanskih etničnih ozemelj. Prav na razpotju med tistim, kar je združevalo, in tistim, kar je ločevalo, se je jugoslovanska ideja pojavljala in izginjala in na tej relaciji se je odvijala tudi zgodovina države Jugoslavije, ki je bila rezultat kolaboracije srbske državotvorne politike in jugoslovanske ideje (po razkroju Avstro-Ogrske in z začetkom 1. decembra 1918). Za srbsko državo je namreč ideja, naj bi bila južnoslovanski Piémont (ki je imel temeljno vlogo v združitvi Italije), pravzaprav močno vabljiva. Še posebej je bilo to tako, ker se je Jugoslavija lahko kazala kot uresničitev teženj po državi, v kateri bi bili vsi Srbi. Morda je postala celo preveč vabljiva in je skorajda zastrla dejstva o dejansko velikih razlikah med južnimi Slovani. Navdušenje nad odstranitvijo germanizatorskega pritiska, strahov madžarizacije in iritacija zaradi prepotentnih in nadvse nesprejemljivih italijanskih zahtev pa sta s strani »avstrijskih in ogrskih« Slovanov pripomogli, da so se razlike v usodnih zgodovinskih trenutkih vsaj subli-mirale. Bosna kol vozlišče rivalstev Bosna je pri deljenostih južnih Slovanov imela trajno vlogo. Že s svojo »lego« med Vzhodom in Zahodom je bila strateško vozlišče. Imela pa je tudi razpoznavno državno obstajanje. Preden so jo osvojili Turki (1463), je bila pod močnimi udari zunanjih državotvornih kompleksov, pa vendar je opredelila tudi svojo zgodovin- 2 IjojvmiOki intropolofi)« (1983). Mr 195 766 sko fiziognomijo. Med vladanjem kralja Tvrtka I. (od 1353 bosanski ban in od 1377 kralj) je svoje meje utrdila na Drini, v njenih mejah je bila večina Dalmacije. Niso vse te meje obstale, vendar so bile upoštevane pri nadaljnjih prikrojeva-njih in prekrojevanjih tudi med obdobji tuje oblasti. Tudi (bosanska), če smemo temu tako reči, religiozna laviranja med pravoslavnim Vzhodom in katoliškim Zahodom so utegnila biti uspešna in uveljavitev bogomilstva' kot verskega sistema, enako oddaljenega od pravoslavja kot od katoličanstva, je dajala Bosni pred turško zasedbo tudi videz »heretične« države, ki je tudi na tej podlagi imela svojo posebno fiziognomijo in ločeno drugačnost. Ni pa bogomilstvo ostalo ogrodje »turške« Bosne in bogomili so prestopili v islam. Tako je zarisana verska neenotnost. Pravoslavje in katoličanstvo sta vztrajali. S preseljevanji in iz svojih žarišč in središč sta skušala razširiti svoj verski prostor. Prav zaradi verske neenotnosti sta dva sosednja nastopajoča in nastopa-ška nacionalna kompleksa, ki sta izšla iz pravoslavja in iz katoličanstva, v medsebojnem rivalstvu in kompetitivnosti, razdrla bosanski prostor. Bosna se ni mogla opredeliti na temelju svoje zgodovinskosti. Muslimani, večinsko prebivalstvo, pa so k temu bili v zgodovinsko pomembnih trenutkih, ko se je religiozna pripadnost utemeljila nacionalno na balkanskem prostoru, negotovi in nepripravljeni za kakšna nova stanja. V otomanskem imperiju ni bilo nacionalne izpostavljenosti in občutenja pri tistih, ki so bili »prave vere«. Taka identiteta je bila lastna le pripadnikom »nepravih ver«, ki jim je država priznala versko avtonomijo. Nacija nacionalnosti je bila sublimirana v pripadnosti islamu. To specifičnost je treba omeniti, da bi lahko razumeli zamudništvo pripadnikov islamske veroizpovedi v državotvornih dejavnostih. Propad otomanskega imperija so tako kot Albanci tudi slovanski muslimani doživeli v povsem drugačni zavesti kot pravoslavci in katoliki. In prav to je dajalo Srbom, ki so izšli iz pravoslavja, in Hrvatom, ki so to postali prek katoličanstva, velike možnosti »širiti« svojo nacionalnost na muslimane, jim oporekati posebno identiteto in vsiljevati svojo. In eni in drugi so jih obtoževali, da so svojo resnično nacionalno identiteto »izdali« s prehodom na islam. To je seveda ena od mnogih mitologizacij resnične preteklosti in je obenem projekcija sodobnih občutkov in stanj v zgodovinske odnose, v preteklost. Tudi to je prav gotovo tragika Balkana in njegovih delitev in sporov. Muslimani so pravzaprav postavljeni v močno neugoden položaj in izhod, ki so ga prav v Bosni in Hercegovini našli, ko so svoje poimenovanje opremili z veliko začetnico (Muslimani), je nadvse logična. Tako so tudi oni postali narod med mnogimi drugimi narodi in si s tem pridobili pravice do avtentičnosti. Prav v rivalstvu nacionalnih opredelitev se je izoblikovala tudi nacionalna zavest Muslimanov. Prve prave možnosti za tako opredelitev je prav gotovo ponudila tako imenovana avnojska Jugoslavija.' Ta prenovljena Jugoslavija je v bistvu zavrgla koncept enotne države, ki so ga po nastanku prve Jugoslavije (1918) forsirali Srbi. Sprejeto je načelo federativnosti in razdelitve na republike. Med njimi je bila tudi Bosna in Hercegovina. Kakor koli bo že zgodovina sodila o avnojski Jugoslaviji, njene vloge blokiranja tako srbskih kot hrvaških poželjivosti ne bo mogla zanemariti. Zdelo se je celo. da bi to bil lahko konec srbskim in hrvaškim zahtevam. 3 Heienjc. Teorija in poku. Ljubljana. Icl 28. II. 1-2. 1991. 4 Za »avnojsko Jugoslavijo« ttejemo državo, katere temeljni konstitutivni dejavniki in opredelitve so k izoblikovale na drugem zasedanju Avnoja [ Anlifatuliiko veie nove Jugoslavije) v Jajcu, torej v Bosni. 29. in 30 novembra 1943. 767 Teorija in praksa, let. 29. it. 7-8. Ljubljana 1992 Hrvaške so se namreč konkretizirale, pa tudi vsaj začasno izrabile v okvirih tako imenovane Nezavisne države Hrvatske, kakršne so med razkosanjem Jugoslavije odobrile zunanje sile, predvsem Nemčija in Italija. Skrajni hrvaški nacionalizem iz tega časa pa je bil pravi preludij današnjim razdorom. Avnojske meje so, to pa mora biti posebej poudarjeno, upoštevale zgodovinske meje Bosne in Hercegovine. Niso sicer natančno potegnjene na mejah zgodovinske Bosne pred turško osvojitvijo, so pa skoraj minuciozno začrtane vzhodne meje proti Srbiji, kakršne so se izoblikovale pred zlomom otomanske oblasti v Bosni in Hercegovini, ko je to ozemlje najprej zasedla (1878) in potem anektirala Avstro-Ogrska. Zahodne meje so bile tiste, ki so se ustalile po prenehanju velikih avstrijsko-turških vojn. ki so bile prvi najusodnejši korak k rušenju Turčije na Balkanu. Take meje pa še niso bile kaka dokončna rešitev balkanskega vozlišča. Tuja vmešavanja so bila v posebni razsežnosti protiturška in v tem protiislam-ska, zato Muslimani niso bili integralni del njihovih preurejanj. Vse dokler Avstro-Ogrska ni prevzela Bosne in Hercegovine, niso bili Muslimani del pomembnejših kalkulacij. Niso šteti kot konstitutivni dejavnik. To, daje imela Bosna vsaj toliko argumentov o svoji zgodovinski legitimnosti, kot so jih imela druga državotvorna jedra, ni štelo. Tudi dokazovanje, da jih ima morda več kot kakšna druga, nima pcave teže. Zgodovinske argumente preglasijo drugi in drugačni. Vsi pa se prirejajo in ponarejajo po potrebi. Se zamolčijo, če se zdijo odločilnejši, npr. etnični argumenti, in zanemarijo, če bi bilo treba upoštevati muslimansko sestavino pri redefiniranju nacionalnih razmejitev. Tako srbski argumenti temeljijo na skupni zavesti o pripadanju in identiteti, ki jih je utemeljilo pravoslavje. V pomoč pa so klicani tudi. pogosto epizodni. zagoni kakšnega državotvorja, ki je za kak kratek čas segel na področja, ki niso imela ustaljene državne pripadnosti pred turškim zavzetjem Balkana. Prav pridejo tudi ustaljenosti upravnih enot, ki so jih utemeljevale tuje sile. Kot kaže, so te tudi najpomembnejše pri nastajanju najbolj vidnih in razvidnih meja na Balkanu. Primerjave Še en ekskurz nam utegne pomagati pri razjasnitvi problemov, ki nastajajo z razpadom Jugoslavije in še posebej v bosenskohercegovski situaciji. Gre za pokolonialne situacije na sploh. V Afriki na primer, pa tudi drugod, je koloniali-zem (evropskih) sil oblikoval političen prostor, tudi ko ga ni uspelo etnično ali drugače povsem predrugačiti, razen z neposredno poselitvijo. Vzpostavil je meje in pregrade, ne da bi pri tem upošteval kakšna etnična ali njim podobna merila. Po tako imenovanem ruvanju za Afriko' je le-ta razdeljena z mejami, za katere sploh ni moč reči, da so normalne v smislu, da delijo in združujejo razpoznavne narode. Morda ne bi smeli red, da gre le za zgodovinsko koincidenco, ko omenjamo ruvanje za Afriko in vzpostavljanje balkanskih meja v istem zgodovinskem času. Ruvanje za Afriko se je končalo z berlinsko konferenco (1884-1885), ko so se kolonialne sile dogovorile o mejah. Berlinski kongres (1878) pa je končal trenja zaradi balkanskih meja. Srbiji in Črni gori je dodelil suverenost, Avstro-Ogrski dovolil okupacijo Bosne in Hercegovine. Nihče tudi v balkanskem primeru ni trdil, da gre za etnične meje, bile so le rezultanta »ruvanja za Balkan« tako med 1 Kolonialnem in JckuJonujmi« (1980). ur 101. 768 velikimi (zunanjimi) silami kot med nastalimi in nastajajočimi državicami na Balkanu samem. Po dekolonizaciji ni bilo alternative mejam, ki so vzpostavljene na berlinski konferenci. Morale so obstati natančno tam, kjer so jih zakoličile kolonialne oblasti in metropole. Vsako spreminjanje meja je bilo očitno hazardiranje z mirom in nekakšna igra z dominami: če pade ena meja. padejo vse. Afričani so to dejstvo v bistvu spoznali in motilci vzpostavljenih meja pravzaprav niso imeli ne mednarodne ne afriške podpore. Nenaravne meje so v tem smislu postale naravne in edino možne. Tudi na Balkanu pravzaprav kar dolgo - do razpada velikih imperijev - niso o ničemer odločali prebivalci Balkana, razen ko se je bilo treba medsebojno vojskovati, pogosto v tujem interesu. Še več. Religije in zategadelj volja ideologije, ki so združevale ali ločevale, so prav tako prišle »od zunaj«. Če je nastala kakšna čisto balkanska sinteza, kot so bili bosanski bogomili, je to bilo prehodno v navalu drugih sintetizirajočih (zunanjih) dejavnikov. Seveda so tuje religije in ideologije lahko bile v prevzetnosti učinkovite, kot da so lastne. Še posebno takrat, ko so delile in kopale prepade. V takem položaju, ko Jugoslavija ni mogla obstati, za kar niso kriva le nacionalistična rivalstva, je treba opazovati primer vseh koloniziranih ozemelj in vseh zapoznelih državotvorij. Ni zgodovinskega časa za dolge, zapletene, krvave in pogosto strašne boje, kakršne je prestala, preden se je državno opredelil v enotnosti države in nacije velik del Evrope in eksemplarno Francija. Zgodovinski čas za taka državna ustaljevanja se je bržkone iztekel. Tudi v tem je zamuda na Balkanu očitna, kot je to tako v vseh razmerah, ko stare državne tvorbe razpadajo in se morajo nove ustaliti. Treba je torej upoštevati obstoječe meje. Tudi takrat, ko se zdijo absurdne. Meje so potegnile, kot smo rekli, državne tvorbe, ki so posegale na Balkan in se tam konfrontirale, pogosto z močno oddaljenimi središči. Tako kot je bilo v vseh kolonialnih situacijah. Naj si o avnojski Jugoslaviji mislimo kar koli, prav gotovo je v njenem konstituiranju to spoznanje, kot smo rekli, zaznavno. Morda ni eksplicitno izrečeno in zaradi drugačnih namenov je prav gotovo zamolčevano. Civilizacijske ravni Ne bi bilo seveda dovolj za razlago razpleta jugoslovanske krize, ki ima vozlišče in najbolj krvave epizode na tlu Bosne in Hercegovine, navajati le zgodovinska dejstva v njihovi sekvenci in konfrontacijah. Nastopajo dejavniki, ki so bili nekako sistematično potiskani v ozadje, čeprav jih je bilo v vseh balkanskih vojnah ne le moč slutili, marveč so bili že zaznavni. Naj navedemo le čiščenje nacionalnih prostorov ob vzpostavljanju novih nacionalnih držav na ruševinah otomanskega imperija, medtem sta bili bržkone najbolj radikalni popolno izničenje turške populacije v Srbiji in rušenje vsakega znamenja, da je kdaj koli obstajala. Druga svetovna vojna je s strahovitimi pokoli, kjer so se odlikovale še posebej hrvaška (ustaška) stran in ji je imenitno ustrezala srbska (četniška). v določenem smislu bila nekakšna generalka. Vse bolj se pozablja, kako je »sinteza«, ki jo je ponudilo in z drugačno silo in tudi nasiljem izvedlo narodnoosvobodilno gibanje, ki mu na splošno rečemo partizansko, začasno razrešila to civilizacijsko krizo. Premagalo je tako srbske kot hrvaške ekstremiste in Bosni in Hercegovini omogočilo nekaj mirnih desetletij. 769 Teorija in praksa, let. 29. it. 7-8. Ljubljana 1992 Prav gotovo je to bilo varljivo, ker državna tvorba, kakršno je vzpostavilo to osvobodilno gibanje z omenjeno avnojsko Jugoslavijo, ni imelo bistvenih sposobnosti trajanja, za kar pa obstajajo razlogi, ki jih tu ne moremo v detajle analizirati. Realsocialistično sistemsko eksperimentiranje je na splošno propadlo.' Bržkone je rivalstva, ki so s tako silo izbruhnila prav v Bosni in Hercegovini, tako eksperimentiranje le za nekaj časa konzerviralo. Bistvene razloge za nemožnosti prebroditve globokih sovraštev in nestrpnosti, ki zadeva dejanske in namišljene drugačnosti in tujosti, je bržkone treba iskati v posebni vrsti tradicionalne mentalitete,' sloni ne le na klanskih deljenostih. marveč na tradicijah plenilske tehnike in neobčutenju pomena širše skupnosti ter posebnega odnosa do države. Država pač ni »skupna dobrina« in je le abstrakcija, ki naj bi dajala povsem konkretne koristi ne glede na produkcijski vložek. Ekstremni nacionalizem se na Balkanu prekriva in prikriva s pritlikavostjo politične kulture, ki v osnovi ostaja nedemokratična in je nenavajena predvsem na toleriranje drugačnosti, v smislu, ki ga je opisal Ivo Andrič takole*... »Bosna jc dežela sovraštva in strahu... Celo svoja lastna tla imate radi, silno jih ljubite, toda na tri ali štiri različne načine, ki se med seboj izključujejo, smrtno sovražijo in pogosto trčijo... Tisti, ki verjamejo in ljubijo - smrtno sovražijo tiste, ki ne verjamejo, ali tiste, ki drugače verjamejo in imajo radi druge stvari...« To je bistvo verskih sovraštev. V tem je bila strahota verskih vojn, ki jih je Balkan spoznal v obilju. Izjemne polarizacije pa ponujajo izjemne priložnosti ljudem, ki se borijo za svoje duševno ravnotežje. V politiki izjemnih delitev najdejo izhode, ki jih v sebi ne morejo najti. Klima političnih bojev in krvavih obračunavanj je primerna za uveljavitev ljudi, ki so v bistvu na robu družbe. Kot nosilci »nacionalnih interesov« se pojavljajo najbolj agresivni ljudje, tudi priložnostni hudodelci in ubijalci. Vojna jc priložnost socialnc promocije. Nacionalna mitologija je lovišče pretencioznih politikov. To pa je daleč od razvitega sveta, kjer se odvečna in tudi patološka agresivnost lahko odliva v poslovnost in drugačno družbeno kanalizirano in nadzorovano dejavnost, predvsem pa v produkcijo dobrin. V predmoderni družbi, ki je šele stopila v ero industrializma, se take energije prelijejo v junaštva, junačenja in nacionalistične zadrtosti. Mednarodni okviri Balkan je bil, kot smo že omenjali, vedno tudi stičišče interesov, v katero vdirajo od zunaj. Le-ti se prepletajo z nacionalnimi težnjami balkanskih državic. Bosna in Hercegovina kot mednarodno priznana država je tako rekoč v dvojnem položaju: - Svojo neodvisnost, ki bi temeljila na jasno razpoznavni enotni identiteti, zelo težko brani med srbskimi in hrvaškimi konflikti. - Bolj oddaljene države in državice pa nimajo več razpoznavnih interesov v njeni usodi. * Okrogla nun Teorij in praluc (ob|«vl(cnj v let 25. t). 26. 1988 m let. 2». 1-2. 1989) IU| naj bi NI icdobni toculizem? 7 Let» 1946. ko je poal o -natem fovraitvu*. kar je labeleiil Ivan Lovrenovii Zagluiu)o