i ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE
liška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6
edniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan
Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Pr-
rjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgo-
mični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat
etna naročnina 70,00 din, posamezna številka 7,00 din
naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6,
• Tekoči račun: 50 101-603-50-480 • Tisk tiskarna
isk, Kočevje • Revijo sofinancirajo Raziskovalna
kulturna skupnost, Izobraževalna skupnost in Skup-
oslovanje Slovenije.

timova igračka

4. Nariši lutki prijazen obraz. Lase naprr /i
iz stare razparane volne.

ŠPELCA

Material:

Nove platnene krpice ali pa stare krpice,

ki jih pa malo naškrobimo in zlikamo, su¬
kanec.

Orodje:

Škarje, šivanka.

Potek dela:

1. Zvij v kroglico mehek papir ali krpico,
daj jo v sredo kvadratične krpice in
zveži (slika 1).

2. Ogle krpice upogni navznoter (slika 2),
ovij z nitjo in zveži roki v zapestju in
nogi v gležnju.

3. Pripravi pravokotno pisano krpico (slika
4) za krilo in to zveži lutki okoli pasu.
Naravnaj krilo navzdol in punčka je na¬
pravljena (slika 5). če hočeš oblikovati
fantka, zveži lutko čez sredino.

TIM 3

November 1978 XVII. letnik

TIM — REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO
DEJAVNOST MLADINE • Izdaja Tehniška založ¬
ba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja
uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič,
Dušan Kralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone
Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Anka
Vesel, Tončka Zupančič • Odgovorni in tehnični
urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat
letno. Celoletna naročnina 70,00 din, posamezna
številka 7,00 din • Revijo naročajte na naslov:
TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541-X • Tekoči
račun: 50101-603-50-480 • Tisk tiskarna Kočev¬
ski tisk, Kočevje • Revijo sofinancirajo Razisko¬
valna skupnost, Kulturna skupnost, Izobraževal¬
na skupnost in Skupnost za zaposlovanje Slove¬
nije.

SLIKA NA NASLOVNI STRANI

Priznajte, da ste na prvi pogled kar težko pre¬
sodili za kakšen model v resnici gre, saj po
svoji aerodinamični obliki (natančneje akvadina-
mični) spominja na križanca med letalom in
čolnom. Elisa pa izpričuje, da imamo pred sabo
model hitrega tekmovalnega čolna, ki si je na
svojem stojalu za hipec oddahnil preden se spet
požene v boj z mokrim elementom.

Fotografija: ing. Miran Novšak

KAZALO

timova pošta

Vito Ušaj nam je zaželel uspeh pri delu,
obenem p>a omenil nekatere stvari, ki se
mu zde v reviji preobširno zastavljene. Na¬
ključje je hotelo, da smo prav v drugi šte¬
vilki objavili načrt za TV igre, ki si ga želi
naš dopisnik. Oglas objavljamo.

Rudi Vugrinec iz Lendave se zavzema za to,
da bi ponovno začeli objavljati seznam ma¬
teriala, ki je naprodaj v Mladem tehniku. O
tej temi smo že obširno govorili, zato raz¬
logov ne bom več ponavljal, lahko pa svoj
nakup opravite tudi po pošti (po povzetju).

že tretje leto prebira Tim Karli Pajtier iz
Ustja pri Šmartnem. Bralskemu stažu pri¬
merno se je razpisal tudi o tem kaj ga teži.
Med drugim prav tako kot Rudi iz Lendave
pogreša seznam materiala, pa mi zato ni
treba še enkrat ponavljati povedanega.

Milan Marič iz Marovcev pri Martincih je

naletel na težave pri gradnji makete znane
Kolumbove ladje Santa Maria. Načrte teh in
podobnih ladijskih maket zalaga in prodaja
Izdavačko tehnički zavod »Narodna tehnika«,
52000 Pula, Prvomajska 67. Na drobno jih
prodaja tudi Mladi tehnik, vendar jih zdaj,
ko to pišem, nimajo na zalogi (so pa naro¬
čeni). Več zaradi preskromnih podatkov, ki
mi jih je Milan poslal, ne morem napisati,
vendar upam da bo za prvo silo zadostovalo.

Janez Veher iz Babnega polja nam pošilja
pismo in še načrt povrhu. V pismu me kot
že toliko drugih prosi za načrt go carta. O
tem problemu smo že večkrat razpravljali,
zato samo na kratko: najbolje bo če se ogla¬
si pri najbližjem Avto moto društvu. Njegov
načrt pa bo našel svoj prostor med drobni¬
mi načrti v eni od prihodnjih številk.

Sandi Čeč iz Zgornjih Bitenj nam je poslal
nekaj vprašanj o daljinskem vodenju, za ka¬
terega se je navdušil zadnje čase. Pisemce
sem posredoval inž. Janu Lokovšku.

TIM 3 • 78/79 9 7


Simon Kocbek je spet eden od vnetih pri¬
stašev TV iger, katerih se v zadnjem času
vse več oglaša. Kot se je lahko sam uveril,
smo načrt teh iger medtem že objavili. Ob
tem vsesplošnem navalu na igre pa tole:
Upam, da ne boste zdaj ves čas prečepeli
pred televizorji in pri tem pozabili na uče¬
nje?

Darjan Dariš iz Poletičev pri Slovenskem
Gračišču nam piše prvič, čeprav je na Tim
naročen že drugo leto. Rad bi, da bi obja¬
vili načrt za samogradnjo ojačevalnika za
solo kitaro. Naš avtor s področja elektroni¬
ke je prav v tej številki pričel s serijo raz¬
nih ojačevalnikov, in upam, da ga bo moč
pregovoriti, da jo nadaljuje z ojačevalnikom,
ki si ga želi naš Darjan.

Karlo Hartman nam piše iz Lenarta v Slo¬
venskih Goricah. Ima le eno željo, in sicer,
da bi mu poslali načrt modela jadralnega
letala. Čeprav ne pošiljamo načrtov posa¬
meznikom, pa smo mu v današnji številki
njegovo željo izpolnili kar dvakrat, saj bo
lahko izbral kar med dvema takima načrto¬
ma.

Julijan Košir iz Medvod izjavlja v svojem do¬
pisu, da nima nič proti reviji, kar je vse¬
kakor razveseljivo, saj si ne morem misliti,
kaj vse bi se lahko zgodilo, če bi imel dru¬
gačno stališče. Tisto o primopredajnikih ne
bo do konca držalo, saj je bil eden objavljen
v letošnji prvi številki. Oglas pa objavljamo
v tej številki.

Z daljšim pismom nas je razveselil Franc
Šrok iz Rajlovca pri Sarajevu. Zavzema se
za raketno in letalsko modelarstvo. Da bi v
Jugoslaviji obstajala posebna revija za ra¬
ketne modelarje, tega doslej še nisem opa¬
zil in mislim, da se ne motim, če rečem,
da je sploh ni.

Iz Velenja smo prejeli tale dopis:
UREDNIŠTVU TIM-a
LJUBLJANA
Lepi pot 6

V zadnji številki Tima sem prebral odgovor
uredništva tovarišu Franku Florjančiču —
Kidričevo.

Sporočam Vam, da po predloženem ceniku
in približni specifikaciji kompletiram različ¬
ne modele in makete že od leta 1974 (I).

Precejšnje število odjemalcev imam v Za¬
grebu, Banja Luki, Beogradu, Splitu. Zaradi
tega vas vljudno prosim, v kolikor kdo želi
(šola, krožki, ipd.) komplete različnih mo¬
delov, da jih opozorite na moj naslov.

CENIK

B. MODELI — KOMPLETI

1. Izdelava načrtov za modele in makete,
idejne skice, po dogovoru in po zahtev¬
nostni stopnji A/3 format 502.— do
839.— din

2. Kompletiranje modelov in maket z opi¬
som delovanja, delovnega postopka in
montažnim načrtom za šole, modelar¬
ske krožke, modelarske klube in posa¬
meznike iz prvovrstnega materiala:

2.1. avtomobili brez elektromotorjev M 1 : 25
po 45.20 din

2.2. jadralna letala do 50 cm po 27.— din

2.3. jadralna letala do 100 cm po 60.— din

2.4. jadralna letala A/1 po 97.50 din

2.5. gradbeni objekti 1 : 100 po 32.— din

2.6. modeli motornih čolnov do 50 cm po
101,— din

2.7. modeli jadrnic PIONIR po 143.— din

3. Tiskanje načrtov in pripomočkov na
različen material s sitotiskom. Brez ma¬
teriala dm 2  po 2.80 din (Najmanjša ko¬
ličina je 50 kom. po 1 dm 2 )

4. Ostala dela izvršujem še po posebni
pogodbi in v skladu z veljavnimi cenami
za te izdelke in storitve.

PRIPOMBA:

Pri naročilu več kot 100 kompletov iz tč. 2
priznavam popust za 5 % v korist kupca.

MODELARSTVO • MAKETARSTVO • ŠALA¬
MUN ARPAD • VELENJE • XIV. DIVIZIJE 3

Tako, željo tov. Šalamuna sem izpolnil in
upam, da bo seznam ustregel marsikatere¬
mu od naših bralcev.

Toliko za tokrat, v naslednji številki pa spet
nasvidenje.

Urednik

98  TIM 3 • 78/79

prvi koraki

A m and Papotnik

LESENA
DRŽALA
ZA SLIKE

Tokrat je pred vami načrt za izdelavo Jese¬
nih držal za slike v merilu 1 : 1 (glej foto¬
grafijo). Držala lahko izdelate 'iz kateregakoli
trdega lesa (hrast, bukev, oreh itd.) debe¬
lega 24 mm.

Za postavitev ene slike, kaširane ali med
dvojnimi stekli, potrebujete dvoje spodnjih
in eno zgornje držalo. Večkrat se pri obe¬
šanju slik na steno pojavijo težave, ki se jih
s pomočjo teh držal izognemo. Zgornje dr¬
žalo ima večji kljun, zaradi katerega z lah¬
koto vstavljate in odstranjujete slike ali
dvojna stekla.

Držala pritrdite na zid z zidnimi vijaki s
plastičnim čepom 0 8 mm. Izvrtine na dr¬
žalu nekoliko poglobite, da se glave vijakov
skrijejo v les.

Napotki za izdelavo:

1. Deščico trdega lesa debeline 24 mm po¬
vršinsko obdelate (poskoblate in obru¬
site).

2. Izdelate si šablono iz kartona za zgornje
in spodnje držalo.

TIM 3 • 78/79 99

100 TIM 3 • 78/79


Miloš Korenč

ZAČETNIŠKI

JADRALNI

MODEL

Model je namenjen začetnikom in je zelo
primeren za zabavo. Je zelo majhen in eno¬
staven za gradnjo, vendar zelo trden in se
ne bo tako zlahka polomil. Z malo dobre
volje in potrpežljivosti bo model hitro na¬
rejen. Z nabavo materiala ni težav, saj lahko
ves material dobite v naših trgovinah. Model
rabi le 1,5 mm balso, vezano ploščo 3 mm,
1 mm furnir ter letvice po pol kosa (1/2 m):
3 x 3, 3 X 5, 3 X 8 ter 3 X 10 mm. Potrebu¬
jete še japonski papir za prekrivanje, ko¬
šček svinca za obtežitev, gumice za pri¬
trditev krila na trup, risalni pribor, mode¬
larski nožek, rezljačo, smirkov papir, žeb¬
ljičke, čopič ter nekaj nitrolaka z razred¬
čilom in seveda lepilo.

Izdelava trupa

Sestavni deli: nos (1), letvica trupa (3),
podložna deščica za krilo (2) ter opori za
gumice (4). Najprej prerišemo nos na vezan
les 3 mm, ga izžagamo ter dobro obrusimo
s smirkovim papirjem. Odrežemo 360 mm
dolg kos letvice 3x10  mm ter jo prilepimo
v utor k nosu. Medtem ko se lepilo suši,
naredimo vezano 2 mm ploščo iz 2 kosov

1 mm furnirja. To storimo tako, da zlepimo

2 kosa furnirja z lepilom, tako da se letnice
križajo. Nato lahko izdelamo podložno de¬
ščico (2), jo obrusimo in prilepimo pravo¬
kotno na trup. Paziti moramo, da bo res
pravokotno prilepljena, drugače model ne

bo letel dobro. Ko je lepilo suho, naredimo
luknje za opori (4), ki ju izrežemo iz okrogle
letvice premera 5 mm. Opori (4) sta dolgi
40 mm.

Izdelava krila

Sestavni deli: rebra (5), sprednja letev (6),
glavni nosilec (7), zadnja letev (8), uške
krila (9), ojačitve (10), obloga krila (11).
iz vezanega lesa najprej izdelamo šablonsko
rebro za vsa rebra (5). Ob njem prerisujemo
ostala rebra na balso debelo 1,5 mm. Ko
narišemo vsa rebra, jih izrežemo, spnemo
s šablonskim rebrom ter obdelamo s smir¬
kovim papirjem. Ko izdelamo rebra, odre¬
žemo po 400 mm dolge kose letvic: 3X3,
3 X 5 ter 3 X 8 mm. Zadnjo letev 3 x 8 X
X 400 mm oblikujemo v pravokotni trikot¬
nik kot je prikazano v načrtu. Potem nare¬
dimo še 1 mm globoke zareze na mestih,
kjer pridejo rebra. Glavni nosilec 3 X 5 X
X 400 mm pripnemo z žebljički na šablon¬
sko desko ter začnemo lepiti rebra. Nato
prilepimo še prednjo in zadnjo letev. Izde¬
lati moramo še ojačitve (10), uške krila (9)
ter oblogo krila (11). Uške krila (9) izde¬
lamo Iz 2 plasti balse 1,5 mm tako, da jih
zlepimo skupaj. Tudi tukaj se morajo letnice
križati. Oblogo krila (11) izrežemo iz balse
1,5 mm ter jo prilepimo na srednji dve
rebri. Paziti moramo, da bodo letvice po¬
tekale počez po širini.

Ko smo to naredili, lahko prilepimo uške na
krilo.

Izdelava repa

Sestavni deli: vodoravni rep (12), uške (13),
navpični rep (14). Vse dele izrežemo iz balse
1,5 mm ter jih s smirkovim papirjem profi¬
liramo kot je to prikazano v načrtu. Paziti
moramo na potek letnic. Uške vodoravnega
repa podložimo 10 mm na koncih- in jih
prilepimo na vodoravni rep. Potem prile¬
pimo še navpični rep — prilepljen mora biti
pravokotno.

Prekrivanje krila

Prekrivamo najprej spodaj, nato še zgoraj.
Za prekrivanje uporabimo japonski papir.
Krilo dobro obrusimo ter nanj položimo kos

TIM 3 • 78/79 1  01

102  TIM 3 • 78/79

TIM 3 • 78/79 1 03

104 TIM 3 e 78/79

KOSOVNICA

japonskega papirja, ki ga z razredčenim ni-
trolakom prilepimo na letnice in rebra na
spodnji strani. Paziti moramo, da bo papir
gladek in napet. Enako prekrijemo še zgor¬
njo stran krila. Ko je lak suh, krilo rahlo
navlažimo z vodo, da se bo papir napel.
Pri tem ga moramo zopet pribiti na šablon¬
sko desko, da se krilo ne ukrivi. Ko se po¬
suši, ga moramo še prelakirati.

Lakiranje modela

Model lakiramo 3-krat. Lakiramo z razred¬
čenim nitrolakom. Med vsakim lakiranjem
moramo lakirano mesto obrusiti.

Preizkus modela

Ko vse prelakiramo in sestavimo, moramo
model še preizkusiti. Najprej ugotovimo te¬
žišče. Model podpremo v točki, ki je ozna¬
čena na načrtu. Na nos moramo pritrditi
toliko svinca, da bo model v ravnovesju.
Del modela pred točko mora biti enako
težak kot del modela za težiščno točko. Ko
uredimo težišče, lahko model že narahlo
vržemo iz roke. Če se model najprej vzdigne
nato pa ostro spusti na tla, moramo pod¬
ložiti krilo pod zadnjo letvico in to po¬
navljamo toliko časa, dokler model lepo
ne leti. Če pa model pikira proti tlom, mo¬
ramo podložiti krilo pod sprednjo letvico.
S tem je model končan. Mečete ga iz roke,
kdor hoče, pa mu lahko naredi še kljukico
za vzlet z vrvico.

Robi Veternik

RAKETA
»M-1070
BEECHRAFT «

Raketa M-1070 je proti radarski izstrelek.
Največja višina, ki jo doseže, je 35.000 m in
največja hitrost 4 Mache. Izdelava makete ni
preveč zahtevna.

Najprej izdelamo iz šeleshamerja trup pre¬
mera 2,2 cm. Nato izdelamo po dva stabi¬
lizatorja 4, 5 in 3. Najprej prilepimo dela
4, nanju pa dela 5. Na vrhu rakete prile¬
pimo še dela 3. Nato izdelamo iz balse ko¬
nico (1) in prilepimo vodila. Iz polivinila
izdelamo padalo premera 50 cm in pritrdimo
nanj 8—10 vrvic. Z eno vrvico jih nato pri¬
trdimo na konico in z drugo na trup. Vsta¬
vimo še motor B-6-4 ali podobnega in pobar¬
vamo raketo. Trup in konica je bela, stabi¬
lizatorji pa sivi. Na trup napišemo še
»U.S. AIR FORCE« in raketa je pripravljena
za izstrelitev. Izstrelimo jo pod kotom 60°
do 800.

TIM 3 • 78/79 1  05

106 TIM 3 • 78/79

modelarstvo

Marjan Klenovšek

»MUSTANG«

P-51D

LETEČA MAKETA
LOVCA NORTH
AMERICAN

Vaša pisma so me privedla do zaključka,
da pogrešate načrte tudi za malo zahtev¬
nejše modele, predvsem pa makete. V
Timu je že bil objavljen načrt te vrste,
namreč za maketo dvokrilnika Avia Brege
in kot kaže je naletel pri bralcih na lep
odziv, verjetno predvsem zato, ker je tak¬
šen model zelo atraktiven, še posebno, če
je lepo izdelan. No, jaz sem se zadeve lotil
malo drugače. Pri konstruiranju modela »Mu¬
stanga« me je poleg želje, da bi tudi sam
končno imel model, ki bi bil podoben pra¬
vemu letalu, vodila misel, da mora biti
maketa čim enostavnejša za gradnjo, ustre¬
zati pa mora tudi zahtevam, ki veljajo za
vsak motorni model. Se pravi, da mora biti
lahek, čvrst, s čim manj štrlečih delov (ki
se neverjetno radi polomijo), dopuščati mo-

priloga

ra vodenje z RC napravo ali po V-kontrol
sistemu itn. Vsem tem zahtevam dobro
ustrezajo enomotorna enokrilna letala, ka¬
terih predstavnik je bil tudi »Mustang«, ki
je poleg svojega atraktivnega videza tudi
v zasnovi zelo primeren za »predelavo« v
letečo maketo. Preden pa vam razložim,
kako ga boste zgradili, si poglejmo še malo
njegovo zgodovino.

North American P-51 D »Mustang« je bil
prvi lovec z laminarnim profilom krila, raz¬
vit je bil v rekordnem času 51 dni, veljal pa
je za enega najboljših večnamenskih lovcev
II. svetovne vojne. V Evropi so ga največkrat
uporabljali za zaščito letečih trdnjav pred
nemškimi lovci. Bil je namreč dosti boljši
od nemških letal z batnimi motorji. Uspešno
se mu je postavljal po robu le reaktivni
Messerschmidt ME-262. Seveda so Mustan¬
ge uporabljali tudi v bojih z Japonci, kjer je
prav tako pokazal svoje odlike. Z Mustan¬
gom je bil praktično dosežen vrhunec raz¬
voja letal z batnimi motorji in P-51 je bil
tudi zadnji ameriški lovec te vrste. Letal¬
stva manjših držav so ga uporabljala še
skoraj dvajset let po vojni, kar pa, glede
na njegove odlične lastnosti, sploh ni čudno.
Mustange so izdelovali v več variantah,
kot so npr. P-51 B, C, D, F, H, K, L; XP-51 F,
G, J, trenažni varianti TP-51 D, izdelan pa je
bil celo model z dvema trupoma, znan kot
Twin Mustang P-82, ki pa so ga naredili
le okrog 270 kosov. Mustangov vseh tipov
je bilo Izdelanih okrog 15.700 in od tega
največ prav variante P-51 D, namreč okrog
8 . 000 .

TIM 3 • 78/79 1  07

Poglejmo si zdaj njegove 'karakteristike:

Toliko za uvod, zdaj pa še par napotkov
preden se lotite gradnje.

Če ste količkaj pozorno pregledali načrt,
ste verjetno tudi sami ugotovili, da ni ravno
za začetnike, vendar ga bodo modelarji z
nekaj izkušnje izdelali brez večjih težav.
Na načrtu tudi ni kod, ker je model risan v
merilu, namesto, da bi risal detajle, pa
sem se raje odločil za fotografiranje. Mi¬
slim namreč, da se na ta način da bolje pri¬
kazati nekatere stvari, o katerih bi se sicer
moral razpisati na dolgo in široko. Poleg
tega pa se tako lahko prepričate, da je bil
model res zgrajen in da je načrt preverjen.
Glede upravljanja z modelom sem vam pu¬
stil povsem proste roke, ker ne vem, ali
vam bolj ustreza RC ali V-kontrol varianta.
Tisti, ki bodo maketo izdelali za rezan
let, bodo pač opustili krilca, fiksirali smer¬
no krmilo v desno in v model namesto
aparature vgradili vagico. Sam sem Mu¬
stanga gradil v RC izvedbi in temu ustrezne
so tudi fotografije.

Model je zgrajen pretežno iz balse, nekaj
je tudi smreke in vezane plošče, podvozje
pa je iz dur-aluminija. Nekateri elementi,
potrebni za gradnjo, se pri nas težko do¬
bijo, zato boste morali skočiti čez mejo
ali pa poskusiti prek malih oglasov. Tu
mislim predvsem na eliso, spiner, šarnirje
krmil, rezervoar in motor. Priporočal pa bi
vam, da si večino potrebnega materiala
priskrbite pred začetkom gradnje, da ne bo
pozneje slabe volje.

Orodje, ki ga boste pri gradnji potrebovali,
je pri roki v vsaki modelarski delavnici.
To so pile, primež, kladivce, lok žagica,
skalpel, bucike, steklen papir raznih gra¬
dacij, vrtalni strojček in svedri, šablonska
deska itd. Model je lepljen z različnimi
lepili in potrebovali boste: acetonsko le¬
pilo oz. UHU-kart, disperzijsko lepilo za lep¬
ljenje opiate trupa, npr. Jubinol, ter eno
od dvokomponentnih lepil npr. UHlhplus.
Za osnovno lakiranje boste potrebovati pro¬
zoren nitro lak in razredčilo, za končno la¬
kiranje pa lak, odporen na metanol (gorivo
motorja) npr. Spannfix Immun v ustrezni
barvi (srebrna, črna, bela, modra). Za pre¬
krivanje potrebujete japonski papir (20 g/m 2 )
katerekoli barve, vendar je najbolje, če
kupite svetlega, npr. belega ali rumenega,
ker se na svetlejšem papirju bolje vidijo
drobne napake, ki jih boste morali odpra¬
viti pred končnim lakiranjem. Tako, zdaj pa
na delo!

Čeprav bomo gradili vse dele modela tako-
rekoč hkrati, je nekje treba začeti in zač¬
nite s skeletom trupa, ker je ta za izdelavo
najtežji, in ko je gotov, si kar oddahnemo,
pa tudi zato, ker boste ostale dele modela,
se pravi rep in krila tako lahko malce pri¬
lagajali, če trup ne bo popolnoma tak kot
je na načrtu. Da pa sploh lahko pričnemo
graditi trup, si 'moramo seveda prej pri¬
praviti letvice, izžagati rebra in bočni oja¬
čitvi trupa ter nosilce motorja. Ploščo za
pritrditev servomotorjev bomo izdelali kas¬
neje, ko bo trup že sestavljen in bodo
razdalje med rebri dokončno znane. Mate¬
rial za izdelavo elementov trupa je vpisan
na načrtu in se tu ne bom ustavljal, opo¬
zoril pa bi vas na nekaj stvari, ki jih ne sme¬
te zanemariti. Rebra 6, 7 in 8 izrežite tako
kot označuje črtkana črta na načrtu, ker
boste trup lažje sestavljali, ne da bi rebra
zvijalo. Vsa rebra pazljivo obdelajte in pri
tem pazite, da se letvice in nosilci mo¬
torja dobro prilegajo v utore, pa tudi na

108  TIM 3 • 78/79

to, da bodo rebra simetrična. To, ali so
rebra dobra ali ne, se najlažje prepričamo
tako, da jih po vrstnem redu položimo eno
na drugo ter spodnje in zgornje utore re¬
ber postavimo v linijo. Vse nepravilnosti
oz. nesimetričnosti reber bodo več kot
očitne. Pri izdelavi bočnih ojačitev trupa
bi vam priporočil, da na mestu, kjer pride
krilo, pustite malo več materiala, ker boste
edino tako lahko kasneje dobro izvedli
sklop trupa in krila. Obe ojačitvi morata
seveda biti enaki, zato je najbolje, da z bu¬
cikami spnete dva kosa vezane plošče oz.
balse in obe ojačitvi izžagajte hkrati. Če
je vse v redu pripravljeno, lahko pričnete
sestavljati trup. Začnemo z gradnjo spod¬
njega dela trupa, ki ga sestavljamo in zle¬
pimo na dveh deščicah pribitih na šablonsko
desko, kot kaže sl. 1. Na nosilce motorja

Slika 1

nanizamo rebra, nato pa s PVC žico in
bucikami cel sklop dobro učvrstimo na
deščicah, poravnamo rebra in vse dobro
zalepimo. Namestimo tudi stranice škatle
za akumulator ter spodnjo stran kanala za
hlajenje motorja. Medtem, ko se nam suši
lepilo na nosnem delu trupa, zalepimo v
obe bočni ojačitvi letvice 3x5 mm, ker
bomo tako lahko hitreje nadaljevali z de¬
lom. Najbolje se to izvede tako, da na šab¬
lonsko desko, seveda pokrito s papirjem,
najprej pričvrstimo bočno ojačitev, nato
utore premažemo z lepilom ter vstavimo
obe letvici. 'Naslednja faza je lepljenje
bočnih ojačitev na nosni del trupa. Najprej
preverimo, ali ojačitvi dobro ležita v utorih
na rebrih ter odstranimo napake, če so se
pojavile, nato pa utore na rebrih prema¬
žemo z lepilom in z žico in bucikami učvr¬
stimo bočne ojačitve. Pazite, da bosta obe

ojačitvi postavljeni simetrično! Ko se lepilo
dodobra strdi, se lahko lotite najtežje faze
gradnje trupa, namreč vstavljanja reber,
že prej pa si na šablonsko desko spet pri¬
bijte dve deščici, ker boste trup najlažje
sestavljali kot kaže sl. 2. Najprej name-

Slika 2

stimo rebra med bočni ojačitvi, ju povežemo
z žico, nato pa vstavimo zadnje rebro trupa
med letvicami in z žico spnemo tudi te.
Sledi vstavljanje ostalih reber, nato pa trup
pričvrstimo na deščici m rebra poravnamo.
Pri tem pazite ne samo na pravilen položaj
reber, temveč tudi na razdalje med rebri,
najbolje pa je, če si kar na letvicah zari¬
šete, kje morajo biti rebra. Trup ne sme
biti zvit in nesimetričen, kar zlahka pre¬
prečimo, če v utore na zgornji strani reber
položimo letvico in z njo kontroliramo, ali
je vse v redu. če je, lahko konstrukcijo
zlepite. Zdaj namestimo še rebra 9C, 10A
in 10B. Pri rebru 9C bomo luknje za pri¬
trditev krila vrtali kasneje, ko bomo imeli
izdelana tudi ta. Rebri 9C in 10A se morata
dobro ujemati! Delo nadaljujemo z izdelavo
nosilne plošče servomotorjev, oz. vagice,
če boste model izdelali za vezan les. No¬
silno ploščo izdelamo iz dveh delov, ker
sicer ne gre v trup, oba dela nato vstavimo
in zalepimo. Na nosilni plošči izvrtamo
luknje za pritrditev servomotorjev oz. va¬
gice, ter z dvokomponentnim lepilom pri¬
lepimo matice. Kako boste servomotorje
pritrdili, je odvisno od tega, kakšne imate,
in najbolje, če se ravnate po navodilih pro¬
izvajalca. Skelet trupa pa še ni gotov. Za¬
lepiti moramo še spodnjo in zgornjo let¬
vico, nazadnje pa še ojačitev pri kabini.
Trup zdaj izgleda približno tako, kot kažeta
sliki 3 in 4, in lahko se ga lotite s steklenim
papirjem, nato pa odrežite odvečne dele
reber in namestite ojačitev iz 5 mm balse
na mestu spoja trupa s krilom. Skelet trupa
imamo in lotili se bomo repa. Najprej si

TIM 3 • 78/79 1  09

Slika 3 in 4

pripravimo potrebne letvice, ki jih s skal¬
pelom izrežemo iz balse, 'narišemo si načrt
repa v merilu 1:1 in ga pritrdimo na šab¬
lonsko desko, nato pa z bucikami pritrdimo
letvice. Ker je profil repa simetričen, je
treba letvice podložiti s koščki balse. Za
koliko, izmerite na načrtu! Med letvice
nato vstavljamo koščke balse in jih sproti
lepimo, pri tem pa dobro pazimo na vzpo¬
rednost med njimi. Horizontalni stabiliza¬
tor v tej fazi gradnje prikazuje št. 5. Pre-

Slika 5

den bomo horizontalni stabilizator prekrili
z balso, ali kot modelarji radi rečemo,
plankirali, ga moramo s steklenim papirjem,
napetim na deščici, obdelati tako, da dobi
zahtevni profil. Tako pripravljen bi moral
izgledati približno kot ta na sl. 6. Podobno
kot horizontalnega, obdelamo tudi verti¬
kalni stabilizator (sl. 7), nato pa se bomo

Slika 6 in 7

lotili lepljenja opiate. Oplato bomo prilepili
na konstrukcijo z enim od disperzijskih
lepil (Jubinol), pri tem pa vam bodo v po¬
moč letvice, v katere bomo na vsake 3 do
4 cm zabili buciko. Oplato bomo namreč za¬
lepili takole. Na šablonsko desko, prekrito s
papirjem, bomo položili rep in ustrezno
podložili letvice, nato pa rebra in letvice
premazali z lepilom ter namestili oplato.

Da nam opiate ne bi zvijalo in da bi se
dobro prilepila na skelet repa, jo na spred¬
nji in zadnji letvici učvrstimo z že prej pri¬
pravljenimi letvicami z bucikami. Vsak ele¬
ment repnih površin prekrivamo posebej,
horizontalni stabilizator samo z ene strani,
vertikalnega pa z obeh. Horizontalna krila
nato z jekleno žico 0 2 mm povežemo v
celoto. Žico zalepimo z dvokomponentnim
lepilom (UHU-plus). Na horizontalni stabi¬
lizator prilepimo še zaključke, nato pa vse
elemente repnih površin obdelamo na gro¬
bo, toliko, da bomo lahko vstavili tečaje
med krmilo in stabilizator. Kako boste vstav¬
ljali tečaj, je v veliki meri odvisno od tega,
kakšne boste imeli. Proizvajalci za vsak
tip dajejo priporočilo, kako naj se vgradi,
in najbolje je, da se priporočila držite, ven¬
dar več ali manj za vse tipe velja, da je
treba prerezati letvico, v utor namestiti
šarnir in ga zavarovati z lesenim zatičem.

(Nadaljevanje prihodnjič)

110  TIM 3 • 78/79

Gorazd Glavič

BETA

RC JADRALNO
LETALO

BETA (ima razpon 2 m in ob solidni izdelavi
leti zelo dobro, vodenje je enostavno, pre¬
nese pa tudi trd pristanek. Uporabili bomo
balso debeline 5 m za trup, 2 mm za rebra
na krilih in 1,5 mm za torzijski nos. Sedaj
pa h gradnji kril.

Krilo

Krilo je narejeno iz dveh polovic, kar omo¬
goča enostaven transport. Najprej si nari¬
šimo tloris vsake polovice. Na papirju od¬
merimo dolžino 100 cm in zarišemo črto.
Pravokotno nanjo narišemo na vsakem kon¬
cu črto, na eni dolžine 18,5 cm, na drugi
15,5 cm. Točki zvežemo in dobili smo obliko
krila. Nato v razmiku 5 cm zarišemo rebra
pravokotno na nos. Narišemo še srednji,
prednji in zadnji nosilec. Uške (konce kril)
lepo zaokrožimo.

Izdelava reber

nosu ožje na 1,5 mm, ker jih bomo oblekli
z balso. Med ti dve šabloni vstavimo 19
reber, in sicer 17 iz balse in 2 iz vezane
plošče debele 3 mm. Ti dve moramo vsta¬
viti ob večjo šablono, ker pridejo kasneje
tu skozi bajoneti, ki vežejo obe polovici
skupaj. Rebra natančno obrusimo in pazimo,
da ne spremenimo vrstnega reda, ko jih
jemljemo narazen.

Sedaj spnemo šablono in prvo ter drugo
rebro skupaj (in na označenem mestu skozi
rebra izvrtamo dve luknjici 0 3 mm. To¬
likšna je debelina bajonetov. Nato si obru¬
simo deloma trikotno zadnjo letvico in pred¬
njo letvico ter jih z nekaj bucikami pribi¬
jemo na načrt za vsako polovico krila po¬
sebej. Tako je vse pripravljeno za sestav¬
ljanje. Med prvo in zadnjo letvico na načrtu
točno vlepimo spodnjo oplato torzijskega
nosu iz 1,5 mm balse. Nanjo potem lepimo
rebra.

Sedaj začnemo z lepljenjem reber na pred¬
nji, srednji in zadnji nosilec. Z lepilom ne
skoparimo in ko je (JUBINOL) suho, zale¬
pimo še zgornji srednji nosilec. Ko je vse
suho, nalepimo še zgornjo oplato, pri čemer
si zaradi krivine reber pomagamo z buci¬
kami in gumicami. Isti postopek velja za obe
polovici. Nato se lotimo obdelave kril. Od
prvega do tretjega rebra (ta so iz vezane

TIM 3 • 78/79 111

vodoravni stabilizator
krmilo

navpični stabilizator

plošče) prekrijemo še ostalo polovico z
balso zaradi večje trdnosti. Priporočljivo je
tudi, da na stiku zadnje letvice z rebrom
zalepimo ob eno stran rebra trikotnika iz
vezane plošče 1 mm (mere 1 X 1 cm). Tako
je krilo veliko močnejše. Uško naredimo
tako, da na zadnje rebro zalepimo kos 1 cm
debele balse in ga primerno obrusimo. Nato
zbrusimo še vse stike in torzijski nos. Krilo
je tako pripravljeno za prekrivanje z rnono-
kotom alii japonskim papirjem. Postopek
zanesljivo poznate.

Izdelava trupa

Trup je izdelan iz 5 mm balse in enostavne
škatlaste konstrukcije. Najprej si tloris tru¬
pa (slika 1) prerišemo na balso. Največja
širina trupa je pod krilom (50 mm), dol¬
žina pa 107 cm. Prav tako prerišemo še dve
stranski opiati (številka 2) in zgornjo oplato,
ki je enaka zadnjemu delu spodnje od krila
naprej (sliika 3). Pri tem je treba vse mere
na sliki povečati 6-krat. Nato na podlago
pribijemo spodnjo stranico in obnjo na vsaki
strani nalepimo stranski opiati. Te polepimo
natančno. Sedaj vlepimo na začetku trupa

med stranici kos balse, ki ga naredimo iz
več 10 mm debelih kosov, ker ga bomo
kasneje obrusili v kljun. Na mestih v trupu,
ki so označena črtkano na tlorisu, vlepimo
rebra, da trup ojačamo. Rebra naj imajo
take mere, da se lepo prilegajo stranicam.
Narejena so iz 3 mm vezane plošče. Ko
je trup tako ojačan, zalepimo še zgornjo
stranico trupa. Tako smo dobili zelo lahek
in trden trup. Prerišemo si še tloris repa
(horizontalnega in vertikalnega) in ga pri¬
lepimo na trup. Pazimo na pravokotnost.
Trimerje horizontalnega in vertikalnega sta¬
bilizatorja pa obrusimo v obliki trikotnika.
To je prikazano na sliki 4 ob tlorisih repov.
Trup lahko seveda še ojačate, če mislite,
da je potrebno, saj mu ne bo škodovalo,
če bo močan. Zdaj na mestih, kjer prideta
skozi trup palčki 0 5 mm za pritrditev kril,
nalepimo z notranje strani na stranice plo¬
ščice iz 1 mm debele vezane plošče velike
2 X 3 cm. Tako bo palčka veliko močneje
stala v trupu. Nato trup po vseh robovih
lepo okroglo zbrusimo in ga čim lepše
končno obdelamo. S spodnje strani prilepimo
še smučko iz 5 mm vezane plošče, kot je
videti na sliki 5. Trup prekrijemo enako kot
krila. Nazadnje namestimo še šarnirje, ki
vežejo trimerje s stabilizatorji, v gibljivo
zvezo.

Za bajonete bomo uporabili jekleno žico
0 3 mm dolžine 32 cm, ki jo na sredini za¬
krivimo pod kotom 15°. To da krilu pra-

112  TIM 3 • 78/79


TIM 3 • 78/79 1 13

Vgraditev RC naprave

daljinsko vodenje

Pod krila v trupu montiramo dva servomo-
torja za smer in višino. Komande zvežemo
tako, da bosta obe krmili v nevtralnem po¬
ložaju. Komandni vzvod naredimo iz balse
3x5 mm, na vsak konec pa zalepimo 1 mm
debelo jekleno žico. Na krmilih montirane
vzvode povežemo s komandnimi vzvodi s
servomehanizmi in paziti moramo, da jih
priklopimo tako, da komanda levo na oddaj¬
niku res pomeni levo na modelu. Isto ve¬
lja za višino. Sprejemnik namestimo v ka¬
bini, akumulator pa čisto v nos modela.
Pazimo na težišče modela, ki mora biti na
prvi tretjini krila. Tega uravnamo z doda¬
janjem svinca v kljun.

Jan I. Lokovšek

RC

SPREJEMNIK
TIM XVI DR

Uvod

Spuščanje

Tega ne bom posebej opisoval, ker menim,
da bo vsak poskušal model spuščati ob stro¬
kovni pomoči starejših modelarjev, ker ga
bo drugače zanesljivo razbil.

Prvi start pa opravimo tako, da z modelom
nekaj časa tečemo v položaju kot bo letel.
Opazujemo, če drži pravo smer ali sili v
stran. To s trimanjem odpravimo in ga star-
tamo prvič malo bolj navzdol in potem pra¬
vilno natrimamo višino. Tudi v visokem star¬
tu model zaradi majhne teže daleč leti. Za¬
gotavljam vam, da bo model letel izredno
lepo in vam nudil obilo zadovoljstva ob
dobrem vodenju tudi v vseh akrobacijah.

Če bo kdo naletel na kakršnekoli težave
pri gradnji tega in ostalih modelov, naj mi
piše kar na moj naslov:

Gorazd Glavič
Partizanska 3
62380 Slovenj Gradec

Podatki o letalu:

Razpon

Dolžina

Površina

Teža

Obremenitev

2000 mm

1070 mm (trup brez
smernega krila)

40 dm 2
1000 g
25 g/dm 2

Seznam materiala:

Letvice 8x5
Letvice 7x5
Letvice 3 X 20
Balsa 5 m
Baisa 2 (1,5)
PVC
Bajoneti

Srednji nosilec

Prednji nosilec

Zadnji nosilec

Trup

Krilo

Kabina

0 3 mm jeklo

4 kosi
2 kosa
2 kosa

To pot predstavljam sprejemnik, ki ga uspeš¬
no uporabljam v letalskem modelu. TIM XVI
DR je sprejemnik za daljinsko vodenje, in
sicer »digitalnega« tipa. V bistvu je to cel
sistem s heterodinskim sprejemnikom, de-
koderjem in filtrom napajalne napetosti. V
njem sem združil dobre lastnosti heterodin-
skega sprejemnika in digitalnega dekoderja
iz preteklega letnika Tima, obenem po¬
enostavil NF stopnjo in konstruiral ploščico
tiskanega vezja dokaj mogočno, tj. ne da
bi štedil s prostorom.

Opis delovanja

Najprej poglejmo sliko 1, ki prikazuje shemo
sprejemnika.

V vhodnem delu, oscilatorju in mešalniku
smo uporabili integrirano vezje S 042 P
(Siemens), ki se je izkazalo že v sprejemni¬
ku TIM XI. Kvaliteta celotnega sistema je ta¬
ko večja, saj vsebuje S 042 P simetrični me¬
šalnik, poleg tega pa se izognemo celemu
kupu dodatnih drugih elementov (tuljav, upo¬
rov, kondenzatorjev). Ni potrebno poudariti,
da je veliko večja tudi zanesljivost delo¬
vanja. Medfrekvenčni ojačevalnik je ostal
klasičen. Jedro tvorita transistorja T1 in T2
ter seveda medfrekvenčni filtri (transfor-
matorčki). Transistor T3 je detektorski, med¬
tem ko T5 signal oblikuje, ojači in tudi
»reže« odvečen šum. Na kolektorju T5 je
že NF-signal-vlak impulzov, ki ga vodimo
na »Clock« vhod dekadnega števca 4017.
Signal obenem deluje tudi prek upora R10
in diode D3 na kondenzator C13. S pomočjo
R12 dobimo na C13 signal, ki ga potrebu¬
jemo za vračanje števca v začetni položaj.


114  TIM 3 • 78/79

Ta signal vodimo na »Rešet« vhod. Na po¬
sameznih izhodih dekadnega števca 4017
dobimo želene krmilne signale za posamez¬
ne servomehanizme. Predvidel sem šest iz¬
hodov za šest digitalnih servomehanizmov,
ki delujejo s pozitivnimi impulzi. To so tako
rekoč skoraj vsi znani servomehanizmi, ra¬
zen Graupnerjevih (CL, CR, C-05).

Izbira materiala

Nabava integriranih vezij pri nas ni več
problem, žal jih večinoma lahko kupujemo
le prek oglasov ali po povzetju (Tim, Ra¬
dioamater, Akademski radioklub Nikola Te¬
sla). Kljub vsemu je ponudba dokaj velika,
cene pa lahko precej različne. Enako velja
tudi za medfrekvenčne transformatorje. Le-ti
so navadno japonskega izvora z merami os¬
novne ploskve 7 X 7 mm. Transistorja T1
in T2 sta BF 225 ali BF 254 (Ei-Niš). Še boljši
so SF115, ki pa niso vedno dostopni. Vsi
ostali transistorji so BC 237 b, prav tako
izdelek Ei iz Niša. Elektrolitski kondenza¬
torji so miniaturne Iskrine izvedenke za po¬
končno montažo. Ker je delovna napetost
sprejemnika nizka, je dovolj, da je delovna
napetost elektrolitskih kondezatorjev vsaj
6 V. Za C3, C10 in C12 kapaciteta ni hudo
važna. Naj bo vsaj 22 pF, lahko pa je tudi
več. Vsi ostali kondenzatorji so lahko kera¬
mični, razen C13, ki naj bo malo bolj sta¬
bilen. Iskrin nosi oznako 0,1 pF/k, 100 V—.
Upori so Iskrini, moči 1/8 ali 1/4 W. Diode
so univerzalne silicijeve, le D3 je germani-
jeva. Tuljavi L1 in L2 navijemo sami, kvarc
kristal pa kupujemo vedno v parčkih.

Gradnja

Sprejemnik gradimo na ploščici tiskanega
vezja veliki 35 X 73 mm. V merilu 1 : 1 jo
prikazuje slika 2.

Na ploščici sem predvidel priključke za pri¬
ključitev napajanja in šestih servomehaniz¬
mov v rastru, ki odgovarja velikosti priključ¬
kov Multiplex in Simprop (Fema, Becker).
Priključne sponke so oštevilčene na pove¬
čani sliki ploščice na sliki 3.

Naredimo tabelo vrednosti in povezav posa¬
meznih elementov na ploščico tiskanega
vezja.

TIM 3 • 78/79 115

Priključek Sponka
Antena 80

NF, TP 117

0 , masa 118

+ 2,4 V 119, za delovanje sprejemnika

ni potrebna, le za servo!

+ 4,8 V 120

točki 78 in 79 kratko spojiti

Izhodi

kanal

1 96

2 98

3 100

4 97

5 95

6 99

Preden se lotimo montaže, bi rad opozoril na
malenkost, ki pa je včasih lahko nevšečna.
Ko je ploščica odjedkana in očiščena, jo
premažite s kolofonijo, raztopljeno v alko¬
holu. Tako površina ne bo kasneje oksi¬
dirala.

Najprej pritrdimo tuljavnik in navijemo tu¬
ljavi. L1 ima 12,5 ovoja bakrene lakirane
žice premera 0,4 do 0,5 mm. L2 ima 3,5 ovoja
enake žice, in sicer navijemo L2 med ovoje
L1 na spodnjem koncu. Pozor, L1 moramo
začeti navijati tako, da je na spodnjem
koncu vezana na zemljo, tj. »hladni konec«
navitja. Oibe tuljavi sta naviti -na tuljavniku
premera 4 mm z VF jedrom (za UKV frek¬
vence). Nato montiramo medfrekvenčne
transformatorčke in priključke servomeha-
nizmov. Za tem spajkamo upore, kondenza¬
torje, diode, transistorje in integrirana vezja.

Slika 3. Povečana slika ploščice tiskanega vezja
z oštevilčenimi sponkami

116 TIM 3 • 78/79


Pri montaži bo v pomoč slika 4, ki prikazuje
pogled na ploščico z zgornje strani.

03

Podnožje za kvarc je prilepljeno (UHU-PLUS)
tako, da kvarc vtikamo s strani. Sprejem¬
niku privoščimo še anteno, in sicer 30 do
40 cm za ladijske modele in modele avto¬
mobilov. V letalskem modelu naj bo dolga
od 70 do 120 cm. Ne pozabimo na primerno

ohišje, da bo sprejemnik zaščiten pred zu¬
nanjimi vplivi in mehanskimi učinki. Naj¬
enostavnejša pot je narediti ohišje iz 1 mm
debelega celuloida, ki ga lahko enostavno
lepimo z acetonskim lepilom. To lepilo je
standardno v modelarstvu, saj je njegova
glavna sestavina celuloid, raztopljen v ace¬
tonu.

Uglaševanje

Za uglasitev potrebujemo delujoč oddajnik,
parček kristalov, baterije sprejemnika in
V-A meter. Dobro je imeti tudi servomeha-
nizem za končni preizkus. Preden začnemo
pa še enkrat preverimo polariteto diod in
elektrolitskih kondenzatorjev.

Najprej izmerimo porabo sprejemnika. Ta je
navadno med 5 in 10 mA. Če izmerimo dru¬
gače, poglejmo, ali so diode in elektrolitski
kondenzatorji pravilno priključeni (polarite-
tal). Sicer nadaljujemo in merimo napetost
na testnem priključku. Testni priključek je
vezan na eno sponko konektorja za priklju¬
čitev napajanja tako, da ni potrebno spajkati
po vezju. V-meter pokaže vrednost, ki je
blizu napajalne, tj. približno 4 V. V-meter
naj ima vsaj 20 kOhm/Volt notranje upor¬
nosti, da bodo meritve ustrezne. Vključimo
oddajnik in ga postavimo na drugi konec
mize. Antena oddajnika naj bo sklopljena.
Kazalec V-metra se malo premakne, nape¬
tost se zmanjša. Vzemimo izvijač in zavrtimo
jedro prvega (rumenega) medfrekvenčnega
transformatorčka. Poiščemo tako lego jedra,
da bo V-meter pokazal čim manj. Ponovimo
to še z drugim in tretjim medfrekvenčnim
transformatorčkom in na koncu še z jedrom
L1/L2. Vedno uglašujemo na najmanjši od¬
klon. Odnesimo oddajnik v drug kot sobe in
postopek ponovimo. Tako je sprejemnik
uglašen, preveriti moramo le še delovanje
dekoderja. Priključimo servomehanizem na
priključek za prvi kanal. Če ste naredili vse
prav, potem servomehanizem že »posluša«
povelja oddajnika.

OPOZORILO. Vedno uporabljajte le toliko iz¬
hodov, kolikor jih premore tudi oddajnik. Če
imate, npr. 4-kanalni oddajnik, servomeha-

TIM 3 ® 78/79 117

nizem pa priključite na izhod za 5. kanal, se
bo krmilna ročica servomehanizma ostro za¬
letela v skrajni položaj. Stekel bo zelo velik
tok, ki lahko naredi večjo škodo v servo-
mehanizmu in tudi sprejemniku! Torej — če
je oddajnik ie 4-kanalen, potem pustite iz¬
hoda za 5. in 6. kanal prazna. Sprejemnik
sam deluje dobro prav tako na dvokanalni,
kakor tudi na osemkanalni oddajnik (za dva
ali osem servomehanizmov), čeprav sem
na ploščici tiskanega vezja predvidel izhode
za šest servomehanizmov. Za konec po¬
glejmo še tehnične podatke sprejemnika:

elektronika

Božo Ropret

SKLOPI

AVDIO NAPRAV

Zaradi velikega zanimanja za avdio naprave
bomo objavili nekaj zanimivih shem sklopov,
ki bodo nedvomno prišli prav amaterjem,
ki delajo na tem področju, željo po takih
načrtih ste izražali tudi v svojih pismih,
zato je naša odločitev gotovo še toliko bolj
upravičena. V tej številki objavljamo načrt
za izdelavo mikrofonskega predojačevalca in
načrt mešalnika za magnetofon, v prihodnji
številki pa bomo objavili načrta ojačevalni¬
kov za nizko in visokoohmske slušalke.

9 V

R6

R7

R8

R9

r

R1

C2 n-10jU

100 K

R5

T1

C3 .,39p

K

T2

T1, T2... BC 109


10jj R2

150 K

R3 = 1M

I

R4

4K7

118 TIM 3 • 78/79

jr' '

VHOD Jh

1ju
Pl
250 K

-» *9V

BC 107 B

500^

nizkoomske slušalke


Mešalnik signalov
za magnetofon

Seznam materiala:

R:

R 2

r 3
r 4
Rs

Rg do R9
C1, C2
C3

Tl, T2

100 kQ
150 kQ
1 M
4 k 7

glej tekst
glej tekst
10 (iF, 10 V
39 pF keramični
BC 109

Ker mora biti šum zelo visok, je koiektorski
tok prve stopnje mešalnika nastavljen na
zelo nizko vrednost (približno 30 pA). T1
deluje kot ojačevalnik z visokim ojačanjem.
T2 je vezan kot sledilni emitor, s skupnim
kolektorjem. Ta stik ima veliko vhodno im-
pedanco in zato ne obremenjuje predhodne
stopnje. Upor 1M in kondenzator 39 pF sta
člena povratne vezave. C3 preprečuje oja¬
čanje nad 40 kHz, da ne pride do radio-
frekvenčnih motenj.

Signale dovedemo na upore R 6  do R 9 . Ti
imajo vrednost od 10 do 1000 kQ, odvisno
od notranje upornosti izvora. Ojačanje je
podano z razmerjem R/R v h- Rvh je vzporedna
povezava vseh uporov od R 6  do R 9 , pove¬
čanih za notranje upornosti izvorov signa¬
lov.

R 8 , C1 služita za odvajanje ostalih stopenj,
ki se napajajo z istim napajalnikom. Vred¬
nost upora R 8  je odvisna od padca, ki mora
biti na njem, da je napetost vezja 9 V.

mali oglasi

Prodam 6 (12) kanalno RC napravo Multiplex
Royal (oddajnik, dva kompletna sprejemnika, 4
servo mehanizmi, 2 akumulatorja, 2 stikala).
Nakup je primeren za dva modelarja, ker so
sprejemniške stopnje 2 kompletne in ločene,
le oddajnik je skupen.

Igor Prodan
Trg OF 14
61000 Ljubljana
Tel. 312-039

Ugodno prodam športno kolo z desetimi pre¬
stavami. Je malo rabljeno, staro eno leto. Ogled
ob sobotah, cena po dogovoru.

Bojan Jeram
Spodnja Idrija 151
65281 Spodnja Idrija

Prodam naslednji material: NF ojačevalec 5W;
SWR + POWER meter (1—10; 10—100 W); ste¬
reo slušalke; gramofon 5 W mono; tiskana plo¬
ščica in kristal 3566 kHz za CW oddajnik (2W);
kompas M 53; IC — SN 7410; TBA800; kvarc
kristali (27,005—27,135 MHz).

Aleksander Vehar
N. Pirnata 12
65280 Idrija
Tel. 71427

Kupim lečo (plankonveksno ali bikonveksno)
premera od 45 mm do 75 mm, z goriščnico naj¬
manj 1 m. Ponudbe s podatki o leči in ceni
pošljite na naslov:

Julijan Košir
Svetje 68
61215 Medvode

Prodam malo rabljeno veliko Polistilovo avto¬
cesto z oznako 1 : 32. Cena je 1.000 din.

Silvo Lipovšek
Čopova 13
63000 Celje
Tel. (063) 21-097

TIM 3 • 78/79 119

Miloš Macarol

RAZVOJ
PRIROČNE
REPRODUKCIJSKE
IN SNEMALNE
TV TEHNIKE

Zakaj se ob brezžični televiziji
porajajo novi priročni sistemi?

Pojav televizije, ki edina omogoča neposre¬
den slikovni in zvočni prenos živih doga¬
janj iz poljubnih lokacij, je bil spočetka
navzlic odsotnosti barv dovolj atraktiven, da
so gledalci videli v njej le prednosti in
tako nehote prezrli nekatere njene pomanj¬
kljivosti, ki jih je njen predhodnik radio že
zdavnaj premagal.

Ena teh se krije v njenih zelo visokih
(VHF) in ultra visokih  (UHF) nosil¬
nih frekvencah,  ki imajo podobna
svojstva kot svetlobni žarki: z antene TV
oddajnika, ki nas pogosto spominja na žaro¬
met, potuje TV signal povsem linearno, zato
ga prestreže in odbija vsak hrib ali visoka
zgradba. Posledica tega je, da sprejemne
TV antene, ki se nahajajo izza takšnega hri¬
ba ali visokega objekta, direktnega signala
s TV oddajnika ne morejo »ujeti«, pač pa
kvečjemu le njegove odboje z drugih hribov
ali objektov, ki pa so že močno oslabljeni.
To vodi lahko do popolnega izpada slik na
TV zaslonu, ali pa do pojava slabotnih, ne¬
ostrih in razmaknjenih slik, ki jih povzročajo
različni odboji TV signala. Iz tega sledi, da
je v konfigurativno razgibanih deželah, kakr¬
šna je naša, poseben problem, kako večini
naseljenih predelov zagotoviti kvaliteten TV
signal in s tem tudi kvaliteten TV sprejem.
Praktično je to izvedljivo le z ustrezno
mrežo repet.itorjev in TV pretvornikov. Prvi
so nekakšni pomožni oddajniki, medtem ko

TV pretvorniki delujejo kot nekakšna zrcala,
ki oddajniški TV signal, ujet na ustrezni
višinski točki preusmerjajo v »zasenčene«
doline in kotline.

V primerjavi z radijskimi srednje- in kratko¬
valovnimi oddajniki je izgradnja TV mreže
zlasti v hribovitih deželah izredno težavna
in draga, pa čeprav gre le za zagotovitev
kvalitetnega sprejema TV signala lokalnega
in morda nekaterih najbližjih TV centrov v
ožjem ali širšem nacionalnem prostoru ter
soseščini. Za razloček od radijskih sprejem¬
nikov, ki so na sleherni lokaciji v dometu
stotin radijskih postaj, je pri televiziji že
občudovanja vreden napredek, če lahko na
isti lokaciji izbiramo in gledamo 6 do 10
različnih TV programov, a še to z občutno
razliko v kakovosti slike.

To so trenutno optimalni rezultati dolgolet¬
nih vlaganj, s katerimi se ponašamo tudi
mi. Ni še dolgo tega, ko so nam programe
drugih TV centrov lahko izbirale in posre¬
dovale le lokalne TV postaje, medtem ko je
danes naša TV mreža že tako razvita, da
vsak naš gledalec lahko sam izbira in pre¬
klaplja programe, pa čeprav v omejenem
številčnem obsegu.

Povsem očitno je, da razvoj TV mreže ni
pomemben te iz tehničnih, ampak tudi iz
socioloških vidikov, kajti gledalec,  ki
je še nedavno tega bil predvsem objekt
televizije,  se naenkrat pojavlja kot
njen subjekt.  Ta kvalitativna spre¬
memba, ki izhaja iz tehničnih možnosti, da
prosto izbira in vključuje različne TV pro¬
grame, bo toliko bolj občutna v prihodnje,
kajti v teh novih tehničnih pogojih so se vsi
televizijski centri naenkrat znašli v močni
konkurenčni borbi za svojega gledalca. To
pa pomeni, da bodo televizijski centri, ki so
bili doslej povsem gluhi za vse kritične oce¬
ne, pobude in konstruktivne predloge, konč¬
no morali prisluhniti gledalcu in javni kri¬
tiki ter s temeljito analizo njegovih družbe¬
no razvojnih potreb pristopiti k ustreznej¬
šemu časovnemu, vsebinskemu in oblikov¬
nemu načrtovanju svojih programov.

To so pomembni rezultati sicer dolgotraj¬
nega razvoja televizijske tehnologije, toda
nekaterih uporabnih možnosti, kakršne ima
časopis ali revija, televizija le še nima.
V časopisu vsak članek lahko večkrat pre¬
beremo, lahko ga tudi izrežemo In shrani¬
mo. Pri televiziji to ni mogoče, pa čeprav

120  TIM 3 • 78/79

je v nekaterih programih toliko zanimivega
in poučnega. Ta tiha želja, da bi vsaj nekaj
tistega, kar se poraja na televizijskem za¬
slonu, lahko obdržali za svojo rabo, se je
neštetokrat pojavila pri mnogih gledalcih.
In res, skoraj 20 let smo ob televiziji resno
pogrešali nek podoben pripomoček kot je
ob radiu magnetofon ali kaseto¬
fon,  ki bi omogočal ne le zvočni,  am¬
pak tudi slikovni  z a p i s in samostojno
reprodukcijo  poljubne televizijske od¬
daje.

Sprva so takšne naprave najbolj pogrešali
javni televizijski centri, kajti brez teh na¬
prav ni bila mogoča vnaprejšnja produkcija
televizijskih programov z elektronskimi ka¬
merami. Zato so tedaj vse oddaje, snemane
z elektronskimi kamerami, tekle živo ali
s TV studia ali s terena. Takrat je edino
programsko zalogo omogočal le film, to pa
je tudi razlog, da so televizijski centri prav
tedaj ob elektronskih kamerah začeli raz¬
vijati tudi filmsko produkcijo na 16 mm fil¬
mu in si tako zagotavljati svojo programsko
zalogo. Tako -ima film v televizijski produk¬
ciji še dandanes zelo pomembno mesto,
čeprav vse izgleda, da bodo v prihodnje
nove priročne elektronske kamere in pre¬
nosni magnetoskopi v pretežni meri pre¬
vzeli vlogo filmskih kamer v televizijski
proizvodnji. Prednosti elektronske tehnolo¬
gije so predvsem v tehnološkem postopku,
kajti sleherni elektronski posnetek lahko
takoj reproduciramo, medtem ko je potrebno
posnetke na filmskem traku najprej razviti
v laboratoriju, zatem montirati na montažni
mizi, nakar šele jih lahko predvajamo.

Vse od prvih začetkov televizije so tudi
šole nenehno pogrešale podobno napravo
kot je magnetofon, ki bi omogočala samo¬
stojno reprodukcijo avdiovizualnih progra¬
mov na televizijskem zaslonu. V razvojnem
obdobju javne televizije in celo, ko so se
na tržišču že pojavili prvi profesionalni mag¬
netoskopi, je takšno možnost nakazoval
edino le film, kajti profesionalni magneto¬
skopi so bili daleč predrage naprave, da bi
si jih lahko omislile šole. Celo elektronski
telekino, s katerim so televizijski centri že
tedaj predvajali in emitirali filme 16 in
35 mm, je bil za šole predrag, toda priča¬
kovati je bilo, da bodo strokovnjaki izdelali
podobno napravo za Super 8 film, ki bi bila
neprimerno cenejša 'in šolam dostopna.

(Nadaljevanje prihodnjič)

_ radioamaterstvo

Prevedel Tine Soško

AVTOMATSKI

TELEGRAFSKI

ODDAJNIK

Sporočanje s telegrafskimi znaki naj bi bilo
hitro in natančno. Vendar pri manj izkušenih
telegrafistih ravno zaradi prizadevanja za
maksimalno hitrost sporočanja često prihaja
do manjše točnosti in marsikdaj celo do
popačenega sporočila.

Avtomatskemu oddajniku se kaj takega se¬
veda ne more zgoditi — dela hitro in za¬
nesljivo; kdor pošilja sporočilo, mora celo
paziti, da ne bo oddajnik delal prehitro, ker
bi bilo s tem sprejemanje sporočila otežko-
čeno.

Pri delu z avtomatskim oddajnikom zado¬
stuje, da povlečemo s kovinsko konico po
kanalu pod ustrezno črko in oddajnik od¬
pošlje pravo skupino točno odmerjenih črtic
in pik.

Oddajnik je sestavljen Iz štirih plasti (glej
sliko 5): A — osnovna deščica, B — ko¬
vinska prevodna deščica, C — kulisa Iz ne-
prevodnega materiala, D — greben (glej
sliko 2 in 3).

Način izdelave

Prevodno deščico (slika 3 B) prilepimo na
osnovno (slika 3 A) — naredimo jo iz 5 mm
debele vezane plošče. Obliko kulise (slika
3 C) prerišemo na primeren izolator (npr.
na papir, ki se uporablja v elektrotehniki,
na list iz umetne snovi ali kar na risalni
list) in pazljivo izrežemo z majhno
žagico. Pravokotni izrez v spodnjem le¬
vem vogalu je namenjen za objemko,
v katero bomo vstavili žarnico. Na
objemko bo priključen en pol baterije.
Istemu namenu bo služil tudi izrez v gre¬
benu (slika 2). Kanalčke oziroma proge v
grebenu vrežemo s tanko žagico za železo
in jih v širini 2 mm poglobimo z jekleno
pilico. Dolžina kanalčka oziroma proge je
vedno 5 mm daljša od dolžine ustrezne ozna¬
ke na kulisi; proga mora priti točno v sre¬
dino te oznake. Najlaže bomo greben izde¬
lali tako: na kuliso C položimo prosojen
papir, točno zarišemo lego in dolžino prog
oz. kanalčkov, papir potem prilepimo na
taniko vezano ploščo in po črtah izrežemo.

TIM 3 • 78/79 121

Vse štiri plasti potem pazljivo sesta¬
vimo (slika 3) in privijemo z vijaki.
Na ožjo stran osnovne deščice A pri¬
vijemo stranico F (slika 4). Pod en
vijak podložimo objemko K, ki jo na
drugem koncu pričvrstimo z matičnim
vijakom M3 (na sliki označen z L). Na
spodnji del osnovne deščice prilepi¬
mo letvico H s kontaktnima ploščica¬
ma J. Oddaljenost od stranice F odme¬
rimo tako, da bo mogoče tja namestiti
ploščato 'baterijo 4,5 V. Baterijo drži
nosilec G, ki je — tako kot kontakta
J — narejen iz medeninaste pločevine.
Na robu stranic (spodaj) prilepimo
okrogle gumijaste nastavke, ki bodo
služili kot nožiče E.

c\j

in

CM

£8

OZ

JU

p-

o

T—

cr>

co

i-~
(D

m

co

CM

T*“

N

>•

X

>

D

H

(0

ec

O

a

O

■>

z

u

Z

o

u.

UJ

O

O

CO

<

trm:

mr

UIT

TT

mru

m

UD

JU

TT

TT

D

TT

UD

DUD

J U D UD

rum

JU

J I_TD

JUT

U U U U

J U u U TI

UDU

pum

T

TT

JI J  L

TT

T

TUT

TUD

TUTI

mr

3

UD

UT

JT

U

l I I UD

TU

J I_JT

TD

TUT

TT

D

TUT

TD

UD

TU

D

TUTTU

P I—U

122 TIM 3 • 78/79

2 35

Električna napeljava: Ko priključimo matico
L na + pol ploščate baterije, je s tem
priključena na vir tudi prevodna deščica B.
Minus po! zvežemo s kontaktom H. Na drugi
kontakt priključimo kakšnih 40 cm dolg
vodnik. Na prostem koncu vodnika naredimo
kovinsko konico; za to lahko uporabimo
kar mino od kemičnega svinčnika, seveda jo
moramo prej temeljito oprati v špiritu.

Če s konico (mino) narahlo potegnemo po
kanalčku za ustrezo črko, se električni krog

prednost avtomatskega oddajnika je tudi v
tem, da mora poznati Morzejevo abecedo
samo tisti, ki sporočila sprejema, medtem
ko za tistega, ki jih pošilja, to ni nujno.

TIM 3 • 78/79 123

Prevedel Tine Soško

DELOVIMI PULT ZA
RADIOAMATERJE

Radioamaterji, ki doma nimajo svoje delovne
mize, bodo gotovo veseli pulta s štirimi vtič¬
nicami na napetost 220 V. Nanj lahko pri¬
ključimo npr. spajkalnik, pa tudi druge
naprave, ki jih potrebujemo pri radioama¬
terskem delu. Kot vir izmeničnih tokov nizke
napetosti (3—5—8 V) služi v nastavku zvon-
•čast transformator. S preprostim usmerni-
lom si lahko zagotovimo tudi istosmerni
% , ki ga potem lahko uporabljamo, npr.
\ lapajanje transistorskih sprejemnikov. Ko
% nastavek narejen, je dobro preizkusiti
š  trično napeljavo; sicer pa Imamo za to
K  azpolago poseben preizkusnik. Pult pri-
^■imo na omrežno napetost iz katerekoli
ice v stanovanju.

p—-)vni pult sestavlja leseno ohišje, kot je
[Tazano na sliki 1. Stranske stene imajo
iko trapeza in jih naredimo iz 10 mm
ibele deščice ali vezane plošče. V levi
.teni izvrtamo luknjo premera 6 mm za pri¬
ključni kabel. Zadnjo steno (460 X 195 mm)
naredimo iz 5 mm debele vezane plošče.
Iz istega materiala naj bo tudi zgornji del
(460 X 120 mm) nastavka. Na zadnjo steno
privijemo z lesnimi vijaki 20 mm debel tra¬
pez — pri montaži delov bomo nanj pri¬
trdili varovalko. Na desni polovici zadnje,
stene izvrtamo dve luknji premera 3 mm, da
bomo lahko pričvrstili zvončast transforma¬
tor. Na zgornji del pritrdimo tri letve in
nanje z lesnimi vijaki privijemo sprednjo
steno.

Pri montaži ohišja stične površine prema¬
žemo z lepilom in nato posamezne dele

z lesnimi vijaki privijemo skupaj. Sprednjo
steno nastavka izdelamo iz 4 do 5 mm de¬
bele vezane plošče (460 X 205 mm). Luknje
izvrtamo, kot kaže slika 2. Pri izrezovanju
odprtin za stikalo, varovalko in vtičnice sl
pomagamo tako: po obodu odprtine drugo
do druge navrtamo luknjice in nato nepo¬
trebni del potisnemo ven; tako nastalo od¬
prtino popilimo, da bo imel rob obliko kroga
in bo lepo gladek.

Električna napeljava v pultu je prikazana na
sliki 3. Priključek na omrežno napetost na¬
redimo iz dvožilnega kabla. Najbolje je upo¬
rabiti vtikač s tremi kontakti, da ne bi prišlo
do zamenjave faze v priključku. Posledica
tega bi bila zamenjava faze v stikalu, varo¬
valki in vtičnicah. Na drugi konec priključ¬
nega kabla (v ohišju nastavka) montiramo
spojko. Od tod potem nadaljujemo z insta¬
lacijo. Uporabimo izolirane aluminijaste (ali
bakrene) vodnike prereza 2 mm 2 . Križno/
/prečno stikalo izklaplja obe fazi naenkrat.
Vzporedno s priključkom je vezana tlivka
T1, ki indicira tok v vodnikih za stikalom.
Tlivka je privita v objemko E 14. Varovalka
J za napetost do 250 V je nameščena na
fazo. Jakost naše varovalke naj bo raje za
spoznanje manjša od tiste v domači insta¬
laciji. To pač zato, da pri morebitnem
kratkem stiku ne bi pregorela varovalka, ki
varuje napetost v stanovanju, ampak naša
v nastavku. Dvojni vtičnici Z1 in Z2 (250 V,
10 A) priključimo paralelno. Fazni vodnik X
priključimo na levi, nični vodnik 0 pa na
desni spoj vtičnice. Na konec notranje in¬
stalacije priključimo zvončast transformator
TR. Primarno navitje transformatorja je pri¬
ključeno brez stikala. Preizkusnik S za pre¬
izkušanje vodnikov je samostojno omrežje
istosmernega toka. Kot vir napetosti upo¬
rabimo ploščato baterijo 4,5 V. Tok kontro¬
liramo z zaklopom T. Baterijo namestimo
v posebnem nosilcu (glej sliko 4), ki si ga
naredimo iz 1 mm debele aluminijaste plo¬
čevine, na zadnjo steno ohišja; nosilec pri¬
vijemo z dvema vijakoma M3. Preden na¬
mestimo vse dele v ohišje, ga obrusimo
s steklenim papirjem in polakiramo s pro¬
zornim lakom. Namestitev stikala, vtičnic in
drugih priprav na sprednjo steno nastavka je
prikazana na sliki 5. Sprednjo steno nato
pritrdimo na ohišje z lesnimi vijaki; pod
glavice vijakov lahko postavimo posebne
okrasne podloge, da bo naš pult ne le upo¬
raben, ampak tudi prijetnega videza.

124 TIM 3 • 78/79

Slika 2

V TI J

10-
220 V'
0 0

E TM


i5V°

3

Slika 3

,rT%i A

1 ^ ^2  ' s - ^ /WVVW^

L0J l JV I 5l/ >

Z VJ

* s *

ik

m

REZ  A-A

a

*

S//7ca 4

S//7ca 1

® O

0

0

0

o o

o ®
©

3V~ 5V-

0

S//7ra 5

TIM 3 • 78/79 1 25

SREČANJE Z ISKRO

Znanost je sestavina naše
poslovne filozofije

Razvoj lastnega znanja je sestavina Iskrine
poslovne filozofije. Zdaj že dolgo vemo, da
nam dinar, ki ga vložimo v domačo znanost,
zelo kmalu vrne tri dinarje, če ne bi pod¬
pirali lastne ustvarjalnosti, zagotovo danes
ne bi osvajali evropskega in svetovnega tr¬
žišča. A ne le to. Ne prodajamo le proiz¬
vodov, v katere smo vložili svoje znanje,
čedalje bolj prodajamo tudi svoje znanje v
obliki inženiringov, know-howa, patentov in
licenc.

Seveda za svoj razvoj ne skrbimo samo
od danes do jutri. To je naša trajna skrb.
Danes, v industrijski revoluciji, se vse raz¬
vija mnogo hitreje kot kdajkoli poprej.
Danes dajemo v ZP za znanstveno-razisko-
valno delo, kjer je zaposlenih nad 1600 stro¬
kovnjakov, približno 4 % od vrednosti pro¬
izvodnje, kar je v primerjavi s svetovno
elektronsko industrijo še vedno premalo,
saj daje Ie-ta v svoj razvoj precej več kot
mi.

Avtomatska telefonska centrala Metaconta 10 c

Mi seveda vemo, da čisto vsega, kar raz¬
iskuje svetovna industrija, ni vredno raz¬
vijati znova. Za kaj takega nimamo niti
denarja niti kadrov.

Pri inovacijski politiki smo usmerjeni v tri
poti.

Prva pot je trasirana tako, da z vsemi se¬
lektivnimi pristopi pospešujemo lastni raz¬
voj. Dokaj natančno vemo, kaj in koliko
zmoremo.

Drugo pot smo si začrtali tako, da cepimo
tuje znanje na svojega. Seveda, kot nepre¬
stano poudarjamo, le tisto, ki smo ga že
razvili do določene stopnje doma in imamo
na voljo tudi ustrezne kadre. Zadnja kom¬
ponenta te politike obsega kooperacije s
tujimi partnerji, ki temelji na medsebojni
delitvi dela in specializaciji.

Naše tovarne in naši laboratoriji so dosegli
marsikje že tako stopnjo tehnološke in znan¬
stvene razvitosti, da lahko na mednarodnem
tržišču znanja ponudijo že celo vrsto pro¬
jektov in zgrade številne objekte po naro¬
čilu. Nismo sposobni prodajati samo tehno¬
logije, ampak tudi dokumentacijo raznih
vrst, industrijsko obliko, prospekte, organi¬
zacijo proizvodnje, trgovino, administracijo
obdelave tržišča, vzgojo kadrov. Skratka,

126  TIM 3 • 78/79

sposobni smo ponuditi vse elemente, ki so
potrebni za uspešno proizvodnjo.

V izvozu znanja smo že imeli nekaj večjih
uspehov. Tako smo 1963. leta zgradili v
Indiji tovarno uporov in stirofleks kondenza¬
torjev, 1972. leta smo prodali v Španijo
licenco za proizvodnjo malokanainih tele¬
fonskih central, 1974. leta pa smo sklenili
kar nekaj večjih poslov v tujini. Tega leta
so kupili od nas Turki licenco in know-how
za proizvodnjo telefonskih naprav, Irci licen¬
co za proizvodnjo visoko frekvenčnih tele¬
fonskih naprav, Grki know-how za proiz¬
vodnjo bimetalnih relejev, v Malezijo smo
prodali licenco in know-how za proizvodnjo
stirofleksa in kondenzatorjev in istega leta
v Ekvador licenco in know-how za proiz¬
vodnjo ročnih orodij.

Tihi sodelavci

Čeprav deluje v naših raziskovalnih labo¬
ratorijih več kot 1600 raziskovalcev, je za¬
logaj prevelik. Pomoč moramo iskati drugje.

V naši vrhunski znanstveni ustanovi —
Institut Jožef Stefan, na fakulteti za elek¬
trotehniko, fakulteti za strojništvo in insti¬
tutu za vakuumsko tehniko. To so le glavne
institucije, ki prispevajo svoje znanje k na¬
šemu razvoju.

Mikroračunalnik  — plod sodelovanja Iskre in
Fakultete za elekrotehniko

Fakulteta za elektrotehniko

Naj ilustriramo to trditev s primerom. Ljub¬
ljanska fakulteta za elektrotehniko je imela
pred nekaj leti predavalnice razmeščene po
vsem mestu. Z nastopom obdobja računal¬
ništva in mikroelektronike pa se je po¬
kazalo, da v takih delovnih pogojih niti uni¬
verzitetni učitelji niti študentje ne bi mogli
slediti naglemu razvoju tehnike. Odločili
smo se, da bomo prispevali za gradnjo no¬
vega univerzitetnega poslopja, kar je seveda
v skupno korist.

Tako smo za gradnjo novega fakultetnega
poslopja prispevali tretjino sredstev. Vod¬
stvo fakultete pa se je ob tej naši pomoči
odločilo, da bodo za potrebe našega pod¬
jetja organizirali izredni študij. Za Iskrine
izredne študente so en del fakultetnega štu¬
dija organizirali v Ljubljani, drugi del pa v
Novem mestu.

Nekaj laboratorijev so pretežno z našimi
sredstvi opremili z vrhunsko opremo, v njih
pa dela 35 univerzitetnih sodelavcev in
Iskrašev. Rezultati niso izostali. Še posebej
ne pri pripravah za proizvodnjo mikroelek-

TIM 3 • 78/79 1  27

tronskih vezij z visoko stopnjo integracije,
ki jih že proizvajamo industrijsko.

Fakulteta za strojništvo

Podobno sodelovanje teče tudi s Fakulteto
za strojništvo v Ljubljani. Tako so v labo¬
ratoriju za tehnično kibernetiko, obdelovalne
sisteme in računalniško tehnologijo (LAKOS)
razvili delovni sistem za avtomatizacijo
postopka ožičenja in žične priključke avto¬
matični telefonski centrali z neposrednim
računalniškim krmilj e n j e m.

Bistvo rešitve je v tem, da premikajoča se
ročica v navpični in vodoravni smeri avto¬
matično najde (pozicionira) lego kontaktov,
ki jih je treba povezati. Vse lege so shra¬
njene kot podatki na magnetnem traku ra¬
čunalnika, s pomočjo teh podatkov lahko
nadomesti do 20 delovnih mest.

Inštitut Jožef Stefan

Skupaj z našo vrhunsko znanstveno institu¬
cijo Jožetom Stefanom pa smo uresničili
med drugim dva pomembnejša projekta.
Prva zadeva softvvarske aplikacije za izde¬
lavo programskega paketa. Za našo telefon¬
sko centralo Metaconta 10 c smo izdelali
poseben simulacijski program, ki je simu¬
liral funkcije velikih telefonskih central in
tako omogočil preskus krmilnih računal¬
nikov.

Drugo področje, ki so ga obdelali naši sode¬
lavci skupaj s institutom, pa obsega raz¬
iskave in eksperimentalno proizvodnjo hi¬
bridnih vezij v debeloplastni tehniki in kera¬
mičnih substratih za elektroniko.

Institut za elektroniko
in vakuumsko tehniko

In naj ob koncu omenimo še enega tradi¬
cionalnega sodelavca — Institut za elektro¬
niko in vakuumsko tehniko. Z nami jih veže
cela vrsta raziskovalnih vezi. Brez instituta
za elektroniko bi bili naši elektronski ele¬
menti prav gotovo manj kakovostni. Poma¬
gali so nam pri ustvarjanju epitaksijske teh¬
nike in pri inkapsulacijskih problemih v zvezi
z elementi. Še posebno pomembno je bilo
sodelovanje institutskih ljudi v zvezi z izde¬
lavo reed relejev. Težišče sodelovanja s tem
institutom pa je bilo delo pri profesionali-
zaoiji elektronskih komponent.

kotiček za fotoamaterje

Miha Javornik

OBJEKTIV

Vsak od vas že pozna fotoaparat. Vsaj na
slikah ali v izložbah pa ste videli tudi naj¬
pomembnejši del fotoaparata, objektiv, ozi¬
roma bolje rečeno objektive različnih veli¬
kosti in dolžin. Zakaj take objektive potre¬
bujemo, pa si podrobno oglejmo v današ¬
njem nadaljevanju.

Objektiv je sistem leč (lečje), skozi katerega
prodira svetloba na film. če objektiv po¬
enostavimo in vzamemo, da je zgrajen iz
ene same leče, potem je ta leča bikon-
veksna (dvojnoizbokla), ki lomii in zbira
vzporedne svetlobne žarke k nekemu sre¬
dišču, žarki se lomijo k navidezni (fiktivni)

Slika 1. Pri objektivih, ki so sestavljeni iz več
leč, je slika veliko kvalitetnejša kot pri enostav¬
nejših objektivih, kajti pri kompleksno sestavlje¬
nih objektivih zmanjšamo ali odpravimo napake
leč (astigmatizem, sferna aberacija ...)

128  TIM 3 • 78/79



I

III

H H'

H  = prednji glavni plan
F’  = zadnji fokus
f'  = zadnja fokusna dolžina
H’ = zadnji glavni plan
a  = oddaljenost subjekta
a’ = oddaljenost slike

optični osi (slika 2). Ta center, v katerega
potujejo žarki, je film, na katerem dobimo
obrnjeno, pomanjšano sliko motiva predmeta,
ki smo ga fotografirali (slika 3). V našem
primeru smo sistem leč poenostavili in ga
prikazali z eno samo zbiralno lečo, kajti v
bistvu je vsa kombinacija — šest, osem in
več leč — sestavljenih iz zbiralnih in razpr-
silnih (konkavnih) leč (slika 4) le ena sama
velika konveksna leča. Objektiv ne more biti
zgrajen iz ene same leče zaradi številnih op¬
tičnih napak posameznih leč, prav s kombi¬
nacijo različnih leč (fiint in crown stekla)
pa te napake odpravimo. Za ilustracijo naj
navedem nekaj vrst objektivov: če zdru¬
žimo zbiralno in razpršilno lečo, dobimo
akromat objektiv, dva akromata pa pred¬
stavljata aplanat objektiv itd. (slika 5).

Slika 4

Prehod vzporednih žarkov skozi zbirne leče
Prehod vzporednih žarkov skozi razpršilne leče

l bikonveksna
I! plankonveksna
III konkavnokonveksna

I bikonkavna

II plankonkavna

III konveksnokonkavna

Vrste leč: zbirna

razpršilna

Slika 5. Tessar objektiv, konstrukcija dr. Paula
Rudolpha za tovarno ZEISS  — zloženi triplet
s členom, sestavljenim iz dveh zlepljenih leč

Na kratko smo pregledali zgradbo objektiva,
sedaj pa se moramo seznaniti z oznakami
na samem objektivu. Na vrhu objektiva je
zapisan izdelovalec objektiva (Tessar, Can-
non, Nikkon itd.) ter navadno številke
2,8/50 ali 1,8/50 in podobno. Prva številka
1,8 ali 2, ali v našem primeru tudi 2,8,
predstavljata svetlobno jakost objektiva.
Svetlobna jakost je podana z razmerjem med
premerom objektiva pri največji odprtini za¬
slonke in med goriščno razdaljo — 1 : 1,4 —
1 : 1,8 — 1 : 2,8 ... Za boljše razumevanje
naj navedem še definicijo svetlobne jakosti.
To je količina svetlobe, ki prodre skozi
največjo odprtino zaslonke skozi objektiv,
kadar je razdalja od objektiva pa do pred¬
meta snemanja nastavljena na objektivu na
neskončno { oo ] .

Kaj pa potem pomeni oznaka 50? To po¬
meni, kolikokrat je premer zornega (svet¬
lobnega) polja manjši od f (v našem primeru
5 cm) (slika 6).

TIM 3 • 78/79 1  29

Slika 7. Normalni objektiv zavzame vidni kot
od 40° do 60°. Na sliki objektiv Pentacon, ki se
na ohišje vgrajuje navojno (1,8 — 50)

Slika 8. 105 mm objektiv 1 :9 Nikkon (desno)

Glede na goriščnico delimo objektive na:

1. normalne standardne — od 40 do 60 mm
— objektive. To so tisti objektivi, kate¬
rih f (goriščna razdalja) je enaka diagonali
formata filma (za fotoaparate leica formata
je torej f kar enaka diagonali 24 X 36 mm).

Te objektive navadno dobimo že ob nakupu
skupaj s fotoaparatom, saj je vidni kot tega
objektiva najbolj podoben vidnemu kotu
človeškega očesa (objektiv zavzame ostro
zorno polje od 40 do 60°, oko pa vidi ostro
30°).

2. širokokotne (pod 50 mm — navadno od
20 do 35 mm) objektive. To so tisti objektivi,
katerih f je manjša kot diagonala formata
filma. Vidni kot je navadno od 65 do 105°,
pa celo do 180° (t. i. fish eye — ribje oko).
Širokokotne objektive uporabljamo pri foto¬
grafiranju v prostoru, panoram, arhitekture.
Kadar želimo poudariti kakšno posebnost,
bomo uporabili širokokotni objektiv, ki po¬
pači posamezne dele predmeta in da s tem
fotografiji dramatičen učinek. Predstavniki:
Elmar, Flektogon, Sigma, Tessar.

3. teleobjektive (nad 50 mm — navadno od
135, 200 do 300 mm). Goriščna razdalja pri
teh je večja od diagonale formata. Poznamo
dve vrsti teleobjektivov: dolgožariščne ob¬
jektive, kjer lahko v velikem izseku fotogra¬
firamo podrobnosti, ne da bi se objektu
približali. Teleobjektiv pa je posebna vrsta
dolgožariščnega normalnega objektiva, kjer

EKSPOZICIJA

▼

▼

odprtina zaslonke

čas osvetljevanja

Slika

9

130  TIM 3 • 78/79

dve skupini leč omogočata, da se dolga ža¬
riščna razdalja doseže brez velike oddalje¬
nosti med objektivom in območjem ostrine.
Teleobjektiv (širši pojem za dolgožariščni
objektiv) uporabljamo največ za fotografira¬
nje športnih dogodkov, v izrazito novinar¬
sko reportažne namene. Pri objektivih, ki
imajo f večjo od 200 mm, ne moremo
fotografirati »iz roke«, temveč moramo sne¬
mati na stativu —■ fotografskem stojalu.
Predstavniki: Tele-Tessar, Sonnar, Meyer,
ZEISS Mirotar.

4. ZOOM ali VARIO objektivi so kombina¬
cija navadno dveh, lahko pa tudi vseh treh
objektivov, kjer s pomikanjem ustreznega
dela na objektivu spreminjamo goriščno raz¬
daljo. Uporabljamo ga v novinarsko repotaž-
ne namene.

Slika 10

Poleg naštetih objektivov poznamo še dru¬
ge. Naj jih naštejem: objektivi za tehnično
fotografijo (SCHNEIDER), objektivi za mikro
in makro fotografijo, portretni — Sonnar,
Summicron Leitz in objektivi za reproduk¬
cijo (Rodenstock).

Objektivi se v aparat vgrajujejo na dva na¬
čina: bajonetno, kjer objektiv samo natak-

77  RnvnrcHnlnlra rtriUcrriiia nn\/a-ronr\of

TIM 3 • 78/79 1 31

nemo, in navojni, kjer objektiv privijemo na
ohišje. Vrnimo se zdaj k oznakam na ob¬
jektivih. Na obroču objektiva se nahaja še
skala daljine, globinske ostrine in skala od¬
prtin zaslonke.

Ker smo že omenili zaslonko, spregovorimo
še nekaj besed o medsebojnem delovanju
zaklopa in zaslonke. Na sliki 9 vidimo med¬
sebojno povezanost zaslonke (odprtine za¬
slonke) in zaklopa (dolžine osvetlitve), kar
skupaj imenujemo osvetlitev — ekspozi¬
cija. Odprtina zaslonke uravnava količino
svetlobe, ki pade na film in razpon globinske
ostrine na posnetku. Tu se pojavi vprašanje,
kaj globinska ostrina sploh je. Le pri foto¬
grafiji poznamo ta izraz. Z njim določamo
območje ostrine. Stari fotografi so želeli in
težili k temu, da so bili celotni objekti na
fotografijah čimbolj ostri, danes pa ravno
globinska ostrina nudi veliko možnosti za
povečanje dramatičnega učinka. Na objek¬
tivu imamo posebno skalo globinske ostrine
(slika 10). Beli pravokotnik prikazuje območ¬
je globinske ostrine pri zaslonki 11. Na
posnetku bomo dobili vse od 2 pa do 10 m.
Npr.: pri odprtini zaslonke 16 bi bilo ob-
močjo ostrine večje, od ca. 1,6 do neskonč¬
nosti (°o). Ko je kazalec na objektivu po¬
stavljen na neskončnost, se območje ostrine
širi od neskončnosti do določenega pred¬
meta (hiperfokalna daljava). Iz tega sledi:
čim manjša bo odprtina zaslonke, večje bo
območje globinske ostrine in obratno. Pri
območju globinske ostrine moramo seveda
upoštevati še medsebojno povezanost od¬
prtine zaslonke in časa osvetlitve. Pa si to
natančneje oglejmo: če nastavimo ekspo¬
zicijo na zaslonko 5,6 in čas osvetlitve
1/125 s, potem tej ekspoziciji ustreza neka
druga, ki bo predhodni po razmerju enaka:
če bomo odprtino zaslonke povečali na 4,
potem moramo čas osvetlitve zmanjšati na
1/250 s, oziroma obratno: če bomo odprtino
zmanjšali na 8, potem moramo čas povečati
na 1/60 s. Razmerja so enaka. Takoj se po¬
stavi vprašanje, čemu ima potem objektiv to¬
liko številk? Čisto preprosto. Pri ekspoziciji
8 —1/60 s bo globinska ostrina večja kot
pri ekspoziciji 4— 1/250 s. Pri nastavitvi
časa ekspozicije 1/15 s pa bomo dobili pre¬
mikajoč se objekt neoster, pri času 1/500 s
pa ostrega. Pri nastavitvi ekspozicije mo¬
ramo upoštevati seveda še občutljivost vlo¬
ženega filma. O tem in nekaj o osnovah
fotografske estetike pa prihodnjič.

Tomaž Velechovsky

MIZICA
ZA RAZVRŠČANJE
DIAPOZITIVOV

Med fotografi so se diapozitivi v zadnjem
času zelo razširili. Vzrokov, zakaj so se
diapozitivi tako razširili, ne bom našteval
na tem mestu. Vsakdo, ki fotografira na
diafilme, se je že gotovo srečal z željo,
da bi diapozitive projiciral v določenem
vrstnem redu in bi posamezni diapozitivi
v pravilno razvrščeni skupini dobili večjo
vrednost. Pri takem razporejanju diapozi¬
tivov v smiselnem zaporedju ali pa tudi
pri izbiranju in ločevanju slabših ali kvali¬
tetnejših posnetkov moramo vsak diapo¬
zitiv najprej obrniti proti svetlobi, da vidimo,
kaj je sploh na njem. Potem diapozitiv po¬
ložimo nazaj na mizo in pogledamo na¬
slednjega. Tudi tega položimo nekam na
mizo in podobno pri vseh ostalih diapozi¬
tivih. Kaj kmalu se nam bo zgodilo, da
bomo posamezne diapozitive zmešali med
sabo. Vsakdo je že opazil, da je diapo¬
zitiv položen na mizo črn. Take zamenjave
nam precej otežijo in podaljšajo delo. Po¬
trebovali bi od spodaj osvetljeno belo po¬
vršino. To bi lahko bil kos belega pleksi
stekla ali matiranega stekla ali pa kar dva
kosa stekla, med katera vložimo proso¬
jen bel papir. Torej, če dodamo steklu še
okvir in v okvir namestimo žarnice, dobimo
napravo, ki nam bo precej olajšala izbira¬
nje diapozitivov. Preden začnemo z opisom
izdelave še predlog za vse tiste, ki imajo

1 32  TIM 3 • 78/79

za svoj konjiček stalni kotiček. Na skici
je predlog svetleče plošče, ki jo montirate
kar na mizo in jo osvetljujete s fluorescenč¬
no cevjo.

Predlagane mere mizice za razvrščanje so
preračunane tako, da lahko razporedite na
mizici točno en diafilm, seveda v okvirčkih.
Po željah in po potrebah lahko dimenzije
spremenite. Dimenzije morate spremeniti
tudi, če imate fotoaparat, 'ki slika na 6 X 6
film. Diapozitiv v okvirčku s takega filma
meri 7x7 cm.

Vse dele od številke 1 do številke 7 iz-
žagajte iz 8 mm debele vezane plošče. Pa¬
zite na to, da morate izdelati kosa št. 5 in
6 dvakrat.

Iz sestavne risbe je razvidno, da je po¬
trebno nekatere dele pred sestavljanjem
zlepiti skupaj. Kos št. 2 prilepimo na no¬
tranjo stran kosa št. 1. Kos 3 prilepimo
na notranjo stran kosa 4, ravno tako pa zle¬

pimo po en kos 5 in 6. Pri zadnjih moramo
paziti, da dobimo levo in desno stranico
škatle. Posamezne kose zlepimo tako, da
je spodnji rob manjšega kosa vedno 1 cm
od spodnjega roba večjega kosa v navpični
smeri. Tako ima vsaka stranica dva utora.
V spodnjega pride dno škatle,, v zgornjega
pa steklo. Na sestavni risbi vidite, da se
sprednja in zadnja stranica prekrivata na
vseh štirih robovih, medtem pa imata stran¬
ski stranici utora samo ob daljših robovih.
Izžagati moramo samo še luknji za pri¬
ključni kabel in po potrebi stikalo, če želite,
lahko v mizico vgradite stikalo za izklap¬
ljanje ali vklapljanje. Seveda pa lahko mi-

TiM 3 • 78/79 1 33

žico vklopite in izklopite tako, da vtaknete
vtič v vtičnico oziroma ga potegnete iz nje.
Sedaj je na vrsti lepljenje. Pred lepljenjem
izvrtajte na vsakem vogalu dve luknji za
lesene moznike ali čepe. Da se bo okvir
bolj prilegal dnu, priporočam, da lepite
tako, da stranice sestavljate nad dnom.
Dno lahko tudi začasno fiksirate z nekaj
žebljički. Ko lepilo prime in se posuši, je
na vrsti brušenje. Ne pozabite, da morate
prednji in zadnji stranici malo posneti rob,
da bo v nagibu stranskih stranic. Če je po¬
trebno, okvir pokitajte in še enkrat zbrusite.
Okvir lahko pobarvate, furnirate ali pa ob¬
lepite s samolepilno folijo.

Ker se žarnice grejejo, morate poskrbeti
tudi za hlajenje. V ta namen izvrtajte v kos
št. 7 več lukenj za hlajenje. Da bo mizica
lepše stala, na mizi privijte na spodnjo
stran dna tudi štiri gumijaste odbijače, ki
jih lahko poceni kupite v trgovinah z gumi¬
jevimi izdelki. Na kos št. 7 morate priviti
tudi kos št. 8. To je nosilec okovov za
žarnice. Naredite ga iz pločevine. Po črtkani
črti ga zapognite enkrat levo, enkrat desno,
tako da ga lahko pritrdite na dno. Okove
pritrdite izmenično na obe strani nosilca,
da bodo žarnice enakomerno razporejene
pod površino stekla. Nosilec pritrdite na
dno pravokotno na daljšo stranico. Seveda
na sredino dna. Razmislite malo, kakšne
možnosti imate, in malo eksperimentirajte,
pa boste gotovo našli še kakšno možnost
za izvedbo osvetlitve. Če boste uporabili
okrogle žarnice, morajo biti Ie-te bele in
najbolje z grlom E 14.

Steklo je tudi pomemben del aparature.
Ker je pleksi steklo precej drago, poskusite
najti kakšno cenejšo možnost. Prej sem
vam že predlagal matirano steklo ali pa dve
plasti stekla z vmesnim papirjem. V utor

KOSOVNICA

okvira najprej nalepite termoband trak in
nanj položite steklo. Nato čezenj privijte
lesene letvice debeline od 6 do 8 mm in
širine 16 mm, ki ste jih že prej enako ob¬
delali kot okvir. Na steklo lahko nalepite še
v medsebojni razdalji 5 cm lesene letvice
5X2 mm, da diapozitivi ne bodo drseli po
steklu in bodo bolje razporejeni po površini.
Zasteklitev lahko opravite tudi tako, da
stopničasto naložite 55 mm široke trakove
stekla ali pleksi stekla. S polaganjem ste¬
klenih ploščic morate začeti pri zgornjem
robu, tako da se bodo diapozitivi naslanjali
na nastale robove.

134  TIM 3 • 78/79

JOŽEF

STEFAN

Življenje velikega znanstvenika — koroškega
Slovenca

Največji slovenski fizik prejšnjega stoletja
se je rodil in umrl v devetnajstem stoletju
(1835—1893).

Znanost devetnajstega stoletja

Kadar pomislimo na prejšnje stoletje, kar
nehote vidimo čas brez avtomobilov, letal
in asfaltiranih cest, čas, ko so bili ljudje
preprosti in nevedni in so svetili s petro¬
lejkami. Ta podoba je navsezadnje resnična,
toda ne pozabimo, da je devetnajsto sto¬
letje tudi čas pomembnih izumov in odkritij
in da so številni genialni misleci tega sto¬
letja s svojimi dognanji, izumi in odkritji
polagali temelje, na katerih je gradila zna¬
nost dalje in v našem stoletju dosegla ne-
slutene višine.

V devetnajstem stoletju je angleški fizik
James Maxwell  odkril zakone elektro¬
dinamike in svetlobe kot valovanja; ruski
kemik Dimitrij Mendelejev  sestavil
periodni sistem elementov; nemški zdravnik
Robert Koch  postavil temelje moderne
bakteriologije; nemški fizik VVilhelm Ront-
gen  odkril žarke X; angleški inženir James
VVatt  izumil prvi uporaben parni stroj in
George Stephenson  prvo uporabno lo¬
komotivo; Američan Thomas Alva Edison
žarnico in fonograf; Srb Nikola Tesla
uresničil prenos visokonapetostnih visoko¬
frekvenčnih električnih tokov na velike da¬
ljave in odkril brezžičen prenos električne
energije; Anglež Charles Darvvin  ute¬
meljil razvojni nauk; nemški fizik Heinrich
Hertz  odkril elektromagnetno valovanje.

V devetnajstem stoletju se je rodil telegraf,
telefon, fotografija, podmornica in še marsi¬
kaj, kar je človeku olepšalo in obogatilo
življenje.

Stefanovo otroštvo in mlada leta

Jožef Stefan je bil koroški Slovenec. Rodil
se je 24. marca 1835 kmečko-proletarskim
staršem v Šempetru pri Celovcu. Mati Ma¬
rija je služila na kmetiji, oče Aleš pa je bil
reven trgovčič. Šele ko je bilo Jožefu 9 let,

sta se starša toliko osamosvojila, da sta od¬
prla majhno trgovino z moko in kruhom.
Vsi trije so morali trdo delati, ne da bi obo¬
gateli, ampak da bi se preživeli.

Od leta 1845 dalje je Jožef obiskoval gimna¬
zijo pri menihih benediktincih v Celovcu,
kjer so poučevali samo v nemščini. Šele v
revolucijskem letu 1848 so uvedli za slo¬
venske dijake obvezen pouk slovenščine. (Ve¬
deti moramo, da je bil Celovec, še posebno
pa njegova okolica bolj slovenska kot nem¬
ška. V tistem času je bilo na Koroškem
mnogo več slovenskega prebivalstva kot ga
je danes. Takrat so živeli slovenski kmetje
strnjeno še daleč severno od današnje
avstrijsko-jugoslovanske meje, tja do Ce¬
lovca in še dlje.) Pouk slovenščine je takrat
vodil na osemrazredni gimnaziji v Celovcu
zaslužni slovenski književni delavec in izda¬
jatelj Anton Janežič. Zavedajoč se svoje
pripadnosti slovenskemu ljudstvu se je Jožef
z vso vnemo posvetil učenju slovenščine.
Pozneje se je učil še drugih slovanskih je¬
zikov, zlasti ruščine, srbohrvaščine in če¬
ščine in se usposobil tudi za prevajanje iz
teh jezikov.

Jožef Stefan je najprej postal
slovenski pesnik

Jožef je s pomočjo profesorja Janežiča usta¬
novil na gimnaziji slovenski literarni kro¬
žek, ki je izdajal rokopisni dijaški literarni
list Celovška Slavija. Prve Jožefove pesmi

TIM 3 • 78/79 135

Stefanova rojstna hiša v Šempetru pri Celovcu

so izšle v takratnem edinem mladinskem
listu Vedež in v Slovenski bčeli. Sledilo je
še več pesmi, v katerih je izražal ljubezen
do dekleta in do domovine ter razmišljujočih
pesmi o naravnem kmečkem okolju. Napisal,
je tudi nekaj del v prozi, pozneje pa vrsto
poljudno-znanstvenih člankov za razne slo¬
venske časopise. V študentskih letih je po¬
stopno opustil literarno ustvarjanje, ker se
ni čutil dovolj močnega za umetniško lite¬
rarno ustvarjanje in ker se je vse bolj po¬
svečal znanosti.

Študentska leta

V zadnjih dveh razredih gimnazije je bil
Jožef najboljši učenec, v matematiki in fiziki
pa je že presegal srednješolsko znanje.

Po maturi, ki jo je opravil z odličnim uspe¬
hom in prejel tudi nagrado, se je vpisal na
filozofsko fakulteto dunajske univerze. Po¬
svetil se je predvsem študiju matematike
in fizike, zanimal pa se je tudi za kemijo,
astronomijo, botaniko, Zgodovino in filozo¬
fijo. Tako si je pridobil zelo široko znanje,
ki mu je služilo kot temelj za poznejše znan¬
stvenoraziskovalno delo.

Da bi razbremenil starše, ki so ga težko
vzdrževali, je v osmem semestru prevzel
pouk fizike na realni gimnaziji in pouk ma¬

tematične fizike na univerzi. Kljub zaposle¬
nosti je z odličnim uspehom opravil profe¬
sorski izpit in glavni rigoroz iz fizike. Že
leta 1857 je imel v avstrijski akademiji zna¬
nosti uspelo predavanje o absorpciji plinov.
Leta 1858 je promoviral za doktorja fizike,
hkrati pa je začel delati na dunajskem fizi¬
kalnem institutu. Takrat je imel šele 23 let.
Kmalu je postal dopisni član akademije,
leta 1863 pa redni profesor višje matema¬
tike in fizike na dunajski univerzi.

Strma pot navzgor

Stefan je postal redni član akademije zna¬
nosti, pozneje v starosti trideset let pa že
direktor dunajskega fizikalnega instituta. V
takih pogojih se je lažje posvetil znanstve¬
nemu fin pedagoškemu delu. Kot profesor na
univerzi je užival sloves enega najboljših
predavateljev. Znal je izredno nazorno raz¬
lagati študentom tudi najbolj zapletena po¬
glavja iz matematike in fizike. V znanstve¬
nem delu je bil izredno skromen in je rad
prepuščal slavo drugim, čeprav je sam
opravil najtežja dela. Pri odkritju svojega
zakona o sevanju je prepustil končne Izra¬
čune svojemu najboljšemu učencu Ludvvigu
Boltzmannu, zato poznamo ta zakon kot
Stefan-Boltzmannov zakon. Boltzmann je po-

136  TIM 3 • 78/79

Stefanovo raziskovanje
na področju elektrike

Elektrika kot področje fizike se je pravzaprav
rodila v 19. stoletju. Prav v začetku stoletja
je italijanski naravoslovec Luigi G a I v a n i
takorekoč »odkril« elektriko pri svojem zna¬
menitem poskusu z žabjimi kraki. Že leta
1827 je nemški fizik Georg Ohm uzakonil
odnos med jakostjo, napetostjo in uporno¬
stjo toka, ki je kot »Ohmov zakon« postal
temeljni zakon elektrotehnike; Anglež Mi¬
chael Faraday  pa ima zasluge pri od¬
kritju induciranih električnih tokov v vod¬
nikih, ki se gibljejo v magnetnem polju. Ste¬
fan je na tem področju raziskoval zlasti
magnetizem in elektromagnetizem. Ko je
uspelo prenesti istosmerni električni tok
na razdaljo 57 km, je Stefan izrekel pre¬
roško misel, da bodo za prenos toka na
velike daljave potrebni tokovi visokih nape¬
tosti, kar je pozneje uresničil naš veliki izu¬
mitelj Nikola Tesla.

Leta 1883 so Stefanu zaupali vodstvo znan¬
stvene komisije, ki je imela nalogo pripra¬
viti veliko razstavo elektrotehnike na Du¬
naju. Kako obširno je bilo to delo, se vidi
iz tega, da je delala komisija v osmih sku¬
pinah, in sicer: skupina za znanstvene in¬
strumente; za pogonske stroje; za dinamo-

Stavba, v kateri je bil prvi dunajski fizikalni in¬
štitut in v kateri je delal Stefan od 1858. do
1875. leta

stal eden najboljših fizikov in tudi učitelj
priznanega slovenskega fizika Naceta Kle¬
menčiča.

V petintridesetih letih svojega znanstvenega
dela se je Stefan ukvarjal z vsemi področji
takratne fizikalne znanosti, seveda ne z
vsemi hkrati. V nekem obdobju je poglob¬
ljeno proučeval mehaniko, potem akustiko,
pa kaloriko, optiko, magnetizem in v zad¬
njem obdobju svojega življenja predvsem
elektriko. Proučeval je zakonitosti mehanike,
svetlobno in zvočno valovanje, pojave na
področju kalorike. V sodelovanju z Boltz¬
mannom je postavil že omenjeni zakon o
toplotnem sevanju. Leta 1885 so ga kot iz¬
vedenca na področju akustike povabili, da
je predsedoval mednarodni konferenci, ki je
imela nalogo določiti tako imenovani nor¬
malni ton. Določitev tega tona je bila po¬
trebna glasbenikom za enotno uglaševanje
glasbil. Določili so ton s frekvenco 435 ni¬
hajev v sekundi. Po tem tonu, znanem po
imenu komorni ton a 1  še danes po vsem
svetu uglašajo glasbene instrumente. (Po¬
zneje so ton a 1  rahlo zvišali, in sicer na
440 nihajev.)

TIM 3 • 78/79 137

Siemens-Halskejev elektrodinamometer, ki ga je
Stefan uporabljal in izpopolnil za natančnejša
merjenja na dunajski elektrotehniški razstavi
leta 1883

motorje, razsvetljavo in prenos energije; za
elektro-kemijo; za telegraf, telefon in elek¬
trične ure; za signalne naprave; za elektro-
terapijo in za uporabo elektrike v obrtne
in tehnološke namene. Pri tem delu je pod
Stefanovim vodstvom delalo 170 vrhunskih
znanstvenikov. Po zaključeni razstavi delo
komisije še dolgo ni bilo končano. Komisija
je sestavila obsežno in izčrpno poročilo o
svojem delu. Poročilo je uredil Stefan kot
predsednik komisije, ki je tudi sam napisal
šest razprav za poročilo. Zaradi teh zaslug
so mu podelili visoko rusko odlikovanje in
avstrijski viteški red železne krone, ki je
nosilcu dal pravico do plemstva. Stefan,
sin proletarskih staršev, je plemstvo odklonil.
V zadnjem obdobju svojega življenja se je
Stefan posvetil zlasti proučevanju pojavov
v elektriki. Proučeval je pojav zgoščevanja
tokov visokih frekvenc na površini vodika,
predvsem pa se je ukvarjal s termomagne-
tizmom. Ugotovil je, da magnet spusti do¬
volj segreto železo in ga po ohladitvi spet
pritegne. Ta pojav je izkoristil za gradnjo
nihala in termoelektričnega motorja, ki je
dosegel 60 vrtljajev v minuti.

Ko je nemški fizik Hertz odkril elektro¬
magnetno valovanje, ki pomeni zametek
brezžične telegrafije, pozneje pa tudi radia
in televizije, so mnogi znanstveniki razisko¬
vali to novo področje, med njimi tudi Slo¬
venca: Jožef Stefan in Nace Klemenčič,
pozneje pa Nikola Tesla in Mihajlo Pupin.
Stefan je sestavil tako imenovano Stefano¬
vo formulo, s katero se da izračunati upada¬
nje amplitude električnega toka od površine
proti notranjosti vodnika.

Stefan je vsa svoja dognanja na področju
fizike vedno sporočal svetu v obliki znan¬
stvenih razprav, ki jih je objavljal v stro¬
kovnem tisku ali pošiljal akademiji zna¬
nosti. Napisal je skupno 93 tehtnih razprav
o svojih dognanjih. Leta 1888 je objavil raz¬
pravo o močnih magnetnih poljih, v kateri
je izračunal, da je za proizvajanje močnih
magnetnih polj najprimernejša topa stož¬
časta konica. Takšne konice imajo naj¬
močnejši elektromagneti še danes. Leta 1890
je objavil razpravo o teoriji oscilatorne
praznitve, leta 1892 pa svojo zadnjo raz¬
pravo o ravnotežju in porazdelitvi elektrike
na plošči in elipsoidu.

Poroka in smrt

Med poroko in smrtjo poteče ali naj bi
potekel lep kos življenja, pri Jožefu Stefanu
pa je bilo oboje žal zelo blizu skupaj. Spri¬
čo svoje izredne delavnosti in predanosti
znanstvenemu delu Stefan ni utegnil misliti
na svojo osebno srečo. Šele dobro leto pred
smrtjo se je oženil z Marijo Neumanovo v
Brežah na Koroškem. Umri je za posledicami
kapi in pljučnice dne 7. januarja 1893 star
šele 58 let. Umrl je sredi dela, ko je bil
še na višku svojih moči. Svojo zadnjo raz¬
pravo je oddal akademiji tri tedne pred
smrtjo.

Podobo Jožefa Stefana najdemo v ljubljan¬
skem Stefanovem institutu in na njegovem
nagrobniku na dunajskem pokopališču, oboje
v kovini. Avstrijsko elektrotehniško društvo
podeljuje vsako leto medaljo s podobo Jo¬
žefa Stefana v spomin na ustanovitelja in
prvega predsednika tega društva Jožefa
Stefana.

Največji slovenski znanstveni institut nosi
njegovo ime. Imenuje se »Institut Jožef
Stefan«.

Po članku Sandija Sitarja

priredil D. M.

138  TIM 3 • 78/79

timova fantastika

Harry Harrison

DREVO VEČNEGA
RAZVOJA

Prevedel Bogdan Gradišnik

»Ubij ga!« je zamrmra! Gnosbit-9. Prvič se
je pripetilo, da je nekaj pritegnilo njegovo
pozornost. Vsi skupaj so v nemi jezi z od¬
prtimi usti opazovali grozni prizor.

»To so plazilci, prve živali, ki se jim je
posrečilo zasesti kopno. Pred njimi so bile
dvoživke, kakor naše sodobne žabe so bile
neločljivo povezane z vodo, kjer so legle
svoja jajca in kjer so rasli njihovi mladiči.
Plazilci pa ležejo jaca, iz katerih se mla¬
diči izvalijo na suhem. Povezava z morjem
se je naposled pretrgala. Končno je bilo
kopno osvojeno. Samo še ena lastnost jim
manjka, da bi mogli preživeti v vseh ob¬
močjih sveta. Za to potovanje ste se pri¬
pravljali. Ali mi lahko kdo pove, česa te
živali še nimajo?«

Edini odgovor je bila tišina. Brontozaver je
padel in njegov sovražnik je z njegovega
trupla trgal velikanske kose mesa. Pterano-
dont je odletel proč. Vihar je prinesel de¬
ževno ploho in ta je prekrila sonce.

»Mislim na temperaturo. Tile plazilci do¬
bivajo toploto pretežno od sonca, živeti mo¬
rajo v toplem okolju, zakaj kadar se ohladi
njihova okolica, tudi njihova telesa posta¬
nejo mrzla ...«

»Toplokrvnost!« je z neprikritim razburje¬
njem vzkliknil Agon-1.

»Tako je. Vsaj eden med vami se je po¬
globil v študij. Vidim, da izteguješ jezik,
Ched-3. Kako bi ti bilo všeč, ko bi ga ne
mogel več potegniti noter in bi ostal takole?
Nadzorovana telesna temperatura, poslednja
glavna veja na večnem drevesu razvoja.
Prvi razred tako imenovanih živali s cen¬
tralnim ogrevanjem je označen z besedo
mammalia. Sesalci. Skupaj se bomo napotili
malo globlje v gozd, da boste videli, kaj
imam v mislih. Nikar se ne razkropite, osta¬
nite tu. Na tej jasi, prav vsi. Stopimo na
to stran. Poglejte si tole grmičevje. Vsak
trenutek se bo zgodilo ...«

Pričakujoče so čakali. Listje je zašumelo in
sklonili so se naprej. Prikazal se je nekakšen
prašičji rilec in ovohaval zrak, dve sumni,
rahlo škilasti očesoi pa sta si ogledovali
jaso. Bitje se je, zadovoljno, ker v tistem
hipu ni bilo nobene nevarnosti, prikazalo na
plan.

»Bedak! Kako je grd,« je pripomnil Filip-4.
»Lepota je v očeh gledalca, mladi mož. Pro¬
sil bi te, da držiš jezik za zobmi. Tole
je popoln primerek prototerij, prvih zveri,
sam tritilodont. Dolga leta je bil predmet
nasprotnih mnenj, ali gre pri njem za se¬
salca ali plazilca. Gladka koža in svetli
oklep plazilca — vendar poglejte šopke
dlake med ploščicami. Plazilci nimajo dla¬
ke. Ta žival leže jajca kakor plazilci. Ven¬
dar to čudovito bitje tudi doji svoje mla¬
diče, kot je to pri sesalcih. Spoštljivo si
oglejte ta most med starim razredom pla¬
zilcev in nastopajočim razredom sesalcev.«
»Oh, kako ljubko!« je vzkliknila Mandi-2,
ko so se iz grmičevja opotekli k svoji ma¬
teri štirje rožnati mladički. Tritilodontka se
je okorno zvalila na bok in njeni mali so
začeli sesati.

»in tu je še ena reč, ki so jo na svet pri¬
nesli sesalci,« je dejal učitelj, medtem ko
so dijaki še naprej očarano strmeli v prizor
pred seboj. »Materinska ljubezen. Sesalčevi
potomci, bodisi skoteni ali pa izvaljeni iz
jajc, so bili prepuščeni sami sebi. Toplo¬
krvne sesalce pa je treba med razvojem
greti, ščititi in krmiti. Potrebni so mate¬
rinske ljubezni, in kot vidite, je dobivajo
dovolj.«

Neki šum je moral preplašiti tritilodontko,
zakaj ozrla se je naokrog, potem pa se
pognala na noge in se odkotalila v pod¬
rast, njeni mladiči pa so ji, opotekajoč se
in padajoč, sledili. Jasa se še ni povsem
spraznila, ko se je prerinilo mimo okorno
telo triceratopsa, ki je visoko vzdigoval
velika rogova in koščeno perjanico. Deset
metrov dolgo štorkljajoče telo ... Konica
repa, ki ga je velikan vlačil za seboj, je
narahlo udarjala po tleh.

»Veliki plazilci so še vedno tu, vendar so
že obsojeni na skorajšnji dokončni propad.
Sesalci pa bodo preživeli in se razširili
po vsem svetu. Pozneje se bomo pomen¬
kovali o mnogih poteh, ki so jih bili ubrali
sesalci, danes pa bomo skočili naprej, čez
milijone let, k rodu primatov, ki se vam
bodo morda zazdeli nekam znani.«

TIM 3 • 78/79 1 39

Pragozd, ki so ga obiskali, je zamenjala
višja, globlja in bolj zarasla džungla, polna
sadežev, cvetja, zmešnjave življenja. Mimo
njih so se poganjali živo obarvani ptiči, žu¬
želke so kakor oblaki trepetale nad njimi,
po vejah pa so se plazile rjave sence.
»Opice,« je ugotovil Grosbit-9 in se ozrl
naokrog, iskaje nekaj, kar bi mogel vreči
vanje.

»Primati. Sorazmerno primitivna skupina, ki
se je plazila po tem drevju pred približno
petdesetimi milijoni let. Ali vidite, kako so
se prilagodili življenju v drevesnih krošnjah?
Razločno morajo videti vse, kar je pred
njimi, in natančno precenjevati razdalje,
zato imajo oči spredaj in z obema hkrati
gledajo isto točko. Varno se morajo oprije¬
mati vej, zato so se jim nohti skrajšali in
postali ploski, palci pa so se ločili od dru¬
gih prstov, da je njihov prijem krepkejši.
Ti primati se bodo še naprej razvijali, dokler
se nekega čudovitega in pomembnega dne
ne bodo spustili na tla. Potem bodo zapu¬
stili okrilje in zaščito rodnega gozda.«
»Afrika,« je dejal učitelj, potem ko jih je
časovni stroj še enkrat pognal skozi sto¬
letja. »Lahko bi bil o danes, tako malo se je
spremenilo v sorazmerno kratkem razdob¬
ju, medtem ko so višji primati precej na¬
predovali.«

»Ničesar ne vidim,« je dejal Ched-3, oziraje
se po od sonca ožgani travi južnoafriške
stepe, in po zelenečem pragozdu, ki je bo¬
hota I tik ob njej.

»Potrpljenje. Predstava se začenja. Poglejte
si čredo srnjadi, kako prihaja proti nam.
Pokrajina se je spremenila, postala je bolj
suha, morja trave izpodrivajo pragozd. V
njem je še vedno nekaj hrane, dobiti je mo¬
goče sadeže in orehe, vendar postaja boj
zanje vedno bolj neizprosen. To ekološko
okolje je zdaj polno različnih vrst primatov
in kmalu bo premajhno zanje. Ali je sploh
še kako okolje, ki ni zasedeno? Prav gotovo
ne tukaj v stepi! Tu so hitronogi rastlino¬
jedci, poglejte kako tečejo, njihov obstoj je
odvisen od njihove hitrosti. Zakaj hude so¬
vražnike imajo, mesojedce, ki živijo od nji¬
hovega mesa.«

Vzdignil se je prah in skokoma se je pri-
podila čreda jelenjadi — proti njim, skoz¬
nje, okoli njih. široko razprte oči, sonce, ki
se blešči na njihovih rogovih — in že so
živali izginile. Zasledovali so jih levi. Izbrali
so si samca, levinje so ga odrezale od čre¬

de, obkolili so ga in ga ranili s šapami.
Potem je krempljasta taca raztrgala jelenu
tetivo pod kolenom, da je padel; naglo je
poginil, ko so mu pregriznili vrat in je
vroča rdeča kri tekla na pesek. Potem je
levje krdelo jedlo. Otroci so vse to opa¬
zovali v mučni tišini. Mandi-2 je smrknila
in si podrgnila nos.

»Levi požro nekaj mesa in že so siti do
naslednjega lova. Sonce se bliža zenitu,
zato jim je vroče in postajajo zaspani. Po¬
iskali si bodo senco in 'odšli spat, svoj plen
pa bodo prepustili smetarjem, mrhovinar-
. jem.«

Učitelj je komaj končal zadnji stavek, ko
se je izpod neba že spustil prvi jastreb.
Z razširjenimi prašnimi krili se je zibal
proti truplu. Spustila sta se še dva in med
trganjem mesa sta se pričkala in neslišno
kričala drug na drugega.

Potem.se je na obrobju pragozda prikazala
opica, ki sta ji sledili še dve drugi. Me¬
žikale so v sončno svetlobo in se v strahu
ozirale naokoli, nato pa stekle proti nedavno
ubitemu jelenu. Med tekom so si pomagale
tako, da so se s členki prednjih šap opirale
na tla pred seboj. S krvjo prepojeni jastrebi
so jih zaskrbljeno pogledali, ko pa je ena
od opic vrgla kamen proti njim, so se pla¬
hutajoče vzdignili v zrak. Zdaj so bile na
vrsti opice. Tudi one so začele trgati
meso.

»Glejte, otroci, in občudujte jih. Brezrepa
opica se je prikazala iz gozda. To so vaši
daljnji predniki.«

»Moji že ne!«

»Ostudne so.«

»Mislim, da mi bo slabo.«

»Otroci — nehajte, pomislite rajši! Storite
to vsaj enkrat z možgani, ne z drobovjem.
Te opice-ljudje ali Ijudje-opice zasedajo no¬
vo okolje. Že so se začele prilagajati. Sko¬
raj brez dlak so, da se lahko potijo in ne
trpijo vročine takrat, kadar morajo druge
živali 'iskati zaklonišče. Uporabljajo orodje.
Lučajo kamne, da preženejo jastrebe. In,
poglejte, tista tam ima oster kamen, ki se
je odkrušil od skale, da z njim razkosava
meso. Vzravnale so se na zadnje noge in
si tako osvobodile roke, da se laže hranijo
in preživljajo. Zdaj zdaj se bo prikazal člo¬
vek in vi imate izjemno priložnost, da si
ogledate njegove prve majave korake zu¬
naj pragozda. Vtisnite si ta prizor v spomin,
saj je veličasten. Bolje si ga boš zapom-

140 TIM 3 • 78/79

nila, Mandi-2, če ga boš opazovala z od¬
prtimi očmi.«

Dijaki iz višjih letnikov so navadno poka¬
zali malo več navdušenja. Zdelo se je, da
samo Agon-1 kaže nekaj več zanimanja. Bil
je drugačen od Grosbita-9, ki se je na svoj
način še preveč zanimal za dogajanje. No,
sicer pa pravijo, da en dober dijak v raz¬
redu zadostuje; tako se počutiš, kakor da
si nekaj, malega le dosegel.

»S tem je današnji pouk pri koncu, zdaj
pa vam povem še nekaj o jutrišnjem.« Afri¬
ka je izginila in prikazala se je neka mrzla
in deževna severna pokrajina. V ozadju so
se skozi- meglo nejasno zarisovale visoke
gore in tenak steber dima se je vzdigoval
■ iz nizke glinene kolibe, napol zakopane v
zemljo. »Videli bomo, kako se je človek
preselil iz svojega prvobitnega okolja, kako
je postal samozavesten in močan. Kako so
tile zgodnji ljudje združili več družin v pre¬
prosto neolitsko skupnost. Kako so uporab¬
ljali orodje in podrejali naravo svoji volji.
Ugotovili bomo, kdo živi v tisti kolibi in kaj
tam počenja. Prepričan sem, da to prav vsi
pričakujete z veseljem.«

Vendar je bilo očitnih dokazov, ki bi potrdili
to domnevo, prav malo, in učitelj je pritisnil
na gumb za vrnitev. Znašli so se v domači
učilnici in zvonec je prijazno oznanil konec
pouka. Otroci so divje zatulili in, ne da bi
se ozrli, stekli iz učilnice. Učitelj se je na
lepem počutil utrujeno. Snel je kontrolno
ploščico z zapestja in jo zaklenil v predal
pisalne mize. Ugasnil je luči in odšel ven.
Pred vstopom na ulico se je znašel tik za
mlado materjo, zelo privlačnega videza in
rožnate polti, ki se je kazala izpod njenega
kratkega krilca, lase pa je imela živo rdeče
barve. To je mati Mandi-2, je pomislil, mcval
bi jo bil spoznati po laseh, ko je z roko
prijela še manjšo in še bolj rožnato dlan.
Odšli sta ven in stopali pred njim.

»In česa si se danes naučila, ljubica?« je
vprašala mati. Učitelj sicer ni odobraval
prisluškovanja, a zdaj si ni mogel pomagati.
Saj res, česa s'i se naučila? To bi bilo pri¬
jetno slišati.

Mandi-2 je skakljala po stopnicah navzdol,
očitno srečna, ker je spet svobodna.

»Oh, nič takega,« je odvrnila, in skupaj z
materjo izginila za vogalom.

Učitelj je glasno in utrujeno vzdihnil, ne
da bi se tega zavedel. Obrnil se je v na¬
sprotno smer in odšel domov.

mali oglasi

Prodam avtocesto POLYSTYL A3 (največja) za
450.— din ali pa jo zamenjam za dizel mo¬
torček katerekoli znamke (prostornine 1,5 ali
2,5 ccm, KM 0,2—0,4). Prodam tudi avtoradio
VIDEOTON z zvočnikom (5 W) za 750.— din in
integrirano vezje za TV igre AY-3-8500 za 350.—
din. Prodam tudi nedokončane ploščice za ste¬
reo ojačevalec moči 40 W (usmernik dela —
je končan) za 250.— din.

Vito Ušaj
Erjavčeva 3
65000 Nova Gorica

Prodam: slušalke stereo Koss-K6 profesional za
900.— din, slušalke stereo Lenco K-100 z regu¬
lacijo moči in tona na vsak kanal za 800.— din,
rolko tuje izdelave za 700.— din, rolko moje
izdelave s kupljenim podvozjem, 5 elektromo-
torčkov 4,5 V po 40.— din kos.

Kupim pa moped (APN 4, avtomatik ...),  cena
naj ne presega 1.500.— din ali pa zamenjam z
nekaj od zgoraj navedenih predmetov.

Ponudbe pošljite na naslov:

Alan Železnik
Goriška 1
66330 Piran

Prodam načrte in ploščice tiskanega vezja:
VValkie-talkie, domet 1 km — 50.— din. Oddaj¬
nik, domet 11 km (mikrofon) — 40.— din. Od¬
dajnik, domet 200 m (mikrofon) — 25.— din.
Detektor metala, domet 60 cm — 40.— din. Na¬
prave lahko naredi vsak začetnik, saj so na
načrtih vsi podatki in napotki.

Sandi Jager
Drapšinova 18
63000 Celje

Prodam napravo za daljinsko vodenje modelov
World expert (oddajnik, sprejemnik, pet servo-
motorjev, akumulator in stikalo). Cena je 6500.—
din.

Tomaž Koritnik
Rutarjeva 5b
61000 Ljubljana
Tel.: (061) 22-945

Prodam malo železnico po HO sistemu brez lo¬
komotive in škatle za baterije za 170.— din.
Boris Prah
Krška vas 40
68262 Krška vas

Prodam dobro ohranjen eksplozijski motorček

Webra 3,5 ccm z RC uplinjačem za 600.— din.

Matjaž Čampa

Ivančna gorica 80

61295 Ivančna gorica

Tel.: (061) 783-016

TIM 3 • 78/79 1 41

Aeroklub Kranj ima naprodaj naslednji modelar¬
ski material: 2 kompleta MULTIPLEX Royal, vsak
komplet vsebuje: 1 oddajnik 12-kanalni, 2 spre¬
jemnika 12-kanalna, 2 sprejemniška akumulator¬
ja 4/500 DKZ, 6 servomehanizmov, 3 kristali
27 MHz, 2 stikala, 1 polnilec. Cena kompleta
11.000.— din.

2 kompleta VARIOPROP 12 S, vsak komplet vse¬
buje: 1 oddajnik VARIOPROP 12 S — 12-kanal¬
ni, 2 sprejmnika mini SUPERHET, 2 decoderja
8-kanalna, 2 sprejemniška akumulatorja 4/500
DKZ, 8 servomehanizmov micro SERVO C 05, 3
kristali 27 MHz, 2 stikala, 1 polnilec. Cena kom¬
pleta 9.000.— din.

Naprave so odlično ohranjene in posebej pri¬
merne za modelarske klube, saj lahko en od¬
dajnik uporabljata dva modelarja, vsak s kom¬
pletno opremljenim modelom.

Ugodno prodamo tudi naslednje motorje:

4 kose COX TEE DEE 09 1,5 ccm (popolnoma
novi), cena motorja 700.— din. 5 kosov COX
TEE DEE 09 1,5 ccm (rabljeni), cena motorja
500.— din. 8 kosov rabljenih motorjev od 2,5
do 10 ccm znamk OS MAX, SUPER TIGRE, HP,
OPS in VVEBRA, cena motorja od 200.— do
1.000.— din.

Ogled naprav in motorjev je možen vsak dan,
predvsem v popoldanskih in večernih urah v
AEROKLUBU KRANJ, Cesta JLA 5, Kranj, kjer
dobite tudi vse ostale informacije. Telefonično
vam želene podatke posreduje tovariš Borut
Perpar, ki ga lahko kličete na telefonsko šte¬
vilko (064) 23-857, in sicer vsak dan od 6.00
do 14.00 ure.

Kupim letalski motorček s prostornino 2,5 ccm,
1 I goriva in primerno eliso. Cena naj ne pre¬
sega 600.— din. Ponudnike prosim, da pišejo
na naslov:

Darko Zavodnik
Francetova 7
62380 Slovenj Gradec

Prodam 19 krivih, 7 ravnih prog, 2 kretnici, 1
lokomotivo, 2 vagončka in škatlico za baterije.
Cena 220.— din.

Silvo Markič
Celovška 159
61000 Ljubljana

Prodam časopis »Radio-amater« in dizel loko¬
motivo Rock Island (60) po HO sistemu.

Ilija Bogojev
Zmaj Jovina 82
26300 Vršac

Ugodno prodam napravo za daljinsko vodenje
»VARIOPROP« S 12.

Anton Perčič
Prebačevo 62/a
64000 Kranj
Tel. 064 49-042

Prodam fotopovečevalec UPA-5 za 720.— din,
zračno puško Slavia za 200.— din ter fotoapa¬
rat Kodak po dogovoru.

Robert Stoler
ZDRAVSTVENA ŠOLA
Ulica Talcev 3a
68000 Novo mesto

Prodam 28 tirnic: krive so dolge 27 cm, 20 cm,
27 cm, 26 cm, ravne pa 11 in 6 cm. Prodam tudi
kretnice (18 in 16cm). Poleg tega pa še pri¬
bližno 14 cm velika avtomobilčka LOTUS ELETE
in FORD G. T. ter transformator 3,5, 8 V, mag¬
nete in rotor ter škatlico za baterije. Cene: Kri¬
ve tirnice 100.— din, ravne 45.— din, kretnice
80.— din, transformator 20.— din, avtomobilčka
120.— din in škatlico za 10.— din. Prvemu kup¬
cu dam še nekaj uporov zastonj. Pišite na na¬
slov:

Janez Krmelj
Planina 56
64000 Kranj

Prodam žepni računalnik ELITE S 2001 z usmer¬
nikom za 800.— din. Računalnik je tudi na ba¬
terije.

Jani Grabec
Kajuhova 22
62380 Slovenj Gradec

Prodam elektropionir za 100.— din in mini tran-
sistorski sprejemnik za 150.— din.

Darko Zvonar
Čečovje 53

62390 Ravne na Koroškem

Kupim servomehanizem Varioprop Micro servo
05 z originalnim vtikačem in po možnosti vtič¬
nico in letalsko eliso za motorček 0,8 ccm. Po¬
nudbe pošljite na naslov:

Franc Prelog
Ul. 1. maja 3
62250 Ptuj

Prodam fotoaparat KIEV (še v garanciji, nov),
bliskavico NOAL 200 (nova), knjigo »Sam svoj
mojster«, sedem vagonov in lokomotivo po N
sistemu.

Sandi Šink
Stara Loka 145
64220 Škofja Loka

Prodam: potniški vagon za 20.— din, velik to¬
vorni vagon za 20— din, 2 tovorna vagona za
15.— din komad, tovorni vagon s postajo za
40.— din, most za 20.— din, električni transfor¬
mator za 90.— din, 10 krivih in 4 ravne tračnice
po 4.— din. Vse je po sistemu HO.

Rok Kalan
Štrekljeva 9

Prodam SKATEBOARD (rolko) ameriške izdela¬
ve. Moj naslov:

Jano Colnarič
Kidričeva ul. 78
63250 Rogaška Slatina

142  TIM 3 • 78/79

- din,
toapa-

JO cm,
1  tudi
b  pri-
ELETE
mag-
: Kri-
itnice
bilčka
i kup-
a na-

smer-
a ba-

tran-

»ervo
vtič-
. Po¬

lov),
svoj
►o N

c to-
a za
) za
sfor-
nice

Jela-

zanke
in uganke

KRIŽANKA

VODORAVNO: 1. slavni jugoslovanski izumitelj
na področju elektrotehnike, ki je deloval v ZDA
(Nikola, 1856—1943), 5. avtomobilska oznaka
Varaždina, 7. bojna oprava nekdanjih vitezov,
12. hitro hlapljiva tekočina, ki jo uporabljajo za
narkozo. 13. suknja na škrice, 15. posrednik, 16.
industrijska rastlina, 17. bela, bleščeča kovina,
trša od zlata in mehkejša od bakra (Ag), 19.
fizikalna enota za moč, 20. glavni števnik, 21.
ime sodobnega slovenskega slikarja Šubica, 22.
zadetek dveh številk v eni vrsti pri tomboli,
24. avtomobilska oznaka Nizozemske, 25. vez;
tudi vrsta sovjetskih vesoljskih ladij, s prvo od
njih se je smrtno ponesrečil astronavt Vladimir
Komarov, 27. ime lani umrle slovenske pisatelji¬
ce Vaštetove (»Roman o Prešernu«), 29. naj¬
višja gora v Zasavju, na kateri stoji televizijski
pretvornik (1219 m), 31. razpredelnica, 33. na¬
mizno pregrinjalo, 35. drevo s sadežem v trdi
lupini, 37. italijanski pevec zabavne glasbe
(Teddy), 38. znamenje, 39. maža, 40. kemični
znak za lantan, 41. tokovni odjemnik pri trolej¬
busu.

NAVPIČNO: 1. astronomski daljnogled, 2. ze¬
meljski. plin, vrsta nasičenega ogljikovega vodi¬
ka, 3. spanje, 4. kratica za »ljudska republika«,

5. znan ribniški medmet, 6. dvoživka; tudi po¬
pularen naziv za Citroenov avto, 8. kemični znak
za kripton, 9. »kralj« živali, 10. polet, zanos,
11. obdobje petih let, 13. drugo ime za rezkar
v  strojništvu, 14. priprava za usmerjanje vozil,
17. naš planet, Zemlja, 18. krogla, 21. štiri z
rimskimi številkami, '23. kratica za »akademski
klub«, 25. tvarina, sestavljena iz več snovi, 26.

ime nizozemskega pomorščaka Tasmana, ki je
v letih 1642 do 1643 odkril Tasmanijo, Novo
Zelandijo, otočje Fidži, Novo Irsko in Novo Bri¬
tanijo, 28. gradbeni material, ki ga pridobivamo
iz apnenca, 30. časovna enota, 32. enica, 34.
oranje, zorana zemlja, 36. začetnici Harryja
Trumana, 38. avtomobilska oznaka Zrenjanina.

MISEL NA ČRTICAH

1. -AR — TEM

2. SPAJ-N-

3. -NOST

4. Šl-

5. NE-KA

6. -A — B — NIK

7. -TIV

8. -O — OVKA

9. PO-- — EV — NJE

Na vsako črtico vpiši po eno črko, tako da
dobiš skupaj z že napisanimi črkami besede
naslednjega pomena:

1. V matematiki število, ki pove, kolikokrat mora
biti kako število (baza) pomnoženo samo s se¬
boj (potencirano), da se dobi drugo določeno
število, 2. lotanje, 3. poštenje, 4. pripomoček
za šivanje, 5. neznana veličina v enačbi, 6.
stavbar, arhitekt, 7. razvita in fiksirana foto¬
grafska plošča ali film, 8. priprava za lovljenje
miši, 9. ponehavanje.

Ob pravilni rešitvi dajo po vrsti brane črke na
črticah neko misel.

TIM 3 • 78/79 1  43

naročniki Timaknjigi za vas

Elektrotehnika
v slikah

263 strani  — trda vezava

Use kar je treba vedeti o elektriki

in njeni uporabi

Elektronika
v slikah

252 strani  — trda vezava
Skrivnosti elektronike v lah o
umljivi obliki  — pa tudi rad i,
televizije in radarja

v enosmernega. Kako taka naprava deluje,
bomo razložili kasneje. — Če bi akumulator
priključili neposredno na izvor izmeničnega
toka,'bi ga temeljito pokvarili.

Polariteto enosmernega omrežja lahko do¬
ločimo na več načinov. Ustrezno napravo
si 'lahko uredimo sami ali pa jo kupimo.

Navedli bomo nekaj poskusov. (Vnaprej pa
opozarjamo, naj se bralci sami ne lotevajo
takih poskusov, ker so nevarni. Zadavolje
naj se z opisom v knjigi, kajti eksperimen¬
tiranje zahteva izredno previdnost, saj je
smrtno nevarno.) Navaden precej velik
krompir prerežemo na dvoje in vtaknemo
vanj oguljeni konec vodnika, ki prihaja iz
vtičnice. Tudi drugi pol vtičnice priključimo
na krompir, vendar skozi žarnico. Čez nekaj
časa opazimo, da se je na. krompirju na¬
pravil zelenkast obroček okoli enega od
obeh koncev vodnika. Takoj vemo, da je ta
konec povezan s pozitivnim polom vtičnice.

V trgovini kupimo reagenčni papir — to je
pivniku podoben papir, ki je prepojen
s kemikalijo. Nekoliko ga navlažimo in
položimo na izolirano podlago. Oba do¬
voda iz vtičnice pritisnemo nanj v razda¬
lji 3 do 5 cm. V tem primeru nastane
okoli vodnika, ki je priključen na nega¬
tivni pol vtičnice na papirju rdečkast
madež,

Naslednjemu poskusu botruje elektroliza
vode; o njej bomo govorili še kasneje. Tu
navajamo le poskus: v kozarec natočimo
vode; ker pa je čista voda dober izolator,
vržemo vanjo še ščepec soli. Naprej po¬
stopamo tako, kot vidimo na sliki. Ob
obeh vodnikih, ki sta vtaknjena v vodo,
opazujemo dvigajoče se mehurčke; teh
je 6b enem vodniku več, ob drugem manj.
Vodnik, ob katerem je manj mehurčkov -
ti so kisikovi — je pozitivno naelektren,
drugi, kjer jih je več — ti so vodikovi — pa
je negativno naelektren.

Pri tem smo se spomnili na pravljico o
šahu in modrijanu, ki si je izbral kot
plačilo za svojo kraljevsko igro samo
toliko žitnih zrn. kolikor jih dobimo iz
šahovnice, če položimo na prvo polje
eno, na drugo dve, na tretje štiri, na
naslednje osem, potem 16 zrn in tako
naprej, vedno s podvojitvijo prejšnjega
števila do 64. polja. In končno število?
Več kot 18 trilijonov zrn.

Vrnimo se k inozaciji v elektronkah.
Dš bi slika bila popolna, poglejmo kaj
se zgodi z atomom, v katerega prodre
elektron in v njem obtiči. Atom zdaj
ni več nevtralen, postal je negetivni
ion, anoda ga privlači k sebi.

Praktično je postal prostor med katodo
in anodo izboren prevodnik za velike
električne toke; zato lahko nastopi v
priključenem anodnem krogu velik tok.
Vsekakor pa je potrebna zelo visoka
anodna napetost, ki podeljuje iz katode
izstopajočim elektronom v smeri proti
anodi dovolj velike pospeške, da za¬
dostujejo za ionizacijo plinskih atomov.
Anodne napetosti so odvisne od vrste
elektronke.

Ker se v plinskih elektronkah tvorijo
ioni, jih nekateri imenujejo tudi ionske
elektronke. — Če dodamo plinski elek¬
tronki še tretjo elektrodo, mrežico, po¬
tem se taka elektronka imenuje »tira-
tron« (tira pomeni v grščini vrata).

V

prevodnik

CENA POSAMEZNE KNJIGE JE 70.— DIN. KER PA Sl NAROČNIK TIMA
IMAŠ 10  % POPUST IN DOBIŠ KNJIGO ZA 63,00 DIN, OBE KNJIGI TOREl\
ZA 126,00 DIN. ČE NAROČIŠ OBE KNJIGI HKRATI. JU LAHKO PLAČA$
V DVEH ZAPOREDNIH OBROKIH.

POGOVORI SE S STARŠI, DA Tl NAROČIJO OBE KNJIGI, KI Tl BOSTA KC
RISTILI TAKO V ŠOLI PRI POUKU KOT V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU. PA
TUDI STARŠEM BO PRIŠLA PRAV.

ČE KNJIGE NAROČI POVERJENIK TIMA SKUPNO ZA VEČ UČENCEV, MU
PRIZNAMO ZA TRUD 5  % POPUST (POLEG 10  % POPUSTA, KI JE NAME |
NJEN NAROČNIKU TIMA), KAR PREDSTAVLJA PRIHRANEK PRI POŠTNINI]

Opozorilo: vsi sestavni deli so v merilu 1:1,  tloris in stranski ris trupa ter tloris krila pa v merilu 1 : 2!

balsa 10 mm balsa 10x10 balsa 3x10

balsa 1 . 5 mm

balsa 1mm

CD

7


a

JLO

6

JD

n

Marjan Klenovšek

MUSTANG P-51D

LETEČA MAKETA LOVCA NORTH AMERICAN
priloga« Tim 3 »letnik  XVII • November  1978