GEASŽenske, ki proučujejo Zemljo Rosa María Mateos & Ana Ruiz Constán Ilustrirala Nívola Uyá GEAS Ženske, ki proučujejo Zemljo GEASŽenske, Izvirni naslov v španščini: GEAS Mujeres que estudian la Tierra ki proučujejo Zemljo © Besedilo: Rosa María Mateos in Ana Ruiz Constán © Ilustracije: Nívola Uyá Rosa María Mateos & Ana Ruiz Constán Slovenski prevod: Petra Žvab Rožič Jezikovni pregled: Kristina Sluga Ilustrirala Nívola Uyá Elektronska izdaja Izdajatelja: Naravoslovnotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerčeva 12, 1000 Ljubljana Slovensko geološko društvo, Dimičeva ulica 14, 1000 Ljubljana http://www.slovenskogeoloskodrustvo.si/ https://www.engieproject.eu/ Ljubljana, 2023 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 165598723 ISBN 978-961-7189-09-4 (Naravoslovnotehniška fakulteta, PDF) Zahvale Zahvaljujemo se Komisiji za Ženske in geologijo Španskega geološkega društva (Comisión Mujeres y Geología de la Sociedad Geológica de España, SGE), Združenju iberoameriških služb za geologijo in rudarstvo (Asociación de Servicios de Geología y Minería Iberoamericanos, ASGMI) in Evropski zvezi geologov (European Federation of Geologists, EFG), ki so omogočili prvo izdajo te publikacije v španščini in angleščini. Prav tako bi se radi zahvalili EIT RawMaterials, ki finančno podpira evropski projekt ENGIE: spodbujanje deklet k izbiri poklica geoznanstvenice (ENGIE: Encouraging Girls to Study Geosciences and Engineering), in vodstvu pri GeoLatinas: Lynsey MacLeary, Sofíi Barragán Montil a, Isabelli Michelle Sulvarán, Danieli Navarro Pérez in Mónici Alejandri Gómez Correa za njihovo podporo pri prevodu knjige GEAS v angleščino. Delo je v slovenščino prevedla geologinja Petra Žvab Rožič v okviru projekta ENGIE. Verjamemo, da bodo s pomočjo tega sestrstva življenja dvanajstih pionirk s področja geologije postala znana po vsem svetu. Comisión Mujeres y Geología Sociedad Geológica de España Geologinja | Država | Področje raziskovanja | Življenjska doba 1 Mary Anning | Velika Britanija | paleontologija | 1799–1847 2 Florence Bascom | ZDA | petrologija in izobraževanje |1862–1945 3 Inge Lehmann | Danska | geofizika | 1888–1993 4 Marguerite Thomas Williams | ZDA | sedimentologija | 1895–1991 5 Dorothy Hill | Avstralija | paleontologija | 1907–1997 6 Mary Leakey | Velika Britanija | paleoantropologija | 1913–1996 7 Mareta Nelle West | ZDA | planetarna geologija | 1915–1998 8 Marie Tharp | ZDA | kartografija | 1920–2006 9 Carmina Virgili | Španija | stratigrafija in politika |1927–2014 10 María Fernanda Campa Uranga | Mehika | inženirska geologija in politika | 1940–2019 11 Katia Kraft | Francija | vulkanologija in geohazard | 1942–1991 12 Kathryn Dwyer Sullivan | ZDA | morska in planetarna geologija | 1951 Obstajajo zgodbe, ki jih ne najdemo v nobeni uradni različici zgodovine in jih lahko osvobodimo le s pozornim in pazljivim poslušanjem šepeta žensk. Rosa Montero Profili in področja strokovnega znanja, ki jih je zbral GEAS, so raznoliki in ne odražajo le znanstvenih zaslug in dosežkov. Nekatere naše glavne junakinje, kot na primer la Chata Campa, Carmina Virgili in Kathryn Dwyer, so bile ženske z močno družbeno zavestjo in so v svojem času pustile pomemben pečat tudi v političnem udejstvovanju. Druge, kot sta Florence Bascom ali Mary Leakey, so imele pomembno vlogo pri poučevanju prihodnjih generacij, Uvod zlasti žensk. Nívola Uyá je v svoje ilustracije ujela tako duše kot raznolikosti dam s kladivi in kompasi. Pred Geologija je veda, ki raziskuje Zemljo, proučuje njeno notranjost, da bi razumeli nas stopijo pionirke sredi svojega dela, pristne, polne odtenkov in obdane z množico detajlov, tresljaje in premike, ki jih je skozi čas doživljal naš planet. Že vse od našega začetka je ljudi odete v zemeljske, oceanske in zvezdne poteze slikarskega čopiča. privlačila skrivnostna, rahlo stisnjena krogla – modra pika v vesolju. In čeprav radovednost in nadarjenost presegata meje spolov, je zgodovina brez obotavljanja prezrla dognanja izjemnih Tudi veteranske znanstvenice, združene v GEAS, se bodo gotovo prepoznale na teh straneh. žensk, ki se niso samo soočile z neznanim, ampak so se tudi zoperstavile stereotipom in Vse, znane in anonimne, so omogočile in še naprej omogočajo neustavljiv napredek ženskih družbenim normam svojega časa. pravic v znanosti. Mladim bralkam in bralcem, ki bodo nekoč to znanje posredovali drugim, pa priporočamo moder nasvet avstralske geologinje Dorothy Hil , ki je nekoč dejala: »Ne S knjigo GEAS Ženske, ki proučujejo Zemljo (špan. Mujeres que estudian la Tierra) bomo čakajte, da vam svet ponudi to, kar mislite, da vam pripada.« potovali skozi čas in dali glas dvanajstim geologinjam, raziskovalkam iz različnih obdobij in zgodovinskih ozadij ter različnih narodnosti, ki pa imajo vseeno nekaj skupnega: pustile so Bralkam in bralcem, ki ne govorijo špansko, se beseda GEAS morda zdi skrivnostna ali neizbrisen pečat v zakladnici našega znanja. Izbrana dvanajsterica se je zoperstavila družbi brezsmiselna. Uporabljamo jo kot simbol za vse ženske, ki so se posvetile proučevanju Zemlje. svojega časa, da bi lahko napredovala po težki in zahtevni poti znanosti. Naše popotovanje Izvira iz grške besede γαια, ki je bila romanizirana kot Gaja in se je pozneje v španščini bomo začeli z nezgodo Mary Anning na pragu 19. stoletja, priča bomo revolucionarnemu uveljavila kot Gea. To je ime boginje matere, ki je v grški mitologiji poosebljala Zemljo. Poleg napredku v 20. stoletju, pot pa končali v 21. stoletju, lebdeči v vesolju, z roko v roki s Kathryn tega v španščini strokovnjake, ki se posvečajo geologiji, imenujemo na dva načina; moški Dwyer. znanstveniki so geologi (geólogos) in ženske znanstvenice geologinje (geólogas). Tako smo s skrajšanjem besede GEólogAS dobili GEAS. Gotovo drži, da smo me, njihove sodobnice, postale geologinje brez njihovega vpliva; rasle smo, ne da bi poznale njihova imena, in se uveljavile kot znanstvenice brez ženskih vzornic. Rosa María Mateos & Ana Ruiz Constán Zdaj je končno nastopil čas, da jih predstavimo svetu, da obrišemo prah z zgodovinskih knjig in dopišemo manjkajoče vrstice o njihovih uspehih, delih in odkritjih. Rosa María Mateos Florence Bascom, Marguerite Thomas Williams, Dorothy Hil , Mary Leakey, María Fernanda Campa Uranga in Kathryn Dwyer Sullivan. Ana Ruiz Constán Mary Anning, Inge Lehmann, Mareta Nelle West, Marie Tharp, Carmina Virgili in Katia Kraft. Slovenski prevod: Petra Žvab Rožič Mary Anning Nenavadno življenje, vklesano v kamen Na začetku 19. stoletja, ko zbiranje fosilov ni bilo še ničesar drugega kot hobi in paleontologija še ni obstajala kot znanost, je ena sama neizobražena ženska prišla do odkritij, ki so jo zasidrala v središče razprav znanstvene elite. V tistem času so postavljali temelje geologije v leta 1807 ustanovljenem Londonskem geološkem društvu, klubu izbrancev, ki vse do leta 1919 med svoje člane ni sprejel ne »matere paleontologije« ne katerekoli druge ženske. Mary Anning se je rodila leta 1799 v angleškem obalnem mestu Lyme Regis, območje katerega se je pred 200 milijoni let nahajalo blizu ekvatorja in ga je prekrivalo tropsko morje. Skale pečin, kjer je živela Mary, so bile bogate z jurskimi fosili, ki jih je iskal tudi Maryjin oče, da bi doprinesel k družinskemu dohodku. Njegova nepričakovana smrt, ko je bila Mary stara komaj enajst let, je družino prisilila v prodajo redkih dragocenosti, kot so amoniti in belemniti, da je lahko preživela. Od desetih otrok v družini sta otroštvo preživela samo Mary in njen brat Joseph. Družini se je sreča nasmehnila, ko je Joseph našel lobanjo, ki je bila videti kot krokodilova. Po letu dni nenehnega iskanja pa je Mary uspelo odkriti ostanke več kot pet metrov dolgega nenavadnega bitja: prvega ihtiozavra. Morski plazilec je pritegnil pozornost znanstvenih krogov iz Londona, sloves družine Anning pa se je hitro razširil. Vendar pa je bil njihov dohodek majhen, poklic pa nevaren. Raziskovali so namreč pod pečinami, s katerih so se krušile skale, in Joseph je zato poklic opustil. Leta 1820 je Mary našla okostje novega morskega plazilca, pleziozavra. Ker je bil njegov vrat izjemno dolg, je anatom Georges Cuvier najprej posumil, da gre za ponaredek. Ko so bili kasneje vsi sumi odpravljeni in je Cuvier spremenil svoje mnenje, so Maryjino trgovino začeli obiskovati geologi in zbiratelji z vsega sveta. Mary se je o fosilih izobraževala sama: prepisovala je znanstvene članke, risala ilustracije, secirala ribe in sipe ... Ob tem pa so sodobniki njena odkritja pripisovali božji milosti, saj je pri komaj enem letu čudežno preživela udar strele. Mary se je zavedala, da jo »gospodje znanosti« izkoriščajo za večanje lastnega ugleda in si lastijo vse zasluge njenega dela. Tako je ostalo vse do leta 1828, ko je našla prvo okostje pterozavra zunaj Nemčije in ji je geolog William Buckland pripisal odkritje. Mary Anning je za rakom umrla mlada, stara komaj 47 let. Njene ugotovitve so pokazale, da so Zemljo v preteklosti poseljevale Svet me je tako zelo različne vrste, kar je postavilo pod vprašaj kreacionistične teorije in predstavljalo izhodišče za teorijo evolucije, ki jo je petdeset neprijazno izrabljal, let kasneje zasnoval Charles Darwin. Čeprav je Mary delala odmaknjeno od uradnih ustanov, so se v nekaterih vseeno poklonili bojim se, da sem postala njenemu imenu. Cerkev v Lyme Regisu je dala v njeno čast izdelati vitraž z napisom »v spomin na njeno sposobnost promoviranja sumničava do vseh. geološke znanosti«, v Londonskem geološkem društvu pa so objavili panegirik, ki je bil hkrati prvi panegirik posvečen ženski in edini napisan v čast nečlanu društva. Skromni Mary Anning se je tako uspelo zapisati v zgodovino. 15 Florence Bascom Geologinja, ki je tlakovala pot Florence Bascom je bila kljub krhkemu videzu, ki je spominjal na muze iz obdobja romantike, moderna in edinstvena ženska. Pravzaprav je popolnoma zatresla temelje ameriških znanstvenih društev in na široko odprla vrata ne le geologinjam svojega časa, ampak tudi vsem nam, ki smo ubrale isto znanstveno pot. Florence je bila hči sufražetke in poklicne vodnice. Rodila se je 14. julija 1862 v zelenem mestu Williamstown v ameriški zvezni državi Massachusetts. Kot otrok je kazala izjemno nadarjenost za učenje in opazovanje ter prirojeno radovednost do narave. Pri 25 letih je diplomirala iz umetnosti in književnosti ter iz naravoslovja, ob tem pa še magistrirala iz geologije na Univerzi v Wisconsinu. Vse te uspehe je dosegla kljub številnim težavam, saj ji je bil kot ženski prepovedan dostop do knjižnice, prav tako ni smela obiskovati določenih predavanj, ki so bila namenjena izključno moškim. Florence Bascom je bila tako navdušena nad vedami o Zemlji, da je želela doseči še več. Leta 1893 je doktorirala iz geologije na Univerzi Johnsa Hopkinsa, za razliko od svojih sošolcev pa je morala predavanja poslušati ločeno, za zastorom, da jih ne bi motila. Njena doktorska teza je bila pomembna in je razveljavila ugotovitve številnih predhodnih raziskav. Florence ni samo iznašla novih tehnik proučevanja kamnin (petrografija), ampak je tudi na novo klasificirala kopico kamnin in mineralov, ki so jih v preteklosti napačno definirali. Svojo disertacijo je predstavila tako izjemno, da je bila izbrana za članico Geološkega društva Amerike, s čimer je postala šele druga ženska, ki je dosegla ta status. Kljub priznanjem pa je morala premagati še mnogo ovir. Njen izjemni napredek na področju kristalografije, mineralogije in petrografije je pritegnil pozornost Geološkega zavoda Združenih držav (USGS), v katerem so prvič v svoji zgodovini medse sprejeli žensko. Gospodična Bascom je zavihala rokave, da bi proučevala izdanke na površju Apalaškega gorovja, atlantsko obalo Severne Amerike in zanimiva hidrotermalna nahajališča Yellowstona, pri čemer je vodila vrhunske znanstvene odprave. Njeno znanstveno delo je bilo tolikšno, da jo je publikacija American Men of Science leta 1906 razglasila za geologinjo s štirimi zvezdicami. Vsem znanstvenim dosežkom navkljub pa je bilo najpomembnejše udejstvovanje Florence Bascom njeno ‘botrstvo’: njena odločnost, da bo izobrazila bodoče geologinje in razširila ameriško področje z vzgojo prvih poganjkov sijajne generacije žensk. Na Vznemirljivost vsakega pragu 20. stoletja je Florence Bascom zavrtela kolesje, ki se še vedno vrti, vrtljaj za vrtljajem, in združuje izkušnje pionirk s sanjami iskanja ni v dosežku … novink. ampak v samem iskanju. Njeno ime ostaja v spominu zanamcev tudi danes. Po njej so poimenovali čudovit krater na Veneri, asteroid, ki trenutno kroži okoli Osončja, prav tako je zapisano v mrzlih vodah ledeniškega jezera v Wisconsinu. 16 Inge Lehmann Utripanje trdnega srca Zemlje Izum sodobnega seizmografa leta 1880 je povzročil, da so se prejšnje domneve o Zemljini notranjosti sesule kot hišica iz kart. V istem desetletju, ko je bila znanost še sovražno ozemlje za ženske, se je rodila znanstvenica, ki je razrešila zadnjo veliko uganko: zgradbo Zemljinega jedra. Leta 1888 je ugledna københavnska družina zaželela dobrodošlico deklici, ki je v prihodnosti postala najbolj znana članica te družine. Ime ji je bilo Inge Lehmann. Dekle se je izobraževalo v enakopravnem okolju napredne šole, ki so jo obiskovali fantje in dekleta. To za tedanji čas neobičajno okolje je Inge spodbudilo, da je v celoti razvila svoje zmožnosti, ni pa je moglo obvarovati pred družbeno realnostjo, s katero se je soočila v naslednjih letih. Na univerzah v Københavnu in Cambridgeu je študirala matematiko. Po diplomi je začela delati v zavarovalniški družbi, dokler je leta 1925 niso zaposlili pri postavitvi prvih seizmoloških opazovalnic na Danskem in Grenlandiji. To srečno naključje je botrovalo njeni specializaciji v seizmologiji, in to v državi, ki je malodane nepotresna, vendar, kot se je izkazalo pozneje, idealna lokacija za beleženje potresov na geološko aktivnih in oddaljenih območjih Zemlje, kot je južni Pacifik. Leta 1927 je delovala v raziskovalnih centrih v Nemčiji, Franciji, na Nizozemskem in v Belgiji, kar ji je omogočilo stik s strokovnjaki tistega časa, med drugim tudi z Benom Gutenbergom. Po tem začasnem bivanju v Evropi je bila Inge imenovana za glavno vodjo oddelka za seizmologijo Kraljevega danskega geodetskega inštituta. Zadolžena je bila za vzdrževanje in popravila opreme, razlago seizmogramov in objavo podatkovnih biltenov. Delala je v glavnem sama in usvojila neprecenljivo znanje o vzorcih seizmičnih valov, ki potujejo skozi Zemljo. Čeprav opravljanje znanstvenega dela ni bila njena naloga, je Inge vznemirjalo dejstvo, da se P-valovi ne obnašajo na način, ki bi bil skladen s tedanjim védenjem o zgradbi Zemlje. Opazovala je različne vzorce odklona in spremembe hitrosti valov, ki so uspeli preiti skozi jedro, in začela sumiti, da v Zemljinem tekočem jedru obstaja še nekaj drugega. Leta 1929 ji je močan potres na Novi Zelandiji razkril ključ do problema. Po letih mukotrpne analize je leta 1936 objavila članek, katerega kratek naslov (P’) ni dal slutiti revolucije, ki jo je povzročil. V njem je Inge opisala novo seizmično diskontinuiteto v zgradbi Zemlje, novo mejo, ki ločuje dobro znano tekoče zunanje jedro od do tedaj neznanega trdnega notranjega jedra. Nikoli nisem opazila razlike med umom fantov Po tem velikem dosežku je Inge nadaljevala z raziskovanjem in postala ena vodilnih svetovnih strokovnjakinj za Zemljin plašč in deklet, zato sem bila ter bila tudi mednarodno cenjena. Leta 1953 se je upokojila s položaja v observatoriju, nato pa potovala po svetu z namenom, da bi ob spoznanju, da to ni pomagala, kjerkoli bi bilo to potrebno. Bila je prva ženska, ki je prejela odlikovanje Williama Bowieja, najvišje priznanje v geofiziki, splošno stališče, kar za »mojstrico črne umetnosti, ki je ne bo nikoli nadomestil noben računalnik«. Ta skoraj ezoterični opis je odražal skrbno analizo in nekoliko razočarana. preproste postopke, s katerimi je Inge odgovorila na velika znanstvena vprašanja preddigitalne dobe. Umrla je leta 1993, stara 104 leta, na nepotresnem Danskem. 19 Marguerite Thomas Williams Imela je sanje Na bregovih reke z imenom Anacostia so se naselila številna staroselska plemena Severne Amerike. Reka Anacostia teče počasi skozi mesto Washington, preden se končno izlije v reko Potomac, pri čemer kot nekakšno daritev odloži velike količine sedimenta. Rečna dinamika drenažnega bazena Anacostia je bila tema doktorske disertacije zelo posebne ženske, Marguerite Thomas Williams, prve Afroameričanke, ki je doktorirala iz geologije. Pisalo se je leto 1942 in bil je čas sredi druge svetovne vojne, ko pravice afroameriškega prebivalstva še niso bile priznane. Takrat si nihče ni niti predstavljal, da bo trinajst let pozneje še ena temnopolta ženska, Rosa Parks, s tem, ko ni želela odstopiti svojega avtobusnega sedeža belcu, sprožila veliko gibanje za državljanske pravice Afroameričanov. Marguerite Thomas Williams se je rodila na božični večer leta 1895 v Washingtonu. Hči Henryja in Clare Thomas je bila najmlajša v veliki družini šestih bratov in sester. Da bi se izšolala za vzgojiteljico, se je vpisala na Učiteljišče za temnopolta dekleta in ga leta 1916 uspešno končala ter si zagotovila štipendijo za študij na Howardovi univerzi. Vendar pa je bilo Margueritino pravo zanimanje zunaj štirih sten njene učilnice. Največja strast mlade Marguerite je bila narava, njene misli pa so preletavale reke, gore, jezera in gozdove. S polnim delovnim časom je delala kot osnovnošolska učiteljica, ob tem pa vpisala študij na Howardovi univerzi, da bi diplomirala iz geologije, kar ji je uspelo leta 1923. V njeni karieri je imel ključno vlogo afroameriški profesor in biolog Ernest Everett. Odločil se je, da bo mentor dvema temnopoltima ženskama, ki ju bo vodil skozi njuni znanstveni karieri: izbral je Roger Arliner (prvo Afroameričanko, ki je doktorirala iz zoologije) in Marguerite Thomas. Doktor Everett je prepoznal Margueritino nadarjenost za raziskovanje, njene sposobnosti kritičnega razmišljanja, znanstveni um in akademske sposobnosti. Zaradi teh lastnosti je Marguerite dobila stalno mesto na Kolidžu Myrtille Miner, osrednji šoli, kjer so se usposabljali temnopolti učitelji. Leta pozneje je kolidž postal del Univerze okrožja Columbia, kjer je Marguerite desetletje službovala kot predstojnica Oddelka za geologijo in poučevala mlade študente, ki so bili segregirani zaradi barve svoje polti. V svoji disertaciji o reki Anacostia je Marguerite ugotovila, da so človeške dejavnosti, kot so krčenje gozdov, urbanizacija in kmetijstvo, znatno prispevale k virulentnosti reke in da se odražajo v tragičnih poplavah, zaznanih v drenažnem sistemu Anacostie. Biti temnopolta, ženska Ni bila samo vizionarka, ki se je zavedala pomena človeške dejavnosti kot geomorfološkega dejavnika, ampak je spodbudila tudi nov in še geologinja je v način razumevanja geoloških procesov. Šestdeset let po njenem doktoratu, torej že globoko v 21. stoletju, je znanstvena skupnost povojnem času zahtevalo končno predlagala poimenovanje novega geološkega obdobja: antropocen ali doba človeka. veliko poguma. Medtem ko so vrhunski alpinisti osvajali najvišje vrhove sveta, vključno z Mount Everestom, je temnopolta ženska s trudom in vztrajnostjo osvojila še zahtevnejši vrh, da bi opravila s predsodki, neenakostjo in rasizmom. 20 Dorothy Hill Amazonka koralnih morij Malo je geologov v zgodovini znanosti, ki so bili deležni toliko odlikovanj in priznanj kot Avstralka Dorothy Hil , ki je cenjena in priznana po vsem svetu kot avtoriteta na področju paleontologije. Njeno raziskovanje je bilo osredotočeno na fosilne ostanke majhnih nevretenčarjev, ki živijo v velikih kolonijah v tropskih in subtropskih morjih in danes predstavljajo enega najbolj ogroženih ekosistemov na Zemlji – to so korale. Dorothy Hill se je rodila 10. septembra 1907 v kozmopolitskem avstralskem mestu Brisbane, ki se kopa v kristalnem Koralnem morju. Bila je tretja od sedmih otrok in je odraščala v skromni družini, ki ni imela opravka z znanostjo. Po spominjanju družine je Dorothy že zgodaj pokazala svojo bistrost in bila odlična učenka. V času šolanja je pridobila vrsto štipendij in osvojila veliko dosežkov, ki so ji omogočili, da se je pri 17 letih vpisala na Fakulteto za naravoslovje Univerze v Queenslandu. Tam je njeno prvotno zanimanje za kemijo ubralo drugo pot. Zahvaljujoč profesorju H. C. Richardsu, navdušenemu geologu, ki so ga študentje zelo cenili, je Dorothy leta 1928 diplomirala iz geologije. In to je storila v slogu: z zlato medaljo za izjemno uspešnost. Mlada Dorothy Hill ni blestela le pri študiju, ampak tudi v športu. Ukvarjala se je z atletiko, plavanjem, veslanjem ... Odlikovala se je v univerzitetni ženski hokejski ekipi. Toda če obstaja ena simbolična podoba Dorothy Hil , je to gotovo tista, ki jo prikazuje kot jahalko, saj je večino terenskega dela opravila na konju. Svojih prvih raziskav se je lotila v sedlu, ko je v iskanju izdankov karbonskih koral jezdila po fosilnih morjih Zahodne Avstralije. Dorothy Hill je leta 1931 odšla v Veliko Britanijo, potem ko ji je Univerza v Cambridgeu podelila doktorsko štipendijo. Mlada Avstralka je tako dobila priložnost sodelovati z velikimi britanskimi paleontologi tistega časa. Dobila je trdno znanstveno podlago za svojo doktorsko tezo – paleontologijo morskih nevretenčarjev – in svoje znanstveno delo do konca življenja opravljala izredno temeljito in natančno. Istočasno je na zelenem angleškem podeželju dobil krila Dorothyjin pustolovski duh: pridobila je licenco za pilotiranje lahkih letal in se kot navdušena voznica udeleževala avtomobilskih dirk. V Veliki Britaniji je ostala do leta 1937, ko se je odzvala povabilu svojega dragega profesorja dr. Richardsa, naj se vrne na domačo univerzo. Ne čakajte, da vam svet Po vrnitvi v Avstralijo je začela znanstveno kariero brez primere, vendar ne le kot raziskovalka na Univerzi v Queenslandu, ponudi to, kar mislite, da ampak tudi kot svetovalka v naftni industriji, pri čemer je uporabila svoje napredno znanje o stratigrafiji. Njena plodna kariera je vam pripada. bila prekinjena le med drugo svetovno vojno, ko se je Dorothy pridružila avstralski mornarici, kjer je vodila ekipo za dešifriranje in kodiranje sporočil. Spet neustrašna Dorothy Hil . Ta velika amazonka geologije je zapustila ogromno znanstvenih člankov in publikacij, pa tudi pionirske sledi: bila je prva profesorica na avstralski univerzi (1959) in prva predsednica Avstralske akademije znanosti (1970). Umrla je 23. aprila 1997 v Brisbanu. 23 Mary Leakey Sonce je široko kot človeško stopalo (Heraklit) Leta 1871 je Charles Darwin zapisal naslednjo domnevo: »Zelo verjetno je, da so naši prastarši živeli na afriški celini.« Danes vemo, da je bila nižina pokrajine Afar v divjini Vzhodne Afrike zibelka človeštva. V naših telesih se še vedno nahajajo atomi žvepla Vzhodnoafriškega tektonskega jarka in molekule vode iz Modrega Nila. Prve znake naše afriške preteklosti pa je razkrila paleoantropologinja Mary Leakey stoletje po objavi Darwinove knjige O nastanku vrst. Mary Leakey se je rodila 6. februarja 1913 v Londonu v nomadski in svetovljanski družini. Njen oče je bil znan akvarelist, ki je v iskanju krajin nenehno potoval po svetu. Mary je bila stara enajst let, ko je obiskala znamenito kromanjonsko jamo, ki je v deklici vzbudila veliko zanimanje za antropologijo in prazgodovino. Po očetovi smrti leta 1926 se je Mary vrnila v London, da bi se vključila v redno šolanje, ki se je neizbežno končalo s popolnim neuspehom. Ta ženska, ki je v starosti prejela devet častnih doktoratov, je imela komaj kaj akademske izobrazbe; obiskovala je le nekaj predmetov iz geologije in arheologije, ki so ji omogočili, da je sodelovala pri najpomembnejših znanstvenih ekspedicijah svojega časa. Presenetljivo je, da ji je vrata v svet znanosti odprl dar za risanje, ki ga je podedovala po očetu. Dr. Gertrude Caton je prosila Mary, da ilustrira eno od njenih del o fosilnem območju v severnem Egiptu. Tako je domišljijo mlade Mary povsem prevzela divja afriška celina. Tam je spoznala tudi svojo veliko ljubezen, Louisa Leakeyja, sina v Keniji dejavnih misijonarjev, ki je že izstopal po svojem paleontološkem delu. Poročila sta se leta 1936. Z možem sta postala znanstveni par, ki je napisal najodličnejša znanstvena dela o evoluciji človeka. Zjutraj 17. julija 1959 je Mary v soteski Olduvai v Tanzaniji med sedimenti prepoznala veličastne ostanke fosilnega človeka. Ta človek, ki je bil zelo spreten v izdelovanju orodij, je bil star neverjetnih 1,75 milijona let. Homo habilis je bil razkrit svetu z velikim pompom, ki mu je sledila tradicionalna delitev spolnih vlog. Medtem ko je Mary kot vodja nadaljevala s temeljitim in predvsem neopaznim delom na najdišču, se je Louis posvetil potovanjem po svetu in postal znanstveni zvezdnik. Zakoncema Leakey je uspelo prepričati društvo National Geographic Society, da je postalo pokrovitelj afriških izkopavanj. Leta 1972, po Louisovi smrti, je Mary v celoti prevzela vodenje raziskav. To obdobje je bilo izjemno zaradi ogromnega Pepel Mary Leakey je znanstvenega napredka in Maryjinega zanimanja za usposabljanje lokalnih strokovnjakov ter zaradi postavljanja temeljev metodologije raztresen po ognjeni terenskega dela, ki so ji sledile še naslednje generacije. deželi Olduvai, kjer spokojno počiva Mary je bila že na pragu starosti (1978), ko je odkrila največjo najdbo v svoji karieri: prve človeške stopinje, sled radovedne ob uspavanki naših opice, ki se je spustila z dreves, da bi pokončno hodila po Zemlji. Odtisi so se ohranili v vulkanskem pepelu v kraju Laetoli v pokrajini prednikov. Ngorongoro v Tanzaniji. Po zaslugi Australopithecusa afarensisa, našega davnega prednika, je Mary Leakey postala svetovna legenda. 24 Mareta Nelle West Luna pred našimi nogami Kolikokrat že je bilo izrečeno: »Zate bi sklatil luno z neba.« Mareta West nam zemeljskega satelita ni ravno snela z neba, ga je pa proučila in izbrala lokacijo, kamor je leta 1969 stopil prvi astronavt. Nedvomno je bilo njeno delo majhen korak za geologe, a velik skok za človeštvo. Njena zgodba se je začela 57 let pred tem v ameriški zvezni državi Oklahoma, kjer se je leta 1915 rodila v družini ameriških pionirjev. Nekaj desetletij prej so se njeni stari starši preselili na zahod, kjer so se naselili na nekdaj indijanskem ozemlju v okviru državnega programa za ponovno naselitev ozemelj, ki so bila odvzeta ameriškim staroselcem. Mareta je odraščala v mestih Tulsa in Oklahoma City in je pri 22 letih diplomirala iz geologije na Univerzi v Oklahomi, kjer je bila članica sestrstva Kappa Kappa Gamma. Bila je pionirka, ne samo zaradi družinske zgodovine, ampak tudi zaradi svoje osebne predanosti delu. Na začetku svoje kariere, v štiridesetih letih 20. stoletja, je več kot desetletje delala kot naftna geologinja v cvetoči naftni in plinski industriji. Bila je prva svetovalka za geologijo v Oklahomi, preden je leta 1964 postala prva geologinja, ki jo je zaposlil Geološki zavod Združenih držav (USGS) v Arizoni. Dve leti prej, sredi hladne vojne ZDA z nekdanjo Sovjetsko zvezo, je imel predsednik John F. Kennedy govor, s katerim se je začela ameriška tekma za osvojitev Lune, katere površje in geologija sta bila še veliki neznanki. Zaradi izziva, ki so ga ZDA postavile ZSSR, do tedaj vodilni sili v vesolju, je Mareta West postala prva astrogeologinja. Bila je edina ženska v Nasini ekipi za eksperimentalno geologijo, ki je pripravila prvi pristanek človeške posadke na Luni: odpravo Apollo 11. Sodelovala je pri razvoju zemljevidov, ki so jih uporabili pri urjenju astronavtov, in bila odgovorna za načrtovanje in označevanje najprimernejše točke pristanka (južno od Morja tišine) krhkega vesoljskega plovila Eagle, s katerim sta julija 1969 v vesolje poletela Armstrong in Aldrin. Mareta je z vsem srcem zagovarjala raziskovanje vesolja, saj je menila, da bi z njim lahko »dešifrirali mnoge še preostale Študij geologije daje neznanke o našem lastnem planetu«. Po vrnitvi Apol a 11 se je posvetila proučevanju podatkov, vzorcev kamnin in fotografij, ki so jih odlično perspektivo in zbrali astronavti; do svoje upokojitve je sodelovala pri ocenjevanju in izbiri pristajališč za naslednje odprave na Luno in Mars. Umrla pomaga razumeti, da je je leta 1998, skoraj trideset let po tem izjemnem znanstvenem in tehnološkem podvigu. Po smrti je bil njen pepel poslan v vesolje, na življenje le trenutek v kraj, o katerem je toliko sanjala. zgodovini našega planeta. 27 Marie Tharp Svetloba na dnu oceana V zgodovini obstajajo trenutki, ko posamezniki z navidezno norimi idejami prekršijo vse ustaljene norme in nam omogočijo nov način gledanja in razumevanja sveta. Marie Tharp se je soočila s pristranskostjo in prezirom, da bi lahko osvetlila in obarvala 70 odstotkov našega planeta ter nam odkrila skrivnosti, ki so do takrat ostajale zakrite pod gladino oceanov. Marie se je rodila leta 1920 v ameriški zvezni državi Michigan v družini, ki sta jo združila ljubezen do znanosti in literature. Želela se je ukvarjati s književnostjo, a so to smeli le moški. Namesto tega je diplomirala iz angleščine in glasbe. Zavedala se je, kakšna prihodnost jo čaka kot žensko: lahko postane učiteljica, tajnica ali medicinska sestra. Izbrala je prvo možnost. Toda leta 1943, ko so bile ZDA po napadu Japonske na Pearl Harbor že globoko v drugi svetovni vojni, je pomanjkanje moških ženskam odprlo vrata na nova poklicna področja. Marie se je vpisala na magistrski študij naftne geologije in nekaj let delala v industriji kot ena prvih deklet v naftni geologiji. Leta 1948 je zapustila položaj v naftni družbi in v iskanju novih izzivov odšla v New York. Kljub magisteriju iz geologije in matematike, se je lahko prijavila samo za delovno mesto risarke na Univerzi Columbia. V letih hladne vojne je vlada ZDA vložila velike količine denarja v raziskovanje oceanov in Marie se je posvetila delu v podjetju geologa Brucea Heezena, v katerem so iskali potopljena vojaška letala. Kasneje so začeli kartirati tudi dno severnega Atlantskega oceana, sodelovanje Mary in Brucea pa je trajalo kar 25 let. Bruce je pridobival podatke na krovu ladje, medtem ko jih je Marie interpretirala na kopnem, saj je bilo ženskam vkrcanje na ladjo prepovedano. Leta 1953 je med skiciranjem Srednjeatlantskega grebena odkrila razpoko, ki naj bi bila po njenih izračunih ogromna. Ker se je zavedala, da je to odkritje revolucionarno, je svoje izračune večkrat preverila. Kolega Bruce je njene ugotovitve najprej zavrnil kot ‘babje čenče’, po letu dolgotrajnih razprav in pridobitvi novih dokazov pa je popustil in priznal, da ima ‘čenča’ prav. Odkritje je bilo pomembno, saj je ovrglo hipotezo o širitvi Zemlje in kot verodostojno potrdilo teorijo, ki je bila do takrat zapostavljena: teorijo o premikanju celin. Zemljevidu severnega Atlantika so bili dodani zemljevidi južnega Atlantika, Indijskega in Antarktičnega oceana ter končno Bila sem tako zaposlena celotnega oceanskega dna (leta 1977). Zahvaljujoč tem zemljevidom oceani ne bodo nikoli več enolična modra lisa. Zemljevidi Marie z izdelavo zemljevidov, Tharp so popolnoma spremenili geološko razmišljanje in spodbudili raziskovanje teorije tektonike plošč. Vendar pa so bili dosežki da sem jim pustila, naj se Marie Tharp zamolčani in znanstvena skupnost je njena odkritja priznala šele v devetdesetih letih. Kljub temu se Marie nikoli ni predala prepirajo. Star pregovor, malodušju ali zameram, ker je imela pred seboj vznemirljiv izziv: »… prazno platno, ki ga je treba zapolniti z izjemnimi možnostmi, ki pravi, da je slika vredna navdušujočo sestavljanko, ki jo je treba sestaviti. To je bila priložnost, ki se ponudi enkrat v življenju – enkratna tudi v svetovni zgodovini tisoč besed, je še kako – priložnost za vsakogar, še posebno pa za žensko v štiridesetih letih 20. stoletja«. In to priložnost je znala izkoristiti za osebnostno rast. resničen. 28 Carmina Virgili i Rodón Neomajna pot v demokracijo Nenadne ali dolgotrajne podnebne spremembe so bile povod za pet množičnih izumrtij v zgodovini Zemlje. Carmina Virgili se je navdušila za največjo od teh, permsko-triasno izumrtje, ki je pred približno 250 milijoni let povzročilo izginotje 96 odstotkov zemeljskih vrst. Morda si ob proučevanju kamnin iz tega obdobja ni predstavljala, da bo tudi sama postala gonilna sila pomembnih sprememb v novejši zgodovini. Carmina se je rodila leta 1927 v premožni družini v Barceloni v Španiji. Njeni starši so poskrbeli, da je pridobila univerzitetno izobrazbo, ko ta za dekleta še ni bila samoumevna. Študirala je za učiteljico in kasneje diplomirala in doktorirala (1956) iz naravoslovja na Univerzi v Barceloni, kjer je bila predavateljica. Z mamo, farmacevtko, s katero sta si bili zelo blizu, sta na podeželju preživljali nešteto dni, najprej sta nabirali rastline in nato opravljali geološka opazovanja. Na enem od njenih terenskih raziskovanj je do Carmine pristopil domačin, ki jo je videl stikati po grmovju, in ji dal naslov šivilje, pri kateri bi dobila službo, primerno za dame. To je bilo morda prvič, vendar ne zadnjič, da se je morala Carmina soočiti s predsodki do ženske v moškem okolju. Leta 1963 je postala prva profesorica na Univerzi v Oviedu in tretja v vsej Španiji. Njeno nenavadno in eksotično vedenje ni bilo dobro sprejeto v univerzitetnih samostanih, ki so ženskam še vedno le neradi dovolili vstopiti. Te težave je niso omajale in kljub neugodnim razmeram je uspela osebnostno zrasti in pridobiti veščine vodje. Leta 1968 se je zaposlila na Univerzi Complutense v Madridu, kjer je nadaljevala z raziskovanjem in poučevanjem, dokler ni bila imenovana za dekanjo Fakultete za geološke znanosti kot prva ženska v španskem visokem šolstvu. Specializirala se je v stratigrafiji triasa in perma, obdobij preobratov in velikih sprememb, podobnih političnim časom, ki jih je preživljala. V zadnjih letih diktature je bila Carmina del tajne socialistične organizacije in je bila dejavna pri spremembah, ki so se dogajale na univerzi. Leta 1982 je bila državna sekretarka za univerze in raziskovanje v prvi vladi Felipeja Gonzáleza. Pripravila je zakona o reformi univerze in znanosti, na podlagi katerih je zastarela frankistična univerza postala demokratična, zavezana raziskovanju in odprta za vse. Leta 1985 je s položaja odstopila zaradi materinih zdravstvenih težav. Nekaj let kasneje je vodila Špansko univerzo Colegio de España v Parizu, kjer je neutrudno delala na področju širjenja kulture, leta 1996 pa se je ponovno vrnila Ostaja mi majhno v politiko, tokrat kot senatorka. zadoščenje ob misli, da sem prispevala k nastanku Zaradi svojih osebnostnih in znanstvenih vrednot je premagala marsikatero pristranskost, povezano s spolom, z doseganjem prvih čevljev, v katerih je pomembnih mejnikov, ki so bili prej prepovedani ženskam, pa je postala podoba uspešnosti. Strast do geologije ter boj za demokracijo naša univerza začela pot k in svobodo sta ji prinesla nešteto nagrad in priznanj različnih univerz ter vlad Francije in Španije. Umrla je leta 2014 in z donacijo avtonomiji. svojega telesa znanosti tudi po smrti izkazala svojo zavezanost raziskovanju. 31 María Fernanda Campa Uranga, la Chata Geologija in revolucija Obstajajo države, ki so geološko slikovite že na površju in ena od takih držav je tudi Mehika. Dežela, ki jo objemata dva velika oceana, doživlja divjanje petih tektonskih plošč, ki so njeno pokrajino posejale z vulkani, kot je velikanski Popocatepetl, močni potresi pa so zaznamovali njeno daljno preteklost in tudi nedavno zgodovino. In samo v takšnem revolucionarnem okolju se je lahko pojavila ženska, kot je bila la Chata Campa. María Fernanda Campa Uranga se je rodila 22. marca 1940 v Ciudádu de Méxicu v bojeviti levičarski družini. Njen oče Valentín Campa je bil sindikalni vodja železničarjev in je pol svojega življenja preživel v zaporu. Njena mati Consuelo Uranga (la Roja) je bila neumorna v boju za pravice žensk in nepopustljiva zagovornica delavcev. Bila je tudi zelo izobražena ženska, družino je preživljala kot prevajalka iz francoščine in angleščine, poleg tega je skrivaj izdajala več časopisov. Knjige, bojevitost in ženski vpliv so v največji meri pripomogli k razburljivi osebnosti, ki jo je postopoma izoblikovala tudi la Chata Campa. Pri komaj 17 letih se je María Fernanda pridružila mehiški komunistični partiji in kot študentska vodja spodbujala aktivno uporništvo. To jo je privedlo do srečanja s samim Chejem Guevaro v gorovju Sierra Maestra. Med študentskim uporom leta 1968 je od blizu doživela grozovit pokol v predelu glavnega mesta, imenovanem Tlatelolco; ta genocid je omadeževal mehiško zgodovino 20. stoletja in za seboj pustil več sto mrtvih na Trgu treh kultur. Po odlično opravljenem šolanju je la Chata študirala geološki inženiring na Nacionalnem politehničnem inštitutu in ga kot prva ženska v državi uspešno zaključila. Kot geologinja je tudi radikalno spremenila pogled javnosti na geologijo. Sodelovala je pri ustanovitvi Mehiškega inštituta za nafto in pri ustanovitvi skupine Grupo de Ingenieros Constitución del 17, katere cilj je bil braniti neodtujljivo pravico vseh prebivalcev do izkoriščanja državnih naravnih bogastev. Dolga leta je delala pri raziskovanju nahajališč za mehiško naftno družbo Pemex in v tem času, leta 1977, tudi doktorirala. Takrat je la Chata začela s poučevanjem in ustanovila Šolo o geoznanosti o Zemlji na Univerzi v Taxcu. Nazadnje je bila profesorica na Avtonomni univerzi v Ciudádu de Méxicu. Njen poklicni zaščitni znak sta bili vztrajnost in velikodušnost. Med potresom leta 2017 je že kot starejša gospa vodila skupino raziskovalcev, ki so popisovali posledice potresa v mehiški prestolnici. Januarja 2019 je la Chata Campa umrla v starosti 78 let. Mehiška poslanska zbornica se ji je poklonila z minuto tišine. Odšla Samo z branjem, študijem je borka, radikalka, ki je svoj poklic opravljala z ideološkim poslanstvom. Njena dobra prijateljica, pisateljica Elena Poniatowska, ji je in spraševanjem lahko posvetila naslednji stavek: »Na svoji poti dvigaš viharje.« pustimo nevednost za seboj. Z našim Geologija in revolucija sta bili dve strasti te drobcene geologinje, ki je rada brala in se pogovarjala ter plula skozi življenje v prebujenjem se razvija ritmu, značilnem za trope, varna pred nemiri na Zemlji. tudi kultura. 32 Katia Krafft Življenje (in smrt) na robu vulkana Veličastnost vulkanov že od pradavnine očara vsako kulturo. Vulkani niso brez razloga igrali glavne vloge v številnih mitih in legendah, ki so skušali vsaj malo razložiti njihovo strašljivo in smrtonosno lepoto. Katia Krafft se ni mogla upreti njihovi privlačnosti in ravno njena drznost, da se približa vulkanom, nam je dala znanstveno dediščino, ki ji ni para. Katia Conrad se je rodila leta 1942 v francoski pokrajini Alzaciji. V svojih najstniških letih je z veliko radovednostjo vpijala vse, kar je izvedela o vulkanih. Njeni starši, mama učiteljica in oče delavec, ki se niso ukvarjali z geologijo, so jo peljali na potovanje po Siciliji, da bi na lastne oči videla Etno, Stromboli in Vulcano, in se naužila teh velikanov. Študirala je na Univerzi v Strasbourgu, kjer se je specializirala v fiziki in geokemiji. Bila je radovedna in premišljena in že v prvi znanstveni službi je pokazala svojo nadarjenost s področja vulkanologije. V teh letih je spoznala svojega poznejšega moža in znanstvenega sodelavca Mauricea Kraffta, geologa, ki je prav tako odraščal sanjajoč o vulkanih. Njuni poklicni in osebni poti sta postali eno. Katia in Maurice sta svoji življenji posvetila potovanjem po svetu, pri čemer sta potovala kamorkoli, kjer je bilo zaznati najmanjši znak morebitnega skorajšnjega izbruha vulkana. Bila sta pionirja v snemanju, fotografiranju in dokumentiranju vulkanov ter se pogosto znašla v neposredni bližini tekoče lave. Vedela sta, da je njuno dojemanje nevarnosti zaradi strasti do vulkanov popolnoma pristransko. Kot da bi ju začaralo petje sirene, sta se brez obotavljanja približala nevarnostim, ki bi se jim drugi na daleč izognili. Včasih nista mogla posneti ničesar in sta le obstala, hipnotizirana zaradi vročine in vulkanske lave. Njuno delo, ki je sprva veljalo za ekstravagantno, je izbruh za izbruhom vzbujalo vse več pozornosti in zanimanja znanstvene skupnosti, javnosti in oblasti. Čeprav so jima vzorci plina in kamnin, ki sta jih pridobila, omogočili zanesljive raziskave, pa je bila njuna znanstvena komunikacija tista, zaradi katere so postali vulkanski peklenščki še bolj znani. V zadnjih nekaj letih svojega življenja sta snovala informacijske kampanje o nevarnosti vulkanov ter razvijala alarmne naprave in pripomočke. Njun dokumentarni film o uničujočih posledicah izbruha vulkana Nevado del Ruiz (Kolumbija, 1985) je leta 1991 pomagal prepričati filipinske oblastnike, da so še pred neizbežnim izbruhom evakuirali območje okoli gore Pinatubo in tako rešili na tisoče življenj. Ne gre za to, da se spogledujem s svojo Istega leta se je po več kot dveh stoletjih prebudil vulkan Unzen na Japonskem. Kot ponavadi sta Katia in Maurice iz rok smrtjo, ampak v danem spustila vse, da bi odšla na Japonsko in posnela izbruh, ki sta ga označila za »najnevarnejši izbruh, kar sta jih kadarkoli videla«, pri trenutku me ne zanima, čemer sta bila v 25 letih svoje kariere priča že več kot 150 vulkanskim izbruhom. Kljub izkušnjam in previdnosti se jima ni uspelo ker prevlada užitek izogniti oblaku pregretih plinov, pepela in drobcev kamenja, ki ju je ovil v samo nekaj sekundah. Umrla sta ob še enem vulkanologu približati se zveri, ne da bi in štiridesetih novinarjih, ki so poročali o izbruhu. Čeprav se je z našega zornega kota njuno življenje končalo tragično, sta zakonca vedela, ali me bo zgrabila. Krafft umrla, kot sta se odločila živeti: skupaj in »v bližini kraterjev, opita od ognja, plina, z obrazoma ožganima od vročine«. 35 Kathryn Dwyer Sullivan Naš sprehod po vesolju »Rjavi lasje, zelene oči, višina 1,67 m in teža 68 kg«: tako prvo žensko, ki je stopila v vesolje, opisuje uradni Nasin zapis. Kathryn Dwyer Sullivan se je rodila 3. oktobra 1951 v Patersonu v ameriški zvezni državi New Jersey. Njen oče, vesoljski inženir, je za vse, povezano z vesoljem, navdušil tudi svojo hčer. Toda mlada Kathryn je namesto tega ostala zasidrana na Zemlji in se odločila za študij geologije na Univerzi v Kaliforniji, kjer je leta 1973 z odliko diplomirala. Pet let kasneje je doktorirala na Univerzi Dalhousie v hladni in starodavni prostrani pokrajini Nove Škotske v Kanadi. Med študijem je dejavno sodelovala v vrsti oceanografskih odprav na Srednjeatlantskem hrbtu in v Tihem oceanu. Poleti 1979 je dr. Sullivan v svoji karieri izvedla kopernikanski obrat ter nemirne morske vode zamenjala za grmečo tišino vesolja: človek se prej ali slej vrne v svoje otroštvo. Hitro je postala ena vodilnih Nasinih astronavtk in se za svojo prvo vesoljsko misijo vkrcala na raketoplan Challenger. Kathryn Dwyer Sullivan se je 11. oktobra 1984, ko je ravno dopolnila 33 let, zapisala v zgodovino: postala je prva ženska, ki je izvajala vesoljski sprehod (EVA). Skupaj s kolegom, astronavtom Davidom Leestmo, je tri ure in pol hodila po breztežnem vesolju in svetu pokazala, da je Challengerja mogoče napolniti z gorivom v orbiti. Kathryn Dwyer Sullivan je vodila še dve odpravi v vesolje. Aprila 1990 je na krovu raketoplana Discovery prispevala k vzpostavitvi vesoljskega teleskopa Hubble, očesa človeštva onkraj zemeljske atmosfere. Dve leti pozneje, aprila 1992, je bila Sullivanova imenovana za poveljnico Atmosferskega laboratorija za aplikacije in znanosti, ki se nahaja v tovornem modulu vesoljskega raketoplana Atlantis. Od tam je vodila 12 znanstvenih eksperimentov za proučevanje Zemljine atmosfere. Po 532 urah, ki jih je preživela v vesolju, je Kathryn leta 1993 zapustila Naso in zasedla sorodne položaje v različnih znanstvenih inštitutih. Leta 2011 je ameriški senat soglasno ratificiral predlog predsednika Baracka Obame za imenovanje dr. Sullivanove na položaj podsekretarke za okoljsko opazovanje in napovedovanje, pa tudi za upraviteljico Državne uprave za oceane in ozračje (NOAA) na ministrstvu za trgovino. Geologinji je uspelo združiti Zemljo, morje in zrak pod okriljem velike politične odgovornosti. Leta 2017 se je upokojila z javnega položaja in si privoščila življenje, posvečeno širjenju znanosti. Vendar jo je čakal še Zvok njenega vesoljskega en podvig, ki je osupnil svet. Junija 2020, 36 let po svojem vesoljskem sprehodu, je Sullivanova postala prva ženska, ki je dosegla sprehoda se še vedno Challenger Deep, najglobljo točko na Zemlji, na globini skoraj 11.000 m v južnem Pacifiku. širi po vesoljskih prostranstvih. Kathryn D. Sullivan je imela življenje polno vzponov in padcev v najbolj dobesednem pomenu besed: bila je ženska, ki so jo zaznamovale vrtoglave višine in globoka modrost. 36 Ne čakajte, da vam svet ponudi to, kar mislite, da vam pripada. Vznemirljivost vsakega iskanja ni v dosežku … ampak v samem iskanju. Nikoli nisem opazila razlike med umom fantov in deklet, zato sem bila ob spoznanju, da to ni splošno stališče, kar nekoliko razočarana. Rosa María Mateos Ana Ruiz Constán Nívola Uyá Besedilo in ilustracije Je geologinja in pisateljica. Kot geologinja Je geologinja. Naš planet jo je kot Je ilustratorka in okoljevarstvenica. Nívola se ukvarja s plazovi in drugimi drugimi radovedno osebo in ljubiteljico narave je tehnična poročila zamenjala za čopiče, tegobami zemeljskega površja. kmalu premamil s šarmom potresov in zdaj pa svojo ljubezen do Zemlje in narave vulkanov. usmerja v knjige, zidne poslikave in Kot pisateljica je vneta pripovedovalka, ustvarjanje umetnosti nasploh. ki se trenutno osredotoča na kratke Ana trenutno rentgensko slika romane. Svojo literarno plat predstavlja notranjost Zemlje in analizira njene Nívola je s svojimi barvami obiskala na blogu www.laletradelaciencia.es. zunanje brazgotine, da bi se vsaj fosilne izdanke stromatolitov na Mallorci, Rosa Mateos je zelo aktivna na področju nekoliko približala njeni zgodovini in baobabov v Zahodni Afriki, deževne ozaveščanja o znanosti. najintimnejšim skrivnostim. Zanima gozdove zmernega pasu v Mehiki in visoke jo kakršnakoli pobuda, ki bi pomagala gore Himalaje. Meni, da je zelo srečna, ker prikazati geologijo takšno, kot je: sodeluje z občudovanja vrednimi ljudmi in vznemirljiva znanost, ki je koristna za pri projektih, kot je GEAS. družbo. www.nivolauya.com 41 Knjiga GEAS Ženske, ki proučujejo Zemljo nas vabi, da z roko v roki z dvanajstimi izjemnimi in pogumnimi ženskami raziščemo različna področja znanosti o Zemlji. Njihove življenjske izkušnje in izzivi nam odstirajo čudovita in pomembna spoznanja o vlogi žensk v znanosti.