Sv. oče o miru. Papež Pij XII. je imel na velikonočno nedeljo v cerkvi sv. Petra slovesno sv. mašo. Po evangeliju je imel pridigo, v kateri je razpsavljal o perečem vprašanju miru ter izvajal naslednje misli: Mir sloni, kakor je že rekel sv. Avguštin, na pravem redu. Ne more pa se imenovati pravi red sedanji položaj na svetu, ko toliko milijonom manjka poštenega dela, katero eloveka ne samo preživlja, marveč mu tudi zagotavlja napredek, kakršnega je vredno dostojanstvo njegove osebe. Radi tega se ne moremo čuditi, če zapadajo Ijudje razširjevalcem razrašihiih naukov, posebno če vidimo, kako tisti, ki imajo preveč, ne čutijo dolžnosti, da bi takšnemu stanju odpomogli. Kako more obstojati mir med narodi, če se narodi med seboj ne razumejo in če dana beseda in pogodbe nič več ne veljajo ? Zato poziva sveti oče vse, naj se vrnejo k Njemu, ki je dejal: »Mir vam bodi!« Ker pa zimanji mir ne more biti nič drugega, kakor odsev notranjega miru, moramo predvsem misliti na mfr svoje vesti. Naš Zveliear je prav na dan svojega vstajenja ustanovil zakrament svete pokore, ki duši vrača oni mir, ki je v tem, da duši zapoveduje Bog, telesu pa duša. Bog je varuh tega reda, ki sloni na pravici in rodi mir, kakor pravi prerok Izaija: »Učinek pravice je mir in varnost na vse veke.« Kakor ni miru brez reda, tako tudi ni reda brez pravičnosti. Pravica zahteva, da se vsi pokorijo zakoniti oblasti. Pravica tudi zahteva, da se priznajo in varujejo svete pravice člbveške svobode in dostojanstva ter da se primerno razdelijo dobrine in bogastva. Pravica tudi zahteva, da se ne delajo zapreke odrešibiemu delu Kristusove cerkve, ki je v blagor vsemu državljanskemu občestvu. Kjer pa se plemenito žezlo pravice zamenja z orožjem nasilja, s€ nihče ne sme čuditi, ako vidi na obzorju namesto zarje miru svetlikati se zubelj vojske. Vendar pa pravica sama še ne more-ohraniti miru, če se strogi in hladni pravici ne pridružuje ljubezen, ki poraja prcstovoljno bratovsko soglasje med Ijudmd. Šele v 1-iči te ljubezni se more dvigniti sonce pravega miru in hujskajočemu sovraštvii bo sledila pametna razaodnost, neumerjenemu tekmovanju prisrčno sodelovanje, nevarnemu razburjanju duš vedri mir duha. Vrnili se bomo k prijateljskim sporazumom, v katerih se upostevajo vsi pravični interesi vseh in v katerih vsak rad nekaj žrtvuje za višji skupni blagor človeštva. Katoliška cerkev ni kriva, namreč državljanske vojne v Španiji. Sedaj ob koncu državljanske vojne, ko je postalo očito, koliko zla in škode je ta vojna povzročila španskemu ljudstvu, se zopet vsiljiije vprasanje o povzročiteljih te strahovite vojne. Znano je, da so hoteli framasoni, socialisti in komunisti krivdo, ki jo nosijo sami, prevaliti na dmge, predvsem na katoliško cerkev. Kdo je kriv: ali tisti, ki mori, ali tisti, ki je bil umorjen; ali tisti, ki požiga, ali tisti, ki se mu je požgalo; ali tisti, ki ropa, ali tisti, ki je bil izropan? Morili, požigali in ropali so socialisti in komunisti, umorjeni so bili, oškodovani s požari in ropi katoličani. Kdo je torej kriv?. Popolno nedolžnost katoliške cerkve za špansko državljansko vojuo tudi spričuje znani veHki Iondonski dnevnik »Times«, ki piše med drugim to-le: »Za cerkev se more reči, da ima zelo malo odgovornosti, da je prišlo do državljanske vojne. Španska duhovščina je siromašna, bogastvo škofov je bajka, ki so jo pripovedovali marksistični agitatorji. Bogastvo cerkve je obstojalo v njenih dobrodelnih ustanovah, bolnišnicab. itd., ki so delale za splošni blagor; ustanovljene in vzdrževane od zasebnih prispevkov, so izpolnjevale praznino, ki jo je država pustila na tem polju. Cerkev je morda bila s preveliko potrpežljivostjo pokorna vladam, zato je državni predsednik Azana govoril pogrebno slovo španskemu katoUcizmu. Azana bi moral vsaj to znati, da je dolžnost vsake vlade, ki zasluži to ime, da zaščiti če ne visoke šole, pa vsaj nižje šole in dobrodelne uatanove cerkva v siromašnih delih velikih mest. V dimu, ki se je dvigal iz Vallecas in Cuatro Caminos v maju 1936, na robu Madrida, je bilo več uničeno kot cerkvene knjige in drugi cerkveni predmeti. Prižgana je bila baklja, ki je zažgala vso Španijo.«