/ REVIJA ZZB ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE / marec 2016 / cena 3 eur / letnik II / ISSN 2463-8218 Pogovor Janez Stanovnik Gibanje OF je nastalo zato, ker je odpor dan moje mladosti zorel in dozoreval v bazi, med ljudstvom. REPORTAŽA Ljubljana – zelena prestolnica Ljubljane Pot ob žici – zeleni prstan Ljubljane Sredi marca je Ljubljana prevzela laskavi naziv zelena prestolnica Evrope 2016, ker je po mnenju Evropske komisije v najkrajšem časovnem obdobju naredila največ sprememb v pravo smer. In tudi zaradi dolgoročnega načrtovanja, saj so, kot pravijo v Mestni občini Ljubljana, trajnostni razvoj mesta z oblikovanjem Vizije Lju­bljana 2025 zasnovali že leta 2007. // PIŠE IN FOTO: Jožica Hribar N agrada ima za Ljubljano ve­lik pomen, saj se je s tem umestila na evropski in sve­tovni zemljevid. Ljubljana je postala ena od turistično najbolj obi­skanih evropskih prestolnic, leta 2014 je imela rekordno število turistov in se je uvrstila med 100 najbolj trajnostno naravnanih destinacij na svetu. Vse leto bo torej slovenska prestolni­ca v znamenju zelene barve in dogod­kov, povezanih s trajnostnim in ljudem prijaznim načinom življenja. V MOL in Zavodu za turizem pripravljajo mno­žico prireditev s poudarkom na zele­nih ogledih mesta, in širitev območja, zaprtega za promet. Prireditve bodo potekale vse leto, njihov seznam pa je mogoče najti na spletnem naslovu: http://www.zelenaljubljana.si/ dogodki Za nas posebej zanimive pa bodo le­tošnje prireditve ob jubilejnem, že 60. pohodu ob žici. Dejstvo, da Ljubljano obkroža 34 kilometrov urejenih ze­lenih površin Poti spominov in tova­rištva oziroma zeleni prstan Ljubljane, kot je Pot poimenoval eden od njenih pomembnih graditeljev, Franc Kimo­vec - Žiga, daje mestu poseben pečat. Letošnji množični športno-rekreativni dogodek bo potekal od 5. do 7. maja, le nekaj dni zatem, ko se bomo na po­sebni slovesnosti spomnili 75. obletni­ce ustanovitve Osvobodilne fronte in pred praznovanjem obletnice osvobo­ditve mesta in 25. obletnice državne osamosvojitve Slovenije. Današnja Pot poteka po trasi, na kateri so 22. februarja leta 1942 na ukaz visokega komisarja za Ljubljan­sko pokrajino Emilia Graziolia in poveljnika 11. armadnega korpusa, generala Maria Robottija, okrog Lju­bljane začeli postavljati ograjo iz bo­deče žice in kolov, ki je pomenila po­skus, da bi glavno mesto italijanske province odrezali od vse pogostejših pojavov partizanskega upora in ga z racijami in aretacijami notranje očis­tili. A kmalu so ugotovili, da prihodov v mesto in izhodov iz njega ne bodo mogli ustaviti samo z bodečo žico, zato so uredili enajst cestnih preho­dov, imenovanih bloki, kjer je bil do­voljen prehod s posebno dovolilnico. Maja 1942 so začeli graditi ob žici še bunkerje, izselili so nekatere hiše za potrebe vojaške posadke, napeljali telefonsko in električno omrežje in do golega očistili površine ob žici. Nekaj mesecev pozneje so Ljubljano dodatno utrdili s postavitvijo stražar­nic, španskih jezdecev. Obroč okrog mesta je bil širok od osem do deset metrov in visok do dva metra. V obroču je bilo 206 bunker­jev, 69 večjih, enajst izpostavljenih, 53 manjših in 73 notranjih, stražilo pa jih je 1300 vojakov s 110 mitraljezi, trinaj­stimi minometi in dvanajstimi topovi. Tako zavarovanje je trajalo kar 1171 dni, do osvoboditve 9. maja 1945, saj so po kapitulaciji Italije obroč uporab­ljali in obnavljali Nemci. Po koncu vojne so večino bunker­jev odstranili, prvega pa so zakonsko zaščitili leta 1958. Leto pozneje so na nekdanjih blokih ob vpadnicah posta­vili spominska znamenja po zasnovi Vlasta Kopača, na začetku šestdesetih so traso označili s stebrički arhitek­ta Eda Ravnikarja, leta 1968 pa so jo spominsko zaščitili. Samostojna Slove­nija Poti ni bila naklonjena, eden prvih županov je dal pod krinko spomeniške zaščite požagati zaščitene spominske drogove. A številnim zanesenjakom, zbranim v društvu Zeleni prstan, je ob podpori meščanov uspelo ohraniti to izjemno kulturno, zgodovinsko in re­kreativno površino Ljubljane. Več na: zelena.prestolnica@ljubljana.si marec 2016 UVODNIK Šesti april 1941 // PIŠE: dr. Jože Pirjevec, predsednik zgodovinske komisije pri ZZB za vrednote NOB Slovenije K o so v Berlin prispele novice, da so v Beogradu 26. marca 1941 izbruhnile velike ljudske manifestacije iz protesta pro. ti odločitvi koalicijske vlade Cvetko. vić -Maček, da pristopi k paktu med Nemčijo, Italijo in Japonsko, da je bil v noči zatem izpeljan državni udar, ki ga je organizirala peščica letalskih ča. stnikov, da je moral regent, knez Pavle, oditi z družino v izgnanstvo in da je general Dušan Simović oblikoval novo vlado, je Hitler izgubil razsodnost. Skladno s svojim ihtavim značajem je takoj sklical svoje generale in jim dal nalogo, da vzporedno z operacijo Ma. . hitela na pomoč ogroženim Italijanom v Grčiji, organizirajo proti Jugoslaviji še operacijo Strafgericht – Kazen. Simović in njegovi zbegani sodelav. ci, ki so po nasvetu britanskih tajnih služb uprizorili državni udar, po pre. vzemu oblasti niso poslušali angle. škega premierja Winstona Churchilla, naj udarijo v Albanijo, se tam polastijo orožja okupacijske italijanske vojske, ki je bila v razsulu, in se pripravijo na odpor proti Wehrmachtu. Nasprotno, v Rim in predvsem v Berlin so sporo.čili, da se ne nameravajo odpovedati pravkar podpisanemu paktu, kar pa besnega Hitlerja ni pomirilo. Zaman so jugoslovanski voditelji iskali po. moč pri Sovjetski zvezi, s katero so leto prej navezali diplomatske stike .jenje nemškega vpliva na balkansko območje, čeprav jo je formalno še ve.zal pakt s Hitlerjem o nenapadalnosti, podpisan avgusta leta 1939 med zu.nanjima ministroma Molotovom in Ribbentropom. Stalin, ki nikakor ni hotel izzivati nacistične Nemčije, je v pomoč Jugoslaviji lahko storil samo eno: ponudil ji je pakt o medsebojni pomoči, ki naj bi signaliziral Berlinu, naj ne pretirava s svojim pohlepom po Balkanu. Toda ko je bil v zgodnjih urah 6. aprila 1941 podpisan ta doku.ment v Moskvi, so se nemški letalci že odpravljali, da iz postojank v Bol.gariji poletijo nad Beograd in ga bom.bardirajo. Na cvetno nedeljo se je v treh zapo.rednih sunkih to tudi zgodilo: približ.no pet tisoč ljudi je umrlo, mesto pa je bilo v ruševinah. V naslednjih urah je Wehrmacht že prestopil mejo pri Ma.riboru in začel prodirati proti Zagrebu. Jugoslovanska vojska se v bistvu ni uprla, vlada s sedemnajstletnim kra. ljem Petrom II. na čelu je zbežala v Grčijo pod britansko okrilje, njen pred.stavnik, general Danilo Kalafatović, pa je bil 17. aprila prisiljen podpisati kapitulacijo. Medtem sta se na Dunaju .trop in njegov italijanski kolega Gale.azzo Ciano in si po Hitlerjevih navo.dilih razdelila Jugoslavijo. Kar zadeva naše dežele, so Nemci zahtevali zase Štajersko in Gorenjsko, ki so ju ime. li za del svojega etničnega ozemlja, Italijanom pa so prepustili Ljubljano, Notranjsko in Dolenjsko. Prekmurje so dodelili Madžarom. V strašni stiski, v kateri se je znašel slovenski narod, ki mu je v najbolj. šem primeru grozilo hlapčevstvo, v najslabšem pa izginotje, so meščan.ske stranke skušale poiskati najprej zaščito pri Nemcih v upanju, da jim bodo ti zagotovili avtonomijo v okvi.ru tretjega rajha, ko pa so se te iluzi.je izjalovile, so se obrnile na Italjane. Niso računale na slovensko, predvsem intelektualno, mladino, ki ni bila prip.ravljena kloniti brez odpora. Zgodilo se je nekaj, kar je v dvajsetih in tride.setih letih napovedovalo že tigrovsko gibanje na Primorskem. Mladi fantje in dekleta so pograbili za orožje in sre.di zasužnjene Evrope, ko se je zdelo, da se pred zmagovitim Hitlerjem ne more nihče braniti, prižgali iskro upo.ra. Z njimi je slovenski narod dosegel mutacijo, ki mu je dovolila, da stopi v zgodovino Evrope kot zrel osebek. BESEDA 6 - 7: Kolumna: Jože Poglajen: Miti in mitingi osamosvojitve Martin Premk: O »razdvojenem narodu« 8 – 10: Aktualno: Slovenska gospodarska rast in stabilnost Pobuda za Zavezništvo proti revščini Pravica do pitne vode v ustavo 11 – 13: Naš pogovor: Janez Stanovnik: urednik Slovenskega zbornika 2016 14 – 16: Pripovedi: Vilma Jenko: Moji spomini na vojno v Tržiču Milan Štibelj: Z ranjencema na pot 17 – 18: Reportaži Dedni vrh pri Makolah Dolina Lobnice nad Kokro 19 - 22: Dogodki 23-24: Pisma 25 – 26: Jubileji 27 – 39: Sporočila ZZB za vrednote NOB Slovenije 40 – 41: Imeli smo ljudi SVOBODNA BESEDA je revija ZZB za vrednote NOB Slovenije za domoljubna, socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu. Izhaja vsak zadnji petek v mesecu. Izdajatelj: ZZB za vrednote NOB Slovenije Zanj: Tit Turnšek, predsednik Uredniški odbor: Janez Alič (predsednik), dr. Maca Jogan, Božo Kovač, Mitja Meršol in Rok Židanik. V. d. odgovornega urednika: Slavko Grčar Jezikovni pregled: Mirjam Furlan Lapanja Naslov uredništva in naročnin: ZZB za vrednote NOB Slovenije, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana Cena: 3 € letna naročnina: 36 evrov, trimesečna naročnina: 9 evrov telefon: (01) 434 44 45; fax: (01) 434 41 17 elektronski naslov: svobodna.beseda@gmail.com ISSN 2463-8218. Transakcijski račun: SI56 0201 0001 8541 225 Davčna številka: SI 84151714 Tisk: Schwarz print, d. o. o. Ljubljana 3 NOVICE Počastili so dan žena Mestni odbor ZZB za vrednote NOB Ljubljana je tudi letos v Cankarjevem domu za svoje članice pripravil kulturno pri.reditev ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žena, ki je pote.kala pod pokroviteljstvom ljubljanskega župana Zorana Jan.kovića. Župan je tudi nagovoril zbrane in se zahvalil vsem ženskam, ženam, dekletom, materam, babica in taščam za njihov prispevek tako med narodnoosvobodilnim bojem kot tudi danes. Slavnostna govornica je bila Anja Kopač Mrak, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnos.ti, ki se je v svojem nagovoru sprehodila od časov, ko so se ženske šele borile za svoje pravice, prek obdobja druge sve.tovne vojne, ko so nosile izjemno breme, pa vse do sodobnih časov, ki ljudem na splošno niso naklonjeni. V prisrčnem kulturnem programu, ki ga je povezovala Moj.ca Poredoš, so s pesmijo navdušili člani Partizanskega pev.skega zbora. Prav tako pa mladi ljubljanski recitatorji, pevci in glasbeniki. Članice ZZB so povsem napolnile dvorano, med njimi pa je bilo poleg nekdanjih bork, taboriščnic, internirank, izseljenk in ilegalk tudi veliko njihovih hčera in vnukinj. Prire.ditve se je udeležilo tudi vodstvo ZZB za vrednote NOB Slo.venije in mestne borčevske organizacije. V preddverju pa so člani organizacije Študentska iskra mimoidočim delili zgiban.ko, v kateri so pojasnjene osnovne značilnosti ženskih gibanj in prizadevanj za enakopravnost spolov. J. H. 101 leto Antona Vratuše 21. februarja je 101 leto dopolnil Anton Vratuša, najstarejši slo. venski borec NOB, taboriščnik in partizan, član Slovenske akade.mije znanosti in umetnosti. Kljub častitljivi starosti še vedno veliko bere in piše ter predava, posebej, ko ga pot zanese v njemu ljubo Prekmurje. Vratuša se je rodil v Dolnjih Slavečih v občini Grad. Lani, ob njegovem 100. rojstnem dnevu, so se mu rojaki oddolžili z znanstveno monografijo z nas.lovom Jezikovna in literarna mi. sel Antona Vratuše. Izdali sta jo Ustanova dr. Šiftarjeva fundaci.ja in Pomurska akademsko znanstvena unija, njen izid pa je podprlo tudi Ministrstvo za kulturo. Monografija je razdelje.na na več poglavij, v katerih so različna področja Vratuševe.ga dela predstavili mnogi avtorji. V monografiji pa je Tadej Bajt, predsednik SAZU, za Vratušo zapisal pomenljiv stavek: »Vsak dan mu je delaven!« J. H. Izza parlamenta Pri Založbi Modrijan je na začetku leta izšla zanimiva knjiga z naslovom Izza parlament. Njen avtor je Jure Gašparič, zgo­ dovinar mlajše generacije (letnik 1977) z Inštituta za novejšo zgodovino, knjiga pa ima podnaslov Zakulisje jugoslovanske skupščine 1919-1941. To je že Gašparičeva druga knjiga o obdobju Kraljevine Hugoslavije, leta 2007 je namreč pri isti založbi že izšlo delo SLS pod kraljevo diktaturo – Diktatura kralja Aleksandra in politika Slovenske ljudske stranke v letih 1929-1935. V knjigi avtor bralcu predstavi delovanje jugoslovanske.ga parlamenta in ga popelje skozi različne pasti parlamen.tarnega dogajanja, v razpravni dvorani srečujemo skregane in glasne poslance, ki so se pogosto zmerjali, povzročali škandale in se dvakrat tudi streljali. Raznovrstnega nasilja je bilo torej veliko. In seveda avtor ne zaobide tudi korupcije, kupovanja glasov in raznih drugih mahinacij. Kot pravi, so poslanci, ki so prihajali iz vse Jugoslavije in so bili različnih položajev, izobrazbe in nazorov, politiko dojemali kot polje nastopaštva. »Parlament je bil prostor izražanja konfliktov, ne pa prostor njihovega reševanja,« je poudaril Jure Gašparič. Na predstavitvi sta spregovorila tudi dolgoletni poslanec Miran Potrč in vodja poslanske skupina SMC Simona Kustec Lipicer, največ vprašanj zanju pa je seveda bilo, ali se danes v parlamentu dogajajo podobne oziroma enake zgode in ne.zgode? Miran Potrč je poudaril, da tudi današnji parlament oziroma državni zbor deluje podobno, razlike pa so v tem, da sta v njem zagotovljena javni red in mir, poslanci ne smejo nositi orožja, po njegovem pa je v našem državnem zboru tudi precej manj konfliktov. Simona Kustec Lipicer pa je .dovine in menila, da so za slabo mnenje volivcev o slovenski aktualni politiki krivi tudi poslanci, ki so pod stalnim nadzo.rom javnosti, razhajanja med njimi pa so v zadnjem obdobju pretežno na ideološki ravni. J. H. marec 2016 Ustanovljen Odbor mladih borcev Na pobudo Pokrajinskega sveta ZB NOB severne Primorske so se konec januarja v Novi Gorici sešli predstavniki mladih, ki se zavzemajo za vrednote NOB. Prisotni so bili predstavniki vseh združenj severne Primorske, in sicer: ZB Ajdovščina-Vipava, ZB Bovec-Kobarid-Tolmin, ZB Idrija-Cerkno in OZB Nova Gorica. ..ženj. Udeležba predsednika ZZB in predsednikov združenj je bila izraz zavedanja vodstev o pomembnosti vključevanja mladih v ohranjanje vrednot NOB med mladimi. Predsednik Tit Turnšek je v uvodu opisal naloge Zveze združenj borcev za vrednote NOB. Orisal je zgodovinsko vlogo partizanov v drugi svetovni vojni, v času NOB ter pri.spevek slovenskega naroda pri odporu proti fašističnemu in nacističnemu okupatorju v letih 1941–1945. Obsodil je rav.nanje nekaterih zdajšnjih političnih struktur, ki hočejo prika.zati odpor večine slovenskega naroda proti okupatorju kot komunistično revolucijo in prikazati sodelavce okupatorjev kot domoljube. Predsedniki združenj so mladim predstavili delovanje zdru.ženj borcev za vrednote NOB. Mladim borcem za vrednote NOB so izrazili vso podporo pri prihodnjem delu. Poudarili so vrednote Osvobodilne fronte iz leta 1941, zdajšnje proble.me navidezne demokracije in težave mladih. Svoboda in de.mokracija sta danes deklarirani kot pravici vseh ljudi. Priso.tni so se vprašali, kakšni pravica in svoboda sta to, če mladi ne dobijo ustreznih služb in je njihova nezaposlenost najbolj pereča težava. Politika se ukvarja sama s seboj, ne odpravlja socialnih, družbenih in gospodarskih težav. Iz leta v leto se veča število revnih in na drugi strani število bogatih, ki so si na tajkunski način pridobili premoženje. Mladi so izrazili svojo pripravljenost za podporo in širjenje vrednot NOB. Številni med njimi so dijaki in študenti. V šolah so zelo malo izvedeli o NOB. Nekateri predavatelji bolj pou.darjajo komunistično revolucijo in dogajanje po vojni. Tudi .liko dejanje slovenskega naroda. Na sestanku so se dogovorili, da za koordinatorja Odbora mladih borcev za vrednote NOB do pravno formalne usta.novitve z zborom imenujejo Igorja Mlakarja iz Idrije in Blaža Škrlja iz Nove Gorice za njegovega namestnika. Pobude in predlogi mladih bodo oblikovali v posebnem pro.gramu dela v obdobju 2016/17. Sprejet je bil sklep, da obli.kujejo predloge po združenjih do konca februarja. V marcu bo sklicana seja odbora mladih. Na to srečanje bodo mladi borci povabili tudi druge enako misleče, tako da bodo iz vsa.kega združenja v odboru najmanj dva ali trije člani. Odbor bo deloval kot koordinacijsko telo, glavne dejavnosti bodo izvajane v okviru združenj. Taka decentralizirana oblika de.lovanja zagotavlja dobro delo. Sodelujoči pa so ob koncu izrekli obžalovanje, da se srečanja ni udeležil nihče iz Mladinske komisije pri ZZB NOB. Rino Velikonja OBVESTILO NAROČNIKOM Na vprašanja nekaterih bralcev o naročanju revije Svobodna beseda sporočamo, da je plačana položnica enakovredna naročilnici. Kdor je oziroma bo plačal položnico za naročnino Svobodne besede, je oziroma bo s tem izrazil voljo, da želi biti naročnik na Svobodno besedo. Pošiljanje naročilnice zato ni potrebno. Uredništvo OBVESTILO Naslednja številka Svobodne besede bo zaradi praznika izjemoma izšla že v petek, 22. aprila 2016. POJASNILO Podatki o hiši Cesta 27. aprila 51. Vidmarjeva vila na Cesti 27. aprila 51 je bila najprej v lasti Josipa Vidmarja starejšega (1859-1950), ki je bil dežnikar in lastnik »prve kranjske tovarne dežnikov.« Nikoli ni bila v lasti Josipa Vidmarja, esejista in literarnega kritika (1895-1992)! Josip Vidmar starejši, je vilo kupil okoli leta 1930 in v njej živel v pritličju do svoje smrti. V prvem nadstropju je stanoval Josip Vidmar, mlajši, takrat še dramaturg. V tem stanovanju je bila 26/27. 4. 1941 ustanovljena Osvobodilna front. V stanovanju v drugem nadstropju je živela Ivana Skrbinšek, roj. Vidmar, ki je bila tedaj še poročena z Milanom Skrbinškom, igralcem. Ker je leta 1946 postal Josip Vidmar predsednik prezidija republike Slovenije, je vlada RS preuredila Dukićevo vilo (Cesta 27. aprila 1) v rezidenco, po letu 1953 v stanovanje, po letu 1975 pa v pet stanovanj. V Dukićevi vili je Josip Vidmar ostal do svoje smrti leta 1992. Nikoli ni posedoval nobene nepremičnine! Ko je Josip Vidmar starejši leta 1950 umrl, se je njegovo premoženje delilo na sedem dedičev (Milan Vidmar, Mila Favai, Stane Vidmar, Ivana Skrbinšek, Josip Vidmar mlajši ter Ciril in Meta Vidmar). Milan In Josip Vidmar sta se odrekla dedovanju v korist Ivane Skrbinšek. Po smrti Mete Vidmar se je nato premoženje, v katero je spadala tudi vila na Cesti 27. aprila, razdelilo le na dediče (oz. njihove potomce): Ivano Skrbinšek, Milo Favai, Staneta Vidmarja in Cirila Vidmarja in se razdrobilo nekako na stopetindvajsetine, zato ni bilo ne moči ne volje, da bi se namembnost hiše spremenila. Zadnji poskus slovenske Socialistične zveze je naletel na odpor nekaterih lastnikov. Od vseh teh lastnikov sta hišo končno odkupila in jo adaptirala Gorazd in Lara Jančar. Josip Vidmar, esejist in literarni kritik, ni nikoli posedoval nobene hiše, niti hiše, ki mu jo pripisujete, zato vas prosim, da prenehate s to dezinformacijo. Živa Vidmar, Ljubljana KOLUMNA Jože Poglajen Miti in mitingi osamosvojitve P ametni ljudje se ob okroglih obletnicah rojstva svoje države veselijo doseženega in se spomnijo zaslužnih. Toda državne proslave pri nas so bolj podobne pogrebom, tiste opozicijsko paralelne pa strankarskim mitingom. Tudi letos se je začelo proslavljati na mitingaški način, ko nekateri osa­mosvojitelji vsiljivo ponujajo samo svojo resnico. Pri tem jim ni tuje retuširanje polpretekle zgodovine, podobno tistemu, ko so na arhivskih fotografijah postroja 3. bataljona 27. zaščitne brigade TO (prej Brigada Edvarda Kardelja, pozneje Janšev Moris) tik pred božičnim plebiscitom decembra 1990 v Koče­ vski Reki nevidne domoljubne roke s kap teritorialcev zbrisale rdeče zvezde. Vse to obvezno spremlja paranoično in žolčno Veliko bolj celovito in predvsem pošteno (kar ni isto kot urav­noteženo) ter drugačno sliko od mitov, ki jih prodaja »Janšev klan«, nam razkriva najnovejša knjiga Mateja Šurca Preva­rana Slovenija z zgovornim podnaslovom Domoljubje, zapi­sano z ničlami. Ne le ta knjiga, tudi številni drugi dokumenti in pričevanja odstirajo zaveso nad dogajanji v letih od 1990 do 1992 in mečejo marsikatero senco na »heroje« osamosvo­jitve. Glede na četrtstoletno zgodovinsko odmaknjenost bi bil najbrž že čas, da se vprašamo, zakaj se je jastrebom v vrhu slovenske politike z Janšem na čelu tako zelo mudilo z od­cepitvijo iz Jugoslavije. Kmečka pamet bi narekovala premi­slek, kajti berlinski zid je takrat že padel, Jugoslavija je očitno sama od sebe razpadala, pospeške pa so temu dajali Milo­ obračunavanje s pravimi in še bolj z namišljenimi poli­ tičnimi nasprotniki v obliki neulovljivih, a zato toliko bolj strašljivih duhov, kot so denimo »izdajalski Ku­čanov klan«, rdeča mafija, udbomafija, omrežja in kar je še takšnih priročnih poli­tičnih strašil. Tako je vodja SDS na ne­davnem Pučnikovem simpo­ziju v Slovenski Bistrici veči­no svojega govora, kot je po- Dokumentirano dejstvo je, da je generalštab JLA na seji predsedstva SFRJ 30. junija 1991 predlagal vsesplošen vojaški napad na Slovenijo. A napad je na presenečenje številnih preprečil srbski član predsedstva in najožji Miloševićev sodelavec Borisav Jović. ševićevi in Tuđmanovi načr­ti o velikih Srbiji in Hrvaški, v katerih pa Slovenije sploh ni bilo. Še več, dokumenti in pričevanja razkrivajo, da sta Slobodan Milošević in Milan Kučan januarja leta 1991 v Beogradu govorila o tem, da Slovenija lahko mirno odide iz Jugoslavije, Slovenija pa Srbiji prizna pravico, da vsi Srbi živijo v eni (srbski) drža­ vi. Navsezadnje je dokumen­tirano dejstvo, da je general- štab JLA na seji predsedstva ročalo Delo, namenil iskanju krtov, veleizdajalcev, dezerterjev in nasprotnikov osamosvojitve. Pri tem ni skoparil s konkretnimi imeni nekdanjih kolegov v Demosu, ki da so imeli debele dosjeje v arhivu Udbe. Ko je Janša govoril o domnevno senčnih straneh tistega časa, seveda ni omenjal nelegalnega in nesramno oderu­škega prodajanja orožja in vojaške opreme na Hrvaško in v BiH pod njegovo taktirko in v času, ko so to orožje krvavo potrebo­vali slovenski teritorialci in policisti. Še manj je seveda omenjal, kam so izpuhtele desetine milijonov nemških mark gotovine, ki so jo preštevali kar v pisarni šefa vojaške tajne službe Andreja Lovšina, znanega tudi kot »gospod šest odstotkov«. Janši je več kot dvajset let uspevalo orožarsko afero, ki je mati vseh afer (in če hočete, največji madež osamosvojitve), porivati pod preprogo molka »bratov v orožju«, toda nova dejstva in orožarske pove­zave v drugih oblikah počasi vendarle prihajajo na dan in Jan­ša, Bavčar, Lovšin imajo vse večje težave pri pojasnjevanju, od kod jim tako veliko premoženje oziroma gotovina na bančnih računih. Ker je zadeva zastarala, akterjem zaradi te nezakonite trgovine ne grozi več celica na Dobu, a jim od moralnega osa­mosvojitvenega kredita ostaja zgolj še drobiž. marec 2016 SFRJ 30. junija 1991 predlagal vsesplošen vojaški napad na Slovenijo. A napad je na presenečenje številnih preprečil srb­ski član predsedstva in najožji Miloševićev sodelavec Borisav Jović. Težko je verjeti, da takratno vodstvo Slovenije, v katerem sta glavno besedo imela Janša in Bavčar, tega ni vedelo. Vsaj za zgodovino slovenskega naroda je torej umestno vpraša­ nje, ali bi Slovenija lahko (p)ostala samostojna država brez vojaških spopadov in gospodarskih blokad, če bi s plebisci­tom in posledično razglasitvijo države nekoliko počakali na razplet dogodkov v Jugoslaviji, na katere – razen omenjene sramotne trgovine z orožjem – tako in tako ni imela nobene­ga resnega vpliva. Povezano z odgovorom na to občutljivo vprašanje se postavlja novo, morda še pomembnejše: bi se v tem primeru slovenska država razvijala drugače, kot se je? Bi morda denacionalizacijo in privatizacijo izpeljali druga­če, bolj v korist vseh državljanov in ne le peščice izbranih? No, kot zdaj kaže, bomo na prave odgovore morali še po­čakati. KOLUMNA Martin Premk O »razdvojenem narodu« K njigo o »razdvojenem« narodu je že pred ne­kaj časa objavila zgodovinarka, ki se je k nam vrnila z nalogo opravičevati zločine Katoliške cerkve in izdajstvo ljubljanskega knezoškofa. Dogodke iz druge svetovne vojne je na vsak način hotela izkoristiti za povzročanje zdrah in delitev, ki koristijo samo oblastnikom. Na žalost se je med »begunsko krizo« res pokazalo, da so ljudje razdeljeni, a te delitve imajo povsem druge vzroke, kot so to be­ gunci ali še najmanj druga svetovna vojna. Delitve v času druge svetovne vojne je sicer nazorno opisal že ameriški pisatelj Kurt Vonnegut, ki je sam preživel njene grozote. Zaznal je, da je bilo takrat približno deset odstotkov ljudi ne glede na vse okoliščine okrutnih in brezbrižnih, deset odstotkov pa na glede na vse dob­rih in usmiljenih, vsi drugi so sledili enim ali drugim. Približno domujejo večinoma ljudje, ki jim v imenu lastnih koristi niso tuji podtikanje, spreobračanje, ponarejanje, potvarjanje, ža­ljenje in grabljenje, bi lahko kratice te stranke namesto poli­ tične organizacije označevale kar psihiatrično diagnozo. Če ne zaradi drugega, pa zato, ker njeni partijski funkcionar­ ji svoje početje vedno skrivajo s kazanjem na »sovražnike«, enkrat so to »komunisti«, drugič pa begunci ali »Neslovenci«. Ko pa odpove vse drugo, se zatečejo k »domoljubju«, ki ga je angleški mislec Samuel Johnson že v osemnajstem stoletju prepoznal kot »zadnje zatočišče podležev«. V tem okviru je treba razumeti tudi pozive k ustanovitvi neke »nacionalne garde«, ki naj bi nas branila pred »begunci«. Usta­novitev takšne garde, kot si jo želijo v »najbolj pošteni stranki«, je vojaško popolnoma neizvedljiva, razen če za »nacionalno gardo« razglasimo kar Lovsko zveze Slovenije. So pa take po­ takšna delitev se je razkrila tudi ob zadnjih dogodkih v Šenčur­ju in v Kotnikovi ulici v Ljublja­ni, kjer so »domoljubi« naspro­tovali beguncem, ki jih še nikoli niso niti videli, kaj šele da bi jih ti ogrožali. Ta »razdvojenost« je tudi tokrat pokazala, da so ljudje razdvojeni le na tiste, ki sovražijo, in na tiste, ki jim ni Ta »razdvojenost« je tudi tokrat pokazala, da so ljudje razdvojeni le na tiste, ki sovražijo, in na tiste, ki jim ni vseeno za soljudi. bude odlične za raz­pihovanje sovražnosti in vcepljanje občutka ogroženosti. Velikemu vodji »najbolj poštene stranke« bi bila potem seveda namenjena vlo­ ga »rešitelja naroda«. Izkoriščanje človeških čustev ali neizobraže­ vseeno za soljudi. Kateri so tisti, ki žal premorejo le sovraštvo in jim ni mar za druge ter očitno to sovraštvo vlečejo še iz obdobja druge svetovne vojne, pa sta pokazala tudi prisotnost nacistič­no-domobranskega plakata in ne nazadnje priseganje na trak­ torje in narodnozabavno glasbo. Tudi med drugo svetovno vojno so na stran sovraštva zvabili predvsem ljudi z zaostalih kmečkih območij, ki jim je pogled segel le od cerkvenega zvonika do konca njive. Nekaterim je obzorje tudi danes ostalo enako omejeno in jih še vedno skrbijo le lastne koristi. Takšna »razdvojenost« v svojem bistvu nima nikakršnih temeljev v politiki ali celo zgodovini (saj je večina ljudi niti ne pozna prav dobro), temveč so osnove takih delitev v psihologiji (ali socialni psihologiji) in kulturi ljudi. Strankar­ska politika le s pridom izkorišča psihologijo in čustva ljudi ter namenoma podpihuje sovraštvo in delitev ljudi na naše in vaše, na tuje in domače ter na manjvredne in večvredne. Med strankami, ki so takoj skušale izkoristiti sovraštvo (ali pa vsaj strah) pred begunci, je bila seveda najglasnejša »najbolj poštena stranka« v Sloveniji. Glede na zgodovino te stran­ke, v kateri pod trdim vodstvom spreobrnjenega predsednika nosti za spodbujanje delitev in sovražnosti pa ni značilnost samo »najbolj poštene stranke«, čeprav pri tem početju res naj­bolj izstopa. Ljudi, ki jih skrbijo le lastne koristi in so popolno­ma brezbrižni do soljudi, lahko najdemo v vodstvih večine po­litičnih strank ali sorodnih »društveno-političnih organizacij«. Na žalost smo se znašli v družbenem redu, ki v imenu vsemo­gočnega bankirstva oziroma kapitala za voditelje postavlja le ljudi, ki povsem brezbrižno do soljudi vladajo v imenu poh­lepa oziroma lastnih koristi. Večina predsednikov vlad ali mi­nistrov (poglejmo le primer našega evropskega komisarja) se po končanih mandatih znajde v vodstvih kakšnih »uspešnih podjetij« ali mednarodnih korporacij. Za nagrado, ker so iz­žemali ljudi in jih hkrati prepričevali, da živijo v »najboljši mogoči družbi«, ter jih zasipali z nepomembnimi ali celo laž­nimi informacijami, da bi jih z raznimi »delitvami« odvračali od resničnih težav. Edine delitve, ki bi »razdvajale ljudi«, ne bi smele sloneti na davno minuli zgodovini ali namišljenih sovražnikih. Ljudje bi se morali deliti le na tiste, ki želijo na­predek in pomagati sočloveku, ter na tiste, ki jim je mar samo zase in so brezbrižni do soljudi. Vse »razdvojenosti« pa bi bile končane, ko bi prevladali prvi. AKTUALNO Gospodarstvo Gospodarska rast in stabilnost Lani je bil slovenski BDP, merjen v evrih, za 3,3 odstotka (1,2 mi­ lijarde evrov) večji od leta 2014. Gospodarska rast se je leta 2015 nekoliko umirila. Znova je namreč začela upadati gradbena de­javnost. Ob očitno potrebnih projektih s tega področja (tretja in četrta razvojna os, druga cev Karavanškega predora, povečanje zmogljivosti železnic …) gre za neracionalno ravnanje naše go­spodarske in razvojne politike. Povečevanje BDP v Sloveniji je po koncu finančne krize povezano s hitro in stabilno rastjo izvoza. // PIŠE: France Križanič V letu 2015 je naš BDP (merjen v evrih) prvič po začetku kri­ze presegel svojo raven v letu 2008, če pa upoštevamo in­flacijo, je bil realno vendarle še za štiri odstotke manjši. Slovenija je imela krizo dvojnega dna. BDP je najprej leta 2009 upadel zaradi zmanjšanja izvoza med svetovno recesijo, sledila je počasna rast in spet upad v letih 2012 in 2013. Vzro­ki zanj so bili notranje slovenske narave, šlo je za hude napake gospodarske poli­tike. Že julija 2010 je začela Banka Slo­venije z zaostreno regulacijo (povečanje zahtevanega količnika kapitalske ustre­znosti poslovnih bank – razmerja med kapitalom in danimi posojili) omejevati posojila gospodarstvu. Po nastopu druge Janševe vlade se je v letu 2012 zmanj­šala javna poraba (zloglasni ZUJF), obe­nem pa se je začel ustvarjati gospodar­ski pesimizem z negativnim vplivom na osebno porabo. Na dnu krize (leta 2013) je bil slovenski BDP realno skoraj za de-set odstotkov manjši kot leta 2008 in za tri odstotke nižji kot leta 2011. Sledila je za protagoniste krize nepričakovana rast BDP v letih 2014 in 2015. Zaposlenost Anketa, izvedena po metodologiji Med­ narodne organizacije dela, kaže, da je bilo v zadnjem četrtletju leta 2015 v Sloveniji 914 tisoč delovno aktivnih oseb (od tega je bilo v tem četrtletju registriranih povprečno 808 tisoč oseb, preostali pa so bili dejavni v neformal­nih oblikah dela). Skupno število delov­no aktivnih se je od zadnjega četrtletja leta 2013 (dno krize) povečalo za 4000, a še ni doseglo primerljive ravni na kon­ marec 2016 cu mandata Pahorjeve vlade (19 tisoč manj) kaj šele pred nastopom finančne krize 2008 (87 tisoč manj). Tudi če upoštevamo neformalne obli­ke dela, je v naši državi 84 tisoč brezpo­selnih. Od zadnjega četrtletja leta 2013 se je to število zmanjšalo za 13 tisoč (13 odstotkov). Mednarodno primerljiva V letu 2014 so se sredstva za raziskave in razvoj v Sloveniji skrčila za 45 milijonov evrov (za pet odstotkov). Gospodarstvo sicer še vedno povečuje sredstva za to dejavnost, jih pa po letu 2011 zmanjšuje država. stopnja brezposelnosti v Sloveniji je 8,4 odstotka (v povprečju evrskega obmo­čja je precej višja). Prejšnje leto je pri nas upadla za 1,2 odstotne točki. Notranje ravnotežje V Sloveniji je deflacija, ki jo lahko sprem­ljamo od julija leta 2013. V nekaterih me­secih se cene življenjskih potrebščin sicer sezonsko povečajo, nato pa spet znižajo. Med februarjem leta 2015 in februarjem leta 2016 so upadle za 0,7 odstotka. De­flacijski pritisk kaže na pomanjkanje pov­praševanja, posledično pa na neustre­zno gospodarsko politiko. V Sloveniji ga povzročajo nenormalno močno (tudi z vidika evrske skupine) omejevanje kredi­tov gospodarstvu in posledično glede na ustvarjene prihranke premajhne naložbe, osebna in javna poraba. V evrski skupini je ta pritisk manjši in povezan z neprip­ ravljenostjo na uvedbo evrskih obveznic. Evropska centralna banka jih postopoma uvaja s projektom »kvantitativnega spro­ ščanja«, ki pa še ni vplival na rast javne in osebne porabe v državah članicah in s tem na vnovično konjunkturo. Slovenija in evrska skupina imata v zunanji menjavi znaten presežek, zato se morebitna ko­njunktura ne bo kmalu končala ob omeji­tvah ponudbe in s pospešeno inflacijo. Zunanje ravnotežje Leta 2015 je bil saldo tekočega računa slovenske plačilne bilance (poleg izvo­za in uvoza dobrin upošteva tudi pre­ jemke in plačila iz naslova različnih vrst dohodkov – plače, obresti, licence … pa transferje ipd.) pozitiven za 2,8 milijarde evrov (sedem odstotkov BDP – rezultat je za dobro odstotno točko boljši od leta 2014). Slovenski izvoz blaga in storitev je bil lani kar za 45 odstotkov (dobrih 10 mi­lijard evrov) večji kot leta 2009 ter skoraj za 20 odstotkov (pet milijard evrov) večji kot med svetovno konjunkturo leta 2008. Če bi z ustrezno kreditno politiko sprosti­li naložbe in olajšali podjetjem dostop do obratnih sredstev, bi imeli manjši prese­žek v menjavi s tujino (rast domače pora­be bi vplivala tudi na večji uvoz), vendar pa precej višji BDP in večjo zaposlenost. Na rast slovenskega izvoza vplivajo zlasti kvalitativni dejavniki gospodarje­nja. V letu 2014 (zadnji podatek) je naša država za raziskave in razvoj namenila 890 milijonov evrov. To obsega 2,4 od­stotka našega BDP in nas po tem kriteri­ju uvršča na šesto mesto med članicami EU (boljše so: Finska, Švedska, Danska, Nemčija in Avstrija). V letu 2014 so se sredstva za raziskave in razvoj v Slove­niji skrčila za 45 milijonov evrov (za pet odstotkov). Gospodarstvo sicer še ved­no povečuje sredstva za to dejavnost, jih pa po letu 2011 zmanjšuje država. Do leta 2014 so se njene naložbe v ta namen znižale za 88 milijonov evrov ali za 31 odstotkov. To je gibanje v nepra­vo smer oziroma postopno odpravljanje tistega dosežka socialdemokratske vla­de, zaradi katerega imamo rast izvoza in vnovično rast BDP kljub restriktivni monetarni in fiskalni politiki. AKTUALNO Seja sveta ZZB NOB 3. marec 2016 Pobuda za Zavezništvo proti revščini Predsedstvo Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je na predlog Sveta ZB obravnavalo na seji 3. marca 2016 vpra­šanje širjenja in poglabljanja revščine v Republiki Sloveniji. V prepričanju, da imamo v naši državi vse možnosti za bistveno zmanjševanje revščine, če je že odpraviti ne moremo, smo dali pobudo za nacionalni projekt Zavezništvo proti revščini. V zavezništvo bi povabili vse, ki si ne glede na svojo poli­tično pripadnost in nazorsko prepričanje kakor koli želi­jo prizadevati za zmanjšanje revščine. Namen zavezništva pa bi bil ustvariti pozitivno družbeno ozračje za korenite spremembe socialne politike in za spre­jem ustrezne zakonodaje s ciljem, da bi vse spremembe uresničili vsaj do leta 2023. Za ta namen smo organizirali iniciativ­ni sestanek predsednikov (predstavni­kov) Zveze svobodnih sindikatov Slove­nije, Zveze društev upokojencev Slove­nije, Zveze prijateljev mladine Sloveni­je, Sekcije za promocijo univerzalnega temeljnega dohodka in Rdečega križa Slovenije. Na sestanku smo se dogovo­rili o javnem povabilu za pridružitev za­vezništvu proti revščini in za druge pot­rebne začetne ukrepe te akcije. Naša ideja o zavezništvu proti revščini temelji zlasti na ugotovitvi, da je Slove­nija po svoji ustavi socialna država. Zato ima uveljavljeno ureditev, ki s številnimi socialnimi sistemi in transferji blaži so­cialne stiske in uveljavlja družbeno soli­darnost na področju pokojninskega, in­validskega in zdravstvenega varstva in zavarovanja, socialnega varstva, vzgoje in izobraževanja, zaposlovanja in še kje. Pa vendar je kljub temu v Sloveniji še vedno 290.000 (14,5 odstotka) državlja­nov, ki živijo pod statističnim pragom tveganja revščine, in številni ne more­jo preživeti brez neposredne pomoči Rdečega križa, Karitasa in drugih do­brodelnih organizacij. Veliko je zgodb o lačnih otrocih, množita se beračenje in brezdomstvo. Socialne stiske močno povečujeta tudi velika brezposelnost in spreminjanje socialnih pomoči v »poso­jilni sistem«. Vsi ti pojavi so toliko bolj boleči ob sorazmerno visokem družbe­nem in življenjskem standardu večine slovenskega prebivalstva in ob dejstvu, da je slovenska država članica EU in OECD in je kljub svojim gospodarskim in finančnim težavam uvrščena med 30 najbolj razvitih držav na svetu. Pretežni del omenjene socialne revšči­ne lahko odpravimo s preureditvijo so­cialne politike in socialnih transferjev z zavestjo, da tu ne gre le za neproduk­tivno porabo, marveč za močan moti­vacijski in kohezijski dejavnik, ki lahko zelo spodbudno deluje tudi na družbe­no produktivnost. Odločilne pri tem pa so gospodarska rast ter druge finančne in gospodarske možnosti. Nujna je tudi družbena volja za temeljite spremem­be in konkretne ukrepe. Zavezništvo proti revščini naj bi bilo pomemben dejavnik v tej smeri. Temeljita sprememba, ki bi jo lahko uresničili s posebnim celovitim zako­nom, bi bila uvedba univerzalnega te­meljnega dohodka državljanov (UTD). Ta bi nadomestil vse sedanje transfer­je (socialne pomoči, otroške dodatke, štipendije, subvencije, nadomestila za čas brezposelnosti itd.), poenotil bi sis­tem, močno zmanjšal administracijo in odpravil občutek ponižanosti sedanjih prejemnikov socialnih pomoči, povečal pa bi tudi socialno varnost zaposlenih. Dodatno bi morali zagotoviti, da bi ob vseh izplačilih osebnih dohodkov brez izjem vsi vplačevali tudi vse prispev­ke, ki bi jih prav tako brez izjem morali plačevati vsi pod enakimi pogoji. Delo­dajalci pa bi morali postopoma norma­lizirati prispevek za pokojninsko zava­rovanje kot povsod v Evropi na raven delojemalcev. Potrebni bodo tudi še drugi ukrepi, npr. zagotovitev domov za brezdomce, preprečevanje beračenja, ureditev vprašanja zagotavljanja sta­ novanj mladim družinam, omogočanje zdravstvenega varstva vsem ne glede na status zavarovanca itd. Vse to je odvisno od zakonodajne uredi­tve in je torej naloga vlade in parlamen­ta. Organizacije civilne družbe pa lahko močno vplivajo na družbeno ozračje in na to, da državni organi ukrepajo in ne ostajajo le pri besedah in obljubah. Namen Zavezništva proti revšči­ni je prav to: spodbuditi vlado in par-lament k pripravi in sprejemu Zakona o univerzalnem temeljnem dohodku in drugih predpisov za celovito socialno politiko v smislu ustavne določbe, da je Slovenija socialna država. In ustvarjati prepričanje v družbi, da je vse to pot­rebno kljub neoliberalnim težnjam. V pobudi za zavezništvo predlagate­lji predlagamo tudi, da akcije Zavez­ništva vodi Koordinacijski odbor v se­stavi predstavnikov pobudnikov in dru­gih predstavnikov javnosti (npr. Društva novinarjev, Društva pisateljev, RTV, Rdečega križa, morebiti Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti idr.) Koordinacijskemu odboru Zavezništva naj bi izmenoma predsedovali člani odbora. Zavezništvo naj bi bilo odprto za član­ski pristop do konca akcije. Zavezništvo naj bi bilo sklenjeno, ko bi k njemu pristopilo vsaj 20 organizacij, ki delujejo na ravni države. Tedaj bi se konstituiral tudi koordinacijski odbor, ki bi takoj začel delovati in bi za ta namen sprejel program svojega dela in javne promocije akcije. AKTUALNO Borci za vodo: narava nam je ponudila priložnost za blaginjo Slovenije Pravica do pitne vode v ustavo Slovenija je zelena oaza Evrope, kar potrjujejo zapisi v tujih medijih, pa tudi laskavi nazivi. Ljubljana je postala zelena pre­stolnica Evrope 2016. Raziskovalci ameriških univerz Yale in Columbia so nas na podlagi različnih meril uvrstili na peto mesto lestvice najbolj zelenih držav sveta. Pred nami so samo Finska, Islandija, Švedska in Danska. Popolno oceno smo do­bili pri vseh dejavnikih na področju biotske raznovrstnosti in življenjskega okolja. Dobro smo se odrezali tudi pri gozdovih in kakovosti pitne vode. // PIŠE: Brane Golubović, član Civilne iniciative Za Slovenijo in svobodo D a, kakovosti vode. Slovenija je tudi s to raziskavo prišla na zemljevid držav, ki imajo ve­like zaloge kakovostne pitne vode. Dejstvo je, da smo ena najboga­tejših držav po količini vode. Pa se zavedamo tega, znamo ceniti, da lahko pitno vodo pijemo prepros­to iz pipe? Da lahko ob kavi naročimo kozarec brezplačne pitne vode? Nisem prepričan. Mislim, da se nam zdi pitna voda nekaj samoumevnega, s tem si sploh ne belimo glave. Morda nas kdaj prešine misel, ko nas v poletnih mese­cih opozorijo, naj zaradi sušnih mese­cev ne peremo avtomobilov, zalivamo vrtov. Da bi sploh pomislili na to, da nam lahko zmanjka pitne vode za pitje? Ne, to se nam zdi nepredstavljivo! Zakaj strah, da bi kdo ogrožal našo pitno vodo? V prejšnjih sto letih se je potreba po pi­ tni vodi na svetu povečala kar za šest­ krat in to se nadaljuje. OZN napove­ duje, da bo do leta 2025 na območju z absolutnim pomanjkanjem vode živelo dve milijardi ljudi in dve tretjini svetov­nega prebivalstva bo občutilo pomanj­kanje vode. Gospodarstvo bo do leta 2050 potrebovalo za 400 odstotkov več vode in še bi lahko našteval. Razlogov za tako skrb vzbujajoče podatke je več, poleg podnebnih sprememb, naraščanja števila prebivalstva ter potreb industrije in kmetijstva je kriv tudi naš odnos do vode. Samo za primer naj navedem, da je na svetu več kot 80 odstotkov odpa­dne vode izpuščene nazaj v okolje, ne da bi se prej očistila. Kje je tu naša zavest? 10 marec 2016 Voda je tista dobrina, ki bi lahko korporacijam omogočala ogromne do­bičke. Ne nafta, ne plin, ne plemenite kovine, pitna voda! Norost? Žal ne, le kruta resničnost, če ne bomo ukrepali. Vprašanje je samo eno: ali bo nam ljudem uspelo postati varuhi pitne vode v vseh pomenih besede ali bomo dopustili, da bodo nadzor nad njo prev­ zele korporacije v navezi z finančnimi institucijami in jo ponudile trgu. Kdor ima denar, ta si jo bo lahko »privoščil« več, drugi pač manj. Boste pomislili, da je to nemogoče? Tudi patentiranje semen je bilo ob vstopu v 21. stoletje nepredstavljivo, a je danes dejstvo. Voda je naša pravica Zato je treba ukrepati in zato se nas je nekaj posameznikov z jasnim ciljem združilo v Civilno iniciativo Za Sloveni­jo in svobodo (CI), da ukrepamo. Ukre­pamo tako, da prebudimo zavest vseh nas ter spodbudimo poslance, da do poletja vpišejo neodtujljivo pravico do vode v ustavo. V ta namen smo 30. ja­nuarja začeli na spletni platformi zbirati podpise za zaščito naše vode. Peticijo za vpis neodtujljive pravice do vode v ustavo, ki jo je v 40 dneh podpisalo več kot 52.000 podpisnikov, smo 11. marca 2016 predali predsedniku DZ dr. Milanu Brglezu. Ta se je zavzel, da se pravica do pitne vode zapiše v ustavo, in oblju­bil, da bo naredil vse, kar je v njegovi pristojnosti in moči, da se sprememba ustave izvede še pred poletjem. Prvi cilj smo dosegli, a to nas v CI Za Slovenijo in svobodo ne bo ustavilo. Nadaljevali bomo izvajanje pozitivnih akcij za spre­membo ustave na spletu in na terenu, v katere bomo vključevali vse varuhe voda, ki jim ni vseeno, kaj se bo dogaja­lo z našo vodo. Sprememba ustave je šele prvi korak za celovito zaščito vode, s katerim bomo dali jasen signal Evropi in svetu, da v Sloveniji oskrba z vodo ne bo namenjena pridobivanju dobička, temveč bo dostop do pitne vode človekova pravica. V skrbi za vodo bodo potrebni tudi na­daljnji koraki, kot so strožja zakonodaja, prepoved podeljevanja koncesij za oskr­bo z vodo, posodabljanje in graditev vod­ne infrastrukture, vlaganje v namakalne sisteme, recikliranje vode, čiščenje odpa­dne vode, varstvo podtalnice, ozavešča­nje in podobno. Z vodami moramo gos­podariti celovito, s ciljem, da že danes mislimo na jutri, na generacije, ki priha­jajo. To odgovorno delo bo moralo za po­litiko postati prednostna naloga, če želi naši državi zagotoviti obstoj in blaginjo. Imamo resnično priložnost za razcvet, ki nam jo ponujata narava in naša lega: dovolj pitne vode za oskrbo prebival­stva in delovanje gospodarstva, presež­ke pa lahko kot država izvažamo ter pri­hodke vlagamo v vodno in drugo javno infrastrukturo, raziskave, izobraževanje, zdravstvo in socialo. A za to so potrebni jasna vizija, predvsem pa samozavest in prepričanje, da je to mogoče, ter jasna opredelitev naroda, da so vse vrste vod javno dobro, kar je država dolžna varo­vati in zanje skrbeti. Zato ukrepajmo danes za jutri ne le za nas, ampak tudi za generacije, ki priha­jajo, da bodo živele celo bolje kot mi da­nes. Kaj več jim lahko ponudimo? http://voda.svoboda.si NAŠ POGOVOR Janez Stanovnik, urednik Slovenskega zbornika 2016 Ljudski upor je imel svoje korenine v ljudeh ZZB za vrednote NOB Slovenije bo 75. obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte (OF), ki se je bomo spomnili konec aprila, počastila z obsežnim zbornikom, v katerem je zbranih kar 60 prispevkov vidnih slovenskih avtorjev. V zborniku je med drugim mogoče prebrati tudi misli in dragocene spomine treh še živečih slovenskih narodnih herojev: Andreane Družina - Olge, Jožeta Ožbolta in Draga Flisa - Strele. V zborniku pa so zbrana tudi razmišljanja še živih udeležencev NOB. Njim se s svojimi zapisi pridružujejo ugledni intelektualci, akademiki, raziskovalci, zgodovinarji in drugi avtorji. // POGOVARJALA SE JE: Jožica Hribar U rednik zbornika je Janez Stanovnik, častni predse­dnik ZZB za vrednote NOB Slovenije, dolgoletni predse­dnik slovenske borčevske organizacije, partizan, diplomat, politik in človek, ki je vojno dogajanje v Ljubljani leta 1941 neposredno spremljal in osebno poznal večino članov ustanovnega sestanka OF v noči s 26. na 27. april leta 1941. Ne skriva, da sta mu priprava zbornika in njegovo urejanje, pri čemer mu po­maga zgodovinarka Nevenka Troha, vzela veliko časa in energije, hkrati pa ga opravljeno delo navdaja s ponosom, saj so v njem avtorji z različnih zornih kotov osvetlili dogajanje ne le tiste po­mladi leta 1941, temveč tudi dogodke med vojno in po njej ter seveda svoje poglede na čas, v katerem živimo. Do­volj razlogov torej za pogovor z uredni­kom Zbornika OF. Predsedstvo ZZB za vrednote NOB Slovenije vam je zaupalo urejanje Zbornika OF ob 75. obletnici ustanovitve OF. Kaj je namen tega res obširnega dela? Namen zbornika je predvsem opozori­ti širšo javnost na to, da letos praznu­ jemo 75. obletnico ustanovitve OF, in predstaviti sporočilo OF, ki je primerno tudi za današnji čas. Kot ogrodje in izhodišče zbornika ste vzeli temeljne točke OF. Ali menite, da so dovolj aktualne tudi za današnji čas? Temeljne točke OF so nastajale v dalj­šem časovnem obdobju leta 1941 in predstavljajo vizijo OF v tedanjih raz­merah. Iz te vizije in izvrševanja pro­gramskih usmeritev, ki jih te točke vse­bujejo, pa so se rodile vrednote OF, ki so se v času NOB, ki je tudi zrasla iz OF, oblikovale in utrdile tako, da imajo traj­no vrednost. Naštel bom le nekatere. Pogum je potreben v vsakem velikem zgodovinskem prelomnem obdobju. Današnje generacije se morajo zamisliti nad tem, kakšen pogum in kakšno sa­mozavest smo imeli Slovenci, da smo se na celotnem narodnem ozemlju upr­li nacifašizmu, ki je bil tedaj absolutni gospodar v vsej Evropi. V nekaj dneh Suverenost je pomenila, da smo se Slovenci z uporom poslovili od hlapčevstva in ponižnosti ter se junaško in z vzravnano hrbtenico postavili po robu okupatorjem naše zemlje. so Nemci spravili na kolena Francoze in Angleže, mi mali Slovenci pa smo se uprli tej ogromni sili. Za odpor je potre­ben pogum, in to je zame velika vredno­ta, ki se je moramo zavedati. Zvestoba je druga pomembna vredno­ta. Vedeti moramo, da se je partizanska vojska v glavnem rekrutirala iz prosto­voljcev, in ta prostovoljska vojska je šti­ri leta vztrajala v boju. Glavno vezivo, ki je partizane povezovalo ves ta čas, je bila po Kocbeku – tovarišija. Tovarištvo in neverjetna medsebojna solidarnost. Ne le v boju, ampak zvestoba drug dru­gemu, kar je povezovalo partizane in vse, ki so upor podpirali. Suverenost je pomenila, da smo se Slo­venci z uporom poslovili od hlapčevstva in ponižnosti ter se junaško in z vzrav­nano hrbtenico postavili po robu okupa­torjem naše zemlje. Danes ugotavljamo, da nam takšne pokončnosti pogosto manjka, da ponižno sprejemamo direk­tive iz Bruslja in nekritično dovoljujemo, da nam tamkajšnja birokracija odreja, kar lahko in česa ne smemo delati. Ena izmed pomembnih vrednot in sporočil sedanjosti je bila tudi zahte­va po ljudski demokraciji, za katero je Kocbek dejal, da je bila to največja pri­dobitev NOB. Ljudska demokracija po­meni neposredno demokracijo. To ni negacija parlamentarizma, ampak ta zahteva tesnejši stik političnih vodite­ljev in zakonodajalcev z volilno bazo in volivci. Ti nimajo le možnosti direktne­ga vplivanja na zakonodajo, temveč tudi možnost odpoklica svojega odposlanca in z institucijo referenduma možnost di­rektnega vplivanja na ključne državne odločitve. Zato ljudsko demokracijo ra­zumemo kot neposredno demokracijo. Kaj se je po vašem zgodilo v letih od konca druge svetovne vojne, da smo Slovenci izgubili to pokončnost, o kateri govorite? V teh 75 letih od upora proti okupatorju smo doživeli različne pretrese. Prvi je bil že konflikt s Sovjetsko zvezo leta 1948. Takrat se je po mojem prebudila sloven­ska duša. To ni bil samo znotrajpartijski konflikt. Tedaj se je pokazalo, da je bil NOB odgovor na narodovo zahtevo po uporu. Ob konfliktu s Sovjetsko zvezo se je ljudstvo čutilo prizadeto, ko so nam rekli, da so nas Sovjeti osvobodili. Naši ljudje pa so vedeli, da smo se osvobajali predvsem sami, za ceno ogromnih žrtev. NAŠ POGOVOR Ob spominu na vse gorje, ki se je doga­jalo v drugi svetovni vojni, se je ljudstvo zbralo ob svojem voditelju Josipu Brozu - Titu in se ne oziraje na znotrajpartijske prepire enotno postavilo v bran njemu in političnemu vodstvu. Drugi pretres se je zgodil konec 80. let. Že v času NOB so bile jasno izreče­ne zahteve po osvoboditvi in osamosvo­jitvi. Kot osamosvojitev smo med NOB razumeli zgraditev lastne države. Zato smo med narodnoosvobodilno vojno s kočevskim zborom leta 1943 in s čr­nomaljskim zasedanjem slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) leta 1944 gradili lastno državo. Konec 80. in na začetku 90. let prejšnjega sto­letja se je torej začel proces osamosvo­jitve, ki pa je bil na žalost v svoji izvedbi povezan z notranjimi socialnimi spre­membami in s politično revizijo. Tako je od leve socialistične usmeritve, ki jo je osvobodilno gibanje zapustilo povoj­nemu času, po letu 1990 prišlo do po­skusa restavracije kapitalizma in spreje­tja neoliberalne doktrine. In spomin na narodnoosvobodilni boj se ni začel ne le pozabljati, temveč tudi prikazovati v ne­gativni obliki. Če se vrneva k nastanku OF, kdaj je po vašem mnenju gibanje Osvobodilne fronte zajelo celotno slovensko ozemlje? Tako rekoč takoj ob nastanku. OF se je kot množično gibanje rodila poleti 1941, po napadu Hitlerja na Sovjetsko zvezo. Takrat so ljudje nenadoma ob­čutili, da obstaja možnost, da je Hitler­ja, ki je drugo za drugo rušil evropske države, vendarle mogoče premagati. Med ljudmi je nastalo upanje, da se bo to hitro zgodilo, in kar verjeli so, da bo vojne do zime konec, kar je bilo seve­da zelo utopično in iluzorno. Odpor v nemški okupacijski coni na Štajerskem pa se je med ljudmi rodil takoj, ko sta se začela izseljevanje domačinov iz Posav­ja in Posotelja in proces germanizacije. Kot simbol upora velja omeniti bitko na Čreti nad Žalcem 26. oktobra 1941, ko je Štajerski partizanski bataljon bil prvo frontalno bitko na Štajerskem z nem­škim okupatorje. V Ljubljanski provinci, ki so jo zased­li Italijani, so partizani 15. oktobra leta 1941 napadli okupacijske sile v Ložu, na Gorenjskem pa Pasja ravan in na začet­ku januarja leta 1942 dražgoška bitka. Na Primorskem se je nadaljeval boj, ki ga je začela že organizacija TIGR. Tam je organizacijo odpora prevzela OF šele leta 1942, leto dni pozneje pa se je na Primorskem začel vseljudski odpor. Na 12 marec 2016 Koroškem so se partizani pojavili že leta 1942, večje operacije pa so se tam raz­vile leta 1944. Torej nobenega dela slo­venske zemlje ni bilo, da se na njem ne bi razvijal upor. Oblike boja in upora pa so se seveda razlikovale. V Ljubljanski provinci pa se je pod vplivom Katoliške cerkve začela razvi­jati bela garda in pozneje domobran­stvo – na Štajerskem domobranstva niso poznali, saj so nacisti že leta 1941 izgnali vso duhovščino. Tudi mariborski škof Ivan Jožef Tomažič je do okupa­torjev zavzel povsem drugačno stališče kot ljubljanski škof, zato se je narodno­osvobodilno gibanje na Štajerskem ve­liko bolj razvijalo v smeri narodnega in manj razrednega in socialnega boja. je – Kidrič je na partijski konferenci na Cinku dejal, da je bila »ozka sekta« – k sodelovanju povabila krščanske sociali­ste in liberalne sokole ter kulturnike in s tem začrtala politično široko narodno gibanje, ki se je poleti in jeseni leta 1941 počasi spreminjalo v organizacijo. Z us­tanavljanjem terenskih organizacij OF se je že gradilo to, kar je Boris Kidrič imenoval »država v državi«. OF je imela tako razvejano in močno podtalno or­ganizacijo, da lahko mirno rečemo, da je slovenska država v času okupacije delovala v podzemlju. Je bila torej OF najprej narodni odpor in se je šele pozneje razvila v revolucijo? Dejansko sta se istočasno razvijali dve Pravite, da je bil narodnoosvobodilni odpor najprej gibanje in šele nato organizacija – v čem je torej razlika? V bistvu se je to razvijalo vzporedno. Slovensko ljudstvo se je leta 1941 od­ločilo za odpor, za katerega je bilo več razlogov. Prvi razlog je bil ta, da so bili ljudje hudo razočarani nad tem, da je tedaj junaška jugoslovanska vojska v nekaj dneh po napadu na Jugoslavijo kapitulirala, vlada pa je zbežala v tujino. Ljudje so se čutili zapuščene in prepuš­čene sami sebi. Tisti politiki, ki so osta­li, pa so okupacijskim oblastem izjavlja­li lojalnost. To je med ljudmi ustvarjalo občutek prizadetosti, osramočenosti in revolta, ki se je odrazil v uporu. Na drugi strani je tedaj sicer manj znana Komunistična partija Sloveni­revoluciji. Eno je bila revolucija za naro­dno osvoboditev in za uresničitev pro­grama združene Slovenije, v tej združe­ni Sloveniji pa preobrazba narodnega značaja in ustanavljanje suverene slo­venske države. Ker pa je bil slovenski narod po Can­karju »narod proletarec«, se je socialni element pridružil narodnemu, saj so ljudje čutili, da je okupator tudi eksplo­atator in da so se nekdanji eksploatator­ji kot kolaboranti pridružili okupatorju. Tako sta se oba procesa – nacionalna in socialna revolucija – med seboj preple­tala in združila. Na čelo tega upora pa je stopila Komunistična partija. Je zato Boris Kidrič na zborovanju na Cinku izjavil, da zdaj niso več »ozka sekta«? Na Cinku je bil leta 1942 velik zbor ak­tivistov Komunistične partije Sloveni­je. In na tem zboru je Boris Kidrič med drugim dejal, da je bila komunistična partija pred ustanovitvijo OF le »ozka sekta« in da ni imela pravega stika z ljudskimi množicami. To je bilo po svoje res, res pa je tudi, da je bila Komunistič­na partija v resnici idejna in organiza­cijska voditeljica OF, ki pa je postajala vse bolj množična organizacija. Že te­daj je imela svojo ilegalno organizaci­jo, bunkerje, tiskarne – in v trenutku, ko so ljudje začutili, da obstaja upanje za svobodo, se je izkazala njena organiza­ cijska sposobnost. OF ni bila koalicija, saj niti krščanski socialisti, ne sokoli in ne kulturniki niso bili politična stranka, ampak so bili to ugledni ljudje javnega življenja, ki so se pridružili komunistom. To je dalo OF množično osnovo, če hočete bazo, kar imenujem prehod od ozke sekte do najmnožičnejše odporniške organiza­cije. Množičnost OF pa se vidi v tem, da je ta organizacija vztrajala štiri leta kljub strahotnim pritiskom, organizirani kolaboraciji in najbolj okrutnim gesta­povskim poskusom njenega uničenja. Odpora ni bilo mogoče zatreti zato, ker je imel korenine v ljudstvu. In to je naj­pomembnejše. Kako pa je po vašem mnenju mogoče vrednotam OF dati sodobno obliko? Poguma in samozavesti ne moreš ustva­ riti z ukazom ali razglasom. Spomin na to, kar smo Slovenci doživeli v prete­klosti, pa naj bodo to kmečki upori ali partizanski upor, dokazuje, da pogum ni nekaj prirojenega, ampak se ustvari. Ustvari pa se tako, da se v narodu siste­ matično ustvarjata in spodbujata zavest in samozavest. Z ustvarjanjem zavesti ljudje dobijo ponos. To pa lahko dobijo s pomočjo pokončnih zgledov iz naro­dove preteklosti. Sam menim, da ima današnja mlada generacija, pri tem mislim predvsem na Združeno levico, dovolj poguma – za kaj več pa je potrebno znanje, na kate­rem temelji vizija prihodnosti, hkrati pa morajo biti okoliščine takšne, da ta po­gum lahko pride do izraza. Okoliščine leta 1941 so bile okupacija, zato smo se uprli tujemu tiranu. Danes mladini ni treba delati revolu­ cije. Spomin na naš pogum pred 75 leti ne pomeni klicanja k novi revoluciji, temveč pomeni ustvarjanje množične podpore takšnim odločitvam vlade, da ji ne bo treba nekritično sprejemati od­ločitev, ki niso v skladu z našim ustav­nim redom. Zavedam se, da se morajo današnji mladi levo usmerjeni politiki prilagaja­ti sedanjim razmeram. Potrebujemo pa jasno vizijo svoje prihodnosti, zato pra­vim: tudi beseda je orožje! Mlakuža, v kateri smo vsi skupaj, je posledica tega, da nimamo idejne jasnosti in zato nima­mo vizije. Mlada generacija pa je tista, ki mora biti nosilka novih idej. Vrniva se k zborniku: kaj bo torej zbornik, katerega urednik ste, ponudil bralcem? Glede na kakovost prispevkov in imena avtorjev upam, da bo zbornik pripomo­gel k notranjemu dialogu v slovenski jav­nosti. V zborniku se simbolno pojavljajo trije še živeči narodni heroji, v njem so­delujejo štirje člani SAZU, uvodnik je na­pisal 101-letni partizan Anton Vratuša, sodelujejo udeleženci druge svetovne vojne, med njimi spomeničarji in prvo­borci. Vsi ti želijo ljudem predati svojo izkušnjo o tem, kaj, kako in zakaj se je dogajalo pred 75 let. Ob obuditvi spoštlji­vega spomina na dogajanje v preteklosti želijo prebuditi slovensko javnost, ki se po mojem obnaša zaspano. Kot avtorji se v zborniku pojavljajo tudi številna druga ugledna imena. Glede na množico avtorjev v zborniku je na mestu vprašanje, ali se pogledi sodelujočih med seboj v čem vendarle razlikujejo. Razhajamo se v vprašanju, ali je bila OF ustanovljena s Protiimperialistično fronto ali pa je bila Protiimperialistična fronta ena izmed iniciativ, ki je zdru­žila druge. Osebno menim, da je bilo ustanavljanje Protiimperialistične fron­te pod vodstvom Komunistične partije prva izmed pobud in iniciativ, ki so tedaj cvetele in so se nato združile. Moja teza namreč je, da je OF nastala v bazi. Ni­kakor ni bilo tako, kot idealistično meni tudi del zgodovinopisja: ugledni možje so se sešli v Vidmarjevi vili, pozvali k uporu in upor se je začel. Ni bilo tako! Komunistična partija ni imela takšne moči, saj je bila – po Kidriču – »mala sekta«. In ne posamezni člani KP niti posamezniki iz drugih skupin v javnosti niso bili poznani, kaj šele da bi bili pri­ znani kot voditelji. Bila pa je KP »mala sekta« pomembnih intelektualcev, ki so PRIPOVED Moji spomini na vojno v Tržiču (Monfalcone) Osvoboditev Primorske – najlepši dan moje mladosti Avtorica pripovedi Vilma Jenko, z dekliškim priimkom Prinčič, se je rodila leta 1925 v Kozani pri Dobrovem v Goriških brdih. Med vojno je živela pri očetovi sestri, poročeni Nanut, v Tržiču (Monfalconu), o čemer piše v tem prispevku. Po vojni je končala učiteljišče v Por­torožu in vso delovno dobo delala kot učiteljica na obali, najdlje v Osnovni šoli Janka Premrla - Vojka v Kopru, kjer še vedno živi. Njen mož Ivan Jenko je doma iz vasi Tominj pri Ilirski Bistrici, bil je parti­zan v Belokranjskem odredu in je bil med prvimi partizani, ki so 9. maja 1945 vkorakali v Ljubljano. // PIŠE: Vilma Jenko //FOTO: Osebni arhiv P rvega maja leta 1945 sem do­živela najlepši dan v svoji mla­dosti – osvoboditev Primorske. Tedaj sem živela pri stricu Iva­ nu Nanutu v ulici Via San Polo 143 v Tržiču (italijansko Monfalcone). V ra­ nem jutru, še ob zori, me je iz rahlega spanja zbudila partizanska pesem Hej, brigade. V naglici sem se oblekla, vzela pripravljeno cvetje in zastavo ter z ve­likim veseljem pričakala osvoboditelje na ulici. Pridružilo se mi je mnogo Slo­vencev in naprednih Italijanov. Prva je v mesto prikorakala Gradnikova briga­ da. S cvetjem smo obsipavali partizane, jih pozdravljali in vzklikali: »Živeli naši osvoboditelji! Živel Tito! Živela Jugo­slavija!« Težko je opisati srečo tistega dne. Bil je prelep sončen majski dan – mladost, osvoboditev, svoboda. To je bilo nepozabno doživetje. Borce Gradnikove brigade smo spre­ mljali z zastavami do glavnega trga. Na trg so prihajali Slovenci iz mesta in oko­ lice, napredni Italijani ter garibaldinci z rdečimi rutami okrog vratu. Pihalni orkestri so igrali partizanske pesmi, na­stopali so pevski zbori in govorniki. Na trgu je bila nepregledna množica ljudi. Poslušali smo govore v slovenskem in italijanskem jeziku. Z balkona mestne občine je v imenu mladine zbrane poz­ dravila Lina Erjavec, Miriam Zilli pa v imenu garibaldincev. Proslavljali smo največji dogodek slovenske domovine – svobodo. Mesto je zaživelo, bilo je okra­ šeno s slovenskimi in italijanskimi zas­ tavami. Napredni, demokratični Italijani so se z nami veselili, bratili, pozdravljali 14 marec 2016 Titovo vojsko, zlasti garibaldince, ki so prihajali iz različnih krajev. Proti veče­ru smo se vračali domov in v ulici Via San Polo smo srečevali prve zavezniške tanke z angleškimi in novozelandskimi vojaki. Razveselili smo se jih, navduše­no smo pozdravljali in vzklikali: »Živeli naši zavezniki!« Konec veselja Le malo časa smo uživali v svobodi. Komaj štirideset dni po osvoboditvi Ju­lijske krajine se je morala jugoslovan­ ska vojska 12. junija 1945 umakniti iz osvobojenih mest in krajev ter z veliko žrtvami osvobojeno ozemlje prepustiti zavezniškim silam. Življenje v mestu se je popolnoma spremenilo. Težko smo dojeli, da se moramo še naprej bojevati za nekaj, kar smo si že izbojevali v NOB. Bili smo ogorčeni in na različne načine smo dokazovali našo prizadetost. Od­hod naše vojske je bil velik moralni uda­rec za vse napredne demokratične sile Julijske krajine. Ostali smo brez varstva in vnovič smo postali žrtve italijanskih nacionalistov. Nismo mogli sprejeti tako krivične odločitve naših vojnih za­veznikov. Upali smo, da je umik osvo­ boditeljev le začasen. Nasprotja z zavezniki so se zaostrova­la iz dneva v dan. Neštetokrat smo de­monstrirali in dokazovali zaveznikom, da spada Primorska k Sloveniji – Jugo­slaviji. Po mučnih pogajanjih med jugo­slovansko in zavezniškimi vladami se je morala jugoslovanska vojska umakniti, razen odreda JLA, ki je bil omejen na dva tisoč vojaških oseb. Komanda in uprava sta ostali v Opatjem selu in v bližnjih vaseh na Krasu. Prisotnost od­reda je spodbudno vplivala na Kraševce in na nas v Tržiču. S člani odreda smo sodelovali pri organizacijah kulturnih mitingov. Povezovalec in organizator je bil oficir Velko Jelaska, ki je vse do svo­je smrti pred meseci živel v Novi Gori­ ci. Odred je imel svojo vojaško godbo, pevski zbor in kulturnike. Na prostem blizu Nove vasi smo skupaj prirejali mitinge. Mladinke iz Tržiča smo dekla­mirale Kajuhove in Borove pesmi, Ida Erjavec pa je pela partizanske pesmi. Na teh prireditvah smo še bolj poglab­ljali bratstvo in gojili narodno zavest. Ti skupni dogodki so se nam vtisnili v za­vest in nam dajali upanje na zmago v boju proti krivicam. Začetek vojne Leta 1941 je v Tržiču živelo veliko Slo­vencev in demokratično usmerjenih Italijanov, ki so se odločili za boj proti fašizmu in nacizmu. Najhujše dejanje za nas je bil napad na Jugoslavijo. Vsak iz­ med nas se je spraševal, kaj bo zdaj. Bili smo ogorčeni in prestrašeni. Začeli smo se organizirati za boj proti fašizmu. Prav tedaj je prišel v mesto s Ptuja primor­ ski rojak Rudi Perič. Posrečilo se mu je zbežati, da ga niso odpeljali v Srbijo. Čeprav je imel svojo hišo v predmestju v Villaraspi, se je počutil bolj varnega pri zavedni družini Pahor, s katerimi je bil v sorodstvu. Imeli so veliko lesno podjetje in več delavcev. Rudiju so da­jali zavetišče in hrano; obnašal se je kot njihov delavec. Stanovala sem nasproti Pahorjevih in sestrična Cvetka Pahor me je seznanila z Rudijem. Navdušil me je za sodelova­nje v OF. Že leta 1942 smo se organizi­rali, sestajali smo se pri stricu Ivanu Na­nutu, kjer sem živela. Rudi Perič s parti­zanskim imenom Triglav je bil duša na­prednega gibanja v Tržiču. Tedaj ni bilo težko pridobiti sodelavcev – aktivistov, ker smo preveč trpeli, bili smo poniža­ni in zaničevani v Mussolinijevi dobi fa­šizma. Potujčevanje je bilo za nas velik zločin. Zavedali smo se, da zmore vsak narod živeti in ustvarjati dobre stvari samo v maternem jeziku. Z velikim ču­tom dolžnosti smo bili pripravljeni stori- ti tudi stvari, ki so bile nevarne in skoraj nemogoče. Take zavedne Slovenke smo bile: Vilma Prinčič, poročena Jenko, Ida in Lina Erjavec, Valda Prinčič, Ana Žet­ko, Nerina Grill, Mafalda Gambi, sestre Jolanda, Marija in Nada z brati Perič, Slavica Vendramin, Cvetka Pahor in številne druge. Moja sestrična Cvetka Pahor je bila prežeta z ljubeznijo in zvestobo do svo­jega naroda in je bila gonilna sila v OF. Obveščala nas je o novostih in nas opo­zarjala na nevarnosti. Pahorjevi so daja­li zavetje tudi Lojzetu Periču in njegovi ženi Mari. Po vojni je bil sodnik v Lju­bljani. Pri njih se je skrival tudi Drago Marušič iz Opatjega sela. Leta 1944 ga je odpeljal v partizane na Trnovo naš sosed Zanolla. Pomoč partizanom Prve naloge, ki nam jih je dajal tovariš Triglav, so bile zbiranje hrane, oblačil, sanitetnega materiala, vojaških podat­kov za obveščevalce, denarja in papirja za razmnoževanje propagandnih gesel in literature. Dal nam je dokument, s katerim smo hodile od trgovine do trgo­ S sestro Stanko sva pisali propagandne parole po vsej ulici Via San Polo: Živela OF! Živel Tito! Smrt fašizmu! vine, ga pokazale trgovcem in v strahu počakale na odziv. Presenetljivo je bilo, kako so se odzivali in prispevali največ, kar so zmogli. Med njimi ni bilo izdajal­ cev, čeprav so bili v večini Italijani. Vse, kar smo nabrali, smo s Cvetko in nje­ nim možem Francem najprej spravljali v bunker, nato na Doberdob in dalje do partizanskih enot. Franceta je večkrat spremljal Franc Marušič iz Romjana (Vermigliana). Pred veliko nočjo leta 1944 so ga ustavili Nemci, našli blago, ki je bilo namenjeno partizanom in ga po mučenju ustrelili. Sama sem večkrat peljala hrano in oblačila tudi zapornikom v Gonars. Ob pogledu na koncentracijsko taborišče in internirance sem bila ganjena in pri­zadeta, da sem jim dala tudi osebne stvari, ki sem jih imela s seboj. Nikoli ne bom pozabila trpečih, žalostnih ob­razov in prosečih rok nedolžnih ljudi. Tudi v Martinjak v Goriška brda sem nosila oblačila Borici Košmrl, komaj rojeni hčerki partizanske učiteljice in aktivistke Angelce Košmrl, ki je žive­la pri partizanski družini Simčič. Njen oče Drago Košmrl je bil vojni dopi­snik in po vojni televizijski komenta­tor. Zdaj je že pokojni, hči Borica živi v Ljubljani. Vojaške podatke sem predajala ob­ veščevalcem Jožku Dolencu, ki se je skrival pri družini Gambi, pa Stanku Pahorju in nekaterim drugim. Sanitetni material nam je večkrat dal lastnik le­karne Derosa. Zbirali smo tudi denar in ga izročali bančnemu uradniku Francu Žetku, ki ga je pošiljal partizanom. Po odhodu partizanske vojske se je mo­ral izseliti v Koper, ker je bil izpostav­ ljen pritiskom desničarjev. Njegova hči Ana se je šele jeseni 1945 vrnila bolna in onemogla iz koncentracijskega tabo­rišča Dachau. Zanimivo, da je primarij bolnišnice Viglioni zdravil ranjene partizane, med njimi tudi ranjenega Jožeta Dolenca -Vojka, na domu družine Gambi v ulici Galilei, v kateri je bila ilegalna tehni­ka. Padel je proti koncu vojne v bližini Gabrij na Goriškem. Ves čas delovanja za OF smo bile izpostavljene velikim nevarnostim. Večkrat sem se v sanjah zbujala v grozi ob misli na trosilne ak­ cije, pisanje propagandnih parol, risanje simbolov OF. Beg pred zaporom Pozimi leta 1944 smo se razporedili po skupinah, da smo lahko s svojim delo­vanjem zajeli vse mesto. S sestro Stan­ko sva pisali propagandne parole po vsej ulici Via San Polo: Živela OF! Živel Tito! Smrt fašizmu! Akcijo smo uspešno opravili v času policijske ure. Večkrat sem raznašala letake po mestu, jih daja­la v poštne nabiralnike in jih lepila po zi­dovih. Koliko poguma sem potrebovala, žrtvovanja, vdanosti svojemu narodu, OF, partizanski vojski … V meni živi spoštljiv in hvaležen spo­min na vse tiste, ki so veliko pripomogli, da lahko živimo v svobodi. Neštetokrat se spomnim žalostnega dneva, ko so v Tržiču aretirali Rudija Periča - Triglava in več drugih aktivistov, jih odpeljali v Trst in jih 23. aprila 1944 obesili v uli­ci Via Ghega v Trstu. Valdi Prinčič in meni se je posrečilo pravočasno zbežati v Goriška brda, sicer bi bili tudi midve med njimi. Ker me Nemci niso našli, so odpeljali strica Nanuta, pri katerem sem živela. Ponosna sem, da sem bila v tako tež­kem vojnem času še zelo mlada na pra­vični strani. O vsem, kar sem težkega doživljala v dobi fašizma, pripovedu­jem vnukom in jih vzgajam v ljubezni do svojega naroda. Nikdar ne smemo pozabiti slavnih partizanskih bitk, na­pornih in težkih pohodov med NOB, ko so reševali narod in domovino pred uničevalskim fašističnim in nacistič­nim okupatorjem. Svobodo moramo čuvati in biti ponosni na našo zgodovi­no. Po 70 letih vojne bi si morali opros­titi za vse vojne grozote in pozabiti na medsebojne razprtije, a nikoli ne sme­mo pozabiti, kdo se je bojeval za slo­venski narod in kdo je pomagal tujcem moriti brate. PRIPOVEDI Milan Štibelj se spominja: Z ranjencema na pot Bilo je jeseni leta 1944. Lepo, jasno vreme, med ljudmi pa strah, nezaupanje, sovraštvo. Pri nas doma v Spodnji Luši v Selški dolini je bilo sedem otrok, štirje fantje in tri dekleta. Da bi oče lahko ostal pri družini in skrbel za polja, gozd, živino, sem se kot najstarejši – takrat sem imel 15 let – aktiviral jaz. // PIŠE: Mira Hladnik (po pripovedovanju Milana Štibelja) T istega dne so me po kurirju obvestili, da sta po spopa­ du med nemškimi žandarji iz Železnikov in grupo parti­zanov Škofjeloškega odreda za vasjo na obronku gozda obležala dva ranje­na partizana, ki ju moram s konjsko vprego kakor vem in znam prepeljati v bolnišnico Franja. Že prej sem to pot večkrat prevozil, a vsakič so bile raz­mere drugačne. Komajda so streli po­tihnili, sem neustrašen, kakršen sem najbrž takrat bil zaradi svoje neizku­šenosti, napregel konja in odrinil pro- ti gozdovom Stirpnika. Kmalu sem v gošči zaslišal stokanje dveh ranjencev. Oba sta imela strelne rane na nogah, na srečo nekrvaveče, tako da smo ju skupaj s še šestimi partizani, ki so po bitki tam počakali v zasedi, previdno naložili na lojtrnik in pokrili z odejo. Za kakšno oskrbo ni bilo ne časa ne zna­nja, treba je bilo pohiteti in ju čim prej dostaviti bolničarjem v Franjo. Že sem krenil v pravo smer, ko prite­če navkreber gospa iz sosednje vasi, za katero sem vedel, da opravlja kurirske naloge. Vsa zasopla mi pove, da v bli­žini nemški žandarji iščejo oba ranje­na partizana. Časa za premišljevanje ni bilo – znajti se je bilo treba v trenutku! Tako sem ranjenca skril v grmovje ter ju pokril z odejami in še z listjem, na voz pa naložil drva, ki so bila po naključju v skladovnici prav tam ob poti. Tako bom imel alibi – če se srečam z žandarji, ne bo nič sumljivega: v gmajno sem šel po drva za zimo. Vozim počasi proti dolini, prisluškujem, čakam, srce mi pospeše­no utripa, mine ura in več, ko tista go-spa spet prisopiha in pove, da je nevar­nost mimo. Vsaj za silo mi je odleglo. Počasi zložim drva nazaj, od koder sem jih vzel, ter spet s pomočjo partizanov, 16 marec 2016 ki so se na srečo še vedno zadrževali v bližini, zvlečemo oba ranjenca na voz. Tokrat nista samo stokala, ampak sta od premraženosti in šoka še šklepetala z zobmi. Dan se je prevesil že v drugo polovi­co, a pot je bilo treba opraviti, čeprav se je zaradi pozne jeseni prav kmalu začelo nočiti. Podal sem se po stran­skih kolovozih, ki so vodili ob potoč­kih. Trajalo je ure in ure, skupaj goto­vo več kot deset ur, preden sem pris-pel do cilja. V spodnjem delu grape, kjer je bolnica Franja, je bilo treba počakati. Čeprav ni bilo sodobnih ko­munikacijskih naprav, je vse delova­lo dokaj dobro in hitro, saj so že čez dobre četrt ure prišli štirje močni fan­tje, prevzeli ranjenca in ju odnesli po potoku navzgor v zdravniško oskrbo. Nikoli nisem izvedel, kaj se je z njima zgodilo – sta ozdravela, sta vojno pre­živela? Res pa je, da nisem povpraše­val za njima, saj so me v dneh zatem čakale podobne nove naloge. Pot na­zaj se je vlekla še bolj, saj je konj od utrujenosti vedno pogosteje počival, mulil pozno zelenje in se napajal ob potočkih. Počasi se je začelo daniti, ko sem se z vprego znašel pred domačijo Novako­vih pod Ratitovcem. Domača dekleta so bila že pred hišo, vsaka sredi svoje­ga opravka: ena je krmila kokoši, druga je nesla naročje sena proti hlevu, tretja je pometala dvorišče. Kar zaščebetala so, ko so zagledala mladega fanta, saj Tako je življenje v času vojne kljub vsemu hudemu kdaj pa kdaj postavilo v ospredje tudi svoje čare mladosti, prijaznosti in gostoljubja ... so bila za take poglede zaradi življenja na samoti precej prikrajšana. Prosil sem jih za vodo, dobil pa še mnogo več. Po­vabila so me v hišo, kjer mi je njihova mama postregla z zajtrkom, nato pa so me zvabila še k sebi na peč, da sem se pošteno ogrel in odpočil. Tako je življenje v času vojne kljub vse­mu hudemu kdaj pa kdaj postavilo v ospredje tudi svoje čare mladosti, pri­jaznosti in gostoljubja ... REP ORTAŽA Spominska slovesnost na Dednem Vrhu pri Makolah Veliki krvni davek malega kraja za svobodo Krajevna organizacija ZZB za vrednote narodnoosvobodilnega boja Makole je na začetku februarja pripravila spominsko slo­vesnost za padle partizanske kurirje na Dednem Vrhu v občini Makole. Slovesnosti so se v velikem številu udeležili domačini, predstavniki veteranskih organizacij, generalmajor dr. Alojz Štaj­ner, polkovnik Friderik Škamlec in polkovnik Miran Fišer. Kulturni program so izvedli učenci Osnovne šole Anice Črnejeve iz Makol. // PIŠE: Ladislav Steinbacher // FOTO: Edvard Grobler S lavnostni govornik je bil župan občine Makole Franc Majcen. V svojem nagovoru je opisal do­ godke iz tistih časov. »Partizani, ki so že delovali na Kozjan­ skem, so se na Boču v večjem številu pojavili na začetku leta 1943. Ker je bila okoli Boča gosta mreža okupatorjevih postojank, ni bilo čutiti večjega odpo­ ra partizanov. Februarja 1944 so bile na širšem območju v okviru 17. gorske bri­ gade in Kozjanskega odreda ustanovlje­ ne terenske kurirske vojaške postaje. V okolici Boča so se zadrževali kurirji po­ staje TV 4, ki jo je sestavljalo osem fan- tov in deklet iz okoliških krajev, poma­ gali so jim predvsem tukajšnji kmetje. Kurirji s te postaje so vzdrževali zvezo med Dolenjsko in Kozjanskim vse do Prekmurja. Jeseni leta 1944 so jih Nem­ ci na Boču odkrili in padlo je sedem borcev. Nato je bila kurirska postaja na novo organizirana in se je umaknila na Dedni Vrh pri Makolah. S prihodom Štirinajste divizije na Šta­ jersko so ljudje videli veliko partizansko vojsko, ki ni kazala nobenega strahu pred dobro oboroženimi Nemci. To jih je nav­dalo z upanjem, da se bo okupator zlomil in da bo partizanska vojska zmagala. Kurirji postaje TV 4 so poleg svojega rednega dela napadali tudi nemške po­ stojanke v okoliških krajih. Tako so leta 1944 zanetili požar v šoli v Studenicah. Prve dni februarja 1945 so v tekstil­ ni tovarni v Majšperku zaplenili odeje, skupaj z borci Kozjanskega odreda pa so zažgali postelje v šoli v Makolah. Na to akcijo so se Nemci takoj odzvali in s pomočjo ustašev začeli zasledovati napadalce. Šestega februarja 1945 so nemški vojaki na Dednem Vrhu pri do­ mačiji Mesarič presenetili in obkolili ku­rirje postaje TV 4. V boju je padlo devet kurirjev. Na srečo se je iz obroča rešila sicer ranjena kurirka Ančka Kitak, ki še živi. Da bi bili padli partizani domači­nom v opomin, so jih Nemci pustili na bojišču in jih šele po dveh dneh poko­pali na pokopališču v Makolah. je prvi vodil Ivan Skale, ki je bil kmalu prijet in aprila 1942 ustreljen kot talec v Mariboru. Skupina je zbirala orožje in skrbela za material, ki so ga potrebovali partizani. Odpor se je širil in leta 1942 je bilo v Osvobodilno fronto na tem ob­močju vključenih že 50 članov. Nem­ci so to čutili ter začeli izvajati mno­žične aretacije in teror nad domačini. Enaindvajset zavednih Makolčanov so najprej odpeljali v celjske zapore in od tam v Maribor, od koder so tri izpustili, devet ustrelili kot talce, devet pa so jih poslali v koncentracijska taborišča. »Čeprav so Nemci že slutili, da jim grozi poraz, pa so januarja 1945 v Stod­režu ustrelili še osem talcev in dva do­mačina na begu. Dvanajstega aprila 1945, na pragu svobode, pa so zagrešili še en hud zločin. Na Sagadinovi doma­čiji v Sredcah pri Makolah je v skrivnem Leta 1947 je domačin Jože Turin iz Hrastovca na Dednem Vrhu postavil križ svojemu sinu in drugim kurirjem. Oktobra leta 1954 pa je odbor parti­zanov iz Makol poleg križa postavil še spominsko ploščo na mestu, kjer je bil prvi napadeni stražar. Žalna slovesnost na Dednem Vrhu pri Makolah je posve­čena spominu na ta žalostni dogodek iz naše polpretekle zgodovine.« V svojem nagovoru je Franc Maj­cen omenil, da so zavedni Makolčani in nekaj domačinov iz okoliških vasi že septembra leta 1941 organizirali odbor Osvobodilne fronte. Makolsko skupino bunkerju delovala partizanska bolnica, a je niso odkrili. Maščevali so se tako, da so tri žrtve privezali na hišna vrata, jih polili s petrolejem in jih skupaj s hišo zažgali, v skrivnem bunkerju pa so se zadušili štirje ranjeni partizani. Iz sovra­žnikovega obroča se je uspelo prebiti le partizanu Zvonku Sagadinu,« je med drugim povedal župan. Svoj nagovor je sklenil z besedami, da je za svobodo Slovenije v narodnoosvobodilnem boju izgubilo svoje življenje 27 partizanov iz Makol, 31 domačinov pa so Nemci ubili kot talce ali pa so umrli v koncentracij­skih taboriščih. PRIPOVED REPORTAŽA Spominska slovesnost v dolini Lobnice nad Kokro Uničenje partizanske tehnike Jošt V soboto, 16. januarja, sta visoko v zatrepu doline Lobnica, pod prepadnim skalovjem gorskega vrha Akle, potekala spominska slovesnost ob 71. obletnici smrti Lojzeta Dežmana -Branka in 2. zimski pohod do partizanske tehnike Jošt. S spominsko slove­snostjo je Krajevna organizacija borcev za vrednote NOB Kokri­ca pozabi časa uspešno iztrgala še eno od epopej partizanskega boja proti okupatorju, ki bo za večno ostal zapisan v narodovem zgodovinskem spominu. // BESEDILO IN FOTO: Damjan Renko S lovesnosti ob spominskem zna­ menju na kraju, kjer je pred 71 leti delovala ilegalna partizanska tehnika Jošt, ki jo je od oktobra 1944 vodil krajan Kokrice, Alojz Dež- man -Branko, se je udeležilo približno 60 ljudi. Slovesnost je povezovala Ana Pavlo­ vski, med gosti pa so bili: Marjan Gor­ za, predsednik ZB NOB Kranj, Doroteja Osterman, predsednica pokrajinske­ ga sveta ZZB NOB za Gorenjsko, Jože Kern, predsednik Društva upokojencev Kokrica, Andrej Bitenc, tajnik KOBZV NOB Britof -Predoslje, Lado Nikšič, predsednik KOBZV NOB Besnica - Pod­ blica, in Boris Cugelj, predsednik KOB­ ZV NOB Vodovodni stolp. V kulturnem delu programa pa sta z recitalom nasto­ pila Tine Miklavžič in Miro Potočnik. Slavnostni govornik je bil Brane Vi­ rant, predsednik KO BZV NOB Kok­ rica. Ta je spomnil, kako sta potekala odkrivanje in potrditev prave lokacije delovanja nekdanje partizanske tehni­ke Jošt v dolini Lobnice, kjer so avgu­sta leta 2014 postavili novo spominsko znamenje. Opisal je delovanje tehnike Jošt v težkih zimskih razmerah konec leta 1944, ob vsestranskem pomanjka- Slovesnost so organizatorji združili s pohodom. nju kadrov, hrane in tiskarskega materi­ala. Po uničenju bližnje ilegalne tehnike Greben v dolini Kokre so se razmere še bolj zaostrile. Pogoste hajke domobran­cev iz postojanke v Tupaličah so pretr­gale številne partizanske kurirske zveze ter v temeljih ogrozile tudi sistem oskr­be s hrano in tiskarskim materialom. Kljub temu je tehniki Jošt uspevalo iz­polnjevati vse naloge vse do usodnega 13. januarja leta 1945. Tega dne sta bila v tehniki le njen vodja Lojze Dežman in partizanka An­gelca Šmid. Okoli sedme ure zjutraj se je tehniki približala enota sedemnajstih domobrancev iz Tupalič, ki so imeli le informacijo domačega izdajalca o prib­ližni lokaciji tehnike. Med obkoljeva­njem se je eden od domobrancev ne­hote z nogo zataknil za signalno žico, na kateri je bil zvonček. Vodja tehnike Lojze Dežman je takoj skočil proti iz­hodu iz barake ter proti enemu od do­mobrancev zalučal italijansko ročno bombo, »paradajzarico«. Žal je bil sov­ražnik hitrejši in je ustrelil Dežmana v prsi, tako da je bil takoj mrtev. Zatem so domobranci vdrli v barako ter zajeli in zvezali neoboroženo partizanko Angel­co Šmid. Še pred odhodom so padlemu Dežmanu ukradli obleko in nove goj­zarje, izpraznili vse, kar je bilo vrednega v bunkerju, in ga zažgali. Med potjo v dolino in na bližnji Črvovi kmetiji so se hvalili in vsem pripovedovali o svojem »junaškem« napadu na dva tako rekoč neoborožena partizana. Žalostno novico o moževi smrti je že dopoldne izvedela Dežmanova žena Jožica. S sposojenim konjem ter sino­voma Lojzem in Brankom in mladole­tnim sosedom Mihom Nagličem se je odpeljala na kraj zločina in domov pri­peljala truplo svojega moža. Po krščan­ski navadi je želela moža pokopati na pokopališču v Predosljah, vendar ji tega cerkovnik in domobranci niso dovolili. Tako je bil zaveden in pogumen Slove­nec pokopan za pokopališkim zidom na Kokrici in šele po osvoboditvi je bil de­ležen spodobnega pogreba. V sklepnem delu spominske slovesno­ sti je delegacija KOBZV NOB Kokrica, v kateri sta bila tudi še oba živeča si­nova Lojzeta Dežmana - Branka, Lojze Dežman ml. in Brane Dežman, položila venec k spominskemu znamenju. 18 marec 2016 DOGODKI Senožeče: Društvo Dobrnič, ki deluje v okviru Združenja borcev za vrednote NOB v Krajevni skupnosti Senožeče, je mednarodni dan žena, 8. marec, proslavilo s tradicionalno proslavo z bogatim kulturnim programom. Prireditev je že drugič potekala v novi večnamenski Dvorani Rudolfa Cvetka. Nastopili so pevci Mešanega pevskega zbora Senožeče, ki ga vodi zboro­vodkinja Ada Škamperle (na sliki). Na odru so se jim pridružili še flavtistki Nina in Nika ter župnik Pavel Kodelja s kitaro. Prireditev so začeli učenci do­mače podružnične šole pod vodstvom mentorice Nataše Adam. Razmišljali so o prijaznosti, iskrenih mislih, vedrini, radosti in sreči ter smehu, ki jim ga pričara mama. Predstavile so se kar tri skupine Plesnega društva Srebrna z mentorji Natašo Vlasić Đukić, Mirči Kocen in Petro Brgoč ter štirje člani Harmonikarskega orkestra Nika Polesa. Na prireditvi, ki sta jo z recitacijami povezovali članici Društva Dobrnič Cvetka Gorjup in Alenka Žiberna, se je zbralo veliko obiskovalcev. Najstarejša članica senožeškega društva Dobr­nič, 84-letna Pavla Tašič, je vsem mentorjem podarila cvetje v znamenje zahvale za uspešno sodelovanje. Da so ženske skozi zgodovino, tudi v času NOB, opravljale pomembno vlogo, je poudarila divaška županja Alenka Dovgan Štrucl. Dotaknila se je mater partizanov, ki so trepetale za svoje sinove in hčere, ki so enakovredno stopale v boj in bile pripravljene žrtvovati svoje življenje. »Biti ženska je bilo v zgodovini prav tako kot danes vse prej kot lahko. Zato je svetovni dan žena priložnost, da se vsaj enkrat na leto bolj pos­vetimo misli o mestu in vlogi žensk v družbi, družini in okolju, v katerem živimo.To je lahko lepo izhodišče za spremembe vsmeri boljšega,prijaznej­šega, bolj humanega sveta,« je razmišljal predsednik ZZB za vrednote NOB Sežana Bojan Pahor. Zbrane je nagovoril tudi častni predsednik sežanske borčevske organizacije Emil Škrl, med drugim je opozoril, da se je treba »upreti nenasitnemu neoliberalizmu in kapitalizmu, ki s svojim brezobzir­nim pohlepom ruši naš obstoj in vse vrednote, ki smo jih dosegli z NOB. Z načrtnim uresničevanjem družbene lastnine, s privatizacijo, ki je slonela in še sloni na kraji, v razmerah, da je država omogočila tak proces razgraditve družbenega premoženja, je Slovenija zapravila svoj gospodarski ugled, ki so ga naša ugledna podjetja vrsto let uživala v svetu.« Besedilo in foto: Olga Knez Koroški Selovec: Na začetku januarja je ZZB za vrednote NOB Mežiške doline, občinska or­ganizacija ZB Ravne na Koroškem, pripravila tradicionalno spominsko slo­vesnost na Koroškem Selovcu nad Dobrijami. Prireditev je posvečena spo­minu na sedem tukaj ustreljenih talcev. Ujete partizane so gestapovci v dravograjskem zaporu enajst dni zasliševali in mučili ter jih 12. januarja 1945 v dopoldanskih urah s kolono avtomobilov pripeljali na Dobrije, na­selje v bližini Raven. Pri Mališnikovem mostu so žrtvam naložili na hrbte nekaj opreme in zaboje streliva ter jih napotili po železniški progi, nato pa po zasneženi kolovozni poti v hrib mimo številnih kmetij na Koroškem Selovcu. Gestapovci in policisti izmučenim talcem med potjo niso dovolili, da bi zaužili vsaj kos kruha, ki so jim ga ponudili kmetje. Visoko, malo pod vrhom hriba, v gozdu nad cerkvijo sv. Neže in nad kmetijama Vrhnjak in Me­žnar, so jih mučili in jih v popoldanskem času v snežnem metežu ustrelili. Okoliški kmetje so pobita in iznakažena trupla odkrili šele po osmih dneh ter jih pokopali ob cerkvi sv. Neže. Po vojni so svojci štiri žrtve prekopali na pokopališče na Ravnah. 4. julija 1969 so v gozdu, kjer so talce ustrelili, postavili spominsko zna­menje iz osmih kamnov. Na osrednjem je zvezda, na šestih kamnih so ime­na, priimki ter rojstne letnice talcev. Na sedmem kamnu je plošča z napisom neznani partizan, saj talca niso prepoznali. Drugi spomenik iz kamna s spo­minsko ploščo pa je bil pred gozdom v spomin sedmim talcem postavljen že leta 1955. Letos se je spominske prireditve udeležilo veliko ljudi, med njimi so bili sorodniki talcev, člani ZB in somišljeniki z Raven, iz Mežiške doline, Dra­vograda in Slovenj Gradca, saj je spomenik na stičišču treh občin. Ravenski taborniki pripravijo vsakoletni pohod z Raven na Koroški Selovec, tako je bilo tudi letos. Za napitek pred prvim spomenikom ob gozdu so tudi letos poskrbeli učenci posebne Osnovne šole Juričevega Drejčka z Raven, ki nosi ime tedaj komaj 17-letnega tukaj ustreljenega talca, domačina iz Dobrij. Slovesnosti se vsako leto udeležijo vsi učenci in učitelji iz te šole. Letos so bili z nami tudi predstavniki Zveze koroških partizanov iz Celovca. V kulturnem delu so nastopili Pihalni orkester ravenskih železarjev, pevski zbor Kristl Markovič Mate iz Črne na Koroškem, z recitalom in pesmimi pa učenci Osnovne šole Juričevega Drejčka. Prireditev je povezoval predsednik ZB za vrednote NOB Ravne na Koroškem Maksimilijan Večko. Slavnostni go­vornik pa je bil predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije Tit Turnšek. Spo­minske slovesnosti se je udeležil tudi Jožef Kavtičnik z družino iz Ljubljane, sin tukaj ustreljenega talca Alojza Kavtičnika -Toma, ki z dvema talcema še počiva v grobu pri cerkvi Sv. Neže. Stanislav Ovnič, predsednik ZZB Mežiške doline Zgornja Bistrica: Prvo soboto v marcu so se članice in člani krajevne organizacije ZB za vred­note NOB Zgornja Bistrica zbrali na letnem zboru. V uvodu so jim mladi iz naselja Visole pripravili priložnostni kulturni program, saj so počastili tudi mednarodni praznik – dan žena. KO ZB Zgornja Bistrica povezuje osemde­set članic in članov vseh starosti. S svojim programom dela se uvršča med bolj dejavne veteranske organizacije v lokalnem okolju. Predsednik Borut Kruder je predstavil poročilo o opravljenem delu in po­slovanju v letu 2015, nato pa je predstavil še program dela za letos. Marca SPOMENIKI NOB PRIPOVED DOGODKI bodo člani sodelovali na spominski komemoraciji pri spomeniku ustrelje­nim talcem v Gaju pri Zgornji Polskavi. Aprila bodo obiskali Sagadinovo do­mačijo v Srečah pri Makolah, udeležili se bodo Šarhovega pohoda in Festi­vala miru pri Treh kraljih, dan upora proti okupatorju pa bodo počastili na Boču in na prireditvi v Ljubljani. Odzvali se bodo tudi povabilu koroških partizanov in se udeležili njihove slovesnosti v Železni Kapli. Maja bodo sodelovali na prireditvi pri partizanski tehniki Mernik v Božjem nad Oplo­tnico in na proslavi na Poljani pri Prevaljah, junija pa se bodo odpravili na prireditev na Menino planino. Za člane pa so pripravili še izlet v Pomurje, kjer bodo v Parku spominov posadili posebno drevo. Med pomembnejše naloge so uvrstili tudi obnovo spomenika padlim doma­činom v Visolah, pripravo okrogle mize z aktualno problematiko ter obiske ostarelih in bolnih članic in članov. Na tokratnem zboru so v svojo organiza­cijo sprejeli dvanajst novih članic in članov. Besedilo in foto: Ladislav Steinbacher Sajevče: Pred spomenikom padlim borcem v Sajevčah pri Hruševju smo se 31. janu­arja zbrali člani ZB in se s krajšo spominsko slovesnostjo poklonili spomi­nu na žrtve nemškega okupatorja ob napadu na Sočanov bataljon, ki se je zgodil 30. januarja 1945, tik pred koncem vojne. Od takrat je minilo 71 let, a žrtve tega napada niso in ne bodo nikoli pozabljene. Slovesnost je začel predsednik ZB Hruševje Rado Škrjanc, zbrane pa je nagovorila Anita Berra ter v nagovoru obudila spomin na takratno dogajanje. 24. januarja leta 1945 se je skupina borcev VDV (vojske državne varnosti), organizirana v tako imenovani Sočanov bataljon, imenovan po poveljniku Ivanu Klobučaju -Sočanu, podala z Banjške planote na 120 kilometrov dolg pohod proti Dolenjski z namenom, da oskrbijo 1. brigado VDV z vojaškim materialom. Težko otovorjeni borci so se po sedmih dneh naporne poti v izjemno hudi zimi ustavili v vasi Sajevče, partizanskem gnezdu, kot je to idilično vasico poimenoval dr. Janez Stanovnik, da se spočijejo in si naberejo novih moči za nadaljevanje pohoda. Kmalu po namestitvi po hišah so se Nemci pritihotapili do vasi, jo obkolili in bliskovito napadli. Borce so presenetili med počitkom povsem nepriprav­ljene. Po posamičnih strelih se je začel peklenski ogenj z vseh koncev vasi. V hudem boju z močnejšim sovražnikom je prvi padel Ivan Klobučar -Sočan, ko je pritekel iz hiše. Bil je zadet in za vedno je obležal v krvavem snegu. Po končanem boju so v snegu obležali tudi komandir čete Radivoj Švara -Vojko, borca Franc Colja in Stanko Rudež, kmalu zatem sta ranam podlegla še Anton Šerek in Emil Kocjan -Miloš. Med prevozom ranjencev v postojnsko bolnišnico je umrl še Anton Jerman. Tu jih je močno zastražene zdravil dr. Franc Ambro­žič. Rezultat boja je bil sedem mrtvih tovarišev, veliko ranjenih in pogrešanih. Slavnostna govornica se je v svojem nagovoru dotaknila tudi današnjih razmer in opozorila na težke čase, ki jih zaznamujejo pomanjkanje zaposli­tev, vse hujša revščina, pa tudi naraščajoča korupcija in klientelizem. Dodala je: »S prizadetostjo se že vseskozi soočamo s poskusi potvarjanja naše zgo­dovine in razvrednotenja narodnoosvobodilnega boja ter z rehabilitacijo narodovega izdajstva oziroma kolaboracije s sovražnikom, ki je storil veliko gorja po vsej Evropi. Napisanih je bilo veliko laži in objavljenih sprevrženih podatkov o NOB, kar vse naj bi bilo podlaga za pisanje nove zgodovine.« 20 marec 2016 Obsodila je zažig knjige dr. Boža Repeta o prvem predsedniku samostojne Slovenije, Milanu Kučanu. Anita Berra Trbovlje: Na sedežu društva ZB za vrednote NOB v Trbovljah so se na pobudo pred­sednice Mari Govejšek srečali in prebirali pesmi upora, ki so jih spisali člani in članice društva. Svoje pesmi so predstavili Angela Bakovič, Breda Perme in Milan Sladič. Poklonili pa so se tudi spominu drage prijateljice Vlaste Hauptman Amer­šek, partizanke Vide, ki je pesmi pisala že med vojno, pa tudi po njej. Nekoč je v pogovoru o svoji mladosti dejala: »Tik pred maturo na meščanski šoli smo bili, ko se je začela vojna. Nismo imeli možnosti opravljati zaključnega izpita. Nemci so zasedli šolo in morali smo končati pouk. Končala so se lepa in živahna doživetja mladih ljudi in neizpolnjene so bile želje in sanje o prihodnosti.« Ob 50. obletnici mature je napisala devetkitično pesem svoji generaciji in v peti kitici povedala: »A tik pred zdajci, / ko učenje že za sabo smo imeli / in za končni še izpit smo vsi živeli, / je kot strela z jasnega ta vojna se pričela, / vse naše sanje, upe lepe mladim vzela, / kaj vse preživljali smo v težkih časih, / ve vsak le sam, / ker zla usoda nas podila je od tu drugam.« Pesmi upora danes pišejo tudi veliko mlajši, ki vojnih grozot niso okusili, spoštujejo pa vrednote NOB in izražajo željo, da se ne bi nikdar ponovilo hudo, in protestirajo proti tistim, ki skušajo poneveriti zgodovino. Ob tem so citirali častnega predsednika ZB Janeza Stanovnika, ki je pred leti zapisal: »Prav v kulturni prenovi je najgloblje bistvo zgodovinskega preloma, ki ga je med narodnoosvobodilnim bojem izpeljala Osvobodilna fronta; vredno­te, ki so se v tem obdobju izkristalizirale, so odraz »kulturne revolucije«, ki pomeni navdih za današnji čas.« Pa dodajmo še zadnje vrstice iz pesmi mlajšega avtorja Milana o partizanu Jožeku, ki je za domovino dal življenje pri svojih šestnajstih: »Ne boj se, Jožek, mirno spi, / preženemo jih, če bo zopet nuja, / nikdar več tlačila zemlje zorane noga ne bo tuja. / Le spi, le spi, ti Jožek, mladi partizan, / naj ne teži te težki kamen, / ogreje hladno noč žareči plamen. / Žalujka vrba kakor mati se nad grobek sklanja, / v senci nje zelenih las naj partizan­ček hraber mirno sanja.« Družabno srečanje so nadaljevali v prijetnem klepetu in zatrdili, da jim takšna druženja veliko pomenijo, zato jih bodo še pripravljali. I. L. Gornja Radgona: V Domu starejših v Gornji Radgoni so se konec februarja sešli člani rad­gonskega odbora ZZB za vrednote NOB, ki mu predseduje Mira Skok Ko­rošec. Najprej je spregovoril Marjan Žula, direktor doma, ki je tudi član borčevske organizacije. Predstavil je problematiko v zvezi z domom, saj še vedno ni dokončan postopek lastništva doma. Kljub temu dom uspešno posluje, varovanci pa lastniških zapletov ne občutijo, je povedal. Sledil je krajši kulturni program, ki so ga pripravile glasbenice Aleksandra Škrilec, Evelin Novak in Nives Hödl. Predsednica Mira Skok Korošec je predstavila lanskoletno delovanje, ko so imeli člani več srečanj in druženj, s kateri­mi so predvsem zaznamovali 70. obletnico končanja druge svetovne vojne. Pozornost pa so namenjali tudi vzdrževanju spomenikov žrtvam vojne na svojem območju. Ob 1. novembru so bili tudi soorganizatorji tradicionalne komemoracije pri spomeniku NOB v Gornji Radgoni. Na območju Upravne enote Gornja Radgona delujejo krajevne borčevske organizacije v Apačah, v kateri je 83 članov, v Gornji Radgoni je 117 članov, v Radencih jih je 83, v Svetem Juriju ob Ščavnici pa 67. Združenju borcev za vrednote NOB za območje celotne upravne enote Gornja Radgona predse­duje Rija Červič iz Radencev. Zbrane na občnem zboru je nagovorila in jih pozvala, naj tudi v prihodnje ohranjajo tradicije NOB. Podatki govorijo, da je med članstvom vse manj udeležencev v NOB, pač pa se v njihove vrste vključuje vse več njihovih sorodnikov in naslednikov z željo, da se ohrani spomin na borce in njihovo delovanje v preteklosti. V članstvo prihaja vse več udeležencev osamosvojitvene vojne leta 1991 in tistih, ki želijo ohra­njati vrednote NOB. Žal ugotavljajo, da mlade generacije o NOB ne vedo skoraj nič, saj je o vsem tem premalo zapisanega v šolskem učnem gradivu. Zbranim sta spregovorila tudi radgonski župan Stanko Rojko in predsednik pomurske regijske zveze veteranov vojne za Slovenijo Niko Brus. Najstarejša udeleženca zbora sta bila Franc Holc in Ina Svetec. Ob njuni 90-letnici so jima izročili manjša darila.Sledilo je druženje ob skupnem kosilu. Besedilo in foto: Franci Klemenčič Arihova peč/Avstrija: Leseni bunker pod Arihovo pečjo je bil v drugi svetovni vojni sedež kra­jevnega odbora Osvobodilne fronte za Beljak in je lahko dajal zatočišče do 20 partizanom. Ko sta nemška policija in »volksturm« po izdaji v zgodnjih jutranjih urah 10. februarja 1945 bunker napadla, je v napadu padlo osem partizanov (štiri ženske, štirje moški). Samo trem je uspelo pobegniti. Gola in izmaličena trupla umorjenih partizanov so, zato da bi ustrahovali pre­bivalstvo, zmetali ob rob ceste in jih nato zagrebli v Dravljah na obrežju Drave. Šele po vojni so jih prekopali in jih položili na šentjakobskem poko­pališču v skupni grob. V spomin na tragedijo pod Arihovo pečjo prirejajo Slovenska športna zveza, Slovensko planinsko društvo Celovec in Slovensko prosvetno društvo Rož vsako leto prvo nedeljo v marcu spominski pohod. Letošnji, že 38. po vrsti, je bil v nedeljo, 28. februarja. Kljub pravemu zimskemu vremenu se ga je udeležilo približno 320 pohodnikov. Zbrali so se pri kmetu Polancu na Čemernici in se mimo obnovljenega partizanskega bunkerja pod Arihovo pečjo odpravili do cilja na 1084 metrov visoki Bleščeči planini, kjer ima Slovensko planinsko društvo iz Celovca planinski dom. Mimo kontrolne toč­ke pri Ressmanovi koči so se pohodniki nato vrnili k Polancu, kjer so dobili toplo malico in priznanje za udeležbo na pohodu. Med pohodniki je bilo tokrat največ planincev iz Koroške, pa s Celjskega in Goriškega. Z njimi so bili predstavniki Zveze slovenskih častnikov in sloven­skih veteranskih združenj ter pet pripadnikov skupine vojaških gornikov iz Slovenj Gradca. Od začetka skrbi za nemoten potek pohoda Danilo Prušnik, podpredsednik Slovenske športne zveze; med udeleženci pa so bili tudi Mi­lan Wutte, predsednik Zveze koroških partizanov, in drugi pomembni člani. Na začetku pohoda pri Polancu je letos prvič o žrtvah druge svetovne vojne in o njihovih krvnikih spregovoril tudi krški škof Alois Schwarz. Med drugim je poudaril, da spomin na polpreteklo zgodovino ni nevtralen. Ne­kateri so mu svetovali, naj ne hodi na prireditev, drugi so v tem videli pravi korak. Vprašal se je, kakšna naj bo pri tem njegova vloga: naj bo sodnik, tožilec, gledalec ali odvetnik? Preteklosti ni mogoče zbrisati z molkom ali pozabo. Čas ne celi ran kar tako, zato je naša dolžnost prisluhniti žrtvam in pričam tistega časa, one pa so nam dolžne povedati, kako je bilo. Samo tisti, ki zmore priznati svojo krivdo, se lahko spravi s samim sabo in z drugimi. Vprašal se je, ali je sploh mogoča sprava med storilci in žrtvami. Je mogoče premostiti prepad med trpljenjem enih in krivdo drugih? Je, a tudi storil­ci morajo povedati svoje ime in se ograditi od krivice, ki so jo prizadejali drugim. Če tega ne bomo zmogli, bo spomin na preteklost »postal gorjača nove agresije, podlaga za nove konflikte in vojne, postal bo rastni hormon odtujevanja in izključevanja«. A.J. Celje: Združenje borcev za vrednote NOB Celje, Krajevna organizacija borcev za vrednote NOB in Mestna četrt Karel Destovnik -Kajuh Celje ter Prva gi­mnazija v Celju so na začetku marca pred omenjeno gimnazijo pripravili tradicionalno spominsko prireditev v spomin na narodnega heroja, pesnika in borca NOB Karla Destovnika -Kajuha in na 72. obletnico prihoda XIV. divizije na Štajersko. Karel Destovnik je bil dijak na omenjeni gimnaziji, ki je nekoč nosila tudi njegovo ime, pred stavbo pa še stoji njegov spomenik. Dijaki gimnazije vsako leto sodelujejo v kulturnem programu na spominski prireditvi. Letos je bil slavnostni govornik Uroš Rošer, predsednik KUD Zarja Trnovlje, v kulturnem programu pa so sodelovali poleg dijakov in dijakinj Prve gimnazije tudi pevke in pevci Mešanega pevskega zbora Društva upo­kojencev Celje. Prireditev je vodila Marijana Kolenko, ravnateljica OŠ Lava. Uroš Rošer je v svojem nagovoru predvsem poudaril pomen kulture za narodovo bit in med drugim dejal: »Duh 14. divizije in njenih borcev, tudi Kajuha, je duh poguma, srčnosti in vztrajnosti. Ima pa taisti duh tudi izje­men pečat kulturne in narodne enotnosti, ki mu ga daje prispevek velikih umov, kulturnikov in humanistov, delujočih v enotah slovenskih vojska, ki so se bojevale za suverenost naroda skozi vsa zgodovinska obdobja.« Končal je z besedami: »Svoboščine in pravice, ki jih nezavedno uživamo v dana­šnjem svetu, niso samoumevne, temveč so nam jih priborili predniki skozi stoletja. Zanje se je treba zavzemati vsak trenutek, na vsakem koraku.« J. H. / Foto: Vlado Gaberšek DOGODKI Kobarid: Člani krajevne organizacije ZB za vrednote NOB Kobarid so na nedavnem občnem zboru pregledali delo organizacije v prejšnjem obdobju in ga oce­nili kot uspešno. V dveh letih se je v organizacijo vključilo 21 novih članov. Lani so postavili novo spominsko znamenje v vasi Stanovišče v Breginj­skem kotu, spominjalo pa bo na dvakratni požig vasi med NOB in na ustre­ljene domačine. Zelo dobro je bila obiskana proslava v počastitev bojev v Krnskem pogorju, ki so jo pripravili na planini Kuhinja. Veliko dela so namenili urejanju dokumentacije za ugotovitev DNK in po­ kop posmrtnih ostankov padlih partizanov na Batognici, katerih kosti so našli jeseni leta 2014. Zaradi starosti članov krajevne organizacije Staro selo so jih priključili kobariški organizaciji. Sodelovali so tudi na spomin­skih slovesnostih v zamejstvu. Po besedah predsednika krajevne organiza­cije ZB Kobarid Vojka Hobiča so močno okrepili sodelovanje z organizacijo ANPI Nadiških dolin in Čedada. Skrb za znamenja, ki so posvečena dogod­kom iz NOB, je nenehna naloga krajevne organizacije. Tako so lani očistili grobnico v Kobaridu, spominsko plošča v Idrskem in znamenje narodnega heroja Marka Redelonghija v Starem selu. Poglobili so tudi dobro sodelova­nje z Osnovno šolo Kobarid, Glasbeno šolo Tolmin, krajevno skupnostjo Ko­barid, občino Kobarid in kobariškim društvom upokojencev. Od začetka tega leta svoje člane kobariška borčevska organizacija obvešča tudi s pomočjo nove oglasne omarice, ki so jo postavili v središču Kobarida. V. H. / foto: Vojko Hobič Črnomelj: Navzoči delegati, predstavniki Pokrajinskega sveta ZB Dolenjske in Bele krajine ter občinskih organizacij Semiča in Metlike, predstavnik Slovenske vojske, predstavniki vseh veteranskih organizacij, predstavniki občine in drugi gostje so za uvod v letošnjo skupščino ZB za vrednote NOB Črnomelj spontano s petjem pritegnili venčku partizanskih pesmi, ki jih je iz violine izvabljal Marjan Vitkovič, član ZB (na fotografiji). Ugotovitve in sklepi skupščine so bili bolj ali manj podobni lanskim. Rahlo upadanje števila članov, večinoma so umrli, denarne težave – saj večino stroškov za posamezne dejavnosti pokrivamo člani ZB sami tako iz članari­ne kakor tudi z neposrednimi plačili – predvsem prevoze do krajev priredi­tev ZB in podobno. Uspelo pa nam je lani tudi s pomočjo drugih, predvsem občine, obnoviti in ohraniti kar nekaj pomnikov NOB. Pohvalno je bilo omenjeno sodelovanje med vsemi tremi belokranjskimi organizacijami ZB – Semič, Metlika in Črnomelj – tudi za prejšnje in pri­hodnje skupne akcije. V imenu Slovenske vojske je pohvalo izrekel prapor­ščak Robert Gregorič, ki je napovedal ustanovitev stalne pisarne Slovenske vojske v Črnomlju, kar naj bi pripomoglo k še boljšemu in predvsem tesnej­šemu sodelovanju SV z vsemi v krajini in ne le z ZB. V razpravi je bilo poudarjeno, da je Zveza borcev premalo opazna v javnosti. »Premalo glasna,« je ocenil Uroš Dular, predsednik Pokrajinskega sveta ZB, in podal razloge za takšno stanje. Dotaknil se je tudi vse pogostejših agre­sivnih nastopanj desnice, nacionalističnih izpadov ponekod v Evropi in žal tudi pri nas. Zato je še posebej spomnil na proslavo v Grahovem 6. aprila, ki jo organizira društvo Puntarji, in pozval k čim številnejši udeležbi. Pomemb­nejša in vseslovenska pa bo osrednja spominska slovesnost ob 75. obletnici ustanovitve OF 27. aprila na Bazi 20 v Kočevskem rogu. Besedilo in foto: Bogdan Perko Temnica na Krasu: Pri spomeniku v Lazcu pri Temnici so se spomnili 19 borcev NOB, ki so padli 17. marca 1944. Kot je dejala slavnostna govornica Katjuša Žigon, podpred­sednica območnega odbora Zveze borcev za vrednote NOB Nova Gorica, so bili to mladi Slovenci in Italijani iz Trsta in okolice, iz Istre, Furlanije in drugih krajev, ki so se hoteli pridružiti borcem IX. korpusa v Trnovskem gozdu in na­daljevati svoj mladostni junaški boj za svobodo, za solidarnost, za bratstvo. Padli so pod streli fašistične, nacistične in domobranske svojati. V imenu italijanskih partizanov je zbrane nagovoril Ennio Pironi, podpredse­dnik Goriškega pokrajinskega odbora ANPI – VZPI. Blagoslov pri spomeniku sta opravila domači župnik Dominik Bizjak -Dinko in pater Bogdan Knavs. »Odkar je Mojzes izpeljal svoje rojake iz suženjstva v Egiptu v življenje v svo­bodi, je svoboda nekaj najdragocenejšega, kar imamo. Toda narodom se svo­boda ne podarja, svobodo si je treba zaslužiti, zanjo je treba veliko žrtvovati. Stojimo pred spominskim znamenjem kar 19 mladim življenjem, ki so svobo­do ljubili bolj kot svojo mladost in bolj kot svoje radostno življenje. Hvaležni smo jim za njihovo žrtev, zato danes zanje molimo. Še posebej presunljivo, je, da v grobu ležijo skupaj fantje in dekleti različnih narodnosti. S skupno žrtvijo so nam povedali, da je svoboda v srcu vsakega človeka in da lahko združuje ljudi različni narodnosti, jezikov in prepričanj. Svoboda je ljubezen, ki nas pre­buja k novi človečnosti, vzajemnosti in bratstvu,« je med drugim dejal Knavs. V kulturnem programu so nastopili učenci podružnične osnovne šole iz Kosta­njevice na Krasu,Moški pevski zbor Šempeter pri Gorici (dirigent Miran Rustja) in recitatorji Društva Simon Jenko. J.A /Foto: Boris Nemec PISMA Pohvala Kot dolgoletni naročnik Svobodne misli in zdaj Svobodne besede čestitam Jože­tu Poglajnu za njegove odlične članke, ki jih piše v našo revijo. Vesel sem, da je v Sloveniji še nekaj novinarjev, ki pišejo tako pokončno in razumljivo. Prav tako želim pohvaliti dijakinjo Va­neso Majcenovič iz Maribora za njen prispevek 11 milijonov Neznanih v zad­nji številki Svobodne misli. Pohvale obema. Vid Gradišar, Kojsko Pismo borkam in borcem, udeležencem NOB Borke in borci, prejšnja leta ste bili žrtve najrazličnejših laži in zlonamer­nih podtikanj iz ust in izpod peresa pripadnikov in podpornikov domačih izdajalcev. Resnica pa je, da prav vi lah­ko hodite po svetu z visoko dvignjeno glavo in s ponosom zrete vanj, kajti vaš boj ni bil le boj za svobodno Slovenijo, ampak ste neposredno pomagali zave­zniškim silam pri osvobajanju celotne Evrope, saj ste z rušenjem prometnih žil močno ovirali delovanje nemških enot na bojiščih v Italiji in Franciji. Kolikšnega pomena je bilo to za za­veznike, priča tudi izjava člana angle­ške vojaške delegacije, podpolkovnika Moora, ob koncu štiridnevnih bojev 9. korpusa na odseku železniške proge Sv. Lucija–Podbrdo v Baški grapi, ki se glasi takole: »Morda se mnogi niti ne zavedajo, kako zelo ste pomagali zave­ zniškim operacijam, ko ste uničili tako pomembno prometno povezavo med Italijo in Nemčijo skozi Baško grapo. Če bi promet ustavili samo za tri dni, bi bilo to za nas velikega pomena. Ko so vaši borci zrušili Štampetov most, so v Ljubljani naloženi vojaški transporti zaman čakali na odhod. Načrt nemške­ga poveljstva, da bi pravočasno okrepil določen odsek fronte, je tako propadel. Naše sile so lahko izvedle operacije, ne da bi jih motile okrepitve.« O tem govori tudi zahvala, ki jo je po­veljnik zavezniških sil za Sredozemlje, feldmaršal Henry Wilson, poslal vrhov­nemu komandantu, tovarišu Titu. »Z občudovanjem sem izvedel za zadnje uspehe vaših enot, s katerimi so veli­ko pripomogle k uspešnim operacijam zaveznikov v Italiji in Franciji. Ti uspe­hi, predvsem v Sloveniji, so bili zelo pomembni, ker so pretrgali življenjsko pomembne sovražnikove prometne to­kove. Prosim, sprejmite mojo najtoplej­šo zahvalo in priznanje in ju predajte enotam pod vašim vodstvom.« Ta zahvala in priznanje, drage borke in borci, sta dokaz, da ste s svojimi junaški­ mi dejanji tudi za ceno svojega življenja obvarovali pred smrtjo veliko zavezni­ških vojakov. Nasprotno pa domobran­ci niso odgovorni le za smrt številnih zavednih Slovenk in Slovencev, ampak tudi za žrtve v vrstah zavezniških sil, kajti brez domačih izdajalcev bi nemško poveljstvo v Sloveniji potrebovalo veli­ ko več vojaškega in drugega osebja pri izvajanju okupacijskih nalog. Prav zara­ di domobranske pomoči pa so lahko te enote, ki jih v Sloveniji niso potrebovali, uporabili na drugih bojiščih v neposre­dnem boju z zavezniškimi silami. Svoja zločinska dejanja skušajo do­mobranci zdaj opravičiti s floskula­mi o boju za vero, za domovino in za Boga ter proti brezbožnemu komuniz­mu. V resnici so se bojevali proti vsem nasprotnikom nacizma, saj jim je to na­rekovala prisega, ki so jo v letih 1944 in 1945 dali v podporo velikemu vodji tretjega rajha. Tudi nekatere parlamentarne stranke in RKC želijo domobrance zdaj prika­zati kot nedolžne žrtve tistega časa. O njihovi nedolžnosti v svoji knjigi Tre­nutki odločitev legendarni komandant Franc Sever - Franta razmišlja takole: »Kdor se z volkovi druži, ne more biti 'nedolžno jagnje'.« Vsi pa vemo, da so bili domobranci krvoločnejši od svojih gospodarjev. Prav RKC največkrat tudi ne izpusti nobene priložnosti, da se v svojih pridigah ne bi obregnila ob NOB. Nadškof Stanislav Zore je lani 16. avgu­sta v svoji pridigi med zahvalno mašo ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne v duhu sprave dejal: »To so bili strašni časi: eni so igrali na harmoniko in prirejali mitinge, drugi pa so padali v brezna in rudniške rove, za njimi pa so ostajali žalujoči, ki niso smeli žalo­vati.« Vse lepo in prav, ampak ali niso vsa življenja sveta? Vsekakor pa je po­zabil omeniti tole: Ko so v taboriščih, gozdovih in ječah umirali zavedni Slo­venci in Slovenke in njihovi otroci, so njihovi krvniki po slovenskih cerkvah prejemali sveto obhajilo in odvezo za svoje zločine. Brez domobrancev bi se morija druge svetovne vojne končala veliko prej in z manj žrtvami, kot se je. Vam, drage borke in dragi borci, še enkrat hvala za domovino, za svobo­do, ki ste nam jo priborili z ogromnimi žrtvami. Boris Reven, Ig Izgnanci in begunci Šestindvajsetega januarja smo se izgnanci udeležili uradnega odprta muzeja slovanskih izgnancev na gradu Brestanica. Udeležba je bila res velika, žal med nami ni bilo nobenega vidnej­šega politika. Pa bi prav njih moralo za­ nimati to obdobje zgodovine! Čeprav še vedno tiščijo glavo v pesek, je nespor­no, da so tudi izgnanci del NOB, katere vrednote danes uničujejo z levo roko. V tem muzeju je zbranih le del dokazov oziroma pričevanj o časih in žrtvah voj­nega nasilja. O tistih, ki so se, in tudi o onih, ki se nikoli niso vrnili.Tu so zbrana sporočila tisočerih ljudi, od katerih ima vsak svojo zgodbo, vsi skupaj pa rdečo nit: bili so izgnani z domačih ognjišč in grobo izgnani v neznano – v iztreblje­nje. Njihovo trpljenje je bilo nepopisno. Sreča v nesreči je bila, ker je Nemcem primanjkovalo delovne sile, zato so pri­dni in skromni izgnanci dobili delo, s katerim so si zagotovili preživetje. Po tragediji, ki je trajala skoraj štiri leta, so se izgnanci vrnili v domovino. Po neiz­ mernem trpljenju in hrepenenju nihče ni niti pomislil na kaj drugega. Če nanje pogledamo v luči zdajšnjega begunskega vala, pa moramo poudari­ti, da ne partizani in ne izgnanci niso bežali iz svoje domovine: slabo obleče­ni, prezebli, lačni, ušivi in brez kakršne koli zdravniške oskrbe so tudi za ceno življenja vztrajali na braniku domovi­ne. Po končani vojni so se lotili obnove povsem uničene domovine. V »totali­tarizmu« je nova država zrasla v dokaj bogato državo; gradili so železnice, ces­te, tovarne, domove, skratka vse, kar je čez noč postalo plen brezvestnih »konj­skih« tatov. Država je bila bogata, sa­mostojna in suverena, kar smo po osa­ PISMA mosvojitvi izgubili tako rekoč čez noč. Naši gospodarji so postali tujci, ki so ob asistenci »poštenih« tajkunov z na­rodnoizdajalskimi ravnanji spravili »sa­mostojno« državo na kolena. Tu je svo­jo vlogo odigral Bruselj z množico biro­kratov, ki živijo tudi na plečih slovenske zasužnjene raje, ki ima vse manj pravic. Ostanke naše države vodijo ljudje, ki dela kot temeljne vrednote ne pozna­ jo. In zanimivo: naša za drobiž prodana podjetja postajajo v tujih rokah dobič­konosna. Slovenski delavec in kmet imata iz preteklosti preslabe izkušnje, zato se ne gre čuditi ljudskemu strahu, ki po­raja tudi odklonilen odnos ljudi do be­guncev. Težko namreč verjamemo un spoštujemo ljudi, ki imajo domovino na bančnih računih, državo pa gradijo na prevarah in lažeh. Jože Bračun, Artiče Rakek: Krajevna organizacija ZB za vrednote NOB Ra­kek je tudi letos sredi marca počastila krajevni praznik, ki je posvečen ustanovitvi Rakovške čete pred 74 leti. Takrat je 44 fantov organizirano odšlo v partizane pod Racno goro nad Loško doli­no in tam ustanovilo Rakovško četo. Prireditev, ki je bila izredno dobro obiskana, je bila tudi letos v prostorih Osnovne šole Jožeta Krajnca. Zbrane je pozdravil župan občine Cerknica Mar­ko Rupar, slavnostni govornik pa je bil Drago Fr­lan. Prireditve se je letos izmed še živečih borcev Rakovške čete udeležil le Jože Simčič -Jelen. V kulturnem programu so nastopili učenci Osnov­ne šole Jožeta Krajca Rakek, člani Kulturnega društva Rak Rakek, učenci Glasbene šole Frana Gerbiča Cerknica, pevci vokalne skupine Drago­narji generala Maistra in Harmonikarski orkester Vilija Marinška. J. S. S redi februarja je umrl Franc Še­tinc, dolgoletni politik, novinar in urednik. Rodil se je leta 1929 in je na začetku vojne hodil v me- ščansko šolo v Brežicah. Izgnanstvo je pretrgalo njegovo šolanje, po vrnitvi je najprej delal kot trgovec, nato je bil tr­ žni inšpektor, zatem vrsto let novinar ter odgovorni urednik Dela in Komunista. Širši javnosti pa je zagotovo najbolj znan kot politik, najprej kot dolgoletni sekre­ tar RK SZDL, na koncu pa član predsed­ stva CK ZKJ. S te funkcije je odstopil v znamenje protesta proti tedanjim raz­ meram v SFRJ, s tem pa se je končala tudi njegova politična kariera. Leta 2009 je pri založbi Viharnik izšla njegova knji­ga Otrok brez otroštva, v kateri je opisal svoje medvojno izgnanstvo. »Domišljam si, da moja zgodba neka­ ko pooseblja usodo otrok, ki jih nacisti med drugo svetovno vojno skupaj s star- ši izgnali z rodnih domov in jih odvlekli v nemška taborišča. Izgnancem so vzeli do-move, jih zatirali, zasmehovali, poniževali, oropali so jih svobode, a vere v prihodnost jim niso mogli vzeti. Nobeno nasilje jih ni moglo prisiliti na kolena. S trpljenjem je še bolj rasla njihova ljubezen do domovine.« Tako je zapisal v spremni besedi svoje knjige Otrok brez otroštva in s podnaslo­vom Šlezijske zgodbe. V njej je opisal svo­jo osebno zgodbo otroka, ki so ga skupaj z družino kot 12-letnega dečka leta 1941 odpeljali v taborišče v Šlezijo v Nemčiji, kjer so ostali do konca vojne. Opisal je svo­jo mladost v Dobovi, vrnitev očeta iz jugo­slovanske vojske, prihod Nemcev v Dobo­vo, pisal je o tem, kako se je med ljudmi širilo nezaupanje in kako se je na koncu zgodilo najhujše: Nemci so jih izselili. Pre­težni del knjige je namenjen dogajanju v različnih nemških delovnih taboriščih, o zgodah in nezgodah 12-letnega fantiča, ki se je tam znašel po svoje, posebno po tem, ko so ga ločili od staršev. Šetinc je v knjigi pisal tudi o tem, kako je v taboriščih postal sanjač, sanje so mu pomenile beg iz resničnosti, z njimi je nadomeščal izgubo doma in domovine, ločenost od staršev, svoja hrepenenja in upanja, da bo vojne nekoč konec in se bo vrnil v domovino. V sklepnem delu opisuje svoje vnovično srečanje z materjo ter dolgotrajno in utru­jajoče potovanje domov, kjer so našli pov­sem uničeno hišo in izropan dom. Toda bili so doma. J.H. JUBILEJI 95 let Marije Rotar -Mici V Domu starejših občanov Hrastnik je 20. februarja 2016 praznovala svoj 95. rojstni dan naša članica ZB Hrastnik Marija Rotar - Mici. Ob mojem obisku naju je pogovor ponesel predvsem v njena mlada leta. Mici se je rodila 20. februarja 1921 v vasi Prapretno nad Hrastnikom v kmečki družini, očetu Janezu in mami Mariji Zupan, po domače pri Kržetovih. Oče si je pri delu poškodo­val nogo in je zaradi zastrupitve umrl, ko je imela Mici komaj tri mesece. Mama se je drugič poročila in rodila še šest otrok, od katerih sta dva fantka kmalu umrla. Mama je postala še drugič vdova, ko je njenega moža ugriznil pes in je spet prišlo do zastrupitve, umrl je leta 1941. Tako so ostali na kmetiji ob začetku vojne sami otroci z mamo. V tem času je Mici že delala in služila pri Bauerhei­nihovih, ko pa je leta 1944 hudo zbolela sestra Ivanka, se je vrnila domov. Leta 1944 je morala odslužiti še mesec dni dela pri nemški družini na Brunku, ki so jo naselili na domačijo izgnane slovenske družine. Po vojni je morala Mici kot najstarejša hči skrbeti za gospodinj­stvo in za živino. Po smrti sestre Ivanke pa se je leta 1956 poro­čila z domačinom Francem Rotarjem. Spomini na poroko so pri Mici še posebno živi. Pripovedovala je, kako je morala na občini pridobiti samski list s podpisom dveh prič, na predvečer skuhati ajmoht in speči mrežni kolač in kako nenavaden občutek je ime­la po poročni ceremoniji. Čeprav je že imela svoj dom, je Mici še vedno hodila domov in pomagala pri vseh večjih kmečkih delih. Z možem sta se jima rodili hčeri Helena in Metka, pozneje je prišel tudi vnuk Borut, ki ji je v največje veselje. Potem so prišle bolezni, začel je pešati vid, revma kaže posledice, pri­tisk uhaja izpod nadzora, leta 2001 pa je Mici ostala tudi brez moža. Leta 2014 se je odločila za odhod v domsko varstvo v Hrastniku, kjer se je novem okolju hitro privadila. Dneve si popestri s klepeti s sostanovalkama, z jutranjo telovadbo, branjem časopisa v skupini in z ugankarskim krožkom. Naj­bolj pa jo razveselijo obiski svojcev in znancev, ki jih ni malo. Rada se udeleži tudi vseh prireditev v domu. 90 let Jožeta Berceta Pred dobrim mesecem je častitljivih devetdeset let prazno­val partizan, poklicni vojak – starešina, poveljnik in dolgole­tni predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Maribor, general Jože Berce. S polnimi tremi desetletji neprekinjenega uspešnega vodenja mariborske borčevske organizacije (od leta 1985 do 2015) prav gotovo spada med predsednike občinskih borčevskih organizacij z najdaljšim stažem. S svojim poštenim, tovariškim, predvsem pa preudarnim in preprostim človeškim odnosom do ljudi, sotovarišev in nalog, ki jih je opravljal od svojega 17. leta, ko je odšel v partizane, do danes, je postal vzor človeka, ki mu ni odveč nobena žrtev, ko gre za skupno dobro in blaginjo ljudi. S svojim nesebičnim razdajanjem v minulih tridesetih letih je ogromno pripomogel k ugledu borčevske or­ganizacije in k širitvi kroga tistih, ki jim moralno-etične vredno­te slovenskega osvobodilnega boja pomenijo kažipot pri njiho­vem vsakdanjem ravnanju in ohranjanju zgodovinskega spomi­na na prelomne dogodke v narodovi zgodovini. Jože Berce se je rodil 12. februarja 1926 v Selcah pri Škofji Loki. Pri enajstih letih je izgubil očeta in kot najstarejši med štirimi sinovi je bil v veliko oporo materi. Po končani osnovni šoli se je odločil za kovaški poklic. Njegov uk je ostal nedo­končan, ker je 1. junija 1943, star komaj 17 let, odšel v par­tizane. Pridružil se je Drugi škofjeloški četi in se tako izognil prisilni mobilizaciji v nemško vojsko. Po kapitulaciji Italije se je njegova četa vključila v Vojkovo brigado, kjer je bil najprej štabni kurir, nato pa so ga poslali na vojaški tečaj v Cerkno. Pozneje je napredoval do pomočnika političnega komisarja v jurišnem bataljonu v 31. diviziji. Od marca 1945 do konca vojne, ki ga je dočakal s činom poročnika, je bil politični ko­misar Vojkove brigade. Po osvoboditvi je Jože Berce ostal v vojaški službi. Precej časa je služboval v Beogradu, kjer je leta 1966 končal višjo vojaško akademijo kopenske vojske. Bil je na poveljniških na­logah v različnih garnizijah. Nazadnje se je z družino ustalil v Mariboru in kot poveljnik obmejnih enot pozorno skrbel za slovensko severno mejo, ki jo je po prvi svetovni vojni zakoličil general Maister. S svojimi vojaki je veliko pomagal ljudem ob meji. Z izjemnim posluhom za malega človeka je znal prisluhniti njegovim željam in potrebam. Po njegovi za­slugi je marsikateri kraj ob severni meji dobil boljšo cestno povezavo, na marsikateri hribovski kmetiji je prvič zasvetila električna luč, zazvonil telefon ali iz pipe pritekla voda. Na­zadnje je bil poveljnik mariborske garnizije, ki je pod Berce­tovim vodstvom živela z mestom in pomagala urejati njegove probleme. Vojaško kariero je končal s činom generalmajorja. Med osamosvojitveno vojno leta 1991 je kot nekdanja vpliv­na vojaška osebnost odločilno pripomogel, da JLA v Maribo­ru ni uresničila svojih groženj. Kmalu po upokojitvi je Jože Berce prevzel vodenje maribor­ske borčevske organizacije, ki ji ostaja zvest še danes, ko mu zdravje omejuje obširnejše delovanje. Bil je med prvimi aktiv­nimi udeleženci NOB, ki so dojeli potrebo po pomlajevanju or­ganizacije, če hočemo v narodovem zgodovinskem spominu ohraniti resnico o NOB in vrednote, za katere so tisoči Sloven­cev pred sedmimi desetletji nesebično žrtvovali svoje življenje. Bil je tudi med pobudniki prve listine na Slovenskem o med­sebojnem sodelovanju veteranskih organizacij treh generacij. Jože Berce je človek, ki na najbolj žlahten način pooseblja značilnosti časa, v katerem živi in dela. Kot kurir in politični komisar med vojno, kot aktivni starešina jugoslovanske vojske po vojni in kot dolgoletni predsednik mariborske borčevske or­ganizacije in pokrajinskega združenja za Podravje po upokojitvi se je pokazal kot človek, ki zna povezovati in prisluhniti ljudem, zato so ga že zdavnaj poimenovali »najbolj ljudski general«. JUBILEJI 90 let Ivana Zadnikarja S redi februarja je v občini Divača svoj 90. rojstni dan pra­znoval Ivan Zadnikar. Rodil se je 15. februarja 1926 v Skadanščini v Čičariji. Srednjevelika kmetija ni dajala dovolj kruha, zato je oče leta 1928 odšel v Ameriko po do­daten zaslužek. Tam je umrl leta 1935. Mati se je poročila drugič in Ivana dala učit mizarskega poklica v Trst. Pred raz­padom Italije leta 1943 je prišel domov in odšel v partizane v Istrski odred. 8. septembra 1943 so se zadrževali v gozdu v bližini Obrova. Proti večeru je prišla novica, da je v usta­navljanju prva hrvaška istrska četa ter da ji manjkajo borci za stražo. Sam se je javil in odpeljali so jih v Pazin. »Ko so nemške štuke v Pazinu bombardirale pošto in mestno hišo, sem bil ravno na straži in bil prvič ranjen. Pred nemško ofenzivo v Istri smo šli v Gorski Kotor in Liko. V Liki so bile same sovražne vojske: domobranci, ustaši, četniki in občasno tudi nemška Divizija princa Evgena. Potekali so nenehni boji, bile so hude zime in lakota. Bil sem drugič ranjen, a vseeno sem srečno dočakal konec vojne s svojimi hrabrimi Ličani. Demobiliziran sem bil v novembru 1946. leta,« pripoveduje Ivan Zadnikar. Na železnici se je zaposlil 6. januarja 1947. leta in 2. marca 1949 je z odliko opravil izpit za vlakovodjo. Pomočnik šefa postaje v Divači mu je prvi dal revijo Borec in nanjo je bil naročen od začetka leta 1948. Ko so na terenu začeli usta­navljati krajevne organizacije ZB, je dobil navodilo, naj na te­renu pridobiva člane. Kot sam pravi, mu je za vas Gradišče podatke o udeležencih NOB priskrbel Zdravko Rijavec, za vas Brežec pa Rudi Dolgan. Tako je bila ustanovljena krajevna organizacija ZB Divača, kjer je bil prvi in nato dolgoletni taj­nik ter pozneje tudi blagajnik. Izpit za vlakovnega odpravnika je opravil leta 1959 in služ­boval na postajah istrske proge, nazadnje pa v Divači. Leta 1974 se je upokojil. Vmes je bil leta 1952 tudi predsednik sin­dikata železničarjev in bil izvoljeni delegat na kongresu sindi­kata železničarjev Jugoslavije v Ljubljani. Za svoje uspešno dela je Ivan Zadnik dobil številna pri­znanja za uspešno delo v občinskem odboru ZB Sežana, leta 2008 je ob 60. obletnici ustanovitve ZZB NOB Slovenije pre­jel posebno priznanje za uspešno in dolgoletno sodelovanje, lani pa tudi zahvalo ZZB NOB Sežana za sodelovanje v NOB in za dragocen prispevek k ohranjanju in razvijanju izročil in vrednot NOB. V KO ZB Divača je dolgoletni član izvršilnega odbora. Niso pa ga spregledali niti v Društvu upokojencev Sežana, kjer je bil tudi zelo aktiven. Ob njegovem visokem jubileju so mu čestitali: županja Ob­čine Divača Alenka Štrucl Dolgan, predsednik KO ZB Divača Jožko Valečič in številni člani organizacije z željo, da bi bil zdrav in vedno pokončen borec. 90 let Vladislava Škrinjarja - Slavka //PIŠE: Radmilo Oroz, ZB NOV Stari Vodmat S redi minulega poletja je 90 let dopolnil Slavko Škrinjar, dolgoletni predsednik našega krajevnega odbora bor­ čevske organizacije. Rodil se je 9. avgusta 1925 v Čreš­njevcu pri Semiču v Beli krajini. Izhaja iz velike družine z osmi­mi otroki. Oče je kmalu umrl in mati je sama težko skrbela za veliko družino, zato je moral Slavko že mlad pomagati mami preživljati družino. Jeseni leta 1942 se je vključil v narodnoo­svobodilno gibanje. Marca leta 1943 je bil dodeljen za vodnika minerske ekipe Tomšičeve brigade. Pozneje se je pridružil Be­lokranjskemu odredu na Suhorju. Po razpadu italijanske vojske je bil premeščen na Golo, kjer so ustanovili 10. udarno ljubljan­sko brigado, v njej je opravljal naloge kurirja. Jeseni leta 1944 so ga poslali v šolo za telefonske zveze, kmalu zatem pa je pos­ tal komandir voda v bataljonu za zveze v 7. korpusu. Po vojni je ostal v JLA, končal je oficirsko šolo za zveze ter artilerijsko šolo. Služboval je v Ribnici kot podpolkovnik. Po­zneje je služboval v TO, kjer je bil komandir TO Ribnica. Kot vodja varnostne službe je sodeloval pri ustanovitvi javnega za­voda Cankarjev dom, kulturni in kongresni center. Po upokojitvi je Slavko Škrinjar ves čas zelo dejaven član ZB Stari Vodmat. Tri mandate je bil predsednik krajevnega odbora ZB za vrednote NOB Stari Vodmat. Zdaj je delegat KO. Odpuščanje Ob robu kamnite ograde ležim, Bilo je pred leti, še v času nacizma, Dolg suhec iz Padove streljal je name, tukaj že leta počivajo moje kosti, po cestah so peli Lilly Marlen, pa mu ne zamerim, saj ni me poznal. v spominu nekaterih le kdaj zaživim, ker nisem pokoril se igri fašizma, Tudi tebi, Slovenec, odpuščam iz jame, saj nisem več človek, le del sem prsti. sem v grapi kot talec bil ustreljen. ki si domačina me tujcu izdal. Tone Šepec 26 marec 2016 SPOROČILA Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Državna proslava in slavnostna razširjena seja predsedstva ZZB NOB Slovenije Koordinacijski odbor za državne proslave in Vla­da Republike Slovenije sta sprejela naš predlog, naj bo državna proslava ob dnevu upora proti ok­upatorju 26. aprila 2016 zvečer v Ljubljani in ne v Trbovljah, kar se prekriva s 75. obletnico usta­novitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Tudi slavnostna razširjena seja predsedstva Zveze združenj borcev za vrednote NOB Sloveni­je bo 26. aprila ob 11. uri v Ljubljani. Na sejo bodo povabljeni vsi člani Glavnega odbora in delovnih teles Zveze, odlikovanci Zveze, pred­stavniki domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije, predsedniki enot in služb NOV in POS, novinarji. Odziv na nezaslišano pismo dr. Milana Zvera predsedniku Evropskega parlamenta Na pismo dr. Milana Zvera, slovenskega poslanca v Evropskem parlamentu, smo poslali naš odziv predsedniku Evropskega parlamenta, slovenskim poslancem v Evropskem parlamentu, predsedni­ku Republike Slovenije, predsedniku Državnega zbora Republike Slovenije in predsedniku Vlade Republike Slovenije. Pismo, ki smo ga poslali predsedniku Evropskega parlamenta,gospodu Martinu Schulzu (in podobno drugim naslovnikom), objavljamo v nadaljevanju: Spoštovani, V slovenskih medijih smo prebrali, da Vam je evropski poslanec iz Slovenije dr. Milan Zver podal pobudo za postavitev spominske plošče v prostorih Evropskega parlamenta v spomin na 200.000 žrtev množičnih zunajsodnih pobojev, žrtev ko­munističnega nasilja, po drugi svetovni vojni v Sloveniji. V zvezi s to pobudo bi vas radi opozorili na nekatera dejstva, ki jih iz poslančevega pisma ni mogoče razbrati. Najprej število žrtev: ni mogoče z goto­vostjo trditi, koliko je bilo žrtev povojnih zunajsodnih pobojev in koliko je bilo med pokopanimi tistih, ki so padli v sklepnih vojaških operacijah na ozemlju Slovenije maja leta 1945. Spomnimo le, da se vojna na slovenskih tleh ni končala s kapitulaci­jo Nemčije, temveč šele po hudih bojih na severni meji Slovenije, ki so potekali še 15. maja 1945. V tistih dneh je bilo na slovenskih tleh približno milijon pripad­nikov različnih domačih in tujih vojaških formacij. Pismo uporablja besedo genocid, v njem je trditev o žrtvah komunističnega nasilja. Pojasniti je treba, da so bili med pobitimi večinoma pripadniki ustašev, četnikov, do­mobrancev in drugih kvizlinških formacij, ki so v času vojne povzročili mnogo zlo­činov nad civilnim prebivalstvom po vsej takratni Jugoslaviji. Pripadniki različnih vojaških partizanskih enot iz različnih delov Jugoslavije, ki so sodelovali v sklep­nih bojih druge svetovne vojne na slov­enskih tleh, so se s tem maščevali svojim nekdanjim krvnikom. Torej ni šlo za ko­munistično nasilje in tudi ne za poboje zaradi ideologije, temveč za spopade in maščevanje med vojaškimi formacijami zaradi zločinov med drugo svetovno vo­jno, tako kot po vsej Evropi. Današnja Republika Slovenija, ki je nas­tala leta 1991, ne more prevzemati odgov­ornosti za dogodke, ki so se zgodili na nje­nem ozemlju leta 1945, saj je zanje bila odgovorna takrat že mednarodno priznana država Jugoslavija. Po našem mnenju bi spominska plošča, kakršno predlaga po­slanec dr. Milan Zver, pomenila krivično obdolžitev sedanje Slovenije za dejanja, ki so obsojanja vredna, in za žrtve, ki niso posledica ravnanja države Slovenije. V Zvezi združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja obsojamo vse oblike zunajsodnih množičnih pobo­jev. Obsojamo poboje, v katerih ni bilo razlikovanja med civilisti in vojaškimi for­macijami. Ker prihaja do takšnih anomalij zaradi vojaških spopadov in dolgotrajnih uničujočih vojn, pa naslavljamo na Ev­ropski parlament željo, da bi se uprl vsem sodobnim vojnam, ki bodo ali so že povz­ročile veliko nedolžnih civilnih žrtev in po katerih bo sprava med sprtimi narodi in skupinami ljudi vse težja. Evropski narodi dolgujemo to zavezo svojim padlim pred­nikom v krvavih vojnih spopadih na tleh Evrope v 20. stoletju. Prosimo Vas, gospod predsednik, da navedena dejstva upoštevate. S spoštljivimi pozdravi, predsednik ZZB NOB Slovenije dr. Tit Turnšek Izjava o neofašizmu, ksenofobiji in begunstvu Objavljamo Izjavo Krajevne organizacije za vrednote NOB Stražišče, v kateri je 141 član­ov ZB. Sprejeli so jo na občnem zboru 3. mar­ca 2016. Izjava je skladna s stališči Glavnega odbora, predsedstva in Sveta Zveze, ki smo jih velikokrat javno promovirali kot naš upor proti vsem oblikam neonacizma in neofašizma, nestrp­nosti in sovraštva. Izjava se glasi: Člani KO za vrednote NOB smo zaskrblje­ni zaradi dohodkov, ki so nastali v zvezi z begunsko krizo v EU in še posebej na Balkanu. To ni več humanitarna kriza lju­di, ki so morali zapustiti svoje domove in domovino, ampak je to kriza političnega sistema v katerem živimo, tako v Sloveniji kot tudi v EU.To je kriza vrednot,za katere se zavzema velika večina ljudi in za katere so se borili in umirali slovenski partizans­ ki borci in aktivisti OF. To so vrednote, ki jih spoštujemo in uresničujemo vsi pošte­no misleči ljudje v naši slovenski državi ne glede na narodnost, raso ali versko izpoved. To poudarjamo tudi zato, ker so bile te vrednote v programu OF SN katere 75. obletnico ustanovitve letos praznuje­mo. Na teh osnovah je vodila osvobodil­no gibanje in upor proti okupatorjem in njihovim domačim pomagačem. Dogodki zadnjih dni so zastrašujoči. Ljudje brez vesti in spoštovanja temeljnih načel človeškega življenja kot so poštenje, sol­idarnost, tovarištvo, pomoč trpečim in nenazadnje nacionalna osvoboditev in uveljavitev prvin ljudske demokracije. Tem ljudem očitno te vrednote ne pome­nijo nič in se na svojih zborovanjih iz njih norčujejo. Protesti v Šenčurju, Logatcu in Ljubljani so pokazali pravi obraz slovenske desnice. Slikanje veljakov SDS in NSi pod domo­branskim plakatom iz leta 1945 veliko pove. To je novodobni fašizem. Očitno zmaga nad fašizmom in nacizmom 1945 ni bila dovolj? Posebej smo ogorčeni nad postopkom staršev dijakov v kranjskem dijaškem domu in profesorjev kranjske gimnazije Franceta Prešerna. Vsi ti ljudje to počnejo pod geslom »demokracije« in »svobode govora« in ksenofobije. Kakšno ustavo in zakonodajo imamo, da državni organi nimajo možnosti, da posredujejo SPOROČILA Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in onemogočijo tako fašistoidno delovan­je, ki nima nič skupnega z demokratično ureditvijo naše države. Protesti pripadnikov in somišljenikov desno usmerjenih političnih strank so pokazali vso »veličino« njihove »evropske civiliziranosti« pred vso evropsko in del­no tudi svetovno javnostjo. Žal se ob tem poroča in razpravlja tudi o Sloveniji in Slovencih. Člani KO ZB za vrednote NOB Stražišče pričakujemo, da Glavni odbor ZZB NOB javno in odločno pove, da člani Zveze borcev ne sprejemamo take »demokraci­je« in da mora država zagotoviti spošto­vanje temeljnih človekovih pravic in vred­not, še zlasti kadar so ljudje v stiski in potrebni pomoči. V našem primeru so to begunci z Bližnjega vzhoda. Žična ograja na meji je slovenska sramota Podpora Manifestu za ohranitev javnega zdravstvenega sistema Predsedstvo Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je na seji 3. marca 2016 v celoti podprlo Manifest za ohranitev javnega zdravst­va, ki ga je sprejela Zveza društev upokojencev Slovenje. Ta sklep je logično nadaljevanje naših dosedanjih prizadevanj za ohranitev javnega zdravstva, ker štejemo to za veliko vrednoto, ki jo ne smemo opustiti in tudi ne poslabšati. Pismo Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Dopolnilno zdravstveno zavarovanje za vojne veterane NOB Na Zvezo združenj borcev za vrednote NOB Slo­venije se je pisno ali po telefonu obrnilo devet naših članic ali njihovih otrok, z zgroženostjo, da jim je odklonjeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ker so po možu prevzele vdovsko pokojnino. Pri tem pravilno ugotavljajo, da imajo priznan status vojne veteranke in da so še vedno vojne veteranke, česar prevzem vdovske poko­jnine ne more izničiti. Pritrjujemo temu mnenju. Odvzem te pravice vojnim veterankam pomeni neustavno diskrim­inacijo, posebno še, ker so bile z osamosvojit­venimi dokumenti 1991 zagotovljene borcem in drugim udeležencem NOB enake pravice, kot so jih imeli po predpisih prejšnje države. Prosimo za vaše ukrepe. Predsednik Tit Turnšek 28 marec 2016 AKTIVNOSTI DELOVNIH TELES IN ORGANOV ZVEZE OD 1. 3. DO 31. 3. 2016 3. 3 Poročilo o uresničevanju sklepov in potrditev zapisnika prejšnje seje; Zaključni račun Zveze za leto 2015; Sklep o kolektivnem članstvu Društva Vranov let v svobodo; Sklic seje Glavnega odbora Zveze; Pobuda za zavezništvo proti revščini; Imenovanje Marka Pogačnika za člana Komisije za mednarodne odnose; Sklep o odpisu knjig in o podaritvi združenjem in knjižnicam; Tekoče .nančne zadeve; Druga medsebojna obvestila in dogovori. Člani predsedstva so se (se bodo) udeležili: 5. 3. 7. 3. 8. 3. 10. 3. 14. 3. 18. 3. 13. pokrajinskega kongresa VZPI-ANPI Tržaške pokrajine; letne skupščine Zveze slovenskih častnikov; sestanka Pokrajinskega sveta za Podravje v Mariboru; proslave ob Dnevu žena v Cankarjevem domu; slovesnosti ob prevzemu naziva Ljubljana – Zelena prestolnica Evrope 2016 v dvorani Stožice; iniciativnega sestanka Zavezništva proti revščini; spominske slovesnosti v spomin na tragični dogodek v Strunjanu; 26. 3. prireditve v spomin na padle borce Selške čete na Planici nad Rovtom; spominske svečanosti ob 73. obletnici zmagovite bitke v Jelenovem žlebu; 29. 3. seje KODVOS-a. Vsak torek, razen prvega v mesecu 17. 3. Pregled zapisnika in sklepov zadnje seje z dne 20. 11. 2015 in dopisne seje z dne 27. 11. 2015 in 2. 3. 2016; Obravnava in potrditev prispelih predlogov za priznanja v okviru kvot za 2016; Obravnava predlogov za najboljšo KO ZB in podelitev treh zlatih plaket: Obravnava in potrditev predlogov za podelitev priznanja praporščakom; Seznanitev s poročilom o delu odbora za leto 2015; Dogovor o aktivnostih za spremembo Pravilnika o priznanjih; Razno 22. 3. Izvolitev delovnega predsedstva, zapisnikarice in overiteljev(ic) zapisnika; Veri.kacija mandatov novih članov Glavnega odbora; Sklep o kolektivnem članstvu v Zvezi Društva Vranov let v svobodo; Poročilo o delu organov Zveze v letu 2015; Predlog zaključnega računa Zveze za leto 2015; Razprava o poročilu in zaključnem računu; Sprejem Poročila in Zaključnega računa; Druga medsebojna obvestila in dogovori. LETNO POROČILO o delu in poslovanju Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije v letu 2015 1. Uvod V preteklem letu 2015 smo v ZZB za vrednote NOB Slovenije (v nadaljevanju: Zveza) največ­jo pozornost posvetili 70. obletnici zmage nad fašizmom in nacizmom. Proslavili smo jo z dve­ma pomembnima proslavama, in sicer 9. maja v Ljubljani (skupaj z Mestno občino Ljubljana) ter 15. maja na Poljani, kjer je na ta dan leta 1945 potekala zadnja bitka z nacističnimi silami Evro­pi. Proslavo so organizirala koroška združenja s pomočjo občine Prevalje. Tudi druge proslave po Sloveniji so bile v znamen­ju 70. obletnice zmage. Omeniti velja proslavi priključitve Primorske v Tolminu in 70. obletnice oblikovanja prve slovenske vlade v Ajdovščini. Opazno je bilo, da so se naši politiki izogibali besedici zmaga, govorili so le o koncu vojne, kar zgovorno pripoveduje o politični klimi v Sloveniji. V preteklem letu smo bili priče zelo agresivnemu potvarjanju zgodovine in širjenju sovraštva. Posebej so pri tem agresivni desni časopisi: Ogn­jišče, Reporter, da o Demokraciji niti ne govorim. Ne morem pa iti mimo postavitve spominskih plošč krvnikom in izdajalcem svojega naroda ter njihovim žrtvam na istem spomeniku v Kar­lovici. Vse to so samo zlovešča znamenja širjenja klero-fašizma, ki poskuša tudi organizirati ob­orožene skupine po zgledu nacistične SA. Na­jbolj zaskrbljujoča pri tem je indiferentnost tako imenovane politične sredine. Zveza se je vse leto z izjavami, stališči, izrazi pod-pore, pa tudi protesti odzivala na različna doga­janja v Sloveniji in naši bližnji okolici. Med temi velja omeniti npr. podporo pozivu za notifikacijo avstrijske državne pogodbe, temeljna stališča Zveze o privatizaciji državne lastnine, izjavo predsedstva o vrednotah itd. Preteklo leto je zaznamovala tudi naša zelo in­tenzivna mednarodna dejavnost. V letu 2015 smo bili odgovorni za koordinacijo med SUB­NOR-ji naše bivše države. Na posvetu aprila smo ugotavljali porast novih oblik fašizma po vsej Ev­ropi in sklenili ob koncu leta pozvati protifašis­tična gibanja po vsej Evropi k medsebojnemu sodelovanju. Na širšem posvetu konec oktobra smo sklenili vzpostaviti spletni portal »Zveza antifašistov sveta«, ki bo odprt za vsa antifašis­tična gibanja, izmenjavo pogledov, medsebojno obveščanje in koordinirano sodelovanje. Aprila smo se udeležili kongresa veteranskih organizacij v Moskvi. Imeli smo dvoje srečanj s SAAB Hrvaške, redno potekajo srečanja z AM-PI-jem in Zvezo Koroških partizanov, izredno do­bro je sodelovanje z Rusko federacijo veteranov, s katero smo podpisali sporazum o medsebojnem sodelovanju. Bili smo na spominskih proslavah v Kumrovcu, na Sutjeski in v Jajcu. Kot edina vet­eranska organizacija smo imeli predstavnika na tribuni na paradi 9. maja v Moskvi. Naša pred­stavnica se je udeležila kongresa Svetovne orga­nizacije veteranov na Poljskem. Zveza se pomlajuje, vedno več je mlajših novih članov, ki postopoma prevzemajo vodenje kraje­vnih organizacij in združenj. Sprejemanje novih članov je v veliki meri odvisno od aktivnosti in zavzetosti vodstev krajevnih organizacij, kar moramo spodbujati in podpirati.Vpreteklem letu je nastalo in bilo v skladu s statutom prejetih v Zvezo tudi nekaj novih združenj. V letu 2015 smo morali opraviti rebalans fi­nančnega načrta, da bi zaustavili oziroma zman­jšali trošenje rezervnega sklada. Izvesti smo morali nekaj notranjih organizacijskih sprememb, ki bodo svoje finančne učinke pokazale šele v letu 2016. Služba je v celoti prevzela vodenje knjigovodstva, funkcija generalnega sekretarja je postala neprofesionalna. Postopoma opušča­mo oziroma zmanjšujemo tudi nekatere druge dejavnosti. Vsi se moramo navaditi, da imamo na voljo sredstva samo za tisto, ki je določeno s pla­nom. To je hkrati poziv združenjem, naj obdržijo svoje dejavnosti v okviru svojih letnih finančnih načrtov, ki morajo biti pokriti z predvidenimi pri­hodki. Kar naprej namreč prihajajo prošnje za do­datna sredstva, velikokrat tudi potem, ko so bila že potrošena. Po odločitvi predsedstva in glavnega odbora smo se kot večinski lastnik odločili končati večletno finančno agonijo ‘Svobodne misli’ in pričeli sami izdajati ‘Svobodno besedo’. Kakšna bo njena na­daljnja usoda, pa je odvisno predvsem od nas, našega članstva in aktivnosti vodstev krajevnih organizacij in združenj. Organizacijske spremembe v Zvezi so zahtevale tudi določene spremembe Statuta. Statut ni nekaj, kar je nespremenljivo; vendar terja določen post­opek. Morebiten predlog spremembe je zato treba predložiti pisno,da lahko o njem opravimo ustrez­no razpravo pred odločanjem na glavnem odboru. Poudariti pa je treba, da vse organizacijske spre­membe, ki smo jih izvedli ali jih še predvidevamo, naši službi precej povečujejo obseg dela. 2. Izboljševanje organiziranosti in kadrovske sestave Zveze in združenj V mnogih združenjih so pregledali svojo organi­ziranost in kadrovsko sestavo, tu in tam kaj izbol­jšali, večjih premikov pa ni bilo. Opravljen je bil popis krajevnih organizacij, ki pa ni bil dokončan, ker 22 združenj ni vrnilo pop­isnic. Iz vrnjenih popisnic povzemamo, da aktivno deluje približno 1/3 krajevnih organizacij, druge pa bolj občasno. Zato ostaja skrb za delovanje krajevnih organizacij ena temeljnih nalog vsake­ga združenja. Septembra 2015 je potekel štiriletni mandat predsedniku, podpredsednikom, članom pred­sedstva in posledično tudi članom sveta Zveze in drugih delovnih teles. Generalni sekretar je zaprosil za predčasno razrešitev. Za novo pred­sedstvo je bilo evidentiranih 19 članov, od tega 1 za predsednika in 6 za podpredsednike. Za de­lovna telesa je bilo predlaganih 174 kandidatov. Glavni odbor je na seji dne 28. 9. 2015 s tajnim glasovanjem izvolil novo predsedstvo v sestavi: dr. Tit Turnšek, predsednik, podpredsedniki: Slavko Grčar, dr. Ljubica Jelušič, dr. Matjaž Kme­cl, dr. France Križanič in člani: Janez Alič, Tilka Bogovič, Milan Gorjanc, Branka Kastelic, Marijan Križman, Meta Mencej, Jože Oberstar, dr. Jože Pirjevec, Marko Vraničar, Viktorija Potočnik, Aljaž Verhovnik. S tajnim glasovanjem je bil izvoljen tudi nov nadzorni odbor, ki ga sestavljajo, Marija Majhenič,predsednica,Anton Podobnik,podpred­sednik in člani: Ljubo Car, Marjan Somrak in Rok Uršič. Predsedstvo je na konstitutivni seji dne 6. 10. 2015 izvolilo 11 delovnih teles, v katerih je skupaj 134 članic in članov. 3. Delovanje organov Zveze V letu 2015 smo imeli 4 redne seje glavnega odbora, 11 rednih, 2 korespondenčni in 1 slav­nostno sejo predsedstva, 4 seje sveta Zveze, 3 sestanke s predsedniki pokrajinskih svetov, 4 redne seje in 1 izredno sejo finančne komisije, 2 seji nadzornega odbora, 1 sejo odbora koordi­nacije enot NOV in POS, 1 sejo odbora koordi­nacije žrtev vojnega nasilja, 2 korespondenčni in 1 redno sejo komisije za izobraževanje, 4 seje komisije za mednarodne odnose, 3 redne in 5 SPOROČILA Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije dopisnih sej odbora za priznanja, 2 seji mladin­ske komisije in tedenske seje kolegija predsedni­ka (po 3 ali 4 mesečno). Tabela 1 Člani vodstva Zveze so se udeleževali tudi sej in prireditev v združenjih, sej pokrajinskih sve­tov ter proslav in drugih prireditev v združenjih, pa tudi organiziranih v okviru Koordinacije do­moljubnih in veteranskih organizacij Slovenije (KODVOS), državnih organov in organov lokalne samouprave (občin, društev ipd). V letu 2015 smo v knjižnico dali 10 novih in 35 podarjenih knjig, tako da je knjižno gradivo bo­gatejše za 45 knjig. Ob koncu leta 2015 je bilo v knjižnici Zveze 1578 naslovov oziroma 2170 knjig. Obiski v knjižnici so občasni, tako da večina izposoje teče posredno prek Knjižnice Bežigrad. V letu 2015 smo aktivno in ustvarjalno sodelova­li v KODVOS, v katerem so združene organizacije Zveza veteranovvojne za Slovenijo–”Veterani 91”, Združenje policijskih veteranskih društev Sever, Zveza društev “General Maister”, Zveza društev in klubov MORiS, Društvo TIGR, Zveza slovenskih častnikov in Zveza društev vojnih invalidov Slo­venije. Sodelovali smo tudi z Društvom izgnancev Slovenije, z Zvezo društev upokojencev Slovenije in z drugimi seniorskimi organizacijami. Zveza je kot ustanoviteljica sodelovala z Usta­novo Franca Rozmana -Staneta in z Ustanovo Šiftarjeva fundacija, ki pomenita pomembna glasnika idej miru, kulture, solidarnosti, sodelo­vanja ter povezovanja na temeljih izročila NOB in zgodovine Slovencev. Zveza je kot vsako leto sodelovala na Festivalu za III. življenjsko obdobje, ki je bil od 29. 9. do 1.10. 2015. Razstavni prostor je bil posvečen 70. obletnici osvoboditve in zmage nad naciz­mom in fašizmom, plakate je tudi tokrat zasnoval Janez Kos. Poleg tega smo izvedli kulturno izo­braževalni dogodek z naslovom “PARTIZANSKA VAS SOLČAVA -DA NE BI POZABILI!” V pogovoru in kulturnem programu so sodelovali prebivalci Solčave različnih generacij. Predstavili so svojo vas in obudili pričevanja nekaterih Solčavanov -takrat še otrok -o doživljanju vojnega časa in osvoboditve v požgani vasi. Kot vsako leto doslej smo zelo vzorno sodelovali z Ministrstvom za obrambo in z Generalštabom Slovenske vojske, predvsem z enoto garde, ki je s prisotnostjo zlasti na proslavah in prireditvah ter pri pogrebnih in drugih spominskih svečanostih iz­kazovala zelo pozitiven odnos SV do zgodovinskih dejstev in vrednot ter pridobitev NOB. Sodelovanje z drugimi državnimi organi, kot so ministrstva in vladne službe, vključno z resornim ministrstvom, pristojnim za veterane in žrtve vo­jnega nasilja, je v letu 2015 potekalo predvsem s stiki med vodstvom Zveze in predstavniki minis­trstev pa tudi z nekaterimi ministricami in ministri. Sodelovanje je v splošnem dobro tudi z veliko večino županov občin v Sloveniji, še posebej prek vodstev naših združenj, in sicer na področju urejanja spomenikov, pri organizaciji proslav in drugih dejavnostih, ki povezujejo občine in našo organizacijo. 4. Organizacijska mreža in število članov Zvezo je ob koncu leta 2015 sestavljalo 81 kolek­tivnih članov, to je združenj in društev, ki so med seboj povezana tudi v 14 pokrajinskih svetov. Ob koncu leta 2015 je bilo v združenjih in nji­hovih krajevnih organizacijah 42.013 članic in članov, to je 985 ali 2,3 % manj kot leto poprej. V 18 združenjih so število povečali (Brežice, Čr­nuče,Dovje Mojstrana,Grosuplje,Kranj,Krško,Le­nart, Ljubljana Moste-Polje, Ljubljana Vič-Rudnik, Ljutomer, Murska Sobota, Pesnica, Ptuj, Sevnica, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Trebnje in Žalec), v 7 združenjih ohranili na isti ravni, v veči­ni, to je v 54 združenjih pa se je število članov zmanjšalo. Nove člane so sprejeli v vseh združen­jih, razen v 3, kjer niso sprejeli niti enega (Med­vode, Izola, Cerkvenjak). Vseh sprejemov je bilo 1.723 ali 4,7% manj kot leto poprej.V istem času sta umrla 1.802 člana, 612 pa je članstvo prene­halo iz osebnih, večinoma zdravstvenih razlogov. Članarino je plačalo 36.096 članov ali 85,9 %. Del neplačane članarine pripisujemo bolnim čl­anom in članicam v domovih za starejše, del pa gre na račun pomanjkljive blagajniške aktivnosti v nekaterih krajevnih organizacijah. Podrobnejši podatki o številu ter o vojnih veter­anih in žrtvah vojnega nasilja so razvidni iz Ta­bele 2 in Tabele 3 na koncu tega poročila. 5. Finančni položaj Zveze V letu 2015 se je finančni položaj Zveze po­slabšal zaradi povečanja negativne razlike med prihodki in odhodki, so pa pristojni organi Zveze sprejeli številne ukrepe za zmanjšanje tekočih odhodkov in za trajnejše zmanjševanje negativne razlike med prihodki in odhodki.V rednem poslo­vanju Zveze se je negativna razlika povečala z 213.839,88 evrov v letu 2014 na 249.483,34 ev­rov v letu 2015, to je za 35.643,46 evrov ali 16,7 %. Povečanje gre predvsem na račun izrednih odhodkov ob proslavah 70. obletnice zmage nad nacifašizmom, na račun nepredvidenih izdatkov za sodelovanje Zveze v mednarodni veterans­ki federaciji in za predsedovanje Koordinaciji borčevskih in antifašističnih organizacij z ob­močja bivše Jugoslavije. Zmanjšali pa so se tudi prihodki od obresti na depozite in od najemnin. V bilanci smo morali izkazati tudi terjatve do družbe Svobodna misel d.o.o. v stečaju v znesku 122.572,61 evrov in posledično še 16.693,20 ev­rov stroškov za novoustanovljeno revijo Svobod­na beseda, s katero smo nadomestili ukinjeno Svobodno misel. S sprejetimi ukrepi je s finančnim načrtom (FN) za leto 2016 zagotovljeno, da bo negativna ra­zlika med prihodki in odhodki znašala največ 122.451 evrov ali 47 % manj kot v rednem poslo­vanju v letu 2015 in le še 31,5 % celotne nega­tivne razlike v preteklem letu. Celotna negativna razlika med prihodki in odhod­ki je bila pokrita iz rezervnega sklada Zveze, tako da smo redno poravnavali vse svoje finančne ob­veznosti, vključno s financiranjem združenj, ki so za naloge v javnem interesu prejela 190.387,77 evrov. Finančna komisija se je v letu 2015 srečevala z dvema različnima obdobjema. Večino leta je reševala standardne probleme finančne narave, po septembrski ugotovitvi o neuravnoteženem finančnem položaju Zveze s prevelikim priman­jkljajem pa je obravnala ukrepe, ki naj bi pomag­ali sanirati finančni položaj. V prvem obdobju je na rednih sejah obravnavala predvsem FN Zveze za leto 2015 in naraščajočo razliko med prihod­ki sredstev za delovanje in (včasih) nekritično porabo odhodkov ter s tem naraščanje porabe sredstev iz rezervnega sklada. Vodstvo Zveze se je zavedlo posledic in pripravilo ukrepe za za­jezitev potrošnje. Finančna komisija se je aktivno vključila v te analize in pripravo ukrepov -kot celota ali s svojimi predstavniki. Med drugim je predsedstvu predlagala naslednje ukrepe: • ukinitev profesionalne funkcije generalnega sekretarja; • predloge za zmanjšanje odhodkov, na katere Zveza lahko vpliva; • analizo variant rezultatov, če bi se Zveza odloči­la odprodati nepotrebni del nepremičnine na Einspielerjevi 6; • pripravo nove sistemizacije delovnih mest; • oblikovanje izhodišč za pripravo FN 2016; • analizo delitve javnih sredstev združenjem; • kritično presojo sredstev za proslave. Ukrepe, ki jih lahko uveljavimo takoj, je komisija posredovala predsedstvu, takoj ko so bili izob­likovani. Sprejeti ukrepi bodo vplivali na FN 2016, druge pa bomo poglobljeno presodili in jih uporabili pri pripravi FN 2017. 6. Spominske prireditve V letu 2015 smo v vseh naših organizacijah posvečali veliko pozornost 70. obletnici zmage nad nacifašizmom, osvoboditve izpod zločinske okupacije in konca II. svetovne vojne. Proslave so se vrstile vse leto, največ seveda v aprilu in maju. Vseh proslav je bilo 435, 128 spominskih po­ 30 marec 2016 hodov in 578 komemoracij. Po ocenah organiza­torjev se je vseh skupno udeležilo okoli 300.000 ljudi,udeležba je bila skoraj povsod množična,na­jštevilčnejša na osrednjih proslavah, (v Ljubljani 15.000), med udeleženci je bilo veliko mladih, kar je za ohranjaje vrednot NOB še posebej pomemb­no. Država se je odzvala na 70. obletnico z držav­no akademijo v Ljubljani, s sodelovanjem na pro­slavi v Ajdovščini, sprejemom delegacij enot NOV in POS pri predsedniku RS, polaganjem vencev pri grobnici narodnih herojev, na ljubljanskih Žalah, pri sv. Urhu, na Cviblju, v Dražgošah, na Pohorju, v Podljubelju, na Frankolovem, Poljani in v zame­jstvu ter s častnimi stražami na proslavah in prireditvah. Pri večini proslav so sodelovale tudi občine, šole ter mnoge druge organizacije, kar je v skladu z ugotovitvijo, da je NOB last vsega slov­enskega naroda.Temu primerno so se odzvali tudi tiskani in elektronski mediji s številnimi, večino­ma pozitivnimi prispevki o tematiki II. svetovne vojne, NOB in zmagi v okviru velike antihitlerje­vske koalicije. V okviru državne delegacije se je velike proslave obletnice zmage v Moskvi udeležil tudi pred­stavnik Zveze. Temelja sporočila vseh teh proslav so bila: • da smo se upravičeno in častno uprli trem nad­močnim nacifašističnim okupatorjem in z velik­imi žrtvami in trpljenjem ubranili obstanek na svoji zemlji in svojo svobodo; • da smo bili del velike zmagovite antihitlerje­vske koalicije proti največjemu zlu tistega in vseh časov; • da brez uspešnega narodnoosvobodilnega boja pod vodstvom OF v okviru boja vseh jugoslo­vanskih narodov, ne bi dosegli združene Sloveni­je s priključitvijo Primorske, kar je bila podlaga za samostojno Republiko Slovenijo kot republiko v takratni ustavni ureditvi in predpogoj za izborje­no osamosvojitev v letu 1991; • da je obsojanja vredno potvarjanje zgodovine in ob tem vsakršno prikrivanje ali opravičevanje ob­orožene in vohunske kolaboracije, kar je bilo zlo­činsko dejanje ne glede na okoliščine nastanka; • da se spoštljivo in s hvaležnostjo spominjamo vseh, ki so padli ali trpeli za domovino; • da se zavzemamo za mir, ker obsojamo vojno, zavračamo pa vse pojave neofašizma in neona­cizma ter vse oblike nestrpnosti in sovraštva. 7. Skrb za ohranitev ravni zdravstvene in socialne varnosti udeležencev NOB V Zvezi smo tudi v letu 2015 spremljali doga­janja na področju zdravstvenega in socialnega varstva v Sloveniji. Udeleževali smo se razprav o predvidenih spremembah sistema zdravstven­ega varstva, zavarovanja in dejavnosti, kot tudi o urejanju področja dolgotrajne oskrbe. Pri tem smo zastopali načela in stališča, ki so znana, in smo jih bili opisali že večkrat, tudi v lanskem po­ročilu. Kot je znano, konkretnejših sprememb in rešitev na nobenem izmed teh področij pristojni še niso ponudili. Glavne rešitve, ki jih potrebuje in pričakuje naše članstvo, vključujejo ohranitev javne zdravstvene službe, zagotovitev ustrezne dostopnosti do storitev, ki jih potrebujejo starejši ljudje, okrepitev ekip v okviru družinske medi­cine, zagotovitev redne patronažne dejavnosti in ustrezne rehabilitacije. Ob koncu leta smo izdali navodilo članstvu za ponovno pridobitev pravice do brezplačnega dodatnega zdravstvenega za­varovanja, ki je upravičencem znova zagotovljena z začetkom leta 2016. Odzivali smo se tudi na posamična vprašanja članic in članov glede uresničevanja pravic s po­dročja zdravstvene in socialne varnosti. Poskuša­li smo poiskati ustrezne rešitve, nekatere tudi s sodelovanjem Ustanove Franc Rozman -Stane. Vsekakor pa si želimo več pobud, pripomb in predlogov združenj in članstva. 8. Uresničevanje nalog na področju žrtev vojnega nasilja Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja je v letu 2015 skupaj s posameznimi taboriščnimi odbori, skupnostjo Dachau in Društvom ukra­denih otrok največ pozornosti posvetil organi­zaciji tradicionalnih spominskih srečanj in do­godkov ob jubilejih (mednarodni dan spomina na holokavst, srečanje slovenskih taboriščnic in taboriščnikov na Ljubelju in srečanje taboriščnic in taboriščnikov, ukradenih otrok in izgnancev v Portorožu), obisku taborišč ob obletnicah os­voboditve (Auschwitz, Buchenwald, Dora, Flos­senbuerg, Ravensbrueck, Mauthausen, Gussen, Dachau, Rab, Šarvar, Jasenovac, Neuengamme), prenašanju zgodovinske resnice na mlade po šolah in ob obisku taborišč (Auschwitz, Mauthau­sen), postavljanju spominskih obeležij (Društvo ukradenih otrok) in polaganju vencev ob Dnevu spomina na mrtve (Rab, Gonars, Visco). Na po­budo taboriščnega odbora Ravensbrueck so se preživele taboriščnice in taboriščniki z mladimi srečali na sprejemu pri predsedniku republike. Posamezni taboriščni odbori so pripravili tudi vrsto drugih srečanj in obiskov ter izletov (Ra­vensbrueck, Dachau). Izjemno dobro je bilo orga­nizirano potovanje dijakov Škofijske gimnazije iz Ljubljane, celjske prve gimnazije in mariborske gimnazije v Auschwitz, kjer so na kraju samem poslušali pričevanja preživele taboriščnice, ukradenega otroka in zgodovinarjev. Pri obiskih nekdanjih taborišč v Nemčiji dobro sodelujemo s slovenskim veleposlaništvom v Berlinu in vele­poslanico Marto Kos Marko ter njenimi sodelavci. Prireditve, ki so jih pripravili koordinacijski odbor in taboriščni odbori, so bile odmevne in so našle mesto v sredstvih javnega obveščanja. Še pose­bej proslave oziroma srečanja ob dnevu spomina na holokavst, na Ljubelju in v Portorožu. Med načrti, ki jih v letu 2015 nismo uresničili, velja omeniti načrtovano povezavo z interniran­ci z območja nekdanje Jugoslavije, ker je v vseh drugih nekdanjih republikah popolnoma zamrlo delovanje nekdanjih internirancev. 9. Mednarodni odnosi Mednarodna dejavnost Zveze se je v letu 2015 odvijala v znamenju dveh pomembnih obletnic naše in svetovne zgodovine: • 70. obletnice konca 2. svetovne vojne in zmage nad nacifašizmom. Temu je dala poseben pečat prisotnost naše delegacije na veliki proslavi v Moskvi ter • udeležba številnih tujih veteranskih delegacij in diplomatskih predstavnikov na našem velikem zborovanju na Poljani, 16. maja 2015 ter na osrednji proslavi v Ljubljani. Med pomembnejše mednarodne dogodke, kjer sta bili Zveza in njena Komisija za mednarodno sodelovanje organizator ali pobudnik, sodijo: • Udeležba delegacije Zveze s predsednikom Titom Turnškom v Ogleju na širšem posvetu Vsedržavnega združenja partizanov Italije (ANPI -VZPI) o vse bolj zaskrbljujočih oblikah neokap­italizma in neofašizma. Posvet je vodil dr. Carlo Smuraglia, predsednik italijanske veteranske organizacije. Ob tej priliki sta predsednika pod­pisala skupen dokument. • na znanstvenem posvetu o nacističnih zločinih v Italiji, ki je bil v Vidmu 23. novembra 2015. Predsednik Turnšek je prisotne seznanil z našim pristopom k tej problematiki in rezultati raziskav ter se zavzel za tesnejše sodelovanje med ital­ijanskimi in našimi institucijami, ki se ukvarjajo s to problematiko. Ob tej priložnosti je predsed­nik Turnšek izročil prisotnemu predsedniku AN­PI-VZPI Zlato plaketo Zveze. • Mednarodno srečanje -posvet o neofašizmu v Novem mestu, 28. oktobra 2015. • Širše srečanje predstavnikov Zveze z novim vod­stvom Zveze koroških partizanov, na Koroškem in v Ljubljani; • S predstavniki hrvaške borčevske organizacije so se med letom zvrstili že tradicionalni stiki in nadaljevalo dobro sodelovanje; • Med letom je bilo skoraj nepregledno število najrazličnejših oblik sodelovanja naših orga­nizacij z organizacijami in društvi z območja nekdanje SFRJ. Manjše in večje skupine so tudi v tem letu množično obiskale: Kumrovec, Sutjesko, Jajce, Igman, Jasenovac, Srem (Sremska fronta) in številne druge kraje, znamenite po njihovi vlogi SPOROČILA Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije v NOB. Lahko rečemo, da ni večje partizanske proslave na območju nekdanje SFRJ, ki se je niso udeležili Slovenci, po večini člani Zveze. Pose­bej plodno je bilo tudi sodelovanje z vodstvom Ruske veteranske organizacije. V ocenjevanju intenzivnosti in vsebine naših stikov s sorodnimi organizacijami v tujini ima posebno mesto in vlogo sodelovanje z organi­zacijo ANPI -VZPI. Zelo pozitivno je dejstvo, da to sodelovanje zajema skupne proslave, resne vsebinske razprave, predstavitve novih knjig, komemoracije, kulturne prireditve, pohode in drugo. Pristno tovariško sodelovanje se širi izven obmejnega prostora. Med organizacijama se pov­ečuje neposrednost in medsebojno zaupanje. Komisija za mednarodne odnose Zveze je tudi v letu 2015 intenzivno spremljala in poskušala usmerjati vedno širše in bogato mednarodno sodelovanje. Posebno pozornost je posvečala tudi mednarodnim veteranskim organizacijam in posebnim oblikam interesnega združevanja, kot je stalni jadransko-jonski forum. 10. Skrb za spomenike in spominska znamenja NOB Postopki za razjasnitev lastništva kulturne ded­iščine in spomenikov ter dokumentiranja last­ništva so zapleteni in še trajajo. Skrb za ažurno vzdrževanje, odpravljanje poškodb, čiščenje, ure­janje okolice in urejanje dostopnosti do spome­nikov je bila in bo še naprej naša stalna in nikoli končana naloga. Z zadovoljstvom opažamo, da skrb za spomenike NOB marsikje prevzemajo krajevne skupnosti in razna krajevna društva. Spremljali smo pojave naravnih in namernih poškodb, skrunjenj, odstranitev ter kršitve ne­dotakljivosti javnih spomenikov in ustrezno ukrepali, vendar kraj bronastih skulptur in poško­dovanj spomenikov in spominskih znamenj nis­mo mogli preprečiti. V letu 2015 smo zaradi vse pogostejših primerov tatvin in poškodovanj (skrunitev) spomenikov opozorili združenja na pozorno spremljanje tovrstnih dejanj,na obvezno prijavljanje državnim organom (policija, upravne enote) in jih prosili za hitro obveščanje Zveze o takšnih pojavih. Primer Grahovo je prinesel tudi nov pojav, ko je Nova slovenska zaveza s svojim gradbenim posegom v prostor zaprla pogled na partizanski spomenik, kar je doslej najhujši poseg zagovornikov kolabo­racije v neposredni bližini spomenika, posvečen­ega borcem in žrtvam okupatorjev in njihovih sodelavcev. Predsedstvo Zveze je v sodelovanju z Območnim združenjem Cerknica ustanovilo posebno delovno skupino, ki zbira dokumentaci­jo in pripravlja tožbe, vloge in pobude, s kater­ 32 marec 2016 imi skušamo doseči odstranitev gradnje ali vsaj odstranitev neprimernega in neresničnega napi­sa na eni od plošč na postavljenem zidu. Zavzemali smo se za ohranitev negmotne (duhovne) kulturne dediščine, to je za ohranitev spominskih poimenovanj ulic, šol in drugih usta­nov. Pošti Slovenije smo predlagali izdajo več znamk s tematiko NOB za leti 2015 in 2016. 11. Izobraževanje članov NOB V novem mandatu se je komisija, ki jo sestavlja 9 članov, sestala na redni seji 17. 11.2015. Tema sestanka: razgovor o vlogi in nalogah komisije ter predlogi za načrt dela v letu 2016. Komisija bo nadaljevala s podobno vsebinsko zasnovo izobraževanj kot v preteklem obdobju, s tem da bodo nekatere teme aktualizirane za da­našnji čas. Več pozornosti bo namenjene mladim novim članom. V sodelovanju s Slovensko vojsko so predvidena tudi izobraževanja za praporščake. 12. Informiranje in promocijska dejavnost Informiranje je v celotni organiziranosti Zveze tudi v letu 2015 teklo po tiskani in digitalni poti. Osrednje glasilo Zveze je bila do oktobra Svo­bodna misel, ki je izhajala kot mesečnik na 36 straneh. Ker je to glasilo šlo v stečaj, od novem­bra 2015 izhaja revija Zveze Svobodna beseda. Revija je tudi v aktualnem delu glasila dosledno zastopala vrednote NOB, poročala je o dogajan­jih v organizacijah Zveze in posvečala primerno pozornost jubilantom iz vojnih časov. Pogovori z udeleženci osvobodilnega boja in njihove os­ebne zgodbe so bili tudi pomemben prispevek k vsebini obeležitve 70-letnice zmage nad naciz­mom in fašizmom. Zaradi nepokritih denarnih obveznosti iz preteklega poslovanja in skromnih denarnih vi­rov za tekoče poslovanje je bilo delo revije moč­no ovirano. Sodelavci pišejo brezplačno. Še ved­no je odprto trženje oglasnega prostora,skromno je pridobivanje novih naročnikov. Spletna stran Svobodne misli je bila dobro obiskana, spletna stran Svobodne besede pa še ni zaživela. Splet­na stran Zveze postaja tako kot facebook čedalje bolj pomembno orodje za obveščanje in komu­nikacijo. To pa tudi terja stalno prenavljanje, kar bo nedvomno naloga za leto 2016. Sporočila Zveze je urejal poseben uredniški odbor. Za izdajanje revije Zveze Svobodna beseda je bil ustanovljen nov uredniški odbor, prav tako smo dobili novega oblikovalca in lektorico. Nov ured­nik/ca bo izbran po javnem razpisu marca 2016. Pomemben element obveščanja in informacijske dejavnosti predstavlja sistem elektronskega ko­municiranja znotraj organizacije, ki je najhitrejša vez notranje organiziranosti. Večji problem je predstavljalo tovrstno komuniciranje do kraje­vnih organizacij, kjer v posameznih okoljih še vedno ni tovrstne oblike povezovanja. Sistem elektronskega komuniciranja je bistveno pripo­mogel k večji dostopnosti gradiv, zapisnikov in sklepov organov Zveze. Kot pomemben element stikov z javnostjo so se v preteklem letu izkazale posebne izjave za javnost, ki so jih organi Zveze oblikovali ob posameznih dogajanjih širšega družbenega pomena ali pa neposredno ob napa­dih na Zvezo in vrednote, ki jih zastopa. Še vedno je precej možnosti za večjo dejavnost na področ­ju promocije. Osrednje prireditve, pri organizaciji katerih je sodelovala Zveza, so bile večinoma dobro promovirane in predstavljene javnosti na različne načine, kar potrjuje tudi udeležba. Spletna stran Zveze, ki smo jo tekoče urejali, postaja vse pomembnejša za stike s članstvom in javnostjo, zlasti je pomembna oblika komuni­ciranja z mlajšo populacijo. Statistika obiska na spletni strani Zveze, je v prikazana v Tabeli 4. 13. Priznanja Zveze Odbor za priznanja je v letu 2015 imel 3 redne, pa tudi 5 dopisnih sej, čeprav se je trudil, da bi bilo teh čim manj. V mesecu februarju je obravnaval predlog in podelil zlato plaketo Carlu Smuragliu, predsedniku ANPI Italija. Na redni seji je marca podelil 17 zlatih in 40 srebrnih priznanj. Odbor se je seznanil s sklepom predsedstva, da se za dolgoletno aktivno sodelovanje v organih Zveze (dva mandata ali več) podeli zlato plaketo petim članom predsedstva. Zlate plakete našim članom (tudi za življenjsko delo) in članicam KODVOS ter 2 Listini Zveze so bile podeljene na slavnostni seji predsedstva 27. aprila. Dopisno so člani odbora soglašali s pobudo Društva AV­NOJ Slovenija o podelitvi zlate plakete Stevanu Mirkoviću, častnemu predsedniku Jugoslovan­skega centra Tito v Beogradu, članu Društva za istinu o NOB i Jugoslaviji. Od leta 1974 do 1980 je služboval v Postojni; bil je in je še vedno velik prijatelj in ljubitelj Slovenije in Slovencev. Zlata plaketa za življenjsko delo je bila ob 95-letnici podeljena Vinku Hafnerju, žal posthumno. Zlato plaketo je decembra na predlog predsednika Zveze prejel Jože Marčan iz Ljubljane, veteran, vojaški vojni invalid, žrtev vojnega nasilja in še zadnji živeči iz Dachauskih procesov. Po izvolitvi novega vodstva Zveze se je odbor za priznanja novembra sestal v novi sestavi (med 10 člani je 5 novih).Potrdil je načrt za razdelitevkvote zlatih in srebrnih priznanj po regijah za leto 2016. Že nekaj let ostaja na istem nivoju (42 zlatih, 73 srebrih). Sprejet je bil tudi program dela odbora za leto 2016. Poročila s sej in seznam odlikovancev bo odbor objavljal v Svobodni besedi. Sprememba in dopolnitev Pravilnika o priznan­jih bo ena glavnih prioritet odbora. S pobudo je odbor začel že leta 2014, vendar s strani združenj in pokrajinskih svetov ni bilo konkret­nih odzivov. Sprememba in dopolnitev pravilnika mora razjasniti dileme glede odlikovanja oseb, ki opravljajo profesionalne funkcije (župan, načel­nik UE, …), imajo pa poleg svojega rednega dela posluh za vrednote NOB; prav tako je potreb­no upoštevati in vključiti gospodarstvenike, ki sedaj praktično niso zastopani. Ponovno je bila izpostavljena vloga predsednikov pokrajinskih svetov, ki s podpisom dajejo soglasje k vsebini obrazložitve. Na slabo in pomanjkljivo pripravl­jene predloge bi morali opozoriti predlagatelja, neustrezen predlog zavrniti oz. se sami aktivno vključiti v oblikovanje gradiv. Večina predlogov pa je vzorno pripravljena, tako da moramo pred­lagatelje pohvaliti. Večkratna opozarjanja so obrodila sadove. V letu 2015 je bilo podeljenih 53 zlatih priznanj, od tega 6 za življenjsko delo in 72 srebrnih. Priznanja je prejelo 5 osnovnih šol (zlato: OŠ »El­vire Vatovec« Prade, Koper, OŠ Sostro, Ljubljana Moste Polje; srebrno: OŠ Jurija Dalmatina Krško, OŠ Savsko naselje Ljubljana-Bežigrad, OŠ Frana Kocbeka Gornji Grad). Med pevskimi zbori sta zla­to plaketo prejela Moški pevski zbor KUD Ravne pri Šoštanju in Moški pevski zbor KUD Stane Sev­er Ribnica na Pohorju, srebrno plaketo pa Moški pevski zbor Svoboda Brestanica, Krško. Zlato pla­keto so prejeli Društvo pihalni orkester Kovino­plastika Lož, Pevsko društvo upokojencev Celje in KUD Pirniče »Oder treh herojev«, srebrno Pihalni orkester Brda, Planinsko društvo Cerkno in Ured­ništvo Kabelske televizije Medvode. V letu 2015 je zlato priznanje dobilo tudi precej županov in sicer: župani občin Nova Gorica, Tolmin, Mestne občine Ljubljana in občine Šempeter-Vrtojba. Na predlog združenj je bilo obravnavanih in podeljenih 27 priznanj zaslužnim praporšča­kom. Člani odbora poudarjajo pomembno vlogo praporščakov pri zastopanju Zveze in združenj navzven (spoštovanje do prapora; spoštovanje protokola). So požrtvovalni in nemalokrat se tudi na lastne stroške udeležujejo prireditev. Vest­ni praporščaki si velikokrat zaslužijo tudi višje priznanje (srebrno ali zlato). 14. Mladinska komisija Mladinsko komisijo Zveze (v nadaljevanju: mladinska komisija) je s sklepom ustanovilo predsedstvo Zveze, na seji dne 4. junija 2013. Komisija deluje kot delovno telo predsedstva Zveze. Kot delovno področje komisije so bile določene naslednje naloge: • skrb za prenašanje vrednot NOB na mlajšo gen­eracijo, • spremljanje družbeno-ekonomskih razmer in položaja mladih v družbi in pripravljanje pred­logov za organe Zveze, • sodelovanje z drugimi mladinskimi organizacijami, • spodbujanje organiziranja mladih v združenjih, • opravljanje drugih nalog v skladu s programom Zveze in po sklepih njenih organov. Mladinsko komisijo sestavlja 19 članic in član­ov, ki so razdeljeni po teritorialnem ključu. Po sklepu predsedstva je predsednik komisije Aljaž Verhovnik, podpredsednik pa Rok Židanik. Komisija je imela v letu 2015 dve seji, na katerih je glavno pozornost namenila urejanju statusa mladinske komisije kot mladinske organizacije. V letu 2015 sta bila vzpostavljena lokalna mladins­ka odbora na Ravnah na Koroškem in v Novi Gorici. Člani mladinske komisije so v letu 2015 opravili nekaj aktivnosti v svojih lokalnih okoljih, nekat­eri so se pojavili tudi kot govorniki na proslavah NOB. Prav tako so člani vložili veliko truda v vz­postavitev lokalnih mrež mladinske komisije. 15. Komisija za obrambne zadeve Od januarja do septembra 2015 je komisija imela dve korespondenčni seji. V februarju smo obravnavali povzetek razprave na Svetu o odno­su borčevske organizacije do vloge Slovenije v evropskih povezavah in Natu. Komisija se je posvetila predvsem vlogi Slovenije v Natu in vlogi Nata v državah nekdanje Jugoslavije. Ob sodelovanju nekaterih članov predsedstva (dr. Maca Jogan) in članov izven organov (dr. Savin Jogan, skupina nekdanjih častnikov TO iz Novega mesta) smo sprejeli zaključne ugotovitve o vlogi naše organizacije v odnosu do Nata. V maju smo obravnavali vpliv ukrajinske krize na varnost Slovenije in izrazili nestrinjanje z ukrepi vlade RS do Rusije. Posebej smo obsodili pora­janje fašizma v Ukrajini in proslavljanje 14. SS di­vizije Galicija, ki je v času NOB od sredine januar­ja pa do konca marca 1945 storila težke zločine na Gorenjskem in Štajerskem proti pripadnikom NOV in PO Slovenije ter civilnemu prebivalstvu. Prav tako smo obsodili ravnanje britanske vojske na Koroškem v maju 1945, ko so to divizijo zajele enote slovenske 14. divizije, zavezniki pa na silo prevzeli ujetnike in vojni plen ter jih decembra 1945 oborožili in uvrstili v enote, ki naj bi inter­venirale v Jugoslaviji. Prav tako smo predlagali, da se komisija v naslednjem mandatu ukine in njena dejavnost prenese na komisijo za medn­arodne odnose. 16. Koordinacija enot in služb V letu 2015 se koordinacija enot in služb ni ses­tajala, za kar je več razlogov: • večina skupnosti enot in služb je prenehala z organizirano dejavnostjo zaradi onemoglosti in tudi umiranja članov - udeležencev NOB, • mnoge skupnosti niso poskrbele za pomlaje­vanje in obnavljanje članstva, • večina skupnosti je imela sedež pri združenjih, kjer so vodilni člani imeli stalno prebivališče, • mnoge skupnosti niso bile povezane z združen­ji, na območju katerih so bile enote ustanovljene in delovale v času NOB, • kar nekaj predsednikov odborov skupnosti je v zadnjih nekaj letih umrlo. Pripravili smo predlog navodila delovanja sk­upnosti, ki smo ga po elektronski pošti poslali vsem združenjem in zaprosili za mnenje. Odziv združenj je bil komaj omembe vreden. V pripravi volilne seje Glavnega odbora smo ugotovili, da sedanja shema organiziranosti in povezanosti ne ustreza več. U pripravi je prenovljeno navodilo, organizacijska shema, zbiranje podatkov o skup­nostih in domicilih enot ter služb in oblikovanje temeljne koordinacije pri predsedstvu ter koordi­nacije divizij in služb. 17. Ustanova Franca Rozmana – Staneta Uprava ustanove Franca Rozmana -Staneta se je sestala na štirih rednih sejah (20. 2., 22. 6., 6. 11. in 23. 12. 2015), svet ustanove se je sestal na dveh (20. 2. in 22. 6. 2015), nadzorni odbor pa na eni seji (20. 2. 2015). Uprava je sprotno obravnavala vse prispele vloge, tako za enkratno denarno pomoč, kot za sofinanciranje različnih prireditev, ki so jih izve­dle ustanoviteljice ustanove. Redno je spremljala finančno stanje ustanove in delovala kot skrben gospodar zbranih sredstev. V letu 2015 je minilo 71 let od tragičnega do­godka in smrti Franca Rozmana – Staneta, kar so s spominskimi slovesnostmi obeležile različne organizacije. Ustanova FRS je finančno podprla spominsko slovesnost na Lokvah nad Črnoml­jem in soorganizirala prireditev Samo en cvet v Kulturnem domu Pirniče. Predstavniki ustanove so se s polaganjem vencev poklonili spominu tragično preminulega Franca Rozmana – Staneta. Člani uprave in predsednica so se udeleževali prireditev in dogodkov ustanoviteljic, ki so bili namenjeni opominu, spominu iz preteklosti in spodbudam za sedanjost. Ustanova nima zaposlenih, delo predsednice up-rave je prostovoljno in neplačano. Aktualni dogodki so objavljeni na spletni strani www.ustanova-frs.si. Predsednik Tit Turnšek SPOROČILA Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Pregled dela delovnih teles in organov Zveze od 1. 1. do 31.12. 2015 Tabela 1 24. 3. Veri.kacija mandatov novih članov GO; Poslanica ob 70. obletnici osvoboditve; Uvod v letno poročilo o delu Zveze v letu 2014; Obrazložitev zaključnega računa Zveze za leto 2014; Razprava in sklepanje o letnem poročilu in zaključnem računu; Sklep o izvolitvi kadrovsko kandidacijske komisije; Druga medsebojna obvestila in dogovori. 6. 7. Veri.kacija mandatov novih članov GO; Obravnava in sprejem rebalansa .nančnega načrta Zveze 2015; Sprejem dopolnitev Pravilnika o računovod­stvu; Obravnava in sprejem Statuta ZZB NOB Slovenije; Razprava na temo »Fašizem danes pri nas«?  28. 9. Sklep o kolektivnem članstvu Združenja Ankaran; Referat predsednika Tita Turnška o ZB v mandatu 2011­2015; Razprava o referatu; Volitve novega predsedstva in Nadzornega odbora Zveze a) poročila predsednika kadrovsko­kandidacijske komisije, b) izvolitev volilne komisije, c) volitve, d) razglasitev volilnih rezultatov; Nagovor novega predsednika; Druga medsebojna obvestila in dogovori.  22. 12. Veri.kacija mandatov novih članov Glavnega odbora; Sklep o kolektivnem članstvu Društva borcev za vrednote NOB Gaberje; Referat o družbenih razmerah v Sloveniji; Program nalog Zveze za leto 2016; Razprava o družbenih razmerah in programu Zveze; Predlog .nančnega načrta Zveze za leto 2016; Druga medsebojna obvestila in dogovori. 24. 2. Razprava in potrditev zaključnega računa za 2014. 14. 12. Obravnava predloga .nančnega načrta za leto 2016; Obravnava programa dela za leto 2016; Druga medsebojna obvestila in dogovori. 6. 1. / vsak prvi torek v mesecu Uresničevanje sklepov Glavnega odbora; Razprava o razmerah v družbi in v ZB; Predlogi za Listino ZB in druga priznanja; Rokovnik sej in sestankov v I. polletju 2015;Tekoče .nančne zadeve; Druga medsebojna obvestila in dogovori. 3. 2. Razpis evidentiranja kandidatov za organe Zveze v novem mandatnem obdobju; Informacija o srečanju borčevskih organizacij z območja bivše Jugoslavije; Informacija o seji Sveta ZB; Zaključek javne razprave o najnižji letni članarini, ki zagotavlja prejemanje mesečne revije Svobodna misel Dogovor o pripravi letnega poročila 2014; Tekoče .nančne zadeve; Druga medsebojna obvestila in dogovori.  3. 3. Letno poročilo o delovanju Zveze v letu 2014; Zaključni račun Zveze za leto 2014; Deklaracija ZZB ob 70­letnici zmage in osvoboditve; Nevarno stopnjevanje delovanja neonacističnih in drugih skrajnih skupin; Popis krajevnih organizacij ZB; Sklic seje Glavnega odbora Zveze; Imenovanje predstavnikov Zveze v organih Ustanove Franca Rozmana­Staneta; Tekoče .nančne zadev; Druga medsebojna obvestila in dogovori. 7. 4. Obravnava predlogov iz razprave na seji GO; Informacija o seji Sveta ZB; Pobuda za ustanovitev koordinacijskega odbora za poplačilo materialne vojne škode iz II. svetovne vojne; Priprave proslav 70. obletnice zmage in osvoboditve; Tekoče .nančne zadeve; Druga obvestila in dogovori.  5. 5. Sklep o sestavi partizanske delegacije na proslavi ob 70. obletnici zmage v Moskvi; Informacija o pripravah proslav ob 70. obletnici zmage v Ljubljani in na Poljani; Odgovor na sklepe Skupščine ZB NOB Sežana o kolektivnem članstvu združenja Komen; Informacija o odločbi Ministrstva za obrambo o sredstvih za naloge ZB v javnem interesu; Dopolnitev pravilnika o računovodstvu; Tekoče .nančne zadeve; Druga medsebojna obvestila  2. 6. Sporočilo proslav ob 70. obletnici zmage, osvoboditve in miru; Spremembe in dopolnitve meril za razdelitev sredstev za naloge v javnem interesu; Razdelilnik sredstev za naloge v javnem interesu; Dopolnitev pravilnika o računovodstvu Tekoče .nančne zadeve; Rokovnik sej in sestankov organov in delovnih teles v II. polletju 2015; Druga medsebojna obvestila in dogovori. 30. 6. Gradivo za sejo Glavnega odbora Zveze: Rebalans .nančnega načrta Zveze za leto 2015; Dopolnitev pravilnika o računovodstvu; Spremembe Statuta Zveze; 34 marec 2016 1. 9. Aktualne družbeno politične razmere; Sklic volilne seje Glavnega odbora; Druga medsebojna obvestila in dogovori. 6. 10. Dogovor o sistemu dela predsedstva in delovnih teles; Sklepi o spremembah in dopolnitvah Poslovnika o delovanju predsedstva Zveze in njihovih delovnih teles; Sklepi o delovnem področju in sestavi organov predsedstva; a) sveta ZB, b) kolegija predsednika Zveze, c) delovnih teles predsedst­va Zveze; Imenovanje generalnega sekretarja; Predlog izjave ZB o vrednotah; Predlog izjave o beguncih; Druga medsebojna obvestila in dogovori. 3. 11. Informacija o stečaju družbe Svobodna misel in sklep o izdajanju glasila ZB; Sklepi o spremembi meril za .nanciranje nalog v javnem interesu; Usmeritve za program nalog Zveze v letu 2016; Sklep o izdaji Zbornika NOB 2016 in o imenovanju Janeza Stanovnika za urednika in dr. Nevenke Troha za tehnično urednico; Informacija o uresničevanju .nančnega načrta Zveze in sklep o tekočih .nančnih zadevah; Seznanitev s pismom predsednika ZB NOB Grosuplje in zapisnikom odbora Združenja; Druga medsebojna obvestila in dogovori. 1. 12. Informacija o stališčih Sveta ZB o begunski krizi; Program nalog Zveze za leto 2016; Predlog .nančnega načrta Zveze za leto 2016; Sklic 2. redne seje Glavnega odbora Zveze; Izjava o referendumu o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; Druga medsebojna obvestila in dogovori. Korespondenčna seja – 19.11. Korespondenčna seja – 5.5. Imenovanje v.d. urednika novega glasila Zveze Udeležba partizanske delegacije v Moskvi 27. 4. Ob prazniku ZB in državnem prazniku dneva upora proti okupatorju – podelitev Listine in priznanj Praviloma vsak torek, razen prvega v mesecu 22. 1. Sporočilnost proslav 70. obletnice zmage 19. 3. Ekosocializem in neoliberalizem 11. 6. Fašizem danes pri nas? 10. 9. Ob »spravni« polemiki 2. 3. Operacionalizacija priprav za proslave 70. obletnice osvoboditve; Popis krajevnih organizacij ZB; Organiziranje in delovanje skupnosti borcev enot in služb; Druga medsebojna obvestila in dogovori.  23. 4. Priprave in udeležba na proslavi ob 70. obletnici osvoboditve; Potek priprav na volitve organov ZZB NO Slovenije, Druga obvestila in dogovori. 22. 10. Ustanovitev mladinske organizacije ZB; Priprava napovednikov nalog za leto 2016; Komemoracije ob 1. novembru; Popis krajevnih organi­zacij.Ustanovitev mladinske organizacije ZB; Priprava napovednikov nalog za leto 2016; Komemoracije ob 1. novembru; Popis krajevnih organizacij. 22. 12. Priprave in udeležba na proslavi ob 70. obletnici osvoboditve; Potek priprav na volitve organov ZZB NO Slovenije, Druga obvestila in dogovori. 19. 3. Pregled zapisnika in sklepov seje zadnje seje z dne 13.11.2014 in dopisne seje z dne 20.2.205; Obravnava in potrditev prispelih predlogov za priznanja v okviru kvot za 2015; Obravnava in potrditev prispelih predlogov za podelitev priznanja praporščakom; Seznanitev s poročilom o delu odbora 2014; Razno 18. 6. Pregled zapisnika in sklepov zadnje seje z dne 19.3.2014 in dopisne seje z dne 7.4.2015; Obravnava in potrditev prispelih predlogov za priznanja v okviru kvot za 2015; Obravnava in potrditev prispelih predlogov za podelitev priznanja praporščakom; Razno SPOROČILA Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije 20. 11. Pozdrav novoizvoljenim članom odbora; Pregled razdelitve priznanj po regijah v letu 2015 do vključno 20.11.2015; Obravnava in potrditev prispelih predlogov za priznanja v okviru kvot za 2015; Obravnava in potrditev predlogov za podelitev priznanja praporšča­ kom; Potrditev načrta za razdelitev kvote zlatih in srebrnih priznanj po regijah v letu 2016; Program dela odbora za priznanja v letu 2016; Razno Dopisne seje V mesecu februarju, aprilu, avgustu, septembru in novembru je odbor na petih dopisnih sejah obravnaval predloge za podelitev priznanj Zveze 24. 2. Razprava in potrditev zaključnega računa za 2014; Poročilo predsednika Tita Turnška o nabavi osnovnega sredstva; Razno. 21. 4. Razprava in sprejem dopolnitev Pravilnika o računovodstvu; Razprava in sprejem stališč v zvezi s sanacijo Svobodne misli d.o.o.; Razno. 28. 5. Razprava in sprejem razdelilnika proračunskih sredstev; Sanacijski program Svobodne misli d.o.o.; Razno. 23. 6. Izredna seja Rebalans .nančnega načrta Zveze 2015; Razno. 2. 11. Dogovor o delovanju komisije; Informacija o uresničevanju .nančnega načrta za leto 2015; Sklep o merilih za delitve sredstev za naloge v javnem interesu; Informacija o stečaju družbe Svobodna misel d.o.o. in o sklepu za izdajanje glasila ZZB Svobodna beseda; Tekoče .nančne zadeve. Korespondenčna seja – 19. 2. Korespondenčna seja – 17. 11. Razpis za prijave na seminarje vodstev organizacij ZB Razpored seminarjev 17. 11. Razgovor o vlogi in nalogah komisije; Predlogi za načrt dela v letu 2016.  16. 2. Nevarno stopnjevanje terorističnih aktivnosti neofašističnih, islamskih in drugih skrajnih skupin ter njihov vpliv na varnost v evropskem  in širšem mednarodnem prostoru; Pregled in ocena aktivnosti ZZB NOB Slovenije v okviru sodelovanja in tesnejšega povezovanja s sorodnimi veteranskimi organizacijami drugih držav (praznovanje 70. obletnice zmage nad nacifašizmom; utrjevanje sodelovanja z organizacijami borcev NOB s prostora nekdanje Jugoslavije; širjenje in vsebinsko bogatenje sodelovanja med obmejnimi borčevskimi in drugimi protifašističnimi organizacijami in dr.); Sklenitev Sporazuma o sodelovanju med ZZB NOB Slovenije in Rusko zvezo veteranov­nove možnosti sodelovanja med organizacijama; Srečanje delegacij združenj borcev NOB Črne gore, Makedonije, Hrvaške, Federacije BiH in Slovenije v Šmarjeških Toplicah; 9. 4. Informacija o mednarodnem srečanju veteranskih organizacij držav protihitlerjevske koalicije od 27.­28. marca 2015 v Moskvi; Delovanje Mednarodne zveze veteranov (FIR) in vloga ZZB NOB Slovenije; Udeležba tujih borčevskih organizacij na naši osrednji proslavi na Poljani, 16. maja  17. 6. Praznovanja 70. obletnice zmage nad nacifašizmom in konca 2. svetovne vojne ter ocena naših mednarodnih aktivnosti; Prva množičnejša fašistična manifestacija v Gorici (Italija) ­ ocena in dogovor o našem reagiranju ob možnih podobnih dogodkih; Pregled naših nalog do jeseni. 16. 9. Begunska kriza in mi; Mednarodna dejavnost Koordinacijskega odbora nekdanjih taboriščnikov (informacijo bo podal predsednik KO žrtev vojnega nasilja tov. Janez Alič); Povzetek pregleda obravnavanih vsebin in poskus ocene dela Komisije ter mednarodne aktivnosti naše Zveze v štiriletnem mandatu; 19. 2. Pravilnik o vzpostavitvi mladinske organizacije ZB; Dogodki ob 70. obletnici zmage; Razno. 29. 9. Delovanje Mladinske komisije v novem mandatu; Razno. 36 marec 2016 ČLANI ZZB NOB SLOVENIJE ZA LETO 2015 Tabela 2 Združenje borcev Št. članov na Št. članov na  Indeks Št. sprejetih Št.. umrlih Št. članov, ki so za vrednote NOB  dan 31.12.2014 dan 31.12.2015 2014 =100 članov članov plačali članarino 1.... AJDOVŠČINA­VIPAVA  1.202 1.135 94,4 10 27 968 2.... ANKARAN  0 72 0 7 0 61 3.... BOROVNICA  116 115 99,1 4 3 113 4.... BREŽICE  349 353 101,1 24 16 301 5.... CELJE  1.170 938 80,2 29 36 797 6.... CERKNICA  591 574 97,1 18 29 463 7.... CERKVENJAK  23 21 91,3 0 2 21 8.... ČRNOMELJ  560 536 95,7 21 32 536 9.... ČRNUČE  207 213 102,9 15 5 213 10.. DOMŽALE  703 680 96,7 40 35 680 11.. DOVJE­MOJSTRANA  82 89 108,5 7 1 90 12.. DRAVOGRAD  252 252 100,0 12 10 246 13.. DRUŠTVO ODMEV MOKRCA  198 198 100,0 10 10 177 14.. DRUŠTVO ZARJA SPOMINOV  112 107 95,5 7 4 90 15.. DUPLEK  124 119 96,0 9 4 67 ..16 17.. GORNJA RADGONA 362 339 93,6 9 12 334 ..18 GABERJE 0 196 0 21 1 172 GROSUPLJE 477 490 102,7 19 18 378 ..19 20.. IDRIJA­CERKNO 478 455 95,2 10 31 434 HRASTNIK 483 404 83,6 11 15 380 21.. ILIRSKA BISTRICA 217 203 93,5 4 13 148 ..23..24 22.. IZOLA 348 258 74,1 0 27 189 JESENICE IN KRANJSKA GORA 411 398 96,8 10 22 370 KAMNIK 413 407 98,5 15 15 371 25.. 26.. KOMEN KOČEVJE  151 855 133 846 88,1 98,9 8 19 17 33 144 830 27.. KOPER  1.586 1.504 86,6 64 47 972 28.. KRANJ  1.853 1.897 102,4 92 35 1.522 29.. KRŠKO  608 643 105,8 64 19 623 30.. LAŠKO  404 394 97,5 11 20 383 31.. 33.. 34.. 32.. LENART LENDAVA LITIJA LJ. ­ BEŽIGRAD  87 164 386 537 114 161 384 488 131,0 98,2 99,5 90,1 12 2 10 20 2 8 12 39 64 150 198 46 ..35 36.. LJ. ­ MOSTE­POLJE 1.125 1.16 103,1 115 38 1.055 37.. LJ. ­ ŠIŠKA 1.071 1.018 95,1 42 45 738 ..38 LJ. ­ CENTER 505 460 91,1 22 29 427 LJ. ­ VIČ ­ RUDNIK 913 931 102,0 25 32 817 ..39 40.. LOGATEC 231 231 100,0 13 14 230 LJUTOMER 167 168 100,6 5 4 168 41.. 43.. 42.. LUKOVICA MARIBOR MEDVODE  143 1.785 189 131 1.672 188 91,6 93,7 99,5 2 63 0 4 115 16 129 1.41 159 44.. MENGEŠ  51 49 96,1 2 2 31 45.. METLIKA  332 327 98,5 7 10 296 46.. MEŽIŠKE DOLINE  952 916 96,2 27 39 916 47.. MORAVČE  105 104 99,0 4 4 83 48.. MOZIRJE­ZG. SAVINJSKA DOL.  667 657 98,5 32 28 675 49.. 50.. NOVA GORICA MURSKA SOBOTA  3.159 312 3.036 338 96,1 108,3 105 16 180 17 37 2.457 305 SPOROČILA Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Združenje borcev Št. članov na Št. članov na Indeks Št. sprejetih Št.. umrlih Št. članov, ki so za vrednote NOB dan 31.12.2014 dan 31.12.2015 2014 =100 članov članov plačali članarino 51. . NOVO MESTO 1.406 1.394 99,1 55 45 1.152 52.. ORMOŽ 186 152 81,7 7 2 146 53.. PESNICA 114 119 104,4 8 1 0 54. . PIRAN 463 444 95,9 17 30 281 55. . POSTOJNA 594 594 100,0 50 33 467 56.. PTUJ 462 468 101,3 18 9 468 57.. RADLJE OB DRAVI 408 394 96,6 29 16 372 58.. RADOVLJICA 1.094 1.029 94,1 31 52 950 59. . RIBNICA 277 245 88,4 1 20 212 60. . RUŠE 188 182 96,8 6 8 190 61. . SEMIČ 136 134 98,5 5 4 110 62.. SEVNICA 321 331 103,1 6 20 321 63.. SEŽANA 878 874 99,5 25 20 679 64. . SLOVENJ GRADEC 734 715 97,4 29 10 696 65. . SLOVENSKA BISTRICA 521 524 100,6 20 21 520 66.. SLOVENSKE KONJICE 280 369 131,8 14 9 313 67.. ŠENTJUR 348 262 75,3 11 14 248 68. . ŠKOFJA LOKA 999 975 97,6 36 46 878 69. . ŠMARJE 273 264 96,7 3 12 125 70. . TOLMIN 760 726 95,5 21 52 682 71. . TRBOVLJE 1.159 1.153 99,5 37 21 931 72.. TREBNJE 430 452 105,1 37 15 400 73.. TRZIN 65 63 96,9 2 3 66 74. . TRŽIČ 256 235 91,8 3 12 234 75. . VELENJE 1.13 1.109 98,1 35 52 1.041 76.. VOJNIK-DOBRNA 300 294 98,0 7 9 246 77.. VRHNIKA 238 238 100,0 12 12 172 78. . ZAGORJE 719 719 100,0 30 28 711 79. . ŽALEC 1.043 1.053 101,0 74 49 1.058 SKUPAJ 42.998 42.013 97,7 1.723 1.802 36.096 Koroški Selovec: Tit Turnšek, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije, na spominski slovesnosti v spomin na ustreljene talce 9. januarja 2016 »Kadar stojim ob grobu so bili ustreljeni kot talci, so umrli v koncen-V tem boju nismo bili sami. Skupaj z ali spomeniku padlim tracijskih taboriščih in izgnanstvu … zavezniki sredi zasužnjene Evrope smo borcem in talcem, me Za svobodo, pravičnejši svet, solidarnost, začeli boj za obstoj naroda. Skupaj z de­vedno pretresejo letni-odpravo izkoriščanja, spoštovanje dela, za mokrati in komunisti, z antifašisti iz vse ce rojstev in smrti. To človeka vredno življenje je dalo v NOB živ-Evrope smo bojevali ta boj. Partizanske so bili večinoma mladi ljenje 28.000 borcev. Vaš boj je prežemala enote so bile del velike zavezniške koalicije ljudje, polni načrtov, upa-človečnost. In kje je človečnost danes? Kje koalicije ZDA, Velike Britanije in Sovjet­ nja, ljubezni. Z njimi v srcu so je danes solidarnost? Kje so te vrednote ske zveze v Evropi in Kitajske na Daljnem bili njihovi sinovi in hčerke, bratje, žene, danes? Iz vašega boja je vstala in zrasla vzhodu. Skupaj z drugimi jugoslovanski­matere in očetje. Bili so polni življenja, pred sodobna Evropa. Z vašim bojem in vašim mi narod smo bojevali neenak boj z naci­njimi je bil ves svet in vendar se je morala žrtvovanjem ste spet potrdili, da smo bili sti in fašisti. Vse svobodoljubno človeštvo njihova življenjska pot tako kmalu in tako in ostajamo del te Evrope. Ob tem mi mi-se je uprlo barbarstvu 20. stoletja. Bili so kruto končati. Ko prižigamo svečke na va-sel nehote zaide k Johnu Donneu, ki je za-brezštevilne smrti in neizmerno trpljenje. ših grobovih, jih prižigamo tudi v spomin pisal: »Ob smrti vsakega človeka je mene Človeštvo nima dovolj solza, da bi izpralo na 28.000 padlih borcev, na desettisoče, ki manj, zakaj vključen sem v Človeštvo ...« vse gorje vojne. 38 marec 2016 38 marec 2016 Statistika obiska spletne strani ZZB po mesecih za leto 2015 Tabela 4 jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec 2015 Mesec Različni obiskovalci Št. obiskov Št. strani Št. zadetkov Promet januar 2015 3899 9482 27924 194924 3.04 GB februar 2015 2469 7036 23694 130941 2.35 GB marec 2015 2725 7223 22895 142704 2.53 GB april 2015 4477 9768 38398 245563 3.42 GB maj 2015 5678 12269 44920 302321 4.42 GB junij 2015 2538 7493 26619 142259 2.54 GB julij 2015 2561 6758 24745 136713 2.15 GB avgust 2015 2600 7344 26769 130741 2.52 GB september 2015 2727 7292 25455 134314 2.37 GB oktober 2015 2790 7384 25495 140534 2.32 GB november 2015 2555 6917 19845 109056 2.01 GB december 2015 2717 7491 23112 121672 2.22 GB Povprečno 3144.67 8038.08 27489.25 160978.5 2.66 GB Skupaj 37736 96457 329871 1931742 31.89 GB Ljubljana: Anja Kopač Mrak, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, na proslavi ob mednarodnem dnevu žena 8. marca 2016 »Solidarnost, tovarištvo, ne­ uklonljivi ponos in trma – vse to so lastnosti, ki so jih zmogle naše ženske. Brez trdne povezanosti jim ne bi uspelo. In ne bi jim uspelo brez pogu­ma. In če je dekletom in že­nam ter njihovim družinam uspelo v vojni, ni nobenega izgovora, zakaj nam ne more uspeti v miru. Tako kot je takrat prevladalo spoznanje, da lahko do osvoboditve pripelje le sku-pen boj, tudi današnje boje nadaljujemo z ustvarjanjem partnerstev v družbi, med civilno družbo in politiko, med generacija­mi, med moškimi in ženskami. Številni se še danes spominjamo besed Hil­lary Clinton pred dvajsetimi leti: »Pravice žensk so človekove pravice in človekove pravice so pravice žensk.« Izrečene so bile na največjem srečanju mednarodne skup­nosti na področju pravic žensk in enako­sti spolov – na četrti svetovni konferenci o ženskah, na kateri je bila sprejeta Pekinška deklaracija. Cilj je bil in še vedno ostaja zagotovi­ ti ženskam enak dostop do gospodarskih virov, znanosti in tehnologije, poklicnega usposabljanja in trga dela kot sredstva za nadaljnje napredovanje in večjo moč žensk in deklet. Slovenska in evropska družba sta v obdob­ju številnih izzivov, migrantske krize, sebič­nega zapiranja v nacionalne egoizme in nevarnega premikanja proti skrajni desni­ ci, v obdobju vzpona šovinizma, različnih nestrpnosti in naraščajoče diskriminacije. Proti tem pojavom se je treba odločno bo­jevati. Tu imamo ženske znova pomembno vlogo. Pozivam vas, da ob nenehnem boju za večjo enakopravnost v družbi aktivno delujete tudi za premik družbenega duha v pravo smer – v smer solidarnosti, odprtos­ti in skupnega sodelovanja – te vrednote ženske branimo že desetletja. Kajti le do­sledno spoštovanje življenja v sožitju je za­gotovilo, da se naš skupni dom nikoli več ne bo spremenil v pogorišče. Ne pozabimo, bistvo mednarodnega dne­va žensk je v zahtevi po enakovrednih možnostih in enakopravnem vključevanju v vsa področja človekovega dela in življe­nja. Je zahteva po dostojanstvu vsakega posameznika in vseh družbenih skupin, saj je enakost spolov dobra za družbo, za nje­ne ljudi.« IMELI SMO LJUDI V novembru lani smo se poslovili od Francke Remec, aktiv­ne udeleženke narodnoosvobodilnega gibanja in članice krajevne organizacije ZZB za vrednote NOB Hrvatini. Iz rodne Ribnice na Dolenjskem se je preselila v Kolomban leta 1955, si ustvarila družino in se vključila v tukajšnje družbeno življenje. Septembra lani je praznovala svoj 90. rojstni dan. Franc­kini veliki vrednoti – tovarištvo in prijateljstvo – sta bili med ljudmi poznani kot samoumevni sopotnici. To se je odražalo na priložnostnih druženjih z njenimi vrstnicami, na sreča­njih v društvu upokojencev, na izletih in obiskovanjih spo­minskih slovesnosti. Vedno je bila dobre volje in jo je tudi delila vsem v svoji bližini. Ob zadnjem rojstnem dnevu je bila na domu v družbi številne družine vesela in zadovoljna. Danes se nam to zdi kot veselo slovo. Čas druge svetovne vojne je Francki Remec pustil neizbri­sen pečat. Njena družina se je od samega začetka vključila v odporniško gibanje, oče Alojz in brat Maks kot partizana, mama in sestra Mateja kot ilegalki za oskrbo partizanov v gozdu, Francko in brata Slavca so odgnali v taborišče. Mlade zapornike so pošiljali na delo v bližnje ustanove. Francka je delala v neki mesnici, v taborišče je prinašala svojo malico drugim tovarišicam, saj je bil riž na vodi s črvi namesto za­bele klavrn taboriščni obrok. Po devetmesečnem življenju v salzburškem taborišču je Francka skupaj s šestimi tovariši­cami pobegnila, del poti z vlakom, preostalo peš. Doma jo je pričakala mama, oče se iz gozda ni vrnil – padel je v boju, se­stra Mateja je umrla mučeniške smrti od domačih izdajalcev. Z ukazom predsednika republike je Francka dobila dve vi­soki priznanji: leta 1962 medaljo za zasluge za narod in leta 1977 medaljo dela. V Združenju borcev za vrednote NOB Hrvatini nam je Francka Remec krepila zavest zvestobe in pripadnosti do­movini, opozarjala nas je, naj skrbno nadaljujemo miselnost naših staršev, ohranjamo pogum in tovarištvo in te vrednote prenašamo na mlajše rodove. M. K., KO ZB Hrvatini S redi januarja smo se poslovili od Alojza Anderleta, naše­ga člana ZB za vrednote NOB Žirovnica. Rodil se je leta 1922 v zavedni slovenski družini v Smokuču. Njegov brat Ivan je padel v bitki pod Stolom, sestri Jerica in Minka pa sta sodelovali s partizani. Alojz je bil zaposlen v Železarni na Jesenicah, leta 1943 pa je odšel v partizane, najprej v Gorenjski odred kot borec, kmalu pa je bil dodeljen v VOS in pozneje v VDV Žirovnica. Po vojni je bil najprej zaposlen v Elanu, nato je bil preme­ ščen na okrajni odbor OF na Jesenice. Za svoje delovanje med NOB je prejel medaljo za zasluge za narod, priznanje za zasluge za narod 3. reda in medaljo za hrabrost. Po vojni je bil na odgovornih položajih, za svoje delo je bil prav tako večkrat odlikovan, med drugim z odlikovanjem dela z zlatim vencem in z odlikovanjem dela 3. reda. Dokler mu je služilo zdravje, se je udeleževal vseh proslav in komemoracij, ki jih pripravlja naša borčevska organizaci­ja. Mlajši se ga bomo spominjali po njegovi dobri volji ter po pogostem pripovedovanju o doživetjih med drugo svetovno vojno in iz časov graditve skupne domovine. Majda Gričar, ZB za vrednote NOB Žirovnica K onec januarja smo se v Ljubljani poslovili od partizan­ke in aktivistke ter aktivne članice ZZB NOB, tovarišice Zdenke Ferčnik. Rodila se je leta 1927 v Fužinah v Gorskem Kotarju. Kot 18-letno dekle je odšla v partizane in po opra­vljenem učiteljskem tečaju postala partizanska učiteljica. Bojevala se je v težkih bojih v Gorskem Kotarju in drugod. V času, ko je 10. ljubljanska brigada v sestavi 18. divizije osvo­bajala Gorski Kotar, je spoznala partizana Hermana Ferčni­ka in prišla z njim v Ljubljano ter si tukaj ustvarila družino. Toda sreča ni trajala dolgo. Kmalu je ovdovela in ostala sama s tremi hčerkami v sta­rosti od enega do štirih let. Zdenka Ferčnik je bila za­poslena v službi Državne var­nosti in v Ljubljanski banki, kjer je opravljala odgovorne naloge. Delovala je v krajevni skupnosti, v Rdečem križu in v ZZB Ljubljana. Po upokojitvi se je še bolj posvetila prosto­voljstvu na področju socialnega varstva in zdravstvene po­moči starejšim, tudi članom ZZB. Dolga leta je bila zelo aktiv­na predsednica KO ZZB Josip Prašnikar v Ljubljani - Centru in tudi predsednica krajevnega odbora Rdečega križa. Pri delu je bila vedno polna poguma in optimizma, in to v časih, ko se je marsikdo utrujen ali obupan že umaknil. Ostala je pokončna borka za vrednote NOB, kot so tova­rištvo, človeška toplina, medsebojna pomoč, solidarnost, za svet brez krivic, za spoštovanje slehernega človeka. Verjela je, da se je za tak svet vredno žrtvovati. Osebno pa je bila skromna, pokončna in dosledna – nikoli ni ničesar zahtevala zase, vedno je znala pomagati pomoči potrebnim. Za svoje bogato delo je prejela številna priznanja, nekajkrat je bila razglašena tudi za prostovoljko leta. Ob tem pa je bila skrbna mati svojim trem hčeram, sedmim vnukom in vnukinjam ter osmim pravnukom. Julijana Žibert B ila je Patokarska Marica iz Stopnika, rojena Vončina, po­ročena Mažgon – septembra letos bi dopolnila 92 let, umrla pa je januarja letos in počiva na pokopališču v Dolenji Trebuši ob možu Martinu. Še ni minilo leto dni, ko ji je umr­la sestra Rozika. Stara leta hranijo tudi žalostne spomine na vojni čas. Marica je bila kmečko dekle, rodila se je kot peti otrok v družini. Vse življenje je obračala zemljo in plevel na njivi, na vrtu pa je imela rože, ki jih je oboževala. Nanje je bil po­zorna, kjer koli je hodila. Med vojno, ko je bilo pri hiši največ dela ob košnji, sta bila v hiši aretirana njena oče in mati, Marico pa so karabinerji iz Dolenje Trebuše poklicali kar z njive na travniku pod cesto. Vse tri so zaradi izdaje odpe­ ljali v tržaške zapore. Sumili so jih, da je brat Janko kot italijanski vojak nameraval med partizane. Po dveh mesecih jih je iz zapora rešil svak, itali­janski kraljevi oficir Turconi Agostino iz Milana, brat pa je ostal v zaporu do razpada Italije. Njihova domačija je bila v Patoku ob glavni cesti. Doma so imeli dva konja, z njima so prevažali material in hrano za partizane. Kadar oče ni zmogel, je vožnja doletela Marico. Posebej nevarno je bilo prevažanje na odseku ceste Reka– Želin–Cerkno. Po vojni se je Marica omožila, mož Martin je bil borec Prešernove brigade. Žal Marice ne bomo več videli sede­ti ob hiši, ko čaka, da se kdo od domačih vrne domov ali pride kdo na obisk. Zadnji dve leti je živela v Domu starej­ših občanov v Tolminu. Zapustila je hčeri, sina, vnuke in pravnuke. Janko Mlakar P roti koncu prejšnjega leta se je v radovljiškem domu starejših občanov izteklo življenje izredno delavnega in intuitivnega sokrajana Franca Ješeta s Spodnje Dobra­ve, Pecarjevega Franceljna, človeka, ki je živel za vrednote narodnoosvobodilnega boja ter je te vrednote neprisiljeno prenašal na druge. Leta 2011 je za svoj prispevek dobil zla­ to plaketo ZZB za vrednote NOB Republike Slovenije. Ob svoji 80-letnici, leta 2007, je za dolgoletno delovanje in prispevek k ohranjanju spo­mina na NOB dobil medaljo Občine Radovljica. Podelitev tega visokega priznanja so te­ daj utemeljili takole: »Rodil se je leta 1927 v kmečki družini. Poklicno pot je začel v jeseni­ški železarni in jo končal kot vodja skladišča v kroparskem Plamenu. Vseskozi je bil družbeno in politično dejaven, še zlasti pri civilni zaščiti in Rdečem križu (KORK Srednja Dob­rava), zadnjih 15 let pa veliko pozornost posveča ohranjanju in vzdrževanju spominskih znamenj NOB, redno sodeluje pri organizaciji in izvedbi dogodkov v krajevni skupnosti … V letu 2006 je poskrbel za financiranje in obnovo grobišča pa­dlih borcev in talcev iz druge svetovne vojne ter za obnovo spomenika padlim v prvi svetovni vojni, oboje na pokopali­ šču na Srednji Dobravi pri Kropi.« O Ješetovi osebnosti zvemo več iz njegovega nagovora prijateljem ob praznovanju njegovega 80. rojstnega dneva. Med drugim je dejal: »Moja sreča je tudi v tem, da nimam v preteklosti stvari, ki bi se jih moral sramovati ali ki bi me bremenile. V življenju sta me vodila poštenje in spoštovanje vsakega človeka. Še danes sem hvaležen staršem za takšno popotnico.« Nekdanji ravnatelj OŠ Staneta Žagarja Lipnica Stane Mihelič mu je ob tej priložnosti dejal: »Franc, poln si vrlin, si natančen, dosleden, vztrajen, odločen in neznansko delaven, hkrati pa si kljub spremembam, zaradi katerih so številni zatajili svoje prejšnje poti in celo prepričanje, ostal zvest svojim načelom.« Vsi sokrajani se bomo Franca s spoštovanjem spominjali. V lepem spominu nam bodo ostali njegovi številni vestno pripravljeni govori pred vzorno urejenim grobiščem padlih borcev in talcev med drugo svetovno vojno. Tudi njegovo delovanje v vlogi tajnika KO ZB NOB Dobrava - Kamna Go­rica ne bo pozabljeno. Hvaležni smo mu za vse, kar je storil, da je bivanje v naši skupnosti boljše, lepše, svetlejše! Mira Hladnik v imenu KO ZB NOB Dobrava - Kamna Gorica S amo teden dni pred njegovim 94. rojstnim dnem se je od nas za vedno poslovil Stanislav Kovačič - Slavko, dolgo­letni član krajevne organizacije ZZB za vrednote NOB Sod­ražica. Rodil se je 5. februarja 1922 v Žimaricah kot drugi otrok v trdni kmečki in napredni družini petih bratov in ene sestre. Po končani osnovni šoli v Sodražici je odšel na Ra­ kek v trgovino Levstek & Ob­ lak, kjer se je nekaj mesecev pred začetkom vojne izučil za trgovca. Do kapitulacije Ju­goslavije je ostal v tej trgovini kot trgovski pomočnik, po ka­pitulaciji pa se je vrnil k star-šem v Žimarice. Vsa družina je bila parti­ zanska. Že julija leta 1941 je Stanislav začel sodelovati z NOV pri takratnem rajonskem odboru. Jeseni 1941 je vodil skupino partizanov, ki so se po napadu na Lož pomikali skozi Žimarice do Travne gore, kjer naj bi se srečali z Ribniško četo. Oktobra leta 1941 je bil sprejet v SKOJ. Novembra leta 1941 je bil ustanovljen aktiv SKOJ v vasi Žimarice, v okviru katerega je Stanislav delo­val do maja 1942, ko je vstopil v vrste NOV, kjer je do julija 1942 deloval po raznih enotah v Notranjskem in Krimskem odredu. Ko je Stanislav iz Male gore nad Ribnico julija 1942 za kratek čas prišel v domačo vas, so ga ujeli italijanski vojaki. Njegovega očeta Jožeta so ob ofenzivi 28. julija 1942 ubili, družina pa je bila odpeljana v internacijo. Njega so odpeljali v zapor v Ljubljano, kjer naj bi ga usmrtili, a so ga po nekem naključju od tam odpeljali v taborišče na Rab, nato pa v Re­nicci. Ob kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je Stanislav pobegnil iz taborišča in se pridružil italijanskim partizanom, kjer je ostal do oktobra 1944. leta, nato pa je vstopil v 3. pre­komorsko brigado. Po vojni je odšel v oficirsko šolo v Pančevu. Dodeljen je bil v inženirsko brigado IV. armade v Mariboru. Od tam je odšel v Karlovac, kjer se je šolal za referenta inženirskih enot. Kot kapetan 1. klase je bil določen za referenta v Ajdovščino, kjer je ostal sedem let. Po izstopu iz aktivne vojske se je z ženo in dvema otro­koma vrnil v Sodražico, kjer je služboval v Lesni galanteriji Sodražica in do upokojitve še v Inlesu Ribnica. Za svoje de­lovanje med NOB je prejel več priznanj, med drugim tudi priznanje za hrabrost. Bil je dejaven član naše organizacije. Ana Modic, Pavlina Pihler, KO ZB Sodražica VABILA Ribnica, Jelenov žleb: Tradicionalna spominska slovesnost ob 73. obletnici boja v Jelenovem žlebu, ki ga je 26. marca 1943 bojevala Dolenjska operativna cona pod poveljstvom Milovana Šaranoviča sk­upaj z Gubčevo in Cankarjevo brigado, ob zaščiti Šercerjeve in Tomšičeve brigade z italijanskim bataljonom iz divizije Macerata, bo v soboto, 26. marca, ob 11. uri na bojišču v Jelenovem žlebu in v športni dvorani v Ribnici ob 13. uri. Grahovo: Puntarji, gibanje za aktivno državljanstvo, vabijo na prireditev, s katero bodo počastili spomin na vse žrtve druge svetovne vojne in se pokloni­li žrtvam nacizma ob obletnici začetka druge svetovne vojne na slovenskih tleh. Prireditev bo v sredo, 6. aprila, ob 17.30 pred spomenikom v Grahovem pri Cerknici. Postojna: KO ZB NOB Postojna in Občina Postojna vabita v nedeljo, 24 aprila, ob 10.30 v Črno jamo pri Postojni na tradicionalno proslavo v spomin na junaško partizansko dejanje požiga nemškega bencina v Postojnski jami. Slavnostni govornik bo predstavnik IX. korpusa Miha Pogačar. Ob 9. uri bodo s Titovega trga v Postojni krenili do prireditvenega prostora pohodniki. Vipava, Nanos: ZZB NOB Ajdovščina, KO ZB Predmeja in Občina Vipava vabijo na spominsko slovesnost v počas­titev spomina na prvo večjo partizansko bitko na Primorskem (18. 4. 1942) in obletnico ustano­vitve OF, ki bo v soboto, 23. aprila, ob 11.30 uri pri spomeniku pri Abramu na Nanosu. Škofja Loka: Združenje borcev za vrednote NOB Škofja Loka vabi ob dnevu upora proti okupatorju in 75. oblet­nici ustanovitve OF na slovesnost, ki bo v poned­eljek, 25. aprila, ob 19. uri v Sokolskem domu. S pesmijo bodo nastopili kvartet Ultima in Sorške kresnice, slavnostni govornik bo dr. Matjaž Kmecl. Vabljeni na ogled razstave V Muzeju novejše zgodovine Slovenije je do 8. maja na ogled gostujoča razstava Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran z naslovom Rog – prva slovenska čezoceanska ladja in poveljnik Baldomir Podgornik. To je druga iz niza razstav Slovenske ladje, ki jih piranski pomorski muzej pripravlja vzporedno z izdajo istoimenske serije poštnih znamk Pošte Slovenije. Prva znamka in razstava je bila v letu 2014 posvečena prvi jekle­ni ladji Splošne plovbe Piran, motorni tovorni ladji Martin Krpan. Prva slovenska čezoceanka je pod poveljstvom kapitana dolge plovbe Baldomirja Podgornika in s 43 člansko posadko od junija 1955 do maja 1956 obplula svet in marca 1956 tudi kot prva jugoslovanska ladja pristala v pristanišču Tsing­tao na Kitajskem. Baldomir Podgornik (1913-1989) je po končani Pomorski akademiji v Kotorju leta 1934 in odsluženem vojaškem roku kot kadet zaplul na dveh tovornih parnih ladjah jugoslovanske mor­narice, Trsat in Supetar, na katerih ga je zajela druga svetovna. Od januarja 1943 do oktobra 1945 je plul v zavezniških konvojih na petih oboroženih tovornih oskrbovalnih parnih lad­jah. Vsa vojna leta je finančno pomagal narod­noosvobodilni vojni v domovini. Po osvoboditvi je poveljeval prvi slovenski posadki, ki je z ladjo Martin Krpan 20. aprila 1954 iz Pirana zaplula za prvega slovenskega ladjarja – Splošno plovbo Piran. 42 marec 2016 KNJIGA ZDRAVJE Matej Šurc: Prevarana Slovenija Redko se zgodi, da predstavitev knjige privabi tolikšno množico ljudi, da so v sicer precej veliko dvorano v Kinu Šiška v Ljubljani prinašali dodatne stole, nekaj ljudi pa je več kot dveurno predstavitev spremlja­lo tudi stoje. A na predstavitvi knjige Mateja Šurca Prevarana Sloveni­ja s podnaslovom Domoljubje, zapisano z ničlami, je bilo tako. //PIŠE: J.H. // FOTO: Borut Krajnc K njiga se bere kot dobro napi­sana kriminalka s številnimi dialogi, ki so jih sogovorniki obnovili po spominu, sicer pa besedilo temelji na 10.000 dokumentih, nekateri so tudi objavljeni in zagotovo pristni, čeprav so zaradi varstva podat­ kov imena in podpisi v besedilih prečr­ tani. Knjiga je izšla v zbirki Dokumenta pri založba Sanje. V tej zbirki sta izšla tudi trilogija V imenu države (Preproda­ ja, Odprodaja, Prikrivanje), avtorjev Ma­ teja Šurca in Blaža Zgage in delo Drage Potočnjak Skrito povelje, ki se prav tako ukvarjata s stranpotmi naše osamosvo­ jitve. In kot je zapisal Šurc na začetku knjige, je to »druga plat osamosvojitve: ozadje dogodkov v obdobju od prvih večstrankarskih volitev v Sloveniji apri­la 1990 do prvih demokratičnih volitev v samostojni državi decembra 1992«. Na predstavitvi se je med razpravo oglasilo veliko obiskovalcev v dvorani, med njimi so bili številni med osamo­svojitvijo v prvih bojnih vrstah, meda­lje za zasluge pa so si po koncu krat­kotrajne vojne pripeli drugi. Poleg njih ter avtorja in igralke in pisateljice Dra­ge Potočnjak, ki je pogovor vodila, so o knjigi spregovorili še dr. Dragan Pet­rovec, zgodovinar dr. Zdenko Čepič in novinar Erik Valenčič. Vsak s svojega zornega kota so predstavili svoje po­glede na dogajanje, ki ga zajema knji­ga in ki pomeni črn madež na slovenski osamosvojitvi zaradi nikoli pojasnjenih poti in posledic trgovanja in preprodaje orožja hrvaški in bosanskohercegovski vojski in zaradi skrivnostnega ponikanja denarja od te prodaje. Čeprav smo o vsem tem lahko bra-li že v drugih knjigah, zelo podrobno pa v trilogiji V imenu države in v knjigi Skrito povelje, so nekatere podrobnosti v Šurčevi knjigi še dodatno osvetljene. In čeprav je omenjene knjige prebralo zelo veliko ljudi, se ni zgodilo tako re­koč nič, predvsem pa navedb (in doku­mentov) in knjig niso resno vzeli organi pregona, med drugim tudi z izgovorom, da so kazniva dejanja zastarala. Da se bo morda le kaj premaknilo, daje slutiti začetek procesa proti Antonu Krkoviču zaradi suma storitve dveh kaznivih de­janj umora Tonija Mrlaka, ki je umrl v sestreljenem helikopterju v Rožni dolini v Ljubljani v času osamosvojitvene voj­ne, o čemer obširno piše Draga Potoč­njak v knjigi Skrito povelje. O tem, kako na dogajanje pred četrt stoletja gleda današnja mlajša generaci­ja, ki se osamosvajanja komaj spomni, najbolje govori zapis novinarja Erika Va­lenčiča, tudi avtorja knjige Sence ne go­rijo in dokumentarcev Fronte Kurdista­na in Koalicija sovraštva. Takole piše na ovitku knjige Mateja Šurca: »Bili so lo­povi … prevaranti, pohlepneži, hujskači in – kar je najhuje – trgovci z orožjem. In to so v veliki meri tudi ostali, od Orbisa do Patrie. Ko so pred petindvajsetimi leti ljudje poskušali osmisliti tisočletne sa­nje o samostojni Sloveniji, je ta skupina brezvestnežev v temnih gozdovih urila ustaške formacije in prodajala orožje na Hrvaško in v Bosno in Hercegovino – tudi na škodo obrambne sposobnosti lastnega zasanjanega naroda. In potem so, oviti v slovenske zastave, poskušali zabrisati vse sledi za seboj: z uničeva­njem arhivov, potvarjanjem, zavajanjem in grožnjami …« 43 BES E D A ZAČETEK GESLA VELELNI NAKLON SLOVENSKI LUTKAR MAJARON NADALJE­VANJE GESLA 1 ANTON RAMOVŠ BES E D A VISOKA STOŽČA­STA KOPA SENA MANJŠI OVEN ŽENSKE PRSI, NEDRA NERESNIČ­NA, IZMIŠ­LJENA GOVORICA POSODA ZA VINO NADALJE­VANJE GESLA 2 DELO REDARJEV SLOVENSKI NOGO­METAŠ (BRANKO) VONJAVA LANTAN ČURLIČ ERVIN ELEGIČNI PESNIK NOVOZE­LANDSKA PTICA DROBNE, TRAJNO ZALIKANE GUBE NA BLAGU (IZ ČRK: SLEPI) JUNAK POVESTI O DIVJEM ZAHODU SVINČEVO SIVA RUDNINA JEZERO V VZHODNI TURČIJI MOČEN VRTINČAST VIHAR, HURIKAN MELIŠČE ZMIKAVT ČAMO EDHEM IVAN CANKAR PIANIST BERTON­CELJ RUDAR ČETVERO­KOTNIK Z ENAKIMI KOTI OSCAR ARIAS VELIKO FINSKO JEZERO, INARI KLOVN,BURKEŽ,ŠALJIVEC USLUŽ­BENKA V LEKARNI VCEPITEV AMERIŠKO OTOČJE V ALEUTIH (IZ: ART) NAŠA IGRALKA MEŽAN TINKARA KOVAČ NEOBDE­LAN SVET BRITANSKI PISATELJ FLEMING ENOTA ZA GLASNOST EGIPČAN­SKI SVETI BIK KOLOBAR OKOLI PRSNE BRADAVICE BRITANSKI FIZIK IN POLARNI RAZISKOVA LEC (JOHN) ANTON JANŠA NEVEREC, BREZ­VEREC DELILEC OČITKOV BRITANSKI GLASBENIK JOHN OČE NEREALNA PRED­STAVA SVETOVNA DOBA, VEČNOST (IZ: EINO) DROG NA VOZU ZAHODNI PREDEL LJUBLJANE SAMOROG OČE RIBO­LOVNA PRIPRAVA IZ VEJ NATAŠA URBANČIČ ZGODOVINSKI KRAJ V SEVERNI DALMACIJI LAHKO VNETLJIVA SNOV ZA NETENJE OGNJA B E S DRŽANJE, PRIJEMA­NJE, PRILEP­LJENJE E D A PEVEC PESTNER NIČES,NIŠTRA IVAN REGEN RASTLIN­SKA BODICA GRŠKI BOG VETROV LJUBLJAN­SKA PIVOVARNA NIKOLAJ ASEJEV HANS ARP HENRIK TUMA KONEC GESLA ESTONCI MALO VREDNI, ODVEČNI PREDMETI, ROPOTIJA GRŠKA JUNAKA PRED TROJO, AJAS VRTENJE NA ROKAH OPRTEGA TELOVADCA OKROG DROGA Rešitve križanke pošljite do 15. aprila 2016 Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov: ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka«, do 15. aprila 2016. Ime in priimek: ________________________________________ Naslov: _______________________________________________ Geslo 5. številke SB: BE S E DA Izžrebani reševalci križanke iz 4. številke revije Svobodna beseda 2016: 1. Vid Gradišar, Kojsko 12a, 5211 Kojsko 2. Elio Sfiligoj, Premrlova 17, 6310 Izola 3. Avgust Vožič, Preški Vrh 19 a, 2390 Ravne na Kor. Rešitve križanke: KOMANDA, ARP, ARANŽIRANJE, ROTA, ČARDAŠ, OŽILJE, SOVA, AVION, RIK, TRS, EJ, PAČI, POSEK, ETA, AN, OŠTIR, KHAM, KRANJ, SKUTA, AARE, ADRIA, PARAGRAF, DELON, RAL, OFER, SONATA, AP, INSERENT, ČRN, DIA, AIR, KAIRČANI, ANGLIKANEC, JUNEC, Geslo: OROŽARSKA AFERA - MATI VSEH AFER