List 50.
Politiški oddelek.
Ultimatum.
Slovanska krščansko-narodna zveza je te dni sklenila, zahtevati potom parlamentarne desnice od vlade jasnega odgovora na zahteve, katere je bila oglasila in dostavila, da po tem odgovoru uredi nadalnje svoje postopanje.
„Slovenec" je o stvari tako poročal, kakor da je zveza vladi podala s tem ultimatum, kakor da je izrekla, da izstopi iz večine in pojde v opozicijo, ako vladni odgovor ne bo povoljen.
Ne vemo, je-li tudi to jeden tistih maneverčkov, s katerimi se v raznih listih v zadnjem času poskuša ohraniti mej volilci mnenje, da poslanci niso nede-lavni in nebrižni, kakor se včasih čuje, ampak da so energični in neustrašni bojevniki — ali pa je to resničen izraz njihovega mnenja in delajo tisti poslancem krivice, ki ne verjamejo v možnost, da prestopijo v opozicijo. Mi imamo o naših poslancih najboljše mnenje in verujemo „Slovencu", da prestopijo v opozicijo, ako se vlada o njihovih zahtevah ne izreče povoljno.
Priznati pa moramo, da nas je izjava Slovanske krščansko narodne zveze močno presenetila, topa zategadelj, ker smo mislili, da je mej vlado in mej poslanci že vse dog-nano in dogovorjeno, dočim smo sedaj izvedeli, da se vladi na postulate slovenskih poslancev še odgovoriti ni   zljubilo!
Naše domnevanje, da je mej vlado in našimi poslanci že vse jasno, je izviralo od tod, ker so zastopniki Slovanske krščanske-narodne zveze s tako vnemo in navdušenostjo glasovali pri vsaki priliki z vlado, kakor to stori samo vladna stranka, in zlasti še na to, da so njeni zastopniki v nagodbenem odseku glasovali za vse vladne predloge, za dobre in za slabe, kakor da imajo že plačilo v rokah.
Zagovarjali smo vedno stališče, naj slovenski poslanci ostanejo v desnici in zagovarjali smo tudi stališče, naj glasujejo za nagodbo, četudi je skrajno slaba, a le s pogojem, ako jim vlada poprej izpolni vse njihove zahteve, katere zamore izpolniti. Prav vsled tega smo predpostavljali, da vlada mej poslanci in ministerstvom najlepše soglasje, da je vse dognano in da nam je le čakati in vse naše zahteve se izpolnijo.
In tega našega domnevanja nam tudi niso omajale razne dogodbe v naši slovenski domovini, čeprav so naredile kaj neprijeten utis na nas. Sodili smo, da je vlada sicer imela dobro voljo, dotične zadeve rešiti v našem smislu, da pa je bila po svojih uradnikih — ki delajo osrednji vladi nekako pasivno opozicijo — napačno in-formo\ana, da pa se nam v ostalem ni ničesar bati in da se lepo po vrsti vse naše želje uresničijo.
Ali se je potemtakem čuditi, da so nas najnovejša poročila zadela kakor strela z jasnega, poročila, da so slovenski poslanci pobirali za vlado stopinje, da so za njo hodili čez drn in strn in glasovali za najodijoznejše reči, dasi jim vlada na njih spomenica, v kateri so formulirali svoje zahteve, še doslej ni odgovorila?
Obžalujemo, da so poslanci podpirali vlado, ne da so imeli kako zagotovilo, da jim ustreže glede njihovih zahtev, obžalujemo to toliko bolj, ker poslanci svojih vo-lilcev niso nič informirali o tem. Zamujenega je mnogo, kajti vlada je nagodbo precej daleč naprej spravila in to s pomočjo slovenskih poslancev, a izgubljenega ni še nič, še je čas, popraviti storjeno napako in kreniti na pot odločne politike.
Ultimatum, kateri so podali slovenski poslanci vladi, odobravamo od srca in želimo in pričakujemo, da ponehajo s svojim diplomatizovanjem. Razmerje mej vlado in poslanci se mora razjasniti in to povsem, tako da bomo natančno vedeli, pri čem da smo.
Ako vlada našim preponižnim in od konca do kraja povsem pravičnim  zahtevam neče ugoditi, dočim ustreže
492
vsaki želji naših nasprotnikov in se skrbno ozira na vsako zahtevico Nemcev in Italijanov, naj je še tako krivična — no, potem naj poslanci prestopijo v brezobzirno opozicijo.