—   163   —
Novičar iz austrianskih krajev.
v
Iz  Planine  QStockendorft  nad Cernomljem
16. maja. Kakor sem vam bil preteklo jesen našo slabo ietino popisal slabe nasledke sluti vsi, tako ee je, žalibog ! tudi pripetilo. Ljudje so že ob novem letu tako stradati začeli, da so bolj siromašni glogove hrušice po ternji brali, jih posušene med tropine, oves in piro mešali, s to moko zelje in repo podmetali, in tak tudi močnik jedli. Iz tega in druzih reči človeškemu želodcu nezdravih se je zakotil legar Qifus) na Kleči, ki ima 11. številk in ni izpustil ne ene. V hiši Nr. 1 je 12 oseb, pa vse je napala ta bolezen do enega otroka, ki je pri sisku. Polje in nogradi so tem revam neobdelani zaostali. Med vsimi bolniki ste prec od začetka le dve ženi umerle, pa bi morebiti tudi tiste ne bile umerle, ako bi bila zdravniška pomoč prec pri roki bila. Za nekaj časa je bila pojenjala bolezen, da smo mislili: zdaj je bo konec; toda so zopet zdaj eni zboleli in le zadnja hiša se še v bran stavi. Droge vasi so še zmiraj zdrave. Čudne stopinje dela ta bolezen: s početka biva bolnik boječ in nemiren, za tem pade v mertvilo, da se nič nečnti, ne vidi in ne sliši, le v gerlu mu hripa, po tem se godi čudo nepri-cakovano: bolnik zopet k sebi prihaja, se skoleha in ko
senca vleče, dokler spet delati zamore o 5. do 6 tednih. — Zdravniki jim dajejo za bljuvati in ukazujejo odperte okna imeti.
Misli si, dragi bravec! 4 ali 5 bolnikov pod eno streho, zraven pa nobenega zernica žita v predalu, nobenega praha moke v ladici, nobenega zerna soli v bukari, nobene žlice zabele v čubru, — pa ti ni treba dalej malati sirosčine! Od te prevelike reve ganjeni naši Černomeljski gg. uradniki, ki so vsi blagega serca, so drage volje med sabo mi-lošnjo složili na prošnjo zdravnika g. Gruma, in te bolnike z mesom, soljo in kruhom za nekaj časa previdili. Bog jim plati!
Ako bi se kak človekoljub, ki v svojem obližju takošne nadloge ne čuti, pri obilnosti svojega premoženja na te lakote pogibajoče siromake ozreti blagovolil, naj bi se to milošnjo poslati dostajal na podpisanega, ki jo bo gotovo po njegovi volji na pravi kraj odrajtal. Milo se človeku stori, ako pomisli, da pri tem stradanji tje do velike maše v teh merziih krajih od pridelka pomoči ni!                       Juri Kobe, lokalist.
1% Višnjegore. C. — V velikem strahu je bila Vi-šnjagora 13. dan t. m. Precej po z večernem zvonenji se oglasi veliki zvon farne cerkve z žalostnim terkanjem v eno plat, Višnjanom in vsi okolici oznanovaje silo ognja. Blizo farne cerkve in ravno tako blizo višnjiskega mesta, se je vnela velika hiša; ogenj je tako hitro okoli sebe segal, da v pol uri je bila hiša in troje drugih poslopij, to je, stala in gumno, v plamenu. Privrelo je veliko ljudi, sila močno so branili in ubranili so večjo nesrečo, ki je žugala celemu mestu; posebno marljivo se je obnašal gosp. komisar Gutman; tudi žendarji in nekteri Višnjiski mestjani so si prizadevali ogenj ustaviti. Pravijo, da je zažgal neki hudoben 15 let star fante. Najhujši je, da pogorelec ni bil zavarovan. — Tudi v Zatičini je bil 16. dan t. m. ponoči ogenj, ki je pokončal eno hišo in eno stalo. Hiša je bila zavarovana, kar bopogorelcu dobro zaleglo. Žalostno je, da zraven drugih nadlog nas še take nesreče obiskujejo! Žalostno pa je tudi, da se hišni gospodarji še niso vsi spametovali, da bi zavarovali svoje poslopja škode ognja, ki jih vsako uro zadeti utegne!
1% Dovjega na Gorenskem 20. maja. Q Ker ee v več krajih nove šole napravljajo, moram nekoliko od naše povedati, ki se je tudi še le preteklo jesen ustanovila, in začel se je po navadi uk o vsih svetih. Res! pravo veselje je bilo viditi, ko se je koj pervi dan okoli sto otrok v šolo zapisati dalo, in komaj je bilo 14 dni, jih je bilo 123 v vsakdanji šoli, namreč: 63 fantov in 55 dekličev. Res, lepo število učencov, ki pričuje, da je dosto starišev za poduk svojih otrok skerbnih; čast in hvala jim! Ali pa imate tudi učilnico za toliko otrok? bi utegnil kdo vprašati. Dobro bi bilo, ako bi jo imeli, toda ljudje so pred voz kupili kakor konja. Za učitelja so skerbeli, na sobo pa, kje bo učil, niso mislili. Učitelj je prišel in treba je bilo mu še le začasnega stanovanja iskati, dokler se mu ni stara mežnarija izpraznila. Ali to stanovanje je tako, da Bog pomagaj! ne le polno merčesov, ampak je tudi tako mokro, da človek, ko se zjutraj prebudi, pregovoriti ne more. Za šolo smo dobili v vasi izbico, v ktero 50 otrok more; morali smo tedaj 2 razdelka napraviti, za fante dopoldan, dekleta popoldan, in vender so bili otroci celo zimo, posebno fantiči v veliki tesnobi. Kdaj pa se bo novo poslopje za šolo zidalo, ne vemo. Govori se sicer, da koj drugo leto, ali, dokler vikša gosposka molči, bo vse zastonj. Ker je toliko otrok in sicer dobrih glavic, bi bilo pač potrebno, da bi se jih usmilili in jim šolo sozidali.
Kdor hoče pticice loviti,
Si mora kajbico kupiti.
Iz Ljubljane. Na polja domače zgodovine ne-vtrudljivi gosp. dr. K lun pripravlja že gradivo za nov zvezek ^arhiva", ki bo spet prav mikaven; slišimo, da poleg spisov g. izdatelja bo obsegel ta zvezek kritični pregled slovenskega slovstva noter do poslednjega časa; spisuje ga gosp. De ž man, — gosp. Hicinger izdeluje v ravno ta namen zgodovino samostana Zatičin-ekega. Tudi se gosp. dr. Klan namerja za leto 1855 izdati nemški almanah „Carnioliaa, ki bo vsled naslova svojega obsegal edino le take sostavke, ki dotikujejo krajnsko deželo in so jih spisali Krajnci*
—    164   —