Podučne pismica za obnašo med ljudmi.
1. pismice.
V sledečih pismih Ti hočem omeniti, dragi prijatelj , nekterih elabih navad, s kterimi se ne prikupimo nikomur, marveč dostikrat le razžalimo svojega bližnjega^
Ena tacih zlo navadnih razvad je, da nekteri se ne morejo zderžati, če srečajo znanca ali prijatla z bo-lehnim obrazom, da bi mu svojega začudenja ali pomilovanja ne razodevali, rekoč: ah, kak ste revnir
ali po navadnem ponemčenem govoru: „ah, kak slabo vun vidi te I" To so perve besede, s kterimi nekteri človeka nagovore, če ga kjerkoli srečajo bledega ali suhega.
Naj že izvira tak ogovor iz pomilovanja ali začudenja, vselej je napaka in neumnost. Boš vprašal, prijatelj, zakaj?
Prašam Te: ali Ti sam rad slišiš, ako Ti kdo kaj neprijetnega, žalostnega pove? Menim, da ne. Kar tedaj sam sebi ne želiš, ne stori druzemu!
Dalje: kaj nek hočeš s takim obžalovanjem doseči? Prestrašiti le bolnega človeka? — to je hudobno! Spomniti ga bolezni? — to je nepotrebno!v Pomagati mu iz bolezni? — boš javaljue zamogel. Ce tvoje pomoči, tvojega sveta želi, ti bo že sam razodel svojo nadlogo.
Bolan ni noben človek rad; veliko jih je, ki so tako občutljivi v bolezni svoji, da jih tako začudenje še boljv potare.
Če ne moreš svojemu bližnjemu nič veselega povedati, molči in ne žali ga z neprijetnim napadom. Saj te ni vprašal za to. Ce ti sam toži, da je bolehin, tolaži ga raji, namesto da mu siliš svoje pomilice!
So ljudje na svetu, ktere zdravnik z veselo besedo ozdraviti zamore, — so pa spet drugi, ktere že samo s skerbljivim očesom bolne naredi. So ljudje, ki se grozno boje bolni biti in ktere vsaka malenkost prestraši. Pripoveduje se od nekega kralja, kteremuniso smeli nikdar od smerti ziniti, in če mu je tudi najljubši prijatel umeri, so mu zamolčali smert njegovo. Enkrat pride govorica na to, da vsak človek umreti mora. Kralj to slišavši — omedli; govornik berž popravi besedo in reče, da skor vsak človek umreti mora, —in kralj se spet okreva.
Ne da bi hotel s to kraljevo neumnostjo podpirati svoje besede; le omenil sim jo, dokazati tanjko občutljivost nekterih ljudi. Al naj že bo ta kakoršna koli, to je gotovo, da se malo otesanega, malo omikanega človeka kažeš, ako bolehne ljudi žališ s takim pomilovanjem, za ktero tudi večidel tvoje s e r c e nič ne ve!
—   318   —