Martin Heidegger
EKSISTENCIALIZEM
»Eksistencializem« se je pojavil kot naziv za filozofske smeri, in sicer zato, 31 ker ima »eksistenca« v njihovem mišljenju odlikovano vlogo.
Kaj je mišljeno z eksistenco? Bit človeka, ki je le, kolikor vsakokrat prevzetna odgovornost za svoje bistvo, kateremu je izročen.2
Eksistirati pomeni: ta biti-zainteresiran [Interessiertsein] za nalogo in način vselej lastnega bistva; — toda vsak posameznik spada v zgodovino in v različne forme biti-z-drugimi, v katerih mora vsakdo vsakokrat biti on sam in [kot] on sam delovati. Eksistenca: sebi odgovorna samostojnost posameznika.
Bistveno spodbudo za vpraševanje po eksistenci je dal Kierkegaard (1813— 1855). Njegovi spisi so postali pri nas bolj znani predvsem po letu 1910, ko je začel izhajati nemški prevod Kierkegaard o vi h zbranih del.
1	Prevedeno Jahresgabe 1995für Mitglieder der Martin-Heidegger-Gesellschaft.
2	V originalu: "Das Sein des Menschen, der nur ist, insofern er jeweilig sein Wesen, dem er überantwortet ist, verantwortet."
Kierkegaard rabi besedo »eksistenca«, ki jo je filozofija do tedaj rabila za slednje bivajoče (kamen, rastlina, žival, človek, bog) v poudarjeni omejitvi za bit človeka.
Mišljeno pa ni pojavljanje - temveč obnašanje človeka, njegov odnos do svoje usode; eksistirajoči se »zanima« za to usodo, ne le postransko, temveč v prvi vrsti. »Eksistencielno« je tisto, kar zadeva vsakokratno obnašanje, ravnanje, odločanje in stiske posameznega človeka.3
Kierkegaard pa eksistenco pravzaprav ves čas obravnava v religiozni, krščanski nameri -; žene ga vprašanje, ali so in kako so v današnjem »krist-janstvu« lahko še resnični kristjani.4 Od tod njegovo učinkovanje na protestantsko teologijo (K. Barth, Gogarten, Bultmann) in na katoliško teologijo (Guardini in lyonska teološka šola).
»Eksistencializem« po Kierkegaardu prevzema to poudarjeno vprašanje po »eksistenci« človeka; toda ne v krščanskem, niti ne v pro/t-krščanskem smislu.
Po dojemanju ne-religioznega pojma eksistence je mogoče razlikovati različne smeri eksistencializma:
1.	»Filozofija eksistence« [»Existenzphilosophie«]. Zadeva in naziv pripadata Jaspersu. Njegov sistem v temeljnih potezah prevzema Kantovo filozofijo. Na mesto praktičnega uma stopa »eksistenca« v nravno-zgodovin-skem smislu.
2.	»Eksistencializem« v ožjem smislu je Sartrova filozofija. Tu pomeni existence tako poudarjeno eksistenco človeka kot tudi eksistirajoči svet.
J "Gemeint ist nicht das Vorkommen - sondern das Verhalten des Menschen, sei n Verhältnis zu seiner Bestimmung; der Existierende ist an dieser Bestimmung »interessiert«, nicht nebenbei, sondern in erster Linie. Das »Existentielle« ist dasjenige, was das jeweilige Verhcdten, Handeln, Entscheiden und Anliegen des einzelnen Menschen betrifft."
4 "Kierkegaard erörtet aber die Existenz im Grunde stets in der religiösen, christlichen Absicht ihn bewegt die Frage, ob in wie in der heutigen »Christenheit« noch wahrhafte Christen sind und sein können."
Eksistenca človeka je razumljena v smislu Descartcsove subjektivitete, vendar tolmačena tako, da šele človek, in vsakokrat le po svojih odločitvah, določa, kako je z eksistirajočim svetom. Človek je v svoji »svobodi« gospodar vse biti.
3. »Fundamentalna ontologija«. Vprašanje po eksistenci človeka za Hei-deggra ni merodajno in centralno, temveč je vnaprej zastavljeno kot prehod za staro in stalno vprašanje filozofije - za vprašanje po biti bivajočega (imetodični fundament vprašanja biti). Ta zastavitev vprašanja postane spoprijem [Aus-einander-setzung] z zahodno metafiziko - obenem z začetkom pri grških mislecih - z ozirom na njene fundamente.
Razlikovanje »ateističnega« in »teističnega« eksistencializma je vpeljal Sartre. Ostaja na površini. In pravilneje le v navezi na Sartra samega - daje on ateist.
Ne Jaspers ne Heidegger se ne gibljeta v tej smeri.
315
Prevedel* Aleš Košar
' Doslej neobjavljeni rokopis »Eksistencializem« ni datiran, verjetno pa izhaja z dnige polovice Štiridesetih ali začetka petdesetih let. Dr. Hermann Hcidegger gaje šele predkratkim našel v osebni zapuščini svoje matere, Elfride Ileidegger.
Zaradi skopega, skorajda definitoričnega načina prikaza in uporabe tretje osebe ob prikazu lastne filozofske pozicije domnevamo, da gre za rokopis osnutka za leksikalno geslo »eksistencializem«.