Anton  Hribar: Srečni Janko  nesrečen.
—   P. Bohinjec: Jarem  pregrehe.                    101
Srečni Janko nesrečen.
v mladosti Janko služit ere Načrtov  poln  in  nad: „Poprej   ne jenjam  od  službe, Da si prislužim grad.
Služeval bom  in  slušal  bom, Kar htel   bo gospodar, Do  boljših služb  poskušal  bom In  čuval bom  denar.
In ko denarja bo  dovolj, Pa kupim  si gradič, Potem  za svet se  brigam  bolj, Prej  zanj  ne  maram  nič.
In  mlado  ženko  bom  dobil In  v grad jo  bodem vel, Ž  njo  v krasnih sobah vince pil, Pečene piske jel.
In  slugam ukazaval bom, Imel bom  voz  krasan, Z ženo  se prepeljaval  bom Na sprehod dan na dan.
In če mi Bog bo dece dal, Bom čuval ta zaklad, V kreposti uril zarod mal, Imel ga srčno  rad.
In srečen bodem tisočkrat,
Da nihče ne tako,
Ko bom grajščak, ko bom bogat —
Da skoraj  bi bilo!"
In Janko  služi  mnogo let, Pošten  naprej,  naprej, Prav nič ne  briga se za svet, Da srečen  bil bi slej.
Stotak nalaga na stotak, Denar se  mu  množi, Naraste  kmalu tisočak, In ta se  podvoji  .   .   .
Na dražbi kupi Janko grad Za desetakov sto, A Janko  star je,  ni več  mlad Pa ženi se na to.
Ni Janko  sam,  ni hlapec več, Sedaj je on grajščak; Več ni  pohleven in  boječ, Sedaj  je  on  veljak.
In  ima ženo,  ima  kruh, In  vino in gradič, Pokorne  sluge  vse  na sluh, Res mu ne manjka nič.
Pa zakon je  neskrižen  ta: Gosposka  ¦—  prosta kri, On star je  —-   mlada je gospa Ljubezni prave  ni.
Kaj  če bogastvo, grad in  kras, Če srce krvavi? In Janko srečen  kot tačas, Ko  služil je   —   zdaj   ni!
Anton  Hribar
Jarem pregrehe,
(Povest.   —  Spisal P. Bohinjec.)
I.
Dil je pust dan meseca vinotoka. Gosti oblaki so se polastili širnega nebesa in siva megla je objemala ta pa tam namočeno zemljo. Koder se pa megla ni mogla vsesti, tam je dež pribijal na tla in mesil cestni prah.
Drevje je trosilo pormenelo listje po vlažnih tleh in jesenske cvetlice so se poslavljale s po-
Povrača v domaČe se selo Iz vojne junak domov. Razjasni se mlado mu  čelo, Zazršemu rSdni krov.
/. K.
trtimi stebelci pa ovenelim cvetjem od ljube zemlje. Kaka zakasnela ajdica je še čakala gospodarja, mršavi koren pa in debeloglava repa sta se še redila pod prsteno skorjo.
Sicer pa je bilo' razven običajne burje vse tako mirno, tako prazno, tako osamelo! Le zelenkasta žolna ni mogla zatreti svoje jeze v hra-