ETBIfJ KRISTAN ŽARKI m snežinke VIII. ZVEZEK * * * * , LASTNA ZALOŽBA * * * * ❖ TISKALA „NARODNA TISKARNA 14 V LJUBLJANI * IZ DELAVNICE. ✓ '03oooS2A2j Stroj. *otov si, e j! Premagal sem, dasi težko je bilo. Daši je boj bil hud, dovršil le sem delo. Ej, dolgo mi je kri in mozeg pilo in z blaznostjo mi dolgo je pretilo, odkar mi prvič misel je in kri razvnelo. Pozabil sem tedaj ves svet, poznal več nisem znancev svojih; kot suženj mislij svojih v delavnici sem bil ujet. Le delal sem, le delal. Zakaj? — Čemu? — Ej, tega nisem vedel. Le delal sem, ker delati sem moral, ker mi je neki demon v glavo sedel ter bičal mi možgane in veleval, naj delam, delam, delam — — —! Moč tajno je imel nad manoj on. On je zahteval. — Slušati sem moral. Narava se je čestokrat uprla in delo mojih rok brezsrčno strla, a vedno se je javljal moj demon. Naj delam dalje, strogo je veleval, naj delam, delam, delam — — — — 115 In delal sem. Raz čelo znoj je tekel in roki sta se tresli trudni, obhajali telo so čuti čudni, hotelo se je trudnim udom spanja. A: delaj še! trinog-demon je rekel . . . in delal sem, in delal — brez prestanja. Gotovo delo je sedaj. Pred manoj zdaj stojiš, ti čudna stvar, ti, mojega trinoškega demona dar. Ne jaz — demon je stvarnik tvoj, Njegov, ne moj si, divni stroj. Jaz sam sem bil orodje tujih rok, puščici tuji bil samo sem lok. Nu vendar hočem vedeti sedaj, vsaj kakšna bo usoda tvoja. Pomagal bodeš menda večni raj pripravljati ljudem na svetu zdaj, in častna bo naloga tvoja. Trpinom bednim, ki se noč in dan ukvarjajo pri delu trudapolnem, obrišeš ti sledi solz& in ran. Človeku ti v življenju bednem, bolnem, z ramen zdaj snameš dela teško breme. Oj, koliko odpraviš ljutih ran, prihraniš muk in truda zdaj vsak dan! Bodoče sreče ti poseješ seme. Hi hi! — — Kdo tu se smeje? — Kdo rogati se mi tako umeje? Nikogar pač ne vidim. — Hi hi! — Spet! Pokaži se, kdo si. Naj beli svet obličje tvoje vidi. — Ha ha! — Pa se smej 116 A vsaj, čemu se skrivno rogaš, mi povej. --»Ha ha! Ti dobrijan si slab, neskušen modrijan. Tvoj stroj, o kterem sanjaš lepe sanje, ki naj ljudem bi srečo, blagostanje pomnožal, svet prevstvarjal v raj, posluži baš nasprotnim svrham, znaj! D&, dela bo človeku stroj tvoj vzel, a delavec ne bode srečen pel, ker z delom vred mu vzame tudi kruh. Zdaj veš, komu poslužil tvoj je duh« Nikdar, nikdar! Kladivo sem! Uniči hitro zopet dela sad! Prišel bo čas, to dobro vem, ko vstane iz prahu spet mlad. Človeški trudni rod mej tem se pomladi, tedaj mu uma plod življenje pozlati. Kovačeve pesmi. ri naklu tu, kovač, stojim, železo trdo kujem, žareče iskrice gledim, ter čudne misli snujem. Kako železo se krivi, pregiba, kakor zmija! 117 Bi skoraj mislil, da živi, ko se tako previja. Ej, trdo je železo to, a vendar, vendar bolj mehko, kot srce bogatina in kruh trpina. Pri svojem naklu tu stojim, kladivo suče roka. A slišati pritem menim, kako železo stoka. Ej, če bi novci sveta vsi ležali tukaj združeni, kako veselo bi tedaj koval jaz, ter koval! Napravil bi maliku kraj, ki nam je suženstvo skoval, srce pa bi se veselilo, ko čulo bi, kako tam stoka, kako tam cvili in se joka, kar nas stoletja je tlačilo. Kako bi iskre se žarile! Kako bi kladivo veselo železno svojo pesem pelo, oznanjevaje konec sile! Če vsega bi sveta denar na mojem naklu tu bil zbran, napočil bi že jutri dan, zasijal nam svobode žar. 118 II. Tovariši, le urno sem! Sedaj je dela čas. Pripravljeno je jeklo že, a mojster kliče nas. Na delo prihitite vsi. Počitka čas ni več. Baš fino delo čaka nas! Kovati nam je meč. Kaj brana zdaj, motika, plug? To vse počiva naj. Pušk, sabljic, mečev, sulic kup skovati čas je zdaj. Oči ni treba bojnih trum od dne do dneva več, za domovino kujemo zato sedaj naj meč. Pač zdi se mi, da bode meč za domovino to, da mesto vragov očine, njo meči le zatro. A kaj nam mar? — Saj treba tu rok naših — mislij ne. Zato le urno kujmo mi, kar mojster zapovč. 119 Obiskale so me sanje. tiskale so me zopet sanje in na svojih tajnih zlatih krilih so me dvignile v cvetoče sfere, kjer blešči moj zaželjeni svet. Oj, ljudje, ljudje! Oj, saj ste dobri! Vsmilite se, prosim trepetaje. Ne budite z glasno me besedo — en trenutek le naj vlada molk. Kar tu gledam, to je krasno! Svet ljubezni se očem odpira, pravljica nobena ni tak bajna, kakor mojih sanj cvetoči svet. Gledam, gledam . . .! Kdo bi se nagledal? Ljudstvo vidim v zlatem, solnčnem blišču, rajska sreča iz očij jim sveti in ljubezni plam žari jim z lic. Nad vrtovi, polnimi dehtenja, plava blaga, čaromila pesem, simfonija neskaljene sreče — — Vse jo poje — staro in mladd. Vsa vesoljnost v hram je spremenjena, v hramu pa časte boginjo sveto, ki je čudež čudežev storila, podarila ljudstvu večni mir. Dveh imen boginja je le ena: blaga, čarovna je kot Ljubezen, divna, vzvišena je kot Svoboda, njen je novi, prerojeni svet. Oh, molčite! Moje zlate sanje so tak lahne kot tančica fina . . . Ne budite speče moje duše, da ne pade v blato cvetni raj.- A zaman so moje mile prošnje . . . Kaj so vam nebeške moje sanje? Kaj vam je svoboda in ljubezen? Kaj bodočnost in človeštva up? En trenotek . . .! — Toda vse okoli šum, ropot in pokanje in vpitje . . . Niti sanjati ni tukaj smeti, in okrog je vendar temna noč. rasno so cvetele rože rdeče, mladi up je segal do neba, plaval je med zvezdice žareče in objemal brezmejnost sveta. Tam na vzhodu plamen rdeč je švigal, potemnil je lune blagi soj. Višje, višje se je plamen dvigal — — Višje, višje letel duh je moj. JVIoje Fože . . . 121 Nad vsem svetom, kar oko je zrlo, se je zlival ognjeviti žar; s svojim plamom solnce je zastrlo breg in dol in plan in vsako stvar. V ognju se je videl svet vesoljni. Bil je rdeč kot mlada ljudska kri. V moji duši, blagih upov polni, je igralo tisoč harmonij. Ocvetele so mi rože rdeče, ko je zemljo sneg in led pokril. Zableščale so ledene sveče, solnce pa je siv oblak pokril. Vse je belo. S snegom vse zastrto, cela zemlja kot ogromen grob. Kot uklet je grad nebo zaprto, a moj up je kakor zlomljen dob. Kaj naj upam v zmrznjeni puščavi, kjer izginil žitju vsak je sled, kjer tišina žalobna mi pravi, kakšno moč ima nad žarom led? Kaj naj upam? — A poglej! V višavah solnce je prodrlo siv oblak. Luč se spet razliva po planjavah, v temne kote se zavlači mrak. Upam, upam! Solnce ni umrlo. Mladi žarek priča prekrasnd, da nam bo oko nov dan uzrlo in kar spi, da se zbudilo bo. 122 V zadnji uri. (Odlomek.) In res naj bode vse tako na večne dni? Neizpremenjeno ostane vse naj vedno? Na polju, kjer mi sejemo, naj se redi, kdor dela, truda skusil ni, a naše žitje naj ostane bedno? Vi pravite: tako pač mora biti. Kar svet stoji, je vedno že tako, da so bogatci vselej bili siti, njihovi hlapci pa gladu mrjd. Kot pričo za brezsrčno vaše »pravo« pozivate milostnega boga. Rotite ga z nebeško večno slavo, naj blagoslovi krutosti sveta. Vi trdite, da je njegova volja trpljenje naše, glad in zgodnja smrt; da nam ne bo nikdar bodočnost bolja in sreče raj na veke vse zaprt. Na svetu vas ne more nič ganiti, da bi odpravili neskončno zlo, ki kri sesa nam in možgane pije, v gorjč peha, mori nas in vničuje. Ne slišite, da za osveto vpije greh, ki nad njim narav se huduje, ker jo prevzetnost vaša zaničuje. A v naših dušah je rodila beda vihar, ki nam vse bitje pretresuje. In slepo vero je pregnala veda. Malikov roj nas nič več ne strahuje. 123 Zdaj gledamo. Gorjč prorokom krivim, ki so duha v verige nam vkovali! Zbudivši se smo z umom bistroživim resnice večne svetlo luč spoznali. Ne skrivajte se za nebesa zlata, ko gazite po zemlji v kalu blata in ne nakladajte sveta krivico na Njega, ki ga zovete Pravico! Nikakov bog vam ni podelil nad nami rabeljske moči, in bog nam ni grobov pobelil. Pravico ste si vstvarili sami, a mi, ki smo prenašali trinoštvo vaše, prihajamo sedaj na plan, na dan za večno, sveto, ljudsko pravo naše. Odpor malikov zlatih je zaman. Božanska je podala nam narava obraz kot vam. Človeške smo podobe. Luč uma hrani tudi naša glava. A vi ste preobrnili narobe ta svet, ki obstoji le z delom našim in osvojili bi radi, kar vstvarja ta žuljev polna dlan, ljubimcem vašim in sebi, oj trinogi kruti, v prid. Izdaje že oči vas kalnih vid. Da smo ljudje kot vi, ste pozabili. Zlorabljali ste nas kot nemo zver, poseben »red« za nas ste vstanovili in sklicevali se na tisoč ver, katere ste izmislili sami, da ložje bi nas v temi zadržali. A večna tudi vaša vlada ni. 124 Dovolj! Dovolj! Doletni smo postali. Naš zdravi, bistri um zdaj govori. Spoznali smo veljavo si in moč in glasen klic po svetu vsem doni: Združimo se! Le v slogi je pomoč. Hej! Vi se plašite in trepetate? Pred množicami vas obhaja strah? Domišljate se morda in spoznate, da ste kot mi ljudje le, zemski prah? Oj, da bi to spoznali pravočasno! Stoletje mre, starina pada v grob in nova doba se naznanja glasno, a njen prihod je slišal stari rob. Še kratek čas! Prepozno bo, prepozno, če ne spoznate, kar zahteva čas. Ne čakajte, ker rob maščuje grozno! Poslušajte stoletja gromski glas! Že trobi rog. Razvita je zastava. Zdaj zadoni viharja zvon iz lin — — Le danes še je možna mirna sprava, a jutri boj za žitje in pogin . . . Spreminjanje. il sem dete. Če želite, vam lahko dokažem. Pa verujte, da se v tem ne lažem, ker drugače res ni moglo biti. Bil sem dete. 125 Nepotrebni so dokazi zviti za resnico, ki se sama javlja in vsak hip pred nami se ponavlja. Nepotrebni — hm — ne vem, ne vem . . . Prav gotovo trditi ne smem, ker ljudi se najde vsake vrste, tudi take, ki samo na prste »enkrat ena« »dva in dva« brojč in resnico v lice ti taj6. Nu, da sem bil dete res nekdaj, vam dokažem prav lahko še zdaj. Sreča je, da sem v deželi reda bil roj&n, kjer se na zakon gleda. Ko sem — tega je že nekaj let — vgledal beli — hm, nu, — beli svet, v knjigo so zapisali takoj rojstni dan in kdo je oče moj . . . Tam se zdaj prepričate lahkd, da je bilo v istini tak6: Kot otrok, malič, sem se rodil, a potem sem rastel, se razvil. Čudno, čudno! V onih starih dneh bilo je drugače marsikaj . . . Misliti tako je morda greh, a je res: drugačen svet je zdaj. Drugo ljudstvo, druge šege, mode, drugo vino, druge mu posode, novi grobi, nova pokolenja: vse se giblje, se vrti in menja. 126 Čudno! Neki mož, teman kot noč, — moj učitelj — trdil je nekoč: »Le veruj mi! Kakor je sedaj, bilo je in bode vekomaj. To veruj, veruj! Ne misli drugo! Iz srca preženi misel, — kugo, ki po svetu v naših časih blodi, duše vara in v pekel jih vodi . . .« Čudno, čudno! . . . Mož je bil učen, pekel in nebesa je poznal . . . Ej, bojim se, da bom pogubljen, kakor mi je modri mož dejal. Prepovedana je misel prosta. Stopil pa sem drzno onkraj mosta, čez prepad globoki, ki zija mej slepostjo skromnega src& in spoznanjem žejnega duha. Skozi temno meglo je prodiral solnčni žarek kakor meča ost. Kakor zid strohnjen se je podiral gosti mrak, a zmagala svetlost. V redovih dolgih so se mi vrstila krdela mnoga, razna pred očmi; vse, vse je črna zemlja že pokrila, vse, kar tu gledam, že v grobovih spi. In dneve zrem iz časov pokopanih, kako se drug za drugim porodi; mej njimi mnogo zlasti je izbranih, a vsak izgine. Večne ure ni. Pojavljajo se šege in navade, nazorov množ pred manoj se vrti, 127 coeiss spodrivajo jih šege druge, mlade, a stara mnenja novo usmrti. Vrti se vse, zdaj pada, zdaj se dviga, a le obstanka ni nikjer, nikdar . . . Za hip ubežni večnost se ne briga in ljudska želja ni ji prav nič mar. A nauk vaš? . . . I njemu čas se roga; vse teorije so mu le v posmeh. Igračka le, otročja mehka žoga je večnosti, kar zovete vi — greh. Pozdravljam te, svetloba, izpoznanje, in vročega pekla se ne bojim. Vzlic grehom vsem je večno spreminjanje, umiranje in novo porajanje, potapljanje in mladostno vstajanje in nepretrgano gibanje. Poznati je, umeti je želim . . .! Kjer vse se giblje, kjer je mir neznan, naj okamni za večnost vso vaš dan? Kjer nič ni stalno, nič ne obstoji, bi vi duha ustavili radi? Zaman, zaman! Današnji vaš — a naš je mladi dan NRRODNR IN UNIUERZITETNR KNJI2NICR