ČUDMI ČASI. V kavarni. \ kavarni sedim in pijem. Ta pijača pa je strup, a pijem jo le, da ubijem obup in up. Jaz hočem živeti. Jaz! Ne tuja čustva in misli tuje, ne kar mi temni' obraz in kar mi v srcu ruje. Obup ni moj. Plevel potrga kmet iz njive, pomeče ga na kup. Obup ubija v glavi misli žive. Jaz hočem živeti. Jaz! Ne tuja čustva in misli tuje, ne kar po zemlji odpira mi gaz, ne kar srečo lažnjivo snuje. Ne maram za up. Otrok dela pene iz mila, nosi cvetje na kup. Nada vstvarja ikarska krila. 51 V pijači zeleni potopim obup in up. Tedaj sem svoj. Občutkov se tujih oprostim, moj duh pa je zopet moj. Oj! Tedaj zapojem pesem milo o rajskem svetu, ki ga le sam poznam. V eter se mi bo srce vzdignilo, zemeljske nižave pozabilo, ko tja priplavam, v neskončnosti hram . . . Glej, tam svetlih kerubinov družba čaka in harpe brenkajo skrivnostno, tajno — — Akordi skladajo se v pesem bajno. Tu ni temot, ne črnih senc, ne mraka, čarovno svetla noč je tukaj vsaka. V zvezdni tej svetlobi duh se moj zgubi in pesem kerubinov poje moja duša, vesoljnost neomejna jo posluša . . . O spevu elizejskem nadzemeljski svet zaspi in duša mi okreva, sreč se pomladi. Pod manoj doli kaos zemskega svetč - Peha se vse in puli in kriči, rj6vi. in v tem pehanju misli svet, da res živi. V vrvenju in drvenju išče tolpa ta življenja, o katerem nič ne zna. Haha! — Krohočejo se tu v višavi duhov brezsmrtnih svetli večni zbori. »Življenja dom so naši rajski dvori, pokoj in mir gojita se tu gori; moritev je življenje tam v nižavi. 52 Resnično žitje daje le spoznanje, življenju cilj je sladko uživanje, življenje pravo mir je in pokoj. A vam je smoter klanje, ubijanje — spoznavanje, užitek uničuje boj — —« Tu v rožnobarvnih žarkih plavam zdaj. Zemeljski kaos pada niže — niže. Izgini le povsem, nesrečni kraj! Zelena kaplja mi odpira raj. Glej! Sveti mir prihaja bliže — bliže — nebo oči upiram, kjer zvezde se žarč. Po njih, po njih mi čuti in misli koprnč. Iz solzne te doline se dviga misli vzlet. Svetlobo isker žarkih popil bi rad pogled. Iz žarkov srebrobledih bi čital rad mi duh, kako tam vesele se, kak služijo si kruh. Velja li tam človečnost, velja li tam sreč? Se tam li kaj o sreči, zemljanom tuji, vč? ^ 4 ? Zvezda. 53 Ti zvezda migljajoča, v tč vpiram rad oči a ti ne glej sem doli, ne išči tu ljudi. Na tebi morda cvete svobode zlate maj in morda je vresničen na tebi bratstva raj. Ne glej zato predolgo, ti zvezda, sem v naš kraj! Lahko bi raj ocvetel, izginil tvoj sijaj . . . J^ože so odpadle, trnje je ostalo. Zapustilo me je dekle moje zalo. Hože so odpadle . . . Oh, zaman po roži roka se steguje, do krvi jo ostro trnje poljubuje. To je čudno, čudno, da le roža pada, v tem ko trnje dalje vbogo srce zbada. In na grm brezcvetni kri rudeča teče. Gine mi življenje, srce pa me peče. Vl 54 Prodal bi raj . . . A7 sanjah sem se videl v gaju, v cvetnem gaju, mladem raju jaz pa bil sem Adam v njem Krog in krog je vse cvetelo, vse cvetelo in dehtelo, kakor Vesne bajni svet. V vejah ptičice so pele, po grmičju so žgolele, oživljdle sinji zrak. In potočki so šumljali, šepetali in kramljali, v daljno morje tja hiteč . . . Po raju jaz sprehajal sem z Evo se ves dan, poslušal ptičje petje in gledal cvetno plan. Nad nama svod nebeški, krog naju log in gaj — in vse sva uživala, kar dal je nama raj. Vse najino je bilo, kar zrla sva okrog. A žitje večno, srečno obljubil nam je bog. Obljubil nama radost, za veke vse pomlad, pustiva naj pri miru samo spoznanja sad. A kača je prežala na Evo noč in dan, ščuvala jo, naj smelo utrga sad izbran. Z očmi je vpraševala me Eva: Kaj bi? Kaj? Če jabolko pojeva, zgubiva srečo, raj. Premišljal sem, premišljal Nek duh me je svaril: Oj misli, kaj nedolžen si v raju že užil! Odtrgaš li predrzno, z drevesa sladki sad, izgine sreča raja, svoj cilj doseže gad. Oj veš ii, kaj tam zunaj te čaka dan na dan? In križ trpljenja, bede, je križ li ta ti znan? Pomisli, da ti daje brezsmrtnost rajski vrt. To sadje pač ni vredno, da kupiš z njim si smrt. 56 Premišljal sem premišljal — Na delo, skrb, gorjč sem mislil in naposled sem mislil — na sreč. »Utrgaj sad z drevesa!« Zaklical sem tedaj. »Za slast in strast ljubezni prodajva večni raj.« In Eva je posegla na vejo brez skrbi, mi jabolko podala z bliščečimi očmi. Po raju nič ne žalim in smrt me ne plaši. Če dušo skrb obhaja, pogledam njej v oči. 1 ona je prodala brezskrbno večni maj. Za tako živo ljubav prodal bi zopet raj . . . Velikan. !i zavedaš v dnu srca se, da si pevec bogomil. Jaz ubožec plašen dvomi bom li dušni boj prebil. Ti si velik, ti si slaven in ponosen liki car. Jaz se komaj drznem zreti poeziji na oltar. Velikanski um poletni ti obsega celi svet. V moji duši se razvija le pohlevno skromen cvet. Ti že veš, da rajskim muzam si ljubimec mil in drag. Jaz se plašim, da mi vila zapusti za veke prag. Toda če so misli tvoje nedosežne kot nebo in stališče ti visoko, v solnce vprto ti oko; če si vzvišen ti nad manoj kot nad zemljo zračni car; če zadivlja svet vesoljni tvojih pesnij silni čar, dočim v moji bolni duši vedno le prebiva dvom, in je moje vbogo srce vihram, bojem stalen dom: V srcu nosim le tolažbo, da prirode sem otrok, v tvojih pesmih pa odmeva tudi iste majke zvok. 5S A ne vem, si ti li srečen, ker v višavi tej stojiš, ker zaveden silne moči, zmot se hudih ne bojiš. Jaz nemir in strah svoj ljubim, ne podim ga iz srca. V boju, dvomu, koprnenju mi je duše sreča vsa. M oi*je. ?inje morje, še te žarko ljubim, kot v mladosti nadepolnih dneh, ko je srce blagost le poznalo in je duši tyj bil vsaki greh. Gledal sem te rad, če si se mirno prelivalo v nedogledno dalj — Često je zazibal v sladke sanje mlado dušo tvoj mi lahni val. Sinje morje, še te žarko ljubim. A drugačna mi je ljubav zdaj. Divim se ti, duša moja uka, kadar besniš kakor ranjen zmaj. Kri mi vre, oči se mi bliščijo, če divjaš, se peniš in srdiš — — — Morje, morje! Srce mi oživljaš, ko valove tja čez plan podiš. 59 Smejem se in plakal bi veselja, slušajoč srditi, divji šum. V prsih se tedaj mi srce zbuja, srce pa dviguje mi pogum. Sinje morje! Še gori za tebe v prsih mi ljubezni stare žar. A zakaj sedaj mi bolj ugajaš, kadar ljut razburja te vihar? Gledal sem zvezde. (gledal sem zvezde, ko so se žarile visoko, visoko v daljavi skrivnostni, kot čisto zlato iz rudnikov vesoljstva. Iz sinje višave je plavala luč in oči so mi srkale žarke, da sem se napil te svetlobe, da sem se opojil. Moj duh je zaspal. Odplaval je v sinje višave, kjer zvezde žarijo, skrivnosti dehtijo in bajke cvetd. 60 A tam med zvezdami se je zbudil moj duh zaplaval je v eter — pozdravil je znane planjave, ej, znane iz časov pradavnih, iz časov minoiih, zbledelih. Odprl se mi je vsemir, odprla se mi je večnost, povrnil se mi je spomin. Začul sem mehko pesem, ki sem jo bil nekdaj pel, pesem iz časov pradavnih, ki boža dušo tak milo, kakor zvezdna svetloba valovje morjž. Začul sem mehko pesem in vzcvetel mi je bajni cvet, ki je cvetel in dehtel ' v časih pradavnih, minoiih. Moj duh se je dvignil tja, kjer je bil pesmi vir in našel sem vir . . . Aj, kaj delaš ti tukaj, tu, na zvezdnih planjavah, kjer sva prepevala skupaj v časih pradavnih ? mm mr 61 Kres. ,Ii.ep si mož. Zavistnež mora to priznati Učen si tudi. Kar je res, je res. V vrtu slave znal si cvetek si nabrati, imena čast ti sega do nebes. Tvoja lepa ženka je pa hčerka zemlje, možila mlada ni se zbog nebes. Iz studenca slave ljubav ne zajemlje . . . »Nocoj, gospa, se žge šentjanžov kres . . . .i si uganila —- jaz sem se lagal, s težko rano v prsih sem se bil smehljal. Ljubim te kot blazen, a ti ne povem, srce živo čuti, jezik pa je nem. Težko je krotiti čustev silni val, paziti, da ne bi tajne ti izdal. Toda zmagal bodem, naj je težek boj — več kot sreča moja tvoj mi je pokoj. IVIolk. 62 Bakljada. yi-,magali so slavno, boj je dokončan, v zlato knjigo vpisan bode krasni dan. Ljudstvo poje glasno, vince se iskri in zdravica mnoga njemu čast glasi. On je bil poveljnik, on je vodil boj, njemu poje slavo soborilcev roj. In zvečer pred hišo pride dolg sprevod, vodji se poklanja ves hvaležni rod. Pesmi se glasijo, baklje se žarč, tisoči slavijo ljubljeno ime . . . Sprčvod se razide, vgasne bakelj plam. Njega bol obide: Oh! kako je sam . . Tvoja ladja. Valovom in vetrovom si izročila brod, krepkd držiš krmilo in jadraš v nedogled. Na bregu jaz ostajam in gledam za teboj, drhčoč rotim Neptuna, naj morsko plan zgladi. Neptun se v čudu klanja pogumu tvojemu — 63 NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA 00000236012 a vendar se ne vrne mir srcu mojemu. Valove boš vkrotila, če zbiča jih vihar -— a pod gladčino morsko se skrivajo čeri. Bojim se, da zanese Borej tvoj lehni brod na kleče v dnu prežeče in v duši me je strah. 04