LaDD&C^
IZHAJA VSAK MESEC
1972 leto XVI. šiev.l
VSEBINA
Zorko Harej: Pesem nas povezuje ..................... 1
Zora Tavčar: Zgodba o materi Zefi....................3
J. Peterlin: Krščanska ideja
v umetnini....................3
Italijanska uprizoritev Grumove drame (intervju) .	5
Anton Kacin: Venceslav Bele 6 Slovenski poldnevnik ...	8
Marička Šušteršič: Nokturno 8 Danijel Žerjal: Melanholija
na podstrešju.................9
Ivan Peterlin: Telesna vzgoja na zatožni klopi ....	10
Nadja Barazutti: Prvi festival minibasketa ....	11
Jure Koritnik: Dve pesmi 11 Za sodobne žene in dekleta 12 Anica Gartner: Koledniki .	13
A. Tul: Spomini na železnico
Trst-Poreč .................14
Josip Kravos: Frnce Klefu-
dra drugi................15
Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura	.	.	17
Še »Draga 1971«............19
Vrtovi muz (Razstave, gledališče, koncerti)	....	20
Revijo izdaja uredniški odbor-Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Sergij Pahor, Jože Peterlin (glavni urednik), Zora Tavčar, Maks Šah, Drago Štoka in Edvard Žerjal (likovna oprema)
Zunanja oprema EDVARD ŽERJAL
Vsi pisci in uredniki sodelujejo brezplačno
Uredništvo in uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 7G8189 - Pod-uredništvo v Gorici: SKAD
Poštni tekoči račun 11/7019 »Mladika« - Trst
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
tisk »graphart« t s , rosse ti 14 telefon 77 21 51
Petnajst zaključenih letnikov je za nami. Ko stopamo polni dobre volje in načrtov v svoje šestnajsto leto, se vsem, ki so nas v teh letih kakorkoli podpirali, najlepše zahvaljujemo. Izdajati revijo v zamejstvu danes ni lahko, še teže pa je to bilo leta 1957, ko smo začeli izhajati brez najmanjše podpore ali priznanja. Revija se je polagoma itveljovila in pognala trdno v zemljo. Šele z ustanovitvijo dežele smo bili končno deležni skromne podpore, tako da smo mogli kriti vsaj podražitve tiskarskih stroškov, ki so iz leta v leto naraščali. In tako smo ohranili reviji isto ceno ves ta čas, ko so se drugi časopisi in revije krepko podražili. Letos moramo žal tudi mi zvišati ceno posamezni številki za 50 lir. Upamo, da boste to našo odločitev razumeli. Še vedno delamo pri reviji in pišemo vanjo vsi brezplačno, zato da ne utihne slovenski glas in ker smo prepričani, da imamo še kaj povedati, da je naš glas potreben. Medtem ko vas prosimo, da nam ostanete še naprej zvesti bralci in naročniki, vam obljubljamo, da bomo revijo skušali izboljšati, tako da bo vredna vaše podpore in zvestobe. Letos se vam Mladika predstavlja v novi opremi; tudi znotraj je nekoliko bolj razgibana in pomlajena. Te spremembe je prinesel mladi slikar Edi Žerjal. Skupno se bomo potrudili, da bo Mladika res mladika, sveža, mlada in prikupna družinska revija.
UREDNIŠTVO
"Prešernov dan S. februar \e tudi letos naŠ skupni narodni in
kulturni praznik
Posamezna številka Mladike stane 250 lir. Celoletna naročnina 2500 lir. Letna naročnina za Jugoslavijo 50 din. Letna naročnina za druge države je
6 US dolarj§x_&li enakovreden znesek v tuji valuti.
Zorko Harej
PESEM
NAS
POVEZUJE
Zveza cerkvenih- pevskih zborov je tudi letos pripravila koncert božičnih pesmi in ga s svojim zborom izvedla v Gornjem Tarbiju v Beneški Sloveniji, v Trstu in nazadnje v Ljubljani: v treh različnih krajih, v različnem okolju, pri ljudeh, ki so različni po zgodovinskih prilikah, po politični in družbeni ureditvi, po navadah, miselnosti, po njihovem odnosu do stvari in ljudi. Odziv na našo prisotnost je bil povsod tepel in iskren. Tak sprejem je ddživelo naše petje v Beneški Sloveniji, kjer naši ljudje že dolga stoletja vztrajajo na svoji zemlji s svojo odpornostjo in trdoživostjo, kjer se vasi praznijo, kjer najboljše delovne moči odhajajo na delo v razne evropske države, v najboljšem primeru, v bližnja mesta. Kljub težkim življenjskim pogojem, v katerih žive, so beneški Slovenci ljubeznivi in gostoljubni, da se človek nehote spomni na starodavne Slovene iz slavnega Finžgcirjevega romana. V Gorenjem Tarbiju, kjer smo letos izvajali božične pesmi — lani smo bili v Špietru, predlanskim v Štoblanku — so bila ob našem prihodu v vas tla pokrita s snegom in tenko plastjo ledu, veliko snega pa je bilo videti na bližnjem 900 m visokem Humu. Na sporedu, ki ga je imel izvesti tržaški zbor, so bile znane skladbe ali lahko razumljive, ker menimo, da mora poslušavec dojeti neko pesem v njeni celoti, tudi besedilo, če io hoče užiti in doživeti. V prenovljeni in sorazmerno veliki cerkvi ni bilo veliko posiušavcev, kakor smo jih vajeni gledati pri drugih naših zborovskih nastopih. Iz bližnjih vasi in naselij je prišlo malo ljudi, ker je bilo zaradi snega težko- priti do vasi. Domačinov pa je tudi zelo veliko po svetu. Vendar je bilo vzdušje prav domače in prijetno: najprej v cerkvi, kjer je tržaški zbor začel ob 15. uri izvajati svoj božični spored, in nato v prostornem župnijskem domu, kjer so naši pevci v družbi nekaterih domačinov, med katerimi so bile nekatere znane tamkajšnje osebnosti, kakor domači župnik Cencič in duhovnika Lavrenčič in Markič, zapeli še nekaj slovenskih narodnih pesmi.
Naslednjo nedeljo je zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov nastopil v cerkvi Novega svetega Antona v Trstu. Ta zborovski nastop o božiču v osrednji in največji tržaški cerkvi je postal tradicija in ko ga ne bi bilo, bi v slovenskem praznovanju božiča v Trstu nekaj manjkalo. Veliko zanimanje naših ljudi za ta božični koncert prestopa okvir zanimanja povprečnega Tržačana, ki je po mnenju nekaterih usmerjen predvsem v poslovno in praktično dejavnost, kljub kulturnemu vrenju zadnjih let, vnemi mnogih slovenskih ustanov in kulturnikov in večji odprtosti duhovni problematiki. A božična pesem ima poleg verskega tudi zgodovinski pomen, saj je naša božična pesem od svojega nastanka
Tu zgoraj pogled na Ljubljano z vrha nebotičnika; na desni je cerkev Novega sv. Antona v Trstu. V tej številki je pet fotografij, ki nas spominjajo na tri božične koncerte, o katerih govori uvodnik. Poleg naslova na prvi strani so pevci in domačini v Gorenjem Tarbiju po koncertu. Fotografije k članku so še na str. 10 in 11.
odsev razmer, v katerih so Slovenci živeli, predvsem pa vsebuje zeio občuten poetični element in je zato vedno živa in vabljiva tudi za glasbeno manj občutljive poslušavce. Verjetno zaradi posebnih družbenih razmer, v katerih smo v preteklosti živeli, sta nam ostala čut za petje v zboru in ljubezen do lepega petja. Slovenec v splošnem rad prisluhne zborovskemu petju kljub vplivu te ali one glasbene ali pevske mode. Pri obravnavanju zborovskega petja je treba spomniti na še en dejavnik: na katarzo, to je osvobajanje bolnih usedlin v človeku, da prosteje čuti in zre na ljudi in svet okoli sebe in je njegov odnos do stvari in sočloveka naravnejši in pristnejši. Zato so nekatere novejše državne tvorbe uvedle in širijo skupno petje, da ustvarijo državi enotnejšo fiziognomijo.
Na letošnjem sporedu so bili kar s petimi skladbami zastopani goriški skladatelji: Vinko Vodopivec, Lojze Bratuž in Mirko Filej. Mislim, da povsem upravičeno, saj je bila dejavnost goriških skladateljev med obema vojnama, to je v težki in nevarni dobi fašistične strahovlade, predvsem na področju cerkvene glasbe izredno živa. Tri od desetih razporejenih pesmi je napisal Lojze Bratuž, samohodec med zamejskimi skladatelji, pogumen iskalec novega izraza, pevec bridkosti in bolečin, a tudi intimne sreče.
Vrsta letošnjih božičnih nastopov, ki jih je priredila Zveza cerkvenih pevskih zborov in jih izvedel njen zbor pod vodstvom Janka Bana, je bila sklenjena 16. januarja z božičnim koncertom v šentpefrski cerkvi v Ljubljani. Nekaj dni pred nastopom v Ljubljani je bilo čutiti nekako živčno razpoloženje: ali bo zaradi mrzlega vremena in prehladov prišlo v kritično Ljubljano, ki je navajena na vsakovrstne in pogoste koncerte, dovolj pevcev — na lepaku je bilo javljeno, da bo nastopilo 100 tržaških pevcev — ali bo njihovo petje dobro in učinkovito. A vse se je odvilo v najboljšem redu in razpoloženju. Naleteli smo na iskreno in prijateljsko vzdušje, na izredno topel sprejem našega petja, predvsem ko smo izvajali skladbe goriških in tržaških avtorjev, ki so bile poslušavcem povečini neznane. S pozornostjo so prisotni tudi sledili prikazu razmer, v katerih so nastale pesmi, in usode nekaterih njenih avtorjev, ki ga je podal Marij Maver, ki je tudi povezoval točke sporeda. Domačnost in primerno okolje so ustvarile uvodne besede šentpetrskega župnika Goloba, pohvala in voščila škofa Leniča in, kakor sem rekel, topel odziv od strani mnogega občinstva, ki je prihitelo poslušat tržaški zbor ter njegovo petje.
To petje je še posebno združilo Tržačane in Ljubljančane, ko so na povabilo župnika Goloba vsi prisotni zapeli skupaj »Sveta noč«.
Z Žoharjevimi smo si bili malo v rodu, poznal sem vse, bili so trije postavni fantje in dvoje čednih deklet. Eno, še skoraj otroče, je nekako raslo v senci. Komaj da si jo opazil, ko je shitela mimo z zehtarjem ali kaj grebla po njivah, počasna v razvoju, kakor da bo ostala zmeraj otrok. Če si jo pogledal v krotke, mirne sinje oči, si se spomnil na Sopoto, ki prav tako neskaljena in počasna odseva naša mračna pobočja in zmršeno leskovje ob bregovih, pa vendar vsa svetla preseva do belih kamenčkov na dnu.
Tisto poletje, ko ji je bilo že petindvajset let, sem v zgodnjem poletju spet prihajal kot študent na počitnice. Sopota je bila pod lesenim mostom čisto plitva, da sem se sklonil čez ograjo in zasledoval z očmi postrvi, kako se love po obrežnih tolmunih. Tedaj sem više v strugi opazil dekle. Čvrste noge so bile bose in trdno ugreznjene v prod. Tanke roke, zavihane do komolca, so z neverjetno močjo udrihale ob perilnik, medtem ko se je bujno telo prožno
a
>o
>
H
cS
u
O
N
ZGODBA MATERI ZEFI
pregibalo, kakor da se je zareklo proti tistemu škafu perila. Iz debelega svitka rjavih las je uhajalo nekaj pramenov.
»Hej!« sem zaklical, zamikalo me je, da bi se malo pošalil z njo. Morda me je obšla tudi kakšna bolj drzna misel, kajti vas je bila šele onkraj njiv. Ko se je prestrašena obrnila nazaj, sem se spomnil na mirne, krotke oči, ki jih je imela Žoharjeva mala, in postalo me je sram. Bila je ona, Zefka. »Kaj delaš?« sem neumno vprašal, ko sem gledal v njen obraz širokih ličnic in nekoliko prevelikih ust, katerega je zdaj, ko me je spoznala, razsvetlil širok nasmeh božjega otroka.
»Saj bi te bil moral že prej spoznati, po pridnosti!« sem rekel. »Tako naenkrat si zrasla!«
»Oh, a res,« je skoraj vzdihnila, češ, kaj pa je tega treba. In tudi meni je bilo skoraj žal, da je ta otrok po duši postal ženska. Videl sem že v duhu njeno nesrečo: kak brezvestnež bo požel njeno bujno telo in zavrgel njen nelepi obraz. Take in enake misli so me obhajale, ko sem stal pred Žoharjevo Zefo takrat, ko je v svojem petindvajsetem letu prala rjuhe ob Sopotnici. In na ta dogodek sem se spomnil, ko sem zvedel čez nekaj let, da se moži-
Rantov Jošk je bil mežnar v Kovačevcih. Večkrat bolan kot zdrav je prebredel revno mladost kot sirota pri teti na kraju sopot-niške grape. Bolehna mladost mu je pustila nezdravo prosojno polt, mile velike rjave oči, in majhno, nekoliko sključeno postavo. Bil je tih človeček pri tridesetih, ki je, morda sam ne vedoč, pogosto zavzdihnil nekakšno starodavno narečno tožbo: »Joram, jo-ram«. Po tem vzdihu je dobil vzdevek »mežnar Joram«. — Bilo je
Krščanska ideja v umetnini »Umor v katedrali«
Na praznik Treh kraljev je gostovalo v tukajšnjem Kulturnem domu Slovensko gledališče iz Celja s poetično dramo angleškega pisatelja Thomasa Stearnsa Eliota »Umor v katedrali«.
S predstavo iste drame so Celjani gostovali tudi v Celovcu malo pred prazniki. Za praznike pa so bili gostje goričkega in tržaškega občinstva. Če je pokojni igralec Sever malo pred svojo smrtjo kritiziral in z bolestjo obsojal izbor dramskega dela, s katerim je šla ljubljanska Drama na Koroško, bi bil nad izborom Celjanov lahko zadovoljen, saj je predstava tako v Celovcu kakor v Gorici in Trstu z izredno umetniško silo pritegnila stotine gledalcev in zapustila v njih nepozaben vtis.
Kaj je tisto, kar je bilo slovenski manjšini v tej predstavi tako blizu? Kaj je pritegnilo slovensko zamejsko občinstvo in ga tako zelo navdušilo, da je priklicalo celjske igralce tolikokrat pred zastor, kakor menda zlepa ne kako gostovanje? (Stalni obiskovalec gledališča loči ploskanje iz vljudnosti in ploskanje iz navdušenja.) Tokrat je občinstvo ploskalo spontano.
Gledalce je gotovo navdušila izredno dobra igra vseh nastopajočih in ubranost igralskega zbora, melodija govorjene besede v polnosti harmonije in v ubranosti odtenkov. Razen tega pa je občinstvo čutilo globino misli in vrednote, za katere se junaki bore. Skratka, v tej drami je šlo za nekaj več kot za perverznost presite družbe sedanjega časa, katero seveda prikazujejo dramatiki najrazličnejših narodov, pa jih naša gledališča tako rada pobirajo; prav te prerada uvrščajo v svoj repertoar in z njimi prihajajo tudi med manjšino. Tista dela nam res ne znajo in ne morejo nič povedati, kajti krog gospode, ki ji je to zanimivo, je med nami premajhen, če sploh je,- gotovo pa ne ohranjajo taki ljudje slovenstva v zamejstvu.
Eliot je napisal dramo z zgodovinsko tematiko, jo izredno logično zgradil, dramsko stopnjeval in jo odel v čudovito pesniško podobo. Tu so torej vse tri sestavine, ki jih pri-
pisuje umetnostni teoretik umetnini, in sicer: tematika, ideja in forma spojeni v čudovito enoto. Noben element ne izstopa, čeprav je pisal delo pisatelj, ki ga svetovna književnost prišteva med vrhove katoliških umetnikov. Njegova ideja nikjer ne sili v poudarek, nikdar noče ideje na škodo tematike ali forme, ampak ohranja med vsemi sestavinami pra- j vo in dovršeno harmonijo.
Predaleč bi nas zavedlo, če bi še dalje razmišljali o tej umetnini, a toliko je bilo potrebno zategadelj, ker je tudi režiser Franci Križaj skrbno pazil na to ubranost. Režija je po- I svetila vsem in vsakemu prizoru e-nako pažnjo, zlila je številne prizore v izredno ubrano harmonijo, ni- j kjer pa ni bilo čutiti neizdelanega in nedomišljenega prizora. Po začetnih nastopih je Križaj stopnjeval s pravilnimi poudarki rast dejanja, a s kretnjo in mimiko je pritegnil pozornost gledalca in jo razvijal v nevsiljivo stopnjevanje. Ker bi morda zaplet utrujal, je dal nalogo igralcem, da s pretresljivim krikom poudarijo, da gre za velike dogodke. Tudi o režiji bi lahko razmišljali še dalje, a naj zadostuje, če pravimo, da je bila to resnično najbolj dognana predstava, ki so jo nam kdaj posredovali najbolj vrhunski odri iz matične domovine.
Zanimiva bi bila tudi primerjava med predstavo, ki jo je igralo že pred več leti italijansko stalno gledališče, in celjsko. Tudi tista predstava je bila zelo dobra, morda pa je bila prav tu vidna razlika med eno in drugo gledališko kulturo. Italijanska predstava je bila zelo slovesna, renesančno baročna, vizuelno polna; slovenska pa je bila mnogo bolj poglobljena, manj zunanje učinkovita, zato pa notranje pretresljiva. Če se je tam besedilo skoraj izgubilo in ni prišlo do polnega izraza, je v slovenski predstavi pela beseda in je prodirala misel do vsakega gledalca. Gotovo imata obe odrski podobi v sebi veliko lepega, a obe sta izraz dveh različnih gledaliških kultur.
Kako so igralci izpolnili zamisel režije?
Gledalec navadno čuti, če so igralci izpolnili zamisel režije, posebno kadar ima režija vidno zamisel, tako
(dalje na str. 19)
na veliki teden, ko je Joram postavljal v domači cerkvi starinski božji grob, dekleta pa so pomivala cerkveno ladjo. Pa se je zgodilo, tako pač Bog nameri, da sta pod večer ostala pod večno lučko samo še najmarljivejša, Joram in Zefka. Joram je s Sidolom drgnil medeninaste svečenike na stranskem oltarju sv. Lukeža, Žoharjevo dekle pa je z ožeto cunjo brisalo poslednje praške s kamnitih tal. »Kako je to punce garaško,« je pogledal Joram. »Kako hitro in pripravno!« Malo je priprl oči, zdelo se mu je skoraj nespodobno, kaj mu pride na misel, pa še tu, v cerkvi. No, pa saj je tudi res, postavna pa je, postavnaZdrava tudi. Kar vprašal bi jo...
Tudi Zefi je postalo malo tesno, ko Jošk ni več drgnil svečnika in je naenkrat nehal vzdihovati. Tako v poltemi je postrani videla le tiste velike temne oči, ki so jo gledale. Kaj, ko bi kar ušla ven? Že je vstala s tal in prijela za vedro, da gre, ko je rekel:
»Zefka, bi me vzela, če te vprašam?« Začudena je stala tam, bila je počasnih misli in je premlevala in tehtala besede, če res pomenijo to in to.
»Zefka, saj imam hišico in nekaj malega kot mežnar, bi že šlo. Češ?«
Zefko je zalila neznana blaženost. Tista, ki jo je dušila v sebi že nekaj let, odkar jo je ob potoku pogledal sosedov študent tako, kot so drugi fantje gledali njene sestre. Velikokrat je sanjala, da bi jo še kdaj kdo tako pogledal, pa je ni. Zdaj je bledi cerkovnik stopil k njej, ji rahlo odvzel cunjo, odrinil vedro in jo čvrsto objel.
>Ne morem verjeti, Jošk,« je plaho vzdihnila in objel jo je še čvrsteje, kar so mu dale drobne roke tenkih zapestij.
»Kakšen se ti zdim?« je boječe vprašal.
»Lep,« je dahnila od srca.
Novi dom je bil majčken, s črno kuhinjo in s »hišo« s črvivimi lesenimi oporniki. Majava lestev je vodila v gornjo hišo, kjer so pod vegastim, stoletje starim podom škrebljale miši. Skozi razbite šipe je vdiral v mežnarjevo bajto vlažen hlad od Sopote. Pa novoporočenca se nista ustrašila. Joram je zaupal Zefki, da bo, garač kot je, že vse spravil na mesto. Zefa je bila srečna: vse se ji je zdelo lepo, če jo je Jošk pogledal s svojimi milimi, lepimi rjavimi očmi. Zaslužil je malo, po malem je vedno bolehat Morala ga je v cerkvi večkrat nadomestiti.
Vendar je nekako šlo. Od doma je Zefa nanosila nekaj lesa in Jošk, ki je znal malo mizariti, je položil nov pod v spodnji in zgornji »hiši« ter vstavil nova okna. Zefa je zribala pod, da se je rumeno bleščal, iz svoje bale pa je marsikaj preuredila in prešila, tako da je bilo kmalu vse v pikčastih zavesah in prtičkih. Pa brez zemlje in brez denarja je bilo kar težko, da bi človek napredoval, zato je na pomlad stopila k stari teti, če bi ji odstopila pol njive. Ker je bila Zefina botra, ji je ustregla. Če pa Zefa dobi nekaj v roke, potem gre, da je kaj. Kmalu je kot blagoslovljen poganjal fižol, pesa se je visoko osuta in dočistega opleta debelila, detelja za zajce je pognala gosta in sočna. Jošk je zbijal gajbo že za drugo gnezdo zajcev in pomislila sta že na prašiča, če bi ji ga le hoteli dati doma, ko bo svinja povrgla.
Joram se je dobro oženil, tako je veljalo v vasi. Zraven pa je vsak še zavzdihnil, da je škoda, ko ni nihče prej pomislil na Zefo, to bi ti bila ženska za na grunt!
Pri Joramu so medtem vsak večer pod svetimi podobami v spodnji hiši molili rožni venec, da bi le bilo kaj otrok. Dve leti sla tako molila mežnar jeva dva, pa nič in nič. Tretje leto je minilo in nista več verjela, da bo kaj. Na obletnico na veliki petek, ko sta spet pripravljala cerkev za praznike, pa je Zefi postalo slabo in komaj jo je Jošk ujel, da ni padla z glavo ob kamniti tlak. Ko se je zbudila iz omedlevice, je slišala , kako vzdihuje:
»Joram, Joram, umrla mi bo!« Nasmehnila se je in rekla:
»Ne bom umrla, ne, ampak zibali bomo!«
Tako so prišli ne samo ta, ampak še dva, vsako leto in pol eden: dekle, fant in še eno dekle. Bili so bolehni, prekuhali nič koliko vročic, pa vseeno niso pomrli, čeprav so jih že večkrat odpisali. Revščino so tolkli in sok otepali in rasli, menda od dobrega zraka In od ljubezni. Te pri Joramovih ni manjkalo, z njo so nadomestili stradež in strah pred prihodnostjo. Otroci so bili drobni a žilavi in bistri, pridni pa tako, da so že majhne vabili sosedje za pastirje in pesterne. »To bodo dobri delavci,« so pravili.
A učitelj je bil drugačnega mnenja. Poklical je Joška in Zefo v šolo in svetoval:
»Dobre glave so, kot nič bi študirali, posebno mlajša dva. Vem, da bo to zelo težko za vaju, a mogoče bo kak sorodnik pomagal. Študirat jih dajta!«
»Sorodnikov ne bova nič prosila!« je pribil mežnar.
»Jošk, bova že zmogla sama, nič se ne boj!« je pripomnila vsa razvneta, Zefa. Kaj jima bo garanje, ko imata pa take otroke, da še gruntarski nimajo takšnih.
Starejša je šla raje v uk za šiviljo; nihče ni mogel uganiti, ali je res iz veselja ali le, da bi pomagala bratu in sestri. Mala dva sta se vozila v mesto, drsala vse leto isto obleko, malicala koruzni kruh in kosila šele pozno popoldne, ko sta se vrnila iz mesta, bolehala in pridno študirala. ‘Jošk je začel po malem mizariti, popravljal je sosedom orodje, pletel koše in nasajal grablje. Zefa je podedovala celo tetino njivo, prašiču se je pridružila krava in študenta sta nosila s seboj torbo sočivja ali radiča za ženico, ki je blizu šole prodajala zelenjavo. Kdo ve kako, a Joramova študenta sta tisto leto, ko je Joška pobrala gripa, vseeno končala, dekle učiteljišče in fant gimnazijo, najstarejša pa se je že možila.
(Dalje prihodnjič)
Prvo številko 16. letnika Mladike opremljamo z reprodukcijami prof. Avgusta Černigoja. Starosta tržaških slikarjev je januarja razstavljal v tržaški občinski galeriji. Istočasno pa je za slovenski tržaški radio posnel s Frankom Žerjalom niz petih razgovorov o svojem življenjskem delu. Na desni: intarzija iz leta 1965.
Italijanska uprizoritev Grumove drame
Ni veliko gledaliških del iz slovenskega repertoarja, ki bi prodrla v tujino in bi jih igrali na tujih odrih. Zato je toliko bolj pomembno, da je tržaški Teatro Stabile uprizoril Grumovo igro »Dogodek v mestu Gogi« in z njo nastopil ne samo v Trstu, ampak tudi v Rimu, Bocnu in Vidmu. Trst, ki je sicer obkoljen od slovenskega sveta in bi mogel igrati važno vlogo posredovalca med dvema kulturama, je bil dolgo let gluh za to posredovalno vlogo. Zadnje čase pa se je vendarle začelo nekaj premika ti. Tako se je zgodilo, da je pred kratkim nastopil v gledališču Verdi orkester Slovenske filharmonije, v gledališču Rossetti pa orkester Radiotelevizije Ljubljana. Še prej je v avditoriju gostovala Mala drama iz Ljubljane z »Žabami« Gustava Strniše in lahko bi našteli še kaj.
Zadnji dogodek — »Dogodek v mestu Gogi« v italijanskem stalnem gledališču v Trstu — pa pomeni nekoliko večji napor v tej smeri. Saj se je menda prvič zgodilo, da je. bilo neko slovensko delo prevedeno v italijanščino nalašč za dramsko uprizoritev. Tega napora se je lotilo, kot že rečeno, italijansko stalno gledališče, ki je z »Gogo« prvič nastopilo pred tržaškim občinstvom v sredo, 5. ja-nuarj a.
Grumovo igro sta za to uprizoritev prevedla iz slovenščine Lica in Sergij Pahor. Njima smo v zvezi s to predstavo postavili nekaj vprašanj.
MLADIKA: Mnogi so vajin prevod pohvalili, češ da je tekoč in neprisiljen. Sta naletela pri prevajanju na kake posebne težave? Bcris Pahor menda nekje pravi, da je poskušal prevesti nekaj Cankarjevih dialogov, pa je od Cankarja ostalo le malo ali nič. Menita, da je Gruma laže prevajati kakor Cankarja?
ODGOVOR: Posebnih težav pri prevajanju ni bilo, ker gre pač za pogovorni jezik, pri katerem se je treba nujno držati izvirnika. To sva tudi storila, kolikor in kjerkoli je bilo mogoče. Seveda je vsako prevajanje težko, ker ni nikdar povsem zadovo-
(dalje na str. 18)
Anton Kacin
spominski zapisi iz naše bližnje preteklosti
(Kritik, publicist in književnik)
VENCESLAV
BELE
Na ime Venceslav Bele sem naletel že kot dijak v srednji šoli. Takrat smo dijaki radi prebirali stare in nove letnike znanstvene revije Čas, ki jo je izdajala Leonova družba v Ljubljani. In v Času je Bele kot bogoslovec objavil (1909) literarno kritično razpravo »Cankar in biblija«.
Dva po času in duhovni smeri tako različna pojava je spravil v neko zvezo. To je dalo misliti in zato je marsikdo postal pozoren nanj.
Beletovo razpravo sem oni dan spet prebral. Res je tehtna študija o Cankarjevem slogu. Vidi se, da se je Bele v vsa do tedaj objavljena Cankarjeva dela zares poglobil. Tudi idejno in predmetno je imel o Cankarju svoje mnenje, ki se ni skladalo s tedaj splošno veljavnim mnenjem o tem našem največjem pisatelju. Iz uvoda omenjene razprave sicer izhaja obsodba Cankarjeve smeri in predmetnosti. »Cankar je fenomenalna prikazen v naši literaturi; vstal je tako nepričakovano, dvignil se je tako visoko, da so se vseh oči presenečeno ozrle nanj,« stoji tam zapisano. Toda »Cankarjeva pot ne vodi navzgor, ni pozitivna.« To ni bila Beletova sodba. Pred leti sem imel v rokah njegov izvod Časa; v njem je ob tistih vrstah lastnoročno zapisal, da je tako hotel dr. Aleš Ušeničnik, ki je bil tedaj in še dolgo potem tudi na literarnem področju skoraj nesporna avtoriteta za vse načelne zadeve. Prvotno Beletovo besedilo se pa ni ohranilo.
Cankarjev slog je Bele razčlenil kot še nihče pred njim. Skoraj trideset let pozneje je to vprašanje nakazal Izidor Cankar: »Ritem (namreč Ivana Cankarja) prehaja v vezano skandiranie in je že preveč pravilen za svobodno prozo.« (1935 — Uvod v XVIII. zvezek)
Bele v svoji analizi ne govori o Cankarjevih pesmih, temveč o njegovi prozi. Ugotavlja podobnost s slogom svetopisemskih knjig, zlasti tistih, ki so pisane v nekakšnih verzih s slišnim ritmom ali v enako dolgih stavkih, zgrajenih po pravilih miselnega vzporedja, stopnjevanja ali nasprotja. V Cankarjevih spisih je tak ritem opazen pri glasnem, pozornem, počasnejšem branju.
Iz množice citatov, ki jih navaja Bele v svoji prepričljivi razpravi, bom izbral štiri, in sicer dva iz svetega pisma (po takratnih prevodih), dva pa iz Cankarja.
Moder sin razveseljuje očeta, neumen sin pa je žalost svoje matere.
V sveti Jeruzalem roma pohujšanje, preroštvo pa v Ninive in Babilon.
Vsak človek je z grehi obložen, tudi moj tovor ni majhen.
Naše ime se sčasoma pozabi; in nihče se ne spominja naših del.
Sedaj pa postavljam vprašanje: Kdo izmed cenjenih bralcev bi znal kar tako na pamet povedati, katera dva citata sta Cankarjeva? Sam moram priznati, da bi si ne upal. Odgovor najdemo pri Beletu: prvi (Pregovori 10,1) in četrti (Knjiga modrosti 2,4) sta iz starega zakona, drugi in tretji sta Cankarjeva, oba iz zgodbe Razbojnik Peter.
Mislim, da se je Beletu dokaz, da je Cankarjev slog v nekih povestih v zvezi s svetopisemskim, popolnoma posrečil.
Na hebrejski ritem je Beleta opozoril najbrž prof. dr. Andrej Pavlica, ki je poučeval hebrejščino v centralnem semenišču v Gorici ter je o vplivu hebrejske metrike na našo pisal tudi sam (Čas 1917). Poleg tega je prevedel v verzih knjigo starega zakona Sirahove bukve (1922).
Bele je bil doma iz goriških Brd. Rodil se ie I. 1887 v Višnjeviku, kjer je bil njegov oče učitelj. Družino je očetova služba zanesla v dolnjo Vipavsko dolino. Nanjo se je navezal tudi mladi Vencelj, ki je šel po osnovni šoli na gimnazijo v Gorico. Že kot srednješolec je pisal v tedanje goriške liste,- podpisoval se je Višnjevski. To njegovo mladostno pisanje bo treba še pregledati in oceniti.
O počitnicah po maturi je premišljeval, kam naj se obrne. Nekega dne pa mu je nenadno umrla mati. Ta usodni dogodek ga je tako pretresel, da se je odločil za bogoslovje. Svoje duševno razpoloženje v tistih počitniških mesecih je lepo opisal v obširni osebni izpovedi »Bogoslovec« s podnaslovom »Iz tihega življenja«, ki je izšla v Domu in svetu leta 1911. V teh refleksijah je postavil materi dostojen leposlovni spomenik, kot je bil to storil že večkrat Ivan Cankar. Na Cankarja spominja tudi slog. En sam primer: »O Vitovska gora! Zrejo te oči, srce hrepeni; korak ni več truden in nič žalosti ni v očeh: množi se upanje in z njim raste hrepenenje. Pozdravljena in blagoslovljena!«
Po končanem bogoslovju je šel v dušno pastirstvo. Med prvo svetovno vojno je bil vikar na Ponikvah, torej v neposredni bližini fronte. Leta 1922 ga je nadškof Sedej poslal za dekana v Kanal, kjer je ostal do smrti leta 1938.
Kot bogoslovec se je v Domu in svetu večkrat o-glasil z refleksijami osebnega značaja ter s črticami iz vaškega življenja. Podpisoval se je Štefan Lev-kos. Objavil je tudi natančno pisano zgodovinsko razpravo: Ob grobu zadnjih Bourbonov na Kostanjevici (Disv. 1909). Zadnji prispevek v Domu in svetu je črtica Oče (1917). Potem je prišel konec vojne in med Ljubljano ter Primorsko je zrasla neprepustna meja. Porušena Gorica se je začela obnavljati. Tudi kulturno življenje, ki je tri leta — od maja 1915 do jeseni 1918 — čisto počivalo, je začelo počasi kliti na razvalinah. Že v septembru 1918, torej še pred koncem vojne, je začel izhajati političen list Goriška straža. V aprilu 1920 pa so goriški duhovniki ustanovili družinski list Mladika. Prvi jo je urejal bogoslovni profesor dr. Josip Ličan. Uredništvo leposlovnega dela te prve Mladike so ponudili Beletu, ki pa ga ni sprejel, pač zato, ker je bival visoko v gorah, daleč od Gorice, in ker se je pripravljal na župnijski izpit. Urednik Mladike je naslednje leto postal France Bevk, ki se je bil malo prej vrnil iz Ljubljane. V dveh letih svojega urednikovanja (1921-1922) je napravil iz Mladike ugledno in zelo brano družinsko glasilo. Leta 1923 je Mladiko prevzela Družba sv. Mohorja v Sloveniji.
Bele uredništva ni sprejel, sodeloval pa je od vsega početka. V prvem letniku je objavil daljšo legendarno pesnitev ssvetopisemsko vsebino Detin-sko blagovestje v verzih z rimami. Obsega kakih dvanajst strani revialnega formata. Bele je verzi-fikacijo in rimanje zelo dobro obvladal in pisal je z lahkoto. Kake posebne umetniške višine pa ni dosegel. V Mladiki je objavljal tudi življenjepise znamenitih Goričanov, kot so bili Janez Svetokriški in dr. Anton Mahnič.
Kmalu pa je Bele dobil zelo primerno delo. Postal je urednik publikacij novo ustanovljene Goriške Mohorjeve družbe. Bil je tudi med njenimi ustanovitelji. Njegova uredniška prizadevnost se najbolje kaže pri koledarjih. Uredil je tri (1925, 1926, 1927); vsi imajo bogato vsebino. Še danes jih človek z veseljem vzame v roke.
V	koledarje je seveda tudi pisal, predvsem poljudne članke iz goriške preteklosti. Prikazoval je znamenite goriške rojake, na primer pesnika Pa-gliaruzzija — Krilana, Valentina Staniča, skladatelja Josipa Kocjančiča in druge. Pod imenom V. Antonov je objavil tudi dve povesti, namreč Dvakrat poročena (1925) in Smrekov vršiček (1926).
V	tem času je priredil izbor iz Meškovih spisov Mlad ini (1927). Meško mu je zelo ugajal. Osebno se je bil spoznal z njim kmalu po novi maši, ko ga je obiskal na Zilji na Koroškem. Pomagal je tudi pri časopisih, zlasti pri glasilu Prosvetne zveze Naš čolnič (1923 - 1928), v katerega je prispeval kratke izvirne ali po Gregorčičevih pesmih prirejene dramatične prizore za društvene večere.
Ko je po letu 1930 začela legati na te kraje gluha prosvetna tišina, je za javnost utihnil tudi Bele. A ne popolnoma! Leta 1934 je izdal obširno majniško knjigo Marijine rože, ki so tople, osebno podane, prav nič tradicionalno suhoparne šmarnice ter razodevajo bogato notranje življenje in široko razgledanost. Istočasno se je vrnil k stroki, za katero je bil morda najbolj nadarjen, namreč k literarnozgodovinski kritiki. V njegovi zapuščini je ostalo veliko osnutkov, začetih razprav, zapisanih misli, ki pričajo, da nikoli ni počival, temveč je kar naprej snoval. Le zaključiti ni mogel vedno, ker ga je drugo delo preveč raztresalo. Iz vsega tega gradiva je bila objavljena med vojno v Domu in svetu (1944) samo razprava Simon Gregorčič in Mirza Schaffy (Slovstvene drobtinice). Mirza Schaffy (Bodenstedt), ki je s svojo liriko doživel med Nemci nenavaden uspeh, je bil znan tudi med slovenskimi literati. Simon Gregorčič ga je zelo rad prebiral. Dejal je: »To je moj pesnik!« Ob primerjanju obeh je Bele ugotovil pesniško sorodnost dveh velikih lirikov. Hkrati je s tem posvetil v proces nastajanja slovenske lirike v preteklem stoletju. V istem letniku Doma in sveta je izšlo tudi nekaj še neobjavljenih Spokornih psalmov v Gregorčičevem prevodu; ohranili so se bili v Beletovi zapuščini. Isto velja za Jeremijeve žalostinke, ki so izšle leta 1944 v Ljubljani v knjižni obliki z uvodom prof. Matija Slavika in Beletovi-mi opombami.
Za 15-letnico smrti je Goriška Mohorjeva družba ponatisnila tri njegove črtice v knjigi Smrekov vršiček (1953).
Po naravi je bil Bele vesel, odkrit značaj. Rad se je šalil in rad je koga potegnil. Nekdaj sta bila pri njem na obisku slikar Tone Kralj z gospo Maro. Kralj je bil do takrat že poslikal več cerkva na Primorskem. Mnogim so bile njegove slike všeč, drugi so jih odločno odklanjali. Kralja so smatrali za revolucionarja v slikarstvu. Med slovenskimi slikarji je bil povojna leta res na čelu avantgarde. Pa prideta tisti večer k Beletu dva starejša prijatelja duhovnika, ki Kralja osebno nista poznala. Bele ga predstavi: »To je pa gospod Koenig (Kralj) in gospa.« Čez čas napelje pogovor na Kraljevo umetnost. Kmalu pa postane zaspan ter se poslovi. Ostala družba se je potem razgovarjala o umetnosti in gospoda sta jasno in odkrito povedala, da Kraljeva umetnost sploh ni umetnost in da njegove slike y cerkev ne spadajo. Kralj je že ob predstavljanih zaslutil, da ima Bele nekaj za bregom, ter je bolj poslušal kot debatiral. Ugovarjal sploh ni, pač pa se je sijajno zabaval. »Tako odkrito me še nihče ni raztrgal,« je pravil pozneje v Gorici. Prizadeta pa sta bila oba gospoda, ko sta zvedela, da ju je Bele potegnil. Zamera ni trajala dolgo, ker se na Beleta nihče ni mogel dolgo jeziti.
Bele je torej bil literarni kritik, pesnik, pripovednik, publicist. Čas je bil tak, da je moral 'prijeti za vsako delo. Drži pa, da bi bil v ugodnejših razmerah kot znanstvenik v literarni zgodovini ustvaril največ.
Slovensko ime na južni poluti
BARA REMEC, akademska slikarka, ki živi v Argentini, ¡e bila deležna svetovnega umetniškega priznanja. International Art Gallery v New Yorku, ZDA — je ena največjih in svetovno najbolj poznanih umetniških galerij na svetu: v njej so razstavljali takšni mojstri kot so Klee, Picasso, Matisse, Dali — je povabila slikarko, naj se uvrsti med njene stalne člane. Vodstvo galerije je slikarko obenem naprosilo, naj pošlje štiri primerke svojih del v stalno razstavo v galeriji na 1095 Madison Ave. 16. decembra lani je bila odpr'ta XIII. mednarodna razstava Art Gallery, kjer je bila do konca decembra razstavljana ena Ba-rinih podob; druge bodo razstavili na naslednjih razstavah.
V	trgu Villa Bosch pri Buenos Airesu je sanmartinski škof decembra slovesno blagoslovil moderno, po najnovejših liturgičnih predpisih zasnovano in dograjeno cerkev, ki jo je zamislil, izdelal načrt zanjo in nje gradnjo ves čas vodil arhitekt MARJAN EILETZ. Nova cerkev je pobudila veliko zanimanje med argentinskimi arhitekti in tudi buenosaireški največji časopisi so objavili velike fotografije nove cerkvene zgradbe. Omenimo ob tem, da je na sveto noč med polnočnico msgr. A. Orehar blagoslovil temeljni kamen slovenske cerkve Marije Pomagaj v Buenos Airesu, ob Slovenski hiši na Ramón Fal-cónu: tudi ta cerkev je delo arh. Eiletza.
LUČKA KRALJ JERMANOVA je slovenska profesorica glasbe v Bariločah, pod argentinskimi Andi, v enem najbolj slovitih andskih letovišč Južne Amerike. Pred nekaj leti je tam ustvarila mladinski pevski zbor navzan Otroški in mladi pevčki iz Bariloč. Z vztrajnim delom, globokim poznanjem glasbene bogatije, s prefinjenim čutom za visoko izraznost — svoj muzikalni študij je začela kot šestletna deklica v rodni Gorici, pozneje je študirala tudi pri Franji Golobovi, v Argentini pa se je posebej posvetila zborovskemu dirigentstvu — je s svojim zborom nastopila novembra lani v Buenos Airesu s tremi koncerti, ki so pobudiIi veliko pozornost glasbene kritike in naši rojakinji dali vsa res zaslužena priznanja. Zbor je pod njenim vodstvom izvajal polifonske kompozicije renesančnih, baročnih, romantičnih in modernih svetovnih mojstrov: J. P. Gallus je bil med njimi na častnem mestu; pokazal pa je tudi svoje globoko poznanje domače in tuje folklore, tudi slovenske; na vseh koncertih so mladi pevčki poželi največji aplavz s črnsko duhovno pesmijo (negro spiritual). V posebni oddaji je koncert prenašal tudi argentinski Državni radio.
V	najnovejši argentinski vojaško-civilni navezi na Mont Everest je bil tudi slovenski andist ing. JURE SKVARČA, ki je v argentinskem gorništvu poznan in priznan, saj je z bratom PETROM SKVARČO preplezal in skupno z argentinsko tudi slovensko zastavo zasadil na premnoge, doslej nedostopne ledeniške vrhove patagonskega gorovja.
O
O
t>
O
I—I 0) O
X
•rt
t>
<U
tí
TS
I—*
O
&
X
en
tí
©
O
B—B
CI)
I
C/) 0) (4 ®r-s
d
tn
o
tí
0)
tí
JQ
i
h
o
Al
•rt
Í4
d
s
MARIČKA ŠUŠTERŠIČ
Nokturno
Vsak večer, ko s to tišino sprejmejo te štiri stene, ko še zadnjo trepetavo misel sen narahlo sklene, ko Marijo s stene trudno mrak v skrivnostno luč ogrne, ko prav vse, kar te obdaja se z nočjo v eno zlije — tiho smuknem skozi vrata.
Prav neslišno se približam, plaho sklonim se nad tabo. Zdrsne roka s kretnjo drobno čez spokojno tvoje lice.
Kar ie dan ostro zarisal med zabrisane poteze skril si v dušo; zdaj brez maske vse besede govorijo.
Spet sva kakor dva otroka. Senca naju več ne loči na obali mesečine.
Čas obstal je.
Pa le nežno te pokrižam.
Spi brezskrbno, mali deček — za slovo ti zašepečem in zgubim se v molk daljave, kjer vse pesmi v mehko tonejo globino.
In tako se k tebi vračam vsak večer, ko stare hiše v lastni iaz se zastrmijo, da ti rečem, ko že sanjaš — spi brezskrbno, mali deček.
MELANHOLIJA NA PODSTREŠJU
Danijel Žerjal
Dežuje. Kaplje potrkavajo ob napušč in zdaj zdaj katera zdrkne po motni šipi kot solza po nagubanem licu navzdol. Gledam, kako se te solze usipljejo vedno gosteje in puščajo za seboj vsaka svojo tenko vijugasto sled. Skozi mrežo, ki jo spletajo kapljice, mi oko išče otočka svetlobe, ki bi zasijal skozi težke, svinčene zavese oblakov. A ti še tesneje pritiskajo na strehe in že udirajo kot meglena poplava po tesnih ulicah. Kmalu je moje razsvetljeno okno le še samotna luč na svetilniku sredi morja megle. Sam sem, tako čisto sam kot svetilničar nad obalo, in prav tako otožen kakor on, ki je njegov svet tako zelo zožen, da si ga lahko razširi samo s sprehodi nazaj v preteklost. Tudi sam zatavam sredi morja vlažne, roseče megle, po samotnih stopnicah proti vrhu svetilnika, držač pred seboj staro petrolejko, in stopam navzgor, kakor bi bil pravkar stopil naravnost iz zaprašene ilustracije v knjigi pravljic. Stopam v začarani, čarobni svet svojega svetlega otroštva.
Medtem ko leščerba širi obroč svetlobe izpod ostrešja ter razkriva temne kotičke podstrešja, previdno stopam, ves sklonjen, da bi ne butnil ob tram ali se spotaknil ob zapuščen zaboj iz lepenke. Stikam med zaboji in deskami, medtem ko skozi odprto lino na dnu podstrešja zanaša veter šope kapelj. Tu pod streho se premešava vonj po trohnobi in prahu z vlažnim duhom-z ulice, ki sveže diši po bližnji pralnici. Iščem staro skrinjo, v katero sem nekoč, že zdavnaj, shranil svoje igrače, v trenutku, ko sem naenkrat hotel biti že velik in poln zaničevanja do vsega, kar ni odraslo. Zdaj jih znova iščem, da. bi za hipec stopil nazaj v tista daljna in svetla otroška leta.
Pokrov, ki ga skušam dvigniti, zacvili, zarjavelo že-lezje okovja zaškriplje in oči mi zamegli oblah prahu. Ko se prah poleže, se mi v poltemi prikažejo stare dru-žabnice mojega detinstva. Spoštljivo se dotaknem vsake igrače. Prvega izvlečem debelušastega pajaca iz pliša in ga vzravnam. Koliko lepih trenutkov se odvije pred mojimi očmi. Nežno ga postavim na polico in znova sežem v skrinjo. Otipljem gladke lesene stranice, a igrače ne spoznam■ takoj. Šele ko jo dvignem, mi pramen zadnje večerne svetlobe pove, da je to moj rdeči tovornjak. Čeprav mu manjkajo kolesa, je še vedno mogočen, skoraj kot takrat, ko sem ga ponosno vlačil po vrtu in užival nad zavistnimi pogledi dečkov onkraj sosedove ograje. Moja raziskovalna strast je bila občutno skrajšala življenje rdečemu kamionu, razdiral sem ga toliko časa, da ga.
nazadnje nisem več znal spraviti skupaj. Kdove zakaj sem tako rad vse razdiral?
Ne da bi se zavedel, sem se zasanjal, držeč v eni roki tovornjaček, v drugi pajaca. Vse se mi je zazdelo tako daleč, čeprav je od tistih srečnih dni minilo šele nekaj let. Takšnele igračke so bile moj svet in pisane slikanice so bile takrat vsa moja kultura!
Prehitro so minila tista leta. Takrat sem gledal druge, starejše fante z zavistjo in si želel, da bi bil kot oni. Tolažil sem se: »Počakaj še malo in te bom ulovil z leti!« Neumnost! Še prehitro sem jih dotekel. Če sedaj pomislim na tiste dni! O, da bi lahko še enkrat znova začel in popravil vse napake, ki sem jih bil zagrešil! Kako se mi je mudilo, da bi čimprej postal velik. »Počakaj, ti si še majhen!« so mi pravili dan na dan. Ta »majhen« mi je šel vedno na živce. »Kdaj bom pa zrasel?« sem spraševal, ves nestrpen in jezen, da mora deček tako dolgo po nepotrebnem ostajati majhen. Če mi je oče govoril, da se bom še kesal, ker sem tako hitro zapustil zlata otroška leta, sem se mu smejal in mu nisem verjel.
Sedaj je vse minulo. Mlada, nedolžna leta so izginila kakor igrače v kason. Nikoli več ne bom božal Bambija in vozil z razžarjenimi lici po vrtu na vrvici rdečega tovornjaka, ko bodo v meji vreščali kosi in bo ves moj vesoljni svet tisti trikotnik od dvoriščne stene do sosedove žive meje. Velike skrivnosti so razkrite, življenje zame ni več skrivnost.
In vendar, kako je bilo brezmejno čudovito, ko je bilo še vse zapleteno in ovito v nepredirno temo. Silil sem v neznano in ob vsakem majhnem, odkritju sem stekel k mami ter želel govoriti o tistem še in še. In moji mali porazi! Če me je učiteljica pokarala ali mi naložila kazen, mi je šlo na jok, ko sem se vračal domov. Težko so doneli moji koraki po stopnicah. Čim bliže sem bil domačim vratom, tem bolj mi je kljuvalo srce. Ko sem zagledal mamo, sem hlipava povedal, kar me je težilo, nato pa sem smuknil v sobo in se tam razjokal. Sedaj je vse drugače, biti moram mož, in kadar bi moral doma kaj krepkega povedati, skušam raje zatajiti samega sebe in ne obremeniti s svojimi skrbmi domačih, čeprav mi potem to vest včasih očita. Zdaj bi bilo otročje, če bi se cmeril.
Tako premišljujoč spustim obe igrači nazaj v skrinjo in zaprem pokrov. Ves upognjen se okorno pomikam proti stopnicam. Izogibam se številnim pajčevinam, ki me skušajo ujeti v svoje svilene mreže. Iz line pronica tanek pramen svetlobe in se odbija na kovinastih predmetih. Moj hrup je zdramil miško, da je preplašena od nog do glave skočila v špranjo. Spotikaje se odkolovratim proti svetilki. Snamem jo s stropa in jo ugasnem. V blaženi samotni temini ostanem še nekaj hipov, žalosten, da zapuščam drobec svojega življenja, ki se ne bo povrnil nikoli več. Potem od.tipljem po stopnicah navzdol. Po šipah še vedno lije dež in čutim, da se tako zelo prilega moji večerni melanholiji. Ulica pod oknom je še vedno potopljena v gosto meglo.
Ivan Peterlin
Telesna
vzgoja na zatožni klopi
Šport je živa stvar, ki naj spremlja človeka od mladosti, pa tja do zrelih let. Že stoletja ga spremlja. Priča pa tudi o tem, da si moderni človek bogati svoje kulturno življenje in dviga kulturno raven tudi na področju, ki ga je dolgo zanemarjal, a si ga je zaradi posebnih potreb modernega življenja čisto nanovo ustvaril: na področju ■telesne kulture. Šport ni več zgolj nepomembna zabava — tako so o športu sodili dolgo časa in tako so si tudi razlagali njegovo ime — in prednostna pravica redkih izbrancev, ki so si tako zabavo lahko privoščili; šport postaja pravica in potreba slehernega človeka, je del njegovega kulturnega življenja in je dopolnilo delovnega dne.
Pravega učinka telesne kulture ni moč doseči samo z občudovanjem pomembnih vrhunskih tekmovalcev: telesna kultura raste v množici športnikov, ki zavestno in redno hodijo na igrišča, plavalne bazene, v telovadnice, v hribe in ki jim je obisk tekme samo poslastica in dodatek k resnični športni dejavnosti.
Edini smo si v tem, da je danes šolsko življenje zmeraj težje in napornejše. Šolski učni programi so obsežni, pestri in zahtevni, in zelo zaposlijo mladega človeka. Zato je športa — telesne kulture — potrebna predvsem dorašča-joča mladina, ki ji telesne in duševne sile še ne dovoljujejo napornega vrhunskega športa: njen šport se razlikuje od vrhunskega, saj je namenjen drugačnim ljudem. Tu je poudarek na vzgojnosti močnejši, napori morajo biti manjši, predvsem pa mora biti izbran tako, da se mu lahko posvete tudi šibkejši fantje in dekleta, prav tisti, ki so športa v teh letih najbolj potrebni.
Telesna vzgoja je v Italiji v izredno slabem položaju, in to pač iz različnih vzrokov. Predvsem je treba s tem v zvezi omeniti nestrokovnost in skrajno nekompetentnost na tem področju s strani šolskih oblasti. Ministrstvo za šolstvo do danes še ni nudilo tistih nujnih ustreznih pripomočkov, oziroma načel, s katerimi bi se telesna vzgoja v italijanski šoli prerinila, če že ne v ospredje, vsaj na isto raven z ostalimi prav tako važnimi šolskimi predmeti. Da je tudi splošno mnenje o telesni vzgoji popolnoma nepravilno, pripomore v obilni meri tudi osebje, ki telovadbo na šolah poučuje. Med temi je namreč množica ljudi, ki se v študij te stroke sploh ni poglobila in se ni pripravila za ta poklic na visoki šoli za telesno vzgojo. Toda tem »docentom«, ki jih je v Italiji približno 12.000, pa prav ministrstvo za šolstvo dovoljuje poučevanje s skrajno nepravilnimi zakoni (Caroli) in z drugimi podobnimi olajšavami.
Skrajni čas je, da se telesna vzgoja prerine v šole vseh stopenj, od osnovne do univerzitetne. Telesno vzgojo je treba vnesti v bolnice in med vse prebivalstvo kot nujen zdravstveni. in higienični faktor. Poučevanje telesne vzgoje je treba vnesti v delavski razred in to v tovarne — kot je to na dnevnem redu v drugih državah, naj omenim evropske države vzhodnega bloka, Združene ameriške države in predvsem Kitajsko.
Kljub dejstvu, da je danes v Italiji 75 odst. otrok podvrženih več ali manj hudim telesnim paramorfizmom, medtem ko v prej omenjenih državah ta problem ne obstaja, je pri nas vse 'do danes ostalo to vprašanje odprto in nerešeno.
»Kolona« pevcev se po zasneženi poti pomika proti Gornjemu Tarbiju. Avtobusi čakajo spodaj pri pokopališču.
Nadja Barazutti
PRVI
FESTIVAL
MINIBASKETA
v organizaciji Bora in pod pokroviteljstvom tržaške občine
Pogled, na zasnežene strehe v Gorenjem Tarbiju.
Nastop otrok na Borovem festivalu minibasketa je dogodek, na katerega je treba nujno usmeriti pozornost in poudariti njegov pomen. Turnir je namreč našel pozitiven odmev pri občinstvu, pri starših in pri otrocih samih in je prav gotovo v njih zbudil veselje do tega športa. To dejstvo je za malčke, ki so se udeležili tega festivala, in za tiste, ki se ga še bodo, zelo važno. Dobro namreč vemo, da telesna vzgoja sega tudi v človekovo notranjost, zajema moralno in čustveno stran življenja, vpliva na estetsko oblikovanje in je izredno pomemben činitelj v našem modernem družbenem življenju. Iz vsega tega lahko sklepamo, da morajo otroci že z mladih nog gojiti šport.
Naši mali košarkarji so se torej prvič srečali 7. januarja. Na stadionu 1. maj so se zvrstile ekipe: Bot, Polet, Inter 1904, Ferroviario, Servolana, Saba, Italsider, Trissino, to pomeni, da, je na polju igralo več kot 80 otrok.
Ta festival pa ni zahteval samo športnega udejstvovanja, temveč tudi kulturno: mladi so se morali izkazati tudi kot kot pisatelji in slikarji in so tudi uspehi na tem področju odločali pni končnem nagrajevanju. Udejstvovanje pri tej manifestaciji je torej zahtevalo popolnega človeka.
Da bi mladi športniki pravilno pojmovali svoj šport, jim je potnebna pomoč in nasvet staršev. V ta namen so pripravili organizatorji v prostoru društva »Škamperle« okroglo mizo na terno »Šport in mladina«. Uvodno besedo je imel v imenu športnega združenja Bor predsednik Dušan Košuta, nato pa so spregovorili pod vodstvom pokrajinskega odbornika Volka, predavatelji: dr. Sedmak, dr. Fabiani in dr. Debernardi.
Na zaključni prireditvi I. festivala Bor minibasket je bil stadion natrpan ljudi. Stare in mlade gledavce je kmalu prevzel val navdušenja, ki je dotlej prevladovalo v tekmi otrok.
Po finalnih igrah je sledil slovesen in pester obred z defilejem osmih ekip, pred katerimi so mladi fantje in deklice v nošah nosili table z imenom svoje čete. Ko so
vse ekipe dobile lovoriko kot nagrado za prisotnost, je simpatični, od mladih športnikov oboževani jugoslovanski reprezentant — član Olimpije, Borut Bassin, izročil pokal, najboljšemu igravcu. Ker pa je bilo nagrad zares veliko, je bilo precej kulturnih in športnih delavcev nagrajenih.
Ko je mali športnik dvignil pokal visoko nad glavo, tako kot je videl, da to narede priznani ptvaki, se je verjetno v njegovi glavici porodilo nešteto misli. Blesteče darilo mu v tem trenutku pomeni mnogo, a šele ko bo dorasel, se bo resnično zavedal, da mu šport ni nudil le srebrnega pokala, ampak ga je vodil na pot, na kateri je rasel v osebnost.
JURE KORITNIK
Mozaik življenja
Prižgem cigareto...
Pomlad. Rojstvo.
Popki. Otroštvo.
Cvetje. Miadosf.
Vetrovi. Nemir.
Gora. Poletje. Zorenje.
Oktober. Gube.
Sivina. Mraz. Smrt.
Cigareta ugasne.
TBC
Ko si prvič zakašljal, si mislil: »Jutri bo minilo.«
Ko si moral leči, si verjel: »Čez teden bo bolje.« Ko si šei v bolnišnico, si imel upanje:
»Do pomladi ozdravim.«
Zdaj, ko hiraš že tretjo jesen, veš: Prihodnja pomlad bo šla mimo tebe...
Revija začenja novo, šestnajsto leto, me pa bomo tudi v 16. letniku ohranile svoj kotiček. Upam, da bodo naše beležke, recepti in nasveti koristili čim širšemu krogu bralk! Če ima katera kako posebno željo, o čem naj bi govorile, naj nam jo sporoči in radi ji bomo ustregli.
Ker med tolikimi skrbmi za družino in dom kaj rade pozabimo nase, bomo spregovorile o stvareh, ki jih ne smemo pozabiti. Danes poglejmo, katere pripomočke za čiščenje in nego kože bi morala vsaka imeti in redno uporabljati. Verjetno ne bomo povedale nič novega, saj so vse ženske revije polne priporočil in nasvetov za ta specifični problem. Vendar se še vedno marsikateri izmed nas zdi škoda denarja za lepotilna sredstva, ali pa ji ga ob tolikih drugih stroških zmanjka za te »manj važne« stvari. Včasih pa si tudi kupimo kremo ali dve, a jih potem uporabljamo samo ob posebnih prilikah. Zato ne bo odveč, če še enkrat ponovimo osnovne pojme o negi kože.
Milo in voda sta odlični sredstvi za čiščenje kože, vendar mora biti milo tako, da kožo mehča (kot ga uporabljamo za otroke) ali pa kozmetično milo. Za obraz ne uporabljajmo preveč dišečega mila, ker to navadno zelo suši kožo.
Čistilo ali detergent. Lahko je to mleko, krema ali olje. Detergentna krema popolnoma očisti kožo med spanjem ter ji odvzame vse sledove ličenja. Lahko jo uporabljamo za vsako vrsto kože. Da odstraniš kremo, bi bilo treba uporabljati toni-kum. Detergentno mleko uporabljamo čez dan za čiščenje kože, njegova uporaba je lahka in hitra.
Tonikum bi morale uporabljati po detergentih. Ker vsebuje nekoliko alkohola, odstrani vsako sled maščobe na koži. Če pa je naša koža občutljiva ali suha, izberimo raje brezalkoholni tonikum.
Hranilne kreme potrebujemo za čez noč. Z ne preveč mastno kremo namažimo občutljivo kožo okoli oči, .s kremo, ki ima več hranilnih vrednosti, pa ostale cone, posebno po vratu.
Hidrafantna krema pomaga, da se koža zaradi podnebja, kurjave itd. preveč ne osuši in zaustavlja normalen proces disidratacije po šti-
ridesetem letu. Uporabljajmo jo čez dan.
»Moj otrok noče jesti,« vzdihuje kar precej mamic. Zdi se, da se nekateri otroci že rode z velikim apetitom, medtem ko imajo drugi že od rojstva šibek apetit, ki se včasih po bolezni ali pod vplivom emotivnih faktorjev zmanjša. V takem primeru se mati vsa obupana poslužuje vseh sredstev — groženj, obljub, joka, laskanja... —, da bi pripravila otroka, da bi kaj več pojedel. Seveda pa doseže s tem prav nasproten učinek. Otrok ima prirojen odpor do vsega, k čemur ga siliš. Včasih postane trmast že v prvih mesecih, ko ga mati sili, da bi popil več, kot mu je prav. Rad zgubi apetit tudi okoli enega leta, ko ne raste več tako hitro. Če ga takrat silimo k jedi, zgubi še bolj apetit in to za trajno. Prav tako ga n>e smemo siliti takoj po bolezni, ko se mu še ni povrnil apetit. Seveda je vzrokov, da otrok noče jesti veliko, tudi psihološkega značaja. Dejstvo pa je, da skrb in vztrajnost matere poslabšata položaj in še bolj zastu-dita otroku jedačo.
Kaj torej svetujemo materi, kadar otrok noče jesti? Njen cilj ne sme biti, da mu vsili nekaj žlic, temveč da doseže, da rad je. Zato naj ne hvali otroka, če poje en zalogaj več kot navadno, in naj ne kaže svojega obupa, če poje manj. Nekaj časa naj ga hrani samo s tistimi jedmi, ki so mu všeč in naj mu ne ponuja stvari, ki jih ne mara. Na krožnik naj mu naloži manj, kot navadno poje, ne več. Počasi se mu bo
povečal apetit in bo sam prosil za več.
Tudi ni prav, če priredijo starši pri vsakem obroku celo predstavo, da zamotijo otroka. Trenutno se zdi, da to pomaga in da otrok poje nekaj zalogajev več. Toda s časom mu take uprizoritve še bolj odvzamejo apetit. In starši morajo daljšati zabavo in večati obljube, da dosežejo iste rezultate. Tako da bo potrebna cela ura pravljic in burk, da bo otrok pojedel pet grižljajev.
Uspehi se ne bodo pokazali čez noč. Tudi če se bo mati obvladala in ne bo kazala svoje živčnosti, bo potrebno več tednov, da bo otrok pozabil na neprijetne asociacije v zvezi s hrano ter bo rad in ne z muko jedel.
Dobro je, če otroka, ki malo je, večkrat peljemo k zdravniku na pregled. Vendar ne pretiravajmo! Vsaka mati naj se zaveda, da imajo o-troci prirojen čut, koliko morajo pojesti za normalen razvoj. Zelo, zelo redki so primeri, ko ima neješčljivost za posledico podhranjenost ali kako bolezen.
Nekaj nasvetov za uporabljanje in čiščenje hladilnika. Enkrat na teden moramo hladilnik odtajati in ga skrbno očistiti v notranjosti. Če se hladilnik avtomotično odtaja, se izognemo prvemu delu, a ostane nam drugo. Če hočemo, da se hladilnik hitro odtaja, lahko damo v »freezer« posodo s toplo vodo, ki bo hitro stopila led. Seveda bomo prej izpraznile hladilnik in odstranile posodice z ledom. Očistile pa bomo hladilnik tako, da bomo pomile vso notranjo površino z vodo in kisom. Preden ga bomo spet vključile, bomo počakale, da se dobro posuši.
V hladilnik ne spravljajmo jedi breznačrtno in nametano, v papirju, v katerega nam jih je morda zavil trgovec. Razporedimo jedila logično. V »freezer« postavimo sladoled, zmrznjene jedi (surgelati), surovo, že očiščeno ribo. V zgornjem delu imajo svoj prostor: surovo meso (zavito v mokro krpo ali oljnat oz. celofanski papir), kuhane jedi, ki morajo biti dobro pokrite. V spodnji del spada sadje (razen banan, ki jih nikoli ne damo v hladilnik), oprana in odcejena zelenjava v hermetično zaprtih škatlah ali plastičnih vrečkah. V predal ob strani damo surovo maslo, jajca, mleko, jogurt, pijače, itd.
Anica Gartner
KOLEDNIKI
Najvišje ležeči kmetiji se je reklo »Na rupi«.
Na ravnini, kamor so spadale tudi te hribovske vasi, je bila cerkev, šola, trgovina in seveda tudi gostilna. Ob potoku pa je stala žaga, ki je dajala vaščanom postranski zaslužek. Vsak gospodar pa je imel konja in je po opravljenem delu na polju vozil les na žago, in potem deske naprej na železniško postajo. Večji kmetje so imeli tudi tako imenovane bajte, male lesene hišice, v katerih so živeli go-stači, ki so pomagali kmetom pri obdelovanju zemlje-
Murinova bajta je bila že stara, vendar je v njej še stanoval gostač, čevljar Matijec. Večinoma je delal po hišah in gospodinje so ga imele rade, ker je bil skromen in z vsem zadovoljen. Tudi pohištvo je imel skromno. Široka zakonska postelja na visokih nogah, miza, dva stola, par svetih podob, velika poslikana skrinja, čevljarski stolček in po klopi zloženo čevljarsko orodje.
Še mlad je bil Matija oženjen, a umrla mu je žena ob porodu prvega otroka. Z njo je umrl tudi otroček, skupaj sta ležala na parah... V Matijevem srcu pa je vse življenje ostala skrita nepozabna bolečina. Ostal je sam. Živel je povezan z vaščani v njih veselju in žalosti. Kadar je bil doma, mu je pekla kruh Murinova moti, kuhal pa si je sam v veliki krušni peči. Najraje je imel otroke in jim je, ko je šival po hišah, pripovedoval čudovite pravljice. Imel je tudi velike citre, *s katerimi je v domačem kraju pred pustom koledoval.
Tisto leto je bila zima posebno huda. Mraz je pritiskal. Sv. Valentin je sicer že odklenil koreninam vrata, toda zima se ni in ni hotela umakniti.
Bilo je pustne dni. V veliki in prostorni Rupnikovi hiši je bilo prijetno toplo. Na zeleni krušni peči je bilo dovolj prostora za vseh deset Rupnikovih o-trok, vendar sta se najstarejša, dvojčka Tine in Tone, pred hišo po brežičku drsala. Mlajši so se na peči igrali. Za mizo sedeč se je oče zatopil v knjigo »Domači živinozdravnik«. Mati, kljub desetim otrokom še vedno mlada in lepa žena, je ravno previlci in nahranila najmlajšega, polletnega Jurčka, ter že spečega položila v zibelko, ko sta privihrala v hišo Tine in Tone.
»Ata ■—• mama — Matijec gre — s citrami gre,« sta poskakovala od veselja. Oče je stopil pred hišo. Po ozki gazi se je motovilil droben možiček. Okrogel, prikupen obraz mu je obkrožala bela, kratka kodrasta brada. Na sivih laseh mu je čepel potlačen klobuk s širokimi krajci. Izpod košatih obrvi so žarele nasmejane črne oči. 'Na hrbtu je nosil koš, iz katerega so gledale velike rjave citre.
ob kmečki peči
»Bog daj,« je pozdravil Rupnika. »Oče, pust je in kolednik je prišel.«
»'Prav, prav, Matijec, kolednik mora priti, da je letina dobra in repa debela,« se je smejal Rupnik.
»No, ali ste že nabrusili pete,« je ponagajal kolednik otrokom, ki so ga v lesenih coklicah že čakali v veži.
»Smo, smo, pa še kako,« so se prerivali okrog njega otroci. »Saj komaj čakamo, hitro, hitro zaigraj!«
Matijcu se pa ni mudilo. Odložil je koš in klobuk ter z velikim rdečim robcem brisal potno glavo. »Kozarček ga boš, ali ne, Matijec?« mu je ponudila Rupnica.
»Oh, mama, vi pa res veste, kaj je za človeka, ki po tako hudimanovem klancu pride k vam,« je hvaležno popil kolednik, vzel iz koša citre in naravnal strune... »Zdaj pa najprej eno božično!« Iz citer se je oglasila prelepa melodija: »Glej zvezdice...« Otroci so jo znali in zapeli, pela je mati in oče je pritegnil z basom. Ko je pesem utihnila, je namežik-nil godec otrokom: »No, zdaj je pa za vas, le ple-šite, kar se da!« Otroci so se poprijeli in coklice so zaropotale.
»No, no, kdo vas bo pa poslušal, saj se citre še slišijo ne, obujte si čevlje,« je ustavil nestrpni oče. Kot bi mignil so bili obuti v čevlje. Vsakega trenutka je bilo škoda...
In Matijec je citral neprenehoma ter bil ves srečen ob navdušenem veselju otrok, ki so vriskali in plesali po svoje, kakor so že znali, da je kar gorelo iz njih... Jurček se je zbudil in gledal iz zibke z velikimi začudenimi očmi. Dveletna Ančka na peči pa je vreščala in cepetala, da jo je morala mati vzeti s peči in uvrstiti med plesalce.
»Glej, oče,« se je smejala, »že otroku je prirojeno, da rad pleše. Meni so pa starši tako branili, češ da je strašen greh.«
»Jaz sem pa plesal, kolikor sem hotel, le da se greh pri tem ni prav nič premikal,« se je 'smejal tudi oče.
Otroci so upehani posedli po klopeh. Matijec pa je zaklical: »Zdaj pa valček za gospodarja in gospodinjo!«
»Pridi, Rezka,« je povabil mož ženo, »bova zaplesala tako kot na dan najine poroke...« Nežno jo je objel čez pas in ona je stisnila glavo na njegove prsi, po petnajstih letih razumevanja sta ponovila tisti nepozabni večer, v katerem sta se našla in iz katerega se je razvila prava in globoka ljubezen, ki ju je in ki ju bo še naprej osrečevala, saj sta z njo povezana za vse življenje...
Avgust Černigoj:
Mafijec je izbral svoj na j lepši »šfajeriš«. Vajeni prsti so mu gibčno drseli po strunah. Ginjen je gledal srečni par in iz oči so mu kapale solze. Mislil je na svojo ženo, na sinka, na kratko srečo in na svoje dolgo, prazno samotarsko življenje...
Kolednik je končal. Pobožal je svoje ljubljene citre, edino veselje in tolažbo.
»Še, še,« so zaprosili otroci. »Stric, pravljico nam povej,« mu je lezla na kolena mala Micka.
»Rad bi, pa moram iti. Pozno je že in noč bo temna, saj menda ne marate, da bi v snegu ostal?« je podražil Mafijec otroke.
»Oj, stric, umreti pa že ne smete, preveč bi jokali,« so ga božali in objemali otroci. »Jeli, da boš kmalu spet prišel?«
»Bom, drugič, in takrat bom povedal lepo pravljico,« je obljubil kolednik.
Mati mu je prinesla klobas in slanine, v koš mu je postavila tudi steklenico žganja. »Veš, Mafijec, leto je dolgo in v kakšni bolezni bo tudi žganje prav prišlo,« mu je rekla.
»Toliko pa nisem zaslužil, mama. Naj vam Bog povrne z zdravjem in dobro letino,« se je poslovil in odhajal kolednik.
Jedkanica	(Konec prihodnjič)
iz starih
>
o
en
d
>o
Spomini na ozkotirno železnico Trst - Poreč
Starejši ljudje se še dobro spominjajo onih časov pred prvo svetovno vojno in deloma še po njej, ko je med Trstom in Porečem vozila po svoje znamenita ozkotirna železnica, ki so jo imenovali kratkomalo »istrijan-ka«. Zaradi počasnosti in raznih pripetljajev v zvezi z njenim delovanjem, so nastale na njen račun številne zabavljice. Preden se pobliže seznanimo z nekaterimi teh hudomušnih pripetljajev, si oglejmo na kratko njen nastanek in njeno zanimivo življenje.
Istra je do leta 1815 spadala pod slavno Beneško republiko. Ko je slednjo Napoleon premagal, se ni več obnovila. Ko je bil tudi Napoleon premagan, je Istra pripadla Trstu, oziroma Avstriji. Zato se je čutila potreba po prometni povezavi z istrskim polotokom, odkoder bi prihajali kmetijski pridelki za vedno bolj naraščajoče potrebe tržaškega mesta. V tem pogledu so se razmere nekoliko izboljšale, ko se je med obalnimi istrskimi mesti in Trstom razvil promet z manjšimi ladjami. Toda istrski kmetje iz zaledja so se morali še vedno posluževati vozov z živalsko vprego. Vse to jim je jemalo mnogo časa in povzročalo še druge težave. Zato so prebivalci Istre sprejeli zamisel o železniški zvezi s tržaškim mestom z velikim veseljem. Vsi večji kraji so se vneto potegovali, da bi napovedana železniška proga tekla v njihovi bližini. Tedanje avstrijske oblasti se očividno niso hotele nikomur zameriti, zato so strokovnjakom naročite, naj progo Trst - Poreč začrtajo tako, da bo po-
vezovala čimveč krajev tako ob obali kot v notranjosti dežele.
Gradnja je naglo napredovala, tako da je leta 1902 stekel po ozkotirni progi Trst - Poreč prvi vlak. Proga je bila dolga 123 kilometrov ter je imela 35 postaj. Toda kakor je v začetku ta proga vzbujala velike upe, tako se je njena uporabnost kmalu pokazala z vsemi hibami, ki jih ni bilo malo. Toda prav zaradi teh njenih muhavosti se je tako pri Istranih kot pri Tržačanih čustveno priljubila.
Najbolj se je proslavila zaradi številnih in nerodnih incidentov ter znamenite počasnosti, saj je bila njena dopustna hitrost omejena na 20 kilometrov na uro. Za razdaljo 12 km med Trstom in Porečom je rabila polnih sedem ur. Neka čudna usoda se je železnice držala že od vsega začetka. Do prvega incidenta je prišlo že med poskusno vožnjo na prvem odseku proge Trst - Buje. Prevrnili so se tovorni vagoni, ker so bili preširoki in se na ovinkih zato niso mogli obdržati v ravnotežju. Zaradi tega spodrsljaja je padla na novo prometno zvezo čudna luč. Ko so za 30. manec 1902 napovedali vožnjo prvega potniškega vlaka, se je izredno malo ljudi udeležilo otvoritvene slovesnosti na izhodiščni postaji pri Sv. Andreju v Trstu. Mnogi so namreč mislili, da gre za prvoaprilsko potegavščino.
Drugi odsek Buje - Poreč so na tiho otvorili prve dni decembra istega leta. Prebivalci istrskih mest in vasi so
novo prometno zvezo z zadovoljstvom sprejeli, ker jim je kljub svoji počasnosti znatno olajšala potovanje in prevažanje pridelkov na tržaški trg.
Toda kmalu so se začele vrstiti druga za drugo nesreče in druge zabavne neprijetnosti. Tehniki in inženirji, ki so izdelali načrte, so bili doma iz notranjosti Avstrije, zato niso v zadostni meri upoštevali krajevnih terenskih in klimatskih razmer, zlasti morja in burje. Proga je imela namrteč številne hude vzpetine in mnogo ovinkov, tako da so morali brzino omejiti. Na mnogih mestih je bila proga tako izpostavljena burji, da so njeni sunki udarjali naravnost v boke železniških vozov. Na odseku ob morju (med Zavljami in Miljami ter med Koprom in Izolo) je bila speljana prenizko in preblizu vode. Ko je bilo morje razburkano, so valovi pljuskali v železniške vozove in jih večkrat zalili z vodo, kajti vhodi vanje so bili povsem odprti.
Tem so se pridružile še druge nevšečnosti. Zaradi izredne počasnosti na nekaterih strminah se je večkrat pripetilo, da so morali potniki izstopiti, da so tako olajšali breme, ali pa so celo morali porivati vlak, da ni v kaki rebri omagal. Ob takih priložnostih so si potniki v poletnem času privoščili tudi sadje, ki je raslo ob progi. Na železniško upravo so potem deževale pritožbe s strani prizadetih kmetov, zlasti v času zorenja grozdja. Vodstvu železnice je bilo sicer nerodno, toda zaradi objektivnih okoliščin teh nevšečnosti ni moglo preprečiti. — Pripomniti je še treba, da na vlaku ni bilo nobenih higienskih naprav.
Tudi s kontroliranjem voznih kart so imeli sprevodniki precej težav. 'Potniki so lahko skočili z vlaka brez večje nevarnosti. To okolnost so izkoristili zlasti navihani mladeniči iz istrskih vasi, kadar so se odpravili v bližnja mesteca. Navadno so vstopili v prednje vozove; ko so zagledali sprevodnika, so poskakali z vlaka in se nato
vkrcali na zadnji voz, ki jih je tako srečno pripeljal na cilj.
Ponekod so nagajivi paglavci ovirali vožnjo s tem, da so namazali tračnice z zrelimi smokvami, da so kolesa spodrsavala, zlasti na strminah. Večkrat se je zgodilo, da se je moral vlak ustaviti, železničarji pa so morali očistiti tračnice.
Takih in podobnih pripetljajev je bilo veliko. Toda javnost je najbolj pretresla prometna nesreča, ki se je pripetila 31. marca leta 1910 nekaj sto metrov od postaje pri Miljah. Tega dne je v tržaškem zalivu pihala izredno močna burja s sunki do 130 km na uro. Ko se je popoldanski vlak z odhodom iz Trsta ob treh bližal Miljam, je silovit sunek bur'je prevrnil prvi vagon, ki se je zavalil v spodaj ležeče močvirje. Ostali vozovi so se močno nagnjeni obdržali na robu proge. Pri nesreči so bili trije mrtvi in petnajst ranjenih.
Avstrijsko prometno ministrstvo je po tej nezgodi ukazalo zavarovati progo na burji izpostavljenih mestih z zidom, sprevodniki pa, da morajo zavirati kolesa, kadar piha močna burja.
Do podobne nesreče je prišlo spet v žaveljskih solinah in to v najhujši zimi leta 1926. Ob petih zjutraj je burja prevrnila potniške vozove. Na srečo mrtvih ni bilo, a potniki so se hudo prestrašili.
Ljudje še danes hudomušno govorijo o tej muhavi in polževi železnici, ki ni bila kos burji. Razvoj drugih prometnih sredstev je bil vzrok, da so ozkotirno progo Trst - Poreč leta 1935 ukinili. Železniški material so baje odpeljali v Abesinijo, ki jo je tedaj zavojevala fašistična Italija.
Čeprav tako nerodna, počasna in nesrečna ter zasmehovana, je vendarle ostala v prijetnem spominu pri vseh tistih, ki so jo od blizu poznali.
A. Tul
Josip Kravos
FRNCE KLEFUDRA DRUGI
Frnce 'Klefudra je živeči sin pokojnega Frnceta Kle-fudre, rojenega pod Čavnom pod Štomažem, nad cesto, na levo pod klancem, takoj ko zaviješ s klanca, obrneš na desno po kolodvoru, prav pod Grivo. Tam je že od nekdaj domoval 'podložni dninarski rod Klefudrov, ki ga je poznal celi svet in še tri vasi zraven: Štomaž, Cesta in Male Zabije. Tako se je pobahal France Klefudra L, ko se je hodil ženit v Male Zabije k Marički Flin-dravi, »blagovnici«, ki je 'podedovala po očetu Grogarju nič manj kot »bajto z dvema prostoroma, spodaj za kokoši in prašiča v rašči (po starem rečeno gmirngi) in zgoraj za družinsko okajeno opremo« ter sedemsto klafterjev pustega grunta, ki se je raztezal od klanca mimo Čiškovega osredka pa skoro do Janežev.
Nekaj pred pustom so stekli oklici za ta nad tridesetletni dozoreli par. Župnik je bil previden za Frnceta, ker je bil iz druge fare; zato ga je pri nauku vprašal, ali vzame Maričko iz ljubezni ali zato, ker je »blagovnica«.
Frnce je vdano odgovoril, da samo zato, ker res pašeta skupaj, in je še dodal: »Ona je res »blagovnica«, jaz pa imam pridne roke in voljo in vse bo šlo prav, kot bi ponev mazal.« In res, kmalu za tem so na vasi in po vsej okolici govorili: »Marička Flindrova in Frnce 'Klefudra izpod Čavna pod Štomažem nad Cesto izpod klanca takoj ko obrneš na levo pod Brdo prav pod Grivo •— sta se vzela ker je bilo tako ušafano.«
Razumljivo, da so se tudi pri tej zreli poroki našli ljudje, ki so še vnaprej grajali in opravljali, posebno Maričkino zunanjost. Bila je namreč rdečelasa, nizke in zavaljene rasti, z debelim krofom na vratu, ki je bil posejan tja do zabuhlo upadenih lic z neštetimi bradavicami; poleg tega pa še debelih nog, ki so se končale z močnim 'platfusom, da je šepala na desno'. O Frncetu so pa pravili, da še cule ni prinesel v hišo za doto in da je mršavo koščat, s tako poraščeno brado, da zgleda kot slabo leto.
A. Černigoj	Cerkev v Križu (1948)
Točno po določeni dobi se jima je rodil prvi sin, kateremu sta zakonca določila ime Frnce, ter povabila za nunca (kakor pravijo na Vipavskem boti’u) Marički-nega daljnega sorodnika Guština, ki je služil v Trstu.
Odslej je družina naraščala, a otroci so tudi umirali, tako da so samo nekateri ostali živi in dorastli. »Devet mi jih je Bug dal in štiri so ostali živi: ant so ja ta buljš,« je bolestno zavzdihnila Marička sosedi Poldi Žvrljojevi ob slabih časih, ko Frnce niti kot dninar pri dobri hiši na Cesti št. 1 ni dobil dela.
Frnce drugi, tako so ga že imenovali takratni vaški dninarji, je dorastel v grčastega, malo zakasnelega fanta, ki so ga po razpadu fašistične Italije v potrebi mobilizirali partizani in mu zaupali veliko zarjavelo flin-to ter ga med drugimi odposlali proti Gorici, kjer so ga v obrambni borbi zajeli Nemci in odgnali v suženj-ko taborišče.
Pred časom se je nune Gustl mudil v Ajdovščini in Frnce je bil ves srečen, da se je po dolgem času spet srečal in se na dolgo in odkrito pogovoril s svojim zaupnim nuncem. Vstopila sta v restavracijo »Planika« in prisedla k osamljeni mizici v skrajnem desnem kotu velike restavracijske dvorane, odkoder sta dobro videla vse ostale goste, obenem pa v splošnem gostilniškem vrvežu ostala sama s svojimi pomenki. Sprva sta drug drugemu veselo nalivala v kozarec dobri merlot, si nazdravljala in pila. Potem je nune Gustl rekel Frncetu, naj mu kaj pove, kako se mu je godilo, odkar se nista videla. Frnce se je sprva na hitro odkrhal, potem pa sprostil besedo o borbi z Nemci in o njihovih strašnih taboriščih. Z občutkom je začel pripovedovati:
»Jesmarije, nune, sej mi smo se branili, kulkr smo se mogli, na puole so ns ti zludji ud Nejmcu obkolili jn so ns popokali in uodpelali u zaprtih vagunah u neh Rajh. Jn po puoti jn tem je blu taku, de nej nankr moguoče dopovedat. Taki smo bli, nune, de bi se še kamni mogli smilit. Pej pestmo tu, ki nej nenkr za praut, jn gouormo kej druzga.« je ganjeno zaključil Frnce.
Gustl ga je ob polnitvi kozarcev še vprašal, kako mu je bilo potem, ko se je vrnil domov.
»Ja vejste, nune, jn kr smo pršli vsi zmartrani domov, srn ¡st ¡mu zmjerej tisto u glavi, ku nm je Šajsa Krlut že prej prpovedavou, de po zmagi, kr bomo mi ukazali de bomo bli usi glih, kr na bo več tistih tri uod stu gospuode jn kapitalistu. In jest srn si dau korajžo in srn si dubu anu dejlu bel Ihku, ku je za bi mitlnaste l’di, prou u Ajdoušni pr Lipi za nakladat ža-guno. Tiste cajte, ki so drugi delali pr obnovi jn je blu tudi sakramejglsku za stradat, sm jest lepu dištru za ne švindlet jn tudi za ne se frdirbat, ku člouk, ki je nu-malu mitlnast, posi nakladou žaguno. Jn tiskrat, nune muj, nej blu taku Ihku, ku bi si kdu mislu; takrat se nej smejlu neč šinfat ku zdej al pej djenmo rejč, če si šuo uob nedejleh k maši, so te tovariši zafrkavali.«
To pa je Guština tako razvnelo, da je vzkliknil: »Pa kaj so vam sploh očitali take običajne stvari?« Frnce je bolj zamoklo polglasno odgovoril: »Nune, sej nam nej-so rekli kar naravnost glih taku, kr sta pršla Čikc in Sajsa Krlut na kontrolo, pej sta samu bleknla tiste navadne, ku že vsi grabci znajo: Po farjah gur, po farjah dul, jn kmr so farji trn so dnarji. Ma vejste, nune, de puole kr sta šla že pruoč, jm pej tudi mi nej-smo ustali doužni. De bi slišou, kaku jm je našteu Puolde Plutkou, ki je bu tudi uan u Nemčiji. Jeh videš tovariše, je ri j ku, ki so prej prauli ud trejh ud stu gos-pude, jn zdej so pej uani na tistim mestiI«
Nune Gustl je hotel menjati pogovor in je spet vprašal Frnceta: »No, zdaj povej, kako in kdaj si si ustanovil družino.« Frnce se je najprej zadovoljno nasmehnil in se ozrl po dvorani, kjer so gostje prihajali in odhajali, nato je prijel za ščitek velike oguljene kape, si ga potisnil niže na čelo in z umerjenim sladkim glasom začel:
»Ja vejste, nune, ta prva lebejzn se je u meni uni-la že lejta 1953. Jn prou na dan, ku je blu tistu veliku zborovanje na Okroglici pr Gorici, sej si spounete tudi vi, nune, tist’ buat kadr j bu tudi Tito jn je Lahe fejst uošmarucou, de so puole ratali bel pametni. Ma so bli tudi naši vojaki po cejli fronti, ki so jemejli usi nove flinte, taku da se nejsmo prou neč bali, pej če glih so kršni čakali, da bsta pršla nazaj komandirat u Ajdušno Čuke in Judla, taku de so se Bučetovi že truoštali, de bojo dobili nazaj b'ka. Jn kokr že usi vejo, de jm nej prou neč ratalu. Pej sej Bug nas vari, nune, de bi pršli nazaj tisti, ki so tjekli pred nami. Jn prou od tist’ buot sm jaz ratou uače, med tolkmi drugmi, se zastuope, nune; pej so prauli, de se je nptančno tiste cajte rodilo čez sjedemstu utruk jn usi so tekrat govorili, de utroci prnje-sejo srječo. Jn rejs je začijlu ud takrat jt usje na bulši. Meni kr sem se poruču, so mi udkazali ano stanovajnce v fbrški hiši. Jn zdej vm murm udkritu rečt, de jest sm bu še narbl srječen tisfkrat, ki sva pričakovala z muojo prvo ženo Elko, ki je mela že poprej ano punčko z anm drugm, de se nam bo vndr ruodu an majhn Frnclčk, tako da bi šou Klefudrou rud duobru naprej. Ma pej Bug nas nej uslišou. Jn kr sm čakou pr poruodi pred kambro, mi je babca pršla riječt: »Ja France, kr je prva punčka, pride najraj tudi druga.« Jn taku je blu ta prvi buot. Jn ki' smo se jemejli narbel radi, je po dvejh lejtih po poruki buoga Elka umrla.«	(Dalje prihodnjič)
Martin Jevnikar
ZAMEJSKA IN ZDOMSKA LITERATURA (nadaljevanje)
ALOJZ REBULA (dalje)
Poleg omenjenih leposlovnih del — V Sibilinem vetru, Gorje zelenemu drevesu — je napisal Rebula v zadnjih letih dve radijski drami, ki ju je oddajal Radijski oder po Radiu Trst A. To sta Pilatova žena in Neznana zvezda.
Pilatova žena (oddaja 8. aprila 1971, ponatis v Koledarju Mohorjeve družbe v Celju za leto 1972) se dogaja v Jeruzalemu med velikim petkom in veliko nočjo in je auševna tragedija Galle, žene Ponči j a Pilata, upravitelja rimske province Judeje. Samo enkrat je videla Jezusa, toda »od tedaj je mojega miru konec«. Ko so ga pripeljali k možu, da bi ga obsodil, je posredovala: »Pusti pri miru tega pravičnika!« Ko je zvedela, da je Jezus na križu umrl, je zaihtela. Možu je očitala: »Po svoji vesti si bil dolžan zaščititi nedolžnega človeka,« čeprav bi bil moral dajati za to cesarju odgovor. Prepričana je, da nihče ne more delati zase, ampak »vsak človek dela vse za vse«. Hotela je potolažiti Marijo in »stisniti roko materi tega pravičnika«. Ko sta jo obiskala apostol Janez in za njim Marija, je bila njena vera v Jezusa tako močna, da bi rada spreobrnila vse.
Rebula je z ostrim psihološkim posluhom posvetil v njeno dušo in prikazal njen duhovni razvoj iz poganstva v krščanstvo. Galla je močna žena, prepričana, da je treba za resnico vse žrtvovati, tudi lepo službo. Zato ne more razumeti moža, ki je samo uradnik, karierist, mož, ki ne mara kamnov na svoji uradniški poti, ki zatisne oko, čeprav ve, da ne dela prav.
Pilat je uglajen rimski uradnik, ki sicer popušča izsiljevanju, če bi mu utegnilo škodovati, a tudi zna stresti na velikega duhovnika Kajfa svojo jezo zaradi tega. Judje lahko delajo, kar hočejo, »dokler ni ogrožen rimski mir«. Za vero se ne meni, češ »v našem Panteonu imamo na stotine bogov: pridružili jim bomo pač še Jezusa Nazarečana«. Po Jezusovem vstajenju se je prespal in »iz jutranje kopeli je stopil ves zdrav, ko da ni nič«.
Kajfa je tak, kakor ga opisuje sv. pismo: nestrpen, zagrizen, spletkarski, Pilatu grozi s cesarjem, noben čudež ga ne more prepričati, ker »Jezus Nazarečan vstati enostavno ne sme«. In ko rimski vojaki, ki so stražili grob, vidijo vstajenje, jih podkupi, da bi o tem molčali, češ da so zaspali. Le stotnik Kvadrat se ne da podkupiti, ker ne more zanikati, kar je videl z lastnimi očmi, in ker ga je apostol Janez čudežno ozdravil.
Marija je po vstajenju vsa pomirjena, razume, da se je moralo s sinom tako zgoditi, in ona tolaži Gallo zaradi njenega moža.
Drama je pretresljiva, na zunaj natančno po svetem pismu, v jedru pa vsa obrnjena v notranjost, v duše nastopajočih oseb. Tu je avtor mojster, kakor je dokazal že v Senčnem plesu in V Sibilinem vetru.
Neznana zvezda (oddaja 6. januarja 1972) se godi ob Kristusovem rojstvu v perzijskem mestu Suzi. V mestu je razvito zvezdarstvo, Baalbek je npr. zvezdarno spremenil v nekak salon, kjer se zbirajo prijatelji, Asuar pa jo je zaprl, ker je zaman čakal na neznano »Jakobovo zvezdo«. Vsi so govorili o tej zvezdi in jo nestrpno čakali, zagledal pa jo je končno Gašper. Toda bila je res posebna: vedno večja in svetlejša, toda videli so jo samo ponižni, tisti, ki so vanjo verovali. In tako so se Gašper, Mihol in Boltežar odpravili na pot, ker se niso mogli upirati neki notranji sili. Tudi Asuer je vzel nekaj dni dopusta in se jim pridružil, spotoma pa je obupal in se vrnil v službo.	,
Pisatelj je hotel v drami povedati: Kdor hoče iti za zvezdo, mora iti ves s prepričanjem. Zvezdo vidijo samo tisti, ki vanjo verujejo, ni za dopustnike ali salonske zvezdoglede. Dobro je poustvaril razpoloženje med zvezdogledi v Suzi, njihovo čakanje na neznano zvezdo in njihovo odločanje, za na pot. Le trije gredo, drugi ostanejo rajši v udobnem in preskrbljenem življenju.
VINKO BELIČIČ
Beličič je izdal 1971 pri Goriški Mohorjevi družbi knjigo Med mejniki (89 strani), v kateri je deset črtic, deset drobnih prizorov iz vsakdanjega življenja pisatelja samega, njegove družine, znancev in prijateljev, vendar pa je središče vedno avtor sam. Tako je Stavkokaz bridka podoba profesorja, ki je po dvajsetih letih poučevanja še vedno suplent, zato ne more ne stavkati ne zboleti, da ne izgubi službe. V Novi reviji z dokajšnjim humorjem opisuje ustanavljanje nove revije (Most), veličastne besede in načrte nekaterih ustanovnikov, prepire in spletke ob izbiranju prispevkov in končni neuspeh. Pri tem je dodal avtor nekaj trpkih ugotovitev, češ da »najmogočnejši in najslepivejši ogenj šviga iz goreče slame«, da smo »vase zagledani, sebi prezvesti, na premajhni podporni ploskvi in zato slabotni; in ostajamo, kar smo: sadovi svojega prejšnjega življenja«. Poštenjak pripoveduje o davkih, ki jih je moral dve leti plačevati za postranski zaslužek, s katerim si je nameraval kupiti »opravo, stanovanje — mogoče kar parcelo«, da bi po tolikem potikanju nazadnje »prišel pod svojo streho«. Toda o njegovi »drobni, zgarani, pošteni desnici«, ki je podpisala obvezo za davke, se mu je zdelo, »da jo je tisti trenutek poljubil neviden angel«.
V Vigiliji vernih duš lista po starem mohorskem koledarju in pregleduje seznam udov. Iz koledarja mu je »zadišalo po kruhu in vinu, po mleku in sadju, po živini, po milem dimu brezovih drv, po zemlji in vetru, po oče-našu s prvinami vseh narečij domovine«. Tedaj je bil »zrak še čist, vode še neokužene, ptice še poslušane, tišina še nepreganjana, ljubezen še sramežljiva, človek
še potreben človeku. Uživali ste mali, nepopačeni, neraz-majani svet.« V Božični spovedi ugotavlja: »Meja med dobrim in zlom namreč izginja, pojmi se mešajo, vsakdo razglaša za dobro in pravilno tisto, kar mu prija, ustreza — in tisto tudi sprejema... Zakaj svet je zahrbten, zvit, mrzel, sebičen, duša pa je iskrena, rahločutna, topla in ljubeča. Med njima bo večni boj.« V Sončnici si je kupil teren, da bi si sezidal hišo: »Umreti na svojem!« Toda po novih regulacijskih predpisih je bilo zemljišče premajhno in pisatelj trpko vzklikne: »Zamudili smo... Ali je revščina krivda?« Gospod in pol je zgodba o Slovencu, ki je odšel po vojni iz Trsta v Ameriko, se vrnil na obisk kot gospod in pol, pogostil prijatelje, ki so ostali, kar so bili, le nekoliko bolj uslužni do bivšega sotrpina. Samo Osatniku se je vse to gabilo, rad bi bil Amerikanca »usekal po ustih«, toda zavedel se je, da je moč »v oblasti nad samim seboj«. Ob pasjem laježu je tudi spoznal, da »žival, razglasi, kar čuti, človek pa mora molčati«.
V Gnezdu je avtor narisal velikonočno razpoloženje in prebujajočo se naravo, otrokovo duševnost in njegovo veselje s ptičjim gnezdom. Efa in njen svet je prizor iz resničnega življenja, v katerem nastopa samotarka s pobočja Volnika. V zadnji črtici Med mejniki, ki je dala knjigi naslov, se je strnilo pisateljevo trpljenje povojnih let v nekak biser kot pri školjki. »Usojeno mu je bilo, da se bo rodil v cesarstvu (s prestolnico na severu), dorasel in dozorel v kraljevini (s prestolnico na vzhodu), a življenje dokončno spoznal v republiki (s prestolnico na jugu). Usoda se je povsem izpolnila.« Muči ga domotožje po Beli krajini, tako rad bi poromal na materin grob. Svet »nenehno naskakuje mojo čuječnost«, toda Bog je »potrpež-
ljivi oče zbeganega otroka, ki ne bo nikdar dorasel«. Kot »iskalec večje svobode« je obstal v tem ozkem pasu med morjem in mejo, kjer »nenehno ob koga zadevam, vedno sem pod nekimi očmi, vse je vsakomur na dlani«. Ob čakanju na potrditev službe je že skoraj obupal, potem pa je spoznal, da »velja med mejniki ena sama modrost: Ne upaj preveč, ne obupuj prezgodaj!«
Knjiga Med mejniki je nekak mozaik iz pisateljevega življenja, saj gre za resnične dogodke, naj nastopa avtor v prvi osebi ali pa si privzema tuja imena. Petindvajset let življenja »med mejniki«, na prepihu, ves čas z eno nogo v brezposelnosti, ves čas obrnjen proti rodni Beli krajini, ki ga vabi z lepoto iz mladosti, a se ji je odpovedal, ker hoče biti pokončen mož. Nad vsem tem življenjem plava rahla otožnost, a tudi trpki humor, predvsem pa vdanost, živa vera, ki je »moja sreča, moj mir, moja luč, moja lepota«, in življenjska modrost. Zaradi tega so trdote vsakdanjega doživljanja nekoliko uglajene, vendar pa so izpovedi vseskozi pristne, pretresljive in prepričljive. Pisatelj je poustvaril resnično življenje, globoko .je posegel vase in brez prikrivanja razgrnil težave in veselje, brezup in zmage, drobne vsakdanje skrbi, skratka vse, kar lahko zadene človeka v petindvajsetih letih.
Oblikovno so črtice dograjene v podrobnostih. Če je poudarek na duševnem dogajanju, je vendar avtor oster opazovalec sveta, ki ga obdaja, zato je v črtice vdelal celotno slovensko življenje na tem koščku zemlje, pogosto pa je pritegnil kraško gmajno, kamor se tako rad zateka. Črtice so prave pesmi v prozi, ker je tudi jezik tako izbrušen in plemenit kakor v malokateri sodobni knjigi.	(dalje)
ITALIJANSKA UPRIZORITEV GRUMA
(nadalj. s str. 5)
Ijivo. Če hoče prevajalec nadaljevati z delom, se mora pač vdati kompromisom, ki mu to opravilo večkrat tudi ogrenijo. Kar se tiče primerjave s Cankarjem, pa kaže, da je laže prevajati Gruma. Pri Cankarju je jezik bistveno važen in še tako skrben prevod ne zadovolji prevajalca. Grumov jezik je preprostejši, stavki krajši —- avtorju so služili predvsem za ustvarjanje vzdušja. To je videti zlasti pri scenskih opombah.
MLADIKA: Ko sta igro prevajala, ali sta imela občutek, da je Goga slovenski kraj ali ne? A11 je morda Goga zanimiva tudi za tujca ravno zaradi svoje nevezanosti in nezasidra-nosti v slovensko okolje?
ODGOVOR: Goga je še danes lahko sprejemljiva tudi za neslovence predvsem zaradi te nevezanosti na slovensko okolje; vendar bi številna druga dela slovenskih avtorjev lahko prenesla tujo kritiko — vse je vprašanje dobre volje in seveda zvez. Nič ne pomaga preskrbeti prevod, če
ni na razpolago izdajatelj, ki bi bil pripravljen delo tudi propagandno podpreti, ali — v primeru dramskega teksta — gledališka hiša, ki bi delo uprizorila.
MLADIKA: Kako ocenjujeta tržaško uprizoritev? Kaj menita o režiji, o sceni, o igranju?
ODGOVOR: O uprizoritvi velja splošna ugotovitev, da je bila drugače zamišljena kot vse dosedanje, kar
A. Černigoj	Intarzija (1950)
je tudi res glede scene, vendar pa naj o tem spregovori strokovna kritika. Edini pomislek bi veljal scenskim opombam, ki sta jih prireditelja vključila v samo odrsko dogajanje. Res, da sta izkoristila njih poetičnost, vendar pa sta brez dvoma vnesla na oder preveč literarnosti, ki se ni zvezala z dramskim besedilom
MLADIKA: Zdaj, ko sta doživela precej pohval in priznanj, ali se bosta morda lotila še kakega podobnega dela? In katero delo menita, da ti se še splačalo predstaviti našim italijanskim sosedom? Kaj bi bilo zanje zanimivo?
ODGOVOR: Na to še nisva pomislila konkretno, čeprav je bilo že dosti neizrečenih misli. Ko bereva slovenske avtorje, nama večkrat pride na misel, da bi delo bilo vredno tudi večjih priznanj s strani neslovenskih bralcev. Pri tem bi prišli v poštev nekateri sodobni teksti, izmed klasikov pa bi omenila Preglja, ne nazadnje tudi zaradi izvirnega zgodovinskega okolja, ki je obseženo v njegovih delih.
KRŠČANSKA IDEJA V UMETNINI
(nadaljevanje s str. 4)
kot je bilo to pri predstavi »Umora v katedrali«. Mislimo, da je bil režiser Franci Križaj lahko zadovoljen nad tem, kako so igralci opravili svojo nalogo.
Dramo je prelil v zelo lep pesniški jezik Veno Taufer in mu dal podobe, ki so jih igralci s slastjo osvojili, tako da je vsem pela beseda. Treba je poudariti izredno jasno dikcijo pri vseh igralcih, za kar gre gotovo priznanje tudi lektorici Majdi Križajevi. Dikcija in melodija besede in stavka sta v skrbno dognanem besednem in stavčnem poudarku zvenela naravno in ni bilo čutiti nikjer najmanjšega neposrednega zanosa. Besedilo je tako rekoč vrelo iz umetnikov: nikjer najmanjšega spodrsljaja, nihče ni premišljal ali poslušal šepetalke, kakšen je drugi del stavka ali novi stavek. Pesem se je prelivala od enega do drugega; miselni in dognani odmori so bili v besedilu res samo takrat, ko so morali po zamisli in po smislu biti.
Preprosta scena, ki jo je zamislil Avgust Lavrenčič, naj bi ne motila velikega dogajanja; skoraj prazna je, bila je le rahla opora. V sredi kraljuje veliko razpelo, ki vlada nad o-drom.
Enako skrbno je zamislila kostume Mija Jarčeva. Obleke in njih barva so diskretne, a kroji zelo estetsko ubrani v resnobnost linij in smiselnost karakterjev oseb. Le v vitezih se barvitost stopnjuje, s čemer pa doseže lep učinek in variacijo v premiku zbora canterburyjskih žena.
V tem prostoru tedaj in tako uglašeni v barvah oblek so reševali, ali bolje živeli, svoje vloge igralci. Ne
poznamo Sandija Krošlja iz drugih in drugačnih vlog, a o vlogi nadškofa Becketa bi mogli reči, da je to eden izmed najveličastnejših likov, ki jih je kdaj ustvaril slovenski igralec. Odlikuje ga kraljevsko dostojanstveni nastop, vendar je v tej zravnanosti preprost v zahtevanih trenutkih in veličasten v vlogi cerkvenega branilca in dostojanstvenika. Njegova dikcija je posebej jasna, čustva doživeta, a ga nikdar ne zanesejo v cmeravost, tudi v trenutkih najbridkej-šega slovesa ne. Ko pade, imaš resnično občutek, da je bil posekan hrast, zravnan in dosleden na svojem mestu.
Vsi drugi igralci so prav za prav igralci zbora, saj je Eliot zgradil dramo po klasičnem vzoru. Vendar imajo tudi v tem zboru vsi člani in vsak posameznik svojo solistično osebnostno nalogo.
O zboru canterbury jskih žena bi rekli, da je dovršeno ubran tako v govoru kot v dinamiki premika. Gotovo je v to razgibanost in smiselne premike vložila svoje delo Lojzka Žerdinova, ki ji je bila poverjena kultura giba. Tudi v tem oziru je bilo čutiti odlično sodelovanje med režijo in kulturo premika. Kljub gibanju je zvenela jasnost dikcije pri vseh ženah in zlitost v enoten govor vsake izmed njih. Vlogo canter-buryjskih žena so odigrale: Ljerka Belakova, Nada Božičeva, Marija Goršičeva, Marjanca Krošljeva, Anica Kumrova, Mija Mencejeva, Jana Šmidova in Jadranka Tomažičeva. V številnih nastopih teh žena so bile nekatere nepozabne slike, ki so jih ustvarjale po zamisli režije skupine in celota.
Katedralski duhovni, ki so jih ob-
likovali Jože Pristov, Bruno Vodopivec in Bogomir Veras, so v celoti dopolnjevali resnobnost svojega poklica in okvir nadškofa, da je ta v tihi ubranosti še bolj živo izstopal. Tudi v duhovnih je bilo čutiti kulturo govora in dognanost njihove igre, ki mora ostati zadržana in če kdaj za trenutek vzvalovi, se mora hitro umiriti, ker tako zahteva podton njihovega nastopa. Glasnik Štefana Volfa je ujet v zamisel celote in v tej funkciji opravi svojo nalogo zelo dobro.
Skušnjavce in viteze igrajo: Janez Bermež, Borut Alujevič, Branko Grubar in Stanko Potisk. Čeprav je vloga skušnjavcev različna od vloge vitezov, nimam občutka, da bi ista zasedba motila. Zdi se, da je ta način skušnjavcev celo bolj učinkovit kol simboliziran s kakimi rekviziti, saj končno ne gre za drugo, kot za silo prepričevanja in odgovor notranjosti, v kolikor se človek prepričevanju odzove. Trdi nastop vitezov je zahtevala dinamika predstave — gotovo je to režija sama ugotovila. Zelo naraven pa je obrat teh vitezev na občinstvo, stvaren in realističen, kakor je prav za prav celotno vzdušje predstave. In morda je zadnja odlika predstave prav ta realistična podoba, ki pa ne razbija poezije in tistega šarma gledališkega doživljanja, v katerem se odigrava ta velika zgodba in v katerega se stopnjuje dogajanje, ko se zruši Thomas Becket.
Zaključili bi torej lahko z ugotovitvijo, da so nam končno prinesli gledališčniki iz Slovenije veliko dramsko umetnino in nam jo odigrali z umetniško silo, ki je v čast slovenski gledališki kulturi.
JOŽE PETERLIN
ŠE »DRAGA 1971«
»'Ni pa mogoče pristati na Stoko-vo preveč poenostavljeno trditev o političnih odnosih z matičnim narodom, češ da so vsestranske odnose med zdomci in matičnim narodom preprečevali »ideološki interesi«, pri čemer je dr. Štoka krivdo salomonsko razpolovil: pol enim, pol drugim.«
(Bogo Samsa v Dnevu - leto 1. št. 3).
Kolikor se spominjamo Štokovih trditev v Dragi, smemo reči, da ni Štoka nikjer »salomonsko razpolavljal krivd«, saj o krivdah sploh ni govoril. Niti ni govoril o odnosih med »zdomci in matičnim narodom«, kakor piše Samsa; o ter je govoril dr. Velikonja. Dr. Štoka je govoril o odnosih med zamejstvom (Trst, Gorica, Benečija, Kanalska dolina, Celovec, porabski Slovenci] in dejal, da so ti odnosi vse preveč, če že ne eksklu-
zivno, šli po> enem ideološkem tiru. Kar je gola resnica.
No, pa zakaj bi mi polemizirali s Samso o odnosih domovina - zamejstvo (glede katerih bi bila po Sam-sovem mnenju »krivda« samo na zamejstvu!), preberimo raje pazljivo odlomek iz članka v Naših razgledih (5.XI.71), ki so gotovo najbolj razgledan, pa tudi izkušen štirinajstdnevnik, ki že dvajseto leto izhaja v Ljubljani. Takole pišejo Naši razgledi:
»Že nekajkrat se je priznalo, da je bil naš odnos do zamejstva v prete-
klosti zgolj idejno-nazorski. To pomeni, da se našim rojakom v zamejstvu ni priznavala pravica do idejne raznolikosti, priznavala pa se je državi, v kateri živijo, in njenemu večinskemu narodu. Čeprav je danes prišlo že do drugačnega spoznanja, ni bilo v praksi, v življenjski vsakdanjosti, ki \ mineva in ne čaka, narejenega skoraj j nič. Bilo bi nestvarno, če bi preveč poudarjali nekatere diplomatske korake, ki so bili zadnje čase storjeni, zate da bi se priznale naši skupnosti v Italiji ustavno zajamčene pravice in bi pri tem pozabili, da je italijanska vlada dobro voljo komaj začela kazati in da v Avstriji ali na Ogrskem ni bilo narejenega nič. Matična domovina še vedno ne pomaga zamejstvu z gospodarskim sodelovanjem, pravilnim obveščanjem domače in mednarodne javnosti v jugoslovanskem tisku, in s tem, da bi dajala dogodkom v zamejstvu pravilno pozornost in pomembnost.
Še vedno so v veljavi omejitve iz časov idejnega prepiranja, zamejski tisk še zmeraj ne prihaja v matično domovino tako, da bi ga lahko ljudje redno kupovali in neposredno spoznavali vprašanja in življenje zamejskih rojakov. Ne ve se sedaj, ali je v takem gledanju še vedno bojazen, da bi lahko zamejska glasila po svoje komentirala dogodke pri nas. Taka bojazen je brez osnove, saj so domača glasila največkrat bolj kritična kot zamejska in bolj svojevoljno popisujejo naše dogajanje. In tudi če se kaj podobnega zgodi, si ni mogoče misliti, da bi našega občana imeli za tako nesposobnega presoje o tem, kaj je stvarnost in kaj zlonamerno poročanje. Naposled pa so tukaj tudi or gani, ki morebitno sovražno propagando zavrnejo, enako kot tujejezično. Lahko bi sklepali, da je vsega tega kriva brezbrižnost in zanimanje vsakega samo zase, to bi bilo vsekakor zelo slabo znamenje nevarnega stanja otopelosti, v katerem se je znašla naša družba. Ali pa gre čisto preprosto za monopolno okoriščanje trgovinskih krogov s preživelimi gledanji in predpisi, saj v Sloveniji lahko kupite v prosti prodaji skoraj vsa politična glasila iz glavnih evropskih držav pa tja do desničarskega tržaškega II Piccola ter množico barvastih, plehkih ali celo na pol pornografskih revij, ne morete pa kupiti celovškega Našega tednika ali Slovenskega vestniko, tržaškega Novega listi ali ljudskoprosvetne revije Mladika, krščanske Most, levičarskega Zaliva, če omenjamo le najvažnejše. Tudi v matični domovini sami so prepogosto jasna znamenja zaprtosti. Mariborske izdaje je v Ljubljani na primer že težje dobiti, koprske Obale svoj čas sploh niso tam hoteli prodajati. Izgovori so seveda zmeraj e-naki, če stvari ni mogoče zavrniti idejno, se razglasi za lokalizem in družbeno širše nepomembno.«
Sapienti sat!
Vrtovi muz
razstave
Med prazniki je v Tržaški knjigarni razstavljal svoje zanimive grafike FRANKO VECCHIET. Nekatera dela so bila povsem abstraktnega značaja, na drugih pa je Vecchiet z najrazličnejšimi odtisi na srebma-stem papirju sestavljal fantastične metulje. Slike pričajo o Vecchietovi tehnični pripravi (Černigojeva šola) in nadpovprečni ustvarjalnosti.
V drugi polovici novembra lani pa so v galeriji »La lanterna« razstavljali štirje mednarodno priznani slovenski mojstri. JANEZ BERNIK surrealistično analizira problem brezmejnega prostora, ki prevladuje nad vsem. ADRIANA MARAŽ v rafiniranih slikah izraža relativnost vseh stvari z modernimi umetniškimi sredstvi. ANDREJ JEMEC s figurativno abstraktnostjo ritmično prepleta živahne barve. Občutljivost in oblikovna jasnost sta njegovi značilnosti. RIKO DEBENJAK pa z op-artom išče nove dimenzije v neskončnosti vsemirja.
VALTER JEREBICA
gledališče
KIR JANJA DANES
Reči, da je Kir Janja Sterije Popoviča danes mrtev, bi bilo krivično. Krivično do avtorja, ki ni kriv, da so ga po več kot stoletju presadili v popolnoma tuje okolje, — ko pa je skoraj ves njegov čar prav v tesni zraslosti z nekim svojskim, že pol vzhodnjaškim ambientom »našeg ma-log mista«. Kolorit tega mesteca nam, malo po zaslugi preveč stilizirane in preskope scene in še bolj zaradi »kranjsko« umerjenih igralcev (ki pač čisto iz svoje kože le ne morejo) ostaja skrit. Skratka, odčarani Sterije, — specialiteta, ki ji manjka popra in dišav in nam zato pušča prevsakdanji, postan okus. Srbskega Cankarja bi bilo laže prenesti k nam, ostala bi vsaj umetniška teža, če bi že zgubil nekaj svoje srbske duše, svoje jezikovne melodioznosti ipd., toda kaj naj ostane od srbskega (recimo) ljudskega Finžgarja, od neke Verige. Najbrž bi prav tako, kljub slovenskemu režiserju, kakšen Finžgar, ki bi ga zaigrali srbski igralci, moral v Beogradu pogoreti, ker bi bilo publiki povsem tuje vse tisto, kar vidimo v Verigi ali Linhartovi Županovi Micki mi. Stenji bi napravili večjo uslugo, ko bi bili povabili Rečane, še raje pa Novosadčane, da nam prikažejo svojega ljudskega klasika v originalu. Zato je, menim, ideja, presaditi k nam iz srbske dramatike Sterijo in ne koga drugega, bila neposrečena in pomeni oster nauk za drugo sezono. Prihajam celo na misel, da bi najbrž domač režiser in scenarist ter kostumograf, potem ko bi si ogledali kakšno veliko predstavo tega avtorja v originalnem jeziku, bolje uganili, kako ga je treba prikazati Tržačanom. Morda bi potem ujeli tisto, kar Kir Janja še danes lahko dk povsem tuji publiki, takole iztrgan iz svojega sveta.
Reči, da je Kir Janja danes mrtev po zaslugi igralcev in režiserja, bi bilo prav tako le deloma resnično: najbrž tudi noben slovenski režiser ne bi iz beograjskih igralcev preu-stvaril Kranjskih Janezov in obratno bi niti sam Ckalja najbrž ne zadel lika Krjavljevega (pomislimo na bi-nom Krjavelj - Sever in dodajmo še dolenjščino, — neponovljivo!)
V veliki meri odpade krivda za
Č.U.K.
Agencija za pomirjevanje živcev Dopisnik Č.U.KA privilegiran
Slovenska levica je Primorskemu dnevniku poslala izjavo o stanju v Beneški Sloveniji.
Primorski dnevnik je objavil ekstrakt.
Slovenska levica je poslala Primorskemu dnevniku izjavo o stanju na Koroškem.
Primorski dnevnik je objavil ekstrakt.
Slovenska levica je poslala Primorskemu dnevniku izjavo o proce-
su proti slovenskemu koroškemu študentu Šturmu.
Primorski dnevnik je objavil ekstrakt.
Ninček Fringuellini pa je predaval v Slovenskem klubu o kokošjereji v Padričah, in dobil v Primorskem dve kolonci in še sliko povrhu.
Še tega ni nehal upati Ninček, da mu utegne predlagati Jože Koren intervju.
Č.U.K. brzojavijo
Pred nedavnim je bila v Trstu pokopana g. Katja Berginc, zavedna Slovenka, bivša partizanska učiteljica in nadzornica. Med mnogimi venci na pogrebu je naš dopisnik Ninček Fringuellini (Slavček) opazil tudi venec z napisom »Piu sinceri condo-glianze — Colleftivo Albergo Turist Lubiana«.
Č.U.K. je čutil za potrebno, da se v imenu vseh tržaških Slovencev zahvali za pozornost hotelu Turist, bivšemu Štrukelj. Odposlal je naslednjo brzojavko:
Albergo Turista, Lubiana.
Agenzia slovenska Č.U.K. plaude delibera Consiglio autogestione albergo Turista di Ljubljana mandare coesistenzialmente condoglranze v i-talijanščini. Propone per 1'albergo Turista ritornare antica denominazio-ne STRUCCOLO.
Saluti alberghi Unita, Leone ed Elefante e particolarmente Gatta (ne izgovarjajte Halla!).
Trst je vaš! Č.U.K.«
skromen uspeh na prevajalca, ki sta svojo nalogo opravila sicer s pedantno filološko žilico, z veliko spoštljivostjo do avtorja, a brez večje poustvarjalne sile in domiselnosti, — kot prevajalca pač, a ne še kot poustvarjalca. Le na isto struno ubrana, umetniško vsaj delno nadarjena roka bi znala zadeti tisto pravo patino, ki temu za to priliko posebej in prvič poslovenjenemu delcu manjka. Kir Janja v tej obliki hodi v irhastih hlačah po prijetno okajeni vaški gostilnici, obdan od nagajivih Mick, vse tako zelo naše in tako nič srbsko.
Če torej ni kriv posebej ne Steri-je Popovič ne režiser ne igralci in ne prevajalca, nosijo pa krivdo vsi skupaj kot neubrana celota. Priznajmo, bil je nenavaden, morda celo drzen poskus, ki pa se, priznajmo tudi to, ni obnesel! Čeprav so vsi skupaj v delo vložili veliko truda. Veliko — in preveč, glede na medel odziv. Igra je tekla gladko in sproščeno, kar zabavna ljudska igra, toda nič več.
Zora Tavčar
glasba
ZBOR IN ORKESTER CONSORTIUM MUSICUM IZ LJUBLJANE V KULTURNEM DOMU
19. decembra je v Trstu gostoval zbor in orkester Consortium Musi-cum iz Ljubljane, ki je izvajal Haen-dlov oratorij »Mesija« za solo, zbor in orkester, pod vodstvom dirigenta Mirka Cudermana. Ta skladba je v Kulturnem domu doživela obenem svojo prvo izvedbo za Trst. »Mesija« je najboljše Haendlovo delo. Zanj je skladatelj črpal besede iz svetega pisma. Deli se v tri dele: prvi govori o napovedi in rojstvu Odrešenika, drugi o njegovem trpljenju in smrti, tretji pa o njegovem zveličanju.
V mogočni skladbi se prepletajo izredno lepe arije, petje zbora, vse ob spremljavi orkestra. Umetniki iz Ljubljane so jo lepo podali. V celotnem sestavu je izstopal zbor kot izredno ulita celota. Odlični so bili predvsem ženski glasovi. Ne bi škodovalo še nekaj več moških glasov. Orkester je izvajanje zbora in solistov dosledno spremljal. Včasih pa se je nekoliko oddaljil od točnega ritma in tako pretrgal homogeno celoto, to-
da dokazal je gotov čut za muziciranje. Najbolj je bilo čutiti pomanjkanje dobrih orgel, kar je predstavljalo znatno vrzel v izvedbi, kajti orgle bi prispevale še večjo mogočnost in učinkovitost. Izvajanje na bobne je bilo nekoliko pomanjkljivo in prav tako na trombo.
Med izvajalci solisti se je posebno izkazala altistka Milka Evtimova, ki je ustvarila najprepričljivejšo izvedbo. Glas ji je bil čist, brez nepotrebnih dramatičnih tonov, kar se je o-bratno pokazalo ponekod pri sopranistki Mariji Gorenc. Mimo tega je bila njena interpretacija dobra. Odlično je pel tudi basist Jože Stabej. Nastopal je še tenorist Mitja Grego-
rač, ki najbrž zmore tudi več glasovne širine.
Težko je soditi za tistega, ki izvajalce prvič sliši in ne more delati primerjav. Splošen vtis pa je bil zelo dober, še posebno v delih, kjer je imel prednost zbor, ki je dokazal svojo pripravljenost, fineso in uglaše-nost, predvsem v čudoviti »Aleluji«, tem naj znamenitejšem odlomku »Mesije«, pred katerim bi se po pravici lahko vsakdo poklonil. Vtis je torej dober; vendar meni marsikdo, ki je Consortium Musicum že slišal, da od njega lahko še precej pričakujemo. Upajmo prihodnjič in — kmalu.
Ada Markon
Marjan: »Veš, mami, da sem spravil v Markca ves krožnik špagetov!«
Mama: »Kako pa se ti je to posrečilo?«
Marjan: »Rekel sem mu, da so črvi.«
o
Znan pisatelj je bil vpoklican na orožne vaje. Narednik je vpisal njegovo ime in priimek, potem pa je vprašal:
»Si dovršil ljudsko šolo?«
»Sem. Tudi gimnazijo. Imam tri diplome.«
Narednik je leno prikimal, vzel pečatnik in udaril. Pod imenom je na prijavnnici pisalo: Zna pisati in brati.
o
»Le proč, fantek. Ali ne veš, da se je prepovedano kotaljkati po pločniku. In ograža promet.«
A fantek: »Oh kje pa! Kdaj ste pa še kje brali, da bi kdo koga s kotalj-kanjem povozil?«
za
dobro
voljo
»Kako pa naj vem, kdaj bo otrok dobil zobček,« vpraša mamica zdravnika.
»Dajte mu prst v usta in potipajte čeljust?«
Ko je videl ogorčeni gospejin o-braz, je brž uganil, da ima 'manijo čiščenja’, in dostavil:
»Ja seveda, prst morate prej prekuhati v vodi.«
Saško je prinesel račun za šipo, ki jo je razbil v šoli. Očka se je razburil: »Bedak, kaj si moral ravno šipo ciljati?«
Saško pa: »Vsi smo ciljali vanjo, pa sem jo samo jaz zadel!«
<»
»Ti, kaj nista bila tu dva mlina na veter?«
»Ja, sta bila, pa so enega podrli.«
»Zakaj pa?«
»Ker za oba ni bilo dovolj vetra.« <»
»Dobro gospodična. Samo še eno vprašanje, pa sva opravila. No, no bodite mirni, nimate se česa bati. Torej: vozite po cesti, nenadodoma vam od leve pridrvi avtomobil in švigne pred vami. Kaj boste napravili.«
»No vživite se v svoj položaj. Odprli boste okence in zavpili ...No?«
»Kaj boste zavpili: Vi... o...«
»Osel!«
»Tako je. Odlično. Naslednji!
BOGATA ZALOGA GOSPODINJSKIH, OKRASNIH IN NABOŽNIH PREDMETOV-LESTENCEV-SVETIH PODOB IN ROŽNIH VENCEV
Trg S. Gicvanni 1	— TRST — Tel. 35-019

trst - rossetti 14 - tel. 772151
Izšli so prvi avtorji PESNIŠKIH LISTOV v originalni opremi Klavdija Palčiča.
FILIP FISCHER TONE KUNTNER ACE MERMOLJA V kratkem še JANEZ MENART
Cena posamezne številke 500 lir.
Letna naročnina 8 listov 4000 lir.
Naročnikom v poklon umetniška zbirna škatlja.
tržaška knjigarna
TRST- Ulica Sv. Frančiška 20 - Telefon 61-792
RIM- Slovenski
„HOTEL BLED”
Lastnik Vinko LEVSTIK
ROMA - Via S. Croce in Gerusalemme 40 Tel. 777-102, 7564783
Blizu železniške postaje Direktna zveza z avtobusom št. 3
Domača kuhinja - Vse sobe s prhami
CENA 250.- LIR