Spisi D Poslovenjen i 1VILADINI Sl ZABAVO IN POUK, e' U V, zveze k Slagček. — Nema deklica . V NOVOMESTU 1883. Tiskal in založil J . Krajec, Posloveni l P. Florentln Hrovat <:+;(#• O V NOVOMESTTJ 1883 . Tiskal in -zalo2i1 Krajec. T. JaIoška grofinja je bila s svojimi otroci, mladi m grofičem in mladima groficama ravno na poti iz glavnega mesta na svoje posestvo v Za logu. V gozdu je zgrešil postilijon pravo pot. Ker je bila pot jako grudasta, stére se kolo . Grofica in otroci se zeló prestrašijo ; trepetaje strahú stopijo raz voz. Mater je še tem bolj skrbelo, ker je solnee že zahajalo . Mladima groficama je pa še večj i strah delala misel, da bode zvabiti treba še celo v gozdu prenočiti. Zaman se je trudil mladi grofič, da jzi ju potolažil. Tudi kočijaž je bil slabe volje, jezil se nad grudovo potjo, praskal za ušesi in ni si vedel pomagati . V tej zadregi priteče nek pastirček in reče : „Tu se lahko pomaga . Kakor se mi zdi, popravilo se bode kolo z malim trudom. V bližnej vasi poleg ceste je izvrsten kolar . Ta kolovozna pot, na katero je voznik zašel, drži ravno tje. Kolar bo pokvarjeno kolo kmali popravil . ” Deček se ozre okoli sebe ter veselo reče : ,,Tam-le leži drag ; ž njim se kočija lahko nekoliko podpré ter tako naprej spravi. Pot do vasi seveda je jako grda in skoraj uro dolga ; a ni je boljše , ni krajše, niti v to, niti v kako drugo vas . Pač pa je od tod dobre pol ure krajša, jako lepa in prijazna pešpot ; če milostiva gospoda želi, jej j o kaj rad pokažem. Gospe] je bila ponudba jako ljuba. Deček brzo skoči po drog. ,,Kolarjev je, pridene, ,,ki ima tukaj svoj les, katerega ie pretečeno zimo nasekal. Jako veselilo ga bode, da mu sedaj ne bod e treba samemu drogú nositi domov. Prav urno in spretno pomaga sedaj deček kočijažu privezati dro g z vrvijo h kočiji. Le počasi se je pomikala kočij a po grudaste] poti, kočijaž je pa stopal poleg konj. Grofovska obitelj jo je zavila na stransko pešpot, ki se je vila med zelenimi jelšami in cvetočim glogom poleg šumljajočega, bistrega potoka . Kar se oglaši slavec v bližnjem grmu ter zagostoli svojo prekrasno pesem, da odmeva po dobravi. Grofinja obstrmi, vséde se z mladima groficama na posekano bukev, da bi poslušala krilatega pevca . Mladi grofič, ki je imel kakih šestnajst let, naslóni se nekoliko proč na brezo, sto ječo ob poti Po okolici je bilo vse tiho in mirno ; le večerni vetrec je ljubko šumljal z listjem p o drevji, in bistri potok po kamenji. Z radostnim srcem so poslušali mati in otroci srce topeče glasove drobnega pevca. Ko slavec obmolkne reče grofinja : „Sto goldinarjev bi rada dala, da bi imela ptiča na vrt u poleg grajščine V mestu sem sicer slišala že mnog o slavcev, a tukaj na planem, v sarnotnej dobravi, ko je vse tiho in mirno — v mraku, ko postaj a luna vedno svetlejša in se prikazuje na jasnem nebu jedna zvezda za drugo, razlega se prijetn o slavčevo petje brez primere lepše, in človeku se kar srce širi. Istinato} rada bi dala sto goldinarjev, da bi le zamogla poslušati prijetne spomladansk e večere krilatega pevca v malem gaji na vrtu . " „No”, reče deček na pol glasno, stoječ pole g mladega grofiča, .ta denar se pa kaj lahko zasluži." Grofič namigne dečku, naj molči, ker se je slavec zopet oglasil. Ko drobni pevec zopet obmolkne, vstala je grofinja s hčerama, da bi šla proti vasi. Med potoma je grofič nekoliko zaostal z dečkom, ter se razgovarj al ž njim. „0 slavci v kletki”, reče, „se tti ni govorilo. Moja mati so le želeli, naj bi na našem lepe m vrtu, polnem lepega in senčnatega grmovja slišal i prepevati drobnega pevca, ki bi til v grmovji gnezdil, vračal se sleherno pomlad in prepeva l svojo pesem . ” „Znam to”, zavrne deček . „Saj tudi ne bi vjel krilatega pevca, da bi ga zaprli v kletko” . Potem poizveduje, kakov je vrt in reče : „Mislim, da s e mi posreči prenesti slavca z gnjezdom vred na vrt. Dobro vem, kako mi je to storiti. Podučil me je nek mož, ki je tú že marsikakega slavca vjel . Če ne že ta teden, gotovo pa bode prihodnji teden pel slavec na vrtu, da bode odmevalo po cele j okolici . ” Grofič obstoji, ter opazuje dečka. Deček je imel bistre, svetle črne oči ; lica je bil rodečega xn polnega, in njegovi rumenkasti lasje so mu vi seli do ram ; sem ter tje pa tudi moleli iz raztrganega slamnika. „Kaj pa bi ti z denarjem?” popraša ga grofič . ,,O, reče deček, ,,ta denar bi mi pomagal iz revščine in zadrege ! Glejte, milostivi gospod'', pripoveduje, „moj oče so ubog dninar in vedno bolehaj o ; sedaj so pa še celó nevarno zboleli . Ravno sem na poti, da jih obiščem in jim nekoliko po strežem ; kajti moja dobra mati so mi že pre d dvema letoma vmrli. Moj gospodar, pri katerem slu žim za pastirja, privolil mi je, da smem nekaj dni pri očetu ostati Ne daleč od tod, tam-le v gozdu ima svojo hišo. Pasem mu drobnico S tem si le malo prislužim, in očetu je malo več pomagano nego Ii to, da jim ni treba še meni skrbeti za hrano in obleko ; dati jim zamorem le malo . Kedar se- dim pri čedi v gozdu, čestokrat sam pri sebi premišlj uj em, da je to opravilo le nekako postopanje. Pač bi se lahko z boljšim ukvarjal, mislim si čestokrat, ter ne tratil drazega časa svoje mladosti. Kedar sem čisto sam pri čedi, prosim čestokrat s solznimi očmi ljubega Boga, naj bi mi p .ruagal, da postanem kedaj pošten in delaven mož Neizrečen o rad bi se učil kakega rokodelstva ; najbolje me pa še veseli kolarstvo. Istinito je lepo, če se izdela tako lepa kočija, kakoršna je vaša, iz lesa, ki s e tu v gozdu poseka. Tudi sem že večkrat o tej zadevi govoril s kolarjeri, ki bode popravil kolo pri vašej kočiji. A pod petdesetimi goldinarji me n e sprejme za kolarskega učenca. Tudi mi je rekel, da si moram poprej boljšo obleko omisliti ter preskrbeti s perilom ; kajti v takej obleki, v kakoršnej 9 me tu vidite stati, noče me sprejeti mojster, ki j e prav reden mož. Treba bi bilo za obleko tud i kakih petdeset goldinarjev . Stalo bi toraj vse kakih sto goldinarjev, in tolike svote moj oče ne premorejo. Čie bi prodali tudi vse svoje imetje, ne bi spravili sto goldinarjev skupaj . „Ubogi revež”, reče grofič ganjen, „nikar n e žaluj ! Če si resnico govoril, hočem ti pomagati . Ce mi prineseš od gospoda župnika spričevalo, da si se vedno lepo vedel, in če te kolar istinito hoč e sprejeti, dal ti bodem jaz denar za učnino . Teh petdeset goldinarjev prejmeš, kakor hitro se bod e slavec oglasil prvikrat na vrtu. Drugih petdeset goldinarjev se bode tudi že kako dobilo. Samo živa duša ne sme ničesar zvedeti o tem, kar nameravava s, slavcem dotlej, da prične slavec pet i na vrtu, in se spolni materina želja. Rad bi jih s tem veseljem iznenadil .” Ko je prišla grofovska obitelj iz gozda, čul se je že zostilijonov rog v znamnje, da je kolo popravljeno in vse pripravljeno na odhod. Bilo je komaj še kaka dva streljaja do čedne vasice Kolar je brzo popravil kolo, da j e bilo zopet za rabo. Grofič pokliče mojstra na stran ter ga na tihe m popraša o dečku. Kolar potrdi, kar je deček govoril. „Kaj rad bi ga sprejel v poduk”, reče mojster, „a za manjšo svoto ga ne morem. Saj sem že tako zahteval tako malo, kar mi je bilo pri mojih okolščinah le mogoče . ” Potem plača grofinja, kar je kolar zahteval za popravo kolesa, podarila uljudnemu dečku prece j novcev ter se usedla z gospicama na voz. Na tihem pové grofič še dečku ime gradú, k i je bil tri ure hoda daleč ; reče mu, naj se, prisedš i tje, oglasi pri vrtniku, ki ga bode prijazno sprejel . Potem se vsede tudi grofič poleg matere in sestric v kočijo. Kočijaž veselo zatrobi v rog, požene konje in naglo izgine kočija v nočni temini . II . Ivan Bistrič, — tako je bilo ime dečku, zdirjal je sedaj hitro k svojemu bolnemu očetu, če tudi je bilo že precej pozno v noč . imel je še dobre dve uri pota. Neizmerno je bilo njegovo veselje, ko je prišel k očetu ter videl, da jim je ž e nekoliko odleglo, in da so iz nevarnosti. Izroči bolnemu očetu novce, katere mu je podarila grofinja. Drugo jutro je pa šel v bližnji trg, da za bolnika potrebnih reči nakupi. Prinesel je belega kruha, steklenico dobrega vina in mesa, katereg a je precej pristavil k ognju, da pripravi bolnemu očetu dobro juho . Ko je po hišici vse pospravil, šel je v gozd na oni kraj, kjer je pel včeraj slavec tako lepo . Dobro je znal, kje ima drobni pevec svoje gnjezdo. V sredi gostega senčnatega grmovja je stala stara, žvamborasta vrba. Blizu tal pri deblu je bilo gnjezdo . Bilo je spleteno iz vitkih koreninic in travnih bilk, zunaj pokrito z listjem in mahovjem, znotraj pa z dlako in perjem mehko postlano. Ko je našel gnjezdo, bilo je v njem pet sivozelenkastih, temnoprogastih jajčic. Ko sedaj pogleda v gnjezdo, vidi na svojo radost pet izvaljenih, golih mla dičev. Brez obotavljanja se napoti proti Zalogu, da poišče pripraven kraj, kamor bode gnjezdo prenesel. Našel je prav primeren prostor. Se tisti dan se mu je posrečilo, da je vjel samca in samico. Sedaj vzame gnjezdo z mladiči, dene ga v majhno kletko , v katero zapre tudi vjeta slavca . Sedaj se brez odloga poda na pot proti Zalogu. Solnce je bil o že v zatonu. Ko je prišel s ptiči v grajščino, oglasi se vrtniku, kakor mu je bil naročil grofič . Vrtnik ga je prijazno sprejel in dobro pogostil . Poleg poslopja je bil prijeten gaj ; rastli so košati dobi, z mahom obraščene bukve, otožne jelše in belokožne breze; ob potu so bile zasajene akacije in belolistnati topoli. Snažne, z belim peskom posute stezice so se vile med senčnatim grmovje m po gaji na vse strani semtertje. Ob potu je bila semtertje tudi kaka z , mahom obraščena klop, i n poleg preprosta miza. V sredi gaja je bil prostor za razne cvetlice, obrobljen z grmovjem najlepši h raznovrstnih vrtnic. Konci gozdiča med skalovjem in pod košatim, senčnatim drevjem je stala lesena kočica, obraščena z bršljanom in mahom . Poleg hišice je bila majhna starikasta kapelica . Po MUnjem skalovji se je penil potok, ki je ljubko šumljal poleg kočice. Sumeči potok je ta samotni kraj še prijetnejši delal. V tej hišici je v prostih urah najraje sedela grofinja. Redar so bili otroci v učilnici, zahajala je najraje sem, ter tu pletla, vezla ali pa čitala iz kake knjige. Jeden streljaj od kočice, onkraj potoka je rastla med gostim grmov 12 jem stara viba, ki je bila zeló jednaka ončj, pole g katere je bilo poprej slavčevo gnezdo. Ivan si j e drevo dobro zapomnil in tudi vse tako vravnal , kakor se mu je zdelo primerno . Po novi je šel tje, in ker je mesec lepo svetil, postavil je gnezd o na odločeni prostor ter izpustil stara slavca. Grofič, ki je dečka spremljal, opazoval ga je radovedno ter hvalil njegovo spretnost . Drugo jutro je gel Ivan na vse zgodaj tje, skril se v grmovje ter poslušal, če bota stara krmila mladiče. Mladiči so pričeli v gnezdu čivkati o d lakote ter stare klicati ; ni bilo dolgo, — stara priletita k gnezdu in jim prineseta hrane . Neizrečeno je bil deček vesel. „Vse je dobljeno”, reče sam pri sebi, in hiti proti gradu, da naznani to veselo vest grofiču. „Čez nekoliko dni prične slavec gotovo peti”, zagotavlja gospodiča . „Vrlo dobro”, zavrne grofič, „in novci so tud i že pripravljeni. Ostani toliko časa tukaj , potem vzameg denar lahko precej s seboj” . Mladi grofič je razodel svojima sestricama skrivnost, da hoče mater na njih rojstveni dan iznenaditi s slavčevim petjem. Vsi trije sa potem od svojih prihranjenih novcev zložili potrebno svot o skupaj . III s Čez dva dni je grofinja obhajala svoj rojstveni dan. Solnce je krasno vzhajalo; nebo je bilo jasno, kakor ribje oko. Na vse zgodaj je šel grofič v 13 vrtno hišico ; — in glej! krasno se je razlegalo slavčevo petje po jutranji tihoti . pez dan se je zbralo mnogo gostov v gradu. Ko so proti večeru gostje odšli, reče grofinja svojim otrokom : »Po tolikem dnevnem šumu hočemo se sedaj vsaj jedno uro veseliti v tihe] samoti" . Šla je s svojimi otroci na vrt. Bil je prelep pomladanski večer. „Danes bi pač lahko v vrtnej hiški večerjali, tam je vendar tako prijazno”, reče grofič. Grofinja jo šla tje. Sedli so po slamnatih stolih okoli okrogle mize pod košato lipo, ki j e stala pred vrtno `hišico. Mesec je svetil zkozi lipov e veje, delal v ljubko šumečem potoku majhne bli ščeče zvezdice, na pol razsvetljeval hišico in pole g stoječo kapelico in odseval svoje žarke na sreber nej mizni posodi . Raznovrstne cvetlice so napolno vale s prijetnZi vonjavo zrak . „Sedaj še le sexn prav srečna in vesela”, reče grofinja. „Kaj je šumeče veselje med dnevom proti tej blaženej večernej uti! Kaj naša krasna dvorana proti tej naravnej lepoti, ki nas tukaj oh-. daj a. Kako prazen se mi pač vidi šum jeden z drugiro. govorečih ljudi o praznih rečeh v primiri z zaupljivimi, modrimi pogovori” . Otroci so še jedenkrat ponovili svoja voščil,. „Podite le vedno pridni in dobri, ljubi otroci! ” reče grofinja ; ,,potem nimam druge želje več na zemlji; sem najsrečnejša mati. Naglo mine čas ; le krepost in pobožnost ostane. Vsaki večer pov zdignite svojega duha k Bogu, če tudi vam b o treba dan med šumečim veseljem preživeti. Take tihe večere je Bog bližji našemu srcu" . Po teh besedah grofinja obmolkne ; tudi otroci so molčali ; nastala je praznična tihota ginjenih src . O tem trenutku se nenadoma oglasi slavec , in zagostoli svojo srce topečo pesem. Grofinja obstrmi, tiho posluša, dokler ptič ne obmolkne . „Zahvaljujem se vam za vašo ljubezen, ljubi otroci” , reče sedaj ; „a drobnega pevca ne bi bili smeli zapreti v kletko. To je neusmiljeno. Dovolj je, da ste mi pokazali svojo ljubezen ; sedaj ga pa zopet izpustite, naj vživa ljubo prostost! ” „Saj je prost”, odgovori grofič. „Tam le v grmovji pod vrbo sedi. Ze se je vgnjezdil v gaji, počuti se dobro, kakor bi bil vedno tukaj, in mi- slim, da se bode stehrno spomlad zopet vrnile. „Kako je to mogoče ? popraša grofinja. „Saj se najstarejši ljudje ne spominjajo, da bi bili tukaj kedaj slišali slavca” . „Draga mati”, reče Dragotin, „čestokrat st e že izrazili željo, naj bi slavec s svojim pet-je m oživljal ta tolikanj vam priljubljeni prostor . Oni ubogi deček, ki nam je onikrat v gozdu pomagal iz zadrege, pripomogel je tudi, da se je vaša želj a izpolnila” . Sedaj pripoveduje grofič celi dogodek in opomni, da je grofinja v gozdu rekla : „Sto goldinarjev bi rada dala, ko bi imela ptiča v gaji poleg graj ščine” ; kako si je deček zapomnil te besede in njeno željo izpolnil. „Pač ne bodete hudi”, pridéne, ,,da smo petdeset goldinarjev za to obrnili. Tudi za toliko zlatov, bi se ne zmenili, da vam le veselje napra. .. 15 vimo. Seveda bi bil deček to tudi ceneje storil ; a mislili smo si : češ, naj bi nam deček tudi ne bil te ljubavi storil, vendar zasluži, da mu storim o to dobroto. Pomagano mu bode za celo njegovo življenje in zvabiti podlaga njegovej prihodnej sreč i in blagostanju. Zvabiti nas bode še blagoslovljal ter se hvaležno spominjal kot srečen in imovit mož , ko bodo naga trupla že zdavnaj trohnela v hladnej zemlji" . „Kaj blago in lepo je to”, reče grofinj a vsa ginjena. ,,Kakor me je tudi z radostjo napolnilo, ko sem slišala tu drobnega tiča prvikrat prepevati in pa razveselila vaša otročja ljubezen : dela mi še neizmerno večje veselje prepričanje, da imate tako blago srce, ki je, pripravljeno podariti revežu oni denar, katerega ste prejeli za svoje razveseljevanje, da bi le druge razveselili. Vaša mati za vami tudi ne bode zaostala. Saj take godovne dneve ne moremo lepše godovati nego li s tem, da revnim pomagamo. Tudi se ne moremo našemu največjemu dobrotniku v nebesih lepše zahvaliti z a dobrote, katere nam skazuje . Naj dopadlj ivej ša zahvala mu je, če reveže osrečujemo. Vendar pa bi se le rada prepričala, če se bode denar tudi prav porabili. ,,Ne more se bolje «, zavrne sin, in omeni tudi to, kar je govoril s kolarjem, ki je popravi l strto kolo. ,,Da bi se pa o tej zadevi še bolje po učil, pisal sem gospodu župniku one župnije, kjer se je deček porodil, ter ga poprosil, naj mi blagovoli sporočiti, kar vé o dečku . Postrežljivi gospod župnik mi je precej odgovoril . Tu le je njegov list. Le slušajte ! Častiti gospod piše takole „Blagorodni gospod grofič ! Večjega dela usmiljenj a ne morete storiti, nego da pripomorete, da se Ivan Bistrič izuči kakega rokodelstva. Deček je bistre glave in redkih zmožnosti . Kar se spominjam, ni sem imel bolj nadarjenega učenca ; tudi njegovo srce je blago in nepokvarjeno. Vedno sem si mislil, kako dobro bi bilo, da bi šel na višje šole . V ljudskej šoli tu se je naučil jako dobro brati, pisati in številih ; to ga tudi jako veseli . Ali to bi veljalo mnogo novcev, katerih pa nima. Razun tega ga pa prav za prav tudi ravno ne veseli . Vedno sedeti in učiti se, rekel mi je, mu ne dopada ; srčno pa hrepeni po priliki, da bi se zam .ogel učiti kakega rokodelstva, ki sicer tudi zahtev a bister um, pri tem se pa tudi z rokami in nogam i gibati mora. Naj raje bi bil kolar. Tega mnenj a sem tudi jaz. Le na to še opozorim, da je kolar v našej vasi izvrsten delavec, kreposten in pošte n mož. Pomagajte toraj nadarjenemu dečku, da se izuči pri njem kolarstva. Gotovo vam bo ljubi Bog to delo usmiljenja že na tem, pa tudi onem svetu obilno poplačal . Saj veli naš odrešenik sam : „Kdor kakega otroka v njegovem imenu sprejme , ta njega sprejme”. Tako se glasi župnikov list ; mislim, da ne bodemo denarja zavrgli”. „Prav toraj”, reče grofinja : „tudi jaz bodem pridjala petdeset goldinarjev k denarji, ki ste g a zložili, da bode znašala svota sto goldinarjev. Ko prinese deček denar svojemu revnemu očetu, ne bode ga gotovo nič manj razveselil, kakor ste v i mene razveselili s slavčevim petjem in še bolj z vašim blagim usmiljenim srcem”, 17 „Neizmerno mnogo nedolžnega veselja nam narava ponuja”, nadaljuje grofinja, vsa prevzet a blagih srčnih občutkov. „Ta trenutek se razveseljujejo tú na vrtu vsi naši čuti. Svetloba blede lune , katero košata senčnata lipa še bolj povzdiguje ; krasno petje drobnega ptiča v nočnej tihoti, odmevajoč ob bližnjem skalovj i ; prijetna vonjava vrtnic in drugih cvetlic, večerni hlad po soparnem dnevi ; mleko in jagode tukaj : o, ne mogla bi me bolj razveseljevati še tako umetna razsvetljava in umetni ognji, še tako lepa godba ali umetne vonjave niti bogato obložena kraljeva miza . ” „Mojo radost pri tej malej, priprostej večerji 29.i povišuje š misel, da so mi jo pripravili moji ljubi otroci in pa ljubeznjivi Oče tam gori v nebesih. Vsako nedolžno veselje pa je še tem slaje, če nosimo v svojem srci prepričanje, da smo dobr o storili in smo si le dobrega in blagega v svesti. Neskončno večje pa je še, če spoznamo in tudi hvaležnega srca čutimo, da, nam ga pripravlja naš ljubeznjivi nebeški Oče in če srno si svesti, da z dopadaj enj em gleda na nas .” ,,Ozre se proti nebu in solze jej stopijo v oči . „Tam gori v nebesih”, reče, ,,pri ljubem Bogu, j e še neskončno lepše in bolje, nego tu na zemlji . Tam gori pri Bogu, upam, je tudi moj nepozabljivi, prezgodaj umrli soprog, vaš ljubi oče . Oj, od onega trenutka, ko ga je Bog k sebi poklical, ste mi vi, moji dragi otroci, moje jedino, moje naj večje veselje na svetu. Moja jedina želja, moje naj,slajše upanje pa je, da ostanete vedno blagi in krepostni, in da se zopet snidemo vsi jedenkraty nebesih.' Krištof xnia. 2 IvT Drugo jutro pokliče grofič dečka k sebi, ter mu našteje sto belosvetlih srebrnih goldinarjev . Dobri deček se prisrčno zahvali grofiču, ter hiti neizrečeno vesel z denarjem domov . Ko je prišel do revne koče, zapazi skozi malo okence in pa po dimu, ki se je vzdigoval iz dimnika, da očeta n i v sobi, ampak si v kuhinji pripravljajo pičlo kosilce . Skrivaj se splazi v sobo in razloži svetle Srebrnjak e v dolgih vrstah po mizi. Ko stopijo oče skozi vrata, držeč v jednej roki skledico mlečnatega močnika, v drugej pa skledico ravno skuhanega krompirja, kar obstrete, videč, toliko aarebrnj akov na mizi ležati . Ostro pogledajo sinčeka in mu rekó resno : „Dečko, pač nisi denarja ukradel ? ” „Kaj še!” zavrne Ivan. „Droben ptiček, ki je v gojzdu neizrečeno lepo pel, pridobil mi ga je , ali bolje rečeno : Bog nam je po drobnem ptičku pomagal.” „Kako bi le bilo to mogoče?” rečejo oče resno. „Govori ! V kljunu ti pač gotovo ni ptič denarja prinesel?” „To ravno ne”, odgovori Ivan ; „a pregovor veli : Pomagaj si sam, in Bog ti bo tudi pomagal. Če mi storimo svoje, bode tudi Bog svoje storil . ” Potem pove Ivan očetu prav obširno celi dogodek, kako si je prislužil denar. Uče ga pazljivo poslušajo, in ko konča, rekó veselega obraza : „0 ljubi Bog, kako dobrotljiv in dober si nam. ! Kako čudna 19 so tvoja pota! Poslužiš se najmanjše stvari, drob nega ptička, da osrečiš ljudi . Celo svoje življenj e ti hočemo za to hvaležni biti in poveličevati tvoj e usmiljenje ." Sedaj je bilo staremu, jako veselemu očet u naj prve na skrbi, da omisli svojemu dragemu Ivanu potrebne obleke. Krojač, čevljar in šivelja so imeli dovolj posla Ivan je hodil česče gledat , kako se obleka izdeljuje, ter vedno priganjal, da bi bila popreje dodelana. Od nog do glave na novo lepo oblečenega peljejo oče h kolarji, plačaj o učnino, katero je zahteval, in Ivan je postal rokodelčič. Čez tri leta je bil že ravno tako spreten kolar kakor njegov mojster. Ko se je izučil, hotel je iti na ptuje, da se š e bolje izuči v kolarskem rokodelstvu . Preden je odpotoval, šel je še v Zalog, da se grofovskej obitelji še jedenkrat zahvali za dobroto, katero mu j e skazala, ter tudi pokaže, da se denar ni slab o obrnil. Prišedši tja, oglasi se najprvo staremu vrtniku, kateremu se je bil že kot deček jako prikupil ; ta ga sprejme preprij azno, častita mu, in oglas i milostivej gospodi. Grofinja naroči vrtniku, naj vrli mladeneč precej vstopi. Mladeneč pokaže svoje z lepimi črkami na prgamen pisano spričevalo . Bilo jo jako dobro. Vsi so hvalili mladega rokodelčiča zaradi dobrega spričevala . Mladi grofič pa še reče : ,,Kar se tiče spričevala, bodi si gledé pridnosti, spret . osti in nravnosti, je vse v redu, da si niti bolj e želeti ne moremo . Ali kako je z opravo na pot ? Mislim, da je še marsičesa treba . Hočemo mladega 20 popotnega rokodelčiča o tej stvari nekoliko izprašati . — Poprašovali so ga po tej in oni stvari, in našli, da mu manjka še mnogo reči. „Nič ne dé ", pristavi grofič. „Tudi njegova obleka in vnajnost mora biti v soglasji z njegovim blagim srcem. Hočemo mu omisliti dobro, toplo zimsko suknjo, še jedne čevlje in lep, trden rončič ". Zlasti pa mu je tre ia še več belega perila”, pristavite grofici. Preračuni se precej potrebna svota. Mati in otroci zložé svoje doneske, in nabralo se je toliko denarja, da mu je ostalo še nekaj za popotnico . „Dobro!” reče grofinja ; „nič se ne sme le na pol storiti ; drevesce, ki smo ga zasadili, mora s e tudi pridno zalivati, da ne usahne. Kedar se bodeš, dragi Ivan, preskrbel z vsem. potrebnim, kar potrebuješ za pot, pridi še jedenkrat sem, da se nam pokažeš. Ker je bila grofinja prepričana, da zna mladenič vsako reč dobro kupiti, izročil a mu j e nabrane novce. Preden je minulo osem dni, prišel je Ivan v grad v čisto navoj potnej obleki, z lepim novi m rončičem na hrbtu in s potno palico v roki. Gospa grofinja ga je pred odhodem prav z materinsko ljubeznijo opominjala, ter mu dala marsikak le p nauk na pot. „Ostani vedno tak, kakor si bil d o sedaj”, rekla je. ,,Pred vsem ostani kreposten in bogaboječ ; imej vedno Boga pred očmi ! Njegov e svete zapovedi imej vedno v srci zapisane ; ne prelomi jih tudi v najmanjšej reči! Hodi vsako nedeljo in praznik k očitnej službi božj ej, in posl&;'3,j božjo besedo pazno in pobožno. Ne opuščaj svoje vsakdanje molitve ; vsako jutro povzdigni svoje oči 21 k Bogu, ravno tako zvečer, preden greš počivat ! Pri svojem delu in med potjo spominjaj se čestokrat na Boga ! Vsakega svojega mojstra spoštuj kot očeta, gospodinjo pa kot svojo mater, in otroke kot svoje brate in sestre : potenc bodo tudi teb e imeli kot domačega otroka. V hiši pa, kjer ni kreposti in nravnosti, ne ostani ; vzemi svojo potno palico in idi dalje ! Ogibaj se slabih druščin in tovarišev ; bodi proti slehernemu prijazen in postrežljiv, a ne prezaupljiv ! Varuj se igre in pijančevanj a , in ne delaj znanja, če nimaš upanja, da se korali oženiš. V vseh stiskah in potrebah pa se zateci k Bogu, po izreku kralja Davida . Izroči Gospodu svoja pota in zaupaj vanj ; vse bode prav obrnil. — Sedaj pa z Bogom ; tvoj angel] varuh naj te spremlja na vseh tvojih potih! " Mladega rokodelčiča oblij o solze ; ihté se zahvali še jedenkrat blagej obitelji iz celega srca, ter obljubi, da bode zvesto spolnoval vse naúke . V. Mladi grofič Dragotin, ki je bil tako usmiljen do revnih in poln ott očj e ljubezni do svoje matere , ljubil je tudi nad vse svojo domovino. Že dolgo je tlela v njegovem srci želja, da bi se vdeležil vojske, katero je imela stiskana Avstrija s Francosko. Na tihem se je vadil v potrebnih vojaških vednostih, rad občeval s častniki, ki so se čestokrat čudili njegovej vednosti. Slednjič razodéne svojo željo materi. To grofinjo jako osúpne . A ker 22 je njeno srce ravno tako gorko bilo za domovino , privolila je s solzami v očeh, da sme stopiti med avstrijske brambovce. „Idi tedaj, moj ljubi sin”, reče mu; „bojuj se hrabro za svojo domovino in Bog naj te spremlja ! Njegovemu varstvu te izročim ; on naj te nepokvarjenega in s slavo ovenčaneg a zopet pripelje nazaj v moje naročje!' Zaloški grofič Dragotin se je pridružil avstrijskim brambovcem. Bojeval se je v več bitvah prav hrabro s Francozi in postal častnik . A sedaj se okoliščine spremené. Polk, v katerem je službo val, moral se je pridružiti mogočnej franeoskej armadi, ki je šla na Rusko . Ze na poti proti Moskvi je zgubila armada zaradi težavnega pota in po manjkanja živeža mnogo tisoč mož. Po neizrekljivih prestanite težavah, mnogih krvavih bojih i n krvajej bitvi pri Borodinu se je bližala vojska mogočnej ruskej prestoliei, Moskvi. Bilo jo je veličastno videti z mnogobrojnimi palačami, pozlačenim i kupljami cerkva, tri sto proti nebu kipečimi zvoniki in krasnim kremlinom, staro palačo iruski h varov. Grofič je menil in ž njim tudi vsak vojak, da se bode tu v ruskej prestolici , počil od težavnega pota, in dobil v obilnosti potrebnega živeža, da se bode zamogel zopet jedenkrat vsaj do sitega najesti. A varali so se. Prebivalci so mesto zapustili. Po celem mestu je vladal grobni mir. Ceste in ulice so bile prazne ; po krasnih .palačah in hišah ni bilo najti žive duše. Okoli polunoči je nastal oni strašni požar, ki je trajal več dni, postal jednak gorečemu morju, in opepelil skoraj vs o mogočno in prelepo mesto. Vojska se je zaorala vrniti. Nazaj grede, je toliko tisoč hrabrih vojakov našlo strašno smrt v snegu in ledu, ali pa s o morali umreti lakote in žeje . Jedno samo noč j e zmrznilo nad trideset tisoč konj . Tudi pri Dragotinovem polku poginili so vsi konji. Peš je moral hoditi po debelem snegu, čez visoke zamete, č e je tudi strašno medlo in burja brila. Hodili so po več ur hoda, in ni bilo videti kake koče. In če so sem ter tje tudi v daljavi zapazili kako koč o in se veselili, da bodo vsaj prišli pod streho, ogrel i si nekoliko premrle ude, in dobili grižlj ej kruha, našli so bivališče na pol podrto, brez ljudi in živeža, brez vrat in oken, in mrzla burja je bril a skozi vrata in okna. Večinoma pa so bile hiše požgane. Marsikatero noč so morali na pol zmerznjeni in utrujeni vojaki prebiti v snegu pod milim nebom. Pomanjkanje živeža je bilo vedno huje . Grofič jc izdal vse svoje novce za suhi kruh ; in nazadnje ni bilo ni za denar celega sveta dobit i košček kruha Niso imeli druzega živeža, neg o meso ob cesti ležečih ceknenjih konj . Potresli so ga s. smodnikom ter pekli pri ognji . Topovi in vozovi s smodnikom so zaznamo vali cesto, po katerej je večji del armade že odšel . Na obeh straneh ob cesti pa so ležali zmrznjeni vojaki, katere je pokrival sneg z belo odejo, kakor mrtvaškim ;plajščem ; tu je molela glava, ta m roka ali noga unesrečenega iz snega . Tudi mnogo .grofičevih tovarišev je zmrznilo in ostalo v snegu ; drugi pa so se razkropili na vse strani Veljal o je : ,,Reši se, kdor se more . " Tudi Dragotin je bil jako utrujen, in le z naj večjo silo se je še pomikal dalje . Že na poti proti 24 Moskvi je moral pustiti svojega strežaja v Vilni, ker j e bil nevarno zbolel ; izbral si je za strežaja druzega mladega vojaka, ki je bil tudi blizo Zaloga doma. Zval se je Jurij Hostnik ; bil jao zvesta, poštena duša, kakoršna se le redko pod solncem nahaja . Jako utrujeni Dragotin reče svojemu strežaju : „Jurij, glej da se rešiš ! Jaz se le še počasi zamorem premikati, čutim, da bodem kmali obnemogel” . A zvesti sluga zavrne : „Jaz vas ne zapustim. Z vami hočem živeti ali pa umreti .” Nagloma pridirjajo kozaki na svojih malih, brzih konjih, oboroženi z dolgimi sulicami . Grofič in sluga priporočita svoji duši Bogu, misleč, da bode sedaj po njih. Pa osorni, bradati kozaki so se zadovoljili, da so grofiču vzeli plajšč, ki ga j e do sedaj saj še nekoliko varoval mraza, in pa zlati križee na prsih, ter zdirjajo dalje, narij aj oč s e boljšega plena. Sedaj ponudi Jurij svoj topel plajšč grofiču. Grofič ga noče sprejeti; a sluga le sili in reče: „Le vzemite plai šč; jaz sem bolj vajen mraza nego vij`, ter ga ogrne s svojim plajščem. Med tem se je Jurij kmali preskrbel z drugim, katerega je vzel zmrznenemu vojaku, ki se je zama n vanj zavil. „Nemogoče je, reče sedaj grofič svojemu slugi, „da bi po tej cesti varno prišla v mesto Smolensk , kakor se nama je obetalo . Morava jo kreniti p o kakej stranskej poti, bodi si že na desno, ali p a na levo, Morda vendar le prideva k dobrosrčni m in usmiljenim ljudem, ki se naju bodo usmilili in pod streho sprejeli.” Zavijeta jo po stranskej pot i in na veliko radost zapazita čez nekoliko časa ne 25 kaj lesenih koč, iz katerih se je kadilo. Ker ju prebivalci po obleki spoznajo, da sta sovražna vojaka, niso ju hoteli sprejeti pod streho. Z grdimi besedami ju odpravijo iz hiš. Le nek poljski žid stopi k njima ter ju prijazno pozdravi in ogovori. Nista ga razumela. Žid, ki je držal pod pazduh o hleb kruha, v roei pa s slamo ovito steklenico žganja, kazal je na zlato verižico grofičevo, katero kozaki v naglici niso bili zapazili, in zopet na svo j hleb kruha in steklenico žganja . Grofič pokaže žid u svojo zlato uro z verižico, ter mu da z znamnje m razumeti, da mu mora še nekaj novcev po vr h dati. Ali žid zmaje z glavo, ter hoče dalje iti ; in tako je dal grofič svojo zlato uro in verižico židu za hleb kruha in steklenico žganja. Vsede se na kamen ob cesti, odreže kos kruha in poda strežaju. „Pač drag je ta košček”, meni Jurij ; „ura je stala pač nad petdeset goldinarjev . ” ,,Dragi Jurij u , zavrne grofič, ,,kruh nama j e potrebnejši nego zlato ; zahvaliva se Bogu, da sva ga še dobila ! u Ko sta se s kruhom in žganjem nekoliko po krepčala in lačni želodec potolažila, odrinila st a jo zopet dalje. Jako ugodno je bilo za nju, da so bili zmerznjeni potoki in močvirja ; nič ju ni zadrževalo po praznem, močvirnatem kraji. Prišla sta do gostega smrekovega gojzda, ki ju je saj nekoliko varoval burje in metenj a . V gojzdu sta našla prostorček brez snega. Jurij poskuša zakuriti, pa se mu ne posreči. Imel je sicer pri sebi gobo, kresalo in kamen, pa ni našel dovolj suhega dračja. Tresoč se mraza sta sedela 26 na zmrznjenih tleh ; smreke nad njima so bile bele ivja. Na dolgo in široko ni bilo žive duše videti niti slišati, le krokanje krokarjev je odmevalo po tihem gojzdu. Britko je bilo grofiču, ko se je spominjal v tej samoti svoje matere in sestric, kako zadovoljilo je &stokrat ž njimi sedel v gaj i poleg gradil, ter poslušal krasno petje drobnega slavca. „Pač ne ve človek, kaj vse ga čaka še na svetu”, zdihnil je. „Kedo bi si bil mislil, da bodem kedaj v tej strašnej puščavi v ledu in snegu premiral ?” Potem pa jc tiho molil in prosil Bog a takole : „O, ljubi nebeški oče, reši me iz te nevarnosti in pripeljaj me zopet v naročje moje mater e in k mojima sestricama ! ” Grofič ni mogel več prenašati hudega mraza ; huje MU je dél nego utrujenost. Skočil je po konci in šel dalje, da bi ga hoja saj nekoliko ogrela ; a kmali ni mogel ni stopinje več storiti ; kar zgrudil se je v sneg. Sedaj ga zadene na ramo zvesti sluga in nese ves božji dan kakor tudi naslednji . To je pa tudi zvestega slugo tako utrudilo, da n i mogel več dalje. Podplatje na čevljih so se strgali, in njegove ranjene noge so puščale krvave sle& za seboj po snegu. Sedaj reče grofič : »Jaz sem se dobro počil ; ne čutim se več trudnega . Sedaj hočem jaz tebe nesti, ljubi Jurij ." Ali Juriju to ni bilo nikakor po volji. „Ni več daleč do bližnje vasi”, reče ; „saj se že vidi zvonik. Tja pridete še lahko sami.; če bi pa mene nesli, zna biti ne bi nihče naju tje dospel. Tudi ni mnogo ležeče na tem, če mi je tudi tu umreti. Pustite me samega tu, in podvizajte se, da pridete srečno do vasi” . 27 grofič mu zavrne : „Nikakor ne ; ti si daroval svoje življenje zame . Če bi ne bil ostal pri meni, bil bi sedaj znabiti z armado že na varnem kraji, Ne obotavljaj se! Kar si rekel meni, rečem tudi jaz tebi : Skupaj hočeva živeti, ali pa umreti. ” Jurij se je še protivil. „To je preveč”, reč e ihté ; „ne pristoji ; ne morem! ” Sedaj je dejal resno grofič : „Le nikar ne delaj sitnosti, zaukažem ti”. S temi besedami ga je zgrabil, dél čez ramo ter ga nesel dalje. Prišla sta na vožnjo pot, ki je držala proti dvema hišama, ki ste stali ob poti. Potrkata na vrata pri prvej hiši. Otroci in mati pogledajo skozi okno. Spoznajo ju po obleki, da sta sovražna vojaka. Niso jima odprli vrat, niti jima podarili košček kruha skozi okno . Slišali so namreč, koliko kvase in nesreče je po deželi vzročila sovraba vojska, in da je — kakor so napčno menil i — požgala prelepo stolno mesto foskavo . Oba sta prosila z najginljivšimi besedami, naj se ju vendar za božjo voljo usmilijo ; ker ju pa ljudje niso dobro razumeli, ni jih ganila prošnja. Napotila sta se proti drugej hiši ; vrata !so bila odprta, in hoda sta vstopiti ; ali gospodar ju srdito zapodi ter jiina pred nosom zapré vrata. Žalostna se napotita dalje, nadjaje se, da dospeta srečno v bližnjo vas, ki je bila kake pol ure od tod. Ko sta hodila kake četrt ure, obnemore grofič . Hotel se je usesti na podrto drevo, pa zgrudil se je skoraj brez zavesti v sneg. Zdihnil je: „Če je božja volja, da tukaj izdihnem svojo dušo, naj se zgodi!” Potem poda svojo roko zvestemu Juriju in mu s solzami v očeh reče : ,Bodi zdrav, ljubi, zvest i prijatelj ; Bog naj ti poplača, kar si mi storil do brega. Če se ti posreči, da prideš še zdrav v svo j domači kraj Zalog, sporoči, moj poslednji pozdrav materi in sestricama!" VI . O tem trenutku se je pripeljal po cesti na seneh imeniten mož. Bil je lepe, vitke rasti, ogrnjen v dragoceno obleko s eobelinovo kožo zarobljeno i n opravljen po ruskej šegi. Videl je, ko se je zgru dil sovražni častnik v sneg, in poleg njega pokleknil njegov sluga. Hitro zaukaže peljati tja, stopi raz voz, in še &uje slednje grofičove besede . Razumel jih je dobro . Hitro stopi k nesrečnežema ter jima prijazno reče z nekoliko ruskim naglasom : ,,Bog vaju sprejmi., draga prijatelja! Idila z menoj ! Moja hiša vama je odprta! Z vama hočem delit i vse, kar le imam.' Brzo zaukaže sani zabrniti ter peljati nazaj v vas. Grofiču pomaga na voz in se vedo poleg njega ; slugi pa veli, naj sede poleg kopij aža, in odpeljejo se v vas proti njegovej hiši. V nekoliko minutah s* obstali pred hišo. Hišica pa ni bila tako lepa videti kakor sta si jo mislila . Bila je veliko slabeja, nego se pristoja tako imenitnemu gospodu. Tudi sobica, v katero ju je peljal, bila je navadna kmečka izba. Med tem je gospod prinesel čeden srebren samoval., ter skuhal na mizi ruski če, najboljše vrste. „Le pita ga”, reče prijazno ; „vaju bode pogrel. Med tem hočem pogledati, s čim vama zamorem še postreči . ” Šel je iz izbe, pa se kmali zopet vrnil . „o rala se že zadovoljiti”, reče. „Ni druzega, nego divjačina, od katere sem že jaz nekoliko odrezal ; bode že drugi pot na mizi ; vendar mislim, da bod e dobro dišala. Jaz sem že obedoval, ker se nisem nadjal danes tako dragih mi gostov.” Čez nekoliko časa prinese sluga velik kos jelenove pečenke na mizo, zraven postavi nekaj steklenic dobrega vina in tri lepo izdelane kozarce . Izstradana vojaka sta slastno jedla ; gospod ju je z vidnim dopadajenjem gledal, da jima tako dobr o diši. Ni ju hotel nadlegovati z raznimi vprašanji . Videl je, da se jima komaj ljubi govoriti, ker st a bila jako utrujena od pota in strahú. Prašal ju je le po imenu, domovini in' po polku, pri katere m sta služila. Potem je govoril ruski s svojim strežajem, zaukazal mu več reči, kakor se jima je dozdevalo, šel brzo ven, prišel čez nekoliko časa zopet nazaj, vsedel se k njima za mizo, natočil kozarce, in trčil ž njima, rekoč : „Bog živi vse hrabre vojake! Zagotovljam vama, da mi jako hudo d é žalostna osoda sovražnih vojakov — zlasti iz av trijskih dežel, če tudi sem ruski podložnik. Znam, da nam niso sovražni. Imamo le jednega sovražnika, mogočnega Napoleona, na čegar vsemogočno besedo je moralo toliko tisoč vojakov pridreti v našo deželo. ” Najedenkrat pa je zopet vstal in šel brzo iz sobe ; po njegovej hoji sem ter tje in glasnem zam 30 povedljivem govorjenji sta spoznala, da v hiši to in -uto zaukazuje in vreduje. Pod oknom je še vedno stal naprežen voz ; konji so nemirno stresali grivo, ropotali z kraguljčki in nepotrpežljivo s ko piti kopali sneg. Ko je gospodar zopet stopil v sobo, sta se popotnika že najedla in napila . »Sedaj pa, dragi moj častnik, vam hočem najprv o pokazati vašo spalnico ; kajti pred vsem vama je najbolj počitka treba." Peljal je grofiča v poslopije, skedenju podobno, pokazal mu na lestvico ter rekel : „Ni drugače, morate se že po lestvici potrudit.” Grofič zleze po lestvi in, pride v ozko ho- dike, ob jednej strani je bila nakopičena slama, ob drugej je bila navadna lesena stena. Prijazni gospodar pomakne nekaj rujavih nepostruženih desek na stran, odpre skrivna vrata in grofič" stopi — v nepričakavano lepo izbico. Stene so bile prevlečene z zelenim damastom, po njej so visele lep e podobe s pozlačenimi okviri . Ob jednej steni je stala mehka naslonjača, tudi prevlečena z zelenim damastom, ob drugej pa krasno izdelana pisna miz a z omaro, v katere] je bilo videti mnogo jako lep o vezanih knjig. V kotu pa je stala postelja, tako mehka in lepa, kakodno si le človek more želeti. Grofič obstrmi ter se ozira okoli sebe ; jako pa se prestraši, ko zagleda v velikem zrcalu svojo lastno podobo. Obličje mu je bilo bledo in suito, obleka pa raztrgana in zamazana. Na obrazi gostoljubnega gospodarja se je bralo usmiljenje ; vendar ne reče druzega nego to-le : »Kaj ne, sobica je precej v redu? Vsaj take niste pričakovali v tej hiši. Osta nite za sedaj tukaj in odpočite si od prestanega truda. Žal mi je, da moram precej odpotovati . Kličejo me silna opravila. Med tem časom pa bodem pustil svojega slugo tukaj, da vam bode stregel. Vse v hiši vam je na ponudbo ; le zapovedujte, kakor bi bili doma ! Tudi knjige tukaj-l e v omari vas bodo kratkočasile. Lov po okolici je tudi prijeten; kedar se vam bode zljubilo, iti na lov, spremljal vas bo sluga ; je kaj spreten lovce.' Grofič popraša, če je tú varen pred rilskimi vojaki. Bal se je namreč, da ne bi ga vjeli in v 'Sibirijo odtirali. „Zogotovim vas”, reče gospod, „da ste tukaj tako varni, kakor car v svojej palači. A tudi vi mi morate obljubiti, da ostanete tukaj dotlej, da pridem nazaj. Jaz bodem poiem skrbel, da pridete zdravi lin veseli v svojo domovino . Sedaj pa z Bogom! Morana iti vatna opravila zahtevajo ! Grofiča je prijaznost in usmiljeno sree neznanega gospoda jako iznenadila. „Istinito”, govoril je sam s seboj, — „kakor angel] iz nebes, tako nepričakovano je prišel ta neznani gospod, rešil me gotove smrti, — in ravno tako brzo izginil . Vidi se mi kakor sénj, da sem na jedenkrat prišel iz ledene puščave v to toplo sobico. Nerazumljivo je; malo manj nego čudež. ” Vendar je bil grofič preveč truden, da bi s e dalje ukvarjal s temi iD, jednakiini miselmi, ki s o mu rojile po glavi. ulegel se je v posteljo. Ker je že dalj časa sem moral spati na slami, zmrznjenej zemlji ali pa celo v snegu, prilegla se je neizrečeno dobro mehka postelja utrujenemu grofiču. Precej je zaspal ter mirno in sladko počival, da se je že začelo mračiti. Sluga je šel sem ter tje poslušat, če je častni k že vstal. Kakor hitro je čul hojo v sobici, šel j e po lestvici gor, in stopivši v sobico se uljudno pri klonil in popraš'al : „Ste li dobro počivali ? ),Tako dobro, kakor nikoli še v svojem živ ljenji”, zavrne grofič . To me jako veseli", odgovori Oskinski. Tako je bilo slugi ime. ,,Sedaj pa idite z menoj ; na mizi vas čaka že večerja ; seveda takošna, kakor se da pripraviti v naglici . V spodnej sobi je bila miza že pogrnjena , pripravljeno je bilo za dve osebi. Jurij se ni hotel k mizi vnesti, marveč je hotel streči . A stotnik mu reče : ,,Tega pa ne; bil si mi zvest tovariš v nesreči, moraš tudi z menoj pri mizi sedeti, ker naj u hoče neznani dobrotnik pogostiti. Saj je tako prav, da veselje in žalost skupaj deliva. Tudi vi, Oskinski , morate z nama jesti; le vsedite se k nama za mizo. Vrlemu slugi ni bilo treba dvakrat reči. ; pogrnil j e tudi zase ter se usedel k njima za mizo . Na mizi je bila pripravljena različna divjačina, ptiči, ribe, in sploh vse, kar se v tej okolici na Ruskem dobi . Tudi steklenice z različnimi vini so stale na mizi . Zlasti marljivo si je sluga vino nalival v kozare c in postal je prav zgovoren. 33 „Povejte mi vendar”, popraša ga grofič,kd o pa je ta vaš tako dobrotljivi gospod ? „lstinito, prav dober, usmiljen in prijazen go spod je”, odgovori sluga. ,,Zove se gospod pl . Kozlov, je tajni svetovalec carov, ter ima sedaj jako mnogo posla z oskrblj evanj em ruske armade . Navadno biva v Petrogradu. Tole hišo tukaj si je kupil le zategadel, da ima svoje bivališče, keda r ga opravila kličejo v to okolico, kar se &stokrat pripeti. Ker je pa ravno nastala vojska, ni hotel zidati novega poslopja, če tudi je jako treba. Z potrebno opravo je preskrbel le jedno sobico, ki jo je znal jako dobro skriti . Drugače se lahko pripeti, rekel je, da se naselé že nepoklicani gostj e v njo, ko pridem sem. — Jako se čudim, da vam je moj gospod prepustil svojo sobico, če tudi j e sedaj ravno ne potrebuje . Se bolj me je pa iznénadilo, da se je zaradi vas jedno celo uro dalj e tu. mudil, nego je mislil. Bll je ravno na poti k vojski. Najbolj me je pa še iznenadilo, da je men e tu pustil ter mi ostro zaukazal, vam streči . Teko mu bode delo, ker me je vajen . Rekel mi je, da ste sedaj vi moj gospod, in da vam moram streči , kakor bi bil sam tukaj . Zaukazal mi je to in uno prirediti, potem pa šel tudi sam pogledat, če je vse pripravljeno in v redu, kar bi znali potrebovati. Zaiugal mi je, da tudi najmanjše vaše Želje ne smem zanemariti. Poprašal vas bode o tena, rekel mi je, ko zopet pride. Menim, da bodete z menoj v VSCm popolnoma zadovoljni in zamogli l e dobro o meni sporočiti, ko gospod pl . Kozlov zopet pride. Sedaj pa, oprostite, še nekatera opra- Krigtof Amid. vila.' Po teh besedah je vstal ter šel iz sobe . Prišedši čez nekoliko trenutkov zopet k gostoma , zapazi, da sta zaspana . „Oho,” reče, „bi šla rada počivat? Tudi prav , vse je pripravljeno . ” Vzel je dva srebrna svečnika s stranske mize, in prizgavši sveči posveti grofiču po lestvici drže č prav spretno svečnika v jednej roki . Na mizi v spalnici so bile pripravljene nove srajce, zavratnik , žepni robci in nogavice . Čez stol pa je visela suknja za dom iz najfinejšega katuna in z gork o podvlako. „Perilo je čisto novo, kakor tudi suknja” , reče Oskinski. „Ce hočete jutri nekoliko časa ostati v tej suknji, poskusil bodem vašo vojaško obleko zakrpati in osnažiti, kolikor se bode dala. Za vašega slugo je pripravljena postelja tukaj-le zraven v stranskej sobi, kjer navadno jaz spim. Tako mi je zaukazal gospod . Ko bi kaj potrebovali, pozvonite le z zvončkom, ki je tu-le na mizi poleg po stelje.” Le popraša še, kaj si izvoli gospod častnik za zajutrek, kavo ali kaj druzega, in priklonivši se globoko, vošči lahko noč . Ko je drugo jutro grofič vstal, napravil se in pričel po sobi gor in dol hoditi, prišel je Oskinski ter prinesel kavo za zajutrek. Posoda je bila iz najfinejšega porcelana, kleščice za sladkor in žličica pa srebrna. Oskinski popraša grofiča, če si izvoli še kaj dn.zega, recimo, tobaka, žganja, slanine, sirovega masla, medú ali kar si že bodi ? Ker ni nič zahteval, poslovil se je prav prijazno uljudno . 35 Grofič je živel tukaj prav zadovoljno . Čestokrat sta se on in njegov sluga Jurij Bogu zahvalila, da ju jc pripeljal v to varno zavetje . Marljivo je prebiral grofič knjige, ki so bile raznega zapopadka. Gospod pl. Kozlov je skrbel tudi, da je grofič dobival jederikrat na teden časnike . Tudi Jurij je dobil veselje do branja ; ker je ljudi le malo ali eélo nič razumel, se mogel ž njimi razgovarjati. Čestokrat sta šla tudi na lov; Oskinski ju je spremljal. Ljudje, ki so srečevali grofiča na poti, pozdravljali so ga prijazno, ter imeli 2,a kakega imenitnega prijatelja gospoda pl . Kozlova. Jednea krati mu je tudi pl. Kozlov pisal ; ali vsakikrat le nekaj vrstic. Pozvedoval je, kako se počuti, poprašal ga, če je zadovoljen. s postrežbo, ter prosil, da naj le nekoliko Lasa še potrpi . Tako je pretekla pomlad in tudi poletje. Se veda je čestokrat mučil tudi dolgi čas grofiča, še bolj pa Jurija. A grofič mu je rekel : „Kaj bi bil do sedaj tudi druzega počel? Oba sva še l e tukaj prav spoznala, kako so najine moči opešale zaradi tmda, lakote in mraza. Ne mogel bi bil iti na kako daljno popotvanje niti zopet vstopiti v vojaško službo. Le potrpiva! Ljubi Bog, ki je do sedaj tako dobrotljivo skrbel za naju, bode tudi naprej . ” Mir in tiho življenje na tem samotnem kraj i in pa dobra hrana in postrežba' se je grofiču jako prilegala. Njegovo bledo obličje j e postalo zope t rodeče in eveteče ; tudi Jurij je zopet popolnoma okreval. 36 Neeega jesenskega večera je nenadoma priše l gospod pl. Kozlov. Stopivši veselega obraza v sobo reče grofiču : »Prišel sem vam naznanit rešitev iz vaše dolge ječe. Obej armadi si stojite sedaj na Nemškem ob Labi nasproti. Oskrbljevanje naše armade sem prepustil Nemcem . Mislim, da bode naga vojska kmah potisnila francosko preko Rene. Sedaj sem vaxn čisto na postrežbo ter pripravlje n storiti vse, da vas spravim v vašo domovino . Svetujem vam pa, da potujete z menoj v Petrograd . Od tod se potem lahko na ladji prepeljete v Hamburg, od tam pa jo lahko odrinete po suhem bre z kake nevarnosti v svojo domovinó. Tudi bi vam rad predstavil svojo soprogo in svoje otroke . Ravno takisto ne pristoja, da bi vas v takem stanu pustil od tod. V nesrečn.ej vojski ste zgubili vso svoj o obleko in drugo imetje, ki ste ga imeli pri sebi . Štej ern si v dolžnost, da vas preskrbim s potn o obleko, kakoršna pristoja vašemu stan.u ; tudi vol in konje vam hočem preskrbeti. To se pa tukaj ne more zgoditi ; vse to se preskrbi najložeje v Petrogradu. Težko mi tudi dé, da vas moram peljati v Petrograd le na tem slabem, priproste m vozu, na katerem sem se sem pripeljal ; pa tod na deželi se po slabih xn grudastih potih le počasi z večjim potnim vozom pride naprej ." ,Blagi, dobrotljivi gospod!" vsklikne grofič, »vda neizmerna prijaznost in dobrotljivost presega pač vse. Ne morem si misliti, s čim bi jo bil zaslužil. Istinito, vaša neizmerna dobrotljivost mi je nerazvozljiva uganka ." „E, kaj še”, zavrne pl . Kozlov, „v tem pač ne vidim izvanredne usmiljenosti in brezmerne dobrotljivosti ; le moja dolžnost je in dokaz moj e hvaležnosti do vas .” „Ne razumem vas”, zavrne grofič ; „ne spominjam se, da bi vam bil kedaj le najmanjš o uljudnost storil ; niti, da bi vas bil popreje kedaj videl ali pa slišal o vas govoriti.” „Ne? reče pl. Kozlov. „Nisem vam tako neznan ne, kakor si mislite ; saj sva že stara znanca. Le usedite se sem le na naslonjača k meni , hočem vam vse razloŽiti! Vam se imam zahvaliti za vse svoje imetje, ki je istinito precej veliko, vi ste ustanovitelj mojej sreči. ” Grofič ga, čudé se, debelo gledo ter maje z glavo. „Ali niste nekdaj podarili nekemu revnemu dečku sto goldinarjev?” popraša pl . Kozlov . „Ne spominjam se, da bi bil kedaj toliko nov cev na jedenkrat podaril kakemu revežu!” odvrn e grofič . »In vendar le je tako!" zavrne pl . Kozlov ; »znabiti, se pa vendar le še spominjate onega slavca , ki je na rojstveni dan vaše gospe matere v gojz diči poleg vašega gradú tako prijetno pel, in katerega je bil nek reven pastirček tja zanesel z gnjezdom vred „Seveda”, reče grofič, »onega dečka se pa prav dobro spominjam ; bil je reven, pa prav lju 38 beznjiv in nadepolen deček, zval se je Ivan Bistrič. Pripomogli smo mu, da se je izučil kolarstva. Ko je šel vrli rokodelčič na ptuje, preskrbeli smo ga tudi z vsem potrebnim . Pozneje nisem čul ni besedice več o njem ." »Ta ubogi. deček sem bil jaz!" reče pl . Kozlov. ,Sedaj pa sem lastnik mnogih fabrik, kupec in ' varov svetovalec v Petrogradu . Ker sem kupil posestvo Kozlovo, zovejo me sedaj pl. Kozlov jaz' sem oni pastirček, oni rokodelčič . " »Vi ste bili, oni rokodelčič?" vsklikne grofič" čude se, in solze mu stopijo v oči skoči po konei in objame svojega dobrotnika . „O, zakaj mi niste že popreje tega povedali?” reče. „Takrat še ni bil čas za to”, zavrne pl. Kozlov. ,,Treba bi bilo dolgega pripovedovanja in iznenadenja. Jaz sem bil preobložen z važnimi opravili in nisem imel časa, da bi vam bil razložil svoje dogodke ; vas pa je težavna pot preve č prevzela; bili ste utrujeni in bi me ne bili mogli dolgo poslušati znabiti bi bilo to iznenadenje tudi na kváro vašemu zdravju . Čakal sem tora] ugodnejšega treuotka, da vam izrazim svojo zahvalo . --- Sprevidel sem, da me ne poznate več ; tudi jaz bi vas ne bil spoznal, ko bi ne bili zgrudeč se v sneg , imenovali imena Zalog, in naročili svojemu slugi, na j sporoči vaša slednja pozdravila gospej materi iz sestricama. Hvala Bogu, da naju je tú v ptuje deželi zopet združil! Ne morem vam povedati, ka• ko neizrečeno me veseli, da sem našel svojega do , 39 brotnika in da mi je prilika, vam tild' saj neka j dobrega storiti. " Potem je gospod pl . Kozlov pripovedoval dogodke iz svojega življenja tako-le : Kot kolarski rokodelčič je prišel na Dunaj, v DraŽdane, &ram Hamburg, London in slednjič v Petr(wiad. Povso d je poiskal najspretnejše mojstre in šel v službo. Ni mu bilo toliko ležeče na velike] plači, nego na tem , da se dobro izuči. v svojem rokodelstvu . Obiskoval je tudi kovače, ključavničarje, sedlarje ter sploh vse one rokodelce, ki z združenimi močmi izdeljujejo raznovrstne vozove. Iz Londona je šel z dvema tovarišema, spretnim sedlarjem in izvrstnim kova čem, na Rusko. V Petrogradu je sprevidel, da še ne znajo tako lepih in trdnih vozov izdelovati , kakor po druzth velikih mestih, kar je eul že pripovedovati na Angleškem. „Drugače bi si ne naročevali lepih vozov na Angleškem”, pristavi. Dospevši v Petrograd, je šel v službo k najboljšemu mojstru. Prosti čas je porabil v to, da se priuči ruskega jezika, kar mu ni bilo ravno težko, ke r je prav soroden slovenskemu . Da bi se toliko hitreje privadil jezika, skušal je le ruski govoriti. O nekej priliki se je ponudil mojstru, da izdela s svojima tovariioma za ruski dvor ravno tako kočijo, kakor jih izdeljujejo v Londonu na Angleškem . Mojster sprejme naročeno delo. Kočijo je izdelal tako spretno in lepo, da jo j e vse hvalilo . Vsled tega je dobil mojster veliko naročil vrlega pomagača je pa z dobro plača postavil nadzornika v svojej delavnici. Pozneje pa se' je pogodil ž njim o, da sta delila dobiček. Mladi mož si je pri 40 hranil v kratkem času toliko novcev, da je kupil delavnico od mojstra, ki je bil že jako prileten i n brez otrok, in želel svoje stare dni preživeti v miru. Njegova delavnica jc postala s časoma velika fabrika in založnica raznovrstnih vozov, kočij in sanij. Oženil se je pozneje z jedino hčerjo bogatega kupca, ki se je s svojo ženo tudi iz Avstrijske preselil na Rusko. Sedaj mu ni bilo več treba samemu delati. Treba je bilo le nadzorovati delo ; jako dobro mu je pri tem služilo to, da jc bil vajen vsakovrstnega tudi najmanjšega dela. Ker je bil delaven in razumen, prevzel je tudi vodstvo kupčije svojega tasta Po tasto vej smrti pa jc po dedoval vse njegovo veliko imetje, ki se je cenil o nad milijon rubljev . Ko je nastala vojska s Francozi, prevzel j e oskrbovanje armade s potrebnim živežem in dru gimi potrebščinami. Vojaške oblastnije so bile jako zadovoljne z njegovo natančnostjo in poštenostjo . Zategadel mu je car podelil naslov svetovalca in ga povzdignil med plemiče. Imenoval se je po svojem posestvu Kozlovu pl. Kozlov. Grofič je pazljivo poslušal blazega moža . Ko konča svoje pripovedovanje, reče grofič : ,,Bo& vam je podaril izvanredne zmožnosti. Že pastirček ste kazali vašega podvzetnega duha. Ko se nam je bila na nagem popotovanji v gojzdu pripetila ona mala nezgoda, ste nam brzo na pomoč prihiteli , nam vedeli v vsakej zadevi svetovati, sami za delo prijeli in znali željo moje matere tako izvrstno vresničiti, obrnili ste bili našo pozornost na-se . A da imate tako podvzetnega duha tudi za velika 41 podvzetja, istiniti nismo takrat mislili in nadjali. Jako dobro bi bilo, ko bi roditelji in odgojitelji marljivo pazili in gledali, kake zmožnosti ima otrok , in kaj ga veseli. Vrlo dobro ste porabili zmotnosti , katere vara je Bog podelil. Kakor se vidi iz vašeg a življenja, bili ste ves čas jako marljivi, pravičn i in pošteni. Z Bogom ste pričeli in končali vsako delo, in Bog, na katerega ste zaupali, blagoslovi l je vaš trud." „Res je”, pritrdi gospod pl . Kozlov ; „njemu bodi čast in hvala! Moje obilno imetje, ki mi g a je podelil Bog, mi je skoraj v večje veselje zarad i ptnjih, revnih otrok, nego lastnih. Spominjaje se svoje nekdanje revščine, pomagal sem že marsikateremu dečku, da je postal z božjo pomočjo vr l mojster in srečen oče. Revni otroci, ki se z neumorno pridnostjo in velikim trudom boré, preden kaj dosežejo, so navadno najboljši možje. Nasproti se pa otroci bogatih staršev, ki imajo že od otročjih let vsega v obilnosti, le preradi pokvarijo ; so leni in nesposobni za delo, in &stokrat zabredó celo v pomanjkanje in revščino . Čestokrat sem že doživel, da so bogate kupčijske hiše zaradi nemarnosti in zapravljivosti otrok ubožale popred, nego so jih po dedovali unuki . Ravno tako sem se prepričal, da so si otroci revnih staršev opomogli z marljivostjo in spretnostjo upali so si mnogo, Bog jim je dal srečo, in povzdignili so se do časti in blagostanja . AH posvetna slava je nečimrna, srebro in zlato j e minljivo ; le kdor ga obrača na prid in blagor svojega bližnjega, ta si pripravlja neminljivo slavo pri. Bogu.” Gospod pl. Kozlov obmolkne za nekaj trenutkov ; bil je zelo ganjen in reče s solzami v očeh : „Le jedino to bi si želel, naj bi moj dobri oče še živeli! Videli bi, da je dober sad obrodila izvrstna odgoja, za katero so mi vedno skrbeli . Moj ranji oče so bili sicer reven, pa kreposten, mož . Vedeli so z modro resnobo in pravo očetovsko mi- lobo vcepiti v moje mlado srce ljubezen do prav e kreposti in sveti strah do Boga in njegovih sveti h zapovedi. »Začetek modrosti je strah božji”, rekli so čestokrat, — „in podlaga vsej kreposti ; brez tega nl zveličanj aa. Pridno so me pošiljali v šolo, če tudi so me čestokrat jako pogrešali pri delu . „Denarja in blaga ti ne morem zapustiti”, rekl i so mi večkrat ; „kar se bodeš naučil, in pa moj očetovski blagoslov je tvoja jedina dedščina, vse tvoje bogastvo. Prav so imeli. Njihovo OpO'Mi13.0vanje, lep zgled in blagoslov mi je več hasnil nego polne shrambe zlata. Njih očetovske skrbi in 1.jubezeni jim nisem mogel več povrniti . Poslal sem jim sicer jednekrati iz Londona, in potem iz Petrograda nekaj denarja . Ali kaj je to? Ko se m prišel pred nekoliko leti iz Petrograda po opravilih v Frankobrod, hotel sem obiskati očeta — pa do - bil sem list, da so umrli. Pa saj bode Bog blagemu možu v nebesih poplačal, kar je storil zame dobrega.” Po teh besedah omolkne ter si obriše solzne oči. IX. Drugo jutro se je odpeljal gospod pl. Kozlov z grofičem v Petrograd. Če tudi je bil navaden voz, vendar je bil pripraven za slabo grudavo pot. Bil je dovolj prostoren, da se je zamogel tudi grofičev tovariš in sluga peljati . Srečno in jako zadovoljno so popotovali. Razgled po krasnih neznanih krajih in pa prijazni, zaupljivi razgovor i so krajšali pot, da so bili popreje v Petrogradu, nego se je grofič nadejal. Hiša gospoda pl. Kozlova je bila podobna krasne] palači. Svojej soprugi in otrokom je predstavil grofiča kot svojega največjega dobrotnik a na zemlji. Otroci niso precej vljeli, da imajo oče hvalo vedeti temu možu v ponogenej in zakrpanej obleki za vso svojo srečo in imetje . Tudi soproga je čude gledala. Ko pa je izustil pl . Kozlov ime : Zaloški grofič Dragotin", vskliknila je : » O, ste vi, gospod grofič!" in mu prijazno roko stisnila. Gospod pl. Kozlov je pripovedoval, da je imel grofič vojsko z Rusijo za krivično in predrzno, da p a se je moral, če tudi nerad, boja vdeležiti, in nepopisljive nezgode prestati v tej strašnej vojski . Soprugo je žalostna osoda grofiča ganila do solz ; tudi otroci so s solzam v očeh pogledovali ptujega gospoda . Kmali pa so postali otroci zaupljivi in prijazni do njega. Povest o slavci so znali vsi. Mali sin ček ga popraša, če še živi oni slavček ; mala hčerka pa, če je prinesel s naboj tudi gnjezdo polno mladih slavčkov. Naj mlajša hčerka pa pristavi : „Mo- rate nam poslati gnjezdo z mladimi slavčki” . — Odrastli otroci so se temu smejali, in starejši sine k pravi : „Seveda bi nam bilo to jako ljubo, ko bi bilo mogoče ; zdavnaj bi bili že radi videli ali slišali kakega slavca. Ali v našej deželi se ti ljubki pevci le redko kje nahajajo” . Gospod pl. Kozlov je dal narediti grofiču nov o obleko iz najlepšega suknja. ,, Saj ste me tudi vi dvakrat preskrbeli z nov o obleko", meni pl. Kozlov. Soproga pa se je mnogo trudila, da oskrb i častnika s potrebnim platnenim perilom . „Tudi vaš a gospa mati in gospiei sestrici so nekdaj mojega soproga, ko je bil še deček, in pozneje kot mladeniča preskrbele s potrebnim belim perilom” , rekla je. Ko je stal grofič v čisto novej častnigkej opravi, pripel mu je gospod pl . Kozlov na prsi tudi zlati križec za zasluge, katerega so mu bili kozak i vzeli. „Vidite”, rekel je smeje se, „kako visoko me je povzdignila vaša radodarnost ; še celo red vam zamorem, če tudi ne podeliti, saj vendar ukradenega povrniti” . Grofič se je čudil, kje bi ga bil pač gospo d pl. Kozlov dobil ? „Kozaki so naplenili mnogo križcev in znamenj raznih redov francoskih in drugih ter si jih pripel i na svoje umazane kape”, reče pl. Kozlov . »Več tacih znamenj odlikovanja selu kupil od njih, na srečo je bilo tudi znamnje reda, kterega ste prejeli 45 za odlikovanje vaše hrabrosti v vojski. — Častno ~nje z naših prsi nam zamore zlobna roka strgati a pravi čut poštenja v našem srci, — čut z a vse, kar je sveto in blago, za vero in krepost nam pa tudi tolovajeva roka iztrgati ne more" . Tudi sluga Jurij je dobil novo opravo rončič , kterega mu je podaril gospod pl . Kozlov, natlačila je gospa z novim perilom . Vendar je moral grofič dalj časa ostati v Petrogradu, nego je mislil. Bojni hrup, ki je še raz, sajal po nemških deželah, delal je potovanje nevarno; kajti še le sredi meseca oktobra so zgubili Francozi odločilno, več dni trajajočo, krvavo bitvo pri Lipski na Saksonskem in še le konci novembra so se umaknili preko Rene. Mnogo mest po severnej Nemčiji, recimo Hamburg, Dan,eig in drug a mesta, so Francozi delj časa obdržali zasedena . Tudi je bilo že prepozno in zima pred durmi, da bi nastopil tako dolgo popotovanje. Odložil je toraj grofič pot v svojo domovino na spomlad. Dan pred odhodom je peljal gospod pl. Koz lov grofiča v svojo veliko založnico vozov ter m u podaril najlepšo kočijo. „Glejte”, reče smeje se, „vse, kar Bog na svetu pripusti, je v naš hask če tudi čestokrat le čez leta to spoznamo. Strto kolo vam je prineslo novo kočijo. Tudi konje sem že naročil ; v Hamburgu vas bodo čakali. Tu i.e imate naslov na kupca, pri katerem jih bodete dobili . ” Na dan odhoda je dal gospod pl . Kozlov gro fiču tudi polno mošnjo zlatov. „Seveda rabim denar za pot”, reče grofič „,ali prva moja, skrb bode, kakor hitro pridem domov, da vam pošljem menjico za to svoto” . »Tega pa ne !" zavrne pl. Kozlov „z denarjem podpirajte uboge, sosebno otroke revnih star šev, ki bi se radi kaj učili, ki imajo sicer potrebnih zmožnosti, ne pa tudi potrebnih novcev. Tudi to, kar damo revnim, je menjiea — veljavna n a onem svetu, kjer nam jo izplača Bog” . Vsa obitelj je spremila grofiča do ladije. Še jedenkrat objame pl. Kozlov grofiča, sopruga pa mu s solzami v očeh stisne roko . Tudi otroci so se težko ločili od prijaznega častnika, katerega so s e bili že jako privadili . Voščeč srečno pot poljubij o mu roko. Ko je ladija že odplula in bila daleč od brega, je mahal še pl. Kozlov s svojim klobukom in gospa s svojim belim robcem ; otroci so pa kvišku metali svoje klobuke in bele robce. X, Grofič je dospel srečno v svojo domovino. Prisedši blizo Zaloga, zvé, da ga imajo povsod za umrlega. Potrebno se mu je zdelo, da se materi in sestrama previdno sporoči o prihodu .. Zategadel jo je ukrenil iz ceste ter šel po stranskej poti k svojemu prijatlju od otročjih let, gospodu pl . Podgorskemu, ki je imel svoja posestva kake dve uri od Zaloške graj gčine. Gospod Podgorski se jak o razveseli, ko vidi pred seboj svojega prijatelj a zdravega in vesela ; kajti tudi on je menil da je zmrznil na Ruskem. Dogovorila sta se, naj se še drugo jutro sopruga in njena sestra peljete v Za log, ter pripravite na grofičev prihod grofinjo in sestri, katere ste tudi drugače Čestokrat obiskali . Proti večeru jo je odrinil tudi grofič z gospodo m Podgorskim tja. Kakor blisk naglo se je raznesl a govorica po Mej okolici, da grofič še živi, in pride še danes zvečer v grad. Ko sta se bližala grofič Dragotin in gospod pl. Podgorski gradú, stal je že pred vhodom v grad slavolok iz zelenih veji c okinčan s cvetlicami raznih barv . Množica ljudi ga pozdravi z veselim krikom in marsikateremu so se lesketale solze veselja v očeh. Pred vhodom v grad je stala grofinja s hčerama in skoraj vs e plemstvo iz okolice. Prevzeta od prevelikega vevelja molče objame in poljubi mati svojega sina, in za-njo sestri svojega brata. Nobeno oko ni ostalo suho. Tudi Jurija je zbrana množica z veselimi klic i pozdravljala. >>Lejte no!" vskliknejo nekateri mladenči i z množice, ki so ž njim verha dorastli „tudi Juri j Hostnik je zopet tukaj. Hvala Bogu, da si še zdrav in vesel !” Vse se je gnetilo okoli njega i n veselja sililo vanj . „No, no!” zavrne veselo Jurij, „saj 'ne zmeč kajte in raztrgajte me ne!” Po vrsti je podajal. in stiskal jednerau za drugim roko. „Kako si se vendar rešil”, popraševalo je vs e radovedno, „da nisi zmrznil ali pa lakote umrl ?” Sedaj pripoveduje Jurij zbranej množici na dolgo in široko, kako e njega in njegovega go spoda gotove smrti rešil nek bogat in imeniten mož , ki je nekdaj tú služil za pastirja in drobnico pasel . Oni, ki so se še spominjali pastirčeka Ivana Bistriča, čudili so se : „Glejte no, ubogi. Ivan je postal tako imeniten gospod? Glejte, kako visoko se zamre vzdigniti človek, kateremu je dal Bo g bister um in ki ga je znal tudi prav rabiti! ” Sedaj so se gnetili skozi množico Jurjevi starši . Prišedši v grad gospoda pl. Podgorskega, poslal je k njim rada, ki naj jim previdno sporoči., da njih sin še živi ter se ravno vrača na svoj dom . Oče in mati sta zaporedoma objemala svojega sina, katerega sta že zdavnaj umrlega mislila, vzela ga v svojo sredo ter veselo peljala domov . Po lici pa so jima tekle solze veselja. Med tem so šli grofič, njegova mati, sestri in navzoči gostje v veliko grajsko dvorano. Tudi grofič je moral povedati, kaj vse se mu je pripetilo, od kar je bil z doma. Prav živo je opisal s solzami v očeh hvaležnost ubogega pastirčka, in sedanjega bogatega gospoda pl . Kozlova . »Da, da", pritrdi gospod Podgorski, „to j e istinito redek zglea hvaležnosti. Taka hvaležnost se le redko nahaja na svetu. ” » Vendar nas to ne sme odvračati, da ne bi' bili radodarni in usmiljeni", zavrne grofinja ; „saj nas čaka tudi na onem svetu pla+ilo” . „Kakor izvanredna je ta hvaležnost, ravno tako redka in modra je bila dobrotljivost gospoda grofiča, njegove gospe matere in gospodičin sestric ; zategadel je obrodila tudi tako dober sad”, priotavi soproga g. pl. Podgorskega. 49 „Kar smo storili, je le malo”, reče grofinja ; „v prihodnje hočemo pa biti tako radodarni in usmiljeni do revežev, kar bode le v našej moči. Kdor obilno seje, bode tudi obilno žel, če ne na tem, — pa na onem svetu” . Ko se je razšla mnogobrojna druščina, reč e grofič : ,Sedaj pa idimo še nekaj časa na vrt in v naš gaj poleg vrta. Saj imate, ljuba mati., navado, da radi posvetite po tšumečej druščini še ne kaj ur tihemu veselju v družbi svojih otrok . Sedaj še le se zamoremo prav prisrčno in zaupljivo razgovarjati. V onih sneženih puščavah sem prisrčn o hrepenel po vas in ovojih ljubih sestricah, in pa č tudi po prijetnej zelenej senci našega gaja . " Šli so na vrt. Prijazno se razgovarjaje hodili so po stezicah, z belim peskom posutih., ki so se vile po gaji sem ter tje . Solnce je že zahajalo ter s svojimi zadnjimi žarki zlatilo listje in cvetje . Vse je bilo tiho in mirno ; le hladni vetrič je pihljal ter ljubko šumljal z listjem, kar. v bližnjem grmu slavec zagostoli svojo čarobno pesem . Grofinja sklene roki in reče : „0 ljubi Dragotin, kaj vse se je zgodilo od onega trenutka, ko smo prvikrat tu v gaji poslušali prepevati onega Mavca, do tega trenutka, da se zopet združeni p o dolge] ločitvi radujemo tega petja! Kako bi si bila pač le misliti mogla, da je Bog že takrat nameraval po drobnem ptiči rešiti tebe strašne smrti ! Tako vlada božja previdnost vse naše djanje i n nehanje! Čast, hvala in slava naj vedno kipi i z naših src dobrotljivemu nebeškemu očetu, ki pre - Krištof g ntd . živi vse ptiče pod širokim nebom, pa svoje otroke , nas ljudi, še neskončno bolj ljubi in po svoje] neskončne] modrosti in dobrotljivosti obrača nam na prid vse, karkoli se pripeti! Da, njegove dobrotljivosti in usmiljenja naj nas spominja petje drobnih ptičev, — vsak prepevajoč slavec! " ---.,-me