K. ANDREJEV:
Smreka in lipa.
IIa jesen se je  posmehovala  smreka  lipi,  ki  je  izgubila liste in ostala gola.
Lipa pa ji pravi: »Moji listi so široki in veliki  ter delajo poleti lepo senco, kamor sede trudni potnik,  da se ohladi in odpočije. Sedaj pa je od dne do dne tnrz-lejše, in potniku ni treba   več  iskati   sence.    Glej, listi bi mi bili sedaj nepotrebni, zato so odpadli. Tvoji vedno zeleni listi ne koristijo človeku ne pozimi ne poleti,  ker  so tako  ozki,  da ne delajo sence, v kaleri bi se mogel odpočiti truden potnik." Stnreka je ostamočena molčala.