Dr  Simon Subic :  Pogubni malik svetL.
13
Pogubni malik sveta.
Spisal dr. Simon Subic,  profesor na vseučilišči  v Gradci.
I.   Kamenosek Sokrat.
pal sem, duh pa je bedel. Zavedal sem se ločenega od telesa, videl samega sebe, ležečega v postelji. »Dobro spi!« želim mirno počivajočemu telesu. Odhajaje se ozrem po njem, kakor bi se poslavljal. Vidim ga od zunaj in znotraj: glava je prazna kakor otla buča. »Dobro spi — duh te ostavljam. Vrniti se mislim v starodavnost pregledavat stvarjenje vesoljnih svetov in razvitek vseobčega človeštva. Na minulost oprt bodem ogledoval sedanjost in z duševnim   očesom zrl v prihodnjost«
Toliko da se ločim telesa, že stojim med zvezdami na tujem svetu v prekrasni krajini, razsvetljeni s prijaznim dnevnim svitom, dasi ni videti solnca. Kje sem ? Kaj pomeni ta velikanski ognjenfški kotel ? Poznam ga ! Luna, kaj se mi pačiš tako čudno ? Saj ne iščem tebe;   sanje me ženo dalje po   brezkončnih prostorih ! . .  .
Sredi vsemirja nekaj završi za menoj. Ozrem se. Kaj vidim? Na utrinku se vozi starček v grški obleki. Nagovori me, rekši: »Kaj delaš ti tukaj, saj ti še niso pokopali telesa, in vender že siliš v nebesa?«
»Oprosti!« odgovorim boječe; »precej pohitim nazaj na svoj svet, da mi ne spravijo živega telesa pod zemljo, izumljivi, kakor so nekateri zdravniki naši v življenskih stvareh.«
»Počasi, Zemljan! Kaj ti je do telesa? K meni prisedi in veseli se, da si se ga iznebil. Odkar sem jaz ostavil truplo svoje, odprli so se mi vsi prostori nebeški. Na Zemlji sem se zaman potezal za resnico in brez uspeha iskal modrosti.«
»Tudi jaz ljubim resnico, ali nje in modrosti ne najdem nikjer.«
»Kaj bi se vračal na Zemljo; oqdu ni teh sestra! Koliko sem se trudil svoje dni — vem, da si kaj slišal o meni. Spoznal bi me bil lahko po obleki, še lože pa po Silenovem obrazu, da se me niso usmilile Karitinke in mi vsaj nekoliko olepšale prvotno obličje. Modrosti iščeva oba. Mene so pa svoje dni razglasili za modrijana — licemerci! Na smrt so me obsodili rodni moji ljudje! Kaj željno sem posrkal ono kupo strupa — otela me je vse  zemeljske bede.«
»Kaj praviš,« začudim se ;  »pa vsaj nisi Sokrat, sin Sofroniskov« ?
14
Dr. Simon  Šubic:  Pogubni malik  sveta.
Starček prikima. »Tako je. Ime Sokrat mi je za vselej pustil oče Zen, češ, da se bode lože spominjal, kakšna resnica in modrost biva na Zemlji, kjer so me po nedolžnem obsodili, da ne spoštujem bogov in da uče zavajam mladino! Potolažil mi je srce od takšne krivice in meni, zamišljenemu čudaku, dal okušati večni raj, do katerega se niti v sanjah ne more vzpeti Zemljan.«
»Kaj pa je tolikanj posebnega v nebeških prostorih, da si kaj takega niti ni moči domisliti na Zemlji?«
»Ko bi ti zdajci razkril resnico in modrost božjo, oslepel bi, ker tolike svetlobe niso vajene zemeljske oči. Treba ti bode še nekaj vekov prebiti po drugih svetovih, predno se ti očistijo možgani zemeljskega prahu. Začetkoma tega prerajanja te spominjam samo besed Pindarovih, katere ste že davno pozabili na Zemlji: ,Od začetka so bogovi in ljudje istega rodu!'«
»Kam me odvedeš najprej, da se iznebim sleharne slabosti po-zemeljske?«
»Povzdigniti te moram do onega vrhunca, na katerem bodeš spoznaval samega sebe. Zato pa ti je treba najprej spoznati roditelje svoje, svoj svet, čegar sin si. Da pa spoznaš svoj svet, stati moraš zunaj njega — pojdiva torej na planet Mart! Menda te še preveč mika po materi Zemlji, zakaj moj voz se nagiblje proti nji — glej, toliko da se nisva zadela! Vidiš, tako blizu sva zavozila, da vidiva vso grško deželo! Ondu so Atene. Ali se ti ne sveti z Akropole mogočna zlata in slonokoščena podoba Palade Atene ? Nedaleč vidiš Del. Ali se še spominjaš, kaj so te učili zgodovinarji o zlatem veku, ko je ljudomili Alkmenovec Periklej, imenovan Olimpski, modro vladal Grkom, ko je slavni Fidija izdeloval grškim bogovom sloveče kipe ? Morda so ti kaj pripovedovali o tistem prečudnem kamenoseku, ki je v Fidijevi kiparnici klesal marmornate grude, od katerih so umet-nejše roke izdelovale podobe božje?«
»Ali ni bilo to v tistih časih,« povzamem jaz, »ko se je po srečnih vojskah s Perzi in bližnjimi narodi atenska oblast razprostrla široko po morji in po kopnini ? Spominjam se, takrat se je v Atenah nabiralo tisto bogastvo, ki je povzdignilo grško umetnost do viška kakor še nikjer drugje.«
»Nekakšno tak6 je bilo. Atenska ladja  ,Amfitrita', imenovana po
v
morski boginji, pripeljala je iz Dela velik zaklad zlata. Zal, da ga je! Ko so ga mezgi peljali iz pirejskega pristana v staro mesto, zdelo se mi je, da veje iz njega usodna sapa. Zlato je temu v blaginjo, onemu v pogubo. Kdo ve, ali pride iz njega več pravega uživanja ali
Dr. Simon Subic:  Pogubni malik svetž.                                        15
več bridkega kesanja? Vpraševal sem, kakor je bila sploh moja navada, kaj bode z zlatim zakladom? Vsakdo si je razlagal to vprašanje po svojem ukusu. Vladar Periklej si je mislil natihoma: ,S tem zakladom bi se okrepilo mornarstvo ter podjarmila Sicilija in Egipet/ — ,S tem zakladom/ sodil je Fidija, ,utegnile bi Atene zidati svetišča in jih odičiti s podobami od marmorja in zlata.' — Ljudstvo pa je pričakovalo, da bode dobivalo denarja za veselice, slavnosti in gledališko vstopnino. Rimljanski sužnji narod bi bil zahteval kruha in gledališča. Meni pa je bilo mrzlo pri srci; iznebiti se nisem mogel misli, da pride kaj hudega iz tega Eolovega mehu.«
»Cul sem,« sežem mu v besedo, »da je tudi prvak grških kiparjev, Fidija, pričakoval zaklada, vender samo zat6, ker je hotel naprositi Perikleja, da bi namesto prejšnje starejše podobe Atene pro-mahiške postavil na atenskem gradu kip Atene partenske.«
»Pač res, bil je pa tudi vreden takšnega dela, zakaj nobeden kipar na svetu ni smel reči tako upravičeno, da so se mu v sanjah prikazali bogovi kakor nekdaj Homerovim junakom. Vender, dasi je bil Fidija božji ljubljenec, v nekaterih nazorih ga je presezal njega učenec Alkamen. Poslušaj 1 Zvedel si, da je peščica grških junakov pri Maratonu premagala ohole Perze. Le-ti pa so si bili tako v svesti sijajne zmage, da so celo pripeljali čez morje marmornato grudo, češ, da si postavijo na grški zemlji časten spomenik. Bežeč so jo pustili na bojišči, in napdsled je prišla v delavnico Fidijevo. Umetnik se spomni, da Atenci že dolgo žele okrasiti mestne vrtove s podobo kipriške boginje Afrodite, porojene iz morskih pen. To delo izroči ljubljencu Agorakritu, ki res dovrši z njega pomočjo deviški kip, sicer ostrejšega nego mehkega dekliškega obraza in bogovom spodobne noše in rasti — prav tako, kakeršna bi morala biti boginja po nazorih praočetov. — Alkamena, mlajšega nadarjenega učenca Fidijevega, pekla je ta čast globoko v srce, ker je pričakoval, da je bode sam deležen. Kar na svojo roko ti začne izdelovati isto morskopeno deviško boginjo. Oblike svojega kipa je posnel po cvetoči joniški deklici in ga izdelal brez mojstrove pomoči v nekamo novem duhu. Okitil je podobo s toli mičnimi in živimi oblikami, da so ogledovalca kar prevzele, kakor bi se marmornata boginja zdajci oživela vpričo njega. Glej, takšne dike prvakovo dleto doslej še ni bilo ustvarilo! Rad priznavam, da ne zaradi nezmožnosti, ampak zato, ker je mislil, da bi se bogovom ne spodobilo   preživo žensko bitje.«
»In, ali tebe, modri Sokrat, ki si obdeloval marmorne grude, iz katerih je prikipela tolika lepota,  ki si gledal toliko diko in se s so-
16                                       Dr. Simon  Šubic:  Pogubni malik  svetiC.
trudniki veselil zvršenih kipov, ali te ni nikoli mikalo, da bi se kosal s tovariši ?«
»Kaj bi me ne, toda moja umetnost mi ni zadoščala. Da ti povem po pravici: preveč sem se bavil z modrovanjem. Kolikokrat mi je Fidija očital na ves glas, govoreč z Alkamenom: ,Kakega poldne obdeluje in obsekuje ta prečudni človek na vso moč marmorne svoje grude s kladivom in dletom — zdajci pa sam okameni, orodje mu pade iz rok, in dolgo uro sedi zamišljen. Hipoma poskoči in steče, kakor bi ga kdo podil, potem pa ga popoldne ni več nazaj. Po gori in po trgu hodi, po dvoranah in po gimnazijah ga je videti. Po trgih in po sobanah ti nagovarja ljudi in jih izprašuje, bodisi, da zve" njih misli o kakovem pojmu, bodisi, da jih poučuje. Mlado in staro uči večinoma zmernosti, zatajevanja   strastij in spoznavanja samega sebe 1'
—   Takšna   razmišljenost,   to   moram   reči,   pa ni bila  nikdar ugodna umetnosti moji.«
»Tvoje besede me spominjajo prevzetnega Alkamena. Njega tovariši pravijo, da se je držal na smeh, ko jim je pravil, kako hoče zamišljeni kamenosek poskusiti svoje moči kot prosto ustvarjajoč kipar, dodavši: ,Sedaj  pa išče pojmov  namesto dleta'!«
»Bogovi naj podare svojim ljubljencem v sanjah, kar je najvažnejše pri umetnostih; mi drugi si moramo pomagati z zdravimi udi, budnimi živci in možgani. — Dolgo sem premišljal, kaj je lepota. Kakor solnčni žarek mi zasijejo Periklejeve besede: .Ogleduje podobe Fidijeve, spoznavam, da so lepe zato, ker niso le mične, nego tudi povzdigljive. Alkamenova Afrodita pa,' dejal je dalje, ,razodeva mi, da je ženska podoba lepa v deviškem svojem razvijanji, baš predno se razvije do cela. Na vrhunci nas že motijo nekakšna čustva, kakor bi se bali za take lepote prepast, tako da je ne moremo prav uživati.'
—   Res je, v podobi Erosa sem namerjal poobraziti ljubezen. Vprašam Alkamena, kako bi ga vpodobil. Reče mi: .Ljubezen je strastno notranje čustvo, čustva pa nimajo vidne podobe. Pač pa ima telesno podobo to, kar vzbuja čustva; torej vpodobi rajši kaj telesnega, kar je vredno ljubezni. Stori tako, vzemi predmet, kateri se ti vidi mičen in povzdigljiv, tedaj bode tudi lep.' — Pritegnil sem mu in dejal, da vpodobim rajši Karitinke. To so prave boginje nežnosti, dičnosti in lepote. Afrodita je sicer lepa, vender ni sam6 boginja lepote, nego tudi ljubezni. Ali zopet se je nasmehnil Aikamen: ,Zamišljenec govori šaljivo kakor po navadi.' Marno sem dejal: .Prihrani si posmeh za tisti čas, ko bodeš ogledoval na Akropoli moje boginje, posvečene Ateni partenski.'«
Dr. Simon  Šubic :   Pogubni malik  svetit                                        t?
»Vender se ti je dobro posrečilo to delo,« pohvalim Sokrata, »sicer bi Fidija ne bil sam privedel povabljenih ogledovalcev, med njimi celo Perikleja Olimpskega, pred tvoje Karitinke, ko so bile postavljene v novem svetišči na atenskem gradu. Res, tvoje tri device, vzajemno se objemajoče, bile so izborno delo!«
»Sam ne vem, kaj bi dejal,« reče Sokrat na takšno pohvalo. »Meni ne zadošča svojski uspeh. ,Zakaj tri device'? vpraševalo je ljudstvo. Da so bile podobe dovršene, ne bilo bi vpraševalo Vzel sem si bil v misli Afrodito, Hero in Ateno, češ, da bi v njih podobah izobrazil te!6, srce in dušo! Saj ti Afrodita ni drugega nego lepota telesa, Hera lepota srca, Atena pa lepota duha. Nezadovoljen sem hotel razbiti svoje Karitinke, toda Fidija je dejal: ,Naj ostanejo v spomin tvoje daritve atenski boginji!' — Vrgel sem od sebe kladivo in dieto — bavi se z umetnostjo, kdor je nadarjen! — Sokrat gre in išče odslej spoznanja samega sebe in — sveta! Kamorkoli stopim kdaj med ljudstvo, povsod se mi ponudi prilika spoznavati svet in pravo vrednost človeškega delovanja. Kjerkoli zadene ljudstvo kaj nepričakovanega ali celo huda nesreča, zdajci ti izgubi sled mirnega presojanja.«
»Ali se je tedaj, ko so te obsodili na smrt, prigodila kakšna nesreča, da jih je zaslepila?«
»Ne da bi se spominjal. Tudi nimam v čislih sebe in svoje usode; mene je vedno le skrb za občo blaginjo in za blaginjo zaslužnih mož. Zvedi torej. Toliko da je dal Periklej slovesno odpreti novi Partenon in razgrniti novo podobo Palade Atene, oboje zvršeno po Fidiji; toliko da so minile slavnosti na čast Atene partenske in nekoliko pozneje veselice na čast Dijonizu — kar ti nastopi strašna kuga v poslednji noči razkošnega radovanja in se loti zlasti 6nih tolp, ki so ponoči plesale po ulicah brez konca in kraja. Mrliči so ležali po tleh kakor kobilice. Niti pokopavali jih niso več, nego jih prepuščali mestnim pogrebcem, da so jih sežigali. Takisto se niso menili za sveto staro šego, da bi jim vtikali v usta penez za plačo podzemeljskemu brodniku Karonu; nihče jim ni dajal kruha v roko, da bi ž njim pomirili ljutega Kerbera pred vrati v Tartar! To vse pa je bila voda na malin Dijopejtu, duhovniku starega svetišča Erehtejevega, ki je nosil v duši svoji strupeno sovraštvo do Fidije in Perikleja. Sedaj mu je prišel pravi čas. Znal je, da je Fidija že nekolikokrat zapodil iz svoje delavnice pijanega švepastega berača Menona. Ko se srečata na postopanji, ki je, kakor veš, vir sleharnemu zlu, spoznal je berač, navihan, kakor je bil, precej, kaj in kako.    Dobrikal se je duhovniku z
2
i8
Dr. Simon  Šubic:  Pogubni malik  sveta.
lažmi. Pripovedoval mu je, kako umetnik šari z zlatom in slonovino, kakor bi bilo vse to njegovo blago. Dejal sicer ni, da bi bil mojster kaj ukradel, vender mu je Dijopejt segel v roko, rekši: ,Ako mi pomagaš, da se Fidija zatoži zaradi poneverjenja, hvaležen ti bodem.' In zarotila sta se ne samo proti Fidiji nego takisto proti Perikleju. Menon skrivaj obrekuje na trgih in med občinstvom s tatvino, Dijopejt žuga v svetišči z jezo svete stare boginje atenskega mesta, katero je razžalil Periklej, ker se ni izkazovala spodobna čast nji nego novi boginji Fidijevi. Vso to bedo je provzročilo zaničevanje starih bogov! Celo Perzi se niso predrznili podreti starega svetišča; sedaj pa dopušča Periklej, da razpada sveto poslopje, dočim postavlja Fidija prednje ponosne dvorane partenske in svojo nečimerno PaladoAteno! Ko se je slovesno otvoril novi Partenon in je ljudstvo ugledalo Ateno, tedaj je kar zamaknjeno strmelo vanjo, nikar da bi se količkaj ozrlo na staro sveto leseno podobo Atenino, katero so praočetje posvetili boginji v dokaz, kako čislajo zaščitnico deželne blaginje. Slabo razsvetljena po večni luči je stala v dvorani Erehtejevi. Zaslepljena množica se niti ni menila za sveto opravilo, ko je Dijopejt stari boginji daroval umetno stkano preprogo ,peplos'. Na skrlatu je bil naslikan zmagoviti boj Palade Atene, boginje luči, s Pozejdonom, varuhom temine, ki ji je pretil s trizobom.«
»Saj pa tudi ni čudo,« povzamem na to pripovedovanje, »da se je ljudstvo kar zameknilo v Fidijeve podobe, ki še dandanes po dvetisoč letih slove za najimenitnejše  delo človeških rok.«
»Ne da bi se hvalil,« odgovori mi Sokrat, »ali vsak Fidijevih kiparjev je storil, kar je mogel. Vsakdo izmed nas je dan za dnevom takisto veselo pristopal k svojemu delu, vsak je hotel prekositi tovariša. Bogove pa so nam tudi predstavljali leporasli ljudje vsakerš-nega spola, zlasti med joniškimi sorodniki; te smo jemali za vzgled, sosebno deklice; lepih mož je bilo pa tudi v ožji domovini naši dovolj. — Zal, da sedaj ni več vseh onih podob in v oni družbi, kakor jih je mojstrova roka razpostavila ob stenah partenskih! Proti solnčnemu vzhodu je bila gorenja marmornata stena odičena s podobo boginjinega rojstva iz glave Žena, prvaka grškim bogovom; na sredi sta stala Zen in Palada Atena, poleg njiju Prometej, ponosen, ker je tako dobro preklal Zenu glavo, da se je porodila misel boga — boginja luči v podobi Palade Atene. Na desni in levi strani teh treh podob, visokih čez navadno mero, hiteli sta Nika in Irida oznanjat prihajajočim bogovom, boginjam in velikanom novico veselega rojstva. V kotu na levi strani je bil  Helij,  vzhajajoče solnce,  z ognjenimi konji,  na desni
Dr. Simon  Šubic:   Pogubni  malik sveta.                                        19
boginja noči, potapljajoča se s svojim vozom v morsko vaiovje. Na večerni strani ob steni, obrnjeni proti solnčnemu zatonu, bil je vpo-dobljen boj Atene s Pozejdonom zaradi varstvenega gospodarstva po atiški deželi. Preteči Pozejdon je ravno udaril po skali, tako da je pritekel iz nje sveti studenec, njemu nasproti pa je na Atenin ukaz prirasla iz tal sveta oljika. Ob boginji si videl nje slavnostni voz z značajem nje zmage. — Izvrstne podobe v Partenonu razlagajo Atencem njih zgodovine. Iz njih zveni v kamen vsekana pesem o zmagi luči in duha   proti nekdanji surovosti in temi.
Toliko da se je sosebno slovesno, z nagovorom Periklejevim in z mnogimi hekatombami govedine, ki se je pečena delila med ljudstvo, otvorilo svetišče Palade Atene, prenesel se je vpričo Atencev tudi zlati zaklad iz Dela v blagajnico partensko. Tikoma zadi za zlato in slonokoščeno podobo Palade Atene je stala trdno sezidana shramba brez oken, v nji pa je brlela svetilka nad vdenarjenim in nad suhim zlatom atenskim. Poleg zaklada iz Dela je bilo ondu shranjenih še marsikaj dragocenih posod in umetnega orodja, vse to bogastvo pa so čuvali blagajniški ključarji atenskega ljudstva. Občinstvo atensko je imelo takrat v svojih rokah atensko ljudovlado, in Periklej ni bil drugega nego izvoljen deželni gospodar in vojskovodja. Kaj ponosni so bili v tisti dobi Atenci na svojo mogočnost, dasi je niso vedno rabili, kakor bi jo morali. Večinoma so svoje vojskovodje obsodili in pregnali iz dežele. Najsi so imeli neznano srečo v vojskah in doma za Perikleja, tako da so ga celo nazivaii Olimpiškega, vender je že hipoma po navedenih slavnostih jela skovikati nanj sova v Erehtejonu. Dijopejt je od samega srda, da ga Periklej ni poklical iz Erehtejevega svetišča v Partenon, podpihoval že za slovesnostij in sosebno tedaj, ko se je prepeljavaio zlato, atensko ljudstvo zoper Fidijo in njega zaščitnika Perikleja, češ, da ravna z zakladom, kakor sam hoče, in da je Fidiji dal več zlata, nego ga je bilo treba za zlato in slonokoščeno Palado Ateno. Hujšega pa ni od zavisti, nezaupnosti in sum-njivosti; in kadar se tej trojici pridruži še dolgčas, tedaj se hitro kaj izcimi, kar občinstvo le prerado zmatra za resnico. —¦ Postopači so mrmrali, da je Fidija precej zlata obdržal zase; Menon je trosil grde laži, Dijopejt pa je nahujskal sikofanta Stefaniska, da je zatožil Fidijo, navedši navihanega berača Menona za pričo. Nato so slavnega kiparja pehnili v ječo. Predno pa je bil zaslišan, oznanilo je tožno vpitje erehtejevskih sov, da je umrl nedosežnt urrietnik Fidija. Njega, ki je Grkom po svojih kipih pridobil toliko časti za vse čase, pogreznila je ljudska slepota v brezdno,  očitaje mu, da je kradel zlato. Bogovi
2*
2 O
Dr. Simon Subic:  Pogubni malik svetd.
pa so ga poklicali k sebi v Olimp,   obdarovali ga z večnim  veseljem in ga oteli še večje nesreče.«
»Kar so mu ostali dolžni vrstniki,« odgovorim na Sokratovo pripovedovanje, »to vračamo njega spominu mi. Godilo se mu ni dosti drugače, nego se godi večinoma nadarjenim možem. Saj vemo, koliko so prebili, časih so jih celo obsojali na smrt.«
»Vender ne pozabljaj,« zavrne me Sokrat, »da prihaja povračilo tudi od bogov. Glej, strašno so kaznovali lažnivega obrekovalca, berača Menona! Mestni pogrebei so ga našli pijanega na cesti med mrliči, katere je pobrala kuga. Bil je kakor mrtev. Z drugimi vred so ga vrgli na ogenj; jaz pa sem si dejal vpričo tega groznega prizora: Sedaj imaš plačilo 1 In vender, vender si za vselej prost sužnjega svojega življenja 1 Tudi druga misel me je prešinila: Morda pride čas, ko bodo slobodni vsi sužnji, ali pa doba, ko bodo zasužnjeni vsi slo-bodniki!«
»Da, da, prav si prerokoval v modrosti svoji! Dandanes smo v Evropi res prosti po imeni, dejanski pa smo sužnji denarja in sužnji zlata,  ki je Fidijo potegnilo v nesrečo.«
Nato odgovori Sokrat: »Stvari same po sebi niso ne dobre ne slabe, ne koristne ne kvarne. Korist in škoda, sreča in nesreča prihaja le od njih odnošajev s človeškimi dejanji, sosebno pa od tega, kako jih kdo obrača v prid ali škodo. Človeštvo je bilo povsod in vselej srečno ali nesrečno, kakor mu je bilo moči po vsoti vseh okolnostij. Karkoli je možno na zemlji, to se še zgodi, ako se še ni. Pravice človeštva, katere so dali bogovi ljudem na ta svet, ne zastarajo nikdar; njega močij ne uniči nI najhujši nasilnik, pač pa jih še poostri sle-harno  zatiranje.«
»Prav, da si se doteknil vprašanja o sreči in nesreči človeški 1 Kar se tega tiče, oglejva si še nekaj starih dogodeb in tudi novejših razmerij med narodi, predno te spremim dalje do Marta. Tako nama bode vsaj dovolj gradiva za primerjanje tega sveta in onega.«
»Le počijva nekoliko,« pritrdi Sokrat. »Saj bi si tudi jaz rad ogledal prejšnje in sedanje življenje. Zlasti bi rad videl, kaj se je vse izpremenilo, odkar sem odšel z Zemlje. V tem času sem mnogo izkusil po tujih svetovih, tako da lahko povem o njih kaj več in kaj boljšega nego o siromašni svoji Zemlji, katere nič kaj ne cenijo ondu med vesoljnimi svetovi.«
(Dalje prihodnjič.)
Dr. Simon Šubic :  Pogubni raalik sveta\                                       79
Pogubni malik sveta.
Spisal dr.  Simon Šubic,  profesor na vseučilišči  v  Gradci.
(Dalje.)
II.   Nečista zverina.
|orej te spremim na obhodu sedanjega sveta«, rečem na besede Sokratove, »da se ti ne zgodi tako kakor tvojemu nekdanjemu tovarišu Epimenidu, ki je bil baje tudi s tabo vred jeden sedmih grških modrijanov. Saj  si pač že slišal,
kako je dolgih štirideset let prespal v jami . .  .«
»Slišal. Ko je zopet prišel na dan, umel ni ničesar o novem življenji, katero je povsod zavladalo po grških pokrajinah.«
»Tako je; bilje iz kratka sin minulega časa, kakor pravi Byron. Torej, da nadaljujeva: Tebi, ki si bil živ vzgled zmernosti in zatajevanja samega sebe, izvestno ni precej umevno, zakaj smo Evropci med Brahmani in Mohamedanci razvpiti, da smo — oprosti besedo — nečista zverina?«
»Ne da bi vedel.«
»Videti je, kakor bi Indovci na vedenji in na živeži spoznavali Evropcu tiste pregrehe, katere mu kradejo mir in življenje, dasi sam tolikanj širokoustno povzdiguje omiko svojo! Indovci pravijo: Evropec je vse in pije ogenj, tako da ima kar neprijetno sapo od zgolj uživanja. Po takem kužnem vzduhu ga spoznavajo zmerneje živeči Indovci že od daleč in se ga ogibljejo, kolikor morejo. V Indiji sploh ne iščejo sreče v obilem uživanji in razuzdanem vedenji, nego iščejo je v brezstrastnem pokoji in neskaljenem veselji. Indovec se hvali, da plava po morji sladkih sanj in krepilnih dišav. Dih njegov iz brez-strastnih prsij je poln radosti, dokler ga ne nadleguje tujec, kateri nosi ogenj v ustih (smodko namreč), da se mu kar kadi iz ust kakor iz dimnika. Dimnik pod nosom, duhan v nosu — to je Evropec! In česa išče po svetu; čemu vznemirja in pleni krajine vsega sveta? Novih jedij išče, katere ga šegetajo po grlu, opojnih pijač, katere mu vzburjajo možgane, in čim bolj ga omamljajo, tembolj jih ceni! Kjerkoli zve za užitek, ki mu draži živce, precej si ga prisvoji, dasi mu pogublja telo in   duha.«
»Tudi mi stari Grki,« ustavi me Sokrat, »veselili smo se radi, saj so se z nami radovali celo prirodni bogovi naši. Vender pa se ne spominjam, da bi   bili pri najbujnejših  simpozijah uživali nad mero
So
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik svetd.
ali kaj škodljivega. In ko bi bilo tudi zdravje trpelo, pomagal nam je vešči Hipokrat. Saj so bile pri nas že živali toliko umne — pa bi človek ne bil — da so vedele ločiti kvarna zelišča od zdravih ; vedele so celo poiskati zdravilnih rastlin za pokvarjeno zdravje — pa bi jih zdravnik ne vedel?«
»Res je,« odgovorim svojemu spremljevalcu, »da so si ljudstva, živeča v preprosti slobodi, prihranila še nekoliko prirodnega čustva. Malokdaj se zmotijo, kadar jim je voliti za jed bodisi sadja ali rastlin; večinoma se vedo sami varovati škodljivega užitka. — Severoame-rikanski divjaki in tudi Antilovci spoznavajo še dandanes iz velike dalje svoje sovražnike zgolj po vonji. — Vsa takšna čistejša prirodna čustva je Evropcu pogubilo strastno življenje, podložno neprestanemu boju notranjih nagibov: kako bi prekanil soseda, kako bi si prisvojil večje imenje in kako  bi  zadoščal  mehkužnemu uživanju!«
»Pa ne govoriš morda o — živini ?« povzame stari šaljivec Sokrat. »Podlaga telesni sreči je povsod le tisto in takovo življenje, kakeršno dopušča podnebje, kjer kdo živi. Najbolje izhaja oni, kdor si preveč ne beli glave s skrbmi, katere še ne zadevajo človeštva, nego počivajo skrite v prihodnjosti. Ali toliko da ga jamejo obhajati misli na nedosežne stvari, tare se mu duševni mir — človek peša in se zdi samemu sebi siromašnejši nego preprosta žival — telo mu boleha od bledosti prešernih mislij, poželjivosti in strastij.«
»Vedi, s čimdalje večjo poželjivostjo in nenasitnimi potrebami redi Evropec — meščan in obrtnik razven kmeta — v sebi 6ne kače, ki mu skrunijo čisto veselje in oni srčni in duševni mir, katerega mu je treba za srečno življenje na duši in na telesi. Evropsko ljudstvo, trgovsko in obrtno in kar ga živi po mestih, takisto gospoda na kmetih, čimdalje bolj ostavlja tiho prirodno življenje, katero nekdaj ni imelo toliko nepotrebnih želja. Nečimernost in nezadovoljnost tako zvanih izobraženih stanov se večinoma poraja iz novo umišljenih potreb. Ti stanovi ne poznajo zadovoljivosti, poleg tega ne zaupajo v svoje moči, ker jih je sram dela! — Zgodovina nas uči, da v preprostem ljudstvu, daleč od večjih mest, ni toliko zlobe in takovega nasprotovanja kakor ondu, kjer po mestih preveč tišče drug na drugega. Poglej divje narode v Ameriki; o njih pravijo, da vlada lep mir v njih rodbinah, da žive zložneje nego izobraženi stanovi po naših olišpanih in lepo razsvetljenih mestih! — Večina ljudij na zemlji v svojo srečo ne pozna bodečih kopriv naše nakopičene civilizacije in takisto ne bridkih ran, pridobljenih v boji strastij. Nevarnosti, ki prete blizti skupaj bivajočim preprostim ljudem,  družijo jih vzajemno.    Cim
Dr. Simon Subic:  Pogubni malik svetd.                                       81
večje nesreče jih zadevajo, tem tesneje se sklepajo v brambo in tem močnejša je ona duševna vez, katero imenujemo prijateljstvo. Med preprostimi ljudmi je prijateljstvo tolikanj tesna vez, da bi dal prijatelj življenje za prijatelja; prijateljstvo ni ona senca prijaznosti med izobraženci, katera zdajci izgine, toliko da se prikaže nesreča nad glavo tovariševo !«
Komaj -čaka Sokrat, da izgovorim, že reče: »V grški moji domovini se je, sosebno v Homerjevih dneh, izkazovalo pravo prijateljstvo : čim huje je trla usoda prijatelja, tem zvesteje se ga je oklenil tovariš. Braniti prijatelja, to je bilo veselje, to je bil ponos junakom one velikodušne dobe!«
»Med denašnjimi izobraženimi ljudmi pa je kaj redkoma dobiti koga, ki bi dal celo življenje iz prijateljstva. Poljedelec pozna soseda, obrtnik obrtnika, trgovec trgovca; takisto ima umetnik, učenjak, knežji hlapec soseda, toda prijatelja ne, za katerega bi žrtvoval blaginjo svojo. Cim više se štejejo stanovi v omiki, tem slabše jih veže pravo prijateljstvo, tem menj zanesljiva je tudi njih beseda! Kje so časi, ko je veljala roka, katero si komu podal v obet, več nego dandanes pismo ali prisega!«
»Ako je tako«, reče Sokrat, »tedaj le malo tvojih vrstnikov pozna ono rajsko čustvo, katero je nas naudajalo s tiho duševno srečo. Morda ni več boginje sreče med vami na svetu. Zdelo se mi je na Martu, da je menda večinoma pobegnila tja. — Meni se je moj demon oglasil v prsih in mi nasvetoval, kaj mi je storiti, kako se mi je vesti, da se bodem čutil srečnega. Prava sreča je čustvo svojega dobrega vedenja in delovanja. Imenje ne osrečuje, kjer ni v prsih zadovoljnosti s samim seboj. Nihče ne more velevati drugemu, da bodi srečen; nikdo nima moči, da bi presadil srečna svoja čustva v prsi tujega človeka, dasi se takrat, ko se med dvema užge prva ljubezen, marsikomu zdi, da se pretakajo rajska čustva iz prsij v prsi. — Da pa čutimo in uživamo srečo, treba je najprej zdravja. Kaj bi pomagalo beraču, ako mu daš toliko, kolikor poželi, če pa bi siromak zaradi bolnega želodca ne smel jesti ? Se bolj bi ga peklo, da ima, pa ne more uživati! V zdravji torej ima sreča svoje korenine. Zen, ki je hotel osrečiti človeka, dal mu je pomočke, da bi si ohranil zdravje z vajo telesno in duševno, s trudom in delovanjem in v potu svojega obraza. To spoznuje, rekli smo Grki: Bogovi darujejo smrtnikom vse za njih dela. Bogovi, uživalci olimpiš-kega raja, pa niso nasvetovali tega iz zavisti, nego iz milosti in dobrote, ker telesna vaja z delovanjem šele rodi hrepenenje po   sladkem
6
82                                       Dr. Simon Šubic:  Pogubni raalik  sveta.
miru, ta pa daje človeku, zadovoljnemu z dovršenim delom, rajska čustva. Nihče naj ne misli, da prihaja sreča in čustvo sreče zgolj iz izobražanja ali da je treba za uživanje sreče posebnega izobražanja. Tudi te vere se čuvaj, da utegne umetnost ali učenost sama po sebi naudajati umetnika ali učenjaka s čustvom sreče. Utegne mu podpirati srečo, ako se izobraženec ve izogibati čustev prevzetnosti, trme, po-željivosti in zaničevanja bližnjih in daljnih sosedov in ako ga sploh ne begajo strasti. Vzgledi pa kažejo, da se baš umetnikov in učenjakov rada loti katera teh zopernostij, rajši celo nego preprostega človeka. Poleg tega ta nenavadna množina raznoterih znanostij le prerada za-temneva čisti pogled v prirodne krasote. Človeku, pribitemu na križ umetnosti, prerade usahnejo druge zmožnosti, prerada družbinska čustva. Čim bolj si kdo jednostranski izuri moč te ali one vrste, tem rajši pešajo druge moči. Človeku, hrepenečemu po previsokih jedno-stranskih vrhovih, prečesto nedostaje jedinostnega sočutja, kakeršno kali v zdravem človeškem srci. — Najsi ogledujem človeka od te ali one strani, pri tem ali onem delovanji, uverjam se čim dalje bolj, da mu bogovi niso toliko namenili biti zaprtemu s svojimi učenostimi nego živeti prosto med stvarjenjem božjim. Večinoma se ljudstva na zemlji bavijo z delovanjem in domišljevanjem, dočim se ljubijo in sovražijo, upajo in boje, smejejo in jokajo, vesele in žalujejo kakor otroci. Saj takšni ljudje res uživajo veselje otroških sanj nasproti toliki množici evropskih postopačev in bogatinov, katerim se sčasoma življenje tako pristudi, da iščejo smrti, ker jim ni za nobeden denar najti neznanega šegetanja omamljenih živcev. — Dasi se zdi domišljevanje preprostega ljudstva modrejšemu ali cel6 učenemu človeku zgolj ,kriva vera', vender mu ni nihče upravičen kratiti notranje te pomoči njega sreče. Domišljija preprostega človeka je njegov raj; kdor je toliko drzen, da jo krati, moral bi mu prej preskrbeti drugo podlago njegovega raja, zakaj v tem in v čemer posa-mičnik išče svoje sreče, v tem nahaja svoj raj. Ali ni bilo v resnici srečno in veselo grško ljudstvo mojih dnij ? Bilo je, da! Rekel bi, da ga je iz večine osrečevala živa domišljija, s katero so si ustvarili toliko boginj in bogov, da so od njih oživeli hribje in gozdi, travniki in logi, reke in studenci, zemlja in voda, zrak in nebo!« —
»Izpremembno je vse, dejal bi, modri Sokrat, in razjokal bi se, videč, kako žalosten je bil konec veselim grškim bogovom! Nekoliko bi te še tolažile umetnosti: v pesništvu in v kiparstvu bi še našel stare svoje bogove; sicer še nekaj imen, raztresenih po raznih straneh.
Dr. Simon  Šubic :  Pogubni malik svet:!                                        83
Sedanji svet tvojim   bogovom  in boginjam ne priznava več nekdanje časti.    Razven Afrodite, kateri je še dandanes   tudi izven   grških mej ohranjena oblast v srčnih   čustvih   do   lepega   spola, vzeto je grškim bogovom vse gospodarstvo. Da te ne bode žalila takšna brezozirnost, povem ti  rajši še   nekaj  o  sedanjem   ljudstvenem   razmerji.   Evropec zapaža   pri   tujih   narodih   nekovo   neunično   veselje,   katerega   se pri svojem   nemirnem   delu   doma  niti   zavedel ni.   Zgolj   iz   tega veselja izhaja prijaznost, dobrotnost in postrežnost srečnih tujcev, ako nimajo katerega   tvojih   prednikov,   ki   jim  je storil   kaj   zla, v tako   slabem spominu,   da bi jih   gnala   vest do osvete   ali obrambe.   Po verjetnih poročilih je radostna   ljudska   prijaznost tako   razširjena po svetu, da jo je smeti ceniti za obče svojstvo   človeško.   Zakaj bi si res srečno bitje   ne   želelo   okolo   sebe   sreče in radosti?   V tem vedenji se razodeva nekoliko onega vesoljnega raja, katerega, žal, preveč nedostaje Evropcem!    Divji človek,   ki ljubi svoje   otroke in ženo,   brate, sestre in roditelje z mirnim   srcem svojim,   le-ta je navzlic   tesnobi lovskega svojega   življenja   venderle   ves   vnet za varstvo   svoje družine in domovine   in   Bogu ugaja   menda bolj  nego   marsikatera senca izobraženega človeka, kateri po Evropi sebi na čast v jezikopravnih  govorih trosi okrog sebe svojo tako   zvano ljubezen do tega ali onega športa!   Divjak v  ubožni   svoji   koči   spremi   Evropca   in   ga pogosti kakor   brata —   mehkužno   srce   lenega   evropskega   ,kozmopolita' pa nima   pravega   prostora   nikomur.   Vedi se Evropa   še tako prešerno kot nosilka vsakatere omike in sreče, vender ostaja predaleč od svojega zmotra,   delj morda   nego marsikateri   neomikanih tujcev in divjakov,   katere   hodijo Evropci plenit,   kjer je le mogoče.    Kako bi se tuji narodje ne rogali Evropcem, ker jim ponujajo svojo omiko, sami jim pa ne daj6 boljšega vzgleda!   Silna  prevzetnost,   strašna objestnost in brezkončna   krivi čnost,   to je tista evropska trojica, katere se boje   tujci   bolj nego divje   zverine!   Častno to menda vender ni za evropsko   omiko,   da   zamorci   po Afriki,   kamor so za Angleži pritisnili Nemci, kažejo na Evropce:   ,Glejte!   To so beli hudiči!' In zakaj jemljo ti oblastniki tujim narodom božji dar: njih slo-bodo, svet njih sreče in njih staro zemljo?   Nikar naj se ne lažejo s sveto Kristusovo   vero!   Bog ni   dal njim   nikoli več pravice nego v srednjem veku   razbojniškim   nemškim   vitezom.   Zvijačno,   sleparsko, krivično in šiloma   jih   podjarmljajo ter drže v pesti,   nikar da bi se menili za pravo   blaginjo.    Njim je  samo  do   imenja ali do   denarja! Kdo jim   daje pravico,   da   zamenjujejo   njih   duševno  in telesno blaginjo za evropski strup, za žganje, ki je že umorilo toliko tisoč in
6*
84                                       Dr. Simon Šubic:  Pogubni  malik sveta.
tisoč Indijancev severne Amerike? Toda kaj žganje — to še ni najhujše zlo 1 Angleži vedo' še temeljiteje izpodkopavati narodne moči. Iz vedne skrbi, da bi se ljudstva ne otresla težkega jarma, in zgolj iz poželjivosti po zlatu in denarji strežejo vzhodnim narodom s strupenim opijem. O njem še nisi slišal? Od starih časov že sade v Indiji mak, čegar seme ima tudi pri nas znano moč, da jokajoče dete, kateremu so ga dali žvečiti, zaspi. — Nekaj dnij pozneje, ko izgubi mak lepobarvena peresca, v Indiji makove glavice nekoliko za-režejo, in iz rane priteče čist opij, katerega posuše in razpošljejo. V sebi ima opij okolo 7 do 18 odstotkov hudega strupa morfija, uživajo ga pa zato, ker provzroča nekovo prijetno omamo in sladke sanje. Kade ga kakor pri nas tobak ali pa ga uživajo po malem. Kdor se ga navadi, ne more se ga zopet odvaditi. Kakor pa močna pijača končno uniči zdravje, tako in še dosti huje izpodkopava opij telesno in duševno zdravje, zlasti ker uničuje živce. Uživalec tega strupa shujša po obrazu, dobi dolg vrat, težko diha in se vlači kakor megla. — Dasi je kitajska vlada prepovedala sejati opij in tržiti ž njim, vender ni mogla zaprečiti, da bi ga ne bili prodajali tihotapski trgovci angleški. Zato se je leta 1840. med Kitajci in Angleži vnela tako zvana opijska vojska. Izgubili so jo Kitajci, morali plačati petsto milijonov frankov odškodnine in celo odpreti več pomorskih mest tej pogubni angleški trgovini! Leta 1876. je prinesla Angležem trgovina z opijem okolo 220 milijonov frankov, malone šestino letnih dohodkov, kateri jim prihajajo iz Indije . . . Ali niso torej licemerci ti Angleži, ki prodajajo z jedno roko Sveto pismo, z drugo goli strup, vse za — večjo čast božjo in svoj nikdar nasitili želodec? Proti divjakom res niso drugega nego nečista zverinal Kar delajo po svetu v imeni krščanstva in svoje omike, to ni menj sramota človeštva nego trgovina s sužnji. In če vprašamo, kaj je ona sirena, ki jih sili do tolikanj krivičnega početja? Ali je veselje do trgovine, ali je želja, osvojiti si tuje dežele, da jih osrečijo? Ne! Angleži niso Platonci nego Plutonci, bogovi morja! Ohraniti si plutonsko oblast vsega morja, osvojiti si tuje bogastvo in v obilici živeti ob znoji vseh narodov, to jih miče. Zato si hočejo šiloma pridobivati kupe zlata in denarja, to je kapitala. Stari rodoljubni bogovi grški so odpravljeni! Oblastniki so pregnali pravico, ki je pribežala med preproste kmete — kup zlata, denar in kapital to je malik, kateremu se po vsem svetu daruje čast  človeštva!«
»Kako pa  vender   dopušča   vaša  omika,«   izpregovorf   Sokrat z žalostnim glasom,   »da se godi  tolika krivica   doma in v   tujini in da
Slove"n :  Zimsko  pdpje.
*5
se tolikanj skruni čast vsega človeštva ? Menda glas resnično omikanih ljudij dandanes še nima prave moči — pridejo pa še časi zmage, kakor sem se na svoje oči prepričal na sosednem svetu Martu. Tej zmagi sem porok, ali kdaj in odkod pride, kdo bi to vedel? Ako pa ostaneva delj časa skupaj in ako te mika kaj pozvedeti o življenji na onem planetu, pade ti mrena z očij in gledal bodeš v prihodnjost ter užival v duhu veselje, kako zmaga pravica in ljubezen. Vender sedaj še nisi dosti pripravljen za vse to. Veš, sedanjost je jako tesna; daleč nazaj v temo starodavnosti seza minulost, in v večnost dalje hiti prihodnjost. Ona v temi, ta v svetlobi! Ako hočeš v duhu prestopiti meje prihodnjosti in prerokovati, kaj pride, moraš se prej obrniti nazaj in  umeti to, kar se je pred teboj dogodilo na svetu.«
(Dalje  prihodnjič.)
Zimsko popje.
v
L
umi ti ob  meni, Topli jug od morja, Ti zavijaj, seVer, S snežnega pogdrja:
Za domovje iskre, Luči  v prsih jasne, Nikdo meni vaju, Nfkdo ne ugasne !
Jedna zlata zora Dneva porodica, Jedna sama ne"bu Zvezda je danica.
In tako ljubezen Zdte,  očevina, Od ljubeznij  svetnih Vodi nas jedina.
Če spomin kateri Zaliti je možen, Ta spomin je meni: Ndrod moj tii zložen !
Zložni bratje   niso V delu započetem, Za svoj  dom  očetom Delu vsekdar svetem.
Dolgo že je tega: Mrak je dan zagrnil, Z n^ba zvezde svetli Žarek se utrnil.
Oj,  poznam  te,  zvezda, V noči otemnela, Zložni domovini Moji si gorela  .
Sloven.
152                                     Dr. Simon Subic:  Pogubni raalik  sveta.
Pogubni malik sveta.
Spis.il dr.  Simon  Subic,   profesor na  vseučilišči  v  Gradci.
(Dalje.)
III. Strast v boji z omiko.
.omembna beseda omika!« nadaljuje Sokrat. »Vzgoja, dober 1 vzgled in pravi pouk, ta trojica je podlaga izobražanju. Nikdar pa ni mogoče, da bi potnik med tujimi narodi j hipoma prižgal luč omike; takisto ne more nobeden vladar, najsi je še toli moder, priklicati omike s svojimi ukazi in zakoni. — Izza mlada živeč med vzgojo, izobraža se človek ob lepih vzgledih, kateri se mu nudijo v dejanskem življenji, v povestih in pravljicah. Spoznanje te potrebe je usililo narodom posebne stanove, katerim je naloga vzgajati, poučevati in izobražati mladino. Dasi je do cela nedostatna ona stopinja do izobražanja, kjer je vsa vzgoja prepuščena jednemu stanu, venderle se je prilegala človeštvu v njega otroških dneh. V tistih deželah pa, kjer ni bilo nobenega poučevalnega in vzgajalnega stanu, zaostali so narodje pri nekovem prvotnem, divjaškem življenji. Seveda s tem še ni rečeno, da bi morali biti divji rodovi popolnoma nevedni, temveč tudi med njimi žive pojedinci, dokaj premeteni po prirodni nadarjenosti in po svoji izkušenosti. Ker je bilo divjim narodom v boji s prirodo in tujimi sovražniki treba zvedenih glavarjev, dajali so takim možem v roko vso moč in oblast. Sila jim je dajala za voditelje oprezne in srčne može. — Sploh pa vidiš pri starih azijskih vladah posebne stanove, ki se bavijo s poukom in vzgojo. Najznanejši med temi so Mandarini, Lami i. dr. Le-ti so zasejali daleč okrog po Aziji seme človeške omike. Usta-novniki starih azijskih vlad so spoznali, v čem išči ljudstvo svoje omike. Po njih sodbi se opiraj omika delavnega ljudstva na spodobno vedejije, na koristna poljedelska znanja in obrtno izurjenost. Višji nauki o modrosti in veri po njih mislih preprostemu narodu niso koristni. Kakor vzgojo so stare azijske države tudi zvezdarstvo, zdrav-ništvo, pravništvo, božja opravila i. t. d. prepuščale posebnim stanovom. Odtod prihaja starodavna bramanska navada, da so poučevali narod s povestimi, basnimi ali alegoriškimi vzgledi. Dasi so se azijski učenjaki že davno pred Evropci bavili s solnčnimi in luninimi "mraki, vender niso nikdar onega prištevali neomikancem, ki ni vedel, zakaj mrkne solnce ali luna.    Celo to so opraščali omikancu,   ako si je do-
Dr, Simon Subic :  Pogubni malik  svetž.                                      153
mišljal o solnčnem mraku kaj napačnega, češ, da je zmaj požrl solnce. Odrekali mu niso izobraženosti, dokler je le obračal svoje moči v prid sebi in bližnjiku,   dokler je bil zanesljiv   steber ljudske blaginje.«
»V Evropi imajo učenjaki,« izpregovorim na te besede, »dejal bi, svoje posebno duševno kraljevstvo, ki se opira na delo minulih stoletij in zlasti na duševne proizvode Grkov in Rimljanov ali na tako zvana klasiška dela. Razločuje pa se evropski učeni stan od staro-azijskih osobito v tem, da je v Evropi vsakdo upravičen pristopiti rečenemu kraljevstvu, ako je le toliko nadarjen, da si na višjih šolah prisvoji potrebna znanstva. V starih azijskih stanovih pa je sin stanovske pravice podedoval po očetu.«
»Vprašanju, je li bila uvedba bramanskega stanu in ona man-darinskega na Kitajskem ljudstvu koristna ali kvarna, odgovoriti je, da je bila iz početka koristna, s čimer pa še nečem reči, da bi utegnilo sedaj okamenelo deblo teh stanov obroditi še kaj dobrega sadu. Tajiti se ne da, da so zlasti Bramani indovski narod privadili ponižnosti, prijaznosti, zadovoljivosti, gostoljubja, treznosti, čistosti in mnogim drugim krepostim, tako da se Indovcem studi Evropec, ki jim je strahovit vzgled nečistosti.«
»Res je,« odgovorim jaz, »da se Evropec hvali in ponaša s kla-siško svojo omiko, dasi je dostikrat ne obrača baš v svojo čast. Podlaga sedanji evropski omiki so sicer najznamenitejše misli človeškega duha in ono Čisto domišljevanje, katerega ste se navzeli nekdanji modrijani, nekoliko opazuje stvarjenje, nekoliko premišljuje" človeška dejanja! Mnogo onih čistih mislij, ki jih še denašnji modrijani ne vedo najti v božjem stvarjenji, izvira iz navdušenega domišljevanja tvojega učenca Platona, kateri nam jih je ostavil v podobi svojih ,idej'. Notranji svet, opirajoč se na take in jednake modrostne nazore, imenujemo idealni svet. Idealnih mislij so polni klasiški proizvodi, katere so sedanji učenjaki podedovali po Grkih in Rimljanih. Iz takih idealnih virov izhaja še dandanes mnogo učenostnega delovanja. Kakor so starodavni in denašnji bogovi čuvali pri rodna in človeška dejanja, prav tako čuvajo idealni nazori premišljujoče in domišljujoče delovanje sedanjih učenjakov. Pravi strokovnjaki ne vprašujejo po tem, koliko bode vrgel narodu njih trud, nego resnice iščejo na sebi. Tisti, ki ne raziskujejo priro-doznanskih stvarij, ampak delajo na drugem duševnem polji, sicer po takšnih idealnih potih cesto izgreše prirodni pot in treba jim je, ako ne prej, vsaj na konci, primerjati uspehe svojih del prirodnim zakonom in se prepričati, da ne greše zoper božja dela. Priroda s svojimi  bož-
iS4
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik svetd.
jimi zakoni je in ostane vselej zanesljivejša nego proizvodi naj ostrejšega človeškega  uma.«
»Torej bi dejal,« reče Sokrat, »da sleharno človeško napredovanje v splošnem stvarjenji nima tistega pomena, kakor si misli marsikdo, ki si beli glavo z idealnimi nazori?«
»Na obče kolo takega napredovanja smo priklenjeni v Evropi. Čim bolj je kdo pripet k vretenu tega kolesa in čim daljša pota ima pred seboj, predno dospe do srede vretena, tem hitreje in hitreje se mora vrteti z drugovi vred, ki se trudijo za tisti namen. Napredovanju ni konca ne kraja. Vsakdo izkuša prehiteti drugega, in odtod prihaja oni strastni boj, ki ljudem ne da mirul Čim lepši je napredek, čim lepši sad obeta udeležnikom, tem huje se borč za ta sad. Poželenje po njem priveze človeka na Iksijonovo kol6, da mu pohaja sapa, pešajo žile in trepečejo živci I To je boj za življenje! Ali ga je treba tak6 razkačenega? Ali bi se ne dalo živeti mirneje po prirodnejših načinih, nikar po toli minljivih izpreminih napredovanja? Zakaj bi ne bilo mogoče mirno izvrševati posvetnega namena človeškega in živeti, kakor ugaja telesu in duhu, ne pa se vedno premetavati iz upanja v brezupnost in iz težka krotiti strasti, ki tarejo in nap6sled pogube zdravje in veselje do življenja? — Razven kmeta visoko na hribih je vse pripeto na to dreveče kolo, dasi tudi kmeta zadevajo državne potrebe z davki, tak6 da niti on ne more biti popolnoma vesel zavetja svojega. — Po Evropi zajema to kol<5 napredovanja na vse kraje v jednakomerno spoznavanje. Kar se iz prirodoslovnih znanosti]' in napredkov pretaka v poljedelsko in obrtno delovanje, to je posnetek brezozirnega duševnega spoznavanja prirodnih zakonov. Kar najde strokovnjak v božjem stvarstvu rednega, lepega in vzpodbudnega, to si dela svoja pota med občinstvo kakor studenec, izvirajoč iz zemlje. Sdsebno hitro se odtekajo med ljudi oni viri, v katerih je kaj več ugodnega človeškim potrebam. Nič ne dela hitreje razorov za odtekanje takih napredkov nego želja po dobičku. To željo kaj mogočno podpirajo vsakovrstna občila, zlasti telegrafi, železnice in pa-robrodi. Dasi občinstvo marsičesa še ne umeje, kadar se uvede nov izum, vender priganjajo vsakatere nove naprave ljudi k pravim mislim in podpirajo duševno omiko. — Zgodovina uči, kako se je človeštvo v tisoč in tisoč letih trudilo spoznavati stanovitost prirodinih zakonov v nje neprestanih izpremenih. Tako si je človek osvojil svet s svojo srčnostjo ali i nt e lige ne i j o. Ne samo na sirih planjavah in na brezkončnem morji nego tudi po gozdih in hribih, na lovu, pri paši in   pri   setvi,   povsod  je   človeštvo   prejemalo   posebnih   čustev,
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik svetd.
155
6nega nedoločenega domišljevanja o prirodnem bistvu, iz katerega so sčasoma izvirali prirodni bogovi in daleč za njimi človeška znanja o prirodnih stvareh. V takšnih bodrilih tiči namreč nekova tajna moč, ki razveseljuje in krepča trudnega duha. Vzpodbudnost takih vplivov izhaja iz nezavedenih čustev višjega prirodnega redu, iz nasprotja svetovne brezkončnosti in svoje omejenosti. — Vi Grki ste tudi, navzeti jednakih vplivov, nevedoma hrepeneli po čistem zraku in si mislili v eter j i več, nego smo mi našli v njem. Res pa je čisti zrak silno imenitna vez med človekom in človekom, nosilec je in posredovalec glasu in zvoka, torej takisto nosilec našega govora in tudi posredovalec idej in združevanja vseh narodov. Da je zemlja brez ozračja, kar trdi večina zvezdoznancev o luni, ne slišali bi se drug drugega in zat6 bi se tudi ne mogli sporazumljati o izkušnjah in izumih, iz kratka: vse napredovanje   bi bilo nemogoče.«
»Čim večje je napredovanje«, povzame Sokrat, »čim večja je omika, tem več je potreb, skrbij, tem bolj trpi notranji mir v prsih. Kje je torej meja med 6nim nekoliko divjaškim životarjenjem, kjer lovski in pastirski narodje ne zahtevajo drugega, nego kar rodi priroda, in med tisto omiko, ki prinaša tolikanj umetnega sadu, ž njim pa tudi tisoč in tisoč potreb, katerih ne pozna človeštvo na prvotni stopinji in katerih iz večine ni moči doseči?«
»Ali bi morda tega vprašanja ne pojasnilo najlože razmerje med divjaki — pastirskimi in lovskimi narodi — in med izobraženimi Ev-ropci? Poglej va, ali se dad6 iz tega razmerja spoznati prave meje omike ali ne! Cuj, kak6 se ved6 Evropci, kadar pridejo med neomi-kane narode! Ko je Kolumb odkril Ameriko, bili so ondotni prebivalci še toli preprosti, da niti niso poznali jezdecev na konjih, nego si mislili (ako ne laže povest), da so španski konjiki bogovi, zrasli iz konja in človeka. Ti bogovi, omikani kristjani, pa niso spoštovali niti vere niti življenja ondotnih neomikancev, kaj li njih imenjal Oplenili so jih, kolikor so jih dobili v pest, in pobili vse, ki so branili sorodnike in imenjel Kako se vedo sedanji omikani Evropci proti divjakom, to včmo predobro iz vzgledov angleških. Po trgovini prihajajo začetkoma Evropci med divjake, potem pa ne odidejo s tuje zemlje, dokler je ne oplenijo, kolikor je le mogoče. S puško in svinčenko, s topovi in z žveplom, s sabljo in mečem padajo na tuje siromake! In če izteče trgovina mirno, kaj jim dajo za njih blago ? Malovreden drobiž, kateri ni doma niti za otroke! Za bisere jim dajo svetlo žico, za slonovino steklene posode, prazne, ali kar je še huje, polne evropskega  strupa:   žganja  ali špirita!   Daj6 jim   preležane barvane cunje
156
Dr. Simon  Šubic:  Pogubni malik sveta.
ali največ kaj smodnika in malovrednega orožja. Toda niti to ni dovolj omikanim evropskim trgovcem — predrzno sezajo v ljudsko imenje, potezajo z blagom nase posestva, dežele, slobodo. Sramota! In kako zagovarjajo svoje ravnanje? ,Omikanci moramo oteti neomi-kane rodove njih bednega stanja, oteti jih arabskih trgovcev, ki jih prodajajo v sužnost.' To so prazni izgovori. Poglej v Afriko! Kaj vprašajo Angleži, kaj Nemci i. dr., kdo je bil nekdaj ondu gospodar ? Zgrozil si se, ko sem ti povedal, kako so pred štiristo leti Evropci divjali po Ameriki, toda —«
Užaljen me ustavi Sokrat: »Mislil sem, da se dandanes vender ž# ne more goditi taka krivica tujim narodom. Slabo priporočilo evropske omike! Zgolj na silo se opira, ne spoštuje nobenih pravic! Ali ste tako zabredli, da vam bode treba pri divjakih iskati pravice in ljubezni do bližnjika? — Ako te prav umejem, napadajo omikani Evropci tuje dežele prav takisto upravičeno, kakor napadajo volkovi cede ovac. Ali v takih napadih na slabo oborožene prebivalce tujih bogatih dežela se razodeva strahovita   pogoltnost,   kakeršne ni hujše  niti pri   lačnih volkovih 1
v
Čudim se res, da se vaši oblastniki, naj se že imenujejo kakorkoli, ne ujedo zgolj  iz tako zvane evropske  omike!«
»Saj bi se, ko bi jim ne stalo toliko in toliko tisoč vojakov in topov za hrbtom! Kdor jih ima več, ta določuje, kje je pravica, ta razdeljuje, kar ni njegovega, takisto krivično kakor nekdaj v srednjem veku razbojniški vitezi. Glej, to je dandanes toliko veljavna omika, prestavljena v državni katekizem! . . . Vender, nikar ne sodiva pre-krivično! V ravnokar omenjenih stvareh se razgledujemo ne na omiki narodov, ne na omiki učenjakov, nego na omiki držav. Učenjakov je premalo in večinoma so zamaknjeni v najvišje stroke izobražanja; semtertja seveda tudi povzdignejo svoj glas proti neomikanemu div-jaštvu. in terjajo mirnega poravnanja s spravnimi sodišči, to pa ponajveč za poravnavanje razporov med omikanimi in jednakoprav-nimi strankami. Toda kadar se Anglež ali Nemec bije z zamorci, tedaj zagovarja Evropec Evropca, češ, da so taki boji potrebni za izobrazbo divjih narodov. Jeze se pač Nemci na Angleže, toda ne zaradi njih krivičnega ravnanja v Afriki, nego zato, ker si prisvajajo najbogatejše dežele, njim pa prepuščajo siromašne pokrajine. — Nekaj mož je, ki bi radi pomogli pravici in omiki, žal, da jih je premalo! Kaj jim pomaga snovati društva, v katerih se z živo besedo bore za človeške pravice vsakega človeka,   najsi živi med   omikanci ali med divjaki?
Dr, Simon  Šubic: Pogubni malik svetd.
157
Dandanes se še premalo upošteva njih glas, zato občečloveške pravice Še niso uveljavljene tako, da bi jih bilo deležno vse človeštvo.«
»Iz tvojih besed sodim, da nosi evropska omika na ustnih vse dobro, dejanski pa proizvaja ubogo malo teh dobrot. Pri nas bi bili rekli, da ima taka omika trn v peti, katerega je treba izdreti, sicer naposled pogubi vse narode, katerih se tiče. Morda izhaja ta nevarni nedostatek vaše omike iz pogreška v vzgoji, ako ne tiči v družabni ali celo v državni osnovi. Zdi se mi, da seza jako globoko, saj praviš, da so za odkritja novega sveta vladale jednake strasti in krivičnosti. Iz tega bi bilo spoznati, da se je sedanja omika navzela svojih sla-bostij iz prejšnjih časov. Morda tiči korenina teh silnih zmot in sla-bostij v podedovanih človeških strasteh, morda je nekakšen a ta vizem ali podedovan greh. Ako bi dobra vzgoja vadila mladino zmernosti, zadovoljivosti, ako bi jo učila, kako je zatajevati poželjivost, ako bi jo zajedno učila pravice in ljubezni do bližnjika, utrdila bi se mladina v krepostih, ki bi atavizma ne pustile na dan. Drugače pa je, ako ta atavizem ne izvira samo iz podedovanih strastij, nego tudi iz kakove družabne ali celo državne osnove, ali celo iz vsega tega skupaj. V zadnjem slučaji bi dejal sloveči zdravnik Hipokrat: ,Iz korenin boleha vse deblo; odrezati bode treba zlo korenino; ko se rana zaceli, rodilo bode drevo zopet zdrav   sad.'«
»Toli globokih korenin ne moreva spoznati sama, nikar še jih odpraviti, treba bi bilo poklicati skupščino modrih mož na posvetovanje.«
»To bi bil tisti krivi pot, po katerem se ne doseže nič prida, ako ni glave, ki bi prinesla v zbor pravi svet in ga tudi vedela zvršiti. Sama morava torej prej zaslediti korenine onih slabostij in do cela preudariti, kako bi se odpravile. Meni,« tako nadaljuje Sokrat, »stara zgodovina ni neznana, tebi sedanjost ne; zato lahko ogledujeva drev6 človeštva od vseh stranij. Sram naju bodi, ako mirno in resno raziskuje ne dobiva pravih pomočkov hitreje nego kje v zboru, kjer bi naju motile osebne posebnosti in kjer bi utegnil marsikdo nalašč iz svojih vzrokov zakrivati te korenine. Z lepimi govori in slovesnimi obedi se ne ozdravlja drevo človeštva! — Ako bi to vprašanje meni, staremu radovednemu modrijanu, ne bilo tako mično, rekel bi, pustiva ozdravitev bodočemu prirodnemu razvoju, tako pa nadaljujva svoj  pogovor.
v
Človeško napredovanje vodi ljudstva po krivih potih dolgo semtertja kakor po temnih jamah ali po labirintih. Človeštvo poskuša vse, kar dopušča njega razmerje s prirodo in ljudmi tdr gazi iz puste v pusto. Zmote provzročujejo trpljenje, in to modri človeka. Zmot se iznebi, kadar se uveri, da na dosedanjem poti ni sreče. Izvoli si novo osnovo
158                                     Dr. Simon Subic: Pogubni malik svetd.
svojega življenja, sedaj polagoma in mirno, sedaj hipoma in po sili ter vrže od sebe vse oklepe, s katerimi je bil priklenjen na nemilo usodo, na nesrečo. Nikdar pa se ni bati, da bi samopridnost ali samo-pravnost te ali 6ne stranke zatrla vse pravice človeštva. — Minljivo je vse, kar pozna zgodovina! Človek hodi po ostankih razsutih mest, razdrtih držav in po prahu svojih pradedov. Bolj v bajkah nego v zgodovini žive kakor sence spomini mogočnih starodavnih držav egiptovskega, babilonskega, asirskega in perziškega naroda. Kako li je bilo nekdaj mogočno in veselo delovanje narodov med Črnim in Kaspiškim morjem, sosebno po ravninah med Evfratom in Tigrido ! Čim bolj pa so bogatele ondu zasnovane države, tem bolj je vabilo njih bogastvo bližnje divjejše narode na plen. Kolikokrat so oplenili Babilon! Mesta Sidon, Tir, Jeruzalem, Ekbatana, Ninive in Babel niso učakala boljše usode, takisto ne Teba v Egiptu. Podobnejši blazniku nego marljivemu vojvodi se je navalil Čirov sin Kambiz na Egipet, od koder ga je roka božja izgnala z neizrečno lakoto. V puščavo je izpremenil bogate pokrajine, razdejal veličastne spomenike starodavnih umetnostij in krasna svetišča tebenska. Kdo nam povrne razsuta dela egiptovska ? Srce te mora boleti, ko ogleduješ tolikanj uničenih lepot 1 Ozri se kamorkoli: povsod neprestano plojenje in poginjanje 1 Kra-ljevstvo za kraljevstvom se dviga iz zgodovinskega morja; toda toliko da se začne veseliti življenja, pogoltnejo ga z narodi vred valovi večnih izprememb. Koliko češčenje se poroča o velikanskih spomenikih, katere sta postavila Bel in Semiramida — vse je minilo, strta je vsa trinoška čast in mogočnost graditeljev Babela in Niniv 1 Ljudstva izginjajo, da jim komaj ostane ime. Jedino v narodnih šegah in navadah ali pa v poljedelskem in hišnem gospodarstvu živi časih njih spomin, le malokdaj tudi v znanstvu.«
»Cvetica razcvete in zvene ! Modrijan ne izgubiš niti duševnega miru niti zaupanja v modrost božjo, videč, da so pomrli in strohneli pradedje, očaki, pismouki in preroki . . . Svetišča so podrta, preročišč ni več, niti avgurovl Kdo bi tudi želel večno kaj ohraniti v prvotni obliki; gotovo je modreje, da nič ne traja večno, sicer bi moralo okameneti. Ali bi se razgledovalo sedanje človeštvo, ko bi vstal od smrti kralj Salomon in bi vpričo nas daroval na jeden praznik svojih dvaindvajsettisoč volov in stoindvajsettisoč ovac! S takšno daritvijo bi največ ustregel nikdar sitim gledalcem bikovskih bojev, toda pametnejši, izobraženejši ljudje bi se mu smijali. Kaj, ko bi za Salomonom prihruli stari Egipčani in darovali v svetiščih svojemu biku apisu,   sveti mački m svetemu   kozlu? — Kjerkoli se je preko let
Dr. Simon Šubic: Pogubni malik sveta\
159
svojega razvoja ohranilo vladarstvo nekakšne kitajske osnove, bodisi v Aziji, bodisi v Evropi, kdo bi mu ne želel večnega miru! Koliko je še med nami takih tožnih ostankov, suhih vej starega strohnelega debla! Kakor hodimo mi po razvalinah svojih praočetov, takisto bodo hodili naši potomci po razvalinah denašnje družabne osnove. Orjaško kol6 izpreminjanja in napredovanja tira vse s seboj na okolo 1 Čimbolj se ta ali oni stan upira pravim potrebam duševnega in telesnega razvoja, tem hitreje ga bode konec! Nihče, bodisi mogočen kakorkoli, ne more se iznebiti večnega zakona prirode; vse je podložno usodi poroda, kratkega bivanja in telesne smrti. Odstopajoči na-rodje podajajo preko svojega groba potomcem omiko v ostalih izkušnjah, poukih in napredkih, v podedovanih znanstvih in umetnostih, v svojih pozvedbah in mislih o božjem stvarstvu, o duševnem in telesnem življenji.«
»Zanašaš se na modrost minulih časov,« odgovori Sokrat, »toda ne pozabljaj: najsi dobi kmet še toli dober svet, če ga ne obdeluje v potu svojega obraza, niti črna prst mu ne obrodi sadu! — Toliko da se nekoliko spametuje človek in narod njegov, že leže pod zemljo. Potomec začne zopet otroško svoje življenje. Kdo ve, ali bode cenil, kar so mu ostavili dobrega praočetje, ali ne bode ce!6 uničil sadii njih truda in znoja ter ostavil svojemu nasledniku morda večje siromaštvo, nego ga je podedoval sam. Ce je zakopal zaklad božji v ne-rodovito prst, morajo se otroci sami truditi z vsakim pričetkom, pomagati si sami, nekaj z nadarjenostjo, večinoma pa s poročili, podedovanimi po vesoljnem narodu in njega občem napredovanji. Tak6 ti zemlja rodi sad od dne do dne; tako si podajajo roke narodje, države in njih uredbe. Solnce gre dan na dan zopet počivat pod morje ter vstaja z jutranjo zarjo, da se lahko čemu veseli človeško srce. Dolgo trpi časih človeštvo po svoji krivdi, naposled pa venderle prekorači vse zapreke. Treba je bilo učakati tolikanj zmot in napak, prebiti marsikaj bridkih izkušenj in skelečih kaznij božjih, daje človek izpregledal in spoznal, kako blaginja ne izvira iz samopravnosti in zatiranja bližnjikov nego iz zakona jednakopravnosti in resnične ljubezni do vsega človeštva!«
(Dalje prihodnjič.)
2 14
Dr. Simon Subic:   Pogubni  malik svetd.
Pogubni malik sveta.
Spisal dr.  Simon  Subic,   profesor na  vseučilišči  v  Gradci.
(Dalje )
IV.   Omikani zmaji.
rav tako sklepaš«, odgovorim na poslednje besede Sokra-tove, »kakor bi poznal sedanje nadloge in upal, da se jih rešimo. Res, iz svoje krivice trpi denašnje človeštvo! Povsod v občem delovanji zgolj nasprotja, povsod zatiranje, nikjer jednakopravnosti niti resnične ljubezni do bližnjika! Največ krivice pač trpi oni oddelek ljudstva, ki naj se najverneje drži marljivega delovanja. Dasi prava moč in blaginja sleharne države izvira iz krepkega delavnega stanu, bodisi poljedelskega, obrtnega ali trgovskega, vender ne dohajajo najuspešnejša dela teh stanov toliko v prid in blaginjo posamičnim delavcem, kolikor bi smeli upati in zahtevati za svoj trud in potrebe svoje. Zaslužek teh in drugih delavnih rok se razteka po 6nih vodotokih, ki gonijo maline bogatincev. Časih ni bilo tako. Ko sta bila trgovina in obrt še v rokah menj imovitih podjetnikov, ki so si delili brezštevilna podjetja, vsak z majhnim denarjem, takrat so posamični delavci še uživali nekaj pravic in odpiralo se jim je več potov, po katerih so dohajali do zaslužka ali do samostalnosti. Skoro po dovršenih učnih letih so utegnili zameniti svoj službeni posel z gospodarstvom; zadoščalo jim je iz večine kaj malega, bodisi da so kaj podedovali ali si p.osebe zaslužili. Saj tedanja podjetja še niso zahtevala tolikanj denarja. V tistih dneh torej še ni bilo toliko meja. med delavcem in gospodarjem. Ali kar jih je moralo biti, nikoli niso zavirale podjetij nI tukaj ni tam. Delavcem se ni bilo treba družiti proti gospodarjem, češ, da bi jim nagajali ali šiloma zahtevali večje mezde. Semtertja je seveda ta ali oni delavec terjal boljše plače, ali če sta se sporazumela z gospodarjem, bilo je vse poravnano, ako se pa nista, ostavil je služabnik svoje delo ali pa celo ušel, kakor se mu je izteklo. To razmerje se je izpremenilo, ko je prestalo gospodarstvo na majhen denar in se umeknilo podjetjem, oprtim na kapital. Delavec posamičnik je izgubil svojo vrednost, zakaj podjetnikom je zgolj do tega, da se delo hitro dovrši, rabijo pa delavske moči kakor stroje.«
• »Ali to je kaj neljubeznivo ravnanje,« reče Sokrat.  »Ko sem jaz v   svoji   mladosti   pri   Fidiji   obsekaval   marmor   za   mojstrove   kipe,
Dr. Simon  Šubic:  Pogubni malik svetd.
21$
nikdar nismo slišali kaj takega. Kaj, ali sedaj prava vednost ali umetnost ni več toliko vredna, da bi gospodar spoštoval svojega delavca? Kaj pa bode z ljubeznijo do delovanja, brez katere se ne more nobeden umetnik toliko zatopiti v svoje delo, da bi ga dovršil na čast svoje umetnosti? Ali ni sedaj nikomur več do časti svojega znanja in podjetnosti svoje?«
v                                                                                                                                                                                                    t
»Zal, večinoma ne iščejo časti pri delu, zakaj strastno se trudijo, kako bi čim prej spečali izdelek za denar. Vse gre le na denar! — Da se kapital kopiči v posamičnih rokah, to se po pravici zmatra za nesrečo delavnega ljudstva. Na Angleškem in v Severni Ameriki je posamičniku, ako nima milijonov, že sedaj iz težka ustanoviti in na svojo roko vršiti večji obrt. Kar je še ostalo prejšnjih manjših obrtnih podjetij, životarijo daleč od tokov, po katerih se proizvodi velikega obrta prevažajo, zamenjujejo in prodajajo. Karkoli služi vesoljnim potrebam, to si izkorišča kapital. Denar prekupuje blago po rudniških jamah in po občih tržiščih; kapitalisti si podajajo roke in se dogovarjajo o ceni, po kateri bi potegnili nase vse blago. S takšnimi kleščami vleče kapital nase tudi še tiste oskromne ostanke ljudskega imenja, kolikor si ga je prihranil plašni domači in tuji obrt. Kapital nima srca za ničesar drugega nego zopet le za denar; nima ne ljubezni do naroda, ne do domovine, ne do države in vlade! In glej, širokoustno se ti baha, da ljubi ves svet, da je kozmopolit! Da, ljubi ga, ako bi ga mogel vdenariti! Tako jemljo Angleži tuje dežele z narodi vred, tako tudi Nemci v Afriki. Angleži se košatijo, da oti-majo zamdrce njih stare sužnosti in da širijo omiko med divjaki in pagani; dejanski pa jim jemljo vse, deželno in narodno slobodo. Doma zasužnjujejo svoje rokodelce in se srdito pulijo z Irci zaradi lordskega velikega posestva. Kaj kaže to? Licemerstvo v tujih deželah, licemer-stvo doma, in vse zaradi zavednega malika,   zaradi denarja!«
»Sedaj šele vem,« ustavi me Sokrat, »zakaj Hermes ni samo bog trgovcev nego tudi bog tatov! Ali je denar res tolik slepar, da celo toli hvaljeno evropsko omiko onečašča z nečloveškim vedenjem ?
v
To so strasti, kakeršnih ni hujših med divjaki! Ce rodi vaša civilizacija takšen sad, ne bode vam dovolj posoditi starogrškega Dijogena, ki bi podnevi iskal plemenitega srca — k divjakom bodete morali iti iskat prave človečnosti in preprostega človekoljubja.«
»Skoro res ne bode drugače, toda hiteti bode treba: med divjaki že prodajajo žganje in hudiča ter skrunijo rijih prirodno preprostost in čistoto! Kdo bi poznal večje licemerstvo in brezvestnejšo samo-goltnost 1   Anglija sama  ima že več duš v svoji oblasti, nego jih živi
2l6
Dr. Simon Subic:  Pogubni  malik svet.4.
po vsi Evropi in po severnoameriških državah. Razven onih, kar jih biva na manjših otokih, šteje tristoinpetdeset milijonov podlož-nikov, torej malone četrtinko vseh zemljanov. Angleži ravnajo blizu tako kakor nekdanji razbojniški vitezi, vender jih to izvestno še mine. Najprej se otresejo angleškega gospodstva prebivalci Severne Amerike v Kanadi, za njimi se oprosti dvesto milijonov Indijcev, kadar jim pride namreč na pomoč ruska država.«
»Kdor sliši o taki mogočnosti angleški,« reče Sokrat, »mislil bi, da mora biti Anglija presrečna dežela in da kraljuje v nji zlata doba, vesoljna blaginja, katere zaman iščejo in žele drugje.«
»Pričakovati bi bilo res vesoljne ljudske sreče ondu, kamor se iztekajo studenci in zakladi vsega sveta. Zal, da ni tako! Angleži se mi zde prav kakor stari Rimljani, predno se je razrušila njih mogočnost. V Rimu ni bilo nikoli večjega razločka in nasprotja med suž-njimi rokodelci in med plemiči, nikdar večje bede med delavnim ljudstvom nego takrat, ko so dohajala največja bogastva podjarmljenih tujih narodov. — Poslušaj Angleža Baxterja: Leta 1865. so znašali dohodki onih 23 milijonov rokodelcev, ki žive v Veliki Britaniji, blizu 300 milijonov angleškega denarja, dohodki onih 7 milijonov imo-vitejših ljudij in bogatinov pa 500 milijonov. Ko bi razdelili te dohodke po jednaki meri med posamičnike, one med delavce, te med bogatince, pokazalo bi se, da pride na vsakega imovitega prebivalca malone šestkrat več nego na siromaka, dasi bogataši ne dobivajo teh dohodkov za svoj trud nego kot dobiček nakopičenega svojega denarja in imenja. Kdo pa jim pomaga do tolikega dobička, če ne rokodelci ! Delavni stan se mora ubijati in stradati, dočim bogatini ne vedo, kako bi zapravljali svoj denar, čegar pridobitev jih ne stane najmanjšega truda. Po notranjeevropskih deželah k sreči vender ni tako hudega beraškega razmerja, dasi je dovolj bede po kmetih, med obrtnimi in med mestnimi delavci. Toda povsod hira kmetski in sploh delavni stan, ker mu jemljo bogatinci in davki najlepše dohodke. To hiranje je tako grozno, da bi morala biti največja skrb vlade in poslanskih zborov, kako bi se zmanjšali davki in kako odprle resne podpore, ki bi obvarovale občinstvo obubožanja, sosebno pa obrtni in poljedelski stan beraške palice! Vender, ali se znižujejo davki ? Nikakor, še množe se z dovolitvijo narodnih poslancev! Nenasitnemu zmaju vesoljne vojaščine, splošnega oboroževanja od pete do glave gre vse v gorečo žrelo! Kakor kaplje vode v razbeljeni peči izginjajo v njem trdo prisluženi ljudski  dohodki.«
Dr. Simon  Šubic; Pogubni malik sveti.
217
»In kaj čaka narodov, kaj oblastev,« pristavi Sokrat vprašaje, »ki pripuščajo prepad prvih plodnih močij ter delavnih rok ne varujejo bede in opešanja? Kdor išče odgovora, naj ne pozabi basni o žabi, ki se je napenjala, dokler ni počila 1 Kaj potem ? Nova osnova. Kakšna ?
v
Kakeršne je ljudstvo vredno! — Cim večja je pomorska žival, tem več mladičev požre. Toda tega venderle ne umejem, odkod izvira to, da so se manjši obrtniki in kmetovalci sčasoma dali požreti večjim?« »Izpreminom se ne more ogniti ni obrtnik nI kmet. Mali obrtniki in kmetje s slabimi svojimi posli in nedostatnim znanjem so otroci oskromnega delovanja svojih mladih dnij. Iz večine bivajoče daleč od napredovanja in izumov zadnjih let, zasačilo jih je — nepripravljene pri njih mirnem poslu — tuje delovanje, oprto na nove izume. Pomagali bi si še bili, da so zapazili nevarnost, toda ubožni, kakeršni so bili, niso mogli ukreniti ničesar brez potrebnih denarnih troškov. Ko je napočila doba parnih strojev, doba železnic in telegrafov, ostrmeli so starejši obrtniki in ubožnejši kmetje. Niti umeti niso mogli, da bi bilo tem potrebneje podajati roke tovarišem in sodelavcem, čim ur-nejše je novo delovanje. Da bi se vrnili k prejšnji počasni vožnji s konji in kočijami in težkimi ,parizarji', nikar pa uporabljali železnice, to pač ni bilo mogoče. Saj dandanes celo Japanci grade železnice in uporabljajo parne stroje, dasi se je to ljudstvo, veja zastarelega kitajskega debla, dolgo časa kaj trdovratno branilo sleharne evropske kulture. Danes, ko vpliva novo delovanje tolikanj silno celo na tuje kraje, da se Japanci bude iz tisočletnega spanja, v takih dneh se po Evropi ni moči brez pogube izogibati jednakomernemu seznanjanju s prirodoznanskimi napredki. Saj se baš dandenašnji bogastvo in blaginja posamičnih narodov bolj negoli kdaj opira na skrbno uporabljanje prirodnih sil in prirodnih pridelkov. Površen pogled sedanje ekonomije po Evropi nam že odpre oči, da nejednakovredno uspevanje ali celo trajno zaostajanje zgolj slabi ljudsko blaginjo in naposled celo uniči narodno bogastvo. O usodi državnega in ljudskega delovanja se lahko reče to, kar pravi Goethe o prirodi: ,Gibanju in porajanju ni nobenega postanka v prirodi — priroda preti s prekletstvom vsemu, kar zaostaja'1 Proti tej protivni zlobi ni boljšega varstva nego resno oživljanje prirodoznanskih, kemiških in fizikalnih naukov. Človek si ne ve na pomoč poklicati prirode, ne prisiliti prirodnih sil, da bi se ukienile v njega jarem in opravljale njega dela, ako si ne prisvoji vsakeršnega znanja o prirodnih prikazih in zakonih. Prave zmožnosti ni iskati drugje" nego v narodnem pouku, v razbornosti sploh in v pravem   uporabljanji   prirodoznanskih   napredkov.   Narodna   blaginja
218                                     Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik sveta.
rase z napredki in prepada s pogreški. Pouki o prirodoznanstvu so oddelki narodnega bogastva, časih pa so celo odškodovanje posestva, katerega preoskromna priroda ni podarila narodom v njih domovini. Tistim narodom, ki zaostajajo v uporabljanji velikih izumov, v skrbnem izbiranji in obdelovanji prirodnih stvarij, tistim, med katerimi takisto bogatinci kakor siromaki ne spoštujejo takega delovanja, tistim narodom, pravim, ni smeti pričakovati drugega nego prepast svoje blaginje. Zanemarjanje prirodoznanskih napredkov provzročuje tem bolj prepad narodne blaginje, čim srečneje si sosedna ljudstva izkoriščajo znanstvene, obrtne, poljedelske in umetniške pridobitve. — Ni lahka naloga ne, katero so si postavili Evropci sami z delovanjem, oprtim na prirodne moči! Vse drugače je v vzhodnih azijskih deželah. Evropska naloga terja toliko od narodov, da ni moči doseči nje zmotra drugače nego po opreznem varstvu modrega zakonodajstva in vesoljnega pouka. Vse to pa se ne izteče, ako se narodje odkritosrčno ne razvijajo in neovirano ne družijo od dežele do dežele. Jedino tam, kjer se narodni razvoj in narodna omika ne zavira, ampak podpira, prinaša nove napredke na polji telesnega in duševnega narodnega življenja. V duhu denašnjih dnij tiči po Evropi globok nagib, da bi se priro-doznansko oživljale obrtne in poljedelske stvari s pomočjo prirodnega spoznavanja. Osnova denašnjega družabnega življenja pa je vzrok, da te visoke naloge ni moči izvesti brez denarnih podpor. Dokler se državna osnova opira na denarno imenje, utegnila bi nakopičena bogastva, torej kapital sploh, res hasniti, ako bi se rabila za ljudsko podporo. Ker pa velja pravica svojega ali osebnega posestva, zato ni moči oprostiti denarnih tokov, katere so zajeli posamični posestniki, in ne morejo se kakor voda navračati po presuhih travnikih kmetskih in sploh vsakeršnih ljudskih potreb. — Dasi žuli ubožne ljudi denar, nakopičen v tujih rokah, katerega bi potrebovali k zaželenemu napredku, vender ni tajiti, da so se z železnicami uvedle mnoge dobrote, ki so na blaginjo ljudstvu in mu pomnožujejo denarne moči. Koliko lože se dandanes blizu železnic razpečavajo pridelki in koliko lože se dobiva kaj za stvari, katerih prej ni bilo spraviti v denar! Seveda pa gre sedaj tudi denar hitreje izpod rok. Ali vse bi se še prebilo, da ni toliko davkov. Teh pa ne provzroča napredujoča omika nego državno gospodarstvo, kolikor se dostaje vzajemne dotike domačih narodov in njih mednarodnih stvarij ter vse to, kar imenujemo ,politiko'! In vender bi še bilo izhajati navzlic vsem tem neprilikam, da ni imenje razdeljeno vse narobe. Ljudsko imenje ni toliko v prid potrebnemu rokodelskemu    stanu   nego   posamičnim   posestnikom;   malokdaj pride
Dr. Simon Šubic :  Pogubni  malik svetd.
219
ta ali oni izmed ubožnega stanu k obili mizi. Toda ako bi kdo zdajci razdelil jednakomerno ves denar, ali misliš, da bi bilo ljudstvo osre-čeno za delj časa ? Od veselja bi pozabili skrbi, kako si ohraniti imenje; zapravljali bi, ker bi se jim ne zdelo škoda tega, česar si niso zaslužili v potu svojega obraza, in le prehitro bi se uresničil pregovor: Kakor pridobljeno, tako izgubljeno 1 Mimo tega bi zastajalo napredovanje, tičoče se pridelovanja in izumov, morda celo napredovanje v znanstvih in umetnostih; zakaj kdor prehitro obogati, uda se tem rajši lenobi in postopanju, čim menj se je mogel nadejati takšnega imenja. Ko bi bilo danes razdeljeno vse jednako, jutri že bi se pojavil prejšnji razloček. Dokler gre delo za denar, prekosili bi nadar-jenejši ali pridnejši delavci menj marljive ali lene vrstnike, in skoro bi bilo zopet vse pri starem. Pri sedanji denarni osnovi bi ostal torej zvršeni socijalizem brezuspešen! Nekoliko drugače bi se že godilo, ko bi bilo družabno življenje osnovano tako, da bi se imetje poravnavalo sčasoma in po zaslužku. Boljša osnova od sedanje bi se našla, ako bi se ljudstva sporazumela in dognala vprašanje : Ali ni nobene take pomoči, katera bi denarju ubranila rediti in pomnoževati jedino ono bogastvo, ki je nakopičeno v posamičnih rokah ? Poskusiti bi se utegnilo z združevanjem manjših imetij. Zakaj bi se ne združilo več manjših podjetnikov, ki bi zložili toliko imetja ali denarja, da bi se mogli meriti z nekaterimi bogatimi podjetniki? Tačas bi vsa ta družba uživala dohodke, primerne bogatincem, kadar bi si namreč pridobila spoštovanje svojih izdelkov. Pridobila bi si ga pa tem hitreje, čim zve-steje bi se posamični sotrudniki — strokovnjaki, kakor so — udeleževali vsak svojega dela pri združenem podjetji takisto marljivo, kakor so temu že vajeni od svojega posameznega delovanja v b6ji z nasprotnim kapitalom. Taki marljivosti bi ne bili nikdar kos tisti najeti delavci, najsi so plačani še tako dobro, kateri izdelujejo blago kapitalistom, ne da bi jim šlo kdaj za svojo kožo! Seveda, z največjimi kapitalisti ali celo z vsemi nasprotnimi kapitali se ubožnejši podjetniki, naj se družijo, kolikor hočejo, venderle nikdar ne morejo meriti. Zakaj ne ? Spomnimo se Baxterjevega poročila. Izmed 30 milijonov Angležev, pravi Baxter, ima 23 milijonov ubožnih delavcev samo 300 milijonov dohodkov, drugih 7 milijonov bogatincev pa 500 milijonov letnih dohodkov. Naj bi se torej družili rokodelci, kolikor jim drago, iz svojih 300 milijonov bi ne mogli nikoli narediti 500 milijonov. — Kakorkoli, združeni denar in združeni ubožnejši podjetniki bi venderle imeli več moči za marsikatero podjetje, nego je imajo razdeljeni posamičniki. Dosti   delovanja,   ki sicer   uhaja   posamičnikom   in   prinaša   dohodke
220                                     Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik sveta.
jedino bogatašem, utegnili bi zadružniki prevzeti na svojo roko in uporabljati dohodke v sVoj prid, primerno vsakemu udeležniku, kakor sodeluje v zvezi. Ko bi šli še nekoliko dalje na tem poti, pomnožili bi svoje moči še bolj. Ko bi jih bilo že več združenih več let, videli bi, kako jih gledajo sosedje izven zadruge malone zavidno. Zadružniki, tedaj iztegnite roke, potegnite jih za seboj v svoje kolo, ne vprašajte nikogar, ali je obrtnik ali kmet! Sedaj, ko je jasen vaš uspeh, lahko prepričate tudi kmeta, da je na dobro le njemu, ako se odreče inozemskim družbam, katere vlečejo denar iz vaše dežele v tujino, na Angleško, Francosko, če ne na Nemško. Zakaj bi kmetje zavarovali poslopja, polja, živino pri tujih družbah? Zakaj bi takisto obrtniki in uradniki plačevali zavarovalnino za svoje življenje ali svoječasno podporo svoje družine, svojih otrok, takim družbam, ki nosijo denar iz dežele? Ako se združijo vzajemno in z vami, domačini, deležni bodete vsi skupaj primernega dobička in dohodki ljudskih premij ostanejo v domovini! . . . Tako vas vidim združenih veliko množico! Posegli ste preko bližnjih sosedov, združili se z občinami in mesti. Oprezni, kakor ste, izvolite za varuhe svojega podjetja nekaj spoštovanih in zanesljivih mož, nekaj iz občin, nekaj iz mest, ki se udeležujejo vašega kola. Tako se utegne spajati občina z občino, mesto z mestom in z občinami, dokler ne dobite v svoje kolo vsega naroda. Kaj ne, koliko več moči bode imel sedaj v denarnih stvareh ta združeni narod, koliko več nego sedaj, ko je vse razcepljeno in se še obresti posameznikov po mogočnem toku razlivajo čez meje vaše domovine, v blaginjo tujcem, ne vašim sinovom? Kakor ste se združili po domovini, takisto se utegnete združiti z drugim svojim narodom, najsi biva v tej ali oni kronovini. Kadar spoznate dobrote, katere vam prinaša združevanje, namenjeno narodnemu zavarovanju, vzbude se vam želje, da se združite tudi v druge podpore, v bran proti rub-ljenju, bolezni, vojski in drugim škodam. Kadar bode kolo vašega združenega naroda tolikanj razširjeno, skoro si bodete zavarovali vsakemu posebe tudi potrebni živež s tem ali onim pogojem. Čim več potreb pa bode objemalo vaše kolo, tem bolj bodete čutili, da bi bilo zavarovanje tem gotovejše, čim širše se razprostirajo po deželah vaše zadružne veje; spoznali bodete, da bi nobena škoda ne zadela vseh zajedno, da bi nepoškodovanci lože podpirali potrebne zadružnike. To spoznanje pa vam bode vzbudilo željo, da bi se združili tudi z drugimi, zunanjimi narodi. Dolgo ne bode, in osnujete si širše mednarodno zavarovalno  kolo!«
(Dalje prihodnjič.)
Dr. Simon Šubic :  Pogubni malik sveta\
279
Pogubni malik sveta.
Spisal dr. Simon Subic,  profesor na vseučilišči v Gradci.
(Dalje.)
V.   Denarni potresi.
okler imajo mogočni podjetniki neomejeno oblast v rokah,« tako nadaljujem svoje razpravljanje, »ne plačujejo več, nego morajo. Delavci pa zahtevajo več, nego je prav. Odtod prihaja, da so vedno nezadovoljni i prvi i drugi in da si neprestano nasprotujejo.«
»Kdo pa določuje tvarini ceno?« vpraša Sokrat radovedno. »Ako se podjetniki in delavci pričkajo zaradi plačila, ne vem, če ne trpi občinstvo zaradi cene.«
»Seveda trpi kakor sploh vsak kupovalec, toda cene venderle k sreči ne more določevati izdelovatelj sam. Ustanavlja se na trgih. Kakeršno je ondu razmerje med ponudbo in povpraševanjem, takšna je cena blagu. Kadar ni dovolj blaga in izdelkov, takrat se cena poviša ; kadar pa ga preostaja, tedaj se zniža.«
»In kako bi bilo takrat, kadar bi imel narod v svojem varstvu vse imenje ? Ali bi ne umerjal jednostranske cene, katere bi se ne bilo moči ubraniti ni občinam ni posamičnikom ?«
»Tega se ni bati, ako bi imel zvedene in zanesljive nadzornike. Te pa si lahko voli sam. Sploh se ni bati, da bi gospodar nalašč škodoval samemu sebi. Da se mu ne pripeti kaj takega, moral bode paziti na meje med ponudbo in povpraševanjem. Kaj imenitno je torej vprašanje, kako je mogoče narodu preskrbeti, da prideluje ravno dosti vsakeršnega blaga in ne izvršuje izdelkov ni preveč ni premalo. Dokler je gospodarstvo, bodisi s pridelki, bodisi z obrtovanjem v posamičnih rokah, tačas si je pač težko pridobiti potrebni pregled. Najsi podjetnik ve, koliko potrebuje vsega na leto, zvedeti pa venderle ne more, koliko rok se polasti dotičnega pridelovanja in izdelovanja. Ni tega ne more včdeti, koliko se bode pridelalo in izdelalo v tej ali oni kronovini v obče. Koliko je treba pripraviti tega, koliko onega blaga, to preračunjajo obrtniki dandanes večinoma po tržni ceni in po vpraševanji za blagom in izdelki. Kadar je tržna cena visoka, obično vsa-keršni obrtniki mimo delavcev, ki jim zadoščajo z izdelki za navadno potrebo, najemajo še dokaj drugih delavcev. Čim več pa jih zahtevajo, tem menj jih je na   izbiro in tem dražji so.   Tako si podjetniki sami
28o
Dr. Simon  Subic:  Pogubni malik  svetd..
draže izdelke. Poleg tega si pa kopičijo tudi toliko blaga, da vsega niti razpečavati ne morejo. Kaj je posledica? Preveč blaga in izdelkov so vrgli zajedno na trg; izgubilo je ceno; za blago in izdelke niso prejeli, kolikor so računjali. Slo je v izgubo. Kaj je zopet posledica temu? Podjetniki, katerim usihajo dohodki, morajo omejiti delovanje in tudi ne morejo delavcev plačevati tako visoko. Nezadovoljni s takšnim prikrajševanjem delavci ali popolnoma odhajajo iz službe ali pa izostajajo samo za nekaj časa. Odtod prihaja tisto izostajanje iz službe, katero nazivljejo ,str a j k'. Kako se podjetnik obvaruj takšne škode, dokler je obrt ves raztresen po tolikih posamičnih rokah? Kaj težko mu je neprestano paziti tal<6 verno na vsakeršne trgovske iz-premine in na skrite* lokavosti drugih kupovalcev ali svojih nasprotnikov, da bi se izognil vsaki nesreči. Moral bi tudi poznati zmožnost ali nezmožnost svojih dolžnikov, kolikor se tiče poplačevanja ostankov in kljuk.«
»Zdrava pamet mi pravi,« odgovori Sokrat, »da bi morali tudi pri posamičnih podjetjih oni opazovalci, ki marljivo zasledujejo povprečno količino potrebnih pridelkov in izdelkov, vedeti precej točno, koliko porabi ljudstvo na leto, torej koliko n. pr. govedine, drobnice in perutnine, koliko žita in sočivja, koliko jajec in zabele, koliko kožuho-vine in sukna, koliko preje in platna, koliko klobukov in dežnikov, koliko rudnin in kovin, koliko premoga in drv in koliko vsakovrstnih drugih tvarin. Ne odrekam, da bi tudi obrtnost in trgovina, raztresena po posamičnih rokah, vsaj v srednjih letinah ne bila poznala občih potroškov, ali tega ni možno reči o slabih letinah, kadar kmet nima denarja, da bi ga prinesel na trg, in takisto ne o bogatih 16-tinah, ko se žito in sadje tolikanj obnese, da mu ostaja denarja nad navadne potrebe. Ob takih letinah se razpeča na trgih dokaj več blaga in izdelkov. Vse pa bi bilo urejeno bolje, da vodi narod sam vsa podjetja, ves obrt in vso trgovino. Dovolj bi mu bilo dotike z vsako potrebo; v6del bi, koliko r6k seje lotilo dotičnega pridelovanja, in vselej bi lahko ustregel občinstvu. Iz lahka bi se preskrbelo, kar je prav, da bi v narodnih skladiščih in založnicah nikdar ne pohajali nI pridelki nI izdelki, da bi jih pa tudi ne preostajalo. V svojih knjigah bi imel narod natančne opazke, tako namreč, da bi včdel določno povedati, koliko je treba te ali 6ne stvari. — Recimo, da je prevzel narod v svoje roke vsa ljudska opravila in upravo vsega imenja. Tedaj bi vodil vse tvornice, delavnice, vse obrtne, poljedelske in rudarske posle. Konec bi bilo vsem težavam v pridelovanji in izdelovanji vsakeršnih tvarin. Pogledal bi v knjige in precej vedel, kako je
Dr, Simon  Šubic; Pogubni malik svetit.
281
treba razdeliti delovanje po gotovem, potrebnem številu med delavnice in delavce. Sedaj bi se ne bilo bati one izgube, ki je prej zaradi napačnega, nepotrebnega ali cel6 preobilega pridelovanja uničevala toliko podjetij, raztresenih na vse kraje. Dokler med pridelovanjem in porabljanjem ni bilo vidne zveze, nikakor se ni mogla množina pridelkov ujemati s potrebo; določiti ni bilo možno, koliko naj ta koliko oni podjetnik priredi tega, koliko 6nega blaga. Posamičniki so torej pridelovali brez pregleda; največ, da so zvčdeli na trgu, ali njih tvarine pohajajo ali preostajajo, nikoli pa ne, koliko izdelujejo drugi podjetniki tega blaga. Posamičnik torej izdeluje in prideluje, dokler mu blago ne preostaja, ker ga ne more prodati, ali dokler ne zve na trgu, da zaradi znižane cene niti ne utegne plačati dragih delavcev. Kje pa naj si išče zaslužka, ob čem naj živi sam, ob čem njega rodo-vinci ? — Na obrtnem polji se med posamičnimi podjetniki skoro ne godi bolje nego v bitvi, samo da se ne pobijajo; pač pa se spopri-jemljejo tukaj delavci z delavci, ondu delavci z obrtniki. Ce je kdo vzmogel kaj več, prisvojil si je ta ali oni obrt ter je začetkoma delal in prodajal v izgubo, dokler ni zadušil slabših tovarišev svoje stroke. Tak6 jih je prisilil, da so morali prodajati v izgubo, ako so hoteli živeti. Tudi oni, ki niso imeli dovolj denarne zaloge, opešali so in ustavili obrt. Toliko pa da se je tako otresel tekmecev, poskočil je s ceno in si nedolgo   potem   vrnil,   kar je izgubil prej ž njimi vred.«
»Ali ni to kazniva pregreha zoper tuje imenje?«  vpraša Sokrat.
»Sev6da je. Toda kaj, ko se nobeno sodišče ne bavi z nasprotovanjem na trgu! Brezsrčnost in samopašnost je imovitejšim podjetnikom gonila vodo — denar — na njih malin. Slepa sebičnost jih je vzpodbadala, da so iz občega imenja spravljali čim več denarja v svoje žepe, ne vprašajoč, koliko ljudem potisnejo beraško palico v roke! Kjer se jim pa ni posrečilo uničiti nasprotnikov, nastopili so drug pot. Osnovali so obrtno ali trgovinsko družbo, da določujejo svojemu blagu in svojim izdelkom ceno po svoji volji. Sodružniki skrivaj pre-kupujejo tvarine in spravljajo manjše podjetnike v svojo oblast. Kadar dobe trgovino gotovega blaga v svojo pest, oglase se, rekoč: ,Naše je, toliko velja!' Ta osnova je izpremenila boj med strokovnimi nasprotniki v boj med bogatimi podjetniki, med kupujočim občinstvom in med manjšimi trgovci. Take obrtne in trgovske zveze neusmiljeno odirajo manjše trgovce in ž njimi vred vse občinstvo s previsoko ceno svojega blaga. Zvijačno spravlja bogatin ubožnejše podjetnike v zadrego in pogubo ter si obrača njih izgubo v svoj prid. Ali ni to peklenska osnova pridelovanja?«
282                                     Dr. Simon Šubic: Pogubni malik sveta.
»In če vprašaš,« reče Sokrat, »kaj jih tira do tolike krivice, zdi se mi, da nič drugega nego strast v podobi pogoltnosti: sebičnost, lakomnost po denarji! Kupom denarja žrtvujejo odrtniki čisto vest in vse poštenje; z dušo in telesom se zapišejo denarju in postavijo veliki kapital na svoj oltar za mali k a sveta! Kak6 vender morejo posamični podjetniki, družbe in občine takim samogoltnikom prepuščati skrb za potrebe svojega življenja! Zakaj se vse občinstvo ne združi proti njim? V takem razmerji seveda niti misliti ni na pravo blaginjo.«
»Mimo tega ne pozabi,« pristavim jaz, »da rabijo odrtniki in bogatini še druge zvijače, s katerimi jemlj6 denar lahkovernežem. Kadar si prisvoje več posamičnih podjetij določene stroke, združijo jih v veliko podjetje in razglase, da prinašajo krasne letne dohodke. Velikemu podjetju ustanove posebno upravništvo. S pogrešnimi poročili moti in vabi upravništvo nerazsodne ljudi, dokler jih ne ujame v mreže. Sedaj vrže na trg delnice, katere hvalijo plačani agentje na vsa usta; lahkoverno občinstvo pa se kar puli zanje. Tako spravijo bogataši dolžna pisma svojega podjetja v gotovino, in potem jim ni kaj do tega, kaj se zgodi z dobro prodanim podjetjem. Cim menj jim ostane delnic, tem menj imajo izgubiti, tem menj se menijo za bodoči uspeh. Večinoma se taka podjetja, osnovana na pretegnjene delnice, razrušijo kaj žalostno. Bogataši sicer še pravočasno otm6 svoj denar, občinstvu pa ostanejo delnice brez nobene vrednosti — ljudsko imenje sedaj ni drugega nego prazen popir! . . . Takega nevrednega dejanja se nakopiči časih toliko, da ga občinstvo ne more več prebiti. Otrese se, odreče vse zaupanje takemu obrtu in vsemu, kar je združeno ž njim. Kadarkoli prikipi brezupnost do tega vrhunca, nastopijo 6ne zadrege obrtništva, pred katerim se odpre brezdno in požre obogatele obrtnike z ubožnimi vred in potre mnogo občega imenja. Na tem vrhunci se vrše tisti nenadejani izpremini denarne sreče, katere se imenujejo krize. Teh pa dandanes neče biti konec 1 Toliko da se trgovci nekoliko umire, toliko da se zopet vzbudi nekoliko zaupanja do obrtnih podjetij, toliko da se jame krepiti občin-stvena blaginja, že se v tej ali 6ni podobi odpre tisto brezdno in ponovi neizrečne pogube vesoljnega imenja. Ali kaj pravim imenja! To ni imenje, ako imaš toliko in toliko delnic ali dolžnih pisem, zapisanih na ta ali 6ni obrt! Kak6 malo je vender iz večine v delnicah prave vrednosti proti umišljeni vrednosti, do katere jih povzdiguje prekupovanje v tistih dneh, ko se na trgih izdelki dotičnega obrta hitro izpreminjajo v denar. Kadar pa na trgu preostaja neprodanega blaga, ker ni kupovalcev, kak6   hitro ti pozebe vse zaupanje do tak-
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik sveta.
283
snega popirnatega denarja! Ponoči se ti utegne uničiti — bogat si šel spat, siromak vstaneš, če 6na tvornica, katere se udeležuješ z delnicami, ne more več delovati, bodisi zaradi prenizke tržne cene svojih izdelkov, bodisi zato, ker so izostali delavci. Zadrega tvornice, katera se tiče tebe, utegne biti iz začetka posamična. Sčasoma se pridružijo druge tvornice. Plačila zaostajajo. Zaslužka ni. Dolgovi pritiskajo. Denar pohaja, da ga ni dobiti za obrtne dolžne liste ali da delnic ni mogoče prodati. Iz strahu, da ne pride izguba, porodi se brezupnost. Ta pa vrže in zavrže vse, celo to, kar bi bilo še kaj vredno, ako bi se cenilo mirno. Cim več dežela zadevajo take zadrege, dejal bi, pogubni potresi trgovskega in obrtnega denarja, tem dlje se čutijo njih omamni in pogubni nasledki, tem bolj trpi vzpričo takega bridkega križa vesoljna blaginja.«
»Izvirov takih trgovinskih in obrtnih potresov, pogubnih za vso blaginjo,« mčni Sokrat, »ne bode možno odpraviti, dokler se ne konča sebičnost, pogoltnost in sleparstvo. Konča se pa šele takrat, kadar se odsekajo korenine tistemu drevesu, kjer rasto. To drevo pa je denarna osnova trgovine, obrta in sleharnega delovanja. Vse gre za denarjem in ž njim; brez njega so zaprta vsa pota. Dokler ljudstva niso toli močna in srčna, da ne odpravijo vse denarne moči in ne preosnujejo društvenega življenja na podlagi vesoljnega delovanja, godilo se jim bode kakor tistim mestom, katera razruši potres — na grobljah in razvalinah je treba po vsakem  potresu zidati iz nova.«
»Kaj pa če bi poskusili z vzgojo izpremeniti človeško nrav ter jo oprostiti strastij in sebičnosti ? Tako bi se, vsaj po Darwin.ovi teoriji, lože dosegla rešitev nego po preosnovi na drugo občinsko podlago. Danvin dokazuje, da še slepa priroda, kakor jo imenujemo mi slepci, po potrebi preraja svoje stvari in jih prilikuje okolnostim; kaj bi se torej človek s svojim umom, povzdigovanim do neba, in s toliko svojo pametjo ne iznebil pogubnih strastij!«
»Prerajaj in prestvarjaj človeka z vzgojo, kolikor ga hočeš,« zavrne me Sokrat, »strastij in sebičnosti mu ne vzameš, dokler je človek! O posamičnikih ne govorim, samega sebe izjemati, to se tudi ne spodobi, dasi nisem iskal plače svojemu pouku. Ni samo navada tista železna srajca, ki vodi človeka, sile življenja so, zlasti pa veljava denarja. V človeškem duhu samem tudi tiči nekova neukrotna sila, ki goni človeka, da si pridobiva veljavnost. Dokler torej denarju ne vzameš te moči, da si lahko ž njim pridobiš sleharno veljavnost, človek ne opusti strastnega hrepenenja po denarji, nego neprestano bode redil v sebi strupene korenine onih pogubnih družabnih potresov.«
284
Dr. Simon Subic:  Pogubni malik svetd.
»Res, vzrokov, da se pojavljajo zadrege, dovolj je povsod pri sedanji denarni osnovi. Poglej, kamorkoli hočeš, povsod je več hudega nego dobrega. Kaj veliko nevarnostij prihaja odtod, da se daje preveč blaga na up ali kredit. Kadar oslabi trgovina, pohaja denar tistim, ki so dajali blago na up. Ker pa brez denarja ne morejo plačevati delavcev, terjajo plačilo zaupanih tvarin, in sedaj se pokaže, da je šlo na up mnogo več, negoli je bilo sploh denarja v vseh rokah. Nikdar torej ni mogoče zadostiti z denarjem zajedno vsem, ki so dajali na up. Tedaj nastopi nezmožnost plačevanja. Zaradi nje izgine vera v obet. Izpremeni se upanje v brezupnost, odpre se žrelo neiz-rečnega prepadanja prejšnje vrednosti. Vse gre pod nič, cel6 to, kar bi bilo v mirnih dneh res še kaj vredno. In vse to potegne s seboj v prepad tudi blagost vesoljnega ljudstva. — Zlato in srebro, katero dajemo za blago, to je gotovo merilo vrednosti, kredit sam po sebi ni ničesar vreden. Up ni drugega nego vera, da se izpolni obet. Denar ima svoje meje, up in obet nimata nobenih. Obet izgubi vso vrednost, kadar zanj v potrebi ne dobimo denarja, in kadar je uničen, pogubi se takisto vse, kar se je kjerkoli opiralo na kredit. Vsi tej bedi je prvi vzrok sedanja denarna osnova, to pa podpira neprezor-nost posamičnih podjetij, iz katerih ni moči spoznati, ni kolika je potreba občinstva, ni koliko se izdeluje vsega blaga, ni kolikega zaupanja so vredni ali kako trdni so posamični podjetniki. Iz vsega tega prihajajo nevarnosti: pridelovanje nad potrebo, preplačane delnice in prenapet kredit. — Pravo blaginjo pa ovirajo še nekateri drugi vzroki. Jednega je spoznati iz pregovora, ki se je porodil v dobi posamičnih podjetij: ,Denar je po svojem bistvu boječ.' Saj pa je tudi lahko boječ, ko mu preti tolikanj pogube! V tistih nezanesljivih časih, so-sebno nekaj let po trgovskih in obrtnih potresih, počiva veliko po-skritega denarja brez obrestij. V tistih dneh ni treba za nobeno izdelovanje toliko rok, kolikor se jih je v boljših časih živilo ob svojem delu. Sedaj iščejo delavci tolpoma zaslužka tudi med kmeti, katerih se sicer po krivici ogibljejo. Zadovoljni bi bili, ako bi jim sedaj dal kmet zaslužiti vsaj toliko, da bi živeli ob delu. In glej, kaj stori sila!
v
Ce ne dobe ni na kmetih ni po mestih vsaj toliko posla, da bi živili sebe in družino, kaj ti store — upro se! Z uporom prete vladi, ker jih ne preskrbi vsaj s kakovim občim delom! — Koliko pa je mrtvega denarja po blagajnicah in zakladnicah! Ali ne hrani sama Prusija, ki je po zadnji francoski vojski prejela pet milijard odškodnine, večino tega denarja in zlata na kupih, samo da bi imela hitro kaj v roki, ako bi nastopila nova vojska! Koliko mrtvih močij — rok brez plod-
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik svetži.                                     285
nega ali produktivnega dela — ima vlada med vojaki! Koliko nerodovi-tega ali mrtvega dela provzroča tudi vse tisto preobširno poslovanje po raznih uradih! Koliko delavnih močij pa uničuje celo vzajemni boj obrtnih strok! Koliko imenja je pogubilo zgolj nasprotovanje 1 Prav to nasprotovanje je menda največji nezmisel na polji ljudskega gospodarstva, prav za prav bi mu pristajalo ime samomor! Vsa skrivnost uspešnega delovanja tiči v jedinosti, vzajemnosti in združenem delovanji.«
Sokrat povzame: »Odpiraš mi pregled večine tistih virov, iz katerih prihaja toliko nesreče; rad bi pa tudi zvedel, ali so denarne zmede kvarne duhu ali ne ? Naštel si podjetnikom nekaj slabih svojstev: strast, pohlepnost, sebičnost, zvijačnost, sleparstvo i. t. d., ki ne značijo baš dobrega vpliva na moralo. Če provzročuje ta neugodni vpliv celo pregrehe, ne vem. Sicer pa tudi v naših starih časih na trgovskem in obrtnem polji ni bilo vse brez madeža. Izvestno se spominjaš, da je bil v klasiški dobi Hermes ali Merkur zajedno bog trgovcev in bog tatov 1 To gotovo ni brez pomena! V vaših sedanjih časih, ko so se tolikanj poostrile nezgode na Hermovem polji, bojim se, da trpi poleg ljudske blaginje tudi pravo vedenje ali ljudska nravstvenost.«
»Tako je ! Potreba privede siromaka v izkušnjavo, pohlepnost po večjem imenji zavede imovitega človeka, da si prisvoji kaj tujega. Iz hrepenenja po denarji, v katerem si mislijo ljudje združeno vso blaginjo, izvira tolikanj hudobnostij in pregreh. Nad devetdeset stotin vseh pregrešnih del izhaja iz neprirodne razdelitve vsega imenja in iz bridkega boja za vsakdanje potrebe, iz pogubnega denarja. Denar je korenina tistemu usodnemu drevesu, ne drevesu spoznanja nego nesreče, katero dandanes s svojim sadjem ostruplja vse človeštvo od divjaka do izobraženca! Okolo tega drevesa nastavlja država zakone, sodnike, redarje in biriče, češ, da tako obrani okolico strupenega zla. Ali kaj pomaga, ko zahteva sama od svojih podložnikov toliko strupenega sadja, da se z njega močjo ali z davki vrše državna opravila! Tako provzročuje država sama, da se širi strup usodnega drevesa med vsem ljudstvom, od berača do bogatina, od pastirja do uradnika! Z najostrejšimi kaznimi komaj zabranjuje, da se ne pogubi družabni mir, tako silno vleče denar nase tuje roke! Kdo pa bi se temu čudil, ko se dobivajo zanj vse prijetnosti in ko preti brez njega beda, lakota in smrt! Kjer je kaj trgovine, osebnega posestva, denarnih terjatev, povsod so sodišča preobložena z vsakovrstnimi pravdami. Vse se prepira zaradi plače, zaradi dolgov, sosed dolžf soseda, da je prikrajšan v denarji ali imenji! Ni je iz lepa stvari, če ne ženske, da bi se zaradi nje ljudje tako spoprijemali kakor zaradi denarja. Koliko jeze, koliko
286
Dr. Simon  Šubic:  Pogubni malik sveta.
sovraštva! ... In glej lenuha, kateremu se ne ljubi delati; ondu pi-jančuje po krčmah. Tam zasledi moža, ki nosi polno mošnjo denarja s trga. Vzbudi se mu usodna misel: Ko bi imel toliko denarja, ali bi živel! Zdajci ga obide strast, misli že, da je denar njegov. Zalazuje moža, ubije ga v gozdu in opleni. Razbojnik je!«
»Temu zločincu bi pa zaželel,« reče Sokrat, »da bi imel v prsih nekdanjega mojega demona. Ta bi ga kaznoval tako, kakor ga ne more nobeden vidnih sodnikov!«
»Stopiva za njim sedaj, ko prineso umorjenca k pogrebu. Vidiš ga, tam le v ono krčmo je stopil. Pojdiva za njim. K peči v kot si da postaviti bokal sladkega vina; vase ga vliva kakor vodo! Ali pa ne vidiš, kako ga izprelčtuje rdečica in bledost, kako so nemirne oči, kako se mu tresejo roke, kako drhti po vsem životu? Iz vsega vedenja vidiš, da ima v prsih demona — mi mu pravimo vest. K pogrebu je zazvonilo. Razbojnik skoči izza mize, k oknu ga sili, da bi videl pogreb. Zdajci ugleda krsto, plane iz sobe, potegne molek iz žepa, stopi med pogrebce in gre ž njimi. Toda čim dlje grč, tem bolj se obračajo vse oči vanj. Na obrazu se mu vidi notranji boj nemirne vesti. Mislil je, da je kdo ve kakšen korenjak, toda pred grobom se zgrudi na tla in nehote vzklikne: ,Kleti denar!'   Birič pristopi, jetnik je !«
»Sedaj vidim,« reče Sokrat, »da stanuje moj demon, bog pravičnega kaznovanja, tudi v drugih človeških prsih.«
»Na poti dom6v srečava zamišljenega moža bledega, nemirnega obraza. Kaj mu je? Skrbi ga mučijo. Doma bolna družina, dolga čez glavo, zaslužka nikjer, denarja ni dobiti nI za najnujnejše potrebe, najsi bi dal zanj življenje. V glavi se mu zmede — siromak zblazni! . . . In 6ni meščan, sicer trdnejših možgan, venderle si ne ve" pomagati, tolikanj hud, neznosen je boj za živež. Ne dovolj, da ga tare duševna bolest, telesna bolezen ga vrže na posteljo. Sedaj pa ga pridejo rubit, ker ne more plačati majhnega dolga. In glej, mili naši zakoni puste, da se zvrši kaj takega! Nečast mu je to, katere ne more prebiti. Seže po samokres, ustreli se — poštenjak! . . . Kaj pa oni tam, ki živi v tolikih časteh ? Toliko ima prijateljev, vse sili v njega družbo. In kakšne veselice od večera do večera, da se mize šibe pod šampanjcem I Bogat mož je in blagajnik več društev. Toliko mu zaupajo, da mu še nikoli niso pregledali nI računov nI blagajnice. Kaj pa še — saj pijo pregledovalci sami šampanjca pri njegovi mizi! . . . Pač, sedaj pa! Pregloboko je segel v denarnico. Ko pridejo p6nj na dom, izpije nekaj strupa  —   mrtev se zgrudi pred biriče!«
(Dalje prihodnjič.)

Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik svetd.                                     345
Pogubni malik sveta.
Spisal dr.  Simon Subic,  profesor na  vseučilišči v Gradci.
(Dalje.)
VI.   Na Martu.
z tvojih poročil,« reče Sokrat, »vidim, da bode Zemljane še dolgo dolgo časa tepla šiba božja, predno dosežejo tisto   srečno   življenje,   kakeršno   uživajo,   ne   vem že, od
v
kdaj, prebivalci na sosednem planetu Martu. Skoda, ako bi ti ga tukaj opisoval s prazno besedo. Tam leži še vedno tisti nebeški kamen ali aeorolit, kateri je padel na Zemljo pri Egospotami v mojem rojstvenem letu. Bodi nama voz do Martovega sveta, ki se ondu na nebu prijazno leskeče v rdečkastem svitu.«
Toliko da Sokrat izpregovon, že sediva na veliki, črnikasti skali, podobni železni rudi, ki leti z nama tako hitro po vsemirji, da se kar iskre prašč okolo naju. Oziraje se na Zemljo, vidim je čimdalje več, dokler ne ugledam cele polkrogle. Ali je bil to razgled I Ves svet okolo tečajev je bil odet z ledom in snegom, druga plan pa je bila večinoma pokrita z morjem in razkosano kopnino, katere je bilo veliko več na severni strani nego na južni. Hitro so mi izginila manjša in večja mesta, izginile vsakeršne reke; velika jezera in manjša morja niso bila videti večja nego modre lise ali vodotoki. Suha zemlja, nekoliko v rjavkasti, nekoliko v zelenkasti obleki, bila je videti, kakor bi vsa razdrapana plavala po sinji planoti velikega morja! Tedaj pa so se dvignili oblaki z Zemlje, prepregli obnebje m zakrili Zemeljski planet z belo odejo. Čim bolj se je zaradi večje razdalje manjšala Zemlja, tem bolj belkasta je prihajala nje krogla.
Ko dreviva mimo Lune, izpreminja se vse; Luna kaže nekakšno pusto in skalno Zemeljsko lice, Zemlja pa plava po obnebji kakor velikanska luna. Začetkoma se razliva od nje nekova mesečna svetloba; čim bolj pa se odpeljavava, tem bolj se krči nje obseg in tem bolj se gosti nje svit.
Toliko da se nekoliko zagledam v rdečkasti Martov sij, ki se nama navidezno približuje iz nebeških prostorov, že me vzbudi Sokrat, rekši:  »Sedaj se ozrl  nazaj na Zemljo!«
Ozrem se. Kje pa je? Oh, tam-le, toda, tako je majhna, da ni videti večja, nego se vidi z Zemlje zgodnja danica. In svetila se je Zemlja z vso svetlobo svojo, združeno v jedni točki, tako živo, kakor

346                                     Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik sveta.
se najlepše sveti Venera na Zemlji, skoro ko mine mrak po solnčnem zatonu.   Iz mojega rojstvenega planeta se je naredila lepa zvezda.
»Sedaj pa pazi na Marta in njega obnebje; skoro bodeva pri njem.«
Pogledam proti Martu in ostrmim. »Pa ne da bi me bil zavedel?« vzkliknem ves iznenadejan, »ne zdi se mi, da bi bil to nov svet; do malega vidim tisto lice, kakeršno mi je kazala Zemlja, predno se mi je skrila za oblaki!«
»Noč je, in tema te moti; razloček spoznaš nekoliko pozneje, ko stopi solnce na obzorje. V tem pa porabi čas in ozri se po Marto vem obnebji.«
»Kaj je to? Ti si bil in ostaneš šaljivec! Sedaj vidim še natančneje, da bi me rad zmotil. Ali nisva zopet nad Zemljo? Kaj pa da ne! Glej, tam na severni strani stoje" kriva kola ali veliki voz, tam proti jugu Jakopova palica; nad nama pa se razteza Rimska cesta.   To je zgolj tisto neb6, kakor je na Zemlji.«
»Le počasi,«  reče Sokrat.   »Ondu je lahka meglica, tja poglej!«
Pogledam, kar se prikaže prijazna lunica izza megle na jutranji strani.
»Sedaj pa se ozrl še proti večeru; tudi ondu se razbegava po-nočna megla Martovega  neba.«
»Kaj, ali ne stoji tam za megleno razpoko druga lunica? Res je, ščip je, ona pa je ob krajci. Kaj takega pa res nikoli ni videti na Zemlji!«
Dočim strmim v lunici in njiju sijaj, dviga se solnce na vzhodu. Ne mine še dobro jutranja zora, že razliva solnce samo svoje žarke po vsem  obzorji.
»Rekel sem, da ne sodi prehitro,« meni Sokrat. »Kaj pa sedaj praviš, če primerjaš   ta svet  staroznani Zemlji?«
»Oj, to ni moj rodni svet, to se precej vidi! Res, tam okolo tečajev je vse zmrzlo kakor na Zemlji, na tečaji pa vidim prosto morje. Pa ne, da bi tudi Mart imel svoje? Saj seza ogromna večina ledu in snega tja po tisti strani, kamor seza suha zemlja najdelj od polutnika.«
Resnično, to ni Zemlja, to je nov svet! Prijazni solnčni svit mi razkazuje Martovo obličje, in lože, nego stoječ na Zemlji pred slikano mapo, razločujem sleharne posamičnosti. Pod mano se razprostirajo morja in kopnine, otoki in jezera, zemeljske in morske ožine, snežniki in ledeniki. Najbolj pa se ločita Mart in Zemlja v tem, da sta kop-nina in morje   razdeljeni   do   cela  drugače.   Suha zemlja na Martu ni
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik  sveta.                                     347
razdrapana tako silovito, niti tako razcepljena v polotoke kakor na Zemlji. Na Martu se razprostira suha zemlja v podobi širokega pasu ob sredi Martove krogle. Na severno stran seza nekoliko dalje od polutnika, vender ne popolnoma celi dve tretjini vse razdalje od severnega tečaja. Sredozemeljski Martov pas leži torej iz večine pod najgorkejšim solncem. Površje tega pasu prerezujejo semtertja mogočni morski toki, kateri drže vsi razven jednega, gredočega vzporedno s polutnikom, počez preko pasu suhe zemlje, tak6 da se vežejo ž njimi vode severnega in južnega velikega morja.
Spoznalo je moje oko, da ni laž, ampak resnica, kar nam je na Zemlji v Martovo mapo narisal Schiaparelli, sloveči zvezdoznanec v Milanu. —
V  Martovem ozračji se nama užge voz od hitrosti in drgnjenja. Najino sedalo, meteoriška skala, spomni se nekdanjega svojega žiga, izpremeni se v utrinek in se razpoči, da se na vse kraje zapraše iskre od nje.
»Nama, neizgornima duhovoma, ogenj ne škoduje,« de- Sokrat. »Vse bode po volji, ako nama le stari moj bog Zen podeli vidno tel6, martovčansko obleko, tebi pa še posebe dar, da bodeš umel tukajšnji jezik!«
V  tistem hipu se tudi že izpremeniva v vidna človeka. Zdajci vidim, da se nama nekaj bliža po zraku: zračna ladja je. Martovčani na ladji naju ugledajo, in hipoma jih pet zleti proti nama. Kakor amerikanski orel kondor, ki zgrabi, vzdigne in odnese po zraku ovco ali zver, takisto naju zgrabita dva neznano močna moža, I kar in Dedal, vsak po jednega, in naju odneseta v ladjo, ki plava v tem času mirno dalje po   zraku.
»No, pozdravljen nam, prijatelj! Dolgo časa smo te pogrešali.« Tak6 nagovori Sokrata krmar na ladji, ko spozna svojega starega znanca in prijatelja. »Povedal nam bodeš kaj več, kadar utegnemo, sedaj pa se mudi.«
Po meni ni vprašal nihče, dovolj jim je bilo, da je dejal Sokrat: »Tovariša priporočam izredni gostoljubnosti vaši.« Prijazno so se ozrli name in prikimali.
»Spodobilo bi se,« reče Sokratov prijatelj, »da bi vama takoj postregli s toplo kopeljo, toda oprostita, dobita jo šele na tleh. Nas priganja namreč sedaj druga skrb. Dolgo smo pazili na utrinjavke, sedaj je pa ravno pred vama jedna švignila' mimo ladje; nekaj drobiža smo ujeli, večji aeorolit pa je treščil na tla, dobro, da vemo, kam. Le pojdimo ponj.«
348
Dr. Simon Šubic: Pogubni  malik svetd.
Ni še izgovoril, že se je obrnila ladja pod njega krmilom in hitela proti tlom, tja, kamor je padel aerolit. V tem pripoveduje Sokrat, kar ve" o tem aerolitu. Pravil je, da je padel nekdaj pri Egos-potami na Zemljo. Ondu se je tolikanj silno zarinil med skalovje, da ga nikakor ni bilo moči najti. Ko ga je od svojega nekdanjega boga Žena izprosil za voz, da bi se midva prepeljala na Mart, našel ga je, toda od silnega tlaka se mu je ob kraji prirasla Zemeljska skala, tako da se je velik kos te skale odtrgal z aeorolitom, ko ga je izpulil iz tal.
»Ali bode to veselje,« reče Martovčan, »kaj takega še ni bilo na Martu! Ce je tak6, in porok nam je tvoja beseda, gledali bodemo na Martu skupaj združene prsti treh svetov : aerolit ali kos razdejanega sveta iz visokih prostorov, odlomek skale, kakor praviš, sosednega plančta Zemlje, in tikoma teh tujih tvarin tudi prst in tvarine našega domačega planeta Marta.«
Približuje" se tlom, nisem se mogel nagledati prekrasne krajine na široko razprostrtem suhem kotu med velikanskima morskima tokoma. Koliko prijaznejše lice mi je kazalo Martovo površje od 6nega suhe Zemlje 1 Ves ta kraj — Sokrat ga je imenoval Novo Pelopo-nezijo -— ni imel   ničesar 6ne divje romantike,   kateri se čudijo Zem-
v
ljani v Švici. Tu ne vidiš snežnikov, niti sivoskalnih strmin in le malo ne previsokih in tudi ne robatih gora, obraslih z lesom; vidiš pa dosti voda. in mnogo rek po zelenih dolinah. Dosti je ravnega plodnega polja, katero meji ne prebregovit svet. Kjer so večji bistri studenci in večje reke, vidiš vse polno vrtov z obilim sadjem in po njih prijazna selišča. Teh pa je toliko skupaj kakor skoro nikjer na našem domačem svetu. To morajo biti srečni prebivalci, zakaj lepo obdelane njive se širijo okolo selišč. Za rodovitim poljem, na katerem lahka sapa pripogiblje bogato klasje, stojč po ravnini in bližnjih bregovih bukovi in smrečji gozdi, na solnčnih goricah pa rase trta.
Vsega zamaknjenega v ta rajski prizor me vzdrami Sokratov klic: »Stopimo z ladje! Tam vidiš ona Martovčana, ki sta naju prej ujela v ptičji  obleki.«
Res sta zletela z drugimi tovariši tja, kamor je padel aerolit. Sedaj migata z rokami in naju vabita, naj gremo za njimi. Ko do-speva do njih, stojč kakor straža okolo razsutega kamena. »Hitro, hitro, podvizajte se!« Res je bilo treba hiteti; večji kosovi aerolitovi so bili še tako razgreti, da se je kar kadilo od njih, dasi so precej globoko tičali v tleh.
Vprašam se natihoma, kaj sedaj. Ali ne bodo pozvali k takd imenitnemu   prikazu  učenega   geologa ?   Ko tako premišljujem, ukaže
Dr. Simon  Šubic: Pogubni malik svetd.                                     349
krmar naše ladje, naj mu postavijo mizico in prineso z ladje risala in česar je še treba. Nato zabeleži vse, kar se mu zdi zanimljivega o aerolitu, nama pa reče: »Če nerada počakata konca mojih poslov z aerolitom, pa stopita v bližnje selo, da kaj dobita. Ti Sokrat, včš, da pri nas ni treba obosa, brez katerega, kakor si pripovedoval, na Zemlji še duša ne pride iz lepa v večnost!«
Ko se krmar tako pošali, pogleda me Sokrat, češ, ali odideva ali ostaneva. »Saj veš, da nisem lačen na telesi kakor ti ne,« odgovorim mu; »vedi pa takisto, da se ne ganem, predno ne pozvem vsega, kjerkoli bi bilo pozvedeti kaj  novega na tem planetu.«
Zdajci pristopijo oni trije možje, ki so se prej ločili od nas. Prvi s perutnicami pod levo pazduho prinese v desnici cel šop živih ptičev, katere je nalovil, frče po zraku. Drugi z nekakšno puško preko ramen drži zajcu podobno žival v rokah, zraven njega pa teka prav naš domači pes, ki verno gleda na plen svojega gospoda in miga z repom. Tretji nosi čez rame na drogu mrežo, pod desno pazduho pa podolgast ribiški sodeč poln rib. To videč, veli krmar, naj grč še jeden po dobrega vina na bližnjo gorico v narodno klet; tukaj da je ključ, naj le preskrbi dosti starine. Vinogradnik z bližnje gorice pristopi, vzame ključ, opaše si obleko s perutnicami, pa kar sfrči in naravnost na gorico. »Sedaj pa vama ni treba nikamor,« reče krmar, »kuhar na ladji bode skoro pripravil toliko,   da se okrepčata.«
Nat6 veli tovarišu, naj mu prinese drobnogled in ga postavi na mizo, da bi na aerolitiškem pesku in prahu ogledoval to, česar ne more spoznati   prosto ok6.
Marljiveje bi pri nas na Zemlji razven denarja ne pobirali ničesar, nego so Martovčani nabirali razbite kosce aerolitove in njega prah. Krmar jih je bil videl že mnogo, ali nikdar ni znal, odkod se je pripodil aerolit; sedaj pa je včdel, da sta tukaj združena dva aero-lita: svetovni in Zemeljski. Izmed večjih kosov so se dali kaj lahko razločiti 6ni, ki so došli iz vsemirja, in tisti, ki so se utrgali od Zemeljske skale. Dasi se je le-ta nekoliko osmodila, vender sva s Sokratom dobro vedela, kaj prihaja od Zemlje in kaj ne. Tudi krmar in njega tovariš sta dobro poznala svetovni drobiž, Zemeljskih tvarin pa nista imela nikoli tako blizu pred seboj. »Kolikokrat,« dejal je krmar, »premišljala sva in se menila, da ima Zemlja bržkone nekaj jednakih tvarin kakor Mart. Toda kaj prazno ugibanje — tukaj so pristopile tvarine same!«
Ostanki Zemeljske skale, ki se je bila razpočila šele v ozračji Martovem ali pa takrat, ko je padla na tla, bili so v notranjem telesi
35°
Dr. Simon  Subic:  Pogubni  malik svetn.
še tako neizpremenjeni, da je krmar kar hitro vedel povedati, na katerem hribu se dobiva tisto kamenje na Martu. Zdajci se spusti jeden tovarišev v ptičji obleki v zrak in naravnost na tisti hrib, pobere kamen in ga tak6 hitro prinese na ogled, da v tem še aerolita nismo utegnili pregledati na vse strani. Da povem resnico: Martov kamen je bil čez m čez takšen, kakor bi bil šel ponj na Zemljo in bi ga bil ulomil od tiste skale.
Ko stopimo k aerolitu vesoljnih svetov, reče krmar, da je kaj takega Martovčanom dobro znano, in obeta, da nama pokaže jed-nake aerolite, katere hranijo v svojih muzejih. »Dokazalo nam je natančno preiskovanje na proste oči, z mikroskopom in kemiškim razkrojem, da nima aerolit nikdar v sebi prvine, kakeršne bi ne imel Mart, in da sta v njega truplu vedno nad dve tretjini Martovih prvin. Vse to pa priča, da so si svetovi, bližnji in daljni, vsi sorodni- po svojih prvinah in tvarinah.«
»Meteorno kamenje,« nadaljuje krmar, »ki pada iz utrinjavk na Mart, ni drugega nego ostanek razbitih svetov. S takimi je napolnjeno vsemirje, po katerem plavamo s svojim osolnčjem. Aeoroliti nam torej kažejo, da se prvine Martove in Zemeljske ne dobivajo samo po planetih našega osolnčja, nego tudi po drugih solnčnih krdelih, ki so oddaljena na lučne veke. Vse tiste tvarinske moči, ki ustvarjajo rednost in lepoto našega sveta, vse se dobivajo tudi po svetovih 6nkraj osolnčja. Porok temu so premnogi kristali, katere smo dobivali po notranjem telesi aerolitov. Kdor ne verjame, pristopi naj k mikroskopu. Tukaj pa odbijem vpričo vas kos starega aerolita, ki je pri Egospotami padel izpod neba; prah, sosebno tega, ki prihaja iz srednje razpoke, dam pod mikroskop.    Mnogo  kristalov je videti, le poglej !«
»Res da jih vidim take, kakeršni so 6ni na odlomku kamena, prinesenega z gore. In še nekaj drugih je videti — kaj pa so ti jako svetli in simetriški kristalci?«
Krmar pogleda in se začudi, rekoč: »To je prav, da vaju lahko slučajno prepričam, odkod prihajajo demanti, katere ogledujemo tukaj. Znano je nam, ki smo vajeni raziskovati tvarine aerolitov, da so v njih razven drugih kristalov tudi demanti. Iz teh nahajališč in iz težav, ponarejati demante, prepričali so se prirodoslovci, da je demantovo stvarjenje združeno z rojstvom in koncem svetov! Zakaj tista ogromna vročina, bodisi ob njih porodu, bodisi ob njih konci, kadar so vsa-keršne tvarine v silnem ognji, izčistila je ogljik; oni orjaški tlak globoko   pod tlemi pa ga je   stiskal   tako silno, da   se je ohladeli ogljik
Dr. Simon Šubic :  Pogubni malik svetL.
351
zgostil in uledil. — Vam, pričam o izviru in propasti nekdanjega vašega sveta, pa bodi večni pokoj  v našem muzeji!«
Rekši  spravi aeorolite varno v skrinjico.
»Prirodoslovje sicer ni moja stvar,« povzame Sokrat, »iskal sem le pojmov lepote in modrosti in vsega, kar je resnično in pravično. Toda prepričal sem se, da je red prvi zakon, na katerega se opirajo vse kreposti človeške. Domišljam si torej o vaših prirodnih močeh, katere izvršujejo, kakor smo ravnokar slišali, svoj posel zvesto v najstrašnejših dobah, da ostajajo vedno in povsod zveste služabnice svojega namena, katerega jim je naložil Stvarnik od veka do veka. Kje dobiš posla, da bi še ob pogubi ne pozabil svojih dolžnostij!«
»Redstvo je zakon združevanja atomov ali najmanjših — po naših mislih nerazdelnih — prvinskih trohic tukaj na Martu. In glej, jednako redstvo ti razodevajo prvine kjersibodi na svetovih v brezkončni dalji, in razodevale so jih, kakor nam pričajo tuji aeroliti, pred tisoč in tisoč milijoni leti, takrat ko so bili ti aeroliti še združeni s svojim svetom, kakor je Martovo skalovje združeno s svojim. Isto redstvo prirodnega delovanja se ti oznanja povsod. Ali ne hiti priroda, kakor bi ne mogla učakati pomladi, že pozimi delati ledenih cvetic po oknih v naših sobah ? Kakor bi se ji sanjalo o rajskih slikah prihodnjega rastlinstva, katero obrodi spomladi! Jedine skrivnostne moči, ki silijo prirodo na Martu in — kakor ve povedati Sokrat — tudi na Zemlji k umetnim prirodninam, morajo se pojavljati po vseh drugih svetovih. Torej ni drugače možno, nego da ima pri-rodino delovanje, nje učinkovanje in porajanje bodisi rastočih, živih ali neživih stvarij, povsod sorodne in toli jednake oblike, kolikor dopušča dotično razmerje toplote, luči in ozračja tistega sveta. Torej ni dvojiti, da bi se vsak svet ne odičil z vsakeršnimi rednimi oblikami žitja, kadar doseže stanje, primerno porajanju.«
»Rdečica me oblije vsekdar,« izpregovori Sokrat, »kadarkoli se spomnim, kako drzno smo svoje dni zahtevali na Zemlji, naj bi bil Zen vse, kar je na nebu in na Zemlji, ustvaril zaradi človeka in njegovega sveta. Žarečemu solncu ni bilo drugega posla nego ogrevati in obsevati Zemljo, Luna ni bila drugega nego ponočna svetilka, svetle zvezde pa so bile ustvarjene samo zato, da so dičile nebo in razveseljevale človeško srce!«
Potolažim ga, rekoč: »Vam starim Grkom ni bilo kaj zameriti takih mislij! V tistih dneh še niste vedeli, kakšna podoba je Zemlji; vam je bila Zemlja plošča, plavajoča na brezkončnem morji. Kaj malo   mož jo  je jelo spoznavati za to,   kar je, za okrogel svet.   Do-
352                                     Dr. Simon Subic: Pogubni malik svetd.
mišljali pa so si najizobraženejši narodje, razven nekaterih vaših modrijanov, da sloni Zemlja na velikanski kornjači ali na hrbtu velikana Atlanta! Saj še ni dolgo temu, kar so cel6 učenjaki sploh verjeli Aristotelu, kateri je naklonil Zemlji mirno stališče sredi neba. Sram bi pa moralo biti po pravici omikanih naslednikov Kopernikovih, kateri je prvi rešil čast in vrednost božjega stvarstva. Spoznal je Kopernik, da Zemlja ni drugega nego majhna podružnica obširnega osolnčja. Sedaj pa ve vsakdo, kdor se ne brani vednosti, da je Zemlja, takisto Mart, vsak planet zase, le trohica prahu proti veličastnim zunanjim svetovom in solncem.«
»Kaj,« začudi se krmar, »ali je mogoče, da celo v poznih So-kratovih dneh Zemljani še niso spoznali stvarstva ? Kako pa, da ste se tako zamudili ? Mi na Martu bi celo več ne pomnili, kdaj se je to razjasnilo pri nas; pred koliko in koliko stotisoč ali milijonov naših let so Martovčani spoznali stvarstvo, tega bi nihče ne vedel, da nimamo posebne knjige ,S ve to vne Vesti', ki nam je sveta zaradi svoje starosti.«
»Ker se ravno dotikamo svetoznanstva, prosim, oprostite mi, da vprašam, kak6 merite čas na Martu?«
»Vsak Martov obhod okolo solnca,« odgovori krmar, »imenujemo leto. Martovo leto šteje 6681/3 dnij. Dan na Martu je dolg 24 Zemeljskih ur in 39 minut. Da se ne motiš v pojmih, ki so morda vam Zemljanom men j znani, naj pristavim, da pride Mart vsako svoje leto jedenkrat okolo solnca in da se zavrti vsak svoj dan jedenkrat okolo samega sebe ali okolo svoje osi. — Solnčni sij deli dan na dvoje: na noč in na svetlobo ali dan v ožjem zmislu. Povprek jemljemo oba dela jednako dolgo. P61dne ali beli dan od solnčnega vzhoda do zapada ob jednakonočji delimo na deset Martovih ur.«
Rekši seže v žep in potegne iz njega uro, rekoč: »Poglej, sedaj ravno mine tretja ura denašnjega belega dne.« — Kaj ugledam na kazalu? Po večjem krogu nad številkami stoje" naša Lunina znamenja: Lunin srp, prvi krajec, ščip, zadnji krajec in mlaj. »Kaj pa pomenijo ta znamenja?«
Krmar pokaže na bližnjo Martovo luno, rekoč: »Glej tam-le lunico; kar ti kaže tukaj kazalec, to vidiš, če pogledaš na lunico. Kaj ne, prvi krajec je? Pri nas je vsakdo izza mlada tako vajen izpre-minom lunine svetlobe, da mu pri jasnem obnebji nikdar ni treba pogledati na uro: lunica na nebu ga spremlja, najsi gr6, kamor hoče, in nosi za njim časovno in dnevno mero zanesljiveje, nego ti jo naznanja žepna ura, katero kaj  rada zadene ta ali ona napaka v  kolesji.
Dr. Simon  Šubic:  Pogubni malik  svetil.                                     353
Lunine ure pa ni treba nikdar popravljati; gre ti dan za dnevom, leto za letom po jednakem svojem zakonu, odkar pomnijo Martovčani.« »Ustrežeš mi,« odgovorim radovedno, »ako izpregovoriš o tem zakonu. Glej, na Zemlji se hvalijo zvezdoznanci, da poznajo pravi zakon gibanju vseh svetov, ker ved6 natanko preračunjati mrak in druge prikaze. Večina učenjakov si celo domišlja, da se jim razodevajo skrivnosti, kal<6 so se planetje porodili iz solnca. Ta domišljija je znana kot Kant-Laplacova ideja ali teorija. Prvotna plinova krogla orjaškega solnca, ki se je začetkom stvarjenja našega osolnčja raztezala tja 6nkraj Neptunovih meja, vrtela se je, kakor trde\ hitreje in hitreje. Narastala je brzina metu in ž njo tudi sredobežna moč tolikanj, da se je nad polutnikom utrgal s solnčnega telesa plinov pas. Le-ta se razdrobi na več kosov, ki se pookroglijo. Sčasoma se te krogle združijo v večjo kroglo, in to je porod plinovega plančta. Planetje se gibljejo po tisti strani kakor njih materina solnčna krogla in se vrte" jednako hitro kakor solnčno površje tam, kjer so se ločili od njega. Potem se krčita novi planet in solnce; vsak posebe zmanjša svojo kroglo. Končno se popolnoma ločita, in vsak plava zase po vesoljnem prostoru. — Da se res godi kaj takega ob porodu planetov, to pričajo posebni poskusi. V pripravni tekočini, v kateri obvisi na sredi krogla olja, vrte" to oljnato kroglo okolo nje osi čimdalje hitreje, dokler sredobežna moč od nje ne odtrga pasu, ki razpade v kosce in kroglice. Torej, pravijo, potrjuje poskus, kar uči teorija. Ali Martova bližnja lunica, imenovana Phobus, dela jim res veliko preglavico. Nje tek namreč nasprotuje tej teoriji, ker se celo trikrat hitreje vrti okolo Marta nego Mart okrog svoje osi ! Torej jim je lunica Phobus grozna upornica, ki preti podreti nauk  Kant-Laplacov.«
»Prav je tak6,« pristavi krmar, »naj jih Phobus le opominja njih zmote! Takšen v resnici ni porod planetov, nikakor ne! Ali na Zemlji zvezdoznanci ne poznajo planeta Saturna in mogočnih krogov okolo njega? Kadar bodo umeli, kaj so ti krogi in kaj pomenijo njih razpoke, takrat pač spoznajo resnični porod planetov, ako ga ne spoznajo že prej.   No, morda se pogovoriva kesneje še kaj več o tem.«
»Zdi se mi; da umejete vi Martovčani marsikaj bolje o stvarstvu nego mi na Zemlji! Kaj pa vam je znano o starosti planetov, in sicer o starosti Marta in Zemlje? Radoveden sem, ali se vaše znanje ujema z našim. Nam je dokazoval A. Ritter, da se solnce dandanes še vedno močneje razgreva, ker se krči; površne plasti namreč pritiskajo na spodaj ležeče, in tak6 rase toplota. Nje je toliko, da se je komaj peti   del  izžariva po   vesoljnem   prostoru,   ostanek   pa   čimdalje   bolj
23
354
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik sveta.
ogreva solnčno tel6. To bode trajalo, dokler ne prestane skrčevanje. Potem nastopi ohlajanje, kakor se je godilo in se še godi na Zemlji. Vzpričo takega skrčevanja se skrajša solnčni premer vsako leto za 92 metrov. Ko se je Zemlja porodila iz solnca, tedaj se je solnčno telo zadevalo ob Zemljo. Sedaj se je pa že tolikanj skrčilo, da se mu je površje odtegnilo od Zemlje malone za 20 milijonov milj. Iz navedenega letnega skrčevanja in iz te razdalje je preračunjal Ritter, da se je Zemlja pred 48 milijoni leti porodila iz solnca! Najmenj 48 milijonov let šteje torej Zemlja; pozna se ji pa starki tudi na zgrban-čenem obrazu nje silna starost. Po jednakem računu bi bilo vašemu Martu že nad  53 milijonov let.«
Nat6 reče krmar: »Sokrat je po svoji zemeljski smrti obhodil veliko svetov do Stvarnikovega prestola; predno ti razodenem svoje znanje, mika me slišati, kaj ve" on o starosti svetov. Ti, Sokrat, nisi sam6 videl toliko velikih mest in tujih narodov, kakor so se hvalili Homerovi očaki, užival si celo srečo in veselje, da si ogledoval stvar-jajočega Boga, ondu v silni razdalji, kjer se iz kaosa pokončanih svetov porajajo novi svetovi. — Kaj si tam slišal o starosti svetov, kaj o starosti Zemlje in Marta?«
»Z Zenom nisva izpregovorila nI besedice o tej stvari,« odgovori Sokrat. »Bog ne pozna starosti — njemu je sedanjost vse, kar je bilo, kar je in kar bode.«
»Kaj pa,« vprašam sedaj jaz, »ali sta se morda z nebeškim ključarjem, s svetim Petrom, kaj  menila o tem?«
»Tega ne; zvedel sem pa od njega, da je bil svoje dni preprost ribič in da se razven s svojim poslom — ključi do nebeških vrat ne mirujejo nikdar — ne bavi z ničemer tako rad kakor s spomini na tiste srečne dni, ko sta on in njega gospod Bog potovala po zemlji. Kar povedati ne more, kako dobro mu de to, kar je takrat storil dobrega svojim bližnjikom. Ničesar ti torej ne vem naznaniti o starosti svetov; toda če ti je prav, pa povej ti, krmar, kaj veste na Martu o starosti svojega in našega sveta.«
Krmar odgovori: »Mart šteje naših 50 milijonov in Zemlja naših 56 milijonov let.«
»Evo ti!« vzklikne Sokrat, »takšni ste matematiki! Vem, zakaj se ne ujemajo vaši računi. Ko sem iskal pojmov lepoti, pravici, resnici in drugim krepostim, kolikokrat sem pač zabredel 1 Okolnosti, vzroki, učinki in nazori vsak po svojem izpreminjajo misli o jedni in tisti stvari, da se našemu duhu malone nikoli ne razjasni pravo notranje bitje.   Pri vaših računih pa tudi brez   pojmov   ne   dobite  podlage, da
Dr. Simon Subic :  Pogubni malik sveti.                                     355
bi se opirali nanjo, torej nič ložjega, nego da se zmotite, posnemaje okolnosti po svojih računih. Kdor pa zida na količkaj drugačno podlago, sklepa povsem drugače.«
Sokrat še ne zvrši   svojega   modrovanja, ko zapazim, da krmar rahlo zakliče:   »Hermes, ali je vse pripravljeno?«
»Radostno ju bodo vzprejeli,« slove odgovor.
Sedaj pristopi krmar, rekoč: »Oprostita, telefoniral sem srenj-skemu očetu, da je prijatelj Sokrat s tovarišem med nami. Odgovo-rivši vaju je pozdravil v svoji občini in naznanil, da sta občinska in njegova gosta, dokler vama bode drago. Pričakuje, da prideta z nami k njemu na obed. Zajedno vama naznanja, da ima Sokrat s svojim tovarišem vred staro svojo pravico, katero je užival že prej, kadarkoli se je mudil na Martu, pravico, da sme po vseh narodnih društvih in zavodih, po vseh narodnih gostilnah in skladiščih ustrezati sleharnim potrebam svojim. Naprošena sta tudi, da vzprejmeta iz mojih rok vsak svojo nakaznico, kateri se pozneje prilepita vajini fotografiji. Ničesar ne sumnjata, da vaju misli kdo zalezovati: prosta sta na vse kraje, pri vsakem poslu, kakor so prosti vsi Martovčani, ali ker sta tujca, nič ne škodi, ako bodeta srčno priporočena posebni naklonjenosti in gostoljubnosti vseh prebivalcev. Izvolita si, kar vama je ljubše, ali se odpeljemo z vodno ladjo po morji ali pa z zračno po višini; leteli ne bodemo, ker še nista vajena. Priporočam pa,« nadaljuje proti Sokratu, »da bi se peljali po zraku; veslal bodem tak6, da bode tvoj tovariš, ki še ne pozna polja na Martu, lahko hitro ogledoval, kako imamo obdelana polja in kako razdelujemo stanovališča in selišča po svojih vrteh.«
Vsi stopimo torej na zrakoplov, ki se dvigne kakor rahlo ploveč ptič visoko proti solncu. Ponudijo mi razpetega platna proti solncu, ali bolj vročega solnca smo vajeni na Zemlji, in razgled je tak6 lep, da si ne želim nobene strehe. Kakšna krasota povsod! »Tukaj nekoliko počijmo, ako je mogoče,« rečem krmarju, »rad bi se ozrl po vsem obzorji, meni neznanem.« Zdajci se dvigne ladja više. »Dobro.« Ze se mi odpira brezmejna, nekoliko hribovita pokrajina. Sam6 proti severni strani jo po nekod zapira ne visoko hribovje, proti jugu pa se širi do morja, in razgled seza po morji do sinjega neba. Prešinejo me neizrečna čustva brezkončne prirode, obhaja me zavest skrivnega veličastnega bitja, katero vlada po vseh svetovih z večnimi svojimi zakoni ter ohranja vse te nepopisne krasote!
»Ali naj si ogledamo naše kraje tudi bliže?« vpraša krmar. Nezmožen govoriti sam6 prikimam. Zrakoplov se približa tlom. To niso
23*
35&
Dr. Simon  Subic:   Pogubni malik sveta
več 6ne paše tam na vzvišeni planjavi, kjer smo prej počivali; čim dalje rodovitejše njive, lepši travniki se vrste pred nami, med večjim poljem pa zelene" posamični gozdiči. Po mejah ob njivah je vse zasajeno s sadnim drevjem. Ali kakšno drevje je to ! Bodisi bukovje, smrečje ali druga listovina in sadje — vse je tolikanj višje nego na zemlji, da povsod iščem gozda pod gozdom! In glej ondu, kamor se bližamo, valovito širjavo na primorji! Kak6 idiliško so po nji razdeljene vasi! Prelepi vrtovi se dotikajo vrtov, poslopje pa se nikjer ne naslanja ob sosedovo, nego bele hiše gledajo posamič iz zelenih vrtov. In kak6 snažna so vsa pota med pohištvi in vrtovi! Zraven pa je vsa naselbina do cela preprežena z bistrimi studenci, vodotoki in vodami. To je izvestno bogata dežela! Dvojiti ni, da bi ne živeli tukaj srečnejši ljudje nego na  Zemlji!
(Dalje prihodnjič.)
Drobne pesmi.
T,
i lilija nadzemsko čista, Odsev nebeškega krasu !
Na tebe ni še pala slana, In piš osul ti ni cvetti .
Razcvela mi je nada v srci, Zveneti morala je spet ;
V usode knjige sklep je pisan, Za mene ni pomlddni  cvet!
Vprašal nisem,  če me ljubiš, Vprašal te ne bom nikdar;
Nem upiram pogled vate, Nemo nosim v srci žar.
Daleč v sivomračnem  gozdu Skrito  rase diven cvet . . .
Tajna je ljubezen moja, Car, nikomur razodet.
Zaman ljubezen moja, Zamdn je za .vselej;
In vender ljubim tebe Srčneje še ko prej.
Srce- mi več ne upa, Srce" ne koperni;
In vender še gorkeje Za tebe mi gori.
Želje-  in nade meni Uničil je vihdr;
Ljubezni pa ne  more Zatreti mi nikddr!
Radinski.
402
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik sveta.
Pogubni malik sveta.
Spisal dr.  Simon Subic,   profesor na  vseučilišči v  Gradci.
(Dalje.)
VII.   Prazgodovina  na Martu.
o se vzdramim iz svoje zamaknjenosti, prime me Sokrat za roko, rekoč: »Ne bodi več tako zamišljen, dosti čudovitega te še čaka.«
Priveslali smo do primorskega sela; ime mu je bilo Kolon, in sicer od malinskih koles, ki so dvigala vodo iz nižin na višjo ravan ali na poljane. Zdajci se obrne ladja na morski breg, sede na oder v lopo, vezanemu kozlu podobno, in streha, ki se je bila odkrila pred njo, zagrne se zopet nad njo.
Ko stopiva s Sokratom na tla, vzprejme naju v imeni soseske in naroda siv poštenjak, občinski oče Arhont. Zvesto nama seže v roko ter naju predstavi svoji družini, ki je po lepem vrtu prihitela za njim. Bila je hišna mati Hrizila, nje hčerka Harita in sin Krat, vsa družina krepke rasti, sin, dasi mlad, vender postaven, hči pa zala, deviška.
»V tem času, ko solnce tako pripeka,« reče Arhont, »tedaj je najprijetneje pri nas za hišo na vrtu ali pa v gaji, kakor si kdo izvoli. Sokrat, saj poznaš vse te kraje; ondu v senci se ohladita, ako vama je prav. Morda bi pa prijatelju ugajalo na notranjem steberskem dvorišči,  ondu je tudi hladno pod kipovjem.«
»Pojdiva po veži skozi hišo in čez dvorišče v gaj, toliko da si mimogrede ogledaš kipovje na dvorišči, ko bi pri obedu beseda nanesla nanje.«  S temi besedami me  Sokrat odvede s seboj.
Pohištvo občinskega očeta se je odlikovalo po svoji oskromnosti, kakor se pri ljudski vladi spodobi sleharnemu državljanu, sosebno pa načelniku večje pokrajine, ako se hoče obvarovati vsakeršnih sumni-čenj. Pristop v hišo in na dvorišče je bil skozi vežo. Malo dvorišče je bilo na vseh straneh obkroženo s korintskim stebrovjem. Tukaj sredi pohištva in vender pod milim nebom, v dotiki z nebeškim zrakom, zvezdami, luno in s solncem, tukaj je bilo zavetje, rabeče družinskemu okrepčevanju. Lepo zavarovan cestnega šuma in prahu, bil je prijazni prostor kakor nalašč za vzprejemanje gostov.
»Ali veš, česa pogrešam tukaj ?«  vpraša me Sokrat.
Dr. Simon  Šubic: Pogubni malik svetd.
403
»Saj si še nisva ogledala vsega,« odgovorim mu ves zavzet, »kolika lepota je to 1 Lepšega kipovja še v Atenah niste imeli dosti.«
»Res da ne! Ali to, česar pogrešam, bilo nam je tako prirojeno, da si stari Grki sredihišnega stolpovnika kar misliti nismo mogli brez oltarja ali brez ognjišča, vedno pripravljenega za darovanje na čast vsevarovalnemu Zenu. Tukaj ni niti Žena niti oltarja. Ako jih vprašaš, kje imajo svoje bogove, polože ti dlan na srce, rekoč: ,Tukaj si je izvolil svoj sedež Gospod, ki nas sicer vedno gleda z brezštevilnimi očmi z neba!' — Boga vpodabljati ali ga celo včlovečevati, zdi je jim grozna predrznost. Kar hoče biti večno, ne sme biti podložno telesnim čustvom, to se da čutiti le na duhu.«
»Tvoje besede me spominjajo tvojega boga, s katerim si baje uvajal nove bogove, kakor so ti očitali. Trdil si, da ga imaš v prsih, in imenoval si ga svojega demona.«
»Res, moj demon v prsih ni bil človek, ugeniti pa tudi nisem mogel, da bi bil nov bog, kakor so me dolžili. Zavedal sem se, da moj demon ni bil zgolj proizvod domišljije. Nekovo čisto bitje je bil, kakor le more biti samo na sebi. Slišal sem ga časih tako natanko, kakor se le sliši glas onega, ki govori z menoj notri v telesi. Kolikokrat sem si mislil: Sedaj in sedaj mi razodene vse globočine modrosti. Dejal pa je: ,Ozrl se po vesoljnem stvarstvu, ki je polno modrosti. Ako najdeš kje kaj brez modrosti, ne išči vzroka v stvarstvu, temveč v sebi in v dotiki svoji s svetom.' Kar se tiče mojih potreb, dovolj mu je bilo, da mi je v posebnih primerih veleval, kaj mi je storiti in kaj opustiti. Cesar nisem storil, tega sem se pozneje izvestno kesal. Prepričan sem, da je to dušno bitje polno uma, da mi je prijazno in da je vredno vsega zaupanja.«
»Kdor se hoče udeleževati dobrot in nasvetov dobrotnega tvojega bitja, mora pač imeti mirne prsi, oproščene sleharne strasti. Morda sva tukaj na Martu zadela med tako srečne sinove proste prirode, da z zdravim in neotemnelim duševnim očesom ogledujejo ono večno bitje, katerega iščemo mi v notranjem svojem telesi in po vesoljnem stvarstvu. Pač ga čuti povsod, kdor ga hoče, ali pokazati si ga ne moremo. Zato se ga menda na Zemlji trudimo obraziti v vidni človeški podobi.«
Tako govoreč sedeva v senci na klop ravno nasproti velikole-pemu kipovju sredi stebratega dvorišča, obrnjenemu proti vhodu skozi vežo. Prej, ko sem prvič stopil pred kipe, prevzela me je tolikanj njih krasota, da sem moral kar pogledati na druge stvari. Komu bi se ne omilila skupina krasnih marmornih podobi Na podnožji rezanega granita sta se dvigala spredi   kipa Kentavra in Sfinkse.
26*
404
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik svetd.
Kentaver je najlepša grška kiparska zamisel, na pol plemenit konj, na pol človek; namesto konjskega vratu mu je zrasel gorenji del človeškega moškega ali ženskega telesa, prav kakor je res človek z vso krasoto prsij, rok in glave, Snnksa pa je kiparska podoba starih Egipčanov, na pol lev do vratu,   na pol ženska ali mož.
Tukajšnja kipa sta oba moške podobe. Stoječ na zadnjih nogah, zaganjata se proti višjemu, nekoliko bolj zadi stoječemu kipovju. Tam v podnožji se dviga s tal mogočna marmorna skala v podobi oblaka; na skali stoji zračna ladjica ali zrakoplov. V ladji je videti junaški mož, dvigujoč z desnico za sabo deviško žensko, ki se opira z jedno nogo na oblak, z drugo na ladjo, v levici pa držeč strunato orodje, podobno liri; junak ozarjenega, navdušenega, devica radostnega in zaupnega obraza. Junakov kip naznanja srečnega zmagovalca, ki z liro srčno izreka ognjevito svojo hvalo večnemu svojemu odrešeniku. Po junaku in devici se zaganjata in vzpenjata  Kentaver in Snnksa.
v
Se nisva s Sokratom dokončala svojega premišljevanja o kipovji, ko nama pride naproti oče Arhont in naju povabi, naj greva ž njim v gaj za hišo. Ondu nas je na otoku sredi majhnega ribnika pričakovala ostala rodbina. Tukaj nas je vzprejelo v gosto senco tropiško drevje in velikolistno grmovje s prekrasnim cvetjem, ki je dehtelo po vsi okolici. V najgostejši senci sedemo k pogrnjeni mizi. Izmed jedil sva vzela s Sokratom toliko, da nisva užalila skrbne gospodinje in nje hčere, zveste pomočnice. Hrizila se ni mogla naveseliti, da ji je prinesel krmar nekaj najukusnejše zverine, ptičev in najboljšega vina. Toda kaj mi je bilo do jedil Ob mizi prijazni ljudje, po tleh in po drevji polno ptičev, po ribniku povodne deklice z ribjim repom, kra-seče se z ločjem in lotosovim cvetjem, po skalnatih obronkih Sirene, poskušajoče se v petji s Tritoni, ki piskajo na polževke! Tudi morski starec Protej je tukaj, izmenjevalec podobe in prerokovalec usode. Stopim k njemu, vprašam ga, kakova mi bode usoda. Zasuče se stari šaljivec, zakaj pozabil sem ga stisniti v pest, da bi se mi pred odgovorom ne izpremenil — namesto njega stoji pred mano papiga, zamolklo kričeč »Krokok, krokokU, iz dalje pa se sliši sraka, vpijoča »Primi ga, primi gal« Nehote se zasmeje družba ob mizi, in Hrizila mi reče, naj sedem k mizi in opazujem Proteja, ki dolgo ne strpi nobene podobe.
Da bi me oprostil zadrege zaradi šaljivega Proteja, vpraša me oče Arhont, kako mi kaj ugaja kipovje na dvorišči. »Kaj dobro,« odgovorim mu in pristavim:  »Kaj pa pomeni?«
Dr. Simon Šubic :  Pogubni malik svetL.
405
»S kratkimi besedami ti ne morem povedati vsega; za sedaj samo vedi, da je spomenik narodnih pračasov in da pomeni rešitev iz nekdaj preteče pogube.  Več zveš polagoma kesneje.«
v
»Ce kaže spomenik rešitev iz napada Kentavra in Sfinkse, zakaj pa si umetnik ni izvolil onega hipa, ko je obraz bežečih rešencev izražal strah  in grozo?«
»Naš umetnik bi groze ne bil toliko cenil kakor krepost mini. Toda v dobi zmage ni bilo več groze, pač pa je morila naše praočake, predno je bil izumljen zrakoplov.«
»S kratkimi besedami odkrivate nekaj starih dogodkov imenitne vaše prazgodovine. Zvedel bi pač rad vse, kar se tiče vašega kipovja, toda potrpežljivo bodem čakal prave prilike.«
»Za danes popoldne,« pravi oče Arhont, »kliče me naroden posel za nekaj ur v bližnjo sosesko.« Proti družini obrnjen veli: »Vam vsem izročam draga naša gosta; dajte jima toliko prostosti, da se odpo-čijeta, skrbite pa tudi, da jima ne bode dolgčas, dokler se ne vrnem.«
Po očetovem odhodu se tudi Hrizila ni mogla dolgo muditi; odšla je po gospodinjskih opravkih in je naju prepustila sinu in hčerki. Radovedno poslušata Sokrata, vmes pa izprašujeta tudi mene o sedanjosti na Zemlji,   ker jima Sokrat najrajši  pripoveduje samo o staro-
v
davnosti. Cas poteka; stališče solnca in lunic kaže čez pol popoldne, ko se na izprehodu po gaji in vrtu končno približamo hiši.
»Mati je na hiši, cveticam priliva,« vzklikne Harita. »Rada bi ji šla pomagat, kdo gre z menoj?«
»Ali greš?«   vprašam Sokrata.
»Sedaj še ne morem; ravno hočem s Kratom nekaj ogledati v bližnjem drevoredu. Meni je itak vse dobro znano okolo hiše, spremi ti devico in stopi ž njo do matere, saj vama že miga s hiše.«
»Mati bode vesela, da prideva,« reče Harita ter pospeši korake, spotoma pa mi razkazuje vse, kar se mi zdi zanimljivo. Ko dospeva do matere, pogleda ji Hrizila v oči, položi ji roko na čelo in pravi : »Saj ni treba, da bi hitela kakor srna pred gostom. Komur te zaupa Sokrat, zaupava te tudi midva z očetom. Zapomni si to in sedaj mu pokaži, kar se ti zdi vrednega.«
Na ravni strehi, okolo katere so vihrali vrhovi visokih jelk, palem in cipres, zasajen je bil rajski vrtiček. »Tukaj,« povzame Harita, »imamo zavetje, kakor si ga ni želeti bolj zavarovanega proti zunanjim zijalom.« In res, vsa streha je bila ob krajeh ograjena s cvetočimi grmički in cveticami. Ob kotih so stale zelene lopice, prepre-žene z vonjavim cvetjem.    »Sedi tukaj   na solnce   ali v senco, kamor
406
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik sveta.
je,« pristavi Haiita, »povsod čutiš vonj ne samo bližnjega cvetja nego tudi vonj z vrta   in iz gaja.«
»Ali imate tolikanj krotke ptice, da kar posedajo po tleh in po grmovji? Saj je vse pisano od njih.«
»Okolo hiš in po vrteh se jih ne dotika nihče, zato so tako krotke, da nam žvrgole kar okolo glave.«
»Kaj pa storite z ujedo, kadar se pripodi iz gozda?«
»Takih še nisem videla dosti; oče pravijo, da ustrele vsakega orla, kadar se prikaže.«
»Čas je, da si nekoliko oddahnem,« povzame mati Hrizila in sede v zeleno lopo. Takisto midva. »Sedaj bode pa Arhont precej doma,« nadaljuje mati, ne da bi bila pogledala nI na žepno nI na hišno uro. Torej vprašam radovedno:   »Po čem pa veste, da pride?«
»Odhajaje mi je dejal, da pride, kadar se srečata lunici na nebu. Da govorim s priliko: luni sta kakor pišče in kokoš; večja ostaja bolj na svojem mestu, manjša sicer poletava, vender se vedno vrača h kokoši.«
Zdajci se začuje z dvorišča zvončkanje. »Arhont naznanja, da je stopil na vrt; pojdimo mu naproti.« — Ko pridemo na vrt, vzprejela sta ga že Sokrat in sin Krat.
»Ali si kaj truden, Arhont?«  vpraša ga Hrizila sočutno.
»Nič ne, saj sem se vozil, in ondu se je izšlo vse ugodno. Dasi se večeri, vender še utegnemo stopiti z gostoma na bližnjo višino Akropolo, da se razveselita   rajskega   razgleda ob solnčnem   zatonu.«
Tedaj odidemo vsi razven gospodinje, ki ostane doma s hišnim varuhom psičkom Filaksom.
»Takih razgledov, kakeršni so tukaj,« reče spotoma Arhont, »ni kaj prida na našem planetu. Tukaj pod sabo vidimo vso lepoto tro-piške prirode, nad sabo pa vso krasoto neba, celo sedaj, ko zahajajoče solnce zlati višine in doline. Skoda le, da so tla neprezorna in da se vama ne odpira naročaj naše zemlje, kjer bi strmeč gledala Martovo okamenelo zgodovino.  Tu sedanjost, ondu praminulost!«
Solnce zaide. Hitro se zmrači, in še hitreje zagrne noč vse ni-žave pod nami. Roka božja zažge svetovne luči na nebu.
»Kakovi novi zvezdi pa sta to nad solnčnim vzhodom? Ali se morda varam?«
.»Prav vidiš, Venera je in — vaša Zemlja, najlepša zvezda Mar-tovega neba. Nje luč je belo-rdečkaste svetlobe.«
»Torej imate dve prekrasni danici; na Zemlji imamo jedino Venero!   Z Martom   nam nikakor ne  vračate Zemeljske zvezde.   Pri-
Dr. Simon  Subic:  Pogubni malik sveta.                                     407
jazno-rdečkasti Mart se nam rad skriva na Zemlji; ako se to leto pokaže na obnebji, pa ga drugo leto ni videti.«
»Kar ostaja Mart vam Zemljanom dolžan o svoji velikosti, utegnil bi vam vrniti s prazgodovino in sedanjostjo svojo. Kolikor mu nedostaje velikosti, to in še veliko več bi vam lahko dal po starosti in modrosti. Ne bode dolgo, da se prepričate sami o tej resnici. Sedaj pa se bode treba vrniti, zrakoplov se bliža.«
Poslednjič se ozrem po veličastni okolici. Tukaj pod nami vsa lepota rastlinstva, ondu na obnebji pa dika vesoljnih svetov: od Južnega križa, od Maghelanovega megličnega ozvezdja do velikanskega krdela krivih kol nad severnim tečajem matere Zemlje! —
Ko sedimo zvečer ob mizi, stoječi na stebrovitem dvoru pred kipovjem, spomni se oče Arhont, da mi je obetal kaj povedati o prazgodovini Martovi. Prične torej:
»Na Martu ni bilo vedno, kakor je. Po njega porodu iz solnč-nega kolobarja zgolj svetovne sile in grozen kaos. Na debelo se je še kadil okolo njega svetovni prah. Pristopijo svetovne moči, pomet6 prah okrog njega. Iz tega nov kolobar, iz kolobarja dve luni. V tem pa se Mart tako razgreje in raztopi od kaosa, da sveti lunicama kakor solnce nam. Toda majhen, kakor je, ohladi se hitro v kratkih milijonih letih. Strdi se mu površje. Grbanči se začetkoma gladka skorja. Hribovje nastaja. Oblivajo ga nalivi z gosto oblačnega podnebja. Vode izpirajo in rušijo kamenje po gorah, meljejo pesek ter delajo nasipe in prstene skladove po ravninah in dolinah. Prikaže se blato po toplih močvirjih. V blatu se vname prvotna rastlinska in živalska rast. Kar je doraslo, pogine in pognoji tla ter pripravlja črno prst prihodnjim bitjem. Na ostankih slabih prvotnih ustrojev se razvijajo čvrstejši organizmi. V tem pa prirodne sile neprestano rušijo in razsipljejo višave in podsipajo, kar je poginilo rastočega. Cim bolj se ohlaja Martova krogla, tem bolj se krči odeja, skorja njegova. Novic se dviga hribovje in vzdiguje s seboj nasute skladove polne organizmov. Z blatnimi in prstenimi skladovi vred so okameneli zamrli organizmi rastlin in živalij. V Martovih tleh počiva torej njega okamenela  prazgodovina.«
»Gore, to so prave piramide,« povzame Sokrat, »bolj neminljive od 6nih kamenitih grobelj, katere so gradili stari egiptovski kraljevi rodovi na Zemlji za večna svoja pokopališča.«
»Tudi hribaste piramide na Martu so zgolj silovita pokopališča,« reče Arhont; »v njih počiva brez števila rodovin živalstva in rastlinstva, prav tako kakor   okamenele   egiptovske mumije, čakaje rešitve.
408
Dr. Simon Subic: Pogubni malik sveta.
Toda temu okamenelemu življenju ne dojde prej vesoljna rešitev nego tedaj, ko nastopi prestvaritev zastarelega sveta. Takrat se razdrobe najtrše granitne gore, kar jih že prej ne izpero vode, takrat bode stari svet raztopljen praznoval vstajenje od smrti, in njega pomlajene ostaline se bodo vzajemno družile, da prično krožni tok novega življenja. Na takih velikanskih spomenikih je pod zemljo zgodovina svetov naslikana dokaj natančneje nego egiptovska zgodovina na piramidah s svojimi hieroglifi. — Koliko so izpremenile mirne prirodne sile na Martu, odkar pomnijo ljudje, pozna se tudi iz starih basnij. Hribovje se je znižalo po vsem Martu. Akropola je bila v starih časih tolika gora, da ji je pokrival vrhove večen led in sneg. Po nje strminah in grapah, po brezdnih in gozdih so tulili volkovi in medvedje, po nižjih toplejših pokrajinah pa so iskali levi svojega plena. Napadali so naše praočete, ali ti so planili na volkove, leve in medvede, pobijali jih, spekli njih srca na ognji, pojedli jih in se navdušili z levjo močj6. Treba jim je pa tudi bilo take srčnosti, dokler so živele one strahote, ki jih kaže kipovje v podobi Kentavra in Sfinkse. V narodnem muzeji, katerega vama še pokažem, ne bodeta se načudila fantastiški grdobščini iz Martovih tal, sosebno okamenelemu Kentavru, Sfinksi in pračloveku! Čim bolj seje staral Mart, tem bolj se je krčilo morje in tem bolj se je širila kopnina. Po prvotnem porodu organskega žitja je oblivalo morje malone vse površje; začetkoma so se rodile zgolj pomorske živali in povodne rastline. Drugi porod je prišel, ko je že nekaj otokov stopilo iz morja; porodile so se močvirske rastline in žužki najnižje vrste. Trdnejši organizmi so se porodili na-p6sled, ko se je že dokaj trdnih tal vzdignilo iz morja. Počasno zmanjševanje morske vode, pomnoževanje suhe zemlje ali potrebnega podnožja za   organski  razvoj,   to so znamenja dohajajoče ploditve slčhar-
v
nega sveta. Cim bolj se ohlaja svet, ki je bil iz početka raztopljen in vroč, tem več vode popija zemlja, tem bolj se suše večje dežele in tem manjša prihajajo morja. Mimo tega se je Mart v tolikih milijonih letih svoje dobe tudi nekoliko obložil s prihodki iz vsemirja: z meteori, utrinjavkami in planetnim prahom; to vse je padalo nanj na njegovih potih. Razven svojega telesa je moral vrteti tudi to tujo težo okolo osi, torej mu je pešala brzina vrtenja, podaljšal se mu je dan. Tedaj pa je morje, katero je prej gnala vrtilna sila proti srednjemu pasu na Martu, jelo ostavljati okrajine ob sredi; umikalo se je proti tečajema in pustilo za seboj mnogo kopnine. Vaši Zemlji se tudi ni godilo drugače. Ali kakor opažamo na Martu, ta njena kopnina ne meri niti cele tretjine morskega površja.   Na Martu se je
Dr. Simon  Šubic:  Pogubni malik svet^.                                     4°9
pa od večje starosti naraslo toliko kopnine, da je več suhe zemlje nego morja. Izpreminjalo se je pa tudi ozračje. Začetkoma prenapolnjeno s soparji in plini, sčistilo se je polagoma. Kisika potrebuje živalstvo za svoje življenje. Dasi ga nekaj vrača rastlinstvo, ko pre-bavlja ogljikovo kislino, vender ne vrača vsega. Zmanjšuje se torej množina vlage in kisika, ozračje ima od veka do veka menj teh tvarin. Ohlajanje, mraz, suhota, pretanko ozračje, ki nima dovolj redilnih snovij, vse to oznanja ono počasno zamiranje rastlinskega in živalskega razvoja, katero strahoma opažamo na vaši Luni, umirajoči zgolj od starosti.«
»Govoril si resnico,« pritrdim besedam Arhontovim, »tudi Zemlja je rodila vedno krepkejše živali, ko se je ohlajala, in končno po ledeni dobi tudi človeka. Vzgajala je miljenca božjega v besnem boji z živ-ljenskimi potrebami. Kjer je boj najljutejši, ondu je pomoč božja najbližja. Človek se je zavedel samega sebe; Stvarnik mu je dal tudi nekaj uma in pameti, da bi razvijal duševne in telesne zaklade, ne pa, da bi ugibal, kako zatirati drug drugega. Zal, sedanjemu Zemljanu je od prvotnega bojevanja z elementarnimi in zverinskimi silami ostalo še toliko podedovanih močij, da ž njimi še dandanes mogočniki zatirajo svoje bližnjike.«
»Kaj ? Zemljani bi ne bili porabili tistega božjega darii, ki ga imenuješ um, na srečo vsega človeštva ? Kaj takega mi ne gre" v glavo.«
»Prav tak6 je. Sloveči pesnik Goethe celo trdi v ,Faustu', da bi človek na Zemlji živel srečneje, ako bi mu Bog ne bil podaril nekaj tiste nebeške luči, katero imenuje človek um, pa jo tako zlorablja, da z umom vred živi bolj zverinski nego živali samel Najzadovoljnejši s svojo usodo so še dni narodje, katerih ni oblizala tak6 zvana civilizacija, iztok človeškega uma. Da ti imenujem tako ljudstvo: Eskimovci so, potomci severoamerikanskih divjakov. Veseli so, dobrovoljni, blago-dušni, gostoljubni in srečni, dasi so zgolj siromaki. Vojske ne poznajo; na smeh jim gre, kadar slišijo, da se omikani narodje borč- celo zaradi same ženske, n. pr. Helene, ali zaradi pesti malovredne zemlje. Boj z vsakeršnimi silami, s6sebno z mrazom, tak6 se izgovarjajo omikanci, utrdil je Eskimovce tolikanj na telesi in na duši, da bi se skoro dejalo : Eskimovci so narod dejanskih modrijanov. Omikanci torej pričakujejo, da se okrepi človeštvo, ako ne prej, vsaj v tisti pozni dobi, ko se bodeta ohlajali podnebje in Zemlja. Ti lahkoverniki mislijo, da se s hladnejšim podnebjem umire tudi človeške strasti in da bode prihajalo človeštvo do čimdalje večje plemenitosti, ne samo v mislih nego tudi
4io
Dr. Simon Subic:  Pogubni malik sveta.
v dejanji. V prihodnjih ledenih dobah bode torej baje prebivalo na Zemlji nekovo višje človeštvo, kakeršno se bode šele porodilo; tak6 namreč trdi Darwinov nauk o prilikovanji k okolnostim in zunanjim odnošajem. Ti ljudje bodo šele tisti blagodušni in pravični Zemljani, kateri se ne bodo vojskovali, da bi kradli dežele, in kateri bodo pravični in pošteni brez sodišč in pobožni  brez svetišč.«
»Od srca vas pomilujem,« odgovori Arhont ves ganjen, »ako pričakujete dejanskega človekoljubja šele od prihodnje ledene dobe ali celo od uspeha Daiwinove teorije! Naš Mart je dokaj manjši od Zemlje. Ko bi Zemlji razvil površje, zavil bi ga trikrat vanje in še bi ostalo nekaj povoja. Mart je tudi starejši toliko in toliko milijonov let. Dosti bolj se je utegnil ohladiti nego Zemlja in se je tudi ohlajal hitreje, ker je toliko manjši. Na nebu mu sije slabše solnce, za tretjino manjše nego Zemljanom, in njega žarenje ima dvakrat menj vročine, malone samo toliko kakor na Zemlji poleti kaki dve uri pred zatonom. Glej, in vender imamo tu poleg polutnika še toplejše podnebje, nego ga ima Zemlja po svojih zmernih pasovih! Kako vender morejo umni ljudje na Zemlji pričakovati srečnejšega življenja šele od ohlajanja!«
»Tudi na Zemlji je dovolj mož, ki se čudijo temu upu, večina pa jih drži z Darwinom, češ, da sila in čas izpreminjata telesa in jim dajeta ude in moči, ki utegnejo premagovati nasprotne življenske sile! Do tega jim ni, koliko tisoč ali milijonov let bi potrebovala priroda za to umišljeno boljšo dobo. Če Darwinova teorija ne laže, to se bode človek v prihodnjih vekih tolikanj izpremenil, ne samo po duhu, ampak sosebno po obrazu in po rasti, da bodo pozni potomci zgolj iz radovednosti razstavljali sedanje okamenele ljudi po svojih muzejih, kakor razstavljamo mi mamute, nosoroge in krokodile!«
»Ako že res pričakujete rešitve od zračnega ohlajanja in ako bi se res radi oteli nasprotnih strastij, pa se pomeknite iz južnotoplih okrajin proti severu! Dosti je takih krajev, kjer je dovolj mraza kakor pri Eskimovcih na Grenlandiji. Ali prerokovati vam od mraza ni kaj uspeha. Na Martu so nas vodila druga pota do obče sreče. Tukaj je bilo dolgo trpljenje za štirinogov, katere vam kažejo podobe na dvorišči. Naši pradedje so se korili in utrjali, dokler niso spoznali, da jih nobena stvar ne reši tolikih zadreg, predno se vsestranski ne združijo. Korenite združitve si pa nikakor ni moči misliti brez resnične ljubezni do bližnjika. Odrekli so se torej vsem predsodkom, priznali jednako vrednost vsakemu stanu, vsaki osebi in podelili vsakomur v vseh stvareh jednake pravice ter se tako  dejanski   udeležili resničnega člo-
Dr. Simon  Subic:  Pogubni  malik sveta.                                     411
vekoljubja ! Tudi pri vas na Zemlji menda dejanskega človekoljubja ne zatajujete zaradi podnebja; vzroku morajo biti globočje korenine, morda tiči celo v družabni osnovi. Dejal bi skoro, da ugledaš te korenine, ako pazno pregleduješ prazgodovino našo. Tukaj je narod tako srečen, da ne more biti srečnejši. Naša zgodovina te bode učila spoznavati pomočke in pota, po katerih je narod osrečil samega sebe. Toliko ti pa povem že sedaj: odreči se moraš svojim dosedanjim mislim, kako se doseže sreča.«
»Koliko sem se trudil,« povzame Sokrat, »da bi očistil pojme o sreči, ali zaman! Toliko, mislim, dognali smo že moje dni, da je najprej treba zadovoljivosti. Bodi zdrav, nagrebi si imenja čez glavo, če nisi zadovoljiv, porodi se ti strast iz prve nedolžne želje. Kadar pa se udaš strasti, ne da ti poželjivost po tujem blagu več miru. Zakaj bogastvo samo ne da človeku nikdar zadovoljnosti. Brez te pa ni mogoče duševne sreče.«
»Res je, kar praviš,« menim jaz, »toda tajiti ne moreš, da se še drugi modrijani sami niso dosti ujemali s tvojimi mislimi, kako naj bi se živelo, da bi bilo življenje res vredno življenja! Sofokel pravi: ,V globinah življenja biva veliko strahov, in sicer toliko, da je vprašanje, kaj je bolje, živeti ali ne' ? Odgovarja si sam tako-le: ,Dokler živimo, moramo zakrivati brezdno življenja z rožicami lepote in s srčnim razveseljevanjem. Ozke so meje, postavljene človeštvu, med katerimi utegne vsak človek razvijati one žlahtne in lepe kali, iz katerih mu pricvete in dozori vsaj nekaj sadu človeške sreče.' — Poslu-šajmo pa tudi, kako sodi Protagora: ,Voljno zatajevanje svojih želja, pogrešanje užitkov, krepost brez radosti — to vse nahajamo kvečjemu v mislih, nikoli pa v srci grškem. Rokodelskega truda in znoja v zadoščanje vsakdanjih potreb Grk ne ceni posebno, zato prepušča težka dela tujcem in sužnjem. — Mnogo slik ima radost: ta je išče v vinjenosti čutja, drugi v uživanji lepote, in drugi, bogovom sorod-nejši, iščejo je nad meglami v večni čistobi neba, kjer ti ni ne skrbij, ne želja!' — Da spoznamo misli vseh grških strank, povej še Anaksagora svojo misel: ,Prostovoljno se klanjati vesoljnemu umu, krotiti strast in poželjivost svojega telesa, to je krepost in čuvaj sle-harnega veselja, prave sreče; to je tista trdnjava: apatija, v kateri ne more človeka premagati in usoda, preteča bogovom, dokler si ne da vzeti svoje zadovoljnosti.' — Slišali smo torej nekaj lepih besed iz ust starodavnih grških modrijanov; ali kdo je še pozvedel, da bi se z lepim govorništvom dale odpraviti zadrege, sosebno tiste, zaradi katerih trpi malone vse človeštvo na Zemlji ? Lepo je res, če ve kdo
412
Dr. Simon  Šubic:  Pogubni malik sveta.
tak6 govoriti ali pisati, da seza drugemu v srce, toda prvo je tu dejanje in zopet dejanje, temu pa je treba vzgledov. Ali niso vaši praočetje tudi na Martu poskušali na vse kraje, predno so našli pravi pot odrešitve? Človek se moti, dokler živi, moti se vse človeštvo, vender ne brez uspeha. Premetuje se iz zadrege v zadrego, nekaj napredka pa venderle ostane, če ne drugega, vredno je že to nekaj, da se je izvestna zmota odpravila za vselej, če pridejo poročila v roke potomcev in  če ti kaj uvažujejo izkušnje svojih praočetov.«
»Tudi na Martu«, izpregovori Arhont, »uporabljali so naši dedje že pred milijonom let izkušnje minulih vekov. Vedeli so si obračati v obči prid poročila nekdanjih dob. Začetkom zadnjega milijonletja je silno napredovalo človeštvo na Martu. Čudeč in strmeč so gledali ljudje, kako so se prirodne sile razvijale iz tvarin, v katerih so spale vse veke minulosti zakrite človeškim očem, dokler jih ni srčnost ali razbornost poklicala na dan. Iz onih raznovrstnih rudnin, dotlej na videz mrtvih, pognala je nekova tajna moč vesoljnih svetov iskri svoj žar, katerega je vzbudil človek, korenito raziskuje občo prirodo. Tista prirodna moč, elektrika, ki poganja iz rudnin žareče iskre — cvetje svoje — ponudila je praočetom silno svojo hitrost za poročanje človeških mislij od dežele do dežele, od konca do konca sveta. Toda ne sam6 glasnik ukazov, tudi prenašalec človeškega glasu in govora se je porodil iz elektrike. Iz živih naših ust vzprejema elektrika naš glas, bodisi govor ali petje, nosi ga brzo kakor silno hitra luč v daljne kraje in ga ondu vliva poslušalcu v ušesa tako zvesto, kakor bi stal govornik ali pevec poleg njega v sobi, dočim je sto in sto milj daleč od njega. V tistih starodavnih časih je že pregnala sopar iz strojev na železnicah, vpregla svoje čarobne moči in iz lahka tirala dolge vrste težkih v6z. In kako rahlo in tiho jih je tirala, kakor bi plavali po kolovozu, ondu kjer so prej otlo sopihajoči parni stroji na vso moč komaj bruhali dalje! Glej, že v tisti starodavnosti je na Martu skrivnostna moč elektrike podirala meje med narodi in snovala družeče vezi med njimi. Z družnimi mislimi je spajala ljudstvo z ljudstvom, dasi so jih takrat še ločile visoke gore, peščene in morske planjave. Napočila je doba občega združevanja, vzklilo je upanje, da se narodje nekoč spoprijaznijo, pobratijo. Prikazovala se je zarja resničnega in pravega človekoljubja: ljudje so spoznavali, da so si vsi posamičniki jednako vredni, da imajo vsi jednake pravice! Ne vprašuj, zakaj ni že takrat nastopila zlata doba na Martu. Pač bi bila nastopila da ni poleg mamutov in krokodilov porodila trinogov, krutih oblastnikov: Kentavrov in Sfinks.   Na pol človeške   podobe,  govoreč   svoj

Dr. Simon Šubic :  Pogubni malik sveta\
413
posebni jezik in nekoliko pri pameti, kolikor se je ravno tikala njih prida, provzročevali so ti štirinogi nesrečo vse človeške družbe. Bili so strastni, porodili so požrešnost in sebičnost, silo so imeli za pravico. Te nakazni so zdrgnile podse vse vrednosti. V tistih vekih je bila družabna osnova taka, da se ni dobilo nič brez denarja, za denar pa vse: čast in obilica vsega, česar zahteva poželjivo srce, brezskrbno mehkužno življenje; iz kratka: za denar se je dobivalo vse. Zato si je pridobil denar izredno veljavo in čast; žrtvovalo mu je ljudstvo pravično delovanje, usmiljenje do ubogih rokodelcev, ljubezen do bliž-njika in celo prirodne pravice človeka! Spoznavali so denar za občega malika! — Ljudstvo pa je tedaj častilo tudi nje, pri katerih je ležal denar na kupih, malikovalo je tudi veleposestnikom, bogatinom in kapitalistom 1«
»Kaj pravita, prijatelja;« vpraša naju Harita, »da tako zamaknjeni poslušava z materjo? Tako je vselej, kadar oče kaj pripoveduje iz prazgodovine. Narod ima sicer povsod dovolj knjižnic, velike zbirke so napolnjene zgolj z zgodovinskimi poročili, in povsod so kaj po-strežni, bodisi da pride mož ali ženska, za vse imajo dokaj prostornih čitalnic, toda ker je knjig toliko, pa se ženska res ne more spoznavati po najboljših imenikih ali popisih. In ko dobiš debelo knjigo, katero želiš, ali ti je treba potrpljenja, predno prideš do zaželene vsebine! In tukaj zopet ne dobiš vsega skupaj, kar bi rad zvedel; večinoma moraš vsake stvari iskati v drugi knjigi. Kdo bi tudi zahteval, da bi bil vzpričo tolikih minulih vekov samo jeden predmet celotno popisan v jedni knjigi! Zato pa z materjo tak6 zvesto poslušava, kadarkoli oče kaj pripoveduje; iz očetovih ust zveva vse kar najnatančneje.«
»Res je,« povzame Hrizila, »kar govori moja hči. Tajiti pa ne gre, da stori narod vse, kar je mogoče, da si olajšuje pozvedbe o tej ali 6ni stvari. Zat6 ima vsaka knjižnica veliko dvoran, kjer učenjaki neprestano in prav umevno razlagajo svoje stroke. Toda kako bi včdel prav za tisto uro, ko pride na vrsto stvar, katera te zanimljel Baš zato pa obe tako ceniva očetovo pripovedovanje, da nama ne uide ni besedica.«
»Sedaj se pa poslovimo za nocoj,« de Arhont. »Harita, pokaži gostoma spalnici! Ne pozabi jima pokazati tudi zvončnega pritiskala, da pokličeta strežnico, ako bi česa zaželela. Vse druge stvari pusti za nocoj. Pozno je že.«
(Dalje prihodnjič.)
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik svetd.
475
Pogubni malik sveta.
Spisal  dr.  Simon  Šubic,  profesor na  vseučilišči v  Gradci.
(Dalje)
VIII.   Izum plavanja po zraku.
ladko spanje naju je okrepčalo od vsega truda prejšnjega dne; vstala sva kakor prerojena. Sokrat je dejal, naj si ogledava solnčni vzhod s hiše. Ko sva stopila na strešni vrtič, objel naju je čvrst jutranji zrak s svojimi cvetičnimi dišavami, okrog in okrog pa se je po vrtu, gaji in vsi okolici razlegalo prelepo ptičje   petje.
Tanke meglice, razpete po nebu nama nad glavo, zažare se ravno v prvih solnčnih žarkih, ko pristopi oče Arhont in nama poda roko, rekoč:
»Pazita na solnčni obraz. S svojim obličjem ob vzhodu nam razodeva solnce, kakšno vreme bode podnevi. Sosebno glejta na okrožje. Glejta, že vzhaja! Ploča njegova je vsa čista in prav lepo okrogla — dobro znamenje, lep dan se nam obeta. Ce vama je drago, pojdimo po zajutrku v okolico, da pregledamo zrakoplovno in pomorsko ladjarnico ali pa kolodvor elektriške železnice ali ikarsko skladališče. Izvolita si sama, kadar še kaj izpregovorimo o dotičnih stvareh.«
Ko pride sin Krat z materjo in sestro, sedemo za mizo v pro-storno lopico ob kotu. Ženskama se vidi na očeh, kak6 ji veseli, da nama prija njiju druščina in da se imava prav dobro.
»Včeraj si nama prepustil gosta,« reče mati Arhontu, »danes pa imava svoje opravke. Krat ima posla v srenji, torej naj gresta morda s teboj, saj dan za dnevom kaj nadziraš, in tako jima lahko razkažeš, kar bi ju utegnilo zanimati.«
Sla sva torej z Arhontom, in sicer v Ikarnico, kjer so izdelovali tiste stroje, s katerimi leti človek po zraku kakor ptica. Stopivši v to tvornico, pravi Sokrat: »Ko sta naju padajoča po zraku ujela Ikar in Dedal, priletevši z zračne ladje, spomnil sem se domačega starogrškega Ikara in njega nesreče. Bajke pripovedujejo, da je umetnik Dedal sebi in sinu Ikaru napravil stroj, podoben ptičjim perutim, s katerim je bilo možno leteti. Ikar pa se je vzdignil previsoko proti solncu, in od vročine se mu je raztopil vosek, s katerim si je prilepil peruti na život, Ikar pa je treščil v morje, katero je dobilo po njem
47°                                     Dn Simon Subic: Pogubni malik svetd.
svoje ime. Ta bajka hoče ohraniti spomin na starodavni trud, kakd bi se izumil stroj za letanje, in spomin, da je bil ta trud brezuspešen.«
»Tudi pri nas,« odgovori oče Arhont, »nismo brez takšne povesti, ki seza globoko v starodavno bajeslovje. Bilo je takrat, ko so še zadi za Akropolo kipele v neb6 sivoskalnate strme gore. Visoko na teh gorah, nad nekakšnim prepadom, kamor še divji kozel ni mogel, gnezdili so pred-potopni velikanski orli. Po gozdih so lovili manjše živali, po polji pa govedo naših pradedov. Močni so bili tako neizrečno, da so odnesli malone vsako govedo, ako so je le dobili. Takisto so odnesli nekaj otrok, vse v živež svojim mladičem. Bilo je na divjem polji, kjer so taki orli že čestokrat zgrabili in odnesli pastirje in pastirice. Pastirje je končno obšla tolika groza, da nihče ni hotel gnati živine na divje polje, dasi je bila ondu najboljša paša. — A naši praočaki že takrat niso pogrešali umetnikov. Jeden izmed njih je izdelal srčnemu pastirju bronasto obleko z gibnimi sklepi, ki mu je pokrivala ves život razven obraza; čez obraz pa mu je napravil debelo steklo. V roke, tičoče v kovinskih mrežastih rokavicah, dal mu je kratko palico, poostreno na konceh, in obroček z bodečim obodom, oboje od dobre kovine. Tako oborožen žene pastir čedo na divje polje. Zdajci plane orel nanj. Dasi mu iz početka spodlete kremplji ob kovinski obleki in dasi se pastir na vso moč brani s svojim orožjem, orel ga venderle dvigne in prinese v gnezdo nad grozno strmino^ Ali ondu mu niti stara dva orla nista mogla do živega. Zadi za gnezdom je bil brlog poln oglodanih kostij, in zraven njih je ležala še četrt razmesarjenega telesa. V ta brlog potegneta orla našega pastirja. Kaj sedaj ? Nedolgo, in pripodi se toliko sokolov, da se kar zatemni v brlogu. Spoprimejo se, da leti perje od njih in da krvave vse glave. Pastir pomaga svojima orloma, dasi je njiju jetnik. Pobije jednega tistih, ki so hoteli odnesti tele, in tako ostraši druge, da se razprše. V boji pa so sokoli onega orla, ki je odnesel pastirja, ranili tolikanj hudo, da je obležal kakor mrtev. Kar prinese zdrava orlica nekovo zelišče, med njim tudi trepotca. Pozvečila je trepotec s kosci telečjega mesa vred in ga pritisnila orlu na rano, toda ni se ga prijelo. Zopet pogleda pastirja, kakor bi hotela reči: ,Varuj mi ranjenca!' in odleti. Nedolgo nat6 prinese v kljunu nekaj sočnih bilk. Iz nova se trudi in poskuša ž njimi privezati meso na rano. Pastir vidi, kaj bi rada, vzame nekaj bilk in priveze trepotec na rano. Sedaj orlica nekoliko razprostre peruti, kakor bi hotela zleteti, toda ne zleti, nego rahlo treplje ž njimi pastirja po rami, da se mu zdi', kakor bi ga zahvaljala.   Ali vsa   skrb ni izdala; orel je bil ranjen do
v
Dr. Simon Subic: Pogubni malik svetd.                                     477
smrti in je poginil. Spoznavši, da ga nikakor ni moči oživiti, potegne ga orlica prav tja v zadnji kot brloga. Sedaj šele ugleda pastir ondu v kotu obleko tistega pastirja, katerega je zadnjič odnesel orel z divjega polja. Obide ga sicer zopet groza, ali vedenje hvaležne orlice ga pomiri. Nekaj kosov teletine vrže ujeda mladičem v gnezdo, milo pogleda pastirja in odleti. Sam sebi prepuščen jame jetnik premišljati svojo usodo. Sedaj bi imel priliko pobegniti. Ogleda si okolico. Ali povsod zgolj strmine in brezdno , priti ne more nI za lučaj od brloga in gnezda. Pastir spozna, da živ ne pride odtod, ako ga ne otme čudo. Zdajci prileti orlica s tujim orlom, kateri se pa nosi, kakor da je tukaj doma. Privede ga k mladičem, ali ti se niti ne zmenijo zanj kakor za meso ne. Nato ga privede k pastirju. Orlica ga potreplje s perutimi, orel takisto. Pastirju se zdi to dobro znamenje. Ko se zopet obrneta proti gnezdu, mladiči že žro meso. Toliko da se nažro, skoči največji mladič iz gnezda, našopiri se in razpenja, kakor bi hotel zleteti. Hitro priskočita orlica in orel ter ga s kljunom dvigujeta za peruti. Mladič jih razteza in razteza ter bije ž njimi po zraku, ali zleteti ne more; pretežak je. Sedaj si ga pa ona naloži nase, poskakuje nekaj časa ž njim, in oba razpenjata peruti. Zdajci jih orlica popolnoma razpne in se z mladičem na sebi požene v zrak, orel pa poleg nje, kakor da lovi mladiča. Kot bi skakala po zraku, odletuje orlica pod mladičem, tako da le ta vselej nekaj časa sam plava po višini. Končno ga prepusti samemu sebi, in glej, leteti zna! V dolgem krogu se nekoliko-krat zasučejo po zraku, potem se  vrnejo v gnezdo.
Vse to je zvesto opazoval pastir. Izgrešil ni niti tega, kako veter — ne premočan — podpira let, če se ptica tak6 obrača proti njemu, da se ji od spodaj upira v prsi in razpete peruti. Bliskoma ga prešine misel, da bi poskusil leteti s perutimi ubitega orla. Pri pastirski obleki v kotu dobi nekakšen nož in nekaj močnih motvozov. Orlu prepara život po prsih in trebuhu, izreze, kar je pretežkega trupla, drugo pa pusti vse, kakor je vzraslo. Natakne si starega orla ter si ga opaše in priveze, kakor bi bile peruti vzrasle na njem. Kot ptič oblečen stopi na obronek pred brlog, razpenja se in maha s perutimi, kakor bi zdajci zletel. Kar priletita starejša ptiča. Gladita mu s kljunom perje po vsem životu ter mu razpenjata peruti in rep. Orlica stopi predenj, kakor je prej stopila pred mladiča, ko ga je učila letanja. Pastir se ne premišlja dolgo, takoj ji sede na hrbet. Ali ji je bil pretežak, kaj li, orlica črhne in orel stopi pod njo toliko malo na jedno stran, da sta njiju života drug poleg drugega. Orlica ga pokriva   z  jedno perutnico, orel jo podpira z drugo.    Pastir   pa sredi
478
Dr. Simon Šubic:  Pogubni  malik svetil.
njiju z razpetimi perutimi. Čez obronek se spustita po zraku nad najvišjo strmino. Časih poskakujeta pod pastirjem, tako da ostaja ne-podprt nad njima v zraku. Zopet ga podpreta in neseta v velikem krogu po višini. Ko ga blizu obronka zopet izpustita, da plava sam zase, čuti se pastir tako gotovega, da se niti ne vrne v brlog. Na prvem krogu ga spremljata orla od daleč, na drugem ga prepustita samemu sebi, češ, da zaupata njega letanju. Končno se upa še na večji krog. Na tem poti ugleda svojo čedo v dolini, požene se, kolikor mu je moči, in sede na divjem polji na zemljo! — Taka je naša prapovest.  Od ptičev so se Martovčani naučili letanja.«
»Toda zamolčati ne smem,« nadaljuje oče Arhont po kratkem prestanku, »da je bila gora, kjer se je to pripetilo, našim očakom posebno sveta gora. Na tri vrhove razcepljena, imela je v dolini med njimi jezero tako bistre vode, da se mu je videlo do dna, kadar je bilo popolnoma mirno, kakor bi samo prezorna zračna tančica pregrinjala skalni kotel. Videlo se je malone tako, kakor bi njega ribe plule v ozračji. Tako nenavaden prizor je tudi budil nenavadne misli preprostim našim praočetom. Zaradi posebnih skrivnostij so ga imenovali kopališče božje. Glejte, ali se niso res kopali v njem nebeški bogovi ? Ponočni zvezdni bogovi so se jim res zdeli presramež-ljivi, da bi se kopali vpričo ljudij, toda bogov večjih zvezda in Martovih lun ni bilo tako sram. Solnce^^e je cel6 o belem dnevi kopalo tukaj ! Nezadovoljno samo s svojo kopeljo, potegnilo je v jezero vse nebo z lunama in meglami vred. Od tega kopanja je bilo neb6 kaj čisto, solnce vedno svetlo, brez madeža. Kopali so se pa res ves ljubi dan od ranega jutra do poznega večera. — Kdor je stopil k jezeru, vsakogar je potegnilo vase, toda ne da bi bil utonil, nego pokazalo je v sebi sam6 njega podobo, stoječo na glavi. Čudno se jim je zdelo, kako je mogel človek v vodi obviseti, z nogami kvišku obrnjen, da se ni pogreznil na dno! Strmeli so, videč, kako je človek v vodi korak za korakom hodil z onim na bregu. Takšnih preprostih nazorov je bilo človeštvo na Martu pred nekaterimi milijoni leti, kakor se čita v najstarejšem poročilu, v sveti .Svetovni Vesti'. Ob tem jezeru so bogovi nekdanjim modrijanom razodevali, kal<6 so ustvarili svet in človeka. Preprosti praočetje so vse, kar so slišali iz ust modrijanov, šteli za razodetje božje. Opiraje se na to preprostost, osnoval je modrijan Amhorb iz iskrene ljubezni do bližnjika zakone boljšega človeškega vedenja in jim podelil božjo veljavnost, pripoveduje, da jih je prejel od samih bogov gori pri ,božjem kopališči'. —- Nekaj korakov   pod   božjim   jezerom je bilo ob   robu nekaj  precej   ravnega
Dr. Simon  Subic: Pogubni malik svetd.                                     479
sveta pred jamo, sezajočo globoko v gorsko steno. Ob tej steni so stale kamenite klopi. Na strani te ravnine Gapore se odpira grozno brezdno ; iz njega se sliši šumenje vodnih slapov, kateri se razbijajo ob kotlu na dnu prepada, da se voda kar kadi in vodni prah kakor meglica zakriva slapov kotel. Kadar sije solnce na to meglico, dela se mavrica kakor na nebeških oblakih. Časih se dvigne vodni prah iz brezdna kar do božjega jezera; tedaj seza tudi mavrica od jezera po brezdnu proti slapovemu kotlu. Po tej mavrici se hodijo ob vročini bogovi hladit iz jezera v slapov kotel. Jezero, slap in njega kotel, to troje je bilo torej po mislih naših praočakov zbirališče bogovom. Na gorenji ravnini pa so bogovi dajali ljudstvu svoje zakone. Prepuščali so pa tudi človeškim sodnikom kamenite klopi, kadarkoli se je na Martu pripetilo kaj takega, da stvari ni bilo dognati brez božje pomoči. — Na dnu brezdna, poleg slapovega kotla, bila je gorska stena daleč na okrog toliko izpodjedena, da je bilo v tej otlini prostora oskromni hišici. V resnici pa je stala v tisti starodavnosti tukaj podoba boginje O s ve te, izsekana od skale. Nasproti tej podobi so bila vrata, skozi katera so hodile na posmrtni svet duše onih mrličev, katerim bogovi niso dovolili stanovanja v svojem jezeru, obsezajočem vse nebo. Na Gapori torej so se razodevali bogovi ljudem, in ondu so umrjoči ljudje občevali z neumrjočimi bitji, saj so imeli celo vsi skupaj tiste sodne klopi! Na Gapori so dajali bogovi zakone in jih razglašali po modrijanih in prerokih. — V rokah ljudskih sodnikov, modrijanov in prerokov so se ohranili prvotni božji ukazi in ohranile so se takisto mnogotere svete ostaline božjih obravnav s človekom. V teh ukazih in svetih ostalinah so starodavni Martovčani častili voljo božjo in spoznavali tiste modrijane, ki so se lastili teh krajev in ostalin, za namestnike božje, češ, da so bogovi tem modrijanom raz-odeli svojo voljo in skrivnosti svoje. Pričakovalo je ljudstvo od teh m6ž, da jih bodo vodili po onih potih, po katerih se doseže sreča na tem svetu, po smrti pa bivanje v veselih prostorih božjega jezera, da jim ne bode treba biti zavrženim v temnih podzemeljskih jamah. — V vseh božjih ukazih in svetih ostalinah so bili po ljudskih mislih zvedeni samo nasledniki prvih sodnikov in modrijanov. Ti možje in njih sorodniki so si beležili svoje pozvedbe, modre nauke in napredke s posebnimi, ljudstvu neumevnimi znamenji v ,Svetovni Vesti'. V prihodnjih vekih se niso izpreminjala samo ta znamenja, izpremenil se je takisto jezik, pretvorile so se šege in navade. Pripetilo se je torej, da se je izgrešil pomen tega ali onega prvotnega znamenja in poročila ali da se je,   brez zle volje, to in ono   tolmačilo napačno.    Ali
480                                     Dr. Simon Šubic: Pogubni malik svetd.
se je čuditi, da se je opomnja modrih pozvedeb in izkušenj jemala za resnično razodetje božje? — Na Gapori ni malone moči stopiti nikamor, da bi noga ne zadela utrinkov starodavnosti, od katerih se vnemajo sveti spomini. Ondu nas spremljajo svete bajke in pripovedujejo, kako ves drugačen je bil stari svet od denašnjega. Vode so izpodkopale in izprale skalovje, da je pribobnelo v dolino in se izpre menilo v rodovito prst. Razjasnile so se človeške misli o božjem jezeru — minilo je staro božje prirodočastje, prestala je stara vera o posmrtnem življenji! Izpremenjen je svet, izpremenjeni sta duša in telo 1 Toda nad izpremenjenim svetom se še vedno izprehaja tisto dobrotno solnce, izprehajata se naši lunici in izprehajajo se tiste zvezde, dasi so se njih krdela izpremenila po podobi. Kje pa so 6ni veki, ko si je domišljal otroški človek, da bogovi nebeških zvezda gledajo na svet in vodijo njega usodo 1 V tistih prazgodovinskih časih, pravijo bajke svete ,Svetovne Vesti', pošiljali so bogovi svoje sorodnike na svet v človeški podobi. Tak6 se je častila božja devica Salap Aneta, katero je oplodil sam solnčni bog, da je porodila veliko družino bitij, izmed katerih se je izpremenilo to v žival, 6no v sadno drevo, kakor je kaj rabilo človeku. Devica Aneta jih je učila, kako saditi sadno drevje in kak6 ga cepiti. Nje sin je otel Martovčane pogoltnih zverin in učil ljudi poljedelstva. Izprosil si je tudi pri materi ogenj in uvedel z njega pomočjo marsikaj umetnostij. Razodeval je pa človeku tudi moči, speče v prirodnih stvareh, in ga otel iz spon prirodnih sil. Tak6 se je polagoma razvijalo človeštvo, in po takih potih so dospeli pradedje do mnogih izumov, do mnogega napredka, do ikarstva in zra-koplovja.«  —
Ko Arhont konča svojo povest, pristopita Ikar in Dedal, ki sta naju otela. Prav vesela sta, da se jima ponuja prilika pokazati, kako znata letati.
»Razpisali ste za danes občo vajo«, pravi Ikar Arhontu. »Vse je pripravljeno. Zbrani so mladeniči in možje, od prvega leta obče narodne službe do poslednjega. Med tistimi, ki že letos končajo svojo
v
službo, imam nekatere, ki so sdsebno izurjeni v letanji. Ce se bode tvoja sodba ujemala z najino in če narodni zbor potrdi naš nasvet, prizna se jim n-ajvečja čast, da jih pokliče zbor za učitelje ikarstva. Došlo je pa tudi dokaj mladeničev, ki so si v ljudskih šolah pridobili toliko omike za vsakdanje življenje, kolikor je mora imeti vsak Mar-tovčan. Za prihodnje leto jih je treba uvrstiti v ta ali oni oddelek narodne službe; sami žele prevzeti ikarsko delovanje. Kar jih je preveč,
Dr. Simon  Šubic: Pogubni malik svetd.
481
izbero naj si kaj drugega, toda potrebno je, da nam vaja razjasni, kdo izmed njih je sosebno  zmožen za ikarstvo.«
Oče Arhont prikima in se obrne k nama, rekoč: »Glejte, ondu se bližajo štiri zračne ladje. Na njih vise široke in močne mreže, se-zajoče malone do drevja. Ze stojita sprednji ladji nad Ikarnico, prva na desni, druga na levi strani; mreža pod njima se dotika obeh stolpov pred Ikarnico. Ravno jo priklepajo Ikarci k stenam. Zadnji ladji pa držita mrežo napeto tja čez ravan. Pod ladjami in nad mrežo je velikanski prostor za prve vaje v letanji. Ladjam nasproti, na oni strani stolpov nad Ikarnico in nad planoto zadi, pa je vse obzorje odločeno starejšim Ikarcem, da se izkušajo v letanji. — V prvih časih naši pradedje še niso poznali takih varnostnih naprav. Komur sedaj spodleti, ujame se v mehko prožno mrežo. V minulih časih pa so se vadili tik morja. Začetnike v perutih so obešali, privezane nad pasom z vrvjo, na stroj, podoben vešalom; tako se godi še sedaj ž njimi v Ikarnicah. V onih časih se je poučevalo vse pod milim nebom. Učenci, viseči na vrvi v ptičji obleki in prosto se gibajoči na vse kraje, vadili so se sleharnega ptičjega gibanja. Kdor se zna že dovolj gibati, poskuša brez vrvi plavati po zraku, kakor vidita ondu na prvem  stolpu.«
Zdajci se dvigne s stolpa človeški ptič z razprostrtimi perutimi in se zažene s prožnega podnožja na vso moč tja po zraku nad mrežami. »Glejta,« vzklikne Dedal, »drži se v zraku, ki polje proti njemu, rahlo ga podpiraje na prsih! — V starih dneh, ko niso imeli napetih mrež, skakali so ikarski učenci z omenjenega stroja, kjer so se na vso moč zagugali na prožni deski, tako močno, da jih je zanesel skok daleč tja nad morje. Seveda, komur ni prav izteklo, padel je v morje, prav kakor Ikar na vaši  Zemlji.«
»Kakšno orodje pa imate pri vas na Zemlji za pouk v letanji?« vpraša me oče Arhont.
»Ali vas ni že poučil Sokrat, kako daleč smo še za vami, da ne znamo niti letati niti nimamo pravega krmila za zračno ladjo? To, kar imenujemo zrakoplov, niti ni vredno tega imena. Saj ni nič drugega nego napet mehur, napolnjen s plinom, ki je ložji od zraka. Takšen mehur ali balon gre sicer kvišku, ali v višavah si ne ve nikamor pomagati. Vsak veter ga zanese, kamor je. Kar se pa tiče letanja, nismo izza Ikarove dobe napredovali kar nič. Šele v zadnjih letih smo nekoliko natančneje spoznavali letanje, sosebno odkar vemo, da se ptice selilke menj utrudijo, kadar lete proti vetru, nego kadar lete ž njim.«
31
482                                     Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik svetsC.
»Zaradi tega zaostanka,« pristavi Sokrat, »pa nikar ne zaničujte Zemljanov. Modri so bili še precej v grških časih. Kar se dostaje drugih umetnostij, oprtih na spoznavanje prirodnih močij, razodel mi je 6ndan, ko ste pripovedovali o vaših napredkih pred milijonom let, ta-le moj tovariš, da so dospeli Zemljani v zadnjem veku do podobnih napredkov. Dajmo Zemljanom dovolj časa — potrebovali ne bodo niti tisoč let — pa bodo tudi letali in veslali po zraku. Vsaka umetnost ima svoj čas.«
»Izvestno vaju torej mika,« meni Arhont, »spoznati osnovo našega zrakoplovstva, ki je veliko veliko važnejše od ikarstva. Le poglejte, kal<6 mirno stoje zrakoplovi v zraku, dasi piha nekaj vetra, brez katerega bi bilo danes veliko učencev-začetnikov popadalo v mreže. Oni izurjeni mladeniči in možjč, ki se kosajo v letanji nad planjavo onkraj ikarskih stolpov, ved6 si pomagati ne le v popolnoma mirnern, nego tudi v viharnem zraku. In tisti, ki završe tamkaj danes svoje vaje z odliko, bodo se kdaj pozneje kosali tudi o viharnem vremeni.«
Sedaj priplava zrakoplov od one strani čez Ikarnico nam nad glavo. Toliko da mu Arhont namigne, že se nam približa iz višave k tlom. Ko stopimo vanj, dvigne nas v prejšnjo višino. Ondu zadenemo drugo ladjo, polno mladih deklet, ki se nam pridružijo, jadraje za nami. Nato plavamo čez Ikarnico nad one hribate pokrajine, kjer se kosajo izučeni Ikarci. Toliko jih je bilo, da je kar solnce zateranelo, ko jih je letela gosta jata nad nami. Visoko v zraku jih ni bilo ločiti od velikanskih orlov. Toda če si jih opazoval, kadar so se pripravljali zleteti, videl si pač, da jih preveč teži človeški život. Ako se ne poženo s stolpa, drevesa ali s prožnega podnožja, dvignejo se težko. Ce ni drugega pomočka, stopijo vsaj na grič. Kadar pa morajo zleteti z ravnih tal, bati se jim je, da ne polomijo ptičjega stroja ob konceh perutij in repa. Zlete pa vender tudi z ravnine, kakor si težka droplja, tekaje po tleh, pridobi toliko vzleta, da more s tal. Ikarec, ki hoče po zraku odnesti kaj težkega, ogiblje se, kolikor more, temu, da bi si oprtal breme na ravnih tleh. Najrajši si ga naloži lete, bodisi da ga ujame v zraku, kakor sta naju ujela Dedal in Ikar, bodisi da se potoči proti tlom, kjer pa ne sede, nego lete vzdigne to, kar bi rad ponesel s  seboj.
»Ugledali so ladjo Arhontovo,« izpregovori Ikar, »sedaj pa le pazite, kateri plovci so vredni  posebne odlike!«
Zdajci se vsujejo kakor roj čebel okolo nas. Obkrožajo nas na vseh straneh; toliko jih je, da se iz težka ogibljejo drug drugemu, zlasti  ker ne letajo vsi na jedno stran  nego semtertja.
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik svetil.
483
»Ali je ta plovec, ki seda konec ladje, tako upehan, da že ne more leteti ?«  vpraša Sokrat.
»Počakaj, hitro spoznaš sam, zakaj je sedel,« odgovori Ikar. In res, toliko da sede, zgrabi ga drug Ikarec in ga lete nosi okolo ladje.
»Sedaj pa poglejta onega,« pravi oče Arhont, »ki se ziblje mirno, kakor bi ga nič ne vleklo proti tlom. To je menda najboljši plovec, in bržkone se njemu prizna odlika.«
Pohvaljeni plovec se pri tej priči spusti na druga dva plovca. Prvega prime z zobmi, drugega menda z roko in obadva prinese k nam na ladjo. Z dekliške ladje nam zazvene na uh6 klici začudenosti in pohvale. Jedna najkrasnejših deklet stopi s prelepim pisanim trakom v roki k držajem in poda trak očetu Arhontu, rekoč: »To bodi priznanje njega hrabrosti.«
Ko Arhont odiči plovca, zakliče proti dekliški ladji: »Ali nima nobena več posebnega znamenja s seboj ? Več mladeničev ste pohvalile; res bi bil vreden odlike še ta in oni. Imenuj jih, Ikar, da stopijo na ladjo.«
Ikar imenuje najizvrstnejše plovce. Mladeniči pridejo, dekleta pa jim podajajo pisane trakove in zlate zvezdice, ta temu, ona onemu, kakor so jim kaj  pri srci.
Jeden Ikarcev, ki ni mislil samo na odliko, ampak še bolj na srčno svojo potrebo, menil se je omiliti navzočni deklici, toda pohvaljen ni bil. Kaj ti stori ? Vpričo vseh hoče izkazati svojo umetnost in srčnost. Hipoma se zaleti proti tovarišu, da bi ga vzdignil s seboj v zrak. Ali naglica ni prida. V naskoku buti ob tramiček na ladji tako močno, da se mu zdajci razsuje ptičja obleka. Grohot, da se kar ladja strese! — Kaj takega ni zaslužil; za malo se mu zdi. Odreče se Ikarcem; najdemo ga pač pozneje pri zrakoplovcih.  —¦
Po končanih vajah smo se vrnili domov in se pri Ikarnici spustili na tla. »Predno se odpravimo,« pravi oče Arhont, »poglejta še priprave za narodno ikarstvo Tukaj vidita velike dvorane, polne dodelanega ikarskega orodja. Poleg njih so vadbene sobe, v katerih se mladeniči urijo, kako izdelovati zrakoplovno orodje in kako ga rabiti. Dalje so tukaj sobane, kjer se poučuje mladina o vsem, kar se tiče ikarstva. Kdor pride v to šolo, mora biti že vajen matematike in fizike. Tukaj se porabljajo zlasti fizikalni nauki o ravnovesji in o gibanji zraka, o zračjem uporu, ki se dela od gibanja teles po zraku, sosebno pa o tistem uporu, katerega si delajo ptiči, ko mahajo po zraku s perutimi in z repom. Toda suhega poučevanja, pri katerem bi  se  samo   razpravljalo   ptičje   orodje, črtalo   na table ali   kvečjemu
31*
484
Dr. Simon Šubic:  Pogubni  malik svetil.
kazalo bodisi na ptičih ali na ponarejenih modelih, tega tukaj ni dovoljeno poslušati, predno se mladenič ni že dejanski poprijel tega predmeta. Vsakdo mora vsaj leto dnij izdelovati in porabljati ptičje orodje, predno sme v to šolo. Nikjer drugje se namreč ne spozna tak6 hitro veljava in potreba temeljitega pouka kakor pri praktični rabi.«
»Dasi ste nam povedali mnogo imenitnega,« povzamem po Ar-hontovih besedah, »razodeli venderle niste onega skrivnostnega gonila, od katerega tolikanj tiho teče sleharno kolo, kjer mehanik izdeluje svoje orodje.«
»Prav za prav goni tekoča voda vse te stroje. Bolj po pravici bi moral reči, da jih goni elektrika. Pristaviti je pa, da izvira elektrika iz dinamov, katere goni tekoča voda. To je navada, uvedena že ne vem pred koliko tisoč leti. — Sedaj pa, mislim, seznanila sta se površno z večino stvarij, katere utegnejo zanimati tujca. Vrnimo se domov; gotovo nas že pričakujejo. Tudi bi kazalo, da se odpočijemo pred obedom.«   —
Bližaje se Arhontovemu domu, zavijemo okrog vrta na otočič v senčni gaj. Naproti nam prihitita  mati Hrizila in hčerka Harita.
»Že veva vse!«  vzklikne deklica veselo.
»Izvrstno, pravijo, zvršila se je izkušnja Ikarcev,« pristavi mati. »Veselo je bilo in tudi dovolj smeha. Ali je res, da se je zasmehovani Lampon odrekel ikarstvu :«
»Kar sta govorili, vse je res«, odgovori jima oče Arhont. —
V hladnem logu smo se prijazno govoreč okrepčali z ukusno jedj6. Po kosilu naprosi Sokrat, naj gremo ž njimi na stebrato dvorišče, zakaj kipovja nikdar ne more pogrešati delj časa, ker je vajen grške svoje domovine in rokodelstva svojih mladih let. Vsi pritrdimo njega prošnji.
Ko vstanemo, pravi oče Arhont: »Znana so vama šetališča po gaji in po vrtu, izberita si jih, kakor vama je drago, mene pa oprostita za nekoliko časa; na dvorišči pred kipovjem se zopet snidemo.«
Rekši odide s Kratom, mi štirje pa se napotimo po senčnih iz-prehajališčih.
»Kaj pa je tebi najbolj prijalo pri denašnjih vajah?« vpraša Harita Sokrata.
' »Kaj rad sem gledal telovadne uspehe vaših mladeničev, zakaj telovadba je bila tudi nam Grkom jako pri srci. Nič menj pa mi niso   prijale   tvoje   tovarišice,   martovčanska dekleta,   ki so sicer brez
Dr. Simon Šubic :  Pogubni  malik sveta.
485
pomisleka, vender pa deviško-milo s svojimi darili razodevala srčna čustva za tega ali onega mladeniča.«
V Sokratu so torej še vedno Idila ona čustva mladih let, ko je kipela v njega duši nekova strastna   ljubezen do  lepote in resnice!
»Kakor si mi pripovedoval že v prejšnjih časih,« odgovori Harita, »iskal si svoje dni marljivo pojmov lepote pri lepih dekletih. Verjamem, da ti ni nihče vrstnikov jemal za zlo, ko si se veselil rajskemu gibanju krasnorasle plesalke Teodote. Zakaj bi se takisto ne radoval pri nas, videč, kako dekletom ugajajo mladeniške kreposti! Tukaj imamo sicer nekaj druge šege, me dekleta se smemo namreč same razodeti mladeniču, katerega si je izvolilo naše srce, ti pa si moral sam poiskati svojo Ksantipo !«
»Ce bi tudi šege ne zadrževale naših deklet,« odgovori Sokrat dobrovoljno, »vender bi bilo pravo čudo, ako bi se bilo kateri vnelo srce za moj silenski obraz! ,Ali nisem pregrd za Grke,' vzdihoval sem potihoma, kadar sem gledal toliko telesno lepoto okolo sebe. Prisiljen sem iskal takega vzora življenja, ki bi se dal združiti z neličnim mojim obrazom. Toda čim bolj sem pri lepih dekletih vpraševal po vzrokih lepote, tem bolj me je peklo, da zaradi svojega obraza nisem drugega nego gosenica, lazeča po cvetji grškega lepočutja! Toliko da sem zvršil kip Haritam, prestal sem raziskovati lepoto telesa in se obrnil k lepoti duha,   k modrosti.«
»Ali navzlic potrtim mislim o nelepoti svojega obraza,« ustavi ga Hrizila, »bil si vender mladenič ves vnet za lep obraz in lepo človeško rast, za krasoto dekliškega telesa in deviške miline. Ali se ne spominjaš, kako te je nekoč tolikanj prevzela lepota plešoče Teodote, da si ji strastno zaklical: ,Obsolnči me z žarki milih svojih očij!' Sam si nam pripovedoval, kako si se nato ves zbegan s silenskim svojim obrazom tolikanj približal nje milemu obličju, da bi se bil malone do-teknil rožnih usten!«
»Govorila si, kakor sem pravil. Pristaviti pa moram to-le: Ko se je to zgodilo, skočila je Teodota od mene, rekoč: ,Da te ne poznam in ne vem, kako iščeš vzorne lepote, prestrašil bi me bil tako, da bi bila pobegnila, kolikor bi me nesle noge!«  —
Tako govoreč, dospemo napdsled na stebrato dvorišče. V senco sedemo pred kipovjem Kentavra in Sflnkse.
(Dalje prihodnjič.)
Dr. Simon Šubic :  Pogubni malik sveta\
539
Pogubni malik sveta.
Spisal dr.  Simon Subic,  profesor na vseučilišči v Gradci.
(Dalje.)
IX. Pravno razmerje na Martu.
tikaj na vašem dvorišči mi je malone pri srci kakor doma v Atenah,« povzame Sokrat. »Grki smo imeli kaj izvrstne kiparje, vender tudi pri vas je dokaj vrlih umetnikov, kakor priča veljavno vaše  kipovje.«
»Ali ničesar ne pogrešaš na njem?«   vpraša mati Hrizila.
»Ne vem, česa bi pogrešal? O kipovji mi vaš oče še ni povedal prazgodovine; to, kar smo slišali, ni več nego osnovna misel. Česa bi torej pogrešal ?«
»Toliko si slišal,« odgovori Hrizila, »da je srednja podoba zra-koplovna ladja, stoječa na megli. In iz tega, kar smo se danes pri mizi menili o prazgodovini ikarstva, zvedel si tudi toliko o zaporednosti naših izumov, da je bilo ikarstvo v navadi že mnogo vekov pred zračno ladjo. Mislila sem torej, da bodeš vprašal, zakaj stoji na ladji goloten človek in ne človek v ptičji  obleki.«
»Nič ne pogrešam obleke na teh podobah,« pravi Sokrat, »saj sem z d6ma vajen golih kipov. Ali ni človeška podoba najdovršenejsa oblika vsega stvarstva ? Da si je človek, navdušeno stvarjajoč bogove, vedel izmisliti popolnejšo podobo, dal bi jo bil vsemogočnim bogovom. Toda ni v prirodi ni v duhu svojem ni našel lepše podobe, zato si je ustvaril bogove po svoji podobi. Bil je pa Stvarnik od veka do veka pred človekom, torej je prav, kar pravijo modrijani, da je človek ustvarjen po božjem obličji. Zakaj bi torej umetnik skrival odlično lepoto   božjo,   ki   se   razodeva v človeškem   telesi ?   Nekateri pravijo,
v
da sramežljivost trpi vzpričo golote. Ni res! Čistemu srcu in nedolžnim mislim je vse čisto. Ko bi se povsod kakor v Atenah razpostavljali umetniški goli kipi, da bi se jih otrok privadil že izza mlada, nikoli bi ga ne obšlo čustvo nesramnosti. Ako pa z vzgojo vzbujaš v mladih prsih čustvo sramf ob golem telesi, priroduješ človeštvu, kar na sebi ni prirodno. Seveda, vse drugače je, če kaže podoba vedenje, katero nam je zaradi privzgojenih šeg nespodobno. Tedaj ti vzbuja podoba, sosebno kadar se trudi zakrivati goloto, postranske misli, ki se ne ujemajo s privajeno nravnostjo. V obče pa treba reči, da na gledalca plemenito vpliva odkrita povzdigljiva  lepota človeškega telesa.«   —
54°                                     Dr. Simon Subic:  Pogubni malik sveta.
Ko izpregovorimo še nekaj o drugih stvareh, pride oče Arhont. Sede k nam, toda tih je in nekamo bolj zamišljen, nego mu je navada.
»Kaj te je pa zadelo, da si tako potrt?« vpraša skrbno mati Hrizila. »Ali si imel prevelike skrbi, ali se te je priteknila posebna zopernost?«
Oče Arhont odgovori: »Prav si me spoznala po vedenji, kakšne volje sem. Tak je človek! Nikdar ne more popolnoma zakrivati čustev, tako mu silijo v oči in v obraz. Kaj bi se tudi silil lagati z obličjem, saj nam je laž na Martu jedna največjih ostudnostij. Odkritosrčnost ozdravlja dušo bolesti. Torej vam hočem natančno razodeti, kaj se mi je pripetilo v teh kratkih urah.«
»Gotovo kaj takega,« pravi Hrizila, »kar se zgodi pri nas le malokdaj, sicer bi te ne bilo  prevzelo tako"  živo.«
»Res je tako. Laži in hudodelstva na Martu kar nič več nismo vajeni. Sreča, da se pripeti malokdaj kaj takega! Popoldne, ko hodim po svojih opravkih in ogledih, grem baš mimo samotkalnice; kar mi udari na uho klic na pomoč izza zelenega plotu, ki loči tkalniški prostor od polja in njiv. Naproti mi priteče rokodelec, kličoč: ,Prav, da ste tukaj — Ablon je pobit!' — Priskočim in kaj ugledam? Za plotom leži Ablon, ranjen na smrt. Na vprašanje, kaj se je zgodilo, pove mi rokodelec, kar je opazil. Ablonov tovariš Ajak je gojil v srci misli na Kalipovo hčer Herzo. Če je mimogrede prijazno vzprejela njega pozdrav, zmatral si je njeno prijaznost za ljubezen. A Herza je na skrivnem ljubila Ablona. — Ajak je bil danes na vse zgodaj že nekaj razkačen in se je pregovarjal s tovariši. Popoldne od daleč ugleda Herzo. Baš ko se ji že bliža, vidi Albona, ki je stopil hitreje od njega k nji in se kaj zvesto razgovarja z deklico. Ljubosumnost omrači Ajaku možgane. Ko se Ablon vrača proti samotkalnici in stopi čez prehod, skoči Ajak nanj in ga oplazi s polenom po glavi, rekoč: ,Evo ti plačila, da mi jemlješ Herzino ljubezen!' Herza opazuje iz dalje kakor plašna srna, kaj se godi. Ko ji namignem, priteče. — ,Kje je razbojnik, ki me je ranil v srce?' vzklikne s takim glasom, da se razlega daleč po okolici. Ajak je sicer pobegnil, toda ne daleč. Skril se je v grmu in čakal, kako se izteče. Ko začuje Herzin vzklik, spozna, da ni on nego Ablon nje izvoljenec. Vrne se in stopi k Herzi, rekoč: ,Tega so krive tvoje oči, kriva je moja slepota in bohotnost! Kesam se zločina, izpreobrnjen sem.' — K meni se obrne in pravi: ,Pripravljen sem na vsako pokoro,  oče sodnik'!«
»Kaj se zgodi s hudodelnikom Ajakom ?« vprašam sodnika Ar-honta.  »Ali bode obešen,  ali mu vzamete glavo,   če je ubil Ablona?«
Dr. Simon  Subic:  Pogubni malik sveU.                                     541
Odgovori mi oče Arhont: »Nič tega. Tiste starodavne države na Martu, ki si zaradi svoje nedostojne osnove niso vedele pomagati drugače nego tako, da so smrt kaznovale s smrtjo, tiste niso imele do tega nikoli pravice ni pred Bogom ni pred ljudmi. Takim vladam je dodeljena oblast le toliko časa, dokler se ljudstvo mora klanjati njih sili. Toda sila ni prirodna podlaga držav. Po prirodi bi morala država skrbeti za blaginjo državljanov. Blaginje se pa nihče ne brani; občinstvo se je udeležuje, ne da bi ga kdo silil. Državo, oprto na silo, zmatrali bi mi za trhlo ostalino trinoške sužnosti. Na Martu smo si ustanovili takšno družabno narodno življenje, da ne gre nikomur po sili, nikomur za življenje.«
»Kak6 pa strahujete hudodelce, če ne s strahovalnim vzgledom? Na Zemlji si sodniki čestokrat ne vedo pomagati drugače nego z obsodbo na smrt. Smrt ni sam6 kazen obsojencu, nego tudi strah tistim, ki bi utegnili storiti kaj hudega.«
»Rajši ostani devetindevetdeset dolžnih zločincev živih, nego da bi med stotino obdolžencev obsodili na smrt le jednega nedolžnika! Rad bi poznal sodnika, kateremu bi vest ne očitala vse žive dni, ako je morda komu po krivici prisodil smrt! Saj je dovolj vzgledov, da se bridko kesanje še tistemu vedno obeša na pete, ki je nehotoma po nesreči na lovu ustrelil tovariša 1 Kako bi bilo drugače s sodnikom ? Saj ima tudi on v prsih Sokratovega ,demona', tudi njega peče vest, in Erinije, boginje duševne kazni, preganjajo ga po vseh potih do groba ! Človeško življenje nikakor ni igrača. Božji plod je, in nihče nima pravice do njega. Vsi medčloveški odnošaji se dostajajo vedenja tega do onega. Pripravljati vedenje mladine za družabno življenje, to je naloga vzgoji; popravljati vedenje odraslecev, to je naloga družbi in narodni vladi — do življenja   nima nihče pravice.«
»To je tudi moja misel,« pristavi Sokrat, »dasi se nisem upiral, niti ne pobegnil, ko me je rodno grško ljudstvo po krivem obsodilo na smrt«
»Kje pa imate ječe, kamor zapirate zločince, in po koliko let jih kaznujete zaradi umora ali drugih hudodelstev ?«
»Tudi ječ bi zaman iskala na Martu. Manjše hudodelnike pošiljamo v tuje delavnice, hujše pa ozdravljamo v bolnicah in blaznicah. Kar pa je vsakdanjih, malih pregreh, te se kaznujejo tako, da mora grešnik poravnati, kar je storil krivega, in povrniti, kar je poškodoval.«
»Vaše popravljanje človeških slabostij po bolnicah,« pravim očetu Arhontu, »zdi se mi znamenje, da štejete zločince med bolnike. Ali ni tako?«
542                                     Dr. Simon Subic:  Pogubni malik sveti.
»Pogosteje nego bolezen telesna je bolezen duševna, katero ozdravljamo s tem, s čimer poskušamo poboljšati hudodelnika ali grešnika. Da me bodeta razumela, opomniti moram, da denašnji človek nikakor ni samo plod denašnjih dnij nego tudi sad minule dobe. Izgini ti danes vse ljudstvo našega planeta, ustvari ti Bog novic človeka iz jedine tiste Martove prsti, od katere je ustvarjen sedanji rod — ves drugačen rod ti vzrase; nikdar ne pričakuj, da bi bil jednak sedanjemu rodu, bodisi po svojstvih telesnih ali svojstvih duševnih. Globoko v starodavni minulosti ima svoje korenine duševni in telesni značaj de-našnjega rodu na Martu; na Zemlji tudi ne more biti drugače. — Izvestno sta že slišala od prirodoznancev, da se med drugimi rastlinami sosebno na hrastji časih ponavlja listje v starodavni svoji obliki, katere bi sedanji rod niti ne poznal, da po narodnih muzejih ne ogleduje rastlinskih okamenin. Ogledovalcu se ne zdi drugače, kakor da se priroda pri nekaterih drevesih spominja zavrženih oblik svoje pradobe. Dasi rase drevesno deblo v sedanjosti, dasi srčejo njega listi in korenine živež iz sedanjega ozračja in iz denašnje prsti in dasi diha njega listje v denašnjem zraku, venderle se časih na njegovem obrazu pojavi prikaz, iz katerega se da soditi, da sezajo njega korenine nazaj v starodavne čase! Ali porečeta, da se drevo spominja starodavnih oblik svojega listja, ali da se igra drevo s svojimi spomini na minulost? Recita, kar hočeta; resnica je, da je tako. In kar se godi na drevji, da ponavlja stare podobe, zakaj bi se prav tisto ne godilo na živem organizmu človeškem v podobi njegovih spominov? Tako ponavljanje starih podob na mladem deblu imenujejo prirodoznanci ,atavizem'. Kaj ti more drev6 za to, da priroda njega obrazu prideva nekaj starih oblik? Kaj ti more človek za to, da mu njega nrav v nedostatni zavednosti samega sebe ponavlja nekaj divjaških svojstev in zverinskih strastij ! Kaj, ko bi početje takega človeka, katerega štejemo med hu-dodelnike, izviralo iz atavizma? Ali mu smeš Vzeti življenje zaradi tega, ker so naši praočetje nekdaj živeli skupaj z zverino kakor divjaki in se navzeli nekaj zverinskih svojstev ? Človek se je polagoma spo-polnjeval na vso moč, toda do čista ne more zatreti nekdanje svoje nravi. Priroda ga nikdar popolnoma ne izpusti iz oblasti: na oččh in rokah, na životu in na duši, povsod ti silijo na dan ataviške ostaline! — V tistih starih časih, ko se za vlade štirinogov Kentavrov in Sfinks na našem planetu ni kar nič dobivalo brez denarja, cvetele so osobito ataviške veje človeškega drevesa. Tako ti pripoveduje sveta naša knjiga ,Svetovna Vest'. Ubožni rokodelci, ki niso mogli živiti sebe in družine, šli so med   razbojnike,   napadali   bogatince,   plenili  in   morili,
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik sveta.                                     543
kar jim je prišlo pod roke. Boj za neizogibne življenske potrebe je bil tako hud, da si tisti, komur ni vest dala pleniti, moriti, slepariti in krasti, nikakor ni vedel pomagati brez denarja; brezupno so sezali po strupenih pijačah ali po samokresih ter jemali življenje samim sebi. V tistih žalostnih časih sta se porodili tatvina in laž. Obeh se je človek na Martu do malega iznebil, toda popolnoma ne. Iz tistih starih strastij izvira še dandanes  vidna grana atavizma  ,kleptomanija'.
v
Ze v starodavnih časih so poznali zdravniki in sodniki take ljudi, katere tira prirodni nagib, da kradejo, dasi jim ni treba. Iz večine še denašnji izobraženi kleptomani ne vedo, zakaj kradejo! — Sodniki davnih časov že so spoznali, da takih tatov ne gre tako kaznovati kakor navadne zločince, temveč treba jim je dati priliko, da se poravna škoda, in naprositi je treba njih sorodnike in prijatelje, naj pazijo nanje, da bi se ne delala krivica. — Kakor so razborni možje ravnali nekdaj in kakor ravnamo s kleptomani še sedaj, prav tako ravna narodno sodništvo na Martu z navadnimi tatovi in hudodelniki ter s prestopniki sploh. Smilijo se sodnikom taki ubožci na duhu; usmiljeno ravnajo ž njimi in jih izročajo resnemu, toda milostnemu nadzorstvu.«
»Kaj pa vi na Martu nič ne poznate pritikanja tujih slabih mislij?« vprašam radovedno očeta in sodnika Arhonta. »Pri nas na Zemlji je prišlo usiljenje tuje volje pri hipnotizmu na dan. Človek jeklene volje ima oblast do možgan in do mislij onega, komur ne-dostaje bodisi prave zavednosti bodisi moči svojih živcev. V pogledu in v rahli dotiki ima človek toliko skrivnostno moč do marsikaterega bližnjika, da se mu ta nevedoma uda z dušo in telesom. Kdor tako svojega bližnjika pripravi v spanje, ima moč do njega mislij in volje. Če spečemu kaj ukaže, rekoč: Jutri ob tej in tej uri moraš storiti to in to' — ne ve ti dotičnik, kadar se vzbudi, ničesar, kaj se je zgodilo. Ali ko pride drugi dan tista ura, gre in stori, kar mu je bilo uka zano v spanji. Sam misli, da je to, kar stori, njega osebna volja. Koliko bi se tako lahko storilo dobrega, toda človeku ni toliko do dobrot nego več do nagajivih ali slabih dejanj. Zato je hipnotizem tak6 nevaren, da se ne sme nihče baviti ž njim razven učenjakov in zdravnikov. Poskusi neukih rok bi utegnili tolikanj poškodovati človeka nervoznega čutja ali preslabe svoje volje, da bi se temu pogubilo gibanje kakovega uda, oni pa bi izgubil pravo pamet.«
»Kar pripoveduješ,« odgovori oče Arhont, »to nam ni nič novega. Kaj bi ne poznali samohotne oblasti, kateri je podložen marsikdo, bodisi vede ali nevede?   Tudi   na Martu je   bilo v starih časih
544                                     Dr- Simon  Šubic:  Pogubni malik sveta.
prepovedano kaj takega. Toda prepoveduj, kolikor hočeš, vsega, kar pripada delovanju, provzročenemu po tuji usiljeni volji, vsega ne odpravi nihče. Ni, da bi se moralo kaj takega goditi bas v hipnotiškem spanji, kakor mislite Zemljani — bedečemu in pri zdravi pameti se ti marsikdaj ne zgodi kaj drugega. Spomnita se ljubezni, ki se užge v očeh in pogledu! Spomnita se osvete, ki se cel6 podeduje! Ali niso to vidne veje vašega hipnotizma, da ne rečem: izrastki atavi zrna ? In želja po denarji — ali ti ni kolikor toliko tudi usiljena? Vzemi denarju kupno moč ali odpravi ga celo,   kakor smo ga odpravili mi na
v
Martu, ker je provzročeval tolikanj krivice in zla! Čudil bi se, kako hitro se posuši drev6 malone vseh zločinov in pregreh. Z drevesom hudodelstva vred pa bode samo po sebi izginilo veliko vaših sedanjih naprav, neizogibno potrebnih bas zaradi grehot. Tedaj ne bode treba ni toliko spon človeškega početja, to je zakonov, nI toliko sodišč!«
»Ta razkrivanja o hipnotizmu in o atavizmu,« izpregovori Sokrat, »sezajo tolikanj v duševno delovanje, da se ne morem odreči vprašanju: Ali vi na Martu, ki ste tolikanj prekosili Zemljane v prosveti, veste kaj več, kakšni so možgani in kako delujejo?«
»Vsega, česar zahteva naša radovednost o duševnem in posmrtnem življenji, pač ne bode moči pozvedeti. Kdor pa je zadovoljen, ako mu razodenemo mnogovrstne duševne odnošaje proti telesnemu svetu, njemu povemo lahko marsikaj važnega o duševnem delovanji. Duha, kar ga je samega na sebi, tega prezreti pa nam Stvarnik ni dal moči.«
»Torej sem zahteval svoje dni preveč,« odgovori Sokrat, »ko sem opominjal vrstnike,   naj bi spoznavali samega  sebe ?«
»Zakaj preveč? Saj človek, od katerega si zahteval kaj takega, ni duh, ampak njega vidna podoba. Kogar si tako nagovarjal, ta si gotovo ni mislil drugega, nego da mu je spoznavati, kako se vede pri svojem delovanji bodisi med domačini, bodisi med občinstvom. Saj tudi navzlic vsi naši prosveti ne spoznavamo duha drugače nego po njega delih, to je po vedenji človeka v dotikanji s človekom, v dotikanji s prirodo in z vesoljnim   stvarstvom.«
»Toda če vam prosveta ni odprla pogleda do dnu večnega duševnega bitja, v zakonih človeškega mišljenja vas je venderle spo-polnila. Kako torej sodite, ali so človeške misli in njega dejanja prosta ali nezavisna od dotike s prirodo in z ljudmi ali ne?«
»Telesni, kakor smo, z duhom ne moremo občevati drugače nego s   pomočjo   telesnih   udov.   Najplemenitejši   so živci in možgani.
Dr. Simon  Šubic:  Pogubni  malik svetd.
545
In v možganih si je izvolil človeški duh svoj sedež, s katerega se razodeva po živcih ali čutnicah in po vseh drugih udih. Kar smo prej slišali o prikazih atavizma in hipnotizma, to nas opominja, da človeških možgan ni moči obvarovati tujih zunanjih vplivov, kakor sploh nobenega uda na sebi ne moreš ohraniti brez živeža. Kak6 bi torej kdo hotel, da bi bili njega možgani nezavisni od zunanjega sveta ? — Duh, kot bitje samo na sebi, ni zavisen od nobene stvari, toda drugače je z njega razodevanjem in delovanjem. Vsi udje, s katerimi se razodeva duh, zavisni so od zunanjega sveta, torej so tudi njega dela zavisna od posvetnih vplivov.«
»Rad bi zvedel kaj o tem,« oglasim se jaz, »kakovo je duševno izvrševanje človeških mislij v možganih ? Bojim se pa, da zahtevam kaj odveč. Zadovoljen pa bi bil tudi, da se da dognati vsaj telesna stran tega vprašanja. Zato vam ne smem zamolčati, da imamo v Edisonovem fonografu stroj, ki razširja nekaj svetlobe vsaj po tistem delu možganskega delovanja, katerega imenujemo spomin. Morebiti je temu podoben tudi drugi ustroj možgan. Kar nas tukaj zanimlje, to je tista posebnost Edisonovega stroja, da vzprejemlje vsakeršne zunanje glasove, govor in petje, in sicer tako zvesto, da jih ponavlja z vsem prvotnim značajem.«
»Takšen stroj,« pravi oče Arhont, »poznamo tudi na Martu. Kdor je kaj izpregovoril vanj, njega slišiš govorečega, kadarkoli hočeš. Tudi nas zanimlje posebnost takega fonografa, in sicer zato, ker ohranja v sebi z govorom tudi misli. Res, ta priprava je prečudna, nekamo podobna delovanju možgan!«
»Ako vaju prav umejem,« pristavi Sokrat, »imajo možgani in fonograf skupno posebnost, da se tu in tam nabirajo zunanji vtiski v podobi govora ali človeških mislij in da se tu in tam razodeva tem več mislij, čim več jih je bilo nabranih. To se dobro ujema s pre-govorom: ,Cesar je polno srce, to mu prekipi'. Se drugače bi dejal: S čimer napolnjuješ možgane in srce, to ti sili na dan, bodisi v besedi, bodisi v dejanji. Sosebno srce, kadar je prepolno čustev, ne da ti miru, dokler ne izprazni  glave z besedo ali z dejanjem.«
»Tudi zunanji svet,« meni Arhont, »očišča se po svojih viharjih, v katerih se pokončujejo nasprotne sile. Človek se prestraši tolike škode, katero mu narede" po polji in drugje, toda končno se uda sklepu večnega Stvarnika. Kadar se pa v človeških možganih nabere toliko nasprotnih nemirnih mislij, da jih dotičnik ne more več krotiti, takrat mu tudi vzkipe v podobi strastnih besed ali strastnega dejanja.   Toda
35
546                                     Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik sveta.
kar je dopuščeno prirodi: poškodovanje človeških del, to je človeku prepovedano, kolikor se tiče njega bližnjika. — Ne rečem, da bi se v človeških možganih godilo kaj takega kakor v fonografu, tako da človek ne more vselej kaj zato, če mu po udih uide kaj pregrešnega iz prenapetih možgan, vender iz te prilike lahko spoznamo, kako težko se je človeku   navzlic vsi paznosti   vselej  in povsod ogibati  de-
v
janjem, ki so kvarna družbi. Cim večja je izkušnjava, tem teže se ji ogneš. Ako torej hočete izboljšavati človeku delovanje, podpirajte njega duševne zmožnosti, njega trud za vsakdanje potrebe; odpravljajte mu izkušnjave, odpravite denar — največjo izkušnjavo — iz svoje družabne in narodne osnove! Naš pogovor vama je menda toliko razjasnil to stvar, da bi ne smeli, kadar se pripeti kaj hudega, pripisovati krivice samo jednemu človeku in ga kaznovati v svarilo drugim ljudem. Saj zločinec niti sam ne ve prav, kaj je zakrivil in kaj mu je nevedoma tako izteklo! Morda je njega pregreha plod prirodne ponovitve ali posledica nezavedene usilitve. Rad bi poznal sodnika, ki bi bil tako razsvetljen po božjem razodetji, da bi vse to razmerje cenil natančneje od hudodelnika samega. Kje dobiš človeka, ki bi utegnil svoje krivde ločiti od usiljenih? Kdor pa tega ne ve\ ni upravičen kaznovati! Kaj še, da bi smel temu ali onemu prisoditi smrt, ker ga sumnja nekaj prič! Ako že meni sodnik sam v sebi, da ima hudodelca v rokah, izkusi naj ga ozdraviti pregrehe, kakor ozdravlja zdravnik telesne bolezni. V bolnico torej ž njim ali v blaznico, ne pa k smrti 1 — Odkar so poginili nekdanji trinogi in odkar je narod odpravil prejšnjega malika: zavedni denar, obrnilo se je pri nas na dobro sleharno delovanje in vedenje do bližnjika. Odkar je narod prevzel skrb za neizogibne potrebe vsakdanjega življenja, minil je pri-tisek najhujših potreb; prestale so tiste sile, katere so prej vnemale boj življenja. Na mesto prejšnjih strastij so stopile duševne in telesne vrline. Kjerkoli bi se pripetilo kaj krivičnega, iz večine se oglasi prestopnik sam in se pokesa bridkega naključja. Kaj tudi hoče, ko malone nikjer ne najde nikogar, ki bi mu dajal potuho ali ga skrival sodniku in biričem! Nikdo mu ne pomaga tajiti in lagati. Laž se je nam namreč tolikanj pristudila, da grdi človeka bolj, nego bi se bil pregrešil proti varnosti svojega bližnjika. Nekdaj seveda, vzpričo prehudih kaznij, lagala je strahopetnost, zvijača in lagalo je sleparstvo; sedaj, v narodnem varstvu, ima vsak človek po osebi jednake pravice. Ne boji se torej nihče drugega; nikdo si ne more priboljšati življenja s sleparstvom, torej se še zločinec ogiblje laži. Tolika je sedaj ostudnost laži! Ali ne samo to, da je hudodelnika sram lagati, obvaruje ga laži,
Dr. Simon  Subic; Pogubni malik svetd.                                     547
nego tudi narodni zakon, ki zahteva, da se dvakrat huje kaznuj tisti, kdor taji in laže, nego tisti, kdor skesan razkrije svojo zmoto in pregreho. «
»Učil sem že svoje dni mladeniče,« pristavi Sokrat, »da je lagati sramota. Čim odkriteje deluješ, tem pravičnejši si in tem lože dobiš zvestega prijatelja; najlože si ga pridobiš s takimi krepostimi, katerih
v
terjamo sami od prijateljev. Cim natančneje izpolnjuješ zakone, tem večja blaginja čaka tebe in občinstvo. Če pa se ti nahudi krivda, ne lagaj, nego razodeni jo sodniku. Jaz naj vam bodem vzgled, kaj hudega porodi nesramna laž! Vzpričo dvojne lažnjive zatožbe so me Atenci obsodili na smrt. Ker sem učil, da imam svojega ,demona' v prsih, ki mi veleva, kaj storiti in česa ne, zatožili so me nasprotniki, da ne verujem v bogove, ki jih spoznava država, in da uvajam nove bogove! Res pa sem učil mladeniče, da nam ne bodi tolikanj do vrednosti daru, katerega kdo žrtvuje bogovom, kolikor do duševne vrednosti. Sicer pa sem tudi jaz pogostoma žrtvoval grškim bogovom in se celo nisem upiral niti prazni veri, da preročišča razkrivajo usodo človeško. — Druga zatožba je bila ta, da zavajam mladeniče. Zopet zgolj laž! Nikar da bi jih bil zavajal, celd sam sem jim bil dober vzgled s svojo zmernostjo in z zatajevanjem samega sebe. Pri jedi in pijači sem se strogo držal treznosti in takisto sem treznosti opominjal mladeniče, dokazuje jim z vzgledi, kako si pogoltnile škoduje na duši in na telesi, da ni za nobeno rabo! Učil sem, da zatiranje svoje po-željivosti, sosebno po denarji, ne poraja samo srčnega veselja, nego da tudi utrjuje duševne moči. Od zatajevanja samega sebe prihaja najdragocenejši uspeh: hrabrost in čistost dejanja. Podpiral sem svoje opomine s Prodikovo basnijo o Heraklu na razpotji. Čistost in pre-grešnost ga pregovarjata. V čistosti spozna resnično osrečitev, ne da se prekaniti po pregrešnosti, ki mu ponuja laži v obliki sreče. Poučuje nisem mogel dovolj povzdigovati pridnosti v delovanji in zmernosti v vseh stvareh. V teh krepostih sem iskal prvega vzroka narodni blaginji. Nezmernost sem imenoval najpodlejšo sužnost, ki ne pripušča nobene kreposti. Ta uk mi je razkačil vse mehkužne lahkoživce. Do srditosti pa sem razvnel lenuhe, učeč, da nima nihče pravice brez svoje zaslug e in da je nespodobno in krivično terjati časti zgolj zaradi višjega svojega rojstva! Tukaj vam odpiram izvor vseh lažij svojih nasprotnikov. Iz tega spoznavate, zakaj so me obrekovali in zatožili, da hujskam mladino, naj ne spoštuje roditeljev in sorodnikov. Na podlagi lažnjive zatožbe obsojen na smrt, nisem se izogibal smrti, dasi bi me bili prijatelji radi oteli.   Moj ,demon' mi je svetoval:
35*
548                                     Dr. Simon  Šubic:  Pogubni malik sveta.
,Nikar ne beži, sicer ti bodo oponašali nemoštvo, in kdor ne pozna krivice sodnikov, njemu bi se zdeli sodniki zaradi tvojega bega na videz pravični 1 Izprazni kupo s strupom, saj smrt ne bode večna kazen tebi nego sodnikom' 1 — Smrti nisem spoznaval za nič hudega, pač pa nepošteno življenje! Sedaj vidite, kak<5 pravičen in resničen je bil moj razsodek. Kamorkoli prihajam po nebeških prostorih, povsod me spremlja čast srčnosti moje. Sodnikom mojim pa se obešajo na pete" Erinije, preganjajo jih s kačjimi biči od kraja do konca vesoljnih svetov. Nikjer in nikoli jim ne mine sramota krivičnega umora.«
»Tudi pri naših praočakih na Martu,« povzame oče Arhont, »v tistih žalostnih časih, ko je še vladal denar, ni bilo nemogoče, da bi ne bil kdo podkupljen koga obsodil po krivici; sedaj pa tega ni več. Danes se sodniku ni bati 6nih nečistih vplivov, ki so v starih dobah kalili človeške pravice, takrat ko se še sodnik ni mogel vselej oteti narodnemu sovraštvu. Sedaj je vse drugače. Vsak narod, bodisi velik ali majhen, uživa prirojeno pravico, da razvija domače svoje duševne in telesne moči, sosebno pa pravico, da izobraža svoj jezik kot potrebno podlago duševnega delovanja, brez katerega mu ni pričakovati pravega telesnega napredka. Tukaj ni več naroda, ki bi zavidal sosednemu narodu zaradi ljubezni do domovine. Ljudstvo se lahko druži z ljudstvom, saj nobenega ne ovirajo deželne meje. Za sedanjega narodnega gospodarstva se vsi narodje udeležujejo jednakih dobrot, sedaj imajo vsi jednake pravice, najsi govore ta ali oni jezik.«
»Kje so tisti srečni časi,« vzkliknem jaz po teh besedah, »kdaj jih bode deležno človeštvo na Zemlji ? Srečna doba, ko ne bode več lažij niti narodnih prepirov niti drugih posebnih krivic! Res je, kadar laži in strasti ne bode več živeža, tedaj tudi ne bode več 6nih hudobnih dejanj, ki sedaj izvirajo iz zavisti, licemerstva, nasprotnosti in slepega sovraštva. Toda obupati ni smeti. Kolo prave prosvete in resničnega človekoljubja se vrti vedno naprej, ne nazaj. Najsi nasprotna sila zavrti to kolo nekaj malega nazaj, tem silneje se potem zatoči naprej in podsuje vse, kar se mu upre, kakor nabrežen usad in planinski plaz. Brez dvojbe pridejo tudi še Zemljanom taki časi, ko bode vladala prizanesnost in bratovska ljubezen, če ne prej, pa takrat, ko šiba božja tolikanj spokori nasprotne narode, da spoznajo svojo zmoto in vire svojih razporov in nadlog. Izvestno jim še pride spoznanje, da ima vsak človek, najsi je porojen na kmetih ali v palači, po Bogu jednake pravice do življenja 1«
»Kaj, sram vas bodi! Za oblastnike skrbite s krvjo in z imenjem, sami   zase bi pa ne mogli ?   Odpravite   sedanjo staro  šaro svojih na-
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik svetd.
549
prav, odpravite pogubnega mali k a sveta: denar, izpremenite vesoljno vojaštvo v vesoljno delovanje! Takrat izgine sila z Zemlje, sedanja ubežnica pravica se povrne iz nebes med človeštvo in prinese pravo ljubezen do bližnjika in resnično človekoljubje. Takrat vam nastopi zlati vek, kakeršnega uživamo mi na Martu, kjer se že ne spominjajo, pred koliko veki je minilo sleharno nasprotje narodov zaradi narodnosti in zaradi  oblasti na Martu!«
Sokrat se oglasi, rekoč : »Kako pa dobiva narod za vse okrajine tako zanesljivih sodnikov,   kakor nam jih opisujete?«
»Narodni odbor,« odgovori oče Arhont, »izbere si vsako leto nekaj najpoštenejših mož, vnetih za narodno blaginjo, in jim s pritrditvijo vesoljnega zbora podeli največjo čast: sodniško pravico. Dasi nihče teh mož, ki so že izpolnili dolžnost vesoljnega delovanja, ni primoran prevzeti te časti, katera ga zaveže pet let ali več žrtvovati spoznavanju pravice, vender se je nihče ne brani, ako ga že ne zavira bolezen, posebna skrb v družini ali neizogibno potrebno odpotovanje. Seveda, sodnik mora biti zveden in mora dobro poznati sleharne od-nošaje med posamezniki in med narodnim gospodarstvom. Ali zat6 se mu ni treba učiti nekdanjega prava, ker lahko izhaja brez njega. Ker pa je dovolj prilike na visokih šolah, da se mladeniči izurijo tudi v potrebnih pravoslovnih zakonih, ne zanemarja ga nihče, ki se upa vzpeti do sodniške časti. Zaradi sedanje narodne osnove brez denarnih stvarij potrebuje življenje tako malo zakonov, da si jih lahko zapomni vsaka količkaj bistrejša glava. Tako mora tudi biti, zakaj vsak društ-venik mora vedeti brez odvetnika in ne da bi se ubijal s pravoslovjem, kaj je prav in kaj ni. To je seveda mogoče le ondu, kjer so vsi od-nošaji med ljudmi tak6 preprosti kakor pod našim narodnim gospodarstvom. V minulih dneh, ko je še veljal denar in je vsak kmetiček gospodaril zase, tedaj pa je bilo razmerje pogostoma tako zmedeno in zaozlano, da ga niso mogli dognati niti najbistroumnejši odvetniki.«
(Dalje  prihodnjič.)
Dr. Simon Subic:  Pogubni  malik svetd.
603
Pogubni malik sveta.
Spisal dr.  Simon Subic,  profesor na  vseučilišči v  Gradci.
(Dalje.)
X.   Izum zrakoplovne ladje.
,ozno   zvečer   pride   domov   težko   pričakovani   Krat,   Ar-, hontov sin.
»Kaj te je zamudilo tako dolgo?«   vpraša skrbna mati j Hrizila.
»O, nič hudega,« odgovori Krat. Veselega obraza poda roko temu in onemu. »Zadovoljni bodete z menoj«, pravi roditeljem. »Danes sem imel sosebno srečen dan — vse se mi je izteklo po volji.«
»Tvoj veseli obraz mi daje upanje,« meni oče Arhont, »da Ablon ni ranjen na smrt; morda ohraniš tudi onemu rokodelcu roko, katero mu je polomilo kolo samoprelčino ?«
»Res je tako. Nisem se zastonj učil zdravilstva. To je moje najboljše plačilo, da lahko hitro pomagam ranjencem in bolnikom, če jim je sploh možno pomagati. Veselite se pa tudi vi z menoj. Vaše svareče, toda dobrotne besede so Ajaka tako gcnile, da vas prosi, naj mu naložite kakeršnokoli kazen, samo obvarujte ga tiste sramote, katera bi ga zadela na vesoljnem narodnem zboru, ko bi se vpričo občinstva izkazoval za hudodelnika. Rad gre v vsak rudnik, še rajši pa v daljne gozde, pripravljat   drva ali kar mu zapoveste.«
»Ako imaš priče njegovega kesanja in njega prošnje, pokličem precej jutri okrajnega sodnika. Upam, da mi pritrdi ustreči Ajakovi želji. — Kaj pa misliš opravljati jutri; ali imaš kaj posebnega posla?«
»Ravnokar mi je naznanil krmar našega zrakoplova, da na planini nad Divjim poljem pričakuje moje zdravniške pomoči pastir, katerega je na paši vol dregnil pod rebra. Občzali so ga menda sami za silo, kakor vedo in znajo, toda rana je pregloboka, torej zahteva moje pomoči.«
»Prav tako! Kar telefoniraj krmarju, kar hočeš; okrajnemu sodniku pa takisto naroči, naj se mi pridruži jutri ob prvi uri po solnčnem vzhodu v naši samotkalnici. Ce utegnem, pripeljem se potem z drugim zrakoplovom za teboj na planino. — Kaj si pa izvolita vidva?« vpraša naju.
»Če je Sokratu po volji«, odgovorim jaz, »mene miče iti s Kratom, da bi videl še kaj več okolice, zlasti kakovo pastirsko krajino.«
604                                     Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik sveta.
»Sokratu je prav,« pravi Arhont, »Harita bi šla takisto rada z varna. Zgodi se.  Sedaj  pa lahko noč!«
»Lahko noč!« pristavita mati in hči. »Zgodaj vstaneva; ako treba, pokličeva vaju.«  —¦
Drugo jutro, toliko da se zdani, že odrinemo po ozračji. Tak6 gladko in mirno teče zrakoplovna ladja, da dospemo na planino že ob solnčnem vzhodu. Bilo je jutro, kakeršnega si le more kdo želeti. Ko se spustimo na tla, povzame Harita:
»Tukaj se razprostirajo pred nami največji pašniki naše občine. Kakor vidita, kraj ni prestrm. Višina je bolj ravna, nekaj samo je je hribaste in dolinaste. Po dolinah je dovolj grap. Okrog in okrog njih so zeleni pašniki in gosti lesovi.«
Baš prižene pastir nekaj goved, pastirica pa nekaj drobnice. Okrog cede skače velik pes, glasno lajaje. Pastir in pastirica prepevata svoje arkadske narodne pesmi, kakor bi se kosala s ptičjim petjem in žvrgolenjem, vmes pa se razlegajo glasovi raznih živalij.
»Vsak po svojem časti bogove na vse jutro,« meni Sokrat. »Ali ne slišiš od daleč drugih pastirjev, ki piskajo na piščali in podajajo glasove drug drugemu, kakor bi se klicali ? Glej, ondu na travniku pod gozdom pase pastirica ovce. Poglejva, kaj počenja, s čim se igra.«
Stopiva k nji. Osuplo naju pogleda, ali ne prestraši se naju kar nič. Na vprašanje, kakšno žival ima v naročaji, odgovori: »Ježa sem ujela. Navajen me je; kar nič več ne skrije glave pod ježico7 kadar ga primem. Toda ne samo jež, tudi ptičica, ki skače ondu okrog grape, ima me rada. ,Pastirica' ji pravimo. Ali vidita? Sedaj mi je celo vpričo vaju sedla na rame. Oče moj pravijo, da se pastirici pod perutnicami skriva pastirski bog Arkad. Izvestno ima pastirica nekaj skrivnostnega v sebi, saj se takrat, ko pogosteje zahaja med čedo, nenavadno množi živalski razplod. — Pravi bog Arkad pa ima svoj brlog tam v oni dolini,« nadaljuje zgovorno dekle; »ondu vidita njegovo podobo. Pastirji zahajamo tja, kadar bi ga radi vprašali kaj skrivnega. Tiho se mu zašepeče vprašanje na uho. Vprašuje si mora vsakdo z dlanjo zatisniti ušesa in jih držati zatisnjena, dokler ne pride med ljudi, ki se pogovarjajo. Sedaj pa hitro roke z ušes! Prva beseda, ki jo zaslišiš, to je Arkadov odgovor tvojemu vprašanju. — Drugi pa pravijo, da biva bog Arkad časih tudi v starih drevesnih duplih. Ondu spi opoldne v največji vročini, in gorje pastirju, ki bi ga vzbudil s piščalko svojo! Časih pa vzame Arkad nase podobo pastirjevo, pride po cede in jih goni po dobrih  pašnikih, da se rede kar vidoma.
Dr. Simon Šubic: Pogubni malik svetd.
605
Toda ne sam6 ljubeznivi Arkad obkroža naše cede in radosti pastirje, tudi nagajivih bogov je dovolj. Tem prištevamo zlasti Satira. Šaljiv in navihan je tako, da se ne šali samo s podlesnimi dekleti ali nimfami, nego lovi celo nas, pastirice! Zadnjič mi je jeden tako nagajal in me lovil, da sem segla po razcepljenem brezovem polenu, vteknila ga s koncem v ogenj in ga pomolila Satiru gorečega pod kozjo brado. Ves osmojen je odnesel pete\«
Videč, da jo radi poslušamo, jame dekle še živeje pripovedovati arkadske basni o prečudnih netopirjih »vampirjih«, ki podnevi vise po stropih v brlogih, ponoči pa njemu, kogar zalotijo v gozdu, izpijejo kri. Pripoveduje o globokih jamah, iz katerih puhti tako strupen dih, da se ptica, ki leti čez jamo, ali jagnje, katero skoči čeznjo, kar zaduši. Dekle pozna ribnike v gozdih, ki požro sleharno žival, da se jim le približa;   niti riba ne more živeti v njih.
»Toda da vidite one brloge, v katerih hrani bog Arkad svoje bisere, pripete na stropih, da se vse leskeče od njih, kakor se leskeče zvezdnato nebo! Srebrne in zlate sveče vise od sten, zadi pa ima svojo posteljo, svoje kopališče, vroče in kipeče slapove, ki ga zaziba vajo v sladko spanje.«
Pastir, ki je doslej poslušal poleg nas, pristavi: »Ko bi kdo tako potrpežljivo poslušal mene, zvedel bi še čudovitejše prikaze ar-kadskih okrajin! Precej koncem tiste grape, kjer izvira studenec, stanuje bog Sirink, ki uči nas pastirje vsakovrstne stvari piskati na piščalke. — Ondu v jamo, za tisto sivo skalo, nosijo zveri teleta, katera zasačijo, kadar planejo iz gozda na čedo. Kolikokrat sedimo ponoči ob ognji na paši in pazimo, kje se prikaže zver, da jo ubijemo. Časih se nam posreči, časih pa nam venderle uide, bodisi s plenom ali brez njega.«
Grede nekoliko dalje, pridemo do toli čiste mirne studenčnice, tekoče izpod brega, da vode niti ni videti, pač pa se zrcali nebo in solnce v nji. Komaj pristopi k nama Harita, da bi pogledala v studenec, že vzklikne pastirica: »Nikar ne glej v vodo 1 Kdor gleda v studenec, uzre cesto namesto samega sebe nimfo, ki mu zre čez rame, in tedaj je izgubljeno njega življenje!«   —
»Kak6 pa tukaj tebi ugaja vse, kar vidiš in slišiš?« vpraša Harita zamišljenega Sokrata.
»Kaj bi mi ne,« odgovori Sokrat, »saj je idiliško življenje tolikanj mikalo celo starogrškega boga Apolona, da je šel cede past med arkadske pastirje.«
bob                                     Dr. Simon Šubic:  Pogubni  malik svetfi.
Dočim smo se tako radovali pastirski preprostosti in njih basnim, ozdravljal je Krat svojega bolnika, ranjenega pastirja. Obezal ga je in poučil njega ženo in družino, kako naj ga obezujejo, da se mu hitreje zaceli rana, ki sicer ni  prav  nič nevarna.
Bas ko se odpravljamo v zrakoplov, priteče Harita z višjega griča nad smrečjem, katero nam zapira razgled na ravnino okrog domačega sela. Harita poroči, da je krmar opazil z daljnogledom, kako se je Arhontova ladja dvignila v zrak. »Počakaj mo torej očeta, kakor smo se zmenili sinoči,«  opomni   deklica.
»Najsi teče zrakoplov gladko in hitro po zraku,« pristavi krmar, stopivši k nam, »vender vidim nekaj hitrejšega. Ondu za zapadnim hribovskim sedlom se dela nekaj hudih črnih oblakov. Vihar se vidi v oblakih, žene jih proti naši planini, napošev, ne cel6 proti očetovi ladji. Ce bi zadeval ladjo ravno nasproti, imela bi hud boj z viharjem. Upati pa je, da dospe k nam pred  hudo uro.»
»Stopimo na grič k ladji, vender bi sama rada videla, kaj se godi z očetovim zrakoplovom,« pravi Harita.
Zgodilo se je po nji želji. BI je v družbi tudi nje brat Krat. Hitel je naprej s krmarjem in komaj čakal, da seže po daljnogledu. Ladja Arhontova se je sicer videla na prosto oko, ali kaj se je godilo na nji, tega ni bilo razločiti. Nekaj Eolove sape, katero je izpustil poredni bog, bilo je čutiti po zraku, vender ne toliko, da bi posebno zavirala tek zrakoplovu. »Oče so napeli jadra pošev,« izpregovori Krat, »bržkone jih zadeva od strani močan veter; vender dokler pritiska po strani, prisilijo ga z jadri, da jim pomaga ladjo goniti proti nam. Res je, hitreje se bliža. Nedolgo, in očetov zrakoplov bode ob planinski ravnini.«
Toliko da se Arhontova ladja spusti na tla tik naše ladje, vzdigne se vihar, da bi malone hipoma potrgal vsa jadra, ako bi jih strežniki hitro ne potegnili s stebričev na tla.
»Sedaj se pa le znesi vihar in ploha,« povzame oče Arhont po-tolažen, da je srečno ušel vsi nevarnosti. »Sicer imamo dovolj zavetja tukaj pod vrhovnim ladjinim strojem, ki dela zajedno streho nad glavo,   toda   napeti   bi   morali venderle ob   straneh ob stebrih močne
v
slonove kože, da bi nas obvarovale plohe. Časa je še dovolj, torej izvolite si, kar hočete; ali počakamo tukaj v ladji hude ure ali ji uiderao v pastirsko poslopje?«
»Kjer se vam zdi varneje in kjer bi utegnili več videti,« pravim jaz,  »tam  bi  bil rad,  če je vsem prav.«
Dr. Simon Šubic :  Pogubni malik sveta.
607
»Počakajmo torej nevihte tukaj,« odgovori oče Arhont, videč, da so mi vsi pritrdili. »Saj nas ne zadene kaj hudo; okrog in okrog smo zavarovani z visokimi gozdi, in bas na zapadu, odkoder se pri-podi vihar, zapira mu pot mogočno  hrastovje in smrečje.«
Toliko da se zavarujemo v ladjah, že pade ob hudem piši nekaj debelih kapelj  in tudi nekaj  srednjedebele  toče.
»Ptiči se skrivajo,« pravi Harita, »in si iščejo zavetja — nevihta bode huda! Glejte divjega golobčka! V ono ladjo pod streho se zateka.«
Zdajci zavreščf po hrastovji in smrečji, vihar zatuli po gozdu, kakor bi grmelo razljučeno morje po obrežnem skalovji. »Glejte I« vzklikne Krat, »kako nevihta pripogiblje in lomi smreke — tam dve, tam tri in zopet tri! Križema jih meče kakor slabe kolce, s koreninami jih izdira in treska po tleh! Baš je razčesnila košat hrast in ga grmeč treščila ob tla!«
Vse vprek buči in bobni vihar, da si Harita kar ušesa maši. V piši pa lije ploha, kakor bi jo sam bog Jupiter Pluvij izlival iz svojih orjaških čebrov. Ali se še nisi odvadil svoje strele, stari oča grških bogov? Kaj tako strahotno treplješ z očmi, da se ogenj vnema in bliska — strela šviga, grom se razlega prav nam nad glavo! Na vse kraje udarja strela, tam v visoko smreko, tu v strelovod nad pastirskim poslopjem, in tikoma nas za zrakoplovom je treščilo v tisti stari velikanski hrast, da se je kar pokadilo iz njega! Prekolje se hrast in razčesne visoko nad tlemi, ogenj mu švigne iz razcepljenega debla. Na strelovodu pod nami se prikaže ogenj svetega Elma. Hvala Bogu ! Sveti Elm naznanja s svojo svetilko   konec grozne nevihte ! — —
Ko se potem bližamo domu, nagovorim očeta Arhonta: «Danes se pa čudim, da ste s svojo ladjo veslali proti hudemu viharju! Saj so se celo ptiči, ki so vender po prirodi ustvarjeni za pozračno življenje, vsi preplašeni skrivali   po zavetjih!«
»Res, hud piš je bil spotoma,« odgovori oče Arhont, »toda dobro narejena zrakoplovna ladja se ne boji viharja. Samo kadar zrak le premočno teče ravno proti nji, ne more iz lepa naprej. Tedaj jo pa zakrmimo nekoliko pošev, proti zračnemu toku, in jo sedaj zavijemo nekaj na desno, nekaj na levo in tako jo polagoma spravimo dalje. Poškodovati pa ladje v zraku skoro ne more nobeden vihar; nevarneje bi seveda bilo, ako bi se zadelo več ladij; takrat bi utegnil treščiti vihar drugo ob drugo tako silno, da bi se na njih kaj polomilo od buta. — Ako si dobro ogledaš stroj na zrakoplovu in spoznaš njega uredbo, umeješ zdajci vse, kar ti pripovedujem. Ako ti je
608                                     Dr. Simon  Subic:  Pogubni malik sveta.
kaj do tega, stopiva bliže, pa ti razkažem vso napravo. Glej, podlaga ladji ali nje korito je dvojno, kakor bi položil ožje korito v širše. Nekaj prostora med njima, kar ga ostaja okolo vezij, napolnjeno je z nepredornimi mehovi, napetimi z najložjim plinom, z vodikom. Zbok te naprave je ladjino korito za toliko ložje, da utegne ladja nositi nekatera druga bremena, n. pr. elektrodinamiške stroje, ki jo gonijo. Toda vodikovega pomočka nahajaš še več. Streha nad glavo nikakor nima namena navadne hišne strehe, ampak jedina nje zvrha je tista, katero sva spoznala pri koritu. Streha ima namreč mnogo večjo otlino, vso napolnjeno s tankim, lahkim vodikom. Ta olajšuje nje breme, da plava malone sama po sebi, kakor plava po ozračji mehur, napolnjen z vodikom. Pazi pa tudi na nje obliko. Vse je podolgasto, vse ob krajih priščipnjeno; na tej strani, kamor leti, nima nobene široke stene. Taka je uredba, da ti veter ne zadeva nobene preširoke stene, ki bi se mu ne mogla izogibati — Toda s tem, kar si videl doslej, ne mogla bi se niti prazna ladja po zraku pomagati kaj bolj, nego si pomaga ali ne pomaga napeti mehur ali zračni balon, ki ti ni nič drugega nego zgolj igrača vetrovom! Poganjati jo je treba, kamor se misliš peljati, in nositi mora tudi bremena. Zat6 ji moraš prinarediti, kar je dala priroda težkemu ptiču, da se lahko nosi po zraku. Priroda mu je dala močne peruti. Takisto vidiš pri naši ladji na vsaki obstranski ploskvi po štiri močne prožne peruti. Krmilo je navadno, kakeršno ima pomorska ladja. Tudi gonilo se ne loči dosti od sedanjega pomorskega gonila. Na vretenu je nasajeno polžasto kolo z jednim zavojem, kakeršno ima parnik na vijak. Ko se vrti polžasto kolo z vretenom v mirni vodi, ne ostaja ti na mestu, nego giblje se po vodi dalje. Goni ga namreč tlak vode ob polževko tem močneje, čim hitreje se vrti polžasto kolo. Takšno je gonilo. Ali kar je posebne novine, to vidiš ob straneh pod streho in nad glavo. Ondu so na vsaki strani po štiri močne, velike prožne peruti, ki ti celo tedaj, kadar se gibljejo počasi, tolikanj tlačijo zrak nizdolu, da jih nasprotna zrakova prožnost drži z ladjo vred plavajoče v ozračji. Saj vidiš, kako se kakor ptičje peruti gibljejo gori in doli. Ali pri zrakoplovu ti ne trepnejo vse peruti zajedno gori in doli: po vrsti mahneta srednji dve na obeh straneh ob tistem času, in takoj za njima končni dve tudi obe zajedno. Na koncih so v starih dneh pridevali nekakšne lopate, katere so po potrebi mahale gori in doli kakor ptičji rep; ali sedaj jih nima ladja nikjer. Zadošča namreč vzajemno delovanje krmila in polžastega kolesa namesto ptičjega gibanja z repom. — Toda ptičjega gibanja perutnic ne umeješ   na prvi  pogled,   poskusiti ga moraš.
Dr. Simon  Šubic:   Pogubni malik  sveti.
609
Takisto tudi bolje umeješ ustroj ladjinih perutnic, če poskusiš jed-nakomerno gibati z rokami. Tako I Proti meni se obrni, po konci se drži! Dvigni roke, drži jih razpete, jedno na desno, drugo na levo stran, nekoliko više, nego imaš glavo, toda ne nad glavo, ampak ob strani. Obrni dlani od sebe, pripogni jih za pestjo toliko, da se povesijo s prsti vred. — Dobro! Pripravljen si. Kakor sedaj držiš roke, pritisni  precej  obe nizdolu. Kaj  si čutil ob dlaneh?«
»Kakor bi bila zavela sapica ob  dlan in med prste.«
»Sedaj pa stisni nadlehti postrani k telesu, pritisni še roke k nad-lehtem. Sedaj imaš roke zložene tik telesa, kakor ima ptica v miru zložene perutnice tik sebe. Kakor jih držiš, dvigni jih počasi tik ušes. Ko prideš s pestj6 nad glavo, tedaj šele razprostrl roke, to na desno, ono na levo stran. Prav tako! Sedaj imaš roke v tisti leži, kakor si jih imel, predno si ž njimi trepnil nizdolu. Pristavi še v mislih, da imaš na rokah nataknjene ptičje peruti in da jih giblješ prav tak6, kakor si gibal prazne roke. Na jih, natakni jih! Poskusi! Dobro! No, kaj si čutil?«
»Ko sem razprostrte roke s perutnicami hitro pritisnil nizdolu, upiralo se mi je nekaj, kakor bi bil zrak od spodi pritiskal ob peruti, in ko sem drugič — da bi videl, kaj je — čvrsteje pritisnil nizdolu, zazdelo se mi je, da me zdajci   tisti tlak dvigne v zrak.«
»Prav tako je, kakor si čutil prožni tlak stisnjenega zraka. Prožnost zraka, ki si ga tlačil, dvigala te je. Sedaj pa menda sam veš, zakaj je treba roke pritiskati k životu ali povešati peruti, dočim jih vzdiguješ.«
»Mislim, zato, da se ne vzbudi kaj nasprotnega zraka, ki bi utegnil pritiskati nizdolu, česar se je treba varovati.«
»Res je! Sedaj veš, kaj je pogoj umetnemu plavanju po zraku. Toda poleteti, kamor bi hotel, tega bi vender še ne znal. Toliko pa si spoznal o zračnem tlaku, katerega provzroča gibanje perutnic, da me bodeš rajši poslušal, ko ti bodem dalje govoril o plavanji po-zračne ladje. — Vidiš, sedaj se gibljejo peruti na zrakoplovu. Dočim trepnejo nizdolu srednje štiri in dvignejo ladjo, dvignejo se končne štiri brez posebnega zračnega tlaka. V tistem trenutku pa, ko se srednje začn6 krčiti, razpete so že končne peruti in trepnejo nizdolu, dočim se srednje dvignejo. Zadi za temi, ki so baš migale gori in doli, pripravljena je za vsako še druga perutnica. Ko bi se sprednja polomila, dosti je, da pritisneš na to-le ročico, in zdajci se ti namesto polomljene nasadi nepokvarjena. Tako je odpravljena sleharna nevarnost.«
39
6 tO                                     Dr. Simon Šubic :  Pogubni malik sveta.
»Kaj  pa, ko bi gonilni stroj opešal in izgubil svojo moč?«
»Ali nisi opazil, da bas sedaj, ko sem govoril, ni stroj gonil perutnic, ampak roka moja ? Če odreče stroj, toliko je vselej mož na zrakoplovu, da ne gonijo samo teh osem perutnic, nego tudi krmilo in vreteno s polžastim kolesom. Nevarnosti torej ni. — Da poskusiš še drugo uredbo gibanja, stopi na klopico pod krmilom. Primi za ročico 1 Naravnost jo drži. Glej, sedaj pa zasučem jaz vreteno s polžastim kolesom. Kaj ne, ladja plava naravnost naprej ? Kako pa sedaj, ko ga zavrtim nazaj — ladja ti tudi splava nazaj. Kaj pa, če pritisnem krmilo na levo stran ? Glej, zrakoplov gre s sprednjim koncem na desno. Pritisni na desno! Sprednji konec se pomika proti desni strani. Dovolj.«   —
Ko zakrmimo ladjo na oder in stopimo z nje, poslovimo se od drugih, ki jih spremi Sokrat domov, midva s krmarjem pa stopiva v ladjarnico. Ali je to šumenje in gibanje 1 Ondu vrše kolesa, ob katerih izdelujejo mehaniki vsakovrstne sestavine zrakoplovne ladje: tukaj močna jeklena vretena, ondu polžasta kolesa; tu prožne peruti, tam vodove in ročice. Na zadnjem konci pa vidiš v ladjarnici dvorane, polne zvršenih izdelkov in po stenah visečih načrtov. Poleg teh prostorne sobane, v katerih se uče mehaniki, zrakoplovci in drugi mehanike, elektrike in proučavajo zrak v njega mirnem in vetrovnem stanji. Vsak učenec zrakoplovja se dejanski vadi tega posla, predno hodi poslušat uk. In čim bolj kdo vzpričo pouka umeva zvezo posamičnih delov, tem bolj se trudi, da svojeročno izdeluje vsakovrstne sestavine. Suhega uka ti tukaj tudi ne iščejo nI mladeniči nI odrasli možje, razven radovednikov, katerim čas dopušča, da se ogledajo tudi v tej stvari.«
»Ali mi veste povedati, kako so si vender vaši praočetje izmislili zrakoplovno ladjo? Pri nas na Zemlji uprezajo ladjo na napet mehur ali balon, in tako si mislijo, pridevaje mu potrebne sestavine, prirediti zrakoplov, ki bi zanesljivo plaval po zraku.«
»Po tem poti, ne vem, da bi dosegli svoj namen. Starodavno ikarstvo je na Martu pomagalo izumiti zračno ladjo. Dolgo mora biti človek vajen ptičjega gibanja; potem šele spozna, kakšen stroj se prilega prirodi in kakšen ne. Brez basni o izumu našega zrakoplova pa tudi nismo. Pripoveduje se tako-le: Nekdaj se je kosalo v letanji pet izurjenih zrakoplovcev. Daleč daleč lete z doma. Utrujeni sedejo na vrh visoke gore. Zdajci pa obide najmočnejšega nekova slabost, da ga niti ni moči vzdramiti. Naposled ga vzbude šiloma. Ali kaj ti ugledajo ? Živ je sicer še, toda gibati se ne more.  Vzdignejo
Rastislav:  V mraku.
611
mu roko, nogo — toliko da jo izpuste, povesi se kakor mrliču. Kap ga je zadela. Kaj sedaj ? Na gori ga ni pustiti, umrl bi od lakote. Poskušajo ga odnesti, kakor odnese orel ovco. Dva ga držita po konci, da se ne zgrudi, dva zletita in se leteč zaganjata vanj, da bi ga dvignila in odnesla. Ali zaman; pretežak je. Odnesel bi ga morda ta ali oni, ko bi se mu živ oklenil okolo života, ali takšnega ne dvigne nobeden teh ptičev. Kaj storiti ? Imeli so precej vrvij s seboj. Pri-vežejo ga na dve. Močnejša dva si opašeta vsak svojo vrv okolo pasu in zletita v zrak, drug nad drugim. Vzdigujeta in vzdigujeta, toda dvigniti ga ne moreta. Sedaj poskusijo drugače. Močnejša dva ležeta drug poleg drugega na tla. Gorenji leži na levi perutnici spodnjega, z desno perutnico pa pokriva njega hrbet. Razmakneta se še toliko, da ostane med njima prostora tretjemu tovarišu. Tak6 ležeča ju prosta tovariša zvežeta. Kako pa sedaj zleteti? Sila si ve pomagati. Vstaneta, stopita na podrto smreko proti tanjšemu koncu, ki se upo-giblje pod njima. Zagugljeta se in zletita. Ko se navadita letati skupaj zvezana, približata se pod kvišku strmeči konec podrte smreke, kamor sta tovariša posadila ponesrečenca, opasanega z vrvjo. Tega potegneta zvezanima ptičema na hrbet, tak6 da leži na perutnicah med njima, in vržeta ptičema vrv okolo vratu, da bi ne zdrsnil. Ptiča se vzdržita v zraku, dasi težko, in počasi letita dalje. Ali pomagati jima je treba. Hitro priletita prosta tovariša. Pridružita se jima spodaj ob nogah in se sprimeta, s perutnico nad perutnico, posnemaje vzgled zvezanih gorenjih tovarišev. Tako ju podpirata, dvigaje ju kvišku, kadar onadva pešata. In glej, srečno ti dospo v dolino — otet je mrtvoudni tovariš, izumljen je osnovni zakon   zrakoplovne ladje!
V   basni   pomagajo   štiri   združene   perutnice   nositi   breme    po zraku — naša ladja ga nosi z osmimi.«
(Dalje prihodnjič.)
V mraku.
JLua zemljo pada hladni mrak, Pod nebom plava ptič leg;ik.
Ko  zemlji noč se porodi, Pod nebom ptičji spev zveni.
Mrak  pada  cesto na sred, Zamro mi  vroče v njem želje".
Nad noč pa mojega srca"
i Tožeča pesem priigra . . .
Rastislav.
39*
664
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik sveta.
Pogubni malik sveta.
Spisal dr.  Simon Subic,  profesor na  vseučilišči  v  Gradci.
(Dalje.)
XI. Trgovina na Martu.
večer po končanih dnevnih opravkih navadno počivamo v družbi očeta Arhonta in njega družine. Pogovarjamo se zopet o mnogovrstnih napravah na Martu ter se mimo drugega dotaknemo vprašanja o trgovini  na tem planetu.
Oče Arhont povzame tako-le: »Naša mednarodna osnova, po kateri dobiva vsakdo od združenega naroda toliko potrebščin, da lahko živi brez skrbi, izhaja brez denarja, brez plačila in brez trgovine.«
»Ali bi se čudili Zemljani,« pravi mi Sokrat, »da slišijo in vidijo kaj takega kakor midva!«
»Ali ste vi bedaki, ali pa smo mil« slišim v duhu tiste Zemljane, ki se nikdar nečejo zavedeti, da časih ni bilo vse tako na Zemlji, kakor je sedaj, in nečejo priznati, da denašnje naprave ne morejo trajati tudi v prihodnjosti.
»Seveda, če ne tržite nI s poljskimi pridelki nI z obrtnimi tvori,« izpregovori Sokrat, »in če ne dajete nič zaslužka v denarji, tedaj vam tudi denarja ni treba. Rad slišim, da se kje kaj opravi brez plačila in brez denarja, zakaj to me spominja mojega delovanja. Toda vrstnik moj, sofist Antifon, odrekal mi je celo modrost, ker sem brezplačno poučeval mladeniče in jih opominjal kreposti, češ, da to, za kar ne jemlješ plačila, tudi ni ničesar vredno. Meni ni bilo do plačila, in ko so me zaničevali zaradi siromašnega življenja, dejal sem Anti-fonu: ,Ubožno živeč se človek lože utrdi na duhu in telesu. Čim menj potrebuje, tem večja mu je zadovoljnost in tem bolj se približuje vzpodbudnemu čustvu prave sreče in uživanju božjega vzveličanja'. Drugim opravljivcem sem odgovarjal: ,Pošteneje je poučevati mladeniče brez plačila in jih izobražati za državno gospodarstvo nego jim s prepoželjivimi rokami jemati neizogibne pomočke'. Zdelo se mi je vredneje, ohraniti si njih prijateljstvo nego osvojiti si njih imenje.«
»Res, prijatelj, kar si storil brezplačno ob tedanji denarni osnovi«, odgovori oče Arhont, »to je bilo preveč; kaj takega ni smel nihče zahtevati od nikogar. Žrtvoval si torej svoj zaslužek v blaginjo mladine in domovine. Imel pa nisi zaradi tega posebnega priznanja, če te ni na tihem veselila zavest storjenih dobrot.   Takega žrtvovanja svoje
Dr. Simon Šubic :  Pogubni malik svetd.
665
blaginje v prid domovini in narodu pri nas na Martu ne zahteva nihče, tudi vesoljni narod ne. Od nas ne t6rja nikdo, da bi delali zastonj, dasi ne delamo za denar; takisto ne zahteva nihče, da bi zatajevali svoje potrebe ali celo žrtvovali svoj zaslužek narodu v prid. Zaslužek sleharnega Martovčana se sicer oddaja, toda ne v denarji, nego v obliki preskrbitve za vse žive dni. Vsako selo, sleharna občina pozna svoje prebivalce. Stari očetje in sodniki ved6 iz svojih zapisnikov in po vednem občevanji z ljudstvom, koliko potrebuje te ali one tvarine vse selo ali vsa občina na leto in koliko na mesec, bodisi pozimi ali poleti. Takisto poznajo vire, odkoder se pridobiva vsakatera stvar, in vedo, kaj bi utegnilo pohajati pri domačem pridelovanji. Stari očetje dele — ako je treba, s podporo sodnikov — pridelke in izdelke in vsakovrstne tvarine, orodje i. t. d. med tiste prebivalce, katerim ni ostalo dovolj od svojskega pridelovanja in od pridelovanja, podprtega po narodnih rokah ; takisto jim dele tuje tvarine, katerih ne pridelujejo in ne izdelujejo doma. Vsakdo prejme o pravem času vse, kar mu gre od naroda; vse pa prejemlje brez pobotnic, brez potrdil, brez denarja. Samo v občinskih knjigah se zapomni, kaj je kdo prejel, da se vidi, ali mu gre še kaj ali nič. S tem pa ni rečeno, če je vsakdo preskrbeti z vsemi potrebščinami, da bi posebne zasluge za narod ne imele nI pravega priznanja nI primerne odškodbe. Kar je takih zaslug, sosebno zaslug tistih mož, ki po dokončani obči narodni službi še nekaj svojih pokojnih dnij žrtvujejo narodu, kakor n. pr. sodniki, umetniki, zdravniki, stari učitelji, nadzorniki i. dr. — tudi takim zaslugam ni odškodbe nI v denarji ni v zlatu nI v biserih. Do malega vsi ti možje ti iščejo plačila v časti, da jim narod izroči najvažnejše posle. Ako bi pa kdo venderle zahteval kaj poboljška zaradi svojega žrtvovanja, temu se da po odmeritvi narodnega   zbora njega — fotografija.«
»Kaj,« vzkliknem iznenadejan, »s fotografijami plačujete zasluge? Pri nas na Zemlji bi dejali, da je to bedasto.«
»Potrpi, da izgovorim,« meni oče Arhont nasmehoma. »Vam Zemljanom se zdi takšna odškodba čudna, ker ne gre v denar in ker je niste vajeni. Ta naša naredba se nekamo prilega Sokratovemu nauku, da nima nihče posebne pravice zgolj zaradi svojega rojstva, ampak le zbok svojih zaslug. Svoje posebno veljavne zasluge so, ki jih narod povračuje onim blagim možem in ženam, ki se ne zadovoljujejo samo s častjo, ampak žele še kaj telesne ali materijalne odškodbe. Vprašaš, kako ti more narod s tvojo fotografijo izraziti svoje priznanje? Fotografija je zgolj pomoček in dokaz tvoje pravice. Jutri, če me ne zadrži kaj drugega, pojdeta z mano k narodnemu fotografu
666
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik svetd.
in potem na trg, kjer imamo skladanico narodnega blaga, da spoznata, koliko je vredna fotografija, podarjena po narodu.«  —
Težko sva čakala drugega dne\ Harita in Hrizila hitro opravita svoje gospodinjske posle, in potem se odpeljemo po morji k fotografu na bližnji otok. Spotoma nadaljuje oče Arhont tako-le: »Občina je velika in ima več fotografov, toda le oni na otoku je upravičen izvrševati zaslužbene fotografije! Pripravljene ima tiste knjižice posebnega popirja, kamor napravlja fotografije in kamor pristavlja po več razmnožeb zmanjšane slike. Na sprednji strani je svojeročno podpisan načelnik narodnega zbora. Na drugi listek bode fotografiral tvoje obličje. Pod fotografijo se podpišeta imetnik in občinski sodnik.«
Kakor je pripovedoval oče Arhont, tako je bilo. Ko se s Sokratom podpiševa vsak na svojo knjižico, vpraša fotograf sodnika Arhonta, kakšna bodi veljava knjižici ?
»Vsakemu tri osebne pravice do narodnega imetja za leto dnij,« odgovori Arhont.
»Skoro bode izdelan medorez po fotografiji, katero si je moj strežnik hitro naredil, ko ste stopili predme. Z medorčzom natisne stroj polne knjižice medopisov, ker zahtevate letnih pravic za tri osebe. V tem oprostite, da grem pomagat medorezcu, in da se zvrše me-dopisi vpričo mene. Vaši ženski se izprehajata po vrtu, torej počakajte me ali tukaj ali na vrtu, kakor  vam drago.«
Ko sedemo k druščini v prijazno lopico tik morja, vprašam, kako tukaj fotografirajo, ker ni fotograf ničesar pripravljal.
»Tako je prav. Da si opazil njega priprave, obrnila bi se tvoja pozornost nanje, obraz bi se ti bil izpremenil, in fotografija bi ne kazala navadnega lica. Najrajši fotografirajo koga, kadar stoji in se s kom pogovarja ter še ne misli   na to.«
Sedaj me pokliče Harita, stoječa za držaji ob morji, naj pogledam lepo zlato ribo, kakeršne izvestno še nisem videl; v tem hipu pa prinese fotograf najini knjižici z naslovom »Narodna fotografija«. Ko nama ji izroči, pravi: »To je potrdilo, da imata posebne pravice do narodnega imenja.« Pokaže nama tudi medorez; bil je velik samd desetino prve fotografije, stoječe na prvem listu v knjižici; drugi lističi pa so bili polni natisnjenih medopisov. »Medorez ostane po zakonu v narodni fotografski delavnici.« Prinese pa fotograf tudi zapisno knjigo, rekoč: »Prepričajta se sama in vi, sodnik, zapisal sem, kar sta prejela vaša gosta v vašem imeni; sedaj se pa podpišite še vi, oče Arhont, zakaj vaša je pravica.«
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik svetd.
667
Ko odidemo, vprašam spotoma očeta Arhonta, kaj je fotograf hotel reči z besedami:  »Vaša je pravica«?
»Zbok narodne svoje službe imam pravico vselej vzprejeti deset gostov in vsakemu podariti tri vseletne osebne pravice do narodnega imenja. Kaj je to, zvč-sta še danes.«
»Oče imajo še druge opravke na otoku,« pravi Harita, »pojdita z mano in z materjo; na spodnji konec greva v narodno skladališče po nekaj blaga. Tam se dobivajo malone vse stvari, kolikor jih imamo doma. Glejta, pri sebi imava jednaki knjižici. Na te dobi v skladališči, česar kdo zahteva, dokler je kaj medopisov v nji.« —
Mogočno se razprostira pred nami velikansko poslopje. Precej pri vstopu je velika svetla dvorana ; pred okni stoje prazne mize. Hrizila in Harita zahtevata nekaj blaga na ogled. Hitro ga jima pri-neso na mizo pred okno toliko, da ga je za ogled bas dovolj. Obe si izvolita, kar jima prija. Postrežnica zapiše v trgovinsko knjigo, koliko je blaga, nekaj izračunja in pravi: »Za izvoljeno blag6 nam gre znamenje tridesetih stotink jednega vaših medopisov.« Rekši seže po knjižici z narodno fotografijo, vzame med prste listek poln medopisov, potisne ga na oglu nekaj malega pod stampilijo, pritisne na ročico in si odseka iz medopisa trideset stotink fotografije. Odsek si obdrži namesto plačila za znamenje prejete vrednosti, knjižico pa vrne.
»Kaj pa si izbereta vidva?« nagovori naju mati Hrizila. »Toliko vsaj vzemi vsak, da bodeta vedela, kako se na narodno fotografijo dobiva blag6 in vse drugo.«
Harita mi namigne, rekoč: »Stopita v drugo sobano; ondu so razstavljene vsakovrstne stvari po mizah, omarah in stenah. Medve sicer nikoli ne kupujeva takih tvarin, katerih nam ni brezuvetno treba, vidva pa si lahko izvolita  kaj za spomin.«
»Ko bi dobil vašo fotografijo v razstavi,« odgovorim Hariti, »vzel bi jo za spomin, če bi dovolili;  drugega ne vem kaj vzeti.«
»Kaj vam je treba moje fotografije, saj me vidite, kadar hočete 1 Ce pa vam je do nje, spomnite me doma; mislila sem že na to, včdela pa nisem, ali bi vam ustregla ž njo.«
Dočim se razgovarjava, ogleduje mati s Sokratom razstavo. Stopim k Sokratu. Ogledujeva in ogledujeva marsikakšen nakit za pohišno opravo. Najbolj nama ugaja marmornata podoba Arhontovega kipovja in Martov mikrokozem. Sokrat, ljubitelj kipov, izvoli si kipec kentaverski. Mene miče mikrokozem — ne, kar imenujemo na Zemlji tako, nego posnetek Martovega planeta in njega gibanja z lunicama vred okolo solnca.   Na prvi pogled bi mislil, da imaš pred sabo pre-
668                                     Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik sveta.
zorno jajce, v katerem nekaj visi. Na njega daljši osi proti sredini jajca stoji zlato solnce, okolo njega pa je napeta bakrena eliptiška pot, po kateri se giblje Mart z lunicama, kakor se dejanski gibljejo vsi ti trije svetovi okrog solnca. Ali ne brez pridavka. Na svojem severnem tečaji ima Mart nataknjeno kazalo s številkami, na katerem ti kaže svoj čas kakor ura. Solnce pa ni nič drugega nego elektriška lučica. Ko pripnem dolgo jajčino os med telegrafske vezi z elektriškim tokom, zažari se solnce v jajci ter obseva Marta in lunici, kakor jih obseva pravo solnce pod nebom. Kaj bi še iskal zanimljivejših stvarij — Martov mikrokozem si  vzamem!
Ko pokaževa, kaj sva si izbrala, vzame strežnica Sokratovo fotografijo in si odbije petdeset stotink medopisa, iz moje knjižice pa si odseka cel medopis, rekoč: »Ne čudite se, da sem si vzela tolikanj znamenja! Vsaka stvar ima svojo ceno v narodnih knjigah.« Pokaže mi trgovsko narodno knjigo, in res, poleg podobe in imena te stvari stoji v predalu z nadpisom »odsek« številka ioo, kar pomeni: sto stotink ali ves medopis.
»Opravili smo vse,« pravi mati Hrizila, »pojdimo domov.« — Midva s Sokratom hočeva vzeti nakupljene stvari, toda Harita meni: »Čemu bi jih nosila s seboj? V skladanici je stara navada, da se pošilja izbrano blago na dom.«
Spotoma me Hrizila in Harita kratkočasita s sedanjimi šegami in navadami. Sokrat stopa ves zamišljen za nami. Povedal mi je pozneje, kako se je natihoma veselil uredbe brez denarja in sosebno tega, da se na Martu nič ne dobiva zanj, vse pa za svoj obraz. »Tukaj spoznavajo osebno vrednost brez ozira na rojstvo.« Nič mu ni hodilo napak, da narodni zaslužnik lahko podari komur hoče nekaj svojih zaslug,   kakor jih je nama podaril z narodno   fotografijo oče Arhont.
Ko pridemo domov, odideta Hrizila in Harita po svojih poslih, midva s Sokratom pa dobiva na vrtu Krata, ki je ravnokar dovršil svoje opravke. Vsi trije gremo po senčnih potih proti otoku na ribniku.
Pripoveduje nama sedaj o tej, sedaj o oni neznani ljudski šegi. Ko zve, kaj sva kupila brez denarja, samo z narodno fotografijo, začne pripovedovati o trgovini  na Martu.
»NI denarja ni prodajalnic nI denarnic ni menilnic ne poznamo. Niti ne vedeli bi, kaj je to, da nam ne govore o takšnih stvareh stare knjige. Trgovine in denarja je bilo treba samo dotlej, dokler je bilo blago v rokah posamičnikov, sedaj pa ga upravlja ves narod. Izpremenivši   prejšnjo   vesoljno   vojaško   službo   v   vesoljno delovanje,
Dr. Simon  Šubic; Pogubni malik sveta,
669
prevzel je združeni narod vse gospodarstvo. Plačevati mu ni treba ničesar ni za davek, ni za blago, ni za živež. Vse si prideluje sam, in vse je njega skupna svojina. Zato nimamo prekupovalcev, zato sploh ni treba nikomur ničesar kupovati, narod sam razdeluje po potrebi pridelke in izdelke med svoje člane. Kako se to vrši, to mu je majhna skrb. Prej, ko smo imeli posamične posestnike, posamezno pridelovanje in izdelovanje, spravljali so ljudje na kupe denar in drugo imenje, boječ se izgube in negotove prihodnjosti ter skrbeč za ohranitev svoje družine. Združeni narodje, ki imajo obilo zdravih, delavnih močij in ogromno zemljišč pod sleharnim podnebjem, ne pogrešajo nobeno leto vesoljnih pridelkov. Narodnemu gospodarstvu torej ni toliko do prihrankov, kolikor do dobrega preskrbovanja vseh svojih članov. Nikogar ne tare več skrb, kako bode živil družino v slabih letinah; splošne lakote ni več na Martu, zakaj narodno gospodarstvo si lahko pomaga s pridelki od dežele do dežele. Naši pridelki — recimo, naša trgovina — imajo hitro pot po kopnini, po morji in po zraku. Mi ne poznamo nika-keršne skrbi ni za sedanjost ni za prihodnjost —- narod sam je porok dostojnega preskrbovanja vseh duš. Narod skrbi za vzgojo mladine, narod skrbi za spodobno preživljanje odraslih ljudij — narod skrbi za sleharne naše potrebe od zibeli do groba!«
»Ti govoriš,« povzamem jaz; »kakor bi bili vsi narodje na Martu združeni pod jednim vesoljnim narodnim varstvom. Nam Zemljanom neče v glavo, kako bi se dali združiti vsi narodje našega sveta. Prevelik je razloček njih potreb, šeg, jezikov, ver in vlad, preveliko je nasprotje njih namenov. Ne sam6, da je odcepljen novi svet od starega, tudi značaj posamičnih ljudstev dela več neprestopnih mej nego Široka morja med njimi. Le poglej sem na mapo, katero ste si narisali Martovčani o naši Zemlji s pomočjo preizvrstnega svojega daljnogleda. Ko sva zadnjič s tvojim očetom ogledovala Zemljo, zapisal si v to mapo naša domača Zemeljska imena. Tukaj vidiš od imenovanih dežela tudi popolnoma  odbito Avstralijo.«
»Naši osnovi narodnega gospodarstva,« meni Krat, »bilo bi na Zemlji menda naj lože pomagati na noge v Severni Ameriki, ki obseza več držav, združenih v jedno ljudsko gospodarstvo. Ko bi Severna Amerika po Martovem vzgledu odprla novo pot vesoljnega narodnega delovanja in gospodarstva brez denarja — začetkoma vsaj po svojih domačih krajih — pridružilo bi se ji polagoma več tujih ljudstev. Pristopila bi ji Mehika, Južna Amerika, Avstralija, Afrika in Azija tja do Kitajskega zidu, katerega imaš na mapi zaznamenovanega z rdečo črto.«
670
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik sveta.
»Ali kaj početi s Kitajci, temi okamenelimi ostalinami starodavnih Šeg? Kaj hočeš z narodom, tako zakopanim v starih vražah in krivi veri v vsemogočnega duha ,Funk - Suija', da si še ne upa uvesti evropskih železnic, češ, da bi tako razžalili duhove svojih praočetov? Preveč se boje Kitajci, da bi jih Funk-Sui ne pogubil z lakoto, kugo, vojsko i. t. d. Zato zaostajajo v napredovanji in zaostajali bodo, dokler posebna sila ne odpre širega kitajskega vladar-stva evropski  omiki.«
»Pod solncem ni nič nemožnega! To ti priča stara uredba vesoljnega narodnega gospodarstva na Martu! Oče vama povedo, kako se je to zgodilo, kadar namreč izpregovore o zgodovini starega ki-povja. Omenim naj pa samo mimogredč, da je bilo res tudi na Martu premagati dokaj ovir. Bilo je med narodi več jezikov, mnogo starih šeg in dosti posebnih namenov, takisto jih je dovolj še dandanes, ali vse to ne ovira vesoljnega jedinstva. Ko je nastopila prava sila, odpravila je vse zadržke, kakor bi jih bil veter odpihnil; pozabljene so bile domišljene težave jezikov, šeg in namenov. — Mednarodni zbor ureja zamenjavanje in prevažanje blaga, pridelkov in izdelkov med narodi, sicer pa gospodari v svojih deželah nezavisno od tujih narodov vsak zase, kakor hoče.«
»Kako se pa izvršuje zamenjavanje blaga ali trgovina s tujimi narodi brez denarja ? Saj je narod proti narodu vender kaj drugega nego državljan proti svojemu narodu. Državljan žrtvuje delovanje svojih rok svojemu narodu, zato ga preskrbuje narod z vsem, česar potrebuje; tuja ljudstva so nezavisna drugo od drugega.«
»Tvoj odgovor,« nasmehne se Krat, »kaže mi, da ti Zemeljski denar dela temo pred očmi. Poglejta dobro, kaj vama je ravnokar prinesel služabnik iz narodne skladanice! Na mizo je postavil malo kipovje in mikrokozem. Ali se ne spominjata, da sta vidva sama tudi tujca med narodom, iz čegar rok prihajajo te umetne tvorine? Kakor si pomagata vidva s svojo fotografijo, prejeto od našega naroda, takisto si pomaga narod s fotografijo svojega načelnika. Po telegrafu ali z dopisi se dogovori narod z narodom, načelnik z načelnikom, kadar česa potrebuje. Vsak narod ima po tujih deželah skladišča svojega blaga.    Tuj narod  pošlje poverjenika z načelnikovo fotografijo v
v
našo skladanico. Ce ondu dobi blago, katero zahteva, vzame ga, in zgodi se, kar se je zgodilo pri vajinem nakupu. Če ni blaga, preračun) a se mu in možu odda dotični odsek fotografije, blago pa se mu pošlje, kadar ga pripravimo. — Tudi mi potrebujemo časih izdelkov tujega naroda. Cesto ima naš narod v rokah fotografske odseke onega
Dr. Simon Šubic: Pogubni malik svetri.
671
načelnika; takrat nam ni treba pošiljati svojega znamenja, temveč narod vrne tuje znamenje za prejeto tuje blago. Iz tega lahko vidita, kako se pri nas poravnavajo mednarodne terjatve. Umeje se sam6 po sebi, da ima vsak narod svoje poslovne knjige, iz katerih se vidi, koliko ima na dolgu in koliko na dobrem pri drugem narodu. — Denarja seveda ne pogreša nihče. Kadar zahtevamo mi več blaga od tujega naroda nego 6ni od nas, poravna se razloček tak6, da pošljemo kaj blaga tretjemu narodu namesto njega; ali če ni drugače, vrnemo mu razliko v zlatu, katero pri nas devljemo na tehtnico kakor drugo blag6. Sicer ni noben narod, najsi je pristopil vesoljnemu narodnemu gospodarstvu, prisiljen ali dolžan oddajati vsakovrstno blago drugemu narodu; toda ker mu gre za svojo blaginjo, rad postreza drugim narodom, kolikor more, da je upravičen kaj zahtevati od njih. Velja pa zakon, da ima vsak narod jednake pravice prejemati blagd od drugih in da ni nikdar in nikjer ob deželnih mejah plačevati carine.«
>Vse prav,c odgovorim na Kratovo razlaganje, »toda kdo ali kaj ustanavlja ceno trgovini ? Kdo presoja in kako, koliko gv6 tega blaga za ono blag6 ali koliko je odsekati fotografskega znamenja za določen del tega ali 6nega blaga? Ko sva si midva prej izbrala umetne tvorine, videl sem v knjigi pripisano ceno po velikosti   fotografskega odseka.«
»Prav si opazil. Vrednost blaga se izraža po stotinkah zmanjšane fotografije ali po medopisu. Cena umetnine je večinoma stanovita, razven pri tvorinah sosebno znamenitih umetnikov. Z umetniki se je treba dogovoriti o ceni. Kaj drugega je z vrednostjo navadnih pridelkov in izdelkov ali trgovine sploh. Cena trgovine izhaja iz razmerja obilice ali nedostatka neobdelane tvarine proti trudu in času, katerega jemlje izdelovanje. Cena za tuje narode pa je tista, kakeršna je ustanovljena pri narodu doma. — Sedanji deželski zastopniki na Martu nimajo nič več tistih politiških opravil, s katerimi so potratili v starih vekih toliko časa; sedaj se bavijo z narodnim gospodarstvom glede na narodne odnošaje. Po večjih selih imajo svoja stanovališča; velikih mest, kakeršna so imeli naši očaki za oblasti trinogov, ne poznamo. Stanuje" poleg narodnih skladanic, imajo poslanci priliko, da opazujejo, kakšna je cena blaga ondotnega ljudstva. Sploh je cena med narodi tista, kakeršna velja med ljudmi na domu. Navada pa je, da se pri večji množini kupljenega blaga cena zniža v tistem razmerji, kolikor se menj potrati časa in delavnih rok. Zat6 se snide naš zastopnik z dvema poverjenikoma ondotnega ljudstva. Kar sklenejo, to se naznani našemu narodnemu načelniku; ta pa obvesti o dotičnem ukrepu narodni odbor. Če ga odbor odobri,  dognan je trgovski posel.«
672                                     Dr. Simon Šubic:  Pogubni  malik sveta.
»Vaš načrt nama razjasnjuje večino mednarodnih stvarij; tega pa vender še ne veva, kako je ob taki osnovi narodnega gospodarstva s potovanjem ali celo s preselitvijo v tuje dežele? Da velja me-dopis obličja vašega načelnika pri načelnikih tujih narodov, to se umeje, ker si narodje vzajemno naznanjajo svoje načelnike. Toda vsakega prebivalca ni moči naznaniti; bilo bi tudi nepotrebno. Komu je v tuji deželi do tega,   ali pozna   obraz in ime vaših ljudij ali ne?«
»Hudodelnika našega, če bi ušel med tuji narod, vedo se varovati, zakaj to je mednarodna dolžnost, da ga jim precej naznanimo z njega fotografijo. Tega pa ne najdeš na Martu, da bi za mejami veljala drugačna pravica ali da bi tuj narod celo dajal potuho našemu hu-dodelniku. — Poštenemu človeku na Martu ni ne politiških ne policijskih meja.; vsakdo sme iti, kamor hoče. Nikdo ne, na tej ne na oni strani deželnih meja, ne vprašal bi po človeku, da nima narod izvestne pravice do njega delovanja in izvestne dolžnosti do njega preskrbitve. Vpraša se pa, ali je dotičnik vzgojitelj, delavec ali zasebnik. Možjč, katerim je prepustil narod za njih žive dni kmetijo, gredo malokdaj iz dežele — vzeti pa tudi nimajo ničesar s seboj, če bi se stalno preselili, razven svoje obleke, zakaj vse drugo je narodno imenje. Za otroke, vzgojnike in delavce srednje vrste ni nobene odškodnine. Za delavca višjega reda ima narod, h kateremu se preseli, toliko odpravljati na leto, kolikor je v naših narodnih knjigah cenjeno njega delovanje. Za priseljenega zasebnika pa mora dobivati narod, med katerega se je preselil, toliko na leto, kolikor ima pravico uživati v svoji domovini. Vse to je do cela ustanovljeno v mednarodnem pravu, ki velja po vsem Martu. — Spoznal sem, da sta tudi v skrbeh zaradi potovanja po tujih deželah. Nič ložjega negoli to; umejem pa vajine skrbi, zakaj Zemljani si ne veste pomagati brez denarja v tujih deželah! Kadar Martovčan odpotuje, prejme od svojega naroda kolikor toliko svojih medopisov z navadno fotografsko knjižico; to se seveda ravna po njega zaslužkih. Vzpričo mednarodnega prava ima njega me-dopis tisto veljavo po zunanjem svetu kakor v domovini. Tuji narod, ki ga preskrbuje na poti, prejemlje od njega medopisne odseke, ima pa pravico, da jih zamenja za  naše blago.«
»Pravite, da se ravna to po zaslužkih, koliko dobi kdo medopisov. Ali ne ceni narod jednako zaslužkov vsakega posamičnika, ker ima dolžnost skrbeti za vsakogar do smrti?«
»Gotovo nima vsakdo jednakih zaslužkov. Nekaj takega so vama že oče omenili, kar se tiče častnih poslov. Preskrbitev je sploh posneta po srednjem   zaslužku.    Kdor  je   nadarjenejši ali   marljivejši pri
Dr. Simon  Šubic Pogubni malik sveta.                                     673
delu, služi več. Kakor je v starih časih tedanja država skrbela za vojaka, dokler je služil, takisto skrbi sedanji narod za vsakogar, toda ne sam6 za tista kratka leta, ko mu opravlja narodna dela, nego za vse žive dni. Kdor si izbere posel po svojem pozivu, opravlja ga časih za dva in več navadnih delavcev in zato ima tudi večji zaslužek. Odškoduje se po razsodilu posebnih nadzornikov, bodisi s častjo ali z medopisi, katerih vrednost poznata. Zat6 je vsakemu mladeniču gledati na poziv, da se ne silijo vsi k jednemu delovanju, kakor je pri nekdanjih vojakih vsakdo prisiljen opravljal jedino tisti posel. V onih letih, ko so se nekdaj jemali mladeniči v vojake, jemlje se dandanes vsa marljivo vzgojena mladina v službo združenega naroda. Vzgajaje imajo učitelji in nadzorniki dosti prilike, da opazujejo nadarjenost tega ali onega mladeniča, torej ni težko postaviti vsakega na pravi prostor k tisti službi, ki se najbolj prilega njega znanstvu in telesni moči. Dekletom in takisto ne odraslim ženam ni nikoli pripuščeno opravljati težka dela, od katerih bi se pokvaril njih nežni život; torej jih ni nikjer po tvornicah, pač pa sta videla postrežnice v narodni skladanici, kjer ne prenašajo težkega blaga, nego razkazujejo izdelke, ki so postavljeni na ogled. Pri vesoljni narodni službi je torej želja vseh, da si izvoli vsakdo tisti posel, ki se najbolj prilega njega posebnosti, najsi dela z glavo ali z roko. Pouk v naših šolah, razven v prvih letih, nima nikjer namena, ustrojiti vso mladino na jedno kopito. Prva skrb je ohraniti mladini nje značajnost; torej se trudijo učitelji spoznati darovitost tega in onega mladeniča. Mladež se torej vzgaja in poučuje, ne da bi silili v vsako glavo, kar ne gre vanjo ; poučuje se z ozirom na nadarjenost in prihodnjo narodno službo, priležno nje moččm. Tak6 se lahko vsakdo o pravem času navede na tisti pot, na katerem je potem odraslemu možu moči delovati kar najveseleje in najkoristneje. — V naših dneh si ni treba beliti glave s poukom, za katerega mladeniču nedostaje pravega razuma. Kdor hoče razviti moči sleharnega človeka do najkoristnejšega uspeha, pomagaj mu v mladih letih do spoznanja svojih močij in do proste izvolitve svojega posla.«
»Ne veste,« menim jaz, »kako me veseli, kar pripovedujete o namenih vzgoje in pouka na Martu 1 Tako se ni bati tistega zasmehovanja delavnih stanov zaradi ,nečistega' dela, s katerim se dandanes na Zemlji oskrunja tako zvano rodno plemstvo. Kje so še na Zemlji tisti časi, ko ne bode nihče vpraševal po rojstvu, nego le po zaslugah — časi, ko se bode delo obče spoštovalo 1 Do tedaj Zemljani ne bodo oteti   dosedanjih   nadlog,   niti   jim  ne  bode   olajšan   bridki   boj za živ-
43
674
Rdstislav:  Pri  vinu.
ljenske potrebe. Dolgo jih bode še tepla šiba božja! Preveč so pozabili starogrški pregovor: ,Za delo dajo človeku bogovi vsakovrstne dobrote'. Dandanes je svet na Zemlji tak6 izprijen, da je izobraženega človeka dela sram.«
»Pač res, dolgo jih bode še tepla šiba božja,« pristavi Sokrat, »če je tako, kakor govoriš. Vse je torej pozabljeno, kar sem časih razjasnjeval ljudem 1 To že veste, kako sem se jim zameril, učeč, da rojstvo brez svoje vrednosti ne daje nikakeršnih pravic. Lahko si mislite, kal<6 sem razžalil bogatine Midija, Aristokla i. dr., ko sem jih kazal mladeničem, češ: ,Ne bodite tako leni, ne tak6 mehkužni I' — Če hoče imoviti človek, da mu kaj hasne imetje, biti mora brez strastij. Učil sem, naj se vzgaja mladina tako, da bode mož veselo, uspešno in v blaginjo svojega naroda opravljal obče posle: vladarske, vojaške, mornarske, rudarske, poljedelske, obrtne in trgovske. Mladina se vzgajaj tak6, dejal sem, da bode žena ne samo po besedi, nego dejanski ohraniteljica domačega reda in snažnosti; za blaginjo svoje družine to, kar je matica pri čebelah!«
(Konec prihodnjič.)
Pri vinu.
če moj  in mati, Vama bodi hvala, Ki  v tujino meni Vinca sta poslala.
Vince gore naše,                                              Rožne gledam dole,
Okrepčaj mi grlo                                             Solnčne zrem planine
V srci mi oživi,                                                In po njih  vzbujene
Kar bi  v njem  zamrlo !  . . .                            Mladih dnij  spomine . . .
Dosti kapelj, dosti! Kdo bi znal, da vdnje Kmet je  pri  trgatvi Vlival take sanje !
Rastislav.
Vroča  kaplja tvoja Žile je ogrela, Duša zaslepljena Vriska mi  vesela.
Dr. Simon Šubic :  Pogubni malik svetil.                                     735
Pogubni malik sveta.
Spisal dr.  Simon Šubic,   profesor na  vseučilišči  v  Gradei,
(Konec.)
XII.   Poguba trinogov na Martu.
ifi kosilu je Krat očetu Arhontu omenil predmet našega 1 pogovora. Ko pop61dne sedemo pred kipovje na hladnem ' dvorišči, povzame oče Arhont:
»Slišal sem, kak6 sta bridko tožila, da na Zemlji ne učakajo dobe, ko se bode obče spoštovalo delo pridnih rok. Po mojih mislih se to ne zgodi kesneje nego pri nas. Celo prestopiti k vesoljnemu narodnemu delovanju ne bode tako težko, kakor se bojita. Vesoljna vojaščina je namreč, kakor slišim, že uvedena v dejansko življenje na Zemlji. Od nje do občega narodnega delovanja in gospodarstva pa je samo dober korak. Ljudstvo se skoro tak6 privadi vesoljne vojaščine, da ga ne bode posebno težila. Sčasoma spozna potrebo vsem jednakega domovinskega posla; očitali ne bodo več, da je kdo prisiljen k vojaščini, zakaj prepričani bodo, da mora to službo izvrševati brez izjeme tako sin pastirjev kakor kraljev, berač kakor bogatin. Privajeno dolžnost vesoljne vojaške službe naj prestavi vaš narod na polje delovanja, in končana je vsa težava 1 Ce je po jedni strani vsem državljanom dolžnost, da se bore in da žrtvujejo blaginjo in imenje za oblastnike in kraljevstva, koliko svetejša je po drugi strani dolžnost, delati v prid domovine in naroda in tako za svojo blaginjo! Rad se uda vsak .posamični državljan tej dolžnosti za nekaj let svojega življenja, kadar spozna neizrečno dobroto, da ga vesoljno delovanje brez denarne odškodnine otme vseh skrbij za živ-ljenske potrebe in da ga okolo štiridesetega leta že čaka pokoj in popolna preskrbitev. Sčasoma tudi ljudstvo ne bode čutilo nikakeršne sile, in sicer tem prej ne, čim prej bode zbok vesoljnega delovanja uživalo združene dobrote. Mislita si, ko bi bili že vajini roditelji tega vajeni in preskrbeni z vsemi potrebščinami: niti ne izpustila bi iz rok vesoljnega delovanja, videč, da izgubita brez njega vse njegove dobrote, sosebno, ko bi vama pretile znane stiske sedanjega vašega življenja. Mi Martovčani bi se borili zanje kakor za življenje, ako bi nam kdo jemal pravico do njega; toda takšen trinog se več ne porodi na Martu. Iz svoje izkušnje vemo ceniti vesoljno delovanje, vemo, kako zvesto skrbi narod za vsakogar od prvega   do zadnjega dne življenja.
736                                     Dr. Simon Subic:  Pogubni malik sveta.
Daje mu vse na stare dni, da se lahko veseli brezskrbnega pokoja, predno še opeša.«
»Zametavati ni, kar svetujete po stari svoji izkušnji,« povzamem jaz. »Oblastniki, ki so začetkoma posilili ljudstvo z vesoljno vojaščino, gotovo niso mislili, da bi se po nasledkih ukazanih vadbenih del iz-preminjala tedanja osnova vsega družabnega življenja tako mogočno, da bi se vladarski posli zamenili z narodnimi in da bi se po prepadu nezdrave sedanje ljudske osnove na Zemlji tolikanj denašnje sužnosti potopilo v vesoljnem morji narodnega gospodarstva. Kaj prikupna se nam zdi takšna izprememba, sosebno ker bi dolžnost vesoljne službe ne požirala toliko let našega kratkega življenja, kolikor jih požre sle-harna državna služba, ne glede na to, da ne ječi zgolj sedanji delavni stan pod bojem za življenje, temveč da celo boljši službeni dohodki ne zadoščajo družbinskim potrebam. Saj niti nekdanji sivi uradniki ne morejo mirno uživati pokoja svojega! — V sedanjih tvornicah je polno otr6k, žensk in starcev. Da se uvede obče delovanje pod varstvom združenega naroda, ne bilo bi niti otrok niti žensk niti starcev po tvornicah, kakor vidim na Martu. In nihče bi ne bil primoran služiti dlje nego do svojega štiridesetega leta ; pred dvajsetim letom pa bi ne bilo nikomur treba stopiti v službo. Mladostna leta bi ostala vzgoji in pouku v slčharnih predmetih, ki dajo podlago poznejšemu pozivu; stara leta bi ostala brezskrbnemu pokoju. Ali kaj pravim, stara leta! Štiridesetleten mož bi bil, dovršivši dolžnost narodne službe, vedno še pri najboljših letih, vender pa že oproščen sleharne službe in obilo preskrben za vse žive dni! Kar bi storil v poznejših letih, storil bi prostovoljno — izvestno bi storil kaj več zaradi časti nego zaradi posebnega priboljška. Ce je bistroumen, iskal bi narod pri njem svetov, uvrstil bi ga med mojstre, vodnike, nadzornike, učitelje, med narodne poslance, odbornike, med zdravnike, sodnike in načelnike.«
»Kakor mi kažo te besede,« povzame oče Arhont, »opazovala sta že marsikaj, vender pa še ne poznata veliko znamenitih dobrot narodnega gospodarstva in občega delovanja. Nihče pa ne ve" bolj ceniti naše osnove nego ženske. Nikakor se ne smejo rabiti za delo, ki se ne prilega ženskemu spolu, ali katero je pretežko. Ženski spol mora ostati lep, ne samo za dan, nego tudi kot časten venec občinstva. Toda lenobi ženske tudi ne smejo biti prepuščene; tudi lenoba vzame lepoto! Nasprotno pa jim zmerno delovanje povzdigne duševno in telesno nadarjenost. — Prvi zakon narodne osnove je ta, da je vsakomur   čast   delati   in   služiti   drug   drugemu.   Iz   tega   pa
Dr. Simon Šubic:  Pogubni malik  svetil.
737
prihaja neizrečna prijetnost, da se vse opravi pri hiši brez svojih služabnikov. Ne hlapcev ne dekel ni treba pri hiši. Koliko veselje gospodinji ! Krščenice, postrežnice, hlapci, vsi stanujejo po svojih občinskih poslopjih in hodijo ob svojih urah po hišah opravljat svoja dela. Kar je perila, opere se v občinskih perilnicah; kolikor je treba jedij, dobe se ob določenih urah pripravljene v občih gostilnicah. Ce veseli gospodinjo pripraviti jed doma, vesela je snažnega ognjišča. S kurjavo tudi nima posla nI v kuhinji nI po sobah; povsod se uporablja elektrika, ki nam tudi daje luč in kurjavo. Voda priteka sama v vežo po vodovodih, Kdor je zadovoljen z mirnim življenjem in s stanovanjem, v katerem ni nepotrebne šare, lahko izhaja brez posebnih strežnikov, če ima le kaj  svoje   odrasle   družine in če ženske   niso preošabne, da
v
se same vedo iznebiti prahu po sobah. Ce ne, pa pride narodna služabnica osnažit vse, kar je treba. Stori se vse urno in prijazno; nikdar se ni treba pričkati ž njimi zaradi dela. — Večinoma so težave in nadloge starih časov izvirale odtod, ker ni bilo združenega delovanja. Takrat je še človeku samopridnost kalila oči, da ni spoznal, kaj bi mu bilo treba storiti za srečnejše življenje. Trma in sebičnost mu je zapirala oči resnici, da ima človek stokrat več dobička od bližnjika, če delata oba skupaj, ne da bi se pričkala zaradi vsake malenkosti.«
»Vem,« meni Sokrat, »koliko sem se trudil z ukom, da se je treba vzajemno podpirati pri podjetjih. Koliko sem opominjal mladeniče, naj ne bodo leni, sicer prijatelji ne bodo marali zanje! Toda kolikokrat zastonj! Torej se ne morem načuditi vašim uspehom, da imate pridne in prijazne služabnike in, kar je še več vredno, tudi voljne postrežnice!«
»Ves ta lepi uspeh ne prihaja samo odtod, da se vsak služabnik zav6da, kako ga spoznavamo za vrednega uda svoje družbe, ampak izvira tudi iz notranje uredbe rokodelskega stanu. Kdor ne pozna drugih sil pridnega delovanja nego zgolj skrb za življenske potrebe, ta ne ve ceniti vzpodbude, katera se nudi človeku, preskrbenemu z vsemi potrebščinami, v višji časti in zaželeni veljavnejši stopinji. Veljavnost svojo izkazati pred svetom, to je plemenita strast denašnjih izobraženejših služabnikov narodnih. Hrepenenje po veljavnosti provzro-čuje pridnost in izvrstnost. Izmed veljavnih delavcev se volijo nad zorniki in voditelji. To pa prinaša dokaj vrlin, zakaj od stopinje do stopinje se kosajo, torej ni lahko najti lenobe, ampak vsakdo stori še več, nego je treba. — Odpravljeno je po tej uredbi sleharno socijalno   zlo.    Sedaj,   ko   narod   upravlja   vse   stvari,   tičoče se   ljud-
47
738
Dr. Simon  Šubic:  Pogubni malik sveta.
skega imetja in delovanja, ni misliti, da bi delal sam sebi krivico in stiskal svoje sotrudnike. Ne pozabita, da je med narodom največ delavcev in da ima torej rokodelski stan največji vpliv na narodno gospodarstvo, tako da se proti njega volji ne sme storiti nič posebnega, zoper njega pravice celo nič. Mimo tega ni izkušnjavcev, ki bi utegnili zavesti nadzornika, da bi odiral svoje delavce, zakaj narodnim uradnikom ni nobenega dobička, nI če prikrajšajo delavce, ni če si nakopičijo narodnega imetja. — Pomislita, koliko blaginje izvira iz tega razmerja! Prej je delal vsak podjetnik na svojo roko in se ruval z upornimi delavci. Toda ne samo delavci, celo sotrudniki sami so si nasprotovali zaradi dela in denarnega zaslužka, ob katerem so živeli. Drug je hotel prekositi drugega. Pridelovali in izdelovali so tvarine brez prave mere, ker niso do dobra poznali resničnih potreb. Niti po tržni ceni ni bilo moči natanko spoznati potrebnega pridelovanja. Kak6 se je izpremenilo vse to! Pri očitem narodnem pridelovanji, pri jednotnem razdeljevanji in pri vpiskih po narodnih trgovskih knjigah se do malega na tej strani razodeva dejanska potreba, na oni pa stanje naloženega blaga; torej se tudi točno ve, koliko je treba teh ali onih pridelkov in izdelkov. — Naše stare knjige pripovedujejo mnogo o tistih zadregah, ko je še malikovalski denar podjetnike zavajal k preobilemu pridelovanju. Prvo znamenje, da je pridelkov preveč, pokazala je nižja tržna cena; posledica je bila ta, da se je delavcem znižala mezda; vzpričo tega so izostajali rokodelci, prestajalo je pridelovanje in onemogli so podjetniki. Sedaj se ni bati preobilega pridelovanja. Sedaj ni treba vprašati, koliko pride na trg denarja, koliko bode treba dati na upanje, kakor so nekdaj delali poleg kolikosti denarja in kredita. Toda prej ali slej je nastopila poškodba občega imetja: denarni potres!«  —
»Morda nama razodenete pri tej priliki,« primaknem jaz, »kar ste nama že obetali: kak6 se je na vašem svetu izpremenila stara denarna osnova in kakcS se je uvedlo narodno gospodarstvo brez denarja, oprto na vesoljno delovanje.«
»Pred toliko milijoni leti,« odgovori oče Arhont, »kolikor je Mart starejši od Zemlje, smel bi odgovoriti: ,Bog sam je stopil iz neba ter premagal z ognjenim mečem trinoge in njih pogubno denarno osnovo'! Toda dandanes ne poznamo več čudežev, torej naj povčm, kaj nam o tem poroča naša .Svetovna Vest.' -* V kenta-verskih vekih je bilo vse družabno in medljudsko življenje postavljeno na denar in na trgovino z denarnim pomočkom. Pogoltni na denar in na tuje imenje, kakor so bili Kentavri od   nekdaj, trudili so se na
Dr. Simon Subic:  Pogubni malik svetd.                                      739
vso moč, da bi ugrabili tujo imovino. Vprašali niso, kako; zakaj mislili so, da imajo po svojem ,plemenitem' rojstvu pravico do imetja vseh ljudi j, podjarmljenih njih službi. Opirali so se pri teh mislih na starodavne navade plemskega stanu, ki si je od nekdaj prisvajal vse, kar si je pridelalo nižje ljudstvo. Ko si je narod naposled pomagal sam in se jim je začel upirati, spoznali so Kentavri, da jim gre za bogate vire mehkužnega življenja; združili so se torej na vzajemni odboj s krviželjnimi grozovitniki Sfingi.«
»Oprosti,« ustavi ga Sokrat, »da te motim sredi povesti! Ali predobro sem — vsaj iz pesmij in basnij — poznal starogrške Ken-tavre in Sfinge, da ti morem nekaj povedati o njih. Vi tožite, da so bili preoblastni in lakomni tujega imetja; mi smo Kentavrom očitali strast do vina in bohotnost po ženskah. Zaradi teh svojstev so se spoprijeli in stepli z Lapiti na Pejritovi svatbi. Prav ta pohlep po vinu in po ženskem spolu jih je pozneje pridružil bahantskemu razveseljevanju. Na teh veselicah so jih vodili Erotje, plesali so z bahantkami ter so se sčasoma nekoliko ukrotili v veseli svoji druščini. Sfingi, doma v Egiptu, bivali so tudi na Grškem. Okrog Tebe jih nahajamo, kjer je dajala Sfinga mimogredočim ljudem uganko: ,Kaj je to ? Zjutraj hodi po štirih, opoldne po dveh, zvečer po treh' ? Kdor ni vedel odgovora, umorila ga je. Pride pa Edip in ugane zastavico, češ: .Človek je! Otrok leze po vseh štirih, mož hodi po dveh, starček pa se opira na tretjo nogo, na palico.' S svojo skrivnostjo je poginila Sfinga; pogreznila se je s skale v prepad.«
»Jabolko ne pade daleč od jablane,« odgovori oče Arhont in pristavi: »Nekaj sorodnosti bi bilo skoro spoznati. Ali kako bi se na simbolih strasti, mogočnosti, požrešnosti in bohotnosti ne našlo kaj podobnih značilnih znakov! Cesar niso spravili Kentavri in Sfingi iz lepa iz ljudskih rok, vzeli so iz grda. Sfingi so se klatili po pritonih, Kentavri po zasedah blizu trgovskih potij. Sfingi , nekamo tigerske nravi, ovohali so od daleč vse, kar se jim je bližalo, in so svoje opazke poročali Kentavrom. Malone tak6, kakor pripoveduješ ti o vitezih srednjega veka na Zemlji, zalezovali so Kentavri trgovce ter jih napadali. Ako so se le ti branili, prihrula je na kentaversko žvižganje velika tolpa Sfingov. ki so se vsuli na presenečene ljudi ter jih raztrgali in pomorili s tigerskimi svojimi kremplji in zobmi. V tem so si drugi   naložili denar in blago ter oboje odnesli v svoja skrivališča.
v                                                                                                                                                                                                                      v
Cesto Sfingom ni ostalo drugega nego pobrti ljudje. Ce jih je obšla lakota in se ni mudilo, spekli so jih, če pa je bilo treba pobegniti, požrli   so  jih   surove. — Kadar   Sfingi   sami niso   imeli dovolj živeža,
47*
740                                     Dr. Simou Šubic:  Pogubni malik svetd.
zahtevali so ga od Kentavrov za plačilo svoje pomoči. Ali skopi in pogoltni Kentavri so jih ¦ odganjali, češ, naj gredo na trgovce, kmete in druge ljudi, ali pa naj si iščejo živeža kakor psi po hišah. Kaj čuda, ako se je vedno vnemal boj med Kentavri in Sfingi in med ljudmi 1 Konec bi bilo hitreje tej borbi, da se niso Kentavri človeški družbi tudi skrivali za oblastniki. Pri taki plemeniti sorodovini pa je ugajalo sosebno trinogom, da so jim Kentavri donašali zaželeni denar. Z jedno roko si je sorodstvo delilo plen, z drugo so opraščali oblastniki razbojniškim Kentavrom sleharne krivice in vsa razbojniška dela. Čim bolj pa so videli, da jih denar odkupuje kaznij, tem brezvestneje so si prisvajali tuje imenje. Ko so Kentavri okusili dobrote, dohajajoče od trinogov, ki so jim celo podeljevali zemljišča in pokrajine, šiloma vzete poštenjakom, tedaj niso več marali pomagati ljudem pri poljskem delu, kakor so jim pomagali njih predniki. — V takem razmerji ni trpel nihče bolj nego rokodelec. Vse ga je odiralo: Kentavri na prestolih in med ljudmi, zraven pa še Sfingi. Kaj čuda, da se je naposled uprlo ljudstvo toliki sili! Ali onemoglo je, in nastopila je še hujša doba — doba sužnosti. Trinogi so si razdelili narodovo imenje medse in med tiste plemiče, ki so pomagali zatirati ljudstvo, nekoliko pa tudi med kmetske Kentavre in njih pomočnike Sfinge. Čim bolj je bil potrt narod, tem prevzetnejši so bili oblastniki. Ljudstvo je moralo delati, oni pa so se udali mehkužnosti, nezmernosti in razuzdanosti; njih strast je prikipela na vrhunec, zahtevali so celo ,jus p rima e noctis'1 Tak6 so se nasprotja poostrila, da se skoro niso mogla bolj. Siromaštvo je trlo rokodelce, pa tudi druge državljane, karkoli jih je moralo služiti oblastnike. Dasi je bilo kmetsko ljudstvo, stoječe nekaj bolj samo zase, menj razpostavljeno takšnemu prepa-danju obče blaginje, vender so ga zadevali pogubni valovi tega odi-rajočega gospodstva. Leto na leto so ga obkladali oblastniki z neznosnimi davki in s čimdalje hujšo tlako. Ljudje so obupavali, sam6 preprosti verniki so se še tolažili z mislijo: Bog sam ve, zakaj trpimo; zgodi se Njega večna volja'! Drugače so sodili 6ni ljudje, katere je zadela prosveta samo postrani. Bliščalo se jim je v možganih, kakor se blišči pred očmi njemu, kdor gleda v solnce. Čim bolj so spoznavali odkrite prirodne sile, tem bolj jim je slabela vera v Boga, tem praz-nejše jim je prihajalo srce in tem bolj je ginilo zaupanje v skrivnostne moči duševnega življenja. Duh je onemogel, možgani so opešali od skrbi za telesne potrebe, za živež; bolehali so na živcih, prihajali nervozni; rado se jim je bledlo v glavi. Ostavili so Boga, Bog je ostavil njih — konec je bil popoln obup — samomor! . . . Kjer je sila naj-
Dr. Simon  Subic:  Pogubni malik svetd.
741
hujša, ondu je božja pomoč najbližja! — Kentavri in Sfingi so vsako leto praznovali več dnij na čast neznanske svoje oblasti. Posebne slavnosti so se vršile ob jednakonočji, v srednji noči — ob najdaljšem dnevi, o Kresi — in ob najdaljši noči, o Božiči. Sedaj se je bližala celo slavnfost njih milijonletne oblasti. Lahko si mislita, kako so se trudili, da povzdignejo to slovesnost na vrhunec! Narodu pa je ob pripravah pokalo srce zaradi sramotne sužnosti! Trinogom je bilo jasno, da jim zoper obrtno in kmetsko ljudstvo in brez njega pomoči ni moči napraviti nobene glasovite slovesnosti, najsi imajo na milijone sužnih vojakov, brez števila topov, pušek in drugega morilnega orožja. Poskušali so torej zvijačno doseči svoj namen. Dobro vedoč, da brez ljudskih umetnikov ne opravijo ničesar, prikupovali so se jim na vso moč; obetali bi jim bili cel6 visoke rede, n. pr. zlatega Sfinga na svileni niti, sicer odločenega sam6 plemenitnikom, toda znali so že naprej, da jim umetniki ne pojdejo na te obete. Preslepili bi bili radi rokodelsko ljudstvo, da so vedeli, kako. Razdeljujejo živež med delavce, pripravljajo veselice, plačujejo vstopnino v gledališča, trosijo denar mednje, preplačuje to, kar gre na milijonletno obletnico. Toda zavesti ne morejo nI delavcev nI preprostega ljudstva: prehudo je ranjen narodni ponos. Dogovorjene pa so bile tudi že iz davna na tihem zadruge rokodelcev, obrtnikov in trgovcev, da si ostanejo zvesti in da potrpežljivo pričakajo skupne rešitve. — Trinogi so namerjali povzdigniti slovesnost do nezaslišane slave s pomočjo vseh človeških znanstev in umetnostij. Ali to se ni dalo doseči drugače nego z ogromnim denarjem. Saj so ga tudi imeli! Razglase" torej ljudstvu: .Napravite toliko zrakoplovnih in pomorskih ladij, da bodo nosile vse oblastnike s Kentavri in Sfingi vred.' — Ta orjaška osnova bi se pač ne bila izvedla, da niso oblastniki dopustili mednarodne skupščine vseh rokodelcev. Vesoljni zbor delavskega stami je torej prevzel izdelovanje re-čenih zrakoplovov in ladij, in da bi skupščina ohranila oblastnikom dobre misli in ne vzbudila njih sumnje, ki je sedaj zaspala vzpričo pričakovane slave, zahvalili so se za tolik zaslužek in za toliko časti, katere bode deležen ves narod. — Na obeh straneh vzkipe prebujene strasti. Porodi se zvijača pri oblastnikih, zvijača med ljudstvi. Rokodelska osnova je bila ta: Ladje pomorske in pozračne naj se narede tak6, da se bodo dale razložiti. Krmarji ne bodo drugi nego vajeni narodni krmarji, saj oblastniki v tej reči nimajo nI prave vaje nI potrebnega znanja.   Naprosili bi se oblastniki, naj jih zaradi večje slave
v
spremljajo krmarji v ptičji obleki. Ce bi ne privolili, spremljali bi delavci ladje po ozračji in po  morji   kakor   ptiči.   Tega bi ne mogel
742                                      Dr. Simon Subic:  Pogubni malik svetit.
ubraniti nihče. Oblastniki so se namerjali radovati šele na ladjah, in zat6 je bilo ukazano, naj jih spremljajo posebne ladje, polne najboljšega vina in slaščic. Da bi se še bolj vnemalo veselje med vesoljnim svetom vseh Kentavrov in Sfingov, plavale naj bi tudi zrakoplovne ladje nad morjem — ladja nad ladjo. Tedaj bi bil čas za rešitev ! Ce bi ne bilo na ladjah dovolj naših osvetnikov v ptičji obleki, pritisnejo naj se narodni ptiči ladjam po zraku in po morji ob tisti gotovi uri, ko bodeta stali nebeški lunici na dogovorjenem mestu, ako bi se ne bilo moči dogovoriti po telegrafu. V tistem trenutku naj bi izruvali narodni ptiči zagvozde iz ladij — zdajci bi se razsule sredi morja in nad morjem — vse bi se pogreznilo in utonilo v brezkončni globini! — Dasi težkega srca, vender si narod ni vedel pomagati drugače. Sila kola lomi. Ali človek obrača, Bog obrne! — Slavnost se je vršila popolnoma po volji oblastnikov. Od veselja in navdušenosti so prikipele strasti trinogov, Kentavrov in Sfingov do vrhunca. Po pojedini ob pijančevanji jih obide nesramežljiva razuzdanost, in spoprijeli bi se bili zaradi njih neukrotne bohotnosti že tedaj, da osvetniki niso na tihem pogoltnili grenkega žolča, nestrpno pričakuje ugodnega trenutka. Tak<5 razkačeni narodni služabniki se dvignejo s trinogi v zrak in na morje, vsi ob jednem trenutku, tukaj okolo nas in povsod drugje na Martovem svetu. Služabnikom poka srce od bolečine. — Osveta, rešitev se bliža.! Lunici že stojita blizu dogovorjenega mesta — telegraf naznani, koliko časa je še treba čakati. Zdajci pa se stisnejo prej razkosani oblaki. Viharji, tifoni in deževni kikloni razburijo morje in zrak. Prevelika teža za takšno nevihto je na zrakoplovnih ladjah — prevesnejo se, breme popada v morje! S pomorskimi viharji vred pa treščijo iz takšnih višav silna bremena Kentavrov in Sfingov na morske ladje, prevrnejo jih in potegnejo s seboj v morsko brezdno, kar se jih ni že prej pogubilo v grmečih   valovih!
Konec je bilo vsemu trinoštvu na Martu !«  —
Arhont umolkne. Ko se drugi poslušalci kar ne moremo od-dehniti od te strahovite usode človeštva in ko ne najdemo pravih besed, prežene Sokrat zadušno tihoto z nagovorom proti očetu Ar-hontu, rekoč: »Kar pripovedujete v basniški obliki, to ni drugega nego človeško hrepenenje, kako bi se rešilo sužnosti svojih strastij in spon državnih in mednarodnih osnov, podedovanih iz minulih vekov. Ujema se, najsi v drugi podobi, s Homerjevimi povestimi v Odiseji o počasni včlovečitvi prvotnih divjakov. Homer ti ne ceni nobenega napredka toliko kakor tega, da človekoljubje zmaguje prvotno surovost in zverinstvo človeške nravi. Povsod nič drugega nego boj prave
Dr. Simon  Subic:  Pogubni malik svetit.
743
človečnosti z ostanki zverinskih strastij ter podedovanih šeg in navad, zavirajočih napredovanje. V podobi divjih Lestrigonov in Kiklopov nam kaže Homer, kaj je bil nekdaj človek. Clovekožrcem nasproti postavlja gostoljubne Feake. Hrepenenje, da se obvaruje človečnost nazadovanja proti zverinstvu, snuje kar najiskreneje tesne zveze in odnošaje * človeka in bogov. Prvaki izmed ljudstva, povzdignjeni v Olimp med bogove, pomagajo Homerju oživljati blažeča čustva do človečnosti in človekoljubja. Palada Atena, boginja razsodne opreznosti, spremlja in vodi vse njegove junake. Povzdigljivo preprosti govore pri Homerji bogovi z ljudmi, dasi se je porodila njega poezija popolnoma zrela iz glave   Zenove!«   —
»Lepih mislij lovorov venec nam razkazuješ s svojim Homerjem,« pravi oče Arhont, »toda i naša sveta knjiga nam razodeva kreposti starodavnih naših očakov; tudi naša .Svetovna Vest' spleta zlate vence in jih daruje zmagoviti človečnosti! — Tedaj, ko so elementarne sile pogubile trinoge na Martu, dobili so naši očetje velike kupe zlata in denarja po shrambah in brez števila dolžnih pisem po omarah. Toda gnusilo se jim je pogubnega malika; kar dotekniti se ga niso upali. Modri možje so nasvetovali, naj se skliče zbor vsega ljudstva. Ustanovili so vesoljen zbor in odbor ter dejali sl6harno imetje in vse pravice v roke in varstvo narodnega zbora. Ta rešitev se je ponudila sama po sebi. Da so razdelili pregrešno ostalino med zaslužnejše posameznike, nakopičilo bi se bilo zopet v teh rokah preveč imetja, preveč zemljišč, zakaj dobrih devetdeset stotin Martovega sveta so imeli prej oblastniki in bogatini. Da se nihče osebno ne udeleži te nečiste ostaline, preklicali so kupovalno moč zavednega denarja ter razglasili vso to zapuščino za obče imen je vseh narodov na Martu. Spoznali so vsi kar hitro, da se je bolje odreči malenkosti svoje lasti in se udeležiti obče vsote; zat6 so se tudi tisti državljani, ki so imeli še kaj svojega, odrekli svojini proti temu, da bi se kakor drugi udeleževali občih dohodkov. Vesoljni zbor se je zavezal skrbeti za vse državljane od zibeli do groba s tem pogojem, da prevzame vsakdo brez izjeme dolžnost delovanja v prid vsega naroda, in sicer za toliko let, kolikor jih je prej jemala dolžnost obče vojaščine in rezerve. Od tistih dob gospodari narodni zbor in odbor vsemu imenju združenega naroda. To gospodarstvo se opira na vesoljno delovanje brez denarja. Vsakemu Martovčanu gred6 do cela jednake pravice; vsakdo je dobro preskrben z vsem. Zato pa mora svoje moči in vednosti nekaj let podariti vesoljnemu delovanju. Precej   prvi   narodni   odbor je razdelil   ves svet na Martu na jednaka
744                                     I-*r' Simon Šubic:  Pogubni malik svetd.
zemljišča, in sicer na tolika, da lahko živi ob njih največja kmetska družina in da še kaj ostane za trg. Toda na trgovino ni mislil nihče. Kar bi po prejšnji šegi prihajalo na trg, to prihaja odslej v roke vesoljnega naroda ali v roke bližnjih občin. Ta .nerazdelna' posestva so podarili za čas življenja tistim možem, ki so največ trpeli v boji s Kentavri in Sfingi ali najbolj pospešili rešitev ali pa žrtvovali največ svojega imetja narodu na korist. Le-ti pa so si pri podaritvi izgovorili, da ostani vse imenje in ves svet v oblasti naroda, najsi bodi, dokler dotičnik živi, kakor njega prava svojina. — Posestniki morajo obdelovati zemljišča s svojo družino in s pomočjo naroda ali občine, če ni dovolj rok. Kolikor je treba za dom, to ostane pri hiši ; kar se pridela več, nabira se po občinskih skladanicah nekoliko za živež in potrebe rokodelcev, obrtnikov in uradnikov, nekoliko za zalogo ob slabih letinah. Spoznali so praočetje, da je kmetovalstvo podlaga narodni blaginji. Kar se pridela na polji, kar se ujame po \es6h in gozdih, po vodah in po ozračji — le to daje živež ljudstvu, ne pa obrt, ki pridelke samo izdelava, če jih kdo kaj ima in ako česa potrebuje. «
»Moje besede se torej do cela izpolnjujejo,« pravi Sokrat. »Vsi tako cenite kmetski stan, kakor sem jaz svoje dni sodil o poljedelstvu na Zemlji. Kmetski stan, dejal sem, to je oče drugih stanov, in poljedelstvo daje živež vsem. Brez kmeta nobenega življenja po mestih, nobenega obrta, nobenih umetnostij!«
»Zato pa je združeni narod obrnil vso skrb obdelovanju polja,« odgovori oče Arhont. »Da se povsod vse skrbno obdeluje, na to pazijo starejši občinski očetje, razsoja pa o tem občinski ali okrajni sodnik. Nasvetovano je vsakemu poljedelcu, naj zemljišče vrne narodu, če bi videl, da mu ne ugaja, in če se tudi njega sinovi, dokler sam živi, ne upajo gospodariti bolje. Po smrti kmetskega gospodarja podeli narod posestvo tistemu pridnemu rokodelcu, katerega priporoči občina in sodnik, bodisi da je sin umršega posestnika ali drugih kdo. Ne mislita pa, da bi otroci po očetovi smrti prišli v zadrego. Vsakega otroka narod precej pri porodu preskrbi z vsem, najsi živi, kjerkoli je. Narod skrbi za izrejo otrok, za vzgojo mladine in za delovanje odrasle družine ter za mirne brezskrbne dni starih ljudij. Vzpričo take mednarodne osnove so se posušile korenine prejšnjega strupenega drevesa, kapitala, ki je delalo senco nad siromakom, da ga ni moglo obsijati solnce blaginje. Konec je bilo vsem prejšnjim nadlogam, odkar je izgubil denar prejšnjo kupovalno moč in odkar je vsakdo preskrbeti z vsemi potrebščinami.   Na tej   strani   so   rokodelci   obvarovani bede,
Dr. Simon Šubic:  Pogubni  malik svetri.
745
na oni strani pa skopuhi ne morejo kopičiti denarja in t menja. — Ko se je posušilo to strupeno drev6, čegar denarni sad je provzročal tolikanj zlobe, prestala so tudi vsa pregrešna dela zoper osebno imenje. Le malo tistih pregreh je ostalo, ki ne izvirajo iz pohlepnosti po dobičku in denarji, ampak iz podedovanih zverinskih strastfj, iz jeze, sovraštva in krive vere. Sedaj, ko ni niti osebnega imenja niti trgovine niti denarja, tudi ni pravd o posestvu, ne pričkanj zaradi dolgov, ne obdolžitev, da je bil kdo prikrajšan v denarjih. Torej tudi ni treba toliko prejšnjih sodišč; lahko izhajamo le z nekaterimi sodniki. — Dasi se človeška nrav ne more iznebiti vseh živalskih strastij, venderle odslej ni bilo nobene vojske med Martovčani. Združeni narodje se nimajo s kom vojskovati; tudi ne vedo, za kaj. Noben narod se ne upira razvoju drugih jezikov in tuje narodnosti; nihče ne hrepeni po tujih deželah, ker mu ni do tega kakor pri vas na Zemlji, da bi moral iti iskat tržišč po vsem svetu, če bi rad vdenaril trgovsko svoje blagd. Torej ni na Martu nobenih troškov ni za brambo nI za vojsko — nI vojakov ni davkov 1 — Ker oskrbuje narod vse potrebe sam, ne dela se nič dolga. Zadolžena ni niti država niti občina, takisto posamez nikom ni treba delati dolgov, ker je vsakdo preskrben z vsem. Narod si ne prihrani samo tistih silovitih troškov, katere je prej požiral vojaški stan; ostane mu tudi vse, kar ga je stalo pobiranje davkov i. dr. Pri narodni osnovi se tudi ne potare toliko tistega neplodnega dela, katero so izvrševale cele tolpe trgovinskih služabnikov, in tudi tistega ne, ki se je potratilo z vojaškim vežbanjem. Koliko več najkrepkejših rok dela torej narodu v prid! — Vesoljno narodno delovanje se izvršuje v najkrepkejših letih in ne gre nikoli čez mero. Kdor pa ne more delati, preskrben je z vsem. Prestala je skrb za svoj živež in za ohranitev družine, polegel se je popolnoma boj za ž i vi jen j e, in ž njim so odpravljeni vsi tisti pogubni vplivi, ki so prej trli može in žene na duhu in na telesi. — Vesela posledica naše osnove se kaže tudi v tem, da je minila živčna bolezen ali nervoznost; minilo je opešanje možgan, prešlo je zblaznjenje, in malone pozabili smo, koliko ljudij je v nekdanjih tožnih časih ugonobilo same sebe. In ob vsi tej sreči, izvirajoči iz nove osnove, koliko menj posla ima narodni zbor proti prejšnjim vladam! Največja skrb je posvečena vzgoji, pouku, podpiranju bolehnih državljanov, umetnostim in poljedelstvu, razdeljevanju živil in dela med tvorilne roke. Lahko se utegne naš zbor baviti z olepšavanjem občinske okolice in z napravami, ki rabijo zdravju in prijetnosti, zabavi in krepilu. — Kako blagodejno pa deluje nova osnova na oplemenitev človeškega rodu! Vrle zunanjosti so vsi možjč,
746                                                       Trošan:  Ljubezen.
vse žene\ Narodna osnova je do cela izpremenila odnošaje med obema spoloma. Nikogar ni sram srčne naklonjenosti do ženske, takisto dekletom ni treba skrivati čustev do izvoljenca. Saj jim sedaj več ne očita vest, da bi nakladale možu pretežko dolžnost: skrb za ženo in otroke. Sedaj, ko narod sam skrbi za vsakogar, ne išče nI mladenič nI dekle gmotnega dobička, ampak zgolj srčnega veselja. Pordk ne sklepa imovina, nego značajnost, krepost in druge vrline, ki prihajajo največ otrokom v prid. Dandanes pri nas ni misliti por6k iz drugega vzroka nego iz ljubezni. Tako srečnih odnošajev med ženami in možmi izvestno ni poznal noben čas zgodovine človeške. Ali ni to rajski vek, ki ne pozna zakona brez ljubezni ? Kaj pa bi dejal vaš Darwin k prosti volitvi obojega spola?«
»Veselil bi se,   da se odpravljajo  slabejše postave, da se krepi in plemeniti deblo vesoljnega človeštva!« —
Ljubezen.
Jx.a zemlji  noč temna leži;
Tam v cerkvi mlad menih kle »Oj,  večni  Bog,  Gospod svetd, Ti  gledaš mi  na dno  srtti, Na dno sred, kjer noč in dan Te novic križa greh strašrfn : Le ona polni  mi glavo, Povsod  le gledam njo, le njo ; Kot večne luči sveti žar Gori očij prelepih par, Kot zarje mi večerne kras Žari nebeški njen  obraz . . . Kako  kipi mi  vroča kri, Kako srce" za njo medli, Kadar jo  vidijo  oči . . . O Bog dobrotni, Ti  me  čuj, Napadov grešnih me varuj !«
Na zemlji noč temna leži; Tam v  cerkvi deklica kleči: »Ti  ve"š, Madonna,  kaj  trpim, Ti sama ve"š,  kako grešim . . Ne tečejo mi  več solze", Nobeden vzdih več ne pove", Da gine tožno mi sred . . .
Le k njemu sili moj  korak, Le njega vidi pdgled vsak: Njegovo lice je bledo, Žalobno  kot mrtvaški  pot; Temnd njegovo je oko, Iz njega gleda bridka smrt; In kadar stopi  pred oltar, Obkroža ga svetniški žar . . . Kak 6 ga ljubim presrčno, Kako H zanj  živim samo . . . O  ti,  Madonna,  ti me  čuj, Ljubezni grešne me  vanij !« . , .
Nad zemljo bledi ščip žari;
Tam v krsti mlad mrlič leži,
Menihov zbor ob njem stoji:
»Usmili, Bog, se duše te",
Ki  vzel si danes jo z zemlje' . . .«   —   „
Ko drugo jutro zvon zvoni,
Dekle na postelji leži,
Obraz je bled,  mrtve" oči . . .
Telo ji s cvetjem potreso,
Glavo" ji z vencem ovijo . . .
Trošan.