TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 311 UDK 32:321.72-048.88 Tomaž PUŠNIK* POLITOLOŠKA REFLEKSIJA MOČI V DELIBERATIVNI DEMOKRACIJI IN NJENI AGONISTIČNI KRITIKI** Povzetek. Članek obravnava razumevanje moči, ki predstavlja enega ključnih politoloških konceptov v teorijah deliberativne demokracije in njene temeljne kritike, agonistične demokracije. Prek foucaultovskega branja moči pokaže, da tako v deliberativni demokra­ ciji kot tudi pri agonistiki prevladuje negativno razu­ mevanje moči kot prisile in konfliktov. To pomeni, da teoretske predpostavke deliberativne demokracije z dojemanjem moči kot opresivne sile ne zmorejo pojas­ niti političnega. Izključno negativno dojemanje moči pri agonistiki pa onemogoča prepoznanje, da ideje in prakse deliberacije že oblikujejo politično. Ključni pojmi: politična teorija, deliberativna demokra­ cija, moč, agonistika, Foucault Uvod Ob šestdesetletnici politologije na Slovenskem se je smotrno ozreti na eno od temeljnih dilem znotraj politične teorije, ki se pojmuje kot kriza predstavniške demokracije. V okviru politične misli in tudi širšem politič- nem diskurzu se vzpostavlja občutek, da je predstavniška demokracija v hudi stiski. Vodovnik (2011: 43) opozarja, da smo »danes priča trojni krizi predstavniške demokracije, ki je kriza participacije, kriza reprezentacije in kriza legitimnosti«. Krizo predstavniške demokracije se opredeljuje pred- vsem prek upada volilne udeležbe (Dalton, 2004; Kimberlee, 2002), članstva v političnih strankah (Hay, 2015; Van Biezen et al., 2012) in zmanjšanja inte- resa ter zaupanja v politične predstavnike in institucionalno politiko (Della Porta, 2013). O krizi demokracije obstaja skorajda konsenz, tako niso zgolj »politologi ali politični teoretiki, ali konservativci, ali liberalci, ali marksi- sti, ki mislijo da obstaja kriza predstavništva /…/, obstaja namreč strinjanje o krizi čez ideološki in metodološki spekter« (Tormey, 2015: 15). Pri tem je pomembno izpostaviti, da je vseobsegajoč termin krize predstavniške * Dr. Tomaž Pušnik, asistent in raziskovalec, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni članek. DOI: 10.51936/tip.59.posebnaštevilka1.311-329 Tomaž PUŠNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 312 demokracije pogosto konceptualno izpraznjen in nejasen, saj ga lahko napolnimo s katerokoli politično problematiko. Obstaja namreč velika dis- krepanca, kako avtorji mislijo in opredeljujejo krizo demokracije, pri čemer ima to, »kako nekdo bere krizo ali, bolje, pripoveduje o krizi, pomembne konsekvence v smislu premisleka, kaj storiti glede tega« (Tormey, 2015: 15). Opredeljevanje krize demokracije tako postane priročna izhodiščna točka oziroma argument, na katerem avtorji izgrajujejo potrebo po drugačnem delovanju, ki ga zagovarjajo. Eden najbolj izpostavljenih odgovorov na krizo predstavniške demo- kracije v politični teoriji so premisleki na polju deliberativne demokracije. Številni temeljni znanstveni prispevki na področju deliberativne demo- kracije (glej Bohman, 1998; Chambers, 2003; Dryzek in Niemeyer, 2010; Mansbridge et al., 2010) tako v začetkih svojih del izpostavljajo različne družbenopolitične fenomene in probleme, ki označujejo krizo predstavni- ške demokracije in na katere odgovarja deliberativna demokracija, s čimer argumentirajo potrebo po deliberaciji. Med drugim predstavijo, da delibe- rativna demokracija odgovarja na probleme pomanjkanja interesa in odtu- jenosti od političnih procesov (Chappell, 2012; Fishkin, 1991), dominiranja političnih elit (Lomax Cook et al., 2007), prevladovanja zasebnih interesov in kapitala (Bohman, 1996; Held, 2009), demokratičnega deficita in pomanj- kanja legitimnosti političnih odločitev (Dryzek in Niemeyer, 2010), erozije družbenih norm ter dezintegracije (Rosenberg, 2007) in vseobsežno, zaje- majoč vse naštete vidike, tudi neposredno (krize) liberalne in predstavni- ške demokracije (Bohman, 1998; Elstub in McLaverty, 2014a). Deliberativna demokracija naj bi tako na teoretski kot tudi praktični ravni predstavljala alternativo in rešitev za omenjene razsežnosti problemov in krize pred- stavniške demokracije na sploh. Kot pravi Bohman (1996: 1) s politično metaforiko, je skupna značilnost deliberativne demokracije, da »iz vseh teh diagnoz prihaja enako zdravilo: javna deliberacija«. Z odgovarjanjem na per- cipirane probleme demokracije se deliberativna demokracija izgrajuje kot ena od ključnih alternativ v sodobni politični teoriji oziroma kot »‘demokra- tizacija’ demokracije« (Bäckstrand et al., 2010: 5), ker naj bi prek vključeva- nja državljanov v argumentirano javno razpravo in procese oblikovanja ter sprejemanja političnih odločitev razrešila obstoječe zagate predstavniške demokracije. Deliberativni model demokracije, ki se je postopno začel uve- ljavljati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, naj bi bil na ravni politične teorije tako »glavni politični fenomen zadnjih desetletij« (Pellizzoni, 2015: 215). Ali drugače, deliberativna demokracija naj bi predstavljala »duh časa ne samo demokratične teorije, temveč celotne politične teorije« (Elstub in McLaverty, 2014b: 1). Ena najbolj priznanih teoretičark Jane Mansbridge (2007: 251) pa gre celo korak dlje, saj zagovarja, da je »deliberativna demo- kracija edina legitimna oblika demokracije«. Vzpostavlja se torej pogled, da Tomaž PUŠNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 313 je deliberativna demokracija odgovor na krizo predstavniške demokracije, da je glavna alternativa v politični teoriji ter s tem prelom, ki bo revitaliziral demokracijo. Na polju politične teorije tako poteka živahna debata o idejah in posku- sih vpeljave deliberacije v prakso, pri čemer v okviru teh razprav in analiz enega pomembnejših vidikov predstavlja pojmovanje ključnega politolo- škega koncepta moči v premislekih o deliberativni demokraciji (Blakeley, 2014; Dryzek, 2000; Mansbridge et al., 2010; Mouffe, 1999, 2015). Ena od ključnih debat na polju razumevanja moči se (je) odvija(la) med delibera- tivno demokracijo in njeno agonistično kritiko, obe pa sta se v svojih premi- slekih navezali na Foucaultovo dojemanje moči. Slednje je v politološkem imaginariju pomembno, ker omogoča analiziranje razmerij moči, čemur bomo v članku podvrgli tudi branje teoretskih predpostavk deliberativne in agonistične demokracije. V teoretski razpravi bomo tako sprva obravna- vali prevladujoče razumevanje moči v predpostavkah deliberativne demo- kracije. V nadaljevanju se bomo osredotočili na osrednjo agonistično kri- tiko deliberativne demokracije, ki temelji ravno na dojemanju moči. Obe razpravi pa bomo kritično brali prek foucaultovskega razumevanja moči, ki nam bo omogočil, da naslovimo (ne)razumevanje političnega v okvirih deli- berativne demokracije ter nezmožnost agonistike, da bi prepoznala dejan- ske učinke deliberacije, ki že determinirajo in (so)konstituirajo sodobno delovanje politike. Razumevanja moči v (osrednjih) teoretizacijah deliberativne demokracije Dojemanje in pozicija moči v deliberativni demokraciji postaneta raz- vidna iz temeljnih predpostavk deliberacije. Ključno referenčno točko zamišljanj, kako naj bi bila za deliberativne demokrate videti demokracija, predstavlja deliberativni ideal. Ta na eni strani opredeljuje procese delibe- racije in na drugi strani postavlja mejo razlikovanja deliberacije od drugih mehanizmov oblikovanja in sprejemanja političnih odločitev (glej Lomax Cook et al., 2007; Mansbridge et al., 2010). Deliberativni ideal je koncipi- ran na Habermasovem (1990: 88–89) pojmovanju tako imenovane idealne govorne situacije, v okviru katere je komunikacija usmerjena v doseganje konsenza oziroma sporazuma. Pri tem morajo biti izpolnjeni pogoji, da ima vsak posameznik možnost in pravico sodelovati v pogovoru ter postavljati izrečene trditve pod vprašaj oziroma da ima možnost spraševanja in kritike. Poleg tega je pogoj tudi, da nihče od udeležencev ne uporabi moči prisile, kar pomeni, da mora razprava potekati brez dominacije in manipulacije ter da posledično med udeleženci ne sme biti razlik v moči. V takšni komu- nikaciji pa mora pretehtati »moč boljšega argumenta« (ibid.). Kot ugotavlja Tomaž PUŠNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 314 Curtin (2006: 134), je »‘idealna govorna situacija’ v središču teorij delibera- tivne demokracije«, na kateri temelji deliberativni ideal. Za razumevanje dojemanja moči v deliberativni demokraciji je potrebna širša refleksija normativne usmeritve deliberativnega ideala in širše, delibe- rativne demokracije, ki se osredotoča na vprašanje, »kako bi moralo biti« (Perloff, 2014: 10), pri čemer temelji na specifičnem razumevanju razuma ter možnosti doseganja konsenza, iz katerega je izpeljano dojemanje moči kot izključno negativne in opresivne sile, ki jo lahko iz (po)govora oziroma deliberacije odstranimo. Kot ugotavlja Haahr (2004: 212), je »v klasični libe- ralni politični teoriji javno razumevanje omogočilo zamenjavo vladavine ‘volje’, arbitrarne vladavine absolutnih monarhov, z vladavino ‘razuma’. To dojemanje predpostavlja obstoj univerzalne racionalnosti, ki jo lahko identificiramo, in njenega nasprotovanja moči«. 1 Tovrstno razumevanje in pogled prepoznava »v celotni literaturi o deliberativni demokraciji«, ki pred- postavlja »obstoj ali možnost dokončne racionalnosti z nekaterimi univer- zalnimi ali kvaziuniverzalnimi temelji« (ibid.). V tej smeri Mouffe (2015: 24) poudari, da je eno od glavnih načel liberalizma, ki ga perpetuirajo delibe- rativni teoretiki, »racionalistično verjetje v dostopnost splošnega konsenza, utemeljenega na razumu«. S tem se vzpostavlja pogled, »da obstajajo številne perspektive in vrednote, vendar zaradi empiričnih omejitev nikoli ne bomo mogli sprejeti vseh; toda če bi vse perspektive in vrednote sestavili, bi lahko oblikovale harmonično in nekonfliktno celoto« (ibid.). Temeljne normativne predpostavke in ontološka pozicija deliberativne demokracije izhajajo iz Habermasove rekonstrukcije jezika, imenovanega univerzalni pragmatizem. Ta zasleduje nalogo »identificirati in rekonstrui- rati univerzalne pogoje možnosti dogovora« (Ashenden in Owen, 1999: 3). Kot ugotavlja Warnke (1995: 120), želi Habermas pokazati, »kako ima jezik zmožnost urejati dejanja na konsenzualen ali kooperativen, ne pa na prisilni in manipulativni način«. Pri tem je pozicija ter bistvo univerzalnega pragma- tizma, »da komunikacija sama vsebuje možnost racionalnega dogovora /…/, zato ker je razumevanje cilj, ki je inherenten samemu govoru« (Kohn, 2000: 409). Z besedami Habermasa (1998: 21): Naloga univerzalnega pragmatizma je identificirati in rekonstruirati univerzalne pogoje možnosti doseganja medsebojnega razumevanja. V drugih kontekstih bi lahko govorili o ‘splošnih predpogojih komunikacije’, vendar jaz raje govorim o splošnih predpogojih komunikacijskega deja­ nja, ker dojemam dejanje, ki se zavzema za razumevanje kot temeljno. 1 Deliberativno demokracijo se uvršča v liberalno politično teorijo (glej Haahr, 2004), pri čemer Gutmann in Thompson (2009) ugotavljata, da deliberativna demokracija nadgrajuje in dopolnjuje pre­ misleke liberalizma. Tomaž PUŠNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 315 Habermas (1984) rekonstruira jezik prek normativne veljavnosti ozi- roma normativnih veljavnostnih zahtev: zahteve po resnici, zahteve po nor- mativni pravičnosti in zahteve po resnicoljubnosti. Te zahteve pojasnjujejo koncept komunikacijske racionalnosti, saj, kot prepoznava Kohn (2000: 408), je »Habermas poskušal utemeljiti racionalnost v sami strukturi dis- kurza«. Po Habermasu je mogoče v sami komunikaciji prepoznati možnost dogovora oziroma konsenza. Habermasovo izpeljavo, da je dogovor »inhe- renten samemu govoru« (ibid.: 410), implicitno ali eksplicitno prevzamejo zagovorniki deliberativne demokracije s preferiranjem deliberacije pred drugimi oblikami sprejemanja odločitev. Prek tega pa tudi utemeljujejo, da je deliberativna demokracija najboljša in najprimernejša oblika demokracije (glej Bohman, 1998; Dryzek, 2005; Mansbridge, 2007). Ontološko absolutno pozicijo racionalnosti, ki je inherentna ozi- roma biva v medosebni komunikaciji, opredeljuje tudi predpostavka, da obstaja ter deluje onkraj razmerij moči. Ali kot pravi Dryzek (2000: 172), »s Habermasovo terminologijo je v komunikacijski racionalnosti edina moč, ki je udejanjena, brezprisilna moč boljšega argumenta« (glej tudi Habermas, 1990: 88–89). Ravno ontološko pozicioniranje racionalnosti in razuma kot univerzalnih in enotnih je vzpostavilo kritike pri teoretikih in zagovornikih deliberativne demokracije. Ti so poskušali deliberativno demokracijo misliti onkraj hipotetičnega ideala ter jo operacionalizirati za delovanje v sodob- nih družbah. Tako reformulacije Habermasove komunikacijske racionalno- sti v teorijah deliberativne demokracije izpostavljajo skeptičnost do obstoja možnosti poenotenja razuma in obstoja enotnega skupnega dobrega ter zagovarjajo pluralnost razuma in možnost drugih oblik komunikacije (glej Bohman, 1996; Mansbridge et al., 2010; Young, 1996). Vendar tudi v dopu- ščanju drugih oblik komunikacije še vedno obstaja nadrejenost razuma ozi- roma racionalne komunikacije. Z besedami Dryzka (2000: 172), »če odpremo deliberacijo oblikam komunikacije, ki se razlikujejo od argumenta, potem mora še vedno biti edina moč ‘brezprisilna sila’ boljše komunikacije«. S tem perpetuirajo dojemanje racionalnosti v sami strukturi jezika ter ohranjajo univerzalno možnost dogovora, ki naj bi bila inherentna komunikaciji, ker naj jezik ne bi bil družbeno konstruiran na podlagi razmerij moči. Haahr (2004: 212) tako prepoznava »moderne reformulacije razumevanja« racio- nalnosti in moči »v celotni literaturi deliberativne demokracije, ki nadaljuje reproduciranje nasprotovanja med močjo in racionalnostjo ter predpostav- lja obstoj ali možnost dokončne racionalnosti z nekaterimi univerzalnimi ali kvaziuniverzalnimi temelji«. Vendar pa ključni sodobni teoretiki deliberativne demokracije poudar- jajo (Mansbridge et al., 2010: 65), da lahko deliberacija vodi v »deliberativno nestrinjanje«. V tej situaciji se udeleženci ne morejo poenotiti niti o rešitvi niti o razlogih, ki povzročajo konflikt, kar nakazuje na pluralnost razuma. Tomaž PUŠNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 316 Hkrati pa ohranjajo »kriterij, ki najbolj jasno loči deliberativne od nedeli- berativnih mehanizmov sprejemanja demokratičnih odločitev«, in sicer da mora biti v deliberaciji »moč odsotna« (ibid.: 66). S tem pridejo v teoretsko zagato. Če racionalnost ni inherentna komunikaciji, saj deliberacija ne vodi nujno v dogovor, in bi naj hkrati v komunikaciji ne bila prisotna razmerja moči, potem ni jasno, kako naj pride do odločitev. Ravno možnost odsotnosti razmerij moči v procesih deliberacije ter poudarjanje, da lahko v deliberaciji na podlagi strukturiranega procesa odstranimo razmerja moči, je vseprisotna. Po mnenju teoretikov delibera- tivne demokracije (ibid.) je namreč ravno odsotnost moči tista, ki razlikuje deliberacijo od drugih oblik komunikacije in deliberativno od drugih oblik demokracije. Pri tem je pomembno poudariti, da argumentacije na polju deliberativne demokracije ohranjajo zakoreninjeno liberalno razumevanje moči kot prisile ter dominacije (glej Ashenden in Owen, 1999; Hammond et al., 2003). V enem najaktualnejših premislekov o vlogi moči v deliberaciji in deliberativni demokraciji je tako poudarjeno (Mansbridge et al., 2010: 80): V vseh deliberativnih oblikah oblikovanja in sprejemanja odločitev je moč – v smislu prisilne moči – idealno odsotna. Ker je, kot je poudaril Foucault, vsak človek konstituiran z razmerji moči, vključujoč razmerja moči prisile, in istočasno izvaja prisilo nad drugimi, je odsotnost moči prisile regulativni ideal, ki ga je nemogoče doseči, vendar pogosto služi kot norma, na podlagi katere ocenjujemo prakse. Kljub poudarku, da gre v normativnih okvirih deliberativne demokracije za ideal, ki ga ni mogoče v popolnosti doseči, pa Kohn (2000: 413) izpo- stavlja, da je »ravno ta ideal tisti, ki je problematičen«. Temelji namreč na pogledu, da je moč izključno oblika prisile in da deluje negativno v smeri onemogočanja. Ravno zaradi kritik dojemanja moči v deliberativni demokraciji je moč ena od osrednjih tematik, ki jo obravnavajo teoretiki deliberacije (glej Blakeley, 2010; Dryzek, 2000; Mansbridge et al., 2010). Dryzek (2000: VI) tako prepoznava pomen razmerij moči v svoji interpretaciji deliberativne demokracije, saj zanj deliberacija predstavlja »tekmovanje med diskurzi v javni sferi«. Razumevanje delovanja razmerij moči postavi na eni strani v okvir Foucaultovega dojemanja razmerij moči, ki ga bomo naslovili v nada- ljevanju, v katerem prepoznava, da je »diskurz dojet kot zapor, saj pogo- juje načine, kako ljudje razmišljamo« (ibid.). Na drugi strani pa premisleke postavi v okvir, ki sledi Habermasovemu dojemanju, v katerem »diskurz pomeni popolnoma nasprotno: popolno svobodo v možnostih izpostaviti in zavrniti argumente« (ibid.). Pri tem nadaljuje, da razmerja moči in »diskurzi v foucaultovskem smislu obstajajo, zato jih diskurzi v habermasovskem smislu Tomaž PUŠNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 317 ne morejo izničiti« (ibid.). Ob tem poudarja, da so »reflektirane izbire med diskurzi dejansko mogoče, vendar niso enostavne« (Dryzek in Niemeyer, 2010: 32). V Dryzkovih premislekih deliberativne demokracije prepozna- vamo, da poskuša misliti ontološko pozicijo političnega kot razmerja moči, pri tem pa uporabi zgolj Foucaultovo argumentacijo o disciplinirajoči naravi moči oziroma dojemanje moči kot dominacije. S prepoznanjem, da v deli- beraciji seveda obstajajo neenaka razmerja in tekmovanje med diskurzi, a da lahko to moč prisile v komunikaciji nadomesti komunikacijska moč, moč brez prisile, tako ohrani razumevanje, da politično oziroma razmerja moči niso imanentna deliberaciji. Ravno tako ključni sodobni teoretiki deliberativne demokracije (Mansbridge et al., 2010: 17) v enem od najaktualnejših premislekov o vlogi in delovanju moči v deliberaciji prepoznavajo Foucaultovo dojemanje moči kot ključno. To pa zato, »[k]er je, kot je izpostavil Foucault, vsak človek vzpostavljen prek razmerij moči, vključujoč razmerja moči prisile, in isto- časno vpliva na druge z močjo prisile« (ibid.). S tem implicitno prepozna- vajo ontološko razsežnost političnega kot razmerij moči, vendar ponovno prek dojemanja moči kot prisile oziroma dominacije. Kot pravijo, želijo »reformulirati regulativni deliberativni ideal« tako, »da bi vključeval odsot- nost moči prisile v procesu odločanja, vendar ne v implementaciji« (ibid.). Na ta način tako kot Dryzek iščejo srednjo pot med afirmacijo Foucaultovih uvidov, da razmerja moči vzpostavljajo politično in konstituirajo subjekta ter posledično predstavljajo inherenten del političnih procesov, hkrati pa deliberacijo mislijo apolitično, kot proces, kjer so razmerja moči prisotna, vendar jih je mogoče odstraniti. Kot poudarjajo ključni teoretiki deliberativne demokracije, premisleki o moči temeljijo na njihovi interpretaciji Foucaultovega dojemanja moči zgolj »kot prisile«, medtem ko je preplet pozitivnega aspekta moči kot tiste, ki spodbuja, omogoča in vzpostavlja želje in potrebe na eni strani ter zame- juje oziroma disciplinira na drugi, za njih »mistika« (ibid.). Iz razumevanj moči pri ključnih teoretikih deliberativne demokracije tako vidimo teoret- sko zagato. Na eni strani zaradi argumentacije o pomenu deliberacije, kjer dojemajo moč kot izključno negativno, saj bi s prepoznavanjem, da je za razumevanje in analiziranje političnih fenomenov, kot je deliberacija, treba misliti razmerja moči tako pozitivno kot negativno, morali prepoznati vse- prisotnost razmerij moči. Posledično bi morali ovreči ključen argument, da obstaja možnost odsotnosti moči v deliberaciji. Na drugi strani pa teoretsko zagato vidimo tudi, ker jim taka pozicija onemogoča razumevanje politič- nega oziroma jih napeljuje, da mislijo deliberacijo apolitično. Tomaž PUŠNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 318 Agonistična kritika deliberativne demokracije skozi prizmo moči Najbolj izpostavljeno kritiko deliberativne demokracije, ki je utemeljena ravno na dojemanju moči in posledično razumevanju političnega, predstav- lja agonistika (Mouffe, 1999, 2000). Že iz naslova knjige njene utemeljiteljice Chantal Mouffe, Agonistika: Misliti svet politično (2015), postane implicitna ena od temeljnih tez, da prek deliberativne demokracije ni mogoče misliti političnega, ker temelji na zamejenem pogledu dojemanja moči. Mouffe (2000: 98), podobno kot Foucault, prepoznava, »da je moč konstitutivna vsem družbenim razmerjem«. Natančneje, da je »sleherna ureditev /…/ vselej izraz razmerij moči«, kar »na področju politike pomeni, da je treba opustiti iskanje konsenza brez izključevanja ter upanje na popolnoma usklajeno in harmonično družbo« (Mouffe, 2015: 15). S tem zagovarja ontološko abso- lutno pozicijo razmerij moči, ki definirajo politično, in negira možnost esen- cializma onkraj razmerij moči. Ravno v idejah deliberativne demokracije prepoznava verjetje v konsenz, utemeljen na razumu, in problematiko onto- loške pozicije esencializma, ki »objektivnost razume kot inherentno samim stvarem« (ibid.: 25). To pomeni, da se v predpostavki deliberativne demo- kracije odraža, da je komunikaciji inherentna možnost dogovora oziroma konsenza in da je mogoče moč (prisile) odstraniti. Temeljna kritika deliberativne demokracije, kot jo podaja Mouffe, je tako v ontološki poziciji političnega, ki jo sama utemeljuje na podlagi konstituira- nja identitet. 2 Kot pravi, »lahko identiteta obstaja samo, če je konstituirana kot razlika in da se sleherna družbena objektivnost vzpostavlja z dejanji moči« (ibid.). 3 Zato se politično vedno izgrajuje na podlagi razmerij moči. Zanjo temeljna problematika političnega ne pomeni, »kako med tekmujočimi inte- resi doseči kompromis, in tudi ne, kako doseči ‘racionalen’, tj. popolnoma vključevalen konsenz, konsenz brez izključevanja« (ibid.: 29), kar je usmeri- tev deliberativne demokracije. Kot pravi Mouffe (2000: 46), teoretiki in zago- vorniki deliberativne demokracije z »vpeljevanjem razuma in racionalne argumentacije namesto interesov in agregacije preferenc kot osrednjega momenta politike, enostavno nadomestijo ekonomski model z moralnim, ki – četudi na drugačen način – zgreši specifičnost političnega«. Teoretska pozi- cija deliberativne demokracije, ki dominira v sodobnih premislekih politične teorije, tako po Mouffe temelji na napačnem dojemanju političnega. 2 Mouffe (2015: 25–29) ontološko pozicijo premišlja in utemeljuje na podlagi Derridajevih kritik objektivnosti. Predvsem prek koncepta razlike, pri čemer te premisleke vpelje na polje politike in oblikova­ nja političnih identitet. 3 To pomeni, da je vsak objekt »nekaj, kar ni on sam, in tako je vse vzpostavljeno kot razlika«, zato ne »more biti dojet kot čista ‘prezenca’ ali ‘objektivnost’« (Mouffe, 2000: 21). Ravno vzpostavljanje sebe oziroma identitet na podlagi drugega dojema kot definirajoči moment političnega, kjer subjekt ne more obstajati brez tekmeca, drugega. Tomaž PUŠNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 319 Bolj natančno postane kritika Mouffe (2015: 23–24) razvidna iz argumen- tacije ontološke pozicije političnega, kjer sta ključna dva koncepta, anta- gonizem in hegemonija. Antagonizem, ki je »inherenten v vseh človeških družbah« (Mouffe, 1999: 754) in izpeljan iz neprestanih razmerij moči ter pomeni nenehno potencialno možnost konfliktov. Hegemonija pa je pro- dukt različnih praks, prek katerih se oblikuje in vzpostavi ureditev, ki utrjuje specifično delovanje družbenih institucij. V tem pogledu je vsaka ureditev vedno začasna in negotov izraz spreminjajočih se praks, ki bi vselej lahko bile tudi drugačne, saj so posledica razmerij moči. Ko pa je določena uredi- tev dojeta kot naravna, je to posledica hegemonskih praks (Mouffe, 2015: 23). S takšnim razumevanjem Mouffe razlikuje med »političnim« (politics) in »politiko« (policy), pri čemer se politično razume na ravni antagonizma, ki vedno prežema družbena oziroma politična razmerja. Politika pa se nanaša na prakse, institucije in diskurze, prek katerih se organizira politična uredi- tev ter sobivanje ljudi; ti so vedno potencialno konfliktni, antagonistični, saj so vedno pod okriljem političnega. Ob prepoznanju »vselej navzoče možnosti antagonizma« oziroma vse- prisotnosti razmerij moči, je Mouffe (ibid.: 26) razvila agonistični model demokracije, v katerem ključno vlogo igrajo strasti, ki jih po njenem deli- berativna in obstoječa predstavniška demokracija zaradi racionalističnih in individualističnih okvirov zapostavljata. Konstitutiven element in usmeritev agonistične demokracije je zagotavljanje »da konflikt ne dobi oblike ‘anta- gonizma’ (spopadanja sovražnikov), ampak obliko ‘agonizma’ (spopada- nja tekmecev)« (Mouffe, 2015: 27). Po njenem je ena od glavnih usmeritev demokratičnih institucij oziroma nove liberalnodemokratske politike, ki jo premišlja, vzpostavitev takšnih institucij, ki bi blažile potencialne antago- nizme v družbenih oziroma političnih razmerjih. S tem nasprotuje, da bi, kot si prizadevajo deliberativni demokrati, (lahko) prišlo do konsenza med nasprotniki, saj to, prvič, ni mogoče, ker konstrukcija ‘nas’ ni mogoča brez ‘njih’, in, drugič, ker strasti in konflikti v družbi ne morejo in ne smejo biti izbrisani, temveč morajo biti prepoznani in soočeni (ibid.: 26–29). V agonistični demokraciji je tako osrednja kategorija demokratičnega politike tekmec, in ne sovražnik, pri čemer morajo vsi tekmeci spoštovati demokratična načela svobode in enakosti, čeprav se ne strinjajo z razlago nasprotujoče si strani. Politika je tako boj, v katerem si tekmeci želijo, da bi njihove interpretacije prevladale, hkrati pa priznavajo nasprotnikom pravico do borbe. Ravno »agonistični boj« je za Mouffe (ibid.: 28) pogoj za demokratizacijo, saj, kot pravi, »dobro delujoča demokracije kliče po konfrontaciji demokratičnih političnih stališč«. V tej poziciji se odraža dia- metralno nasprotna pozicija in razumevanje moči kot pri deliberativnih demokratih. Medtem ko se v okvirih agonistične demokracije argumentira, da so antagonizmi oziroma konflikti vseprisotni in da definirajo politično, Tomaž PUŠNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 320 pa teoretiki deliberativne demokracije poudarjajo, da je moč kot prisilo mogoče suspendirati in odstraniti konflikt. Ravno na tej točki Mouffe (2000: 11) izpostavlja, da deliberativni demokrati »ostajajo slepi za politično«, ker ne morejo pojasniti koncepta političnega zaradi njihovega dojemanja moči. Vendar pa je iz agonistične perspektive razvidno, da tudi ta, enako kot teo- retizacije deliberativne demokracije, dojemajo moč izključno negativno, kot konflikt oziroma antagonizem, ki ga je treba uokvirjati. Ta pozicija pa se raz- likuje od Foucaultovega dojemanja moči, ki nam ponudi možnost analizira- nja tako deliberativne demokracije kot tudi agonistike. Foucaultovsko branje moči v deliberativni demokraciji in agonistiki Premislekom o moči tako v okvirih teorij deliberativne demokracije kot tudi v najbolj prepoznani in uveljavljeni agonistični kritiki je skupno, da se v svojih idejah referirajo na Foucaultovo dojemanje moči. Prvi zato, da bi poskušali odgovoriti na kritike in približati deliberacijo obstoječim politič- nim mehanizmom, drugi pa z namenom kritike deliberativne demokracije, saj želijo pokazati njihovo neustrezno razumevanje političnega. Vendar pa je za oba skupno, da uporabita zgolj Foucaultov vidik negativne koncepcije moči, ki predstavlja argument za utrjevanje njunih pozicij. V ta namen bomo sprva naslovili Foucaultovo dojemanje moči, ki bo podlaga za kritiko delibe- rativne demokracije kot tudi agonistike. Dojemanje moči kot prisile oziroma represije, ki jo lahko vidimo v teo- retskih predpostavkah deliberativne demokracije in v najbolj uveljavljeni agonistični kritiki, je v skladu s prevladujočim dojemanjem delovanja moči v politični teoriji. Foucault (1984) prepoznava, da se moč dojema kot repre- sija oziroma prisila in kot nasprotje popolne svobode. Takšno opredelitev je mogoče zaslediti v označevalcih oziroma enačenju moči z nasiljem, kon- flikti, omejevanjem, izključevanjem, zaviranjem in prikrivanjem. Ali kot pravi Foucault (1978: 86): »Moč kot popolno zamejevanje svobode je vsaj v naši družbi splošno sprejeta.« Dojemanje moči kot izključno represije pa Foucault (ibid.: 85) dojema kot omejeno, saj zaobjame zgolj del učinkov delovanja moči: »Moč, ki deluje samo z negativno silo, da prepove, ni pod nobenimi pogoji zmožna vzpostavljati, temveč zgolj postavljati omejitve /…/. [T]o bi bil paradoks njene učinkovitosti.« Takšno razumevanje moči lahko torej pojasni samo, česa ni mogoče narediti in česa se ne sme, nikakor pa, kako moč dejansko deluje. Vendar Foucault kritike prevladujočih dojemanj delovanja moči ne ute- meljuje zgolj na ravni teoretskih premislekov, temveč osvetljuje, kako se je zgodovinsko konsolidirala ustebrena negativna koncepcija moči. Foucault to refleksijo moči zaobjame s terminom juridična moč, saj se je vzpostavila Tomaž PUŠNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 321 na podlagi »juridične politične teorije suverenosti« (Foucault, 2003: 34). Z vzpostavljanjem prava kot legitimiranja represije se je vzpostavilo prevla- dujoče negativno dojemanje moči kot prisile in dominacije. Foucault (1978: 87) tako ugotavlja, da se »[i]zvajanje oblasti v zahodnih družbah od sred- njega veka naprej vselej izraža v pravu«. Juridično dojemanje moči namreč vzpostavlja razumevanje moči v pravnih okvirih, najpogosteje prek zako- nov, prepovedi in cenzuriranj. Takšna reprezentacija moči posledično utr- juje predpostavko svobodnega posameznika in idejo politične suverenosti. Na podlagi opredelitve juridične moči Foucault prepoznava, da se je vzpostavil specifičen pogled na delovanje moči, ki prevladuje še danda- nes. Prvič, uveljavila se je »ideja, da je moč nekaj, kar lahko nekdo poseduje, nekaj v družbi, kar nekateri imajo, drugi pa ne« (Foucault, 2015: 228). V tem smislu je prevladala logika, da na primer moč poseduje določen družbeni razred, družbene skupine ali posamezniki, drugi pa so izključeni. Drugič, uveljavil se je pogled, da je moč centralizirana oziroma da je »politična moč vedno locirana /…/, najpogosteje v državi« (ibid.: 229) ter da vedno poteka od zgoraj navzdol. Tretjič, obveljala je predpostavka, da je moč »podrejanje, ki je namenjeno ohranjanju /…/ določenega načina delovanja« (ibid.: 231) ter da vedno deluje prek prepovedi, zamejevanja in izključevanja z name- nom, da bi ohranila obstoječa družbena razmerja. Posledično juridično doje- manje moči ne more pojasniti, kako moč deluje, vendar ustebrena podoba delovanja moči ostaja. Vprašanje moči, ki je ključno za razumevanje politič- nega, je namreč »ostalo zunaj področja političnih analiz« (Foucault, 1984) in posledično ostaja(lo) podrejeno ekonomskemu in pravnemu dojemanju ter preučevanjem v okvirih ekonomske svobode in suverenosti. Z besedami Lemkeja (2019: 90), »moč se pojasnjuje enostavno prek moči«, in ne, kako moč biva oziroma kako deluje. Foucaultova (2003: 28) perspektiva se osredotoča na vprašanje, kako razumeti in analizirati moč onkraj juridičnega okvira, s čimer vpelje teoret- ski in analitični okvir dojemanja moči, ki je »ravno nasproten« negativnemu juridičnemu dojemanju moči. V ta namen Foucault poda analitična napo- tila, kako misliti in analizirati razmerja moči. Prvič, da se mora analiza moči premakniti od identificiranja, kdo poseduje moč, k razkrivanju, kako moč deluje. Drugič, da moč ne deluje od zgoraj navzdol, temveč »prihaja od spo- daj« (Foucault, 1978: 94). To pomeni, da ne obstajata binarnost in vseobse- gajoče nasprotje med vladajočimi in vladanimi, temveč da se razmerja moči oblikujejo v raznolikih odnosih. Tretjič, da moči ne moremo posedovati, temveč da deluje »vedno prek neštetih točk in vedno v odnosih neenakih in spremenljivih razmerij« (ibid.). Četrtič, da razmerja moči niso zunanja dru- gim odnosom in razmerjem, npr. ekonomskim procesom in vplivu vedno- sti, temveč »so jim imanentna, so neposredne posledice delitev, neenako- sti in neravnovesij, ki se dogajajo v teh razmerjih« (ibid.). Petič, da moč ni Tomaž PUŠNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 322 negativna in ne deluje »preprosto kot prepoved«, temveč ima »neposredno produktivno vlogo« (ibid.), saj deluje kot »dejanja, ki vplivajo na možna delovanja drugih: spodbujajo, omejujejo, zavajajo, olajšajo ali otežujejo« (Foucault, 1983: 220). Šestič, da v razmerjih moči ne obstaja popolna binar- nost, na eni strani popolna dominacija in na drugi popolna podrejenost, ter da ne obstaja odnos ali skupnost onkraj razmerij moči. Poslednje, sedmo napotilo pa izraža, da je svoboda ključni element v razmerjih moči, ker bi slednja brez svobode pomenila enostransko nasilje. Pri tem se zastavlja vprašanje, kaj takšno dojemanje moči prinaša k branju deliberativne demokracije. Prek foucaultovske prizme lahko prepoznamo, da teoretske predpostavke deliberativne demokracije temeljijo na teorijah suverenosti oziroma juridičnem dojemanju moči, ki ne zmore pojasniti kom- pleksnosti delovanja razmerij moči (glej tudi Hammond et al., 2003). Teorije deliberativne demokracije namreč izhajajo iz pogleda, da je moč nekaj, kar posedujejo določeni posamezniki ali skupine, in posledično, da je moč s predpogoji, ki določajo deliberacijo, mogoče odstraniti. V tej smeri dojemajo, da je moč izključno oblika prisile in da deluje negativno v smeri onemogoča- nja. Vendar lahko ravno na podlagi Foucaultovega (1988b; 2009) razumeva- nja moči prepoznavamo, da moč ni izključno represivna, temveč deluje tudi pozitivno, saj razmerja moči omogočajo določena delovanja, med drugim vzpostavljajo želje, motivacijo ter oblikovanje lastne subjektivitete. Na podlagi razumevanja razmerji moči, je Foucault (1995: 27–28) uteme- ljil kritiko ideala komunikacije onkraj razmerij moči s sledečo argumentacijo: [M]orali bi zavrniti celotno tradicijo, ki nam omogoča, da si zamišljamo, da lahko vednost obstaja samo tam, kjer so razmerja moči izključena, in da se lahko vednost razvije samo zunaj lastnih odrejanj, zahtev in interesov … Morali bi raje priznati, da moč vzpostavlja vednost, /…/ da ne obstajajo razmerja moči, ki ne bi vzpostavljala polja vednosti, niti vednost, ki ne predpostavlja in hkrati konstituira razmerij moči. Ravno ta razmerja ‘moči­vednosti’ moramo analizirati, torej ne na podlagi subjekta vednosti, ki je ali ni svoboden v razmerju do sistema moči, temveč, nasprotno, subjekt, ki ve stvari, o katerih vemo, in modalnosti vednosti morajo biti obravnavane kot mnogi učinki teh temeljnih impli­ kacij moči­vednosti in njihovih zgodovinskih transformacij. V skladu s tem pogledom Foucault zavrača kakršenkoli univerzalizem, bodisi obstoj izključne moči prisile bodisi možnost njene popolne zavrni- tve, kar je predpostavka v dojemanjih deliberativnih demokratov. Enaka kritika pa velja v foucaultovskem pogledu tudi za (komunikacijsko) racionalnost, ki je skozi foucaultovsko branje vedno rezultat razmerij moči. Saj kot pravi Haahr (2004: 212), »če odstranimo predpostavko da obstaja Tomaž PUŠNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 323 dokončna racionalnost ali zbir racionalnosti z nekimi univerzalnimi temelji, odpremo možnost analiz preučevanja dejanskih racionalnosti, ki potekajo v določenem prostoru, njihovih temeljev in tehnik, na katerih temeljijo«. S tem pokaže, da razmerja moči in racionalnost niso v nasprotju, ampak da je treba racionalnost vedno misliti in analizirati v prepletu z razmerji. Tako Foucault (1988a: 37) poudari, da ne obstaja »ena oblika racionalnosti« ter da je treba s historično analizo vzpostavljanja racionalnosti osvetljevati, kako so »stvari, ki se nam zdijo najbolj očitne«, nepreizpraševane in naravne, vedno formirane in rezultat specifičnih oblik vednosti in razmerij moči. Skozi foucaultovsko branje deliberativne demokracije se odraža, da deli- berativni demokrati, tako kot ugotavlja tudi agonistika, ne zmorejo pojasniti političnega. Razmerja moči so za Foucaulta (1980: 189) namreč ontološko absolutna in tista, ki determinirajo politično: »[P]olitično ni nekaj, kar dolo- čajo /…/ razmerja, ki so osnovna in po naravi ‘nevtralna’. Vsako razmerje sil predstavlja v vsakem trenutku razmerja moči (ki predstavljajo trenutni izraz) in vsako razmerje moči predstavlja učinek ter tudi pogoje možnosti delovanja, kar vzpostavlja in določa politično.« Prek prizme, da so razmerja moči venomer prisotna, se nam posledično odpira prostor za foucaulto- vsko analizo deliberativne demokracije, in sicer, kako se v procesih delibe- racije vzpostavljajo in delujejo razmerja moči. Hkrati s spremembo fokusa od vprašanja, kdo poseduje moč, in odmika, da je moč mogoče posedovati, lahko usmerimo pozornost k vprašanju, kako akterji v deliberaciji vplivajo na obnašanja in delovanja drugih in na rezultate deliberacije. Hkrati nam v nasprotju z avtarkičnim pogledom na deliberacijo kot prostorom oblikova- nja in sprejemanja odločitev, ki ne posveča pozornosti širšim kontekstom, ki predhodno vplivajo na procese deliberacije, dojemanje moči kot neneh- nega političnega razmerja širših družbeno-ekonomskih odnosov, v katerih se oblikujejo nameni in cilji, omogoča misliti historične procese vzpostavlja- nja in delovanja moči. Natančneje, omogoča nam odgovarjati na vprašanja, kako so se v specifičnih zgodovinskih kontekstih in razmerjih moči vzposta- vljale določene problematike, ki so predmet deliberacije, kako in s kakšnim namenom so se vzpostavljali pogledi razreševanja določenih problematik, ki določajo okvire oziroma pogoje možnosti mišljenja rešitev v deliberaciji. Spodbuja pa nas tudi k premislekom in analizam, kako in s kakšnim name- nom se vpeljuje prakse deliberacije kot mehanizme delovanja oblasti. V tej smeri se foucaultovska kritika razlikuje od agonistične, saj agoni- stična na podlagi ugotovitev, da deliberativna demokracija ne more pojasnit političnega, le-to zavrne. Vendar pa se na točki ključne kritike, v okviru doje- manja moči, kaže tudi podobnost agonistike in deliberativne demokracije. Kljub referiranju agonistike na Foucaultovo prepoznavanje vseprisotnosti razmerij moči, ki definira politično, je treba izpostaviti, da se Foucaultovo razumevanje agonizma razlikuje od Mouffe. Foucault (1983: 222, poudarek Tomaž PUŠNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 324 dodan) misli agonizem kot »razmerje, ki je istočasno medsebojno spodbu­ janje in boj; manj neposredna konfrontacija, ki paralizira obe strani, kot pa nenehna provokacija«. S tem poudari, da je razmerja moči treba razumeti tako v obliki konflikta oziroma boja, kot tudi spodbujanja oziroma omogoča- nja. Mouffe pa za razliko od Foucaulta poudarja zgolj negativen aspekt ago- nizma, saj v njenih premislekih osrednje mesto zaseda konflikt. Kot pravi, »konflikt ne more in ne sme biti izbrisan, kajti posebnost pluralne demokra- cije je natanko v prepoznanju in legitimiranju konflikta« (Mouffe, 2015: 27). Na ta način zapostavlja pozitiven aspekt moči in perpetuira, čeprav v dia- metralno nasprotni poziciji, z afirmacijo, ne pa z njenim nasprotovanjem, negativno koncepcijo moči. Paradoksalno, kljub njenemu prepoznavanju vseprisotnosti razmerij moči, ki določajo ontološko pozicijo političnega, je mogoče videti, da – enako kot teoretiki deliberativne demokracije – dojema moč kot konflikt oziroma izključno negativno. Foucaultovsko branje agoni- stike skozi razmerja moči je torej enako kot branje deliberativne demokra- cije. Tudi agonistika vztraja na dojemanju moči kot nekaj, kar lahko pose- dujemo, ter kot izključno prisilo, s čimer ne (z)more pojasniti pozitivnega aspekta moči oziroma njenega delovanja v smeri omogočanja in spodbuja- nja, kakor tudi delujejo razmerja moči. Ravno v tej smeri je agonistika usmerjena v popolno zavračanje delibe- rativne demokracije. Takšno usmerjenost dobro povzame Sanders (1997: 350), ki pravi: »Zaključujem /…/ s sugestijo, da bi morali zaenkrat pozabiti na deliberacijo in si zamisliti model demokratične politike, ki bolj verjetno spodbuja medsebojno spoštovanje – nekaj, kar zagovorniki deliberacije nenazadnje dejansko želijo«. S tem pa agonistika – za razliko od foucaul- tovske perspektive – ne prepoznava in ne namenja pozornosti dejanskim učinkom teoretizacij deliberacije in deliberativnih praks, ki pomembno determinirajo družbenopolitične procese in (so)konstituirajo sodobno delovanje politike. Hkrati pa tudi ne omogoča naslavljanja in analiziranja raznolikih mehanizmov in praks oblikovanja in sprejemanja političnih odlo- čitev, ki izhajajo iz teoretskih premislekov teorij deliberativne demokracije in imajo dejanske učinke v raznolikih političnih kontekstih. Sklep Iz foucaultovskega branja moči ene najbolj izpostavljenih debat v poli- tični teoriji med deliberativno demokracijo in agonistiko, kjer se deliberacija predstavlja kot alternativa oziroma nadgradnja predstavniške demokracije, je razviden paradoks, da teoretizacije deliberativne demokracije ne morejo pojasniti političnega. Z dojemanjem, da lahko moč posedujemo in da moč deluje zgolj negativno kot prisila, iz česar izpeljejo, da je potrebno razmerja moči odstraniti iz deliberacije ter težiti k dogovoru in konsenzualnosti, se Tomaž PUŠNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 325 deliberacija vpenja v sodobne procese depolitizacije in t. i. post-politike (Brown, 2015; Swyngedouw in Wilson, 2014). Kot poudarja Kamata (2014: 68) je ravno »dvojnost utelešenja demokratičnega etosa ob hkratnem zavra- čanju konfliktov in protislovij«, ki so tudi v temelju teoretskih predpostavk deliberativne demokracije, »bistvo post-politik« in procesov depolitizacije. V tej smeri nadaljuje, da je »post-politična formacija tista, v kateri se nestri- njanja ne zatre, ampak postane nepomembno, kjer imajo vse zainteresirane strani svoj glas in kjer se priznava razlika, medtem ko so konflikti in opozi- cijska politika dojeti kot redundantni« (ibid.). Ideje in prakse deliberativne demokracije ravno zaradi nerazumevanja političnega tako (lahko) prispe- vajo in se vpenjajo v procese depolitizacije, četudi so tendence deliberativ- nih demokratov v smeri demokratizacije demokracije ravno nasprotne. Z besedami Mouffe (2000: 45–46), je »cilj teoretikov, ki zagovarjajo delibera- tivno demokracijo, zagotovo dobronameren /…/, vendar zgreši specifičnost političnega«. Zaradi zamejenega dojemanja moči in posledično razumeva- nja političnega pa ostaja posledično nejasno, kako naj deliberativna demo- kracija postane prevladujoča oblika političnega delovanja oziroma alterna- tiva predstavniški demokraciji, če ne prek političnih bojev in konfrontacij. Hkrati pa agonistična kritika deliberativne demokracije zaradi zameje- nega dojemanja moči in političnega deliberacijo zavrne, a s tem ostaja slepa za razumevanje in analiziranje, kako ideje in prakse deliberacije že (so)obli- kujejo sodobno delovanje oblasti. Premisleki in ideje deliberativne demo- kracije namreč predstavljajo eno od oblik vednosti, na podlagi katerih se zamišlja (nove) načine vladanja, ki (naj) bi prispevali k bolj legitimnim poli- tičnim odločitvam, vzpostavljanju občutka vključenosti državljanov v obli- kovanje političnih odločitev ter zmanjšanja oddaljenosti političnih predstav- nikov do ljudstva. Sodoben političen diskurz je tako nabit z besednjakom dialogov z državljani, poslušanja in slišanja glasov, skupnega sodelovanja in razpravljanja med politiki in državljani idr., ki se (ne)posredno napaja tudi iz teoretizacij deliberativne demokracije. Hkrati pa se vzpostavljajo tudi novi politični mehanizmi raznolikih dialogov z državljani, ki so utemeljeni neposredno na metodah deliberacije, npr. srečanj v mestni hiši, delibera- tivnih merjenj javnega mnenja, konsenzualnih konferenc idr. (European Commission, 2018). Raznolike oblike dialogov z državljani, ki izhajajo (tudi) iz premislekov deliberativne demokracije in praks deliberacije, tako posta- jajo novi oblastni mehanizmi (Banjac, 2017; Karlsen in Villadsen, 2008). Banjac (2017: 483) tako prepoznava dialoge kot oblastne prakse, v katerih se oblikujejo »nove konfiguracije moči /…/ nova zavezništva in razpršitev moči med akterji ter strateška institucionalizacija oblastnih ciljev«. To pomeni, da mora biti politološka usmeritev analiziranje implementacije deliberacije v prakso in osvetljevanje novih načinov delovanja razmerij moči ter oblasti in ne, kot je tendenca agonistike, zanemarjanje njenega že obstoječega vpliva. Tomaž PUŠNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 326 LITERATURA Ashenden, Samantha in David Owen (1999): Introduction: Foucault, Habermas and the politics of critique. V: Samantha Ashenden in David Owen (ur.), Foucault contra Habermas: Recasting the dialogue between genealogy and critical theory, 1–20. London: SAGE Publications. Bäckstrand, Karin, Jamil Khan, Annica Kronsell in Eva Lövbrand (2010): The prom- ise of new modes of environmental governance. V: Karin Bäckstrand, Jamil Khan, Annica Kronsell in Eva. Lövbrand (ur.), Environmental politics and delib- erative democracy: Examining the promise of new modes of governance, 3–27. Cheltenham: Edward Elgar Publishing. Banjac, Marinko (2017): Youth, risk and the Structured Dialogue: governing young EU citizens. Journal of Youth Studies 20 (4): 471–86. Blakeley, Georgina (2010): Governing Ourselves: Citizen Participation and Gover- nance in Barcelona and Manchester. International Journal of Urban and Regional Research 34 (1): 130–45. Blakeley, Georgina (2014): Conflict and deliberation. V: Stephen Elstub in Peter McLaverty (ur.), Deliberative democracy: Issues and cases, 17–33. Edinburgh: Edinburgh University Press. Bohman, James (1996): Public deliberation: Pluralism, complexity and democracy. Cambridge: The MIT Press. Bohman, James (1998): The coming of age of deliberative democracy. Journal of Political Philosophy 6 (4): 400–25. Brown, Wendy (2015): Undoing the Demos: Neoliberalism’s Stealth Revolution. New York: Zone books. Chambers, Simone (2003): Deliberative democratic theory. Annual review of politi- cal science, 6 (1): 307–26. Chappell, Zsuzsanna (2012): Deliberative democracy: A critical introduction. Basingstoke: Palgrave Macmillan. Curtin, Deirdre (2006): Framing public deliberation and democratic legitimacy in the European Union. V: Samantha Besson in José Luis Martí (ur.), Deliberative democracy and its discontents, 133–156. Hampshire: Ashgate. Dalton, Russell J. (2004): Democratic Challenges, Democratic Choices: The Erosion of Political Support in Advanced Industrial Democracies. Oxford: Oxford University Press. Della Porta, Donatella (2013): Can Democracy Be Saved?: Participation, Deliberation and Social Movements. Cambridge: Polity. Dryzek, John S. (2000): Deliberative democracy and beyond: Liberals, critics, con- testations. Oxford: Oxford University Press. Dryzek, John S. (2005): Deliberative democracy in divided societies. Political Theory 33 (2): 218–242. Dryzek, John S. in Simon Niemeyer (2010): Foundations and frontiers of delibera- tive governance. Oxford: Oxford University Press. Elstub, Stephen (ur.) in Peter McLaverty (ur.) (2014a): Deliberative democracy: Issues and cases. Edinburgh: Edinburgh University Press. Tomaž PUŠNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 327 Elstub, Stephen in Peter McLaverty (2014b): Introduction: Issues and cases in delib- erative democracy. V: Stephen Elstub in Peter McLaverty (ur.), Deliberative democracy: Issues and cases, 1–16. Edinburgh: Edinburgh University Press. Fishkin, James S. (1991): Democracy and deliberation: New directions for demo- cratic reform. New Haven: Yale University Press. Foucault, Michel (1978): The history of sexuality: An introduction. New York: Pantheon Books. Foucault, Michel (1980): The history of sexuality. V: Colin Gordon (ur.), Power/ knowledge: Selected interviews and other writings, 1972–1977, 183–93. New York: Pantheon Books. Foucault, Michel (1983): The Subject and Power. V: Hubert L. Dreyfus (ur.) in Paul Rabinow (ur.), Michel Foucault: Beyond Structuralism and Hermeneutics, 208– 226. Chicago: University of Chicago Press. Foucault, Michel (1984): Truth and power. V: P. Rabinow (ur.), The Foucault reader, 51–75. New York: Pantheon Books. Foucault, Michel (1988a): Critical Theory/Intelectual History. V: Lawrence D. Kritzman (ur.), Michel Foucault: politics, philosophy, culture: interviews and other writings 1977–1984, 17–46. London: Routledge. Foucault, Michel (1988b): Technologies of the self. V: Luther H. Martin, Huck Gutman in Patrick H. Hutton (ur.), Technologies of the self: A seminar with Michel Foucault, 16–49. Amherst: University of Massachusetts Press. Foucault, Michel (1995): Discipline and punish: The birth of the prison. New York: Vintage Books. Foucault, Michel (2003): Society must be defended: Lectures at The College de France 1975–76. London: Penguin. Foucault, Michel (2009): Security, territory, population: Lectures at the Collège de France, 1977–78. Basingstoke: Palgrave Macmillan. Foucault, Michel (2015): On the punitive society: lectures at the Collège de France 1972–1973. Basingstoke: Palgrave Macmillan. Gutmann, Amy in Dennis Thompson (2009): Why deliberative democracy is differ- ent. Social Philosophy and Policy 17 (1): 161–80. Haahr, Jens Henrik (2004): Open co-ordination as advanced liberal government. Journal of European Public Policy 11 (2): 209–30. Habermas, Jürgen (1984): The theory of communicative action: Reason and the rationalization of society. London: Heinemann. Habermas, Jürgen (1990): Moral consciousness and communicative action. Cambridge: Polity Press. Habermas, Jürgen (1998): On the pragmatics of communication. Cambridge: The MIT Press. Hammond, Scott C., Rob Anderson in Kenneth N. Cissna (2003): The Problematics of Dialogue and Power. Annals of the International Communication Association 27 (1): 125–157. Hay, Colin (2015): Why we hate politics. Cambridge: Polity. Held, David (2009): Models of democracy. Cambridge: Polity Press. Tomaž PUŠNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 328 Kamat, Sangeeta (2014): The New Development Architecture and the Post-Political in the Global South. V: Erik Swyngedouw in Japhy Wilson (ur.), The Post- Political and Its Discontents: Spaces of Depoliticisation, Spectres of Radical Politics, 67–85. Edinburgh: Edinburgh University Press. Karlsen, Mads Peter in Kaspar Villadsen (2008): Who should do the talking? The pro- liferation of dialogue as governmental technology. Culture and Organization 14 (4): 345–63. Kimberlee, Richard H. (2002): Why Don’t British Young People Vote at General Elections? Journal of Youth Studies 5 (1): 85–98. Kohn, Margaret (2000): Language, power, and persuasion: toward a critique of deliberative democracy. Constellations 7 (3): 408–29. Lemke, Thomas (2019): A Critique of Political Reason: Foucault’s Analysis of Modern Governmentality. London: Verso Books. Lomax Cook, Fay, Michael X. Delli Carpini in Lawrence R. Jacobs (2007): Who deliberates? Discursive participation in America. V: Shawn W. Rosenberg (ur.), Deliberation, participation and democracy: Can the people govern?, 25–44. Basingstoke: Palgrave Macmillan. Mansbridge, Jane (2007): »Deliberative democracy« or »democratic deliberation«? V: Shawn W. Rosenberg (ur.), Deliberation, participation and democracy: Can the people govern?, 251–71. Basingstoke: Palgrave Macmillan. Mansbridge, Jane, James Bohman, Simone Chambers, David Estlund, Andreas Føllesdal, Archon Fung, Cristina Lafont, Bernard Manin in José Luis Martí (2010): The place of self-interest and the role of power in deliberative democ- racy. Journal of Political Philosophy 18 (1): 64–100. Mouffe, Chantal (1999): Deliberative democracy or agonistic pluralism? Social research 66 (3): 745–58. Mouffe, Chantal (2000): The democratic paradox. London: Verso. Mouffe, Chantal (2015): Agonistika: Misliti svet politično. Ljubljana: Maska. Pellizzoni, Luigi (2015): Bridging promises and (dis)Illusions: Deliberative democ- racy in an evolutionary perspective. V: Raoul Beunen, Kristof Van Assche in Martijn Duineveld (ur.), Evolutionary governance theory: Theory and applica- tions, 215–232. Cham: Springer International Publishing. Perloff, Richard M. (2014): The dynamics of political communication: Media and politics in a digital age. New York: Routledge. Rosenberg, Shawn W. (2007): An Introduction: Theoretical perspectives and empirical research on deliberative democracy. V: Shawn W. Rosenberg (ur.), Deliberation, participation and democracy: Can the people govern?, 1–22. Basingstoke: Palgrave Macmillan. Sanders, Lynn M (1997): Against deliberation. Political Theory 25 (3): 347–76. Swyngedouw, Erik in Japhy Wilson (ur.). (2014): The Post-Political and Its Dis- con tents: Spaces of Depoliticisation, Spectres of Radical Politics. Edinburgh: Edinburgh University Press. Tormey, Simon (2015): The end of representative politics. Cambridge: Polity Press. Tomaž PUŠNIK TEORIJA IN PRAKSA let. 59, posebna številka 1 / 2022 329 Van Biezen, Ingrid, Peter Mair in Thomas Poguntke (2012): Going, going, … gone? The decline of party membership in contemporary Europe. European Journal of Political Research, 51 (1): 24–56. Vodovnik, Žiga (2011): Državljanstvo kot glagol: alterglobalistično gibanje in ideja translokalnega državljanstva. Družboslovne razprave 27 (67): 41–57. Warnke, Georgia (1995): Communicative rationality and cultural values. V: Stephen K. White (ur.), The Cambridge companion to Habermas, 120–242. Cambridge: Cambridge University Press. Young, Iris Marion (1996): Communication and the other: Beyond deliberative democracy. V: Seyla Benhabib (ur.), Democracy and difference: Contesting the boundaries of the political, 120–135. Princeton: Princeton University Press. VIRI Europan Commission (2018): Citizens’ dialogues and Citizens’ consultations: Progress report. Dostopno prek https://ec.europa.eu/commission/sites/beta- political/files/eu-progress-report-consultations-111218_en.pdf, 1. 4. 2022.