Naša Ivanka
(Spisal —e.)
' ilo je zimskega popoludne. Otroei so se zbrali okolo gorke peči, igrali se in kriČali,  a starejši sestri in mati so pri mizi šivale.   Zunaj  so  naletavale goste  snežinke,  pa je bilo zato še bolj prijetno v gorkej sobi. čudno, da se je Ivanka najprej naveličala glasnega otročjega upitja, pa je ^zato pritekla k materi in serlla na podnožnik k materinim fnogam.
- Mama, kako Jepi so oni beli metuljčki, ki tam zuuaj letajo po zraku — dejala je in pokazala z ročico snežene kosmiče. — Kaj ne, da jih angeljčki trosijo na zemljo? Jaz bi tudi želela biti tak angeljček! —
— Saj bi lehko — dejala je mati — le pridna bodi in poslnšna, moli rada ljubega Boga in priporoeuj se svojemu an-geljčku varuhu. Vidiš tvoj bratec je bil tudi dober, pa je zato zdaj v nebesih pri angeljčkih. —
—  Povejte mi nu, mama, kaj o raojem bratci, povejte! — prosila je Ivanka.
—  Nu,  pa  ti  povem,  ako bodeš  pridna.   Tvoj  bratec je  bil ravno  tako velik, kakor si zdaj ti. Priden je bil, in zato ni nič čudno, če smo ga vsi ljubili. Nikdar ni žalil očeta niti mene, nikdar ni jokal in vse je storil, kar se mu je reklo. Ker je bil tako priden, spomnil se je vselej sv. Nikolaj najbolj na njega, — naj-lepših stvarij je prinesel le njemu. Dobil je vselej mnogo lepih podobic, konjička, puško,  pišealko,  zlatih orehov in  mnogo  drugih dobrih in lepih stvarij,  le šibe brezovke nikdar ne, kakor so jo dobili njegovi starejši bratci. Saj je pa tudi tako lepo molil k svetemu Nikolaju!
Zopet se je približaval sv. Nikolaj! Hej, kako se ga je veselil naš ljubi Tonček! — ,,Kaj ne mamica, priden sem bil, in sv. Nikolaj ne bode pozabil na raene?" — popraševal me je večkrat. Vender, veselil se ga je zaman. Nekaj dni popreje za-bolelo ga je nekaj v vratu in moral je v posteljico. Bolelo ga je tako zelo, da se je kar zvijal od boleein, vender ni bil siten, le poprašal je včasih, kaj mu prinese sv. Nikolaj. In prieakal ga je. Prinesli smo mu svetnikove darove na posteljico, po-gledal jih je, nasmejal se, vender okusil ni nobene stvarce. Bilo rau je huje in huje in še tistega jutra — — ravno na dan sv. Nikolaja — zaprl je svoji svetli očesci za vselej. —
Zalesketale so materi solze v oeeh.
—  In kje je zdaj naš Tonček? — poprašala je Ivanka.
•— On je zdaj v nebesih in tamkaj niu je dobro, boljše kakor tukaj pri nas. Igra se s krilatimi angeljčki, prepeva ž njimi nebeške pesence ljubemu Bogu v slavo in dobiva vedno lepih zlatih darov od sv. Nikolaja. —
—  Oj mamica, jaz bi šla tudi rada v nebesa, bila bi rada pri Tončku,  saj ga še nisem videla nikoli. Kaj ne tam gori je ? — vzkliknila je Ivanka, tekla k oknu in pokazala z nežno ročico na nebo, od koder so padale še vedno goste snežinke. — In od zgoraj se vidi doli k nam! On zdaj na nas doli gleda. Oj mili moj Tonček,
—•+< 75 >¦*—
ali bi bila rada pri tebi — govorila je Ivanka in odliitela zopet k svojim bratcera k peči, kjer so se še dolgo dolgo razgovarjali o nebesih in svojem brateu Tončku . . .
* *                *
Minulo je nekaj mesecev in vračala se je z juga evetoea, debieča vzpomlad. Sneg je skopnel, pokazala se je zelena traviea, a na obronkih so vzklile prve cvetiee. Otroci so se zbrali na vaškem travniku, igrali se in prepevali, da je bilo veselje. Tudi Ivanka je bila ondii s svojimi bratci.
Ali nevaren je lep vzpomladanski dan. Solnčece tako gorko pripeka, da človek kav pozabi, da ni še dolgo, odkar se je poslovil od nas beli strijc in je odšla mrzla zima. popibne mrzel veter iri evo nevarnega prehlajenja! Tudi naša Ivanka se je prebladila pri otročjih igrah in prišla prehlajena domov. Mrazilo jo je po šibkem telesu, bolela jo je glavica in kašljala je. Mati jo je hitro spravila v posteljo. — ,,To bode pomagalo !¦' — mislila si je. Ali motila se je dobra mati, Ivanka je le tožila, kako jo vse boli. Bilo ,je najhuje, ker deklica ni znala niti prav povedati, kje jo boli. Kar nie več ni vstala. Le na materinih rokah odleglo jej je malo.
—   Tiho, tiho Ivankica — tolažila jo je mati — jutri pojdem v mesto k zdravniku  in  prinesla ti bodem lepih, lepih stvarij.   Ti bodeš vstala in igrala se zopet z bratci in sestricami. —
—  Le prinesite, mama! In ne pozabite punieke za mene in tudi konjička, da ga odnesem našemu Tončku. Kaj ne, saj ni daleč v nebesa ? Tjii na oni hribček pojdem, potrkam na nebeška vrata in izvestno mi jib odpro, da vidim Tončka in mu dam konjička. Kaj ne mama?
Pritisnila je mati bolno heerko na svoje prsi in jo poljubila na vroče čelo.
Ivanki ni bilo nic bolje. Kaj so hoteli ? Odpeljala se je mati v mesto k zdrav-niku po zdravila in kupila mnogo lepih stvarij za dobro Ivanko. AH prinesla jih je prepozno. Dokler je bila mati v mestu, prišli so angeljčki k bolnej Ivanki — izvestno jih je poslal njen bratec Tonček — in odnesli so njeno nedolžno dušico v nebesa. Zdaj jej pač ne bode treba hoditi na oni hrib in trkati na nebeška vrata. A darov tudi ne potrebuje, saj jih bode dobila r nebesih lepših in dragocenejših. To jo bode vesel njen bratec Toneek in ona njega. Letala in igrala se bodeta v družbi angeljekov krilateev. Pa zakaj neki jočeta roditelja, zakaj jočejo bratei in sestrice ob odru mrtve Ivanke? . . . Saj je njej mnogo Iepše, kakor pa njim . . .