
Narodna in univerzitetna knjižnica

v Ljubljani

58777

A

m

j osi PA JURČIČA

F~

UREDIL

FR. I.E V ICO.


I. ZVEZEK:

DESETI BRAT.

Drugi natisk.

-°-c(0)o£§&0(§)>o-

V LJUBLJANI, 1902.

NATISNILA IN ZALOŽILA ..NARODNA TISKARNA".

JURČIČEVIH

ZBRANIH SPISOV I. ZVEZEK

Drugi natisk.

V LJUBLJANI, 1902.

NATISNILA IN ZALOŽILA ,.NARODNA TISKARNA".


58777

lBlE555E5B5E5 j

ij'^fe68gsssSa-8ss:vssas8sgg3S) ;  ot

>Z5S5S5 S5S5 [B|

^.i^ssssaasssss^^ssssss^ it^j

Prvo poglavje.

Mlad junak po polju
S težkim srcem hodi.

S. Jenko.

ripovedovavci imajo, kakor trdi že sloveči
romanopisec Valter Scott, staro pravico, da
svojo povest začno v kremi, to je v tistem
shodišču vseh popotnih ljudi, kjer se raznovrstni
značaji naravnost odkrito kažejo drug drugemu poleg
pregovora: v vinu je resnica. Da '.se torej tudi mi
te pravice poprimemo, izvira iz tega, ker menimo, da
naše slovenske krčme in naši krčmarji, čeravno imajo
po deželi veliko preprostejšo podobo, niso nič manj
originalni kot staroangleški Scottovi. To se ve samo
ob sebi, da ga slovenska mati dozdaj še ni rodila,
ki bi z isto rezno natančnostjo obrisal naša narodna
svojstva, kakor je omenjeni, nedosegljivi mojster
značaje svojega ljudstva svetu predočil. Zato ne bode
pripovedovavec te vseskozi resnične pripovedi poiz¬
kušal veselega vinotoka Peharčka naslikati, in to iz
treh razlogov ne: prvič zato, ker si ni mogoče misliti
Peharčka takšnega, kakor je v resnici bil .; drugič,
ker ima leta poznanja vredni mož le začasno, hitro

6

minljivo mesto samo v začetku naše povesti, in
tretjič, ker imamo še enega krčmarja, Peharčku po
duhu sorodnega, pozneje v povest vplesti. To pa
menda ne gre, da bi se semtertja enake reči dvakrat
pravile.

Pred štiridesetimi leti torej je Peharček košče¬
nega obraza, raztrganega slamnika, oguljenih, z za¬
platami obloženih hlač, hodnične srajce in križatih
naramnic polič vina na vegasti mizi muham branil.
Pri poliču je pa slonel kosmat mož, suknjar, ter je
krčmarju Peharčku to in to nepotrebno reč pravil.

„Prav gladka kaplja se bo učistila iz letošnjega
vinčka,“ je dejal suknjar in zavzdignil kupo proti
malemu oknu, da bi pijačo proti luči ogledal.

„Bogme, gladka ! 11  pokima krčmar in jezno udari
z lesenim muhalnikom po mizi, kjer je tropa te sitne
živali razlito vino srebala. „Tega mrčesa je povsod
polno! “

„Le stoj, Peharček, pa mene pomni: tako bo
močno to vince, kadar se cvet do dobrega usede, da
si bodo ljudje, kadar se ga bodo prav po božji volji
navlekli, lase in ušesa pulili ter rdeče nosove pa
otekle vratove, prazne mošnjice pa krvave butice
nosili, kakor se v pesmi poje.“

„Bogme!“ pravi Peharček; a preden besedo
konča, zasliši, da je voz pred hišo priropotal in
da nekdo zunaj kliče. Brž vrže muhalnik iz rok in
leti vun.

7

Peharčkova hiša je stala tik velike ceste. Za
hišo pa je držala mala cesta ali bolje kolovozna pot
v stran.

Dva gospoda sta poskakala z majhnega vozička
in starejši je glasno klical pijače. Krčmar je enega
poznal, zakaj pozdravil ga je, slamnik pod pazduho
stisnivši: „Bog daj dober dan, gospod Vencelj! Hitro
ste prišli iz Ljubljane, kdaj — v petek ste mimo
šli. No, zdaj vem, da ste zopet mazil, rož, kuglic
in vsega mrčesa nakupili in boste zdravili ljudi, da
bo strah.“

Govore se je krčmar oziral na mlajšega go¬
spoda in ugibal sam pri sebi, kdo je pač to, ki se
je z okrajnim zdravnikom gospodom Vencljem pri¬
peljal. Bil je mlad, jako lep gospodek, a Peharčku
čisto neznan.

Gospod Vencelj ni pustil, da bi bil krčmar konja
izpregel; pila sta na voz naslonjena.

„Peharček,“ je dejal zdravnik izpraznivši docela
prvo kupo, „naprezi, da boš tega gospoda peljal na
Slemenice! Saj veš, da moram jaz tukaj v stran.“

„Jaz bi to prav rad, zakaj ne, zaslužka se
nisem še nikoli branil, — vrag naj vzame še ko¬
lesce — pa zdaj ne morem, jutri pač. Kolo se mi
je strlo od voziča in ravno otodi ga je nesel moj
fant h kovaču. Jutri bi Vas pa peljal, naj si bo ta
ali kateri hoče, jaz ali moj fant. Jaz menim, naj bi
mladi gospod pri meni čez noč ostali, saj je že štiri

8

čez poldne. Moja stara — zdaj v bobu korenje pleve
— bode že vrgla zvečer kaj čez ponev, da se bo
dalo ugrizniti. Postelje res nimam take, da bi se
človek v blazino vdrl; pa bom že na otavi tako
mehko postlal, če je božja volja, da se bo ležalo
za silo.“

„Jaz sem obljubil, da pridem danes,“ odgovori
mladi tujec; „ali ne morem nikjer drugje tu v obližju
voznika dobiti ?“

„Bogme, ne z lepo,“ odgovori Peharček, „tod
imajo ljudje bolj vole, konja imam samo jaz.“

Zdravnik gospod Vencelj je mislil in mislil,
nasvetoval zdaj to, zdaj to, kako bi mladeniča na
pot spravil. „Bode že!“ reče čez nekaj časa; „ali
ježdarite?“

„8e nikoli nisem bil na konju,“ odgovori potnik.

„No, na suhem se ni še nihče plavati naučil.
Peharček, ali imaš konja napasenega?“

„Bogme, konj je dober, sit ko stopa, ravno
poprej sem mu povesmo detelje vrgel; vem, daje
že vso potrl in pohrustal.“

„Že dobro. Jaz imam tu na vozu ravno prav
kupljeno sedlo. Pa bova gospodu vsak pol posodila,
naj jezdi.“

Peharček se popraska za ušesi, ustnice pod
nos zaviha in pravi: „ Ni k ar mi ne zamerite; saj
veste Vi bolje ko jaz, kaj pregovor govori, ki pravi,
da tri reči niso vsacemu človeku ali pa nikomur na

9

posodo dajati: ne žena, ne pipa, ne konj. Pa ker
ima moj sireč že stara rebra in je že vsemu vajen,
ne rečem, da ga ne bi dal, ko bi — nikar ne za¬
merite — ko bi — gospoda poznal.“

„0 nič se ne boj za konja; jaz sem porok za
to, da ga boš jutri nazaj dobil,“ reče zdravnik.

Trenotek potem je stal Peharčkov sireč, ki je
že malo preveč rebra na očiten videz stavil in glavo
bolj v tla ko nakviško molil, osedlan in očejen na
cesti. Pebarček je z všečnim očesom gledal zdaj
svetle dvajsetice v roki, ki mu jih je mladi gospod
dal, zdaj usnjato sedlo, ki tako lepo stoji na koščenem
hrbtišču njegove kleke. Mladenič se je malo nerodno
skobalil na svojo rosinanto; krčmar pa mu je veliko
njegovo usnjato torbo na konja dal in ga poučil,
kako mora ravnati s pohlevnim sircem, da bo rajši
stopal.

„Torej srečno pot, gospod Kvas!“ —je dejal
zdravnik. „Pred mrakom boste ravno v gradu. Spo¬
ročite moj pozdrav gospodu Benjaminu. Kmalu enkrat
pridem tja s svojo hčerjo, da mu srečo voščim, ker
je dobil tako korenito izobraženega in učenega mla¬
dega moža svojemu sinu za učitelja, kakor ste Vi.
Z Bogom! Prav vesel sem, da sva se seznanila; upam,
da nisva bila naprvo in nazadnje vkup. Zahvaljujem
se Vam za druščino.“

„Prosim, gospod zdravnik, meni se je zahvalje¬
vati Vam za dobrotno prijaznost!“

10

„No, no, kaj pak! Greli bi bilo, ko Vas ne bi
bil na voz vzel; žal mi je, da ne utegnem z Varni
v stran do Slemenic. Srečno!“

Rekši udari Vencelj po konju in voz zdrdra po
stranskem potu. Gospod Kvas — tako je zdravnik
svojega dozdanjega tovariša imenoval — spodbudi
tudi svojega zaspanega sirca in odjezdi po veliki
cesti, ko si4je, kolikor seje dalo po nejasni Peharč-
kovi razlagi, zapomnil, kje mora v stran zaviti, da
pride prav.

Dan je bil prijazen; solnce se je bilo že na
zahod premeknilo: vendar se je še z vso žarnostjo
upiralo potniku v hrbet, kar mu je bilo toliko bolj
nepriležno, ker se je izpod kopit nemarno klavzajo-
čega konja vedno oblak cestnega dima vzdigoval in
polnil mladeniču nos in ušesa. Zastonj so bile vse
poizkušnje, da bi žival do hitrejše stopinje pripravil
in tako vsaj nekaj prahu za seboj pustil. Peharčkov
sireč je bil tepeža in suvanja tako vajen ko trave:
zato ga ni kar tako kdo v dir pripravil. In ker je
Kvas, kakor sedlu nevajen človek, nekaj boječe in
nerodno sedel, zraven pa še svojo sitno butaro, z
obleko in knjigami natlačeno, moral držati pred
seboj, potem se lehko razume, zakaj se je le počasi
dalje pomikal.

Lovre Kvas je bil dovršil vse učenje na ljub¬
ljanskem liceju. Rojen pod prosto slamnato streho,
je bil v zibeli namenjen, da bode čez nekaj let

11

krave pasel, potem pri bogatejšem sosedu za hlapca
služil in se naposled po očetovi smrti ubijal z malim
zemljiščem deset mernikov posevka, kakor vsi Kva-
sovi, kar jih je oče Luka po starem pon.nenju znal
na prste našteti. Ali Rojenice, ki imajo pri zibeli
vsacega poštenega Slovenca svojo odločilno besedo,
so bile naklonile našemu Lovretu kmalu po porodu
drugi, lepši namen: da bo delal z glavo in rabil
namestu btike gosje pero. Znano je življenje ubogega
učenca; zatorej mi ni treba posebej opisovati Kva-
sovih stisk in bojev z revščino in nadlogo. Posebno
izvrstna glava za učenje, ljubezen do dobrega reda
in obnašanja in marsikatera druga lepa lastnost je
mladeniču pridobila podpornikov in prijateljev in je
delala starima roditeljema veliko upanja, da se jima
izpolni poslednja največja želja. Ali čuda! Dokon-
čavši ljubljanske šole tihi mladenič ni „hotel dobro
storiti“ po materini misli, in ne da bi bil postal
mašnik, je kazal vse bolj posvetne naklepe. Hotel
je iti v daljna večja mesta v višje šole. S tem pa
niso bili samo ubožni roditelji nezadovoljni, ampak
zameril se je tudi večini svojih podpornikov, tako
da je bil skoro popolnoma zapuščen. Vedel je pa,
da Angleži še niso iznašli tako blagotvornega stroja,
da bi se dalo po njem od zraka ali čiste vode ži¬
veti. Zato mu je bilo ravno prav, da je po nekem
priporočilu dobil začasno službo za učitelja sinu pre¬
možnega graščaka Benjamina G* na gradu Slemenicah.

12

Ker je bil tudi precej slabotnega zdravja, se je hotel
vrhutega okrepiti na deželi in še kaj zaslužiti za
dalj nje učenje.

Tako ga nahajamo ravno na poti. Voza iskaje
je bil po sreči naletel na zdravnika Venclja, in to
mu je naklonilo prvič prijetno druščino za potovanje,
drugič pa si je prihranil voznino.

Kmetje ob cesti in drugi napotili ljudje so,
srečevaje Kvasa, zvedavo ogledovali mladega jezdeca.
Zlasti mlade deklice so se rade ozirale za njim,
ker po svoji zunanji postavi je bil Lovre kaj čeden
mladenič. Ne veliko čez dvajset let star, oblednega
okroglega obraza z visokim čelom in živimi črnimi
očmi, iz katerih je bil poprej otožen kakor vesel
značaj brati, je bil Kvas na prvi pogled vsakemu
zanimiv človek. Obleka njegova bi morda v velicih
mestnih sobah ne bila veljala za lepo, a za na
kmetih ji ni bilo kaj reči. Suknja je bila iz črnega
sukna, cela in še neoguljena, dasiravno bi bil po-
znavavec po natančnem pogledu sodil, da je temu
že dobro dolgo, kar jo je krojač iz rok dal. Isto
bi se moglo reči o drugem opravku. Lišpa ali
drugih nepotrebnosti ni imel nič na sebi, samo
veliko srebrno uro je nosil na pozlačeni verižici, ki
jo je naš mladi prijatelj zdaj pa zdaj iz žepa po¬
tegnil pogledovaje, kako dolgo že hodi.

Vedno niže se je solnce pomikalo. Po vročem
jesenskem dnevi je nastajal prijeten večerni hlad.

13

Zamišljen je sedel mladenič na konju; niti zeleni
travniki in zapuščena rjava strnišča, niti otožno
vednozeleno smrečje okrog starih, domišljijo budečih
razvalin na obcestnih hribih niso mogle potnikovih
oči na se obrniti, zakaj imel je veliko premišljevati.
Skoro najlepši del svojih let je imel za seboj; ali
vsa ta leta so mu prinesla malo malo užitka. Veden
trud, delo, nadloge in nekatero bridko uro je prebil;
in če je pogledal v najbližnjo prihodnjost, tudi tu
ni imel veselega upanja. „Zdaj pridem v tujo hišo,
k tujim ljudem; Bog ve, kako bom tam zadovoljen.
Morda dobom puste sitneže za svoje zapovedovavce,
ki mi bodo dali čutiti, da sem plačan človek, hlapec!
Ah, Bog moj, kako malo tvojih zemeljskih darov
bi bilo meni potreba, da bi zleliko prišel do samo¬
stojnega in srečnega življenja! Koliko je ljudi, ki
v obilnosti žive in ne poznajo in ne vedo, kako
človeka teži čut, da je na druge navezan, da se za
tujo mizo useda! Vi niste poizkusili, kaj je siro¬
maštvo, vi domišljavi poetje, ki trobite in pojete
svetu, da je več sreče v uboštvu ko v premožnosti.
Res je morda, da si vsak človek sam ustvari srečo,
ali prvi pogoj v tem je, da mu usoda pota ne
zapira. “

Prišlo mu je tudi na misel, kako neokretno se
mu bode pač časih v svojem novem stanu zdelo.
Vedel je, da je velika pokora poučevati topoglavega
paglavca, zlasti če so roditelji v svoji preveliki Ijn-

14

bežni prepričani, da ima fant bister um in dobro
glavo. Dalje se ni bil Lovre Kvas veliko vajen
vesti po navadni etiketi; prosti kmečki sin je bil
bolj utrjen v Horaciju in Homerju ko v neumnih
poklonih in neslanih govoricah tako imenovane omi¬
kane družbe. Vendar, kar se poslednjega tiče, se
je tolažil s tem, kar mu je gospod Vencelj pravil
o slemeniški družini; z druge strani pa se zopet ni
tako okornega čutil, da bi se mu bilo ravno bati,
in zaupal je svojemu naravnemu, vednostno dovolj
izobraženemu razumu in čutu.

V tej razmišljenosti je bil Lovre Kvas pozabil
paziti, kje je stranska cesta, ki po Peharčkovem
popisu drži do Slemenic. Šele ko je soince zašlo in
ko so ga jeli ljudje bolj pogostoma srečavati, se je
domislil, da je morda že izgrešil pravega pota.

„Ali je tod prav do grada Slemenic ? 11  vpraša
starega zgubanega moža, ki je nesel butaro rogo¬
vilastih neobrezanih brezovih vej na hrbtu.

„Ka-aj?“ zatuli dedec z visokim glasom, iz
katerega se je dalo soditi, da je gluh.

Kvas še enkrat vpraša.

„Metličja sem narezal, metličja!“ odgovori mož.

„Vi me ne razumete, oče! Jaz bi rad vedel,
koliko je še do Slemenic in kod moram iti do tja.

Stari dedec ga s svojimi malimi očmi debelo
pogleda pa pravi: „Nu, aha, res!“ in odide počasi
svojo pot.

15

Če ni hotel Lovre s svojo kleko na sredi
ceste ostati, je moral dalje jezditi, dasi se mu
je skoro zdelo, da bi bilo bolje, ko bi se vrnil;
zakaj po uri sodeč je mislil, da bi moral po Pekarč-
kovili besedah biti že na Slemenicah, ko ne bi
bil izgrešil stranskega pota. Pa kakor bi mu so¬
vražen duh nagajal, ravno zdaj ni bilo nobenega
človeka na cesti. Na vzhodu je mesec pokazal svoje
polno lice.

Čez nekaj časa ugleda malega dečka s cajuico
na rokah, ki mu je ravno naproti tekel. Kraj je bil
malo samoten in fante je morda menil, da je ta
človek v suknji eden tistih hudih gospodov, ki hodijo
očeta za davek rubit, zato se je ognil s ceste na
travnik.

„Hej, fantič! stoj!“ vpije jezdec. „Kod se hodi
do Slemenic?“

Ali bosonogi deček stisne namesto odgovora
svojo kapo pod pazduho in jo udere po travniku,
kakor bi mu bili vsi vragi za petami.

Nejevoljen je začel Kvas rentačiti in se jeziti
sam nase in na roditelje, ki otroke tako izrejajo.
Zdaj zagleda tretjega človeka in misli: v tretje gre
rado; če še zdaj nič ne zvem, pa se vrnem in pre¬
nočim v prvi hiši. Mlada deklica s košarnico na glavi
ga sreča.

„Dober večer, Micika!“ jo ogovori Lovre ter
ji zastavi že tolikokrat ponovljeno vprašanje.

16

..Oh, moj Bog in Mati božja!“ — odgovori
deklica, „saj ste že zašli za poldrugo uro predaleč.
Ali niste videli velike smreke na samem in s peskom
nasute male ceste? Tam bi bili morali v stran zaviti.
Če boste počasi jezdili, greva vkup, pa Vam bom po¬
kazala. Ravno prav bode; tako me vsaj ne bo strah.“
Lovre obrne konja, in počasi sta potovala z
deklico nazaj. Marsikaj jo je vprašal in marsikaj mu
je povedala medpotoma, česar pa ne bomo tu sem
postavljali, ker bi za katerega resnobnejšega izmed
prijaznih braveev bilo morda premalo važno. Ko sta
prišla do imenovane smreke, mu je razložila, katerih
potov naj se ogiblje, da bo prav prišel.

„Oblačno je malo; da bi le Bog dal, da bi se
mesec ne skril za oblake, pa boste leliko našli.“

„Aha!“ — zarohni tu tretji glas in Kvas za¬
gleda čudovitega moža na cesti — „aha, dekle, jaz
bom že tvojemu povedal, da se ti z drugimi razgo-
varjaš ponoči pri mesečini; slabo te bom pohvalil,
ha, ha, ha!“

„Kaj si ti, Martinek? 11  je dejala deklica. „Grlej,
ta gospod gredo lia Slemenice. Ti greš ravno to pot,
in lehko ž njimi hodiš.“

Lovretu pa je pošepnila natihoma: „Nič se ga
ne bojte; dasi je raztrgan in bos in grd in nima prave
pameti, pa je pošten. On je deseti brat,  pot
dobro ve. Lehko noč!“

Drugo poglavje.

Povsod poznan, nikjer doma,
Kjer vleže uro se poslednjo,
Tam smrt mu domovanje d&.

Fr. Levstik.

dor pozna življenje, dejanje in nehanje, misli
in prepričanja, kakršna so bila nekdaj po
pripovedih naših starih slovenskih očakov,
ki gluhi in slepi za spačeni novi svet vedno le svoje
čase in svojih prednikov dni hvalijo: ta mi bo pri¬
trdil, da je bilo pred štirideset in več leti med našim
narodom veliko več poezije ko v današnji suhoti.
Kje se zdaj še kaj čudovitegazgodi? Kdo dandanes
še kaj ve? Le kakov sleparček še pride, da človeka
opehari. Tako pravijo dedje. Koliko časa že ni bilo
slišati o desetem bratu! V poprejšnjih časih se je
pa še vendar časi naletel, ki je, rojen deseti  sin
iz matere, s čudovitimi lastnostmi in zmožnostmi
obdarovan, po božji namembi preganjan, od hiše do
hiše po širokem svetu hodil, za srečo povedaval,
zaklade pokazoval, pesmi pel in pravljice pravil,
kakor nihče drug. Ljudje so ga častili, radi videli
in mu dali živeti in spati. Pač pride v kako hribsko
dolino še zdaj semtertja kak raztrgan in umazan
peripatetikar, ki mu robato po domače pravimo

2

18

berač, ki se izdaja za desetega brata; toda svet
je postal neveren, manj gostoljuben ko nekdaj, in
tudi današnji deseti bratje niso tisti ko nekdaj; malo
vedo in — kakor očetje trdijo — niso druzega ko sle¬
parji. Ta čudna prikazen, namreč pomanjkanje pravih
desetih bratov, se da menda samo tako razlagati,
da slovenske žene niso več take, da bi za vrst jo po
letih deset sinov rodile.

A pustimo taka premišljevanja bolj izurjenim
^ mislecem in vrnimo se rajši k svojima popotnikoma.

Tiho je korakal človek, ki ga je Lovretu de¬
klica imenovala desetega brata, konju pred gobcem,
in mladenič je imel časa dovolj v mesečini opazovati
to čudno podobo. Bil je človek kakih štiridesetih let,
toda že mu je hrbet hotel lesti v dve gubi. Na sebi
ni imel druzega ko srajco iz najdebelejšega platna,
kakor ga sprede slovenska mati, dolge hlače iz iste
tvarine, nekdaj na črno pobarvane, zdaj že zarjavele
in pod koleni jako blatne in razdrapane, na glavi
pa mu je čepel rjav klobuk s širokimi krajevci in
čez oglavje z belo nitjo prevezan. Da mu hlače niso
uhajale, je branila usnjata oprtavnica, na križ čez
ramo razpeljana. Večerni zrak je bil precej hladan,
Lovretu se je celo mrzlo zdelo, vendar je stopal
deseti brat bosonog. Da bi pa kdo ne mislil, da
čevljev nima, jih je nosil z bekovo trto prevezane
čez ramo. Kaka dva pota se je nazaj na Lovreta
ozrl ter ga ostro ogledoval. Pri tej priliki je Kvas

19

—k

videl obleki popolnoma primeren obraz. Lice je ka¬
zalo kosti, ki so imele voljo in nagon vsemu obličju
štirioglato podobo ustvariti. Strani sta bili upadeni
in široki nos je ošabno nosnice v zrak molil. Vrhu
malih sivih oči so se v sredi zrastle obrvi predrzno
visoko vihale gori v čelo, ki se ni veliko videlo iz
zmršenih las.

Daši ga je bila deklica potolažila, da se ni
treba bati desetega brata, vendar je Lovreta nekaj
čudno izpreletelo, ko je na širokem polju ponoči
sam bil s takim ne tnalo neznanskim človekom. Ko
je pa čez nekaj časa v dalji opazil luč, ga je to
ohrabrilo nekoliko in si je mislil: „Kaj mi more
storiti? Enega samega se ne bom bal.“ Da bi poprej
čas minil, začne pogovor ž njim.

„Koliko je še do grada ? 11

„Preden pojdejo spat, boš tam ! 11  odgovori de¬
seti brat z glasom, ki je bil vse drugo prej ko
prijazen.

„Ali ste Vi znani z gospodo?“ vpraša dalje
Lovre.

Njegov drug se grozovito zasmeje, potem pa
reče: „Ti si šema! Zakaj me pa vikaš? Jaz sem
Martinek Spak, deseti brat, kakor vsi otroci vedo!
Če nočeš, da bi se ti kdo smejal, ki je bolj neumen
ko ti, tako me pošteno tikaj, pa utegneva še pri¬
jatelja biti v teh letih, kar boš šolmoštraril na Sle-
menicah . 11

20

,,Kako pa veš, kdo sem?“ vpraša Lovre čudeč se.

„Saj si me vprašal, ee sem kaj znan na Sle-
menicah!“ odgovori Martin ek in se zopet smeje na
vsa usta.

Čudni graščaki morajo to biti, h katerim pridem,
da vsako izpremembo v svojem družinskem in do¬
mačem življenju zaupajo takim ljudem, je mislil Kvas
sam pri sebi.

„Ker je videti, da so ti povedali, da bo tak in
tak človek prišel, “ reče Lovre, „moram misliti, da si
star znanec v gradu. Zato mi lehko poveš, kakova
je gospodična, gospa, gospod!“

„0, prav lehko ti to povem,“ odgovori Martinek.

„Pa nočeš? Zakaj ne?“

„Ti nekaj rad poprašuješ,“ odgovori Spak.
„Zato mi moraš dovoliti, da te še jaz eno reč vprašam.
Kako sem ti kaj jaz všeč?“

Rekši je čudoviti človek Kvasa tako ostro po¬
gledal s svojimi malimi svetlimi očmi, da je bilo
mladeniča skoro strah. Vendar na misel mu je prišlo
njegovo smešno vprašanje; pobesil je oči in s po¬
siljenim smehom je odgovoril: „Prav dobro si mi
všeč, prijatelj, zakaj pa ne?“

„No, jaz ti bom povedal, da mi tudi ti do-
padeš. Mislil boš morda, da je to pač vse eno, pa
ni taka. Martinek Spak, deseti brat, in kakor bi se
še lehko imenoval, ti pride še prav v sili, zato ga
le dobro poznaj. Zdaj ti bom pa povedal najprvo to,

21

kar si vprašal. Kakova je gospodična? Da mlad
človek, sosebno če še ni grd, da bi ga pes oblajal,
kakor pravijo, da sem jaz — rad pozve za deklico,
prej ko za baburo, to je že stara reč. Z grajsko
Manico se midva prav dobro pomeniva. Morda si že
v mestih lepšo videl, ali pa ne. Gospod in gospa
tudi nista napačna, pa to boš že še vse videl in
izkusil . 11

„Ali si ti že dolgo tu v okolici?“ vpraša Kvas.

„Kar mi je mati umrla,“ reče Spak nekako
zamolkleje pri tem vprašanju.

„Kje si pa doma? Kako je to, da po svetu ne
hodiš, ker praviš, da si deseti brat ? 11

„Jaz sem doma, kjer so dobri ljudje, kjer
po mojem jeziku govore. Nimam svojega zapečka,
pa se ne pritožujem zato. Ce ne verjameš, da sem
deseti brat, pa pusti. Misli, kolikor hočeš, pa malo
govori, če nočeš, da se ti kaj ne zgodi. Zdaj pa
molči o tem in kaj veselega govori. Jaz imam po¬
skočne in vesele ljudi rad. Juheja,.hopsasa ! 11

In kakor bi bil naenkrat ves drug, poskoči
od tal, zažene čevlje z rame daleč od sebe proč
in leti zopet po nje. Kvas ni mogel razumeti vsega
tega. „ človek mora biti malo prismojen , 11  si je
mislil.

„Ali znaš peti, prijatelj škric!“ ga vpraša Spak.

„Malo; pa zdaj ne pojem. Ti zapoj ! 11

22

Spak vzdigne glavo proti mesecu, odpre široka
lista in hreščaje začne robato pesem:

Stara baba Iskerca
Jedla sok iz piskerca,

Migala s suho brado
Hčer zmerjala je tako:

Če bos v cerkvi ti na moško stran,

Kjer Martin stoji mi razcapan,

Tak obračala, oči,
če bo bodil na naš prag
Tebe gledat Martin Spak,

lia, ha! kaj ni lepa, pesem od mene,  kaj?“

„To si sam zložil? No, poj do konca! Tacih
sem še malo slišal.“

„Le čakaj, prijatelj suknjač, to in nekatero ti
bom še zapel, če se bova lepo gledala na Sleme-
nicah. Še srečo ti bom povedal, če hočeš precej
nocoj. Samo to si izgovorim, da se mojih sovražnikov
ogiblješ. “

„Kdo pa je tvoj sovražnik?“

„To boš z\*edel, preden bo dva, tri dni. Na
Slemenicah ga boš videl vsak dan.“

Prideta na travnik. Pri poti je stalo na samem
košato lipovo drevo, ki je fantastično molilo svoje
goste veje v tiho, krasno mesečno noč. Na zapadli
se je videla s hribca prijazna lučica izmed sadnega
drevja, grajske strehe so se v mesečini svetile.
Mladeniča so zopet obšle prijetne in otožne misli

obenem, ko je ugledal svoje novo stanovanje pri
tujih ljudeh.

„Tu pod lipo grajska Manica sedeva ; tu sem
ji srečo povedal , 11  pravi deseti brat.

„Saj nič ne veš,“ odgovori mladenič, „kako
prihodnost bom imel jaz ? 11

„Ti boš nekaj doživel tam gori, česar se ti še
ni sanjalo nikdar. Le dobro oglej grad, mesec sveti
lepo, pomnil ga boš do smrti, pomnil boš tudi dese¬
tega brata, čeravno mu ne veruješ, do groba ga boš
pomnil. “

Glas Spakov je bil pri teli besedah popolnoma
različen od prejšnje govorice, nekako teman in strašan,
tako da je mladeniča malo osupnil. In ker se je
ravno ta trenotek luna skrila začasno za oblak, ga
je prešinila tembolj neka čudna čut; rajši bi bil že
v gradu ko tu s tem polunorim človekom na sa¬
motnem polju. Daši, kakor izobražen človek, ni
trohice verjel na vraže, ga je obšla vendar misel,
da Martin Spak res kaj več ve ko navadni ljudje.

Lehko je misliti, da je kraj, kjer sedeva in
sanjari lepa deklica, najsi bode tudi nam neznana,
mikaven za mladeniča, čegar „srce je prazno 11 , in
samo hrepeni po nečem, česar um ne ve vselej raz¬
ložiti. Zatorej je Lovre, ko se je luna medtem
zopet izza oblaka prikazala, pazljivo ogledal mesto
okoli „grajske lipe 11 . Ozek pa dolg travnik se je
raztezal po dolini. Razen lipe je rastlo samo še

24

gosto vrbovo grmičje ob malem šumečem potoku, ki
se je zvijal ravno mimo krasnega drevesa. Pod lipo,
katere deblo bi bila komaj dva moška obsegla, je
bila okoli in okoli napravljena klopica in tla so
bila razkojena, očiten dokaz, da je Spak resnico go¬
voril rekši, da hodijo dostikrat leseni grajska go¬
spoda, sosebno pa Manica. Prijazna izprehajališča
imam že, da bi le še vse drugo dobro bilo, si je
mislil Lovre.

»Sitno je ponoči prihajati; ali bi ne mogel tod
v kaki krčmi prenočiti'?“ vpraša Lovre.

Ko odgovora ne dobi, se ozre in pogleda za
Martinom. Nikjer ga ni bilo. Lovre si ni mogel
razložiti, ni kam, ni zakaj, ni kdaj mu je izginil.
Ostalo mu ni druzega na izbiranje, kakor po belo
potresenem potu jezditi v grad, ki gaje imel pred očmi.

Na Šlemenice ga je peljala pot proti zadnjemu
majhno navkreber. Grajsko poslopje je bilo precej
prostorno, štirioglato in v dvoje nadstropij. Dasi-
ravno je bilo zidano, kakor se je iz stavbe dalo
soditi, že v novejšem, to je ne v srednjem veku,
poznalo se je vendar, da so stavitelji malo v mislih
imeli take čase, v katerih je dobro, če se dom da
braniti. Zato je okrog in okrog spodnji del zida imel
obliko male trdnjave in majhna, jako zamrežena
okna. Gosto sadno drevje je rastlo okrog in okrog
gradu po hribcu; samo proti severu je bil svet
nekaj bolj kamenit in gol. Zato so tam stali hlevi

25

in clruga gospodarska poslopja. Zadaj se je svet
naglo vzdigoval do strmega holma, na katerem
je Kvas na hiter pogled opazil rogovilasto zidovje,
razsip stanovanja nekdanjih gospodov na Slemenicah.

Luč, ki je gorela v gradu od zdolaj in v prvem
nadstropju, je prepričala Kvasa, da družina in go¬
spoda še ne spe.

Tretje poglavje.

Prišel je pobič lep in mlad;

Pa kaj mi je prinesel,

Prašala ga nisem, povedal mi ni.

Narodna pesem.

zgornji sobi slemeniškega gradu je bila okrog
omizja zbrana mala druščina, ki jo hočemo

- bravcu bolj na tanko predočiti, kar se tem

laglje zgodi, ker je ni bilo več ko petero glav: go¬
spodar z ženo, hčerjo in malim sinom, pa Marijan
Piškav, sin sosednjega lastnika na pristavi Polesku,
komaj četrt ure od Slemenic.

Benjamin G* je bil meščanske rodovine; ni
mogel torej ošabno šteti plemenitih prednikov, ki bi
si bili v boju tako ali tako čast pridobili; tudi niso
bili njegovi pradedje še tako dolgo naseljeni na
Slemenicah, da bi bil mogel gospod Benjamin svoj
pridevek v starem kronistu Valvazorju brati. Pa imel
je devet oralov zemlje, lepe bukove gozde, precej
velik vinograd, osem parov konj in celo čedo rogate
živine — in to je bilo, s čimer se je graščak več
ponašal, kakor bi se bil mogel sklicevati na „šestnast
kolen slovečih pradedov" kakor plemenitniki znane
severne dežele. Ko se naša povest začenja, je imel
Benjamin že čez petdeset let, kar so semtertja osiveli

27

lasje pričali; vendar čisti zrak, v katerem je živel
od svojega dvajsetega leta, kar je šole popustil, mu
je bil ohranil še neko mladeniško krepost, vsled
katere je svojo nenavadno visoko postavo še vedno
pokonci nosil. Obraz njegov je bil večji del vesel,
in to je veliko pripomoglo do tega, da lica in čela
niso razorale tiste črte, ki nam človeka starejšega
delajo, kakor je v resnici. Nočemo segati v njegovo
življenje nazaj, tu povemo le dve reči, namreč da je
bil precej po zgodnji smrti svojega očeta vzel svojo
zdanjo ženo, še bolj miroljubnega značaja ko on,
dalje pa da je dolgove, ki mu jih je bil oče zapustil,
s tem poravnal, daje  staro opuščeno pristavo Polesek
z nekaj zemljiščem vred nekemu priseljencu, do tačas
neznanemu gospodu Piškavu prodal.

Roditeljema nasproti je sedela deklica, staia
kakih triindvajset let. Manica je bila prvorojenka
in edina sestra mlajšega brata, komaj devetletnega
Balčka. Postave je bila bolj očetove, zakaj prej bi jo
bil človek imel za veliko kakor za majhno. Iz modrih
oči je sijala neka mila neskrbna in malomarna melan¬
holija, ki je bledo lice še veliko lepše delala in skoro
morala vsakega nekako čudno geniti. Njena rdeča
usta so se le malokdaj nasmehnila. Pa ne morda
zavoljo tega, da bi bila kaka skrivnost morila de¬
klici mlado srce, to ne; sama ni vedela, zakaj se ji
časi smejati ne ljubi, ko se drugi smejo; sama ni
vedela, zakaj ni vesela, dasiravno si je morala iz-

28

povedati, da ne pogreša ničesar. Oče je mislil, da
izvira ta lastnost od tod, ker preveč bere; pa ker
je ljubil svojo edino, izmed štirih rojenih pri živ¬
ljenju ostalo hčer neizrečeno, zato ji ni hotel veselja
kratiti s kako prepovedjo. Gosti lasje kostanjeve
barve nad visokim čistim čelom, pravilno ustvarjeni
obraz in vsa zrast ji je dajala nežno, čeravno ne
posebno lepoto. Bila je nekaj časa v mestu, večjidel
svoje omikanosti in vednosti pak si je pridobila s
svojo pridnostjo.

Razen domačega, še nedoraslega sina je sedel
na koncu mize blizu devetnajstletni mladenič, Marijan
Piškav. Imel je eno tistih obličij, ki po eni strani
lehko veljajo za lepa, po drugi pa se lehko o njih
reče, da pri njih še nekaj pogrešamo, česar se ne
moremo domisliti. Zdravega, životnega mladeniča je
vsak na prvi pogled uganil iz tega obraza; nasproti
pak bi bil moral tisti, ki trdi, da se človeku z obraza
bere, kako živi in misli, soditi, da je življenje in
mišljenje Marijanovo kaj enolično. In res bi se tu
posebej ne bil zmotil. Kakor sosed je bil skoro večni
gost na Slemenicah.

Sredi mize je gorela voščena sveča in okrog
svečnika so ležale raztrošene kvarte.

„Ali jih ne vržemo še enkrat? 11  vpraša mla¬
denič in zbira posamne podobe.

„Jaz sem se že naigrala, 11  reče Manica in po¬
tegne knjigo bliže. Videlo seje, da bi bila rajša brala.

29

„Kako moreš vun in vun v bukve gledati? Ves
dan si v nje zamaknjena in še na večer se jih ne
naveličal, “ pravi Marijan.

Ker je bil v prvi mladosti njen tovariš v igri,
torej star znanec in skoro bolj na Slemenicah domač
ko na domu svojega očeta, zato jo je tikal.

,,Jaz sem že tudi dejala, da bi bila Manica
doktor postala, ko bi bila Balček," pravi mati na to.

„Ali jaz ne bom doktor, mama?“ vpraša deček.

Ti si premalo priden, vse drugo ti je bolj mar
ko bukve/ 1  pravi mati. „Le počakaj, kadar učenik
pride, ta te bo že nagnal, da se boš pridneje učil,
nego si se do zdaj."

„Učenik te bo ostro držal," reče Marijan, da
bi dečka podražil.

Balček je veijel; naslikal si je v domišljiji
učenika starega, grdega, ki ga bode ubijal in lasal,
kakor je v vaški šoli videl, da šolmošter lasa kmečke
fantine, in na jok so se mu ustnice napravile.

..Kič ne verjemi, Baldvinče! Če boš priden, ne
bo ti nič žalega storil novi učenik. Midva se bova
vkup učila," je pošepnila sestra bratcu na uho in mu
z lepo ročico pogladila rumene kodraste lase z lica.

„Kdaj pa pride?" vpraša Marijan.

„Danes bi bil imel že tu biti, kakor mi je pisal
moj prijatelj profesor v Ljubljani, ki mi je to reč
oskrbel. Baje, da je izvrsten mladenič; bil je eden
najpridnejših učencev," odgovori gospodar.

30

„Dobro bo to!“ pravi Marijan. „Da bi le kaka
mevža ne bil; imel bom potlej vsaj tovariša za na
lov. Lisic je letos dosti, v vasi doli je ena že precej
kur odnesla. Predsinočnjim sem je bil šel čakat, dve
uri sem na prelazu sedel, nazadnje pak mi je bilo
dolgčas ponoči samemu prežati, zebsti me je začelo,
obesil sem puško čez pleča ter šel spat. Ko bi bil
še enega imel, pa bi bila lepega lisjaka dobila. Tudi
zajcev je letos dosti. Bog ve, kako je to, da je leto
tako srečno in rodovito za žival.“

„Lovec ste, morali bi vedeti, da zato, ker je
bila lanska zima prav gorka in je bilo torej spomladi
veliko zaroda, “ razlaga gospod Benjamin.

„Ali letos bode velik sneg-.“

„Bog ve, morda pa ne,“ odgovori gospodar ter
se nasloni na stol.

»Gotovo, jaz vem, da bo,“ trdi mladenič; „gob
je bilo letos vse polno, lišaj po hrastju je dolg zrastel,
dežja je bilo malo poleti, žerjavi so že leteli . . ."

»Bežite, iz tega vsega se ne da nič posnemati;
Vi morate bolj pametno misliti. Pustite vraže Martinu
Spaku in kmetom doli v vasi! “

Manica ni poslušala tega pričkanja; odprla je
bila knjigo in jela brati, mati pak je imela z nekim
šivanjem opravek.

„To niso vraže,“ je ugovarjal Marijan in bil
ravno namenjen svojo prepričanje dalje utrjevati, ko
pogleda hišna, stara Urša, v sobo in pri poluodprtih

31

durih naznani, da je neki gospod prišel, ki bode
najbrž hotel čez noč ostati.

„Kdo bi pač ponoči prišel ? 11  je dejala gospa,
hitro svečo prižgavši.

„Nima biti kdo drugi kakor učenik, saj ima
danes priti'; najbrž se je na poti kako zamudil. Dej
napraviti sobo, večerjo in kar je treba, grem jaz doli.“

Rekši vzame gospod Benjamin luč svoji ženi iz
roke in odide.

»Kakšen je ta gospod ? 11  je klical strežajki
Marijan.

„Ah, gospod, mlad je in lep, prav lep , 11  je
dejala Urša in še enkrat pomolila glavo v izbo.
„Prijezdil je in deseti bratje ž njim prišel; to po¬
meni, da je srečo v grad prinesel . 11

„To ti je lepa druščina, kaj ne Manica, gospod
učenik in capin deseti brat ! 11  In kakor bi se bil Bog
ve kako bistroumno odrezal, se je smejal mladi go¬
spodič na vse grlo.

„Kaj ni Martinek takov človek kakor mi? Kaj
si more, če ima malo manj pameti časi. Tudi reveža
ne smemo zaničevati. Morda je on boljši vodnik ko
kdo drugi . 11

Po stopnicah so se zdaj čuli koraki in Lovre
Kvas je stopil z graščakom v sobo.

„Le otresite se teh premislikov!“ je govoril go¬
spodar. „Tukaj smo na kmetih in sami domači. Ne
gledamo vnanjosti in formalnosti, sploh nas boste

32

našli kmečko preproste in malo meščanske navade
v hiši. To vsak ve, da se človek po poti opraši in
utrudi, vsedite se!“

Po tem prijaznem domačem sprejemu je bilo
Lovretu nekako dobro pri srcu; in ko se je hotel
izgovarjati, da je tako pozno na večer prišel in
morda zarad tega neprijetnosti napravil, mu ni dal
gospod Benjamin še besede izgovoriti in ga je precej
seznanil s pričujočimi in svojo ženo. ki je preskrbevši
potrebne reči zopet v sobo prišla. Malega Balčka je
naglo minil strah, ko je videl, da učenik ni nikakor
tak kakor oni stari doli pri fari. Ko ga je celo tako
prijazno pogledal in mn obljubil, da bosta gotovo
prijatelja, ker ve, da bode priden učenec, se je po¬
polnoma razbistrilo dečkovo obličje in ogledal je
svojega prihodnjega učenika od nog do glave.

„No, gospod Kvas!“ izpregovorl graščak, ko je
prebral Lovretova izpričevala in priporočilno pismo
od svojega nekdanjega prijatelja in Kvasovega pro¬
fesorja, „iz vsega vidim, da je resnično, kar sem že
prej od Vas slišal, preden sem Vas poznal. Preverjen
sem, da, če je komu mogoče našemu Balčku glavico
zdramiti, jo bodete Vi. Gledite in potrudite se, da
Vam bode vsaj malo podoben nekdaj, in prepričali
se boste, da bova s seboj zadovoljna.“

„ Glavo ima dobro,“ pristavi mati in ljubeznivo
pogleda na svojega ljubljenca; „lehko se bode učil,
samo . . .“ hotela je reči: malo razposajen je časi;

33

ali ko je videla, kako jo je sinček za obleko vlekel
in se proseče ozrl vanjo, naj ga ne zatoži, se je
nasmejala in ni končala stavka.

„Jaz se bom gotovo trudil na vso moč, da
storim kvojo dolžnost, in ker ima moj gojenec, kakor
milostljiva gospa pravijo, dobro glavo in vem, da
bode priden, imam najboljše upanje, da bova v dveh
letih precej daleč prišla , 11  reče Kvas.

„Samo dve leti ste namenjeni pri nas ostati ? 11
vpraša gospa.

„Da, dve leti, potem bi rad šel na višje šole,
kar bi bil že zdaj storil, ko ne bi bil imel nekih
ovir, ali da naravnost povem, materialnega pomanj¬
kanja in malo slabotnega zdravja."

„To je zato, ker ste bili vedno v ozidju in ste
se morda preveč trudili z ukom in poukom, kar se
ve, da ne tekne zmerom tako telesu kakor duhu," je
dejal gospodar. „Ali tu pri nas na deželi imamo ves
drug zrak kakor v mestu, zato boste pri nas zdravi
ko riba, in ker ste mladi, ne odide Vam univerza,
tudi če se pogodimo s časom še za dalje."

„Videli boste, gospod učenik," izprcgovori Ma¬
nica, „da pri nas ni tako dolgočasno življenje, kakor
si morda mislite in kakor se Vam je na prvi pogled
zdelo. Sosebno ker ste ponoči prišli, niste videli,
kako lepo okolico imamo. Tukaj pri nas se boste
učili lehko prirodo in ljudi poznavati: zakaj po mojih
mislih je malokje toliko originalnih nevsakdanjih zna-

3

34

čajev ko v našem okrožju. Če Bog da, privadili se
boste tako našega življenja, da ostanete tudi več ko
dve leti.“

„Beži no, Manica!“ je dejal Marijan, ki je bil
medtem kakor doma veliko pipo izvlekel in tobak
napravil, nevprašaje za nikako dovoljenje, in vstal.
„Misliš, da je gospod Kvas — tako se menda pišete,
če sem prav razumel — ravno tak ko ti, da se mu
bo ljubilo cele ure poslušati neumnega brnjavsa de¬
setega brata ali pa Krjavlja tiste prazne kvasiti ali
tiste nore pesmi peti ali kamnoseka Matijca ogledovati,
kako v leščevju sedi in nič ne govori, beži! Midva
bova rajša bodila rakov lovit, zajcev gonit, lisjaka
čakat. Pa se bomo že še zmenili, deset je ura.
Lehko noč!“

Keksi odide Marijan. Lovre je iz vsega predo-
mačega obnašanja mladeničevega sodil, da je najbrž
Maničin ženin, dasiravno se je čudil, kako nasprotno
mišljenje se vidi med njima. Ni si mogel reči, da bi
mu bil mladenič povšeči, zato tudi precej izprva ni
imel pravega sočutja do njega. Bilje malo v zadregi,
ko ga je gospa vprašala, kako mu kaj sosed dopade.

Govorica se je pletla še nekaj časa o raznih
rečeh. Po večerji pak, ki jo je bila nova njegova
gospodinja hitro zanj pripravila, se je razšla družina
spat in Lovro je dobil prijazno sobo z razgledom
na vrt. Svoje reči je našel že tam. Daši truden,
vendar ni šel poprej spat, preden ni uredil in razložil

35

knjig in obleke, katerega vsega blaga žalibog ni imel
veliko. Izbica in pohištvo je bilo preprosto, ali Lovre
še v svojem življenju ni imel tako prijaznega in pri¬
jetnega stanovanja.

Premišljevaje razne izkušnje in dogodke današ¬
njega dneva se uleže v mehko posteljo s sladkim
občutkom trudnega človeka, ki je dan preživel po¬
polnoma zadovoljen z njegovim koncem. Komaj nekaj
ur poprej so ga še obhajale bridke misli; tožil je
nad svojo usodo, ki mu ni dala veliko več ko rev¬
ščino, ki ga je drvila že blizu od praga njegovih
želja k tujim ljudem, — in zdaj je bil srečen, zakaj
vedel je, da so ti tuji ljudje dobri. Že davno je bil
opravil svojo kratko večerno molitev, pa zaspati ni
mogel, težko ga je stalo misliti nocoj na milo svojo
staro mamico in na Boga; razne podobe, ki jih je
podnevi imel pred očmi, so se mu vrstile v spominu.
Zdravnik Vencelj, posamezni udje grajske družine,
miloglasne besede Maničine, prelepa njena podoba
— ah, kako srečen mora biti ta Marijan, ki je menda
ženin njen — čudna prikazen, deseti brat, njegove
proročne besede — vse se je mladeniču čudno vrtelo
po glavi in, ko je naposled zadremal, so se vezale
te misli v čudne sladke sanje.

Ko se je Lovre drugo jutro zbudil, je bil velik
dan. Solnce je prijazno sijalo skozi njegovo okno.
Čudil se je, kako da je tako trdno in dolgo spal,
kar ni bila sicer njegova navada.

3 *

36  —

»Ljudje si bodo mislili, da sem Bog- ve kak
zaspanec in nemarnež, 11  je dejal in naglo na noge
skočil. Ura je bila že osem. Obleko je našel očejeno
in pripravljeno. Hitro se opravi in odpre okno.

Zdaj šele je mogel natačneje ogledati kraj in
ležo gradu, svojega novega stanovanja.

Slemenice so stale na nizki višini. Vrt z gostim
sadjem prerasten, ki ga je snoči le napol videl, se
je razprostiral po rebri posebno lepo na južno stran.
Precej za vrtom pa se je začel travnik ob obeh
plateh malega potoka, ki se je daleč po vedno ožji
dolini med vrbovimi grmi vil in bleščal v jutranjem
solncu. Tudi velika samotna lipa, ki je ponosno na
samem raztezala široko razrastle veje, se je mogla s
strani opazovati. Konec dolzega žleba se je potok
nalival v širok ribnjak, ki je bil malemu jezeru po¬
doben. Na obe plati ribnjaka pa se je vzdigovala str¬
mina, na desni strani gosto prerastla, na levi pa gola,
kamenita tja do vasice, ki se je na vzvišenim stoje
okolici kaj lepo podajala. Med gradom in vasjo je bila
majhna podružna cerkvica z ograjenim pokopališčem,
ki so jo bili nekdanji slemeniški gospodje postavili.

Proti vzhodu čez vrt in čez travnik pak je
Kvas videl posanmo večje domovje; vendar ker je
stalo tik hoste in Se ni veliko videlo iz drevja, zato
ni mogel razsoditi, ali je hiša premožnega kmečkega
moža, ali pa gradič. Visoki mecesni in redno nasa¬
jene lipe so kazale na gradič. To je bil Polesek.

37

Ko je tako skozi okno gledal, je zapazil
desetega brata, bosega in opravljenega ko včeraj,
ki je izza konjskih hlevov prignal konja, ki ga je
on včeraj jezdil. Imel je veliko batino v roči in, ker
je konj počasno stopal, ga je vsipaval neusmiljeno
prek reber po dolgem. Prišedši mimo okna je zagledal
Kvasa, namežikal z očmi, na čuden smeh široka usta
raztegnil in zavpil: „Dali so mi gospod, da bom
zver tiral Peharčku nazaj, hi! Pa ta božja stvar tako
hodi ko polž na vlaku. Krjavlju jo bom dal na po¬
pravo, takole!“

Pri zadnji besedi zopet loputne z gorjačo po
konju. Kvas ni vedel, ali bi se smejal ali jezil nad
neusmiljenim človekom, katerega je še nekaj časa z
očmi lovil.

Stara hišna je pokukala v izbico in videč, da
je vstal, ga poklicala k zajtreku, ki ga mu je na
mizo postavila. Obenem mu je pravila, da so drugi
že zunaj: „gospod pri ljudeh, ki češplje tresejo na
gornjem vrtu, gospa na sušilni jami in gospodična
doli po vrtu hodijo.“

Četrt ure potem je bil tudi Kvas na vrtu.
Naproti mu pride Manica. Danes se mu je še veliko
lepša zdela. Zeli ji dobro jutro in ona ga vpraša,
kako mu kaj dopada na Slemenicah, kako je kaj
spal in druge čisto navadne reči, na katere je Lovre
rajši odgovarjal, ko dostikrat na še tako važne.
Precej pri tem razgovoru pak je čutil, da ima go-

38

spodična nekaj v sebi, kar jo veliko više postavlja,
in ravno zato je bilo vse njegovo obnašanje skoro
nekako boječe. Gospodična je to menda izprevidela,
zakaj govorila je ž njim kakor s starim znancem
prosto in domače.

Ob to prijetno druščino pripravi Kvasa človek,
ki mu je bil dozdaj še neznan, ki je pa naravnost
iz grada prišel in moral biti torej domač.

„Glejte, tu prihaja naš stric Dolef,“ reče Ma¬
nica in ko se je mož približal, je dejala: „Stric, to
so gospod Kvas, naš učenik 11 .

Novi prišlec je bil precej prileten in suh ko
sama kost. Po vsej svoji zunanji opravi ni bil ni¬
kakor podoben, da bi bil ud grajske družine. Po
špičastem koščenem obradku so rastle zapuščene in
zastarele ščetine, ki so zmršene in nerazčesane pri-
» čale, da jih je imel lastnik samo zato, ker je bil

prezanemarjen, da bi jih bil obril. Celo vrhu globoko
ležečih naročili oči je bilo visoko, pa nagrbančeno,
kolikor se je dalo razvideti izpod nekdaj belega,
zdaj pa orumenelega in raztlačenega slamnika in
ravno tako razmršenih, semtertja že osivelih dolgih
las. Obleka ni določila, ali je gospod Dolef star
krojač ali rokodelski popotnik, kakršnega na veliki
cesti srečaš z oprašeno culo na plečih, ali drugi
deseti brat. Oguljena suknja, na komolcih že skoro
otla, zapeta do brade, je segala komaj do tistega
neimenljivega telesnega dela, ki pri sedežu in tepežu

39

največ trpi. Hlače so bile dolge, ozke in na drobnih
koščenih nogah vendar še preohlapne, zlasti od spodaj,
kjer so se rjavih čevljev dotikale, blatne in s peto
pohojene.

,,Salve, prijatelj, ali ste prišli? No, dobro, da
ste prišli! Midva se bova šele kaj zmenila, dva
štndioza, eden mlad, eden star. Deklina, le pojdi, ti
ne razumeš nič tega, kar se midva lehko meniva. “

Eekši izvleče iz žepa malo kmečko pipico in
zamazan mehur tobaka in si jo natlači. Manica odide
po vrtu, poprej pa nekako smeje se pogleda Lovreta,
ki je strine gledal tega moža in ni vedel, kako hi
odgovoril; ni vedel, ali je prav razumel, ali ne, ko
je dejala: „tu prihaja naš stric.“

„No, vidim se Vam kakor kak „vacuus viator“,
kakor Latinec pravi, ne vem že kateri, ali Ovid ali
Vergil ali Horacij. Pa to nič ne de, če človek dolgo
živi, mu vse pride v koš. Časih smo bili že drugi
ljudje, „fuimus Troes“, veselo smo živeli, pili in peli,
da nikdar tega in Adolf, svojega očeta drugi sin, ki
bi bil imel tolar vrhu glave vrezan dobiti in črn
talar nositi, ni bil zadnji. Pa zdaj so vse tiste urice
pozlu. Povejte mi, tovariš moj, kaj bo iz Vas, kam
se boste obrnili, ko ste logiko in liziko dognali ?“

„Ne vem še, nisem se še odločil,“ odgovori Kvas.

„V seminar ne?“ vpraša stric Dolef in tlečo
gobo v tobak potakne.

40

»Najbrž, da ne.“

„Pa zakaj ne? Glejte, ko bi se jaz ne premislil
in bi bil to, kar so moj rajni oče menili, da bodem,
bi bil zdaj ves drugačen trebušček zredil, kakor je
tale. Dekan bi bil in še kaj več. Pa to se ve, ko
bi pijače ne bilo na svetu, bi bilo marsikaj drugače.
Ko bi se pes ne bil za grmom zamudil, pa bi bil
zajca ujel; tako bi bili moj oče bolj pametno storili,
ko bi bili še nekaj malega časa živeli. Ko so umrli
in je ta moj brat gospodarstvo prevzel, ta Benjamin,
tačas je Dolef dobil po oporoki nekaj petič več v
roke in halo! Kakor bi vraga izpustil, je bilo vse
naše. Štirje pravi tiči smo bili: jaz, neki Logar,
Vesel, pa neki baron Fric Frik, in mi štirje smo
imeli groše in ves svet je bil naš pri poličku. Je-
minej, to so bile urice! Na Starem trgu je bila lepa
Nežika, tista nam je točila do štirih čez polnoči. In
pili smo ga dan na dan. Drugo jutro sem vselej
prišel ves zaspan v šolo. To je bilo zadnje leto, v
prvi klopi sem sedel, — imeli smo zgubanega pro¬
fesorja, ki je vedno palico nosil pod pazduho na
ulicah poleti in pozimi; ta je imel latinsko. Jaz sem
bil poprej zmerom priden in to mi je potlej, ko sem
samo pil, tako prav prišlo, da sem ravno tako izhajal
ko drugi, ki so zvečer do desetih v bukvah čepeli.
„Quid tu censes?" je prišla vrsta name, in Dolef se
je vzdignil iz prve klopi, malo bled in krvavih oči,
pa vender še čvrst, in se je tako odrezal, da so vsi

41

strmeli. In na večer smo spet in spet pili. To so
bile urice! Povejte mi, ali je današnji dan še kaj
veselega sveta ?“

„0, še se najdejo!“ odgovori Kvas — »toda
jaz sem tacih veselic malo okusil.“

„Verjamem, verjamem, 11  pravi Dolef in hitro tri
pote na gosto dima potegne, da bi spet pravil dalje
o svojih uricah. „No, ljudje so se izprevrgli; nemara,
da že ni več pravih pivcev. Glejte, kako se svet iz-
preminja, tempora mutantur! Tisti moj tovariš Frik
je bil svoje dni tak, da je vinski kar denar trosil —
trosil, razumete; no, zdaj pa ljudje pripovedujejo, da
je neki na Štajerskem sodnik in si je tako prelevil
poprejšnjo kožo in pamet, da ga ne pije kaplje več
in da si je že veliko premoženja naskoparil. Samo
jaz sem še stari ostal in bom ostal najbrž do
groba. Časih sem že rekel, da bom popustil pitje,
ali ne gre in ne da se. Kamor se človek enkrat
vpreže, tam mora voziti po suhi in blatni cesti.
,Vino pellite c n ras 1  se bere v Horaciju, če se ne
motim. 11

„Dobro pamet imate, da niste še pozabili tacih
izrekov. Ali ste se še potlej kaj pečali s knjigami?* 1
vpraša Lovre.

„0 kaj še!“ odgovori Dolef. „Kar so ranjki
oča umrli, sem pustil ves uk. K vojakom sem jo bil
pobrisal, pa je nisem mogel daleč prignati. Dejali

42

so, da sem vedno pijan, pa pijan sem bil malokdaj.
Res sem ga zvračal, kakor tisti v pesmi:

En starček je bil, Je glažek izpraznil,

Je vilice rad pil: Je druz’ga nalil . . .

ali znal sem ga tudi nositi. Kar so mi bili pa oča
pustili dote, tisto je šlo z vragom; pa naj gre v
božjem imenu, saj mi mora brat Benjamin kot dajati
do smrti in pri tem se še vendar časih kak božjak
ulovi, da je za požirek brinjevca.“

„Ali če človek preveč pije, si prikrajša živ¬
ljenje, in človek živi za to, da sebe in druge srečne
stori .. . .“

„Le tiho, le tiho, že vidim da majhno filozofa
v Vas tiči in da bi me radi izpreobrnili. Pa saj
veste, kdaj se pijanec izpreobrne: kadar se v jamo
zvrne. Zakaj, tega ne skrivam, da sem pijanec;
kakor sem Vas videl, precej sem Vam povedal, da
me boste poznali. Jaz tudi vem, da bi morda bolje
bilo zame, ko bi se ne bil te navade navzel. Ali kar
je, to je in mir besedi! Zato me ne bo nikoli nihče
slišal, da bi mu rekel: pijančuj, ampak pravim zmerom :
varuj se vraga, delaj tako, kakor me slišiš, ne tako,
kakor me vidiš. Pa se bova že še kaj pomenila od
moje šole in drugih reči. Zdaj grem doli v vas, če
imajo kaj za primako za suho grlo. Če ste kaj učenih
bukev prinesli, jih bova enkrat skupaj pogledala in
še en pot se bom pomladil in se še marsičesa domislil.“

43

Lovre je še precej časa gledal za starim, kako
je koračil čez vrt. Noge so se mu že opletale, na
gosto je že stopal, vse je opominjalo na to, da ni
daleč tisti čas, ki bode konec storil življenju tega
moža, in vendar mu je bila strast še tako živa!
Pač Čudna reč to, da more človek drugače ravnati,
kakor mu razum veli, razum — največja moč v njem!


Y ^ “ = 5 > ^ sa 'i^-a9®r'>§ !

X  HSSKSSSSSSSŠSCmS-SSmSSSS-SSS ®

EB

gssSasSssnSSssmsssglssnsiSSS Y
®^ssSS-SKSss^5SsassSESss3sS!aX

Četrto poglavje.

Pogovor vmes uname
Od modrih se jim glav,

Od sladkosti življenja
In od njega težav;

In če se menim ž njimi,
Nobenemu ni mar,

Da nisem bil še v Rimi,
Na vojski še nikdar.

Fr. Levstik.

E^Sggjlk 0  je kdo sodil iz tega, kar smo dosedaj
|1 myI  P rav ili o Kvasu, da bodemo Lovretu do konca
g ffitta ] te Sll h 0 t ne  pravljice za petami, to je, da
bomo najmanjša dejanja njegova načrt ali s tisto je¬
zičnostjo, ki jo časih občudujemo poslušaje svoje
stare majke, rojene v prejšnjem stoletju, ali da bomo
tako vestno svojega junaka stopinje sledili v temotni
preteklosti štiridesetih let, kakor sloveči angleški
novelisti, ki vpeljevaje svojega viteza v kako izbo,
celo ne pozabijo povedati, da je kljuko pritisnil: —
kdor tako sodi, ta ni prave pogodil. Nikakor pa se
s tem nočemo hvaliti, ker vemo, da ni taka obširnost
reč, ki jo vsak pisač lehko posnema, ampak da je
tistemu, kdor jo hoče upotrebljevati, posebnega bož¬
jega daru tako potreba ko ribi vode, in ta dar je
— živa domišljija. Ker se pa s tako domišljijo pisavec

45

te pravljice ne more ponašati in ker bi rad še nekaj
poštenih možakov čisto stare korenine bravcu pred
oči postavil, zapustimo za več časa svojega mladega
prijatelja na Slemenicah, naj se seznanja in udoma¬
čuje, kakor mu drago, ter pogledimo doli v O brhek,
kmečko vas, ki dalje časa stoji, kakor bi kopa dedov,
za vrstjo živečih, pomnila. Pot do tjakaj ne bo dolga,
zakaj komaj četrt ure ti bo treba, če malo urneje
stopiš, in gospod stric Dolet so, kadar so se najbolj
od pijanosti opotekali, prišli v pol ure.

Nekateri gospodje učenjaki trdijo, da je za
deželno zgodovino zelo imenitna etimologija lastnih
imen starih krajev, mest, hribov, vasi. In ker je tudi
slavni Safafik med temi, verjamem tudi jaz, da
časih v kacem imenu kaj več čepi kakor samo ime.
Zavoljo te vere sem že dostikrat, kar sem povest o
desetem bratu zvedel, premišljal in dejal sani pri
sebi: „Kaj vraga bi se dalo iz Obrhka po odmečku,
pristavku, izpremenji in predevku posameznih črk,
po najdbi korenine v sanskrtu in materi stari slo¬
venščini — izvajati in izkazati vsaj toliko, da znam
več ko hruške peči. Ali povedati vam moram danes,
ko je čas, da bi svojo navidezno učenost očitno
pokazal, da nisem s svojo preiskavo nič dalje prišel,
kakor da imam ponižno misel: Obrhek se pravi vasi
samo zato, ker je stavljena ob vrhu  na levici že
imenovane doline, kjer je bil grajski ribnjak. Zraven
te misli imam pa še drugo manj razvito, namreč to,

46

da je pri vsej moji prizadetvi in preiskavi še zmerom
mogoče, da je Obrh ek ime dobil od tega staroslo¬
vanskega malika, ali od onega božanstva, samo da
sem jaz prekratkega pogleda in da imam premalo
ali pa nič genijalnega daha naših starinarjev. Morda
mi bo kak dobrovoljen starinoslovec pri mogoči drugi
izdavi desetega brata tu iz zadrege pomagal ter mi
pod črto tega lista napravil majhen komentarček.

Obrhek, ves do kraja — s Krjavljevo kočo
vred — je imel dvaindvajset številk nad hišnimi
vrati. Da so bile hiše po večini lesene ali samo
ometane, da so bili posamni tramovi, čeravno iz buk-
vine, vendar že črvojedni in črno okajeni, da so
bile nekatere strehe, kakor se je iz zarez na slemenu
bralo, že petnajstkrat s slamo prekrite in je skoro
sploh že v šestnajsto tnintam kaka luknja krovca
prosila: to nam potrjuje že izrečeno verjetnost, da
je bil Obrhek star. Obrščani so bili pa tudi najboljše
duše, kar si jih misliti moreš. Dasiravno siromašni
kmetavsi in revni ko jare miši, vsi do enega, ki ga
bomo še omenili, so se vendar ravnali po božjih in
cerkvenih zapovedih; odrajtovali so fronke in desetino
in biro, če je bilo le za žive in mrtve mogoče, ob
pravem času. Dasiravno so možakarji časih malo
porentačili in pokleli, kadar so jih ženice razjarile
ali kadar je pri pipi tobaka govorica tako nanesla,
da se je bolj možko podalo, če so vpleli hudiča ali
vraga med poštene in mirne besede; dasiravno so

47

se obrški fantini, da bi staro navado in svojo čast
ohranili, sešli na večer sredi vasi, se polegli pod
„velicim čampljevim drevesom“ in kako staro pesem
zakrožili; dasiravno so ženice imele tisto čudovito
lastnost, ki jo je že pred več kot devetnajststo leti
pri Galijancih Julij Cezar našel — zvedavost namreč:
vendar pri vseh teh slabostih so bili Obrščani po-
božnejši ko vsi njih sosedi okroginokrog. Vsak
večer si slišal v posameznih hišah petdesetkrat po¬
novljeno Češčeno Marijo z rožnovenskim dostavkom;
v sredi Obrhka pa je stalo leseno znamenje s kaj
malo umetalno izrezano podobo Križanega, ki so
mu vaška dekleta vsako pomlad glavo z venci in
rožnimi kitami olepšale, in pred katerim se je vsak
vaščan mimo gredoč spoštljivo odkrival, spominjaje
se smrti in fajmoštrove besede, tudi če je ravno šel
od krčmarja Obrščaka ves vinski in težak.

Ta ravno imenovani mož je bil glava vse vasi
in neovržno zelo potreben za okolico, če smemo tistim
zaupati, ki trde, da človek najbolje stori, če nepo¬
trebne, to je, ne živo potrebne denarje zapije, ali da
lepši povemo, tistemu dobrotniku spraviti da, ki mu
sladke kaplje ponudi pokusiti. Že samo to, da se je
po njem imenovala vsa vas, mu je moralo nekaj
veljave pridobiti, zakaj pravil je on in njegovi očetje,
da je nekdaj na Obrhku samo njegova hiša stala in
da so se drugi sosedje okrog njega naselili, to se
ve, menda kmalu potem, kar je nehal bob v klasju

48

rasti in se je v stročevje izpremenil. Koliko imenit-
nejši mož je moral torej Obrščak biti, ker so zraven
imenovane zgodovinske in imenske veljavnosti še
druge reči pristopile ki so ga vzviševale nad vse
vaščane. Bil je namreč krčmar in župan ter zategadelj
naravni brambovec in zagovornik vsega, kar je sosesko
zadevalo. Njegova postava — bil je velik, rdečega
lica, nosil je toliko trebuha, da se je dalo spoznati,
da ne goni sam za brazdo voličev — ta je popolnoma
pristovala k drugim lastnostnim, vnanjim in notranjim.
Premožnejši ko drugi sosedje je kakemu revežu tudi
časih frakeljček na upanje natočil, in čeravno se taki
dolžniki niso nič posebno kaj podvizali, da bi svoje
dolgove poravnali, je imel vendar Obrščak vsaj toliko
dobrega od njih, da so rekli: „nič napačen mož ni
to.“ Kadar je bilo za sosesko kaj govoriti, so se
vstopili sosedje za Obrščaka in on je imel tačas
samovoljo. Čeravno se ni bil naučil ni brati ni pisati
— zakaj pred štiridesetimi leti so se ljudje manj
pečali za take reči — se je bil izuril vendar toliko,
da je po lastni iznajdbi zapisoval, koliko poličev je
imel pri tem ali onem sosedu na dolgu. Obrščak je
imel namreč v treh znamenjih vso matematiko in vso
abecedo. „Kljuka pet, križ deset, kol eno, pa je
XVI krajcarjev za en bokal . 11  To se ve, da je Obrščak
te kole in križe tako napošev, zdaj majhne zdaj
velike, zdaj na to, zdaj na ono stran viseče zastavljal,
da jih živ krst ni več razumeti mogel ko on sam.

49

Ker pa je bilo tacih dolžnikov obilo število, ki
so na upanje pili in ker je bil krčmar prepošten in
prevesten, da bi bil s svojim pisanjem sebi in drugim
zmešnjavo napravljal in od tega terjal, kar je oni
izpil, je zaznamoval Obrščak kovačevo vrsto na
prazni strani stare pečati (druzega papirja ni poznal)
z rogovilastim zaznamkom, ki je imel klešče pomeniti,
grajskemu Dolfu je napravil v zapisnik nekaj črt, ki
so hotele škrice pri suknji naslikati itd., drugi je
imel drugo znamenje.

Prebravši popis krčmarjeve osebe, vem, da častiti
moj bravec pričakuje zbrano družbo okoli tega pošte¬
njaka, zlasti če se še domišlja naše posebne pravice,
ki sem je od kraja prvega poglavja opomnil.

Popoldne je bilo okoli treh, ko so sedeli Dolet',
deseti brat Martinek, dva kmečka možaka pri enem,
dva druga —- eden mlad, čeden fant okrog dvajsetih
let, imenovan Francelj Dražarjev, eden pa več ko še
enkrat toliko star, Miha izpod Gaja — pri drugem
vinu. Ker je krčmar videl, da imata poslednja dva
sama med seboj govoriti, se je mešal le bolj med
prvo druščino.

„Jej, naj te vrag!“ je dejal eden kmečkih mo¬
žakov, Matevžek „gospod Dolef, kaj je zdaj v
Vašem gradu novega, kaj? Tako je vendarle res,
da ste dobili novega šolmoštra, sami zase, posebej.
Enega sina ima gospod Slemeniški, ta Vaš brat, pa
učeniku daje jesti in piti in — kaj bom drugače

4

50

govoril: dobro vase in dobro nase mu preskrbi in še
denarja mu bo dal, vem da, in kaj bo iz vsega
tega? Nič! 11

„Denar bo potekel,“ pravi drugi.

„Vidva tega ne razumeta; molčita rajši!“ je
dejal Dolef.

„Kaj bi vraga ne vedel? 11  se huduje Matevžek.
— „Ali nisem svojega paglavca celo zimo zaganjal
k šolmoštru, da bi ga bil kaj izučil? Po svetem
Urbanu — to se ve, sem moral pastirja imeti, potlej
je s šolo preč. Pa sem mu bil onidan, ko sem prašiče
v mestu prodal, kupil ene bukvice, češ, naj bo fant
v cerkvi na branje molil, da ne bo stal kakor trot
pred Bogom. Ali kaj menite, da je znal brati! Hudirja
je znal, namalanega! Beri kaj iz bukvic, sem mu
dejal v nedeljo popoldne. Pa se je pripravljal kakor
bolni iz postelje, tako zbiral besede in tolkel in ječal,
kakor bi kislo repo jedel iz škrbaste sklede. In ko
mi je onidan birič pečat prinesel, zakaj nisem peska
na cesto napeljal, še razločiti ni mogel, kdaj je dan
postavljen, da se imam pri gosposki zglasiti. Šember
te vzemi, sem dejal, po kaj sem te pošiljal vso ljubo
zimo k šolmoštru, ko se nisi naučil nič in si še večji
telek, ko jaz sam! Mari bi bil jaz fanta doma imel,
da bi mi prejo vil v ldopčiče! Zato jaz pravim:
grajski gospod mora imeti čudno pamet, da našemu
farnemu šolmoštru biro daje, kakor mi vsi in še več,
potlej si pa še sam onega vzame in ga sam plačuje. 11

51

„Kaj ne veš, zakaj tako dela?“ pravi krčmar.

Zakaj ?“ pravi mož.

„Ko bi ti imel tako kopico denarja, pa bi
ravno tako delal. “

„Ta je pa resnična,“ pristavi drugi izmed mo¬
žakov. ■— „Ko bi jaz ali ti hodil po ajdovi setvi od
kozelca do kozelca z velicim poveznim vozom in z
žrdjo in bi vsak deseti snop izpulil in tako nekatero
razstavko pšenice, ki so jo drugi ljudje pridelali,
domov napeljal, i! menim, da bi potlej denar trosil
in razmetaval . 11

„Le pijte, pa molčite!“ reče Uolef, ki ga je
že v možganih imel, da so mu oči vkup lezle,
potem je z glavo potrkovaje začel peti z onemoglim
glasom:

En starček je bil, Je glažek izpraznil,

Je vince rad pil, Je druz’ga nalil.

Ali modri možje iz Obrhka se niso dali motiti
z gospod Dolfovo pesmijo, ki so jo slišali že nekateri
in nekaterikrat.

„Pritožili se ne bomo čezenj, “ pravi krčmar,
ki mu je na misel prišlo, da bi utegnil gospod
graščak zvedeti, kako se je v njegovi hiši zaničljivo
o njem govorilo.

,;liog- obvaruj!“ je dejal drugi izmed sosedov,
ki je bil Obrščaku nekaj grošev dolžan in se torej
ni spodobilo, da bi bil na nasprotni strani stal. —

4 *

52

„Dober gospod je, on bi ne mogel ubožčeka s palcem
v oči dregniti, kakor kdo drugi.“

„Kaj se vama meša? Kaj sta šlevasta, ali šele
bosta? Kaj pa odgovarjata na tisto, kar vaju nihče
ne vpraša! Jaz nisem dejal, da ni dober, pošten mož,
ali pameti nima prave, pameti!“ trdi svojeglavim
Matevžek. — „Jaz bi mu tudi iz oči v oči to po¬
vedal ; kaj se bom torej bal, če me stric Dolef sliši
ali ne. Saj smo možje, ne nosimo modrca, ampak
kamižolo in vemo, kdaj je čas molčati, kdaj govo¬
riti in na uho pošte prenašati. Kaj ni res, gospod
Dolef? “

„Kaj pak, da ga bomo še en bokal, še en
bokal, pa še en bokal!“ je blebetal Dolef in z glavo
vedno bliže mize prihajal. „To pa, to, dolžen sem
že — koliko sem že? Nikomur nisem nič zapil,
otroke sem vse preskrbel, ki nisem nobenega imel.
— Se en bokal!“

„Saj še tega nismo izpili!“ pravi krčmar.

„Se en bokal!“ je ponavljal Dolef vedno.

„Vidite, tega je že vrglo, za danes ga ima
dovolj božjega daru,“ —• reče Matevžek, ko je Dolef
izza mize vstal in kolovratil na klop k peči, tam
nekaj cunj si vkup zdrgnil za zglavje in se zleknil
po klopi.

„Kaj mu pomaga, da je gosposke matere sin!
Kaj mu pomaga, da ve več ko vsa naša vas, da je
rajni gospod poprejšnji nekateri tolarček vrgel zanj

53

iz mošnjička? Vse je bilo tako, kakor bi jaz pšenico
vsega letošnjega pridelka v gnoj zakopal. Saj je tak
človek, dasiravno dosti ve in zna in ima ime in
suknjo nosi na sebi, — še zmerom manj vreden, ko
jaz ali pa ti, Obrščak, kaj ni res? Za koliko je
boljši ko moje babnice petelin? Petelin moje babnice
— že dostikrat sem dejal, da ga bom s krepelcem
pobil ali pa Krjavlja najel, da mi ga bo ustrelil —
petelin druzega ne dela, ko škodo na božjem svetu
in to je: na dvoru mi vse razbrska in razkoplje,
med seno mi tistega perja nanese, da pozimi junci
kašelj dobodo, in ječmen, mi pozoblje. Za drugo ni
na svetu. Tako tudi ta gospod Dolet' za druzega ne
tava pod solncem, kakor da nič ne dela, da travo
tlači in da vino, dar božji, končuje.“

„Glej vraga, kako jo je dobro razpeljal, kakor
bi pravljico pravil. Vem, da še Martin ne bi bil bolje
povedal.“

Čudno se je zdelo možem, da deseti brat ni
govoril danes nič in se je vedno obračal na drugi
konec mize, kjer sta ona dva sedela in se menila.

„To sem vam jaz samo zato postavil, da boste
videli, da je res neumno otroke učiti branja, pisanja,
in vrag ve, kakove coprnije se še uče. Ta človek je
modre, učene glave, pa je bolj neumen ko ti, Krja¬
velj, ki ne veš nič. Na, pojdi pit!“

Ta poslednji ogovor in konec moževega modro¬
vanja je veljal starcu, čisto samosvoje, nenavadne

54

postave in podobe, ki je bil v hišo stopil in se mizi
približal.

Ali preden je Krjavelj prijel kupo, da bi rado¬
darnemu sosedu odpil, se prigodi nekaj, kar je
storilo, da je moral oči drugam obrniti, dasi je, bil
že suhoten po grlu skozi doli. Kakor je torej bil
kaplje željan, je moral pogledati desetega brata,
svojega prijatelja, ki se je ravno v tem trenutku
spel izza mize, za pedenj više zrastel, kakor je bil
sicer velik, strahovito okrog gledal in naposled za¬
rohnel nad starejšim izmed spodnjih dveh pivcev:

„Ti, Miha izpod Gaja, nisi vreden, da za mizo
sediš! Ti si oderuh, tebe bomo dali h konjederki v
službo; vrgli te bomo na smeti, če se brž ne po-
bereš vun! Vun!“

Tisti, ki mu je to veljalo in njegov sosed, sta
vzdignila glave pokonci. Priletnemu Mihi so se grbe
na licu pomnožile in barva se je v zeleno izpreme-
nila, ko je videl, da ga podi Martinek vun. Obledel
je iz jeze in sramote, da ga tak človek hoče iztirati
iz družbe in ni ga bilo volja iti; nasproti pa je bil
toliko babjeveren, da se je bal z desetim bratom
prepira, ki bi mu lehko napravil, da mu bodo krave
krvavo mleko imele in druzih urokov veliko. Tudi
morda ga je vest toliko pekla, da ni niti šel, niti
ne preč odgovoril, zakaj ne gre.

„Ali si me slišal, kaj sem dejal ?“ vpije
Martinek.

55

„Pa zakaj ?“ vpraša Milia s svojim zoprnim

glasom.

..Zato, ker smo tukaj sami pošteni ljudje, ti
pa si mrcina pasja, oderuh! Ti pojdi h konjedercem
in rabeljnom za hlapca, ne pa med poštene može
za mizo! Poglejte možje — se obrne deseti brat do
druzih — tukaj sem dolgo poslušal, kaj imata ta
dva in Bog oče me udari, če sem še kaj tacega
slišal. Za štiri tedne odloga prosi ta vaš sosed
Francelj. Vsi veste, da temu hudirju ' denarja ni
treba. Pa zakaj ga tako terja, da se še z jokom ne
da preprositi? — zakaj Francelj je res jokal pod
pestmi, le pod oči ga pogledite! Zato, ker mu meni
domačijo prodati, ker ve, da ga bodo potlej v
vojake vzeli in da bo potlej lehko za njegovo de¬
klico bodil v svojem šestdesetem letu, palica ga
potiplji! Kaj počnemo ž njim? Ali ni prav, da se
kar najhitreje izkida izpred nas?“

„Aha, dobro govoriš, Martin!“ se oglasi Krjavelj
in izpije kozarec.

Drugi možje pak so molčali na Spakovo vpra¬
šanje in sicer iz raznih razlogov. Krčmar Obrščak
se ni hotel Mihi zameriti, še manj pa desetemu bratu,
ker je dobro vedel, da, če z enim potegne, druzega
ne bo več blizu. Izmed pivcev pak je bil eden Mihi
v rodu po krvi, drugi pa po mošnji; torej sta se oba
namuzovala tako, da se ni vedelo, ali odkimavata, ali
pritrjujeta.

56

„Vrni bom šel, ali berači  me ne bodo po¬
dili ! 11  pravi Miha.

Deseti brat pak je stopil izza klopi in z močjo,
kakršne v njegovih koščenih udih ne bi bil nihče
pričakoval, ubere Miho za vrat in ga zleliko izvleče
izza mize do vrat ter ga sune v 7 mikaj.

Krčmar, ki se pri vsem tem ni genil, je dejal
zdaj: „Prav, saj ta skopuh ne da tako dosti več
skupiti ko nič.“

Kakor bi se ne bilo nič zgodilo, tako se usede
Martinek zopet za mizo.

,.Nič se ne boj, Francelj, pa vesel bodi, plačala
bova tvoj dolg, hiša ti ne bo prodana in ljubico
boš imel. Jaz vem za zaklad;  drevi ob pol desetih
v Leznecu bodi; na križišču posedi, da jaz pridem —“
pošepeta Martinek mladeniču na uho, udari potem
ob mizo in ves izpremenjen zavpije: „No, kaj ste

umolknili? Poprej ste godli in klopotali, da so me
po eni plati ušesa bolela. Zdaj naj kdo kako obaltno
zarobi, da se nam kri razgreje. Le pijte, danes je
moj dan, jaz dam zanj, kolikor more kdo piti . 11

„Martinek, jaz bi rad nekaj vprašal , 11  pravi
Matcvžek.

„Le migaj z jezikom, pa se ti bo govorilo.
Vse se sme vprašati, samo to je druga reč, ali se
če odgovarjati ali se neČe,“ odgovori deseti brat.

„Glej, ljudje pravijo, da ti hudir sam —
Bog nas varuj in sveti božji križ — denar do-

naša, zato se ti ga nikoli ne zmanjka/ 1  pravi Ma-

tevžek.

„V kakšni postavi pa dohaja k meni, ali v
mačji koži, ali s kozlovo brado, ali z oslovskim ko¬
pitom? Kaj pravijo ?“ odgovori deseti brat in se
tako zasmeje, da je bila Matevžka res misel, za
resnico verjeti, kar je vprašal v šali.

„Polusedmo brazdo pod zemljo ga ima vrag
zakopanega — tako so časih pravili — in ti ga
menda najdeš, zato ker si deseti brat/

„Tako pravijo? Ali ti verjameš ali ne verjameš?“
vpraša Martin s smehom. ^

„Ravno to sem te hotel vprašati, ali smem
verjeti, ali ne. Dejal sem, če boš ti potrdil, i nu,
potlej bi utegnil drugače misliti. Na tiste coprne
babe, rojenice, strahove in mrliče, ki nazaj zahajajo
— jaz ne verujem, ker jih sam še nisem videl.
Hudič mora pa vendar biti, saj je v štiridesetdanskem
postu Boga izkušal; v tej izkušnjavi se pa tudi vidi,
da ima denar pod oblastjo, ker je obetal tačas
bogatije in lepotije vesoljnega sveta. Zato sva se
že z babo onidan menila — — pa Martinek, če ne
boš zameril, da ti naravnost povem?"

„0, nič se me ne boj! Tebe ne ugriznem, ko
bi že tudi koga/

„Nu! — z babo sva se menila od tebe in sva
ugibala, kje toliko denarja doboš, da tako rad za vino
daješ, beračem pomagaš in da se čudno vidi . . /

58

„Kako je to, da sem sam razcapan in ongav, jeli?“
.,1 nu res, da si še čevljev ne privoščiš, čeravno
bi lekko take nosil, ki bi bili gori do pregiba.“

„Mari do podpazduhe,“ se zasmeje Martin, „ali
čakaj, bom še jaz eno vprašal: ali veš, kaj je deseti
brat?“

„To je res, da vem,“ odgovori Matevžek. „Ali
ti, Martine, nisi tak, ko drugi deseti bratje, o katerih
pripovedujejo stari ljudje. Ko so se moja rajna mati
možili, je bil tudi en tak na svatovščino prišel
kakor ti, ves neumen pa vsegavedež. Pa nihče ni
vedel, kdaj je stopil v hišo, naenkrat je stal tam pri
godčevski mizi. Tačas je moji materi prerokoval,
koliko in kakove otroke bodo dobili, in vse se je
zgodilo, kar priča, da je bil res deseti brat. Pa ko
se je klobas in plečeta najedel in nekaj v malho
nabral, ni ga bilo več videti v tem kraju. In kdor
še o kacem desetem bratu ve povedati, vsak pravi:
prišel je in šel . . .“

„Kaj sem pa jaz?“

„Je! tega ne pravim, da nisi deseti brat; jaz
menim le, da si drugačen ko so drugi taki zato, ker
imaš denar, ki ti ga sam vrag bruha iz sebe, ali
vedigabog, kje ga dobivaš.“

„Nič naj te to ne skrbi,“ odgovori Martinek
nekaj resnobneje. „Ce misliš, da sem koga okradel,
izkaži mi; če sem koga oplahtal, naj me toži; če je
pa pošten denar, pa tiho bodi! Glej, cesarska podoba

59

je gori vrezana na tej petiei ko na tvoji; zato pij,
hudirja! Ko bi tudi za vragov denar pil, kaj zato;
vino je božji dar iz Obrščakovega soda.“

Toda Matevžkovega soseda, ki mu je pijača
napita stala, je strešnilo nekaj čudno po vseli udih,
ko je nesel kupo na usta, zakaj verjel je na žive in
mrtve, da je to vino res s podzemeljskim škratovim
denarjem plačano. Ker je mislil, da bi utegnilo v
želodcu ostati, ali kake gliste v njem zaroditi, je zlil
po obradku in naprsniku pol kupe in le drugo polo¬
vico je izpil. Matevžek pa ga je bil že nekaj v glavo
dobil; zato se ni samo čisto nobene vinske vraževine
bal, temuč je celo hotel pogovor z desetim bratom
dognati, zakaj dolgo si je že obetal, da mora neke
čudnosti in nenavadnosti iz samih Martinkovih ust
razjasnjene slišati.

„Ti, Martinek, ker vidim, da sva danes pri
poliču in da nič ne zameriš, te bom vprašal še eno.
Ali sta res vidva z gospodom na Polesku, tistim
tihim, zaprtim človekom prijatelja? Pravijo, da je on
tudi vragu zapisan — —“

Matevžek ni mogel dalje govoriti, ker ga je
stari dedček Krjavelj vedno pod mizo z nogo brcal
in silno z očmi migal, da naj molči o tej reči. In
res se je Martinkovo lice čisto izpremenilo, ko je
slišal gospoda s Poleska omenjati. Položil je dve
petiei na mizo, vteknil pipo v usta, vrgel prevezane
čevlje čez ramo in počasi šel vun.

60

„Ali niste mogli molčati!“ se jezi Krjavelj.
„Kaj je bilo treba blebevsati od Piškava, morski
strab te postrašil! Kdo bo za vino dal? Nalašč sem
prišel leskaj, da bi ga enkrat pil čez dolgo, ko večni
kraj; pa mi ga odženete. Bog se vas usmili! Že
toliko dni je med nami, pa ne veste, da se ne sme
ž njim govoriti, kar človeku v glavo pade.“

Peto poglavje.

Tak dedje nam bili
Pred stotino let.

J ak. Zupan.
Prišel bo en možiček!
Stara pesem.

rjavelj, mož, ki je poslednje besede govoril,
se nam zdi tako imeniten, da ga hočemo na¬
tančneje narisati in zato ž njim celo nov
odstavek začnemo. Zakaj današnji Obrščanje, ki so
bili tačas otroci, ko se je naša povest godila, trdijo,
da niso razen desetega brata Martina Spaka nikogar
za večje čudo imeli ko Krjavlja.

Bil je ta mož že čez šestdeset let star, srednje
velikosti, pa precej životen. Lica je bil zabuhlega,
čela nazaj visečega in nekaj čudnega, poluškiljavega
pogleda. Oblečen je bil pozimi v suknjo, ki je bila
Bog ve kdaj vojaška in od plavega sukna, ki se pa
zdaj iz množine pomečkov, zaplat in lukenj, z vlak¬
nom in nitmi zapletenih, že ni poznalo, katera barva
in zaplata je prvotna in katera je šele potlej pride-
jana. Hlače prtnenice so segale samo do kolena, kjer
je Krjavelj za malo ped bose kože kazal, ker so bile
golenice njegovih čevljev že tolikokrat udelane, da

62

niso več segale do kolena in do stremen. Na glavi
je imel klobuk s širocimi kraji, kakor ga semtertja
današnji čas samo še časih v starini ali na glavi
častitega slovenskega deda vidimo, ki se ne da za¬
peljati neumnim nošam mlajšega sveta. Pa da bi
Krjavelj pokazal, da je svoje dni cesarja služil, torej
kaj sveta izkusil, je imel krajevec nad levim ušesom
gori zavihan in na oglavje pripet, kakor nekdanji
brambovci v francoski vojski.

Pravijo, da je lepše, če se človek nevednega
kaže, kakor če laže. Zato bom tudi jaz naravnost
povedal, da ima pričujoča povest med drugimi sla¬
bostmi ravno na tem mestu znamenito prazno lino,
ki je nikakor ni bilo moči zadelati in zamašiti. M
namreč znano, kje se je naš dedek Krjavelj — rodil;
ni znano, kje in kako je pastirčeval in fantova!; kje
in kaj so bili njegovi roditelji. Vem sicer, da, ko bi
bil bolj prepričan o svetosti pisateljskega poklica, bi
bil mogel v krstne farne bukve iti gledat in to
prazno mesto napolniti, tembolj ker je v istini rojstvo
prvi pogoj, tedaj največji faktor vsacega veliko-
umnega dejanja v človeškem življenju. Ali fajmošter
obrške fare je čmerikav, star gospod s kljukastim
nosom in srebrnimi naočniki; ta je, ne vem zakaj,
najhujši sovražnik vseh novelistov, romanopiscev,
dramatikov in drugih ljudi te vrste; lehko si potlej
misliš, da sem se bal moža izpraševati za letne
številke in osebne zadeve druzik ljudi, češ, ko bi pa

63

dedec slutil, kaj bi jaz rad, gotovo bi me po hlapcu
in kuharici vrgel na plauo.

Toda bodi si že Krjavljeva mladost taka ali
taka, to moremo za trdno povedati, da je bil pred
desetimi leti smreko posekal, katera je bila za prvi
tram v hiši, ki si jo je Krjavelj na pusti Oberščakovi
njivi tik boste postavil z lastno roko, in ki še
današnji dan stoji, dasiravno namesto Krjavlja samo
miši in podgane v njej gospodarijo. Krjavelj je smolo
bral po bosti ter jo prekuhaval in prodajal kmetom,
da so si kola mazali. Zraven tega je imel še več
lastnosti, ki so ga daleč okrog seznanile. Skupek
vseh teh lastnosti ga je pa po vsem ločil od desetega
brata, ki se je veliko ž njim pečal. Ljudje namreč,
ki so videli in vedeli, kako Martinek vse preudari
in vsako reč zve in so ravno zato radi verjeli, da
zna več ko drugi, — ravno tisti ljudje so govorili,
da ima blaženo lastnost, ki marsikoga stori srečnega
v nesreči, — dejali so, da je Krjavelj dobra duša,
samo malo neumen.

In vendar Krjavelj ni nič posebnega počenjal.
Smolo bral, kislega mleka gospodinj v vas prosit
hodil, smolno olje prodajal po dva krajcarja funt,
vranam in vrabcem nastavljal, veverice streljal in
pekel in jedel, crknjene prašiče po okrožju pobiral
in doma za predpustno slanino in slaščico sušil,
zvečer k sosedovim za peč hodil sest, pravil tam
vselej' in vsak večer, kako je morski strah, lmdirja

64

na barki, videl, ko je bil vojak, kako je kozo ozdravil,
da ni več v pšenico hodila, kako je „štatljivemu“
konju navado odpravil itd. — nič druzega ni revež
počel. To pa gotovo ni bogvedi kaj. In vendar so ga
neusmiljeni jeziki raznesli za neumnega ali vsaj malo
prismojenega. Ker so vedeli, da je Krjavelj dobra
duša in rad ustreže, so ga imeli za Jurčka in nalašč
govorico napeljali na hudirja, na kozo in take reči,
da je le mož pozabivši, kako je to stokrat že v
raznih izpremembah pravil, še enkrat isto reč ponovil.
In če je ubožček malo drugače zategnil, če je danes
dejal, da ga je bilo strah, ko je hudiča na kose
sekal, jutri pa je rekel, da ga ni bilo nič strah, brž
so ga dejali na osla in ga na laž stavili. Da, nekaj
jih je bilo, ki celo niso verovali, da je bil Krjavelj
kdaj morski vojak, ampak so hoteli vedeti, da ni v
svoji vojaščini dalje prišel, ko gori do Soriškega polja
nad Ljubljano in da jo je tam kakor bojazljivec
skrivaj pobrisal. Pa to so bili menda le hudobneži, ki
nikomur nič ne verujejo; zato menim, da bode bolje,
če midva z bravcem vzameva Krjavljevo za resnično.

„Tako ti praviš, Krjavelj, da se temu Martinku
ne sme o čemersibodi govoriti ?“ pravi kmet Matevžek.

„Kaj še! Ne sme se ne!“ vpije Krjavelj, ki je
imel zraven naštetih še to dobro lastnost, daje  glasno
govoril in besede vlekel.

„K tebi rad zahaja, pravijo ,* 1  dostavi Matevžkov
sosed; „ti že veš, kaj mu je nevšečno. Kaj praviš,

65

zakaj noče o tem gospodu s Poleska nič slišati, pa
vendar eni vedo, da sta znana? Kaj ti kaj pripoveduje?“

„Nič ne pripoveduje! 11  odgovori Krjavelj.

„Ce je hudiču zapisan, kar jaz mislim, ker ima
zmerom denar, dasiravno živi kakor čuri-muri božji
volek v travi, brez dela, — vem, da se kaj pomenita
od vraga,“ pravi Matevžek in čez ramo pogleda
soseda, krčmarja in mladega Franca, ki se je bil
tudi bliže pomeknil.

„Saj ga ni hudiča, kdo ga je pa videl? 11  pravi
krčmar in namežika drugim gostom, kakor bi hotel
reči: zdaj ga imamo, poslušajte!

In res je bil Krjavelj naenkrat ves živ.

„0 to pa to! Hudir je pa hudir!“ Rekši se
iztegne po mizi, pomakne klobuk nazaj in z glavo
pritrkovaje pravi: „Saj sem ga jaz presekal, o polnoči
sem ga presekal na dva kosa. 11

„Povedi nam, kako je to bilo. 11

..Takole: jaz stojim ob enajstih na barki za
stražo pa — — 11

„Prej si pa rekel, da o polnoči, 11  mu seže
Francelj v besedo.

Krjavelj se ni dal ni temu ugovoru, ni smehu
motiti, ampak je svojo trdil in dejal: „0b enajstih
je bilo, to še dobro vem. Saj sem stal, megla je bila
in tema kakor v rogu. Zeblo me je, pa sabljo sem
imel. Dremati se mi je hotelo; zato sem začel tjakaj
po morju gledati. 11

„Kako si po morju gledal, ko je bila terna ? 11

„Naj bo tema, saj sem imel kresilo in gobo in
drva, pa sem zakuril: — Kar gori v jamboru nekaj
pravi: vrr, vrr, vrr! Jaz gledam, gledam, — — ni
bilo nič! Spet se mi začne dremati. Le počenem tja
na tla. Kar se barka tri pote zaguglje semtertja.
Jaz gledam, gledam, poslušam, — ni bilo nič ! Kar
nekaj sem po morju pride po vodi in z nogami pravi:
comp! comp! cornp! Jaz gledam, gledam — kar
vidim, da hudič gre! . . .“

„Kako si pa vedel, da je hudič ? 11  vpraša eden
nevernih poslušavcev.

„Kaj ne bi vedel? Ali ni imel rdečih hlač,
zelene kapice, kosmatih tačic in take nohte na prstih,
ko onile kavlji pri vagi ? 11

„Ali te je bilo kaj strah ? 11  vpraša krčmar.

„Kako me bo strah, ko sem bridko sabljo v
rokah držal ? 11  — No, potlej je tista pošast ali tisti
peklenski škrat plezal gori ob barki prav naglas:
škreb! škreb ! škreb! Kakor je na vrh prišel, pa se
ti je iz oči v oči meni nasproti postavil. Sveta
mamka božja sedem križev in težav — sem dejal
jaz — pa sem zavzdignil bridko sabljo, pa sem
zamahnil, pa sem čez glavo ubral in loputnil: lop!
— pa sem ga presekal, samega hudiča sem presekal
na dva kosa ! 11

„Kako pa veš, da si ga presekal ? 11  vpraša
Francelj.

67

; ,Kaj bi ne vedel, saj je dvakrat padlo v morje;
prvič je reklo: štrbunk! vdrugič pa se je slišalo:
štr - bunk! Pa reci potlej, da ga nisem presekal, da
ga nisem na dva kosa  presekal.

„To je res, da si ga! Na, pij, ki si tako
dobro delo storil," pravi Matevžek. „A, ti še koza
kaj na Obrščakovo njivo uhaja?"

„0 nič več ne, zdaj sem jo že ozdravil,
kozo, že dobro dolgo let je tega," pravi Krjavelj in
prazno kupo na mizo postavi.

„Kako si jo ozdravil?"

„1, kako! Kri sem ji izpustil, pa se je popra¬
vila. Jaz sem imel s kuho opraviti, moral sem paziti,
da se mi smola v loncu ne užge: zato nisem mogel
zmerom v kozi očesa imeti. Ti, Obrščak, si mi vedno
žugal, da mi jo boš vzel, če bo v škodo hodila. Kaj
je bilo početi? Zaprte nisem mogel imeti, varovati
in vračati zmerom in zmerom nisem utegnil. Čakaj
me vrag, čak! ti bom že eno naredil, kozača, da ne
boš vun in vun gobca v ograjo tiščala! Pa sem vzel
veliki nož ter sem ga nabrusil na os in sem se ulegel
na trebuh prav tiho za mejo tam pri vrzeli, kjer je
žival noter hodila. Kar ti pride! En gobec trave-
namuli in odtrga: brst! Zopet namuli — tačas šepa
jaz iztegnem in: šop! porinem nož kozi v bedro.
Kri je tekla kakor v turški vojski in upila je uboga
Dimka, kakor bi jo na meh drl;  jaz sem pa dejal:
čaki! zdaj te ne bo več v škodo."

5 *

68

„Ali ti je crknila potlej? 11

„Kaj še! Kakor ji je tista pregrešna kri od¬
tekla, ki jo je zapeljevala, potlej je ni bilo več
videti v škodi in zdaj vem, da nima nihče bolj po¬
hlevnega živinčeta. 11

„Kaj meniš, da je hudobija v krvi? 11

„To je, da!“ vpije Krjavelj. „Slaba kri sama
stori pri živali in pri človeku, da se greh dela. To
sem jaz od učenega Hrvata zvedel v vojacih, na
barkah sva bila vkup. Tam na morju imajo take
igle, da puščajo vsacemu, kdor je uporen, razposajen,
hudoben, poreden in pregrešen. Zato sem pa še jaz
kozi puščal. 11

„Kolikrat so tebi puščali? 11  vpraša Francelj.

„1, ti zgaga prekanjenska! Kdaj sem šepa jaz
kaj pregrešil? Nikoli! 11  odgovori Krjavelj malo hud.
„Klin se s klinom izbija, vino z vinom, glavo za
glavo, tako pa tudi hudobnost s hudobnostjo. Ali
sem vam že pravil, kako sem Bučarjevemu konju
poštatljivost odpravil? 11

„Nikoli nisi še pravil! 11  odgovore sosedje, če¬
ravno je vsak izmed njih to pravljico že Bog ve
kolikokrat slišal.

„No, spomladi onega leta, ko je bil lan pozebel,
je sejal Bučar oves po lanišču. Ker je bil hlapec
— tisti Urh je tačas služil Bučarja — nekaj obolel
in je v stanici ležal, ni mogel za brazdo hoditi.
Bučar pride pome in pravi: pojdi, Krjavelj, pojdi,

69

boš namesto Urha ene tri kraje povlekel. Jaz grem
precej. Bučar mi vpreže tistega sirastega konja, ki
ga je predlansko pomlad konjederec vzel, pred
brano in jaz poženem: ti hote! Dvakrat sva šla po
razboru gori in doli. V tretje pa poženem: bistahor
po sredi! Pa ni htel iti po sredi, le v razbor je
silil, mrha. Vlečem za vajeti, vlečem, vpijem, pa
nazadnje se mi pošast še ustavi in se ne gane. Ko
bi bil imel nož, preč bi ga bil popravil, kakor sem
kozo, kar porinil bi ga bil tja v tisto suhoreber.
Caki me, čak! pravim in odpnem vago, pomerim
in mu zviškoma tako prisolim, da se tri rebresa
zlomijo.“

»Kaj te ni Bučar nič oštel, ko si konja končal ? 11

„Kaj še, saj sem mu rebra spet zravnal . 11

„Kako?“

„Kar še enkrat sem loputnil pa so kosti zopet
nazaj stopile . 11

Vem, da bi bil Krjavelj tisto popoldne še ne¬
kateri izmislek svoje modre in misleče glave sosedom
povedal, ne samo kako se žival po novem zdravi,
ampak še druge izkušnje, postavim, kako je svojo
mačko voziti učil, kako je ponočne tatove, ki so
okrog njegove koče lazili, za vselej odgnal: ko ne
bi bil krčmar v tistem hipu zagledal, da dva mlada
gospodiča, s puškami čez pleča, gresta mimo hiše
in sicer Marijan s Poleska in novi grajski učenik.
^ edečni možje so pa vendar hoteli videti, kakov je

70

poslednji in so se skozi okno iztegnili. Krjavlju ni
bilo mari gospode; ali kakor so ljudje trdili, da je
neumen, se je zdajci domislil prav po pameti, da
bode treba kmalu plačevati, denarja pa ni imel, ker
je bil ravno za sol in tobak dal polušest krajcarjev.
Zagodrnjal je nekaj, da ima doma „molzovo kozo“, da
mora torej iti molst ter se je tilio izmuzal iz izbe,
da ni nihče prav vedel, kdaj.

Šesto poglavje.

Na srcu, se mi zdi,
Eu kamen mu leži,
Narodna pesem.

apustivši Obrhek, jo je krenil Martinek čez
polje naravnost proti gradu Polesku. V tem
hipu ni imel tistega veselega norčevalnega
obraza, ki ga je ljudem prikupoval. Sicer navšvic
zavihane obrvi so mu bile zdaj upadle; strnile so se
nad nosom v gubanice in odvzele navadno pečat
neumnosti in preprostosti, ki se je drugikrat brala z
njegovega lica. Usta so izgubila polovico svoje širo-
kosti, izkratka, to ni bil več deseti brat, ki je v
vasovanjih deklicam čudne reči pravil in prerokoval,
ki je časi med radovernimi možaki sedel, ko so
kako modro ukrepali in razdirali. Večkrat se je
ozrl okoliinokoli in vi de, da je sam daleč okrog, so
mu zatrepetale ustnice in mislil je z glasno besedo.

Usede se na kamen tik pota, izvleče izpod
srajce debel podolg-ast šop v zamazano ruto ovit.
Razvije iz nje več listov in jih skrbno pregleduje.
In polahko se Martinkove oči razmočijo in po rjavem
licu prileze debela solza in kane v velo travo na
tla. „Ljubezen vas je pisala, ve črke, roka, ki me

72

je edina božala nekdaj; ljubezen vas je sestavila in
vendar imate v sebi smrt, kazen hudobiji. Odpusti
mi draga mati, če nisem tvoje zapuščine rabil tako,
kakor je bila tvoja volja, samo za svoj dobiček;
odpusti, če sem dolgo misel imel, da moram ž njimi
njega upropastiti, ki je tebe v nesrečo pripravil, ki
ti je vzel mir, mir in še več. Umrle boste z menoj,
ali poprej morate še vsaj drugim ljudem kaj dobrega
storiti, poprej morate njemu spanec preganjati iz oči,
buditi mu vest — — —“

Od daleč tam je zdajci zapazil Martin ek moža,
ki se je z motiko na rami bližal ravno po tisti stezi,
ki je mimo njega držala. Naglo odbere iz svojih pisem
eno, druge zopet zavije, skrije v nedrije pod srajco,
vstane in s hitro stopinjo korači proti gradu Polesku.

Ce pravimo proti gradu,  ne mislimo s to
besedo znamovati selišča, ki bi to imenovanje za¬
služilo; zakaj povedali smo že, daje  bil Polesek
nekdaj samo drugo bivališče gospodov slemeniških,
pristava; govorimo le z ljudsko besedo, ki razločuje
kmečka in gosposka poslopja in z neko spoštljivostjo
meni, da se poslednja če tudi niso posebno odlična,
vendar ne smejo z navadno besedo hiša  imenovati.
Ne samo, da so že nekdanji stavitelji grada Poleska
bolj potrebnosti in življenje pred očmi imeli, ko lepoto,
— tudi zdanje posebno zanemarjeno stanje je imelo
videz, da bi bil marsikdo to domovje z večjo pravico
imenoval pušč o.

73

Na sprednji, to je zapadni strani, je moral
človek skozi stara vrtna vrata ali bolje vrzel, ker
lesa se je bila že davno polomila in je samo še na
spodnjem vretenu visela. Plot okoli vrtne ograje je
bil tuintam raztrgan, segnite plotnice so mirno ležale,
križem prerastene v koprivah in hebatu. Ozka steza
je držala do vežnih vrat, iznad katerih se je bil
velik kamen, grb Bog si ga vedi katere prejšnje
rodovine, iz zida izluščil in padel na tla. Krivec,
oskrbnik ali pristavnik v Polesku, kakor so mu ljudje
dejali, je bil odvalil ta kamen samo toliko izpred
vežnega praga, da se ni kdo ob njem spoteknil.
Zidanje ni bilo visoko. Grad je imel samo eno nad¬
stropje; na širjavo pa ga je bilo precej, tako da je
bilo veliko izb in shramb praznih. Zid je bil zunaj
osivel, tako da je bilo videti, kakor da bi vse plesno-
valo. Grad je bil krit s šibrami; tuintam pa, kjer je bil
sneg ali kjer je burja kako luknjo naredila, je bila
zadelana streha z deskami. Hlevi in drugi podstreški
pa so bili kriti s slamo, na kateri je rastel mah in
staroletni tresek. Ce ne štejemo nekaj kuretine,
pisane mačke in lovskega psa, ni bilo v vsem Polesku
več živali, ko dva repa, ena krava in mlad lep konj
v hlevu.

Na male kosce razdeljene in z raznimi semeni
obsejane njive okrog Poleska, kakor tudi raznovrstna
gospodarska orodja in vozovi, ki so bili zarjaveli
in razvrti nakopičeni pod lopo, vse to je pričalo, da

74

se gospodar ne peča sam s poljedelstvom, ampak
da je zemlja v najemu.

Po vsem tem bi človek sklepal, da mora gospod
s Poleska kaj ubožen biti. Ali vsi ljudje v okrožju
so vedeli, da to ni res, da gospod Piškav in njegov
sin imata tako življenje, kakršnega si le želita;
nekateri so celo trdili, da ima stari Poleščan toliko
denarja, da ga v dveh dneh ne sešteje. To se ve,
da so si veliko glave belili, kako je to, da mu je
doma tako malo mari.

Pa saj so imeli še veliko druzega ugibati,
česar niso mogli razumeti. Zakaj ta stari gospod, ki
je bil v te kraje prišel s svojim še čisto mladim
sinom, je bil kaj čuden mož. Za ves svet se ni
zmenil. Daši je bil že lep čas v tem kraju, ni imel
nobenega znanja, nobenega prijatelja. Vsak dan,
poleti in pozimi, je bodil dve uri po stezi ob svojem
gozdu, ki se je čez velik klanec na vzhodni strani
raztezala. Ce je kdo na teli izprehodih srečal in po¬
zdravil starega in zamišljenega moža suhega obraza,
majhne postave, črnikastega lica, v dolgi, že ogoljeni
rjavi suknji, je snel dolgo svojo pipo, iz katere je
vun in vun kadil, iz ust ter je malo nakimal, govoril
pa nikdar nič. Ko so ga enkrat kmetje poznali,
so se ga jeli zato nekako bati ter so se mu radi
že od daleč ogibali.

S komer je imel kaj opraviti, s tistim je bese¬
doval samo toliko, kar je hilo potrebno. Za prvega

75

je njegov sosed Slemeniean časi prišel k njemu ; ali
tudi temu je gospod Piškav kmalu vedeti dal, da
mu ni nič dolžen in da ga ne vidi rad pri sebi. Zato
se ga je tudi leta ogibal. Tolika je bila gospodova
odurnost, da je nekdaj, ko je videl, da ga gospod
fajmošter, častitljiv starček, gre obiskat, zapovedal
Krivčevi ženi, naj reče duhovnemu gospodu, da ga
ni doma. To se ve, da je Krivčevka sklenila roke,
klicala Boga in vse svetnike na pomaganje, ker ni
mogla razumeti, kako ne bi bil človek takega po¬
svečenega gosta vesel. Bala se je legati in je
fajmoštru po pravici povedala, da je gospod doma in
kaj je rekel. Lehko se pa ve, da je Piškav imel
tudi od fajmoštrove strani potem za vselej mir.

Od kod je Piškav prišel, tega ljudje niso vedeli.
Da je deželan, to se je dalo iz tega sklepati, ker je
po božje govoril kakor drugi ljudje, kadar se je
menil s Krivcem ali kmeti, ki so mu najemnino pla¬
čevat nosili.

O poletenskili nedeljah je časi jezdil v cerkev,
pa le časi. Tam je imel spredaj klopico zase pla¬
čano in ves čas iz nekih črnih bukvic bral, se ne
ozrl, ni na levo, ni na desno. Nekdaj je bil pozabivši
to knjigo v cerkvi pustil in kruljavi Mihel j, ki se je
bil svoje dni pri kanonirjih v Nemškem Gradcu
brati izučil in je te bukve pobral in gospodu
nazaj nesel, je bil raztrosil med ljudi, da niso pisane
ni po nemško, ni tako kakor kakšne navadne poštene

76

molitevske. Iz tega so povzeli umni možje v Obr-
ščakovi krčmi, da je knjiga najbrž „Koloman“ ali
tisto pisanje, ki uči, kako se hudič — Bog ga nas
varuj! — kliče v ris.

O eni lastnosti se pa niso mogli možakarji
zediniti. Eni so namreč dejali, da je za druge ljudi
skop, drugi pa, da ni. In res je časi ostro terjal od
kmetov, kar mu je bil kateri na najemščini dolžen;
časi je pa zopet pravil kakov berač, ki se je bil po
nevedoma v Polesk zaletel, da je pri gospodu letam
dobil tak dar vbogajme, kakršnega še živ dan ne.

Star pregovor hoče vedeti, da se otroci radi
po starih zvržejo. Ali pri Piškavovem sinu to ni
veljalo. Marijan je bil ves drugačen ko njegov oče.
Kakor je oče vedno doma tičal in sam v se zamišljen
preživel pri tobaku, vinu in starih knjigah zimo in
leto, tako je človek Marijana dobil, kjer je hotel,
samo doma malokdaj. Ako ni s puško in s psom
taval po gozdu za zajcem in lisico, je bil v gradu
na Slemenicah, ali v vasi v tovarišiji, ki mu nikakor
ni bila enaka. Pa ker je hotel veselo družbo, ni imel
kje izbirati. Zato pa so mladeniča kmetje veliko v
čislih imeli in stari so z mlajšimi vred poudarjali:
to je pravi gospod. Nobeden vaških fantinov ni
znal bolje spevati navadnih, dostikrat ohlapnih in
obaltnih popevk in zdravic, ko grajski Marijan.
Daši tudi si še sam ni bil pravzaprav v svesti,
kaj ga veže na Slemenice, so bile pogodile

stare žene — in malo je bolj modrih na svetu
kakor so bile obrške babnice —, da bo grajsko
Manico vzel.

Ker sta bila zatorej oče in sin malo vkup, se
misli lehko, da zveza med njima ni bila najožja in
zares je bilo čudno videti, kako malo se je stari
gospod pečal za djanje in nehanje svojega sina. Ce
je cele dni preživel zunaj doma, ni ga zvečer še
vprašal ne, kje je bil. Isto tako, kakor z druzimi je
tudi s sinom — le redkokdaj kaj več govoril. Le
do petnajstega leta je moral Marijan vsak dan ob
gotovi uri doma biti; tačas ga je oče učil brati in
pisati in početke najimenitnejših znanosti, tako da
je bil Marijan povrhu izobražen. Ali po petnajstem
letu je oče pustil učenje in sinu je bilo to popol¬
noma povšeči; zakaj ker ni imel do uka nikakršnega
veselja, so se mu zdele tiste ure, ko je moral očetu
nasproti sedeti in v dolgočasne knjige zreti, najpu¬
stejše v svojem življenju. Govoril ni stari ž njim
nikdar drugače ko nemško. Kaznoval ga ni še v
otročjih letih nikdar drugače, kakor z osorno ostro
besedo. Vendar se je Marijan tudi te same besede
tako bal, da se ni nikoli upal niti ugovarjati mu.

Daši je bil zrastel mladenič tako popolnoma
opuščen, brez ljubeče matere in po očetovi neskrb-
nosti živel čisto po svoji glavi in volji skoro v vsej
svobodi, ne bi bil tudi njegov sovražnik reči mogel,
da nima dobrega srca. Zakaj če tudi ni od očeta

78

nikdar očitnega znamenja ljubečega srca in ljubez¬
nive besede prejel, je vendar pri vsem tem ljubil
starega kakor sin, in ko je bil stari Piškav preteklo
zimo nevarno zbolel, je postal mladenič celi čas
njegove bolezni ves drugačen človek ter je res po
sinovsko skrbel zanj. Bil je že od otročjih let vajen
videti očeta pod to osornejšo skorjo in ker ni nikdar
veliko premišljeval, zato mu še na misel ni prišlo,
da bi mogel njegov oče drugačen biti, kakor je bil.

Razen gospodarja in sina je bilo na Polesku
še troje glav prebivavstva. Ko se je bil namreč
gospod Piškav naselil na Polesek, je poprašal
po kacem človeku, ki bi mu bil za postrežbo in
oskrbovanje tacih vsakdanjih reči, ki se sam ni
hotel pečati zanje. Čevljar Andrejček, po svojem
orodju Krivec imenovan, ki je s svojo ženo poprej
v vasi osebenkoval, je bil tako srečen, da je v
Polesku dobil dve izbi in velik kos njive zato, da
je njegova žena in pozneje njegova hči Franica go¬
spodu postregla, on pa časih okrog hiše pogledal,
zvečer vrata zapehnil, očedil in otrebil, kar je po¬
sebno vpilo iz nesnage in nereda. Iz vsega, kar je
bravec okrog Poleska videl, pa se da posnemati, da
se je oče Krivec bolj brigal za svoja kopita in šila,
kakor za snažnost in red grada Poleska. Zato je
bila res zanj in za njegovo pristavnikovanje velika
sreča, da se stari in mladi gospod za drugo nista
dosti zmenila, če je le Krivčevka vsak teden dvakrat

— 79

mesa in tobaka prinesla iz bližnjega trga in če je le
Krivec konja očedil in psa napasel.

Stari gospod Piškav se je bil tega popoldne
ravno s svojega izprekoda vrnil in je v svoji zgornji
sobi sede mirno vlekel iz svoje dolge pipe. Na mizi
je stala steklenica vina in prazna kupica zraven
kopice razmetanih bukev. Soba ni imela nobene
lepote in ko bi ne bilo velikanske, z bukvami zalo¬
žene omare, na kateri so vse križem stale male in
velike posode iz stekla in druzega blaga, prazne in
„z belimi, rdečimi in črnimi vodami napolnjene,“ kakor
je pravila Krivčevka, bi bila skoro prazna. Stene so
bile gole, samo tam omari nasproti je visela podoba,
na platno naslikana mlada ženska, Krivčevka je
menila, da je to Mati božja, in to ji je še nekaj to¬
lažilo srd, da gospod nima ni molka za rožni venec,
niti „bridke matre" v svoji izbi.

V tej sobi je torej sedel gospod s Poleska, ko
je nekdo nerodno na vrata potrkal. Nevoljno se je
staremu pomračilo čelo, zakaj ravno zdaj mu je bilo
posebno neljubo, da bi ga kdo motil. Ali preden se
je oglasil, so se odprla vrata počasno in v sobo stopi
— sključena postava, Martinek Spak. Bil je Martinek
v tem trenotku svojega imena popolnoma vreden,
zakaj res je bilo na njegovem obrazu nekaj spačjega,
vražjega brati. Stopil je pred starega sicer čudno v
dve gubi zvit, ali nikakor ne z isto spoštljivostjo in
boječo pohlevnostjo, s katero se nižji človek bliža

80

višjemu; temuč v svetlem njegovem očesu je sijala
neka divja iskra in okrog ust se je videl zaničevalen
smehljaj.

„Kaj hočeš zopet ?“ vpraša stari in vstane s stola.

„Jaz sem pač vedel, da ne pridem prav, kadar
že pridem. Ali tako vprašati sina uboge Majdalene,
to ne gre,“ odgovori deseti brat in še bolj ustna
raztegne. — »Svoje rojstvo zastavljam — in sam Bog
ve, kako grozno bi neki gospod rad, da bi to stavo
izgubil, ko bi bilo mogoče he! he! kaj ne? — svoje
rojstvo zastavljam, da pred toliko leti, kolikor jih
jaz štejem v življenju, kar ga je poštenega mestnega
in potepinskega — ne bi bila uboga Majdalena Stru¬
go va verjela, da bo doktor Peter Kaves nekoga, ki
ga tačas še ni bilo na pozemskem svetu, tako malo
prijazno sprejel.“

„Ne vem, kaj čvekaš; tu vzemi pa pojdi!“
pravi gospod Poleščan in mu porine nekaj tolarjev.

„Ne veste? I, kaj kratke pameti bi bili! Saj je
že dolgo tega, kar sem Vam vse to izkazal in, če
hočete, Vam bodem danes še enkrat. Ali danes nisem
prišel brnjat, ampak kupčevat. Kar ste ondukaj na
mizo vrgli, to ni zadosti. Človek ima tudi svoje
večje potrebščine, če prav hodi okoli kakor pote¬
pin,  česar mu ne bi bilo treba, ko bi nekateri ljudje
bili ljudje.“

Stari je bil obledel. Usedel se je na stol in
glavo podprl. Precej pak se je zopet pokonci sklonil

81

in dejal nekaj prijazneje: ..Zakaj mi ne daš miru?
Pojdi, da te videl ne bom, in dobil boš, da boš
pošteno živel. Povedi, koliko hočeš; vse boš imel,
samo pojdi iz tega kraja; daj mi pisma, z zlatom
jih plačam. Saj veš, da se te lehko iznebim, sodniji
te bom prepustil — — —“

„0 kaj še! — se zagrohoee Martinek — „papir
je v mojih rokah, ta bo varoval mene, Vas ne. Zdaj
ponujate denarja, ali moja mati je v nadlogi umirala;
kje je bil tačas ta Vaš denar? Ne boste se me
iznebili ne; vem, da imate ondile nekaj, ki bi me
spravilo tjakaj, kjer je ona, ali tudi jaz imam tacega
mačka (pokaže samokres izpod srajce), tako za samo
brarnbo ga nosim, ker vem, da se časi čudesa lehko
gode. Živeti pa jaz ne morem, niti nečem drugače,
kakor sem se privadil. Ko bi Vas bil poprej našel,
morda bi se bilo naredilo, zdaj je proč. Pa vendar,
da ne boste rekli, da sem prišel samo nagajat in
neljubih spominov budit, zato Vam prodam tole po¬
pisano plat. Glejte, tu se govori o neki stvari, ki bi
Vašemu Marijanu v eni noči sive lase napravila, ko
bi zvedel, da mu je grdi capin, ki ga samo po
strani pogleduje in zasmehuje, celo po krvi bližji,
kakor kdo misli, razen Vas in mene. Koliko mi
daste zanj?"

Gospod Piškav se iztegne in pogleda. Moral je
pisanje spoznati, zakaj segel je hitro po njem. Ali
Martinek ga ravno tako naglo odtegne in pravi: „0,

6

82

ne tako! Vidite, da nisem tako hudoben, če sem ravno
znorele matere sin. Dve sto križastih in nič več Vam
ne bo preglavice delalo, da ste kdaj poznali Majda-
leno Strugovo! Ali drugače ne, ko iz rok v roke . 11

Molče gre stari do omare, izvleče vrečico in jo
dene na mizo, potem pa hlastno pograbi listino.

„Zdaj se boste oddehnili! Morda Vam bo še
mogoče utajiti, ko bi se kdaj prigodilo, da bi jaz
hotel kaj trditi, kar bi Vašemu Marijanu malo časti
delajo, morda,  ha! ha !“

Rekši spravi vrečico pod srajco.

Staremu se je moral neki spomin zbuditi, ki ga
je vsega prevzel; zakaj izginila je topa mrkost ž
njegovega obličja, tresel se je na vsem životu in glas
je bil mehak, proseč, ko je dejal: „Sin! — 11

Deseti brat se pretrese pri tem ogovoru.

„Sin! Pusti me, naj umrjem vsaj v tem miru,
umrl bom kmalu. Ne onečeščuj mene in Marijana in
— sebe! Daj še drugo iz rok, kar imaš v rokah, da
ne bo pričalo o nekdanjosti — — 11

„Priče so zmerom dobre, nekaj moram imeti
od matere za spomin, od nesrečne matere , 11  ugovarja
zamolklo Martinek.

„Pusti to življenje , 11  pravi dalje stari, ,,pojdi v
druge kraje, jaz te bom preskrbel, samo da sin ne
zve, da — — 11

Dalje ni mogel govoriti. S tresočo roko nalije
kupo in jo desetemu bratu porine.

83

Ze je Martinek z eno roko segel po pijači, z
drugo pod srajco, kamor je bil prej skril zavita pisma.

..Rotim te za ljubezen tvoje matere — —“

„Ljubezen L — krikne Spak in zopet se mu
oko divje zabliska — »ljubezen, ne, ne! Ljubezni
Vi niste imeli, ne iskre ne! Obnorela je! Ne dam,
ne pijem iz te kupe, morda je kaj tacega  v njej,
kar je njen stric pil,  kar mu je doktor Kaves
piti dal! “

Rekši se obrne in izleti iz sobe ko burja.

Na smrt bled in zelen strmi stari gospod za
njim in ustnice trepečejo: »Tudi to ve!“

Oskrbnik Krivec je v tem v spodnji izbi na
nizkem stolu sedel, pred seboj je imel razloženo svoje
čevljarsko orodje ter je žvižgaje tolkel podplate.
Sivi dolgi lasje so mu nagajivo padali po grbavem
licu, na katerem je bila vtisnjena vedno vesela in
neskrbna natura. Ko si z žuljavo smolnato roko obriše
sitno lasnato zbrav s čela, ugleda na pragu desetega
brata.

»Oliej! Le noter, le bliže, deseti materin sin!
Kako ti je kaj? Kaj mi novega poveš?“ zavpije in
vzame poludodelan čevelj med kolena.

„Tebi ne morem nič novega povedati, ti si že
star, vse ti je že v koš prišlo, samo grob ti bo še
nov,“ odgovori deseti brat in vrže svoje čevlje na klop.

„Volk te podiši!“ pravi zopet čevljar, „čemu
pa brusiš golo peto po pesku in po stališču? Tako

6 *

84

mi ne boš nikoli nič zaslužka naklonil; zakaj po
tem bo samo Bog tvoj čevljar, ki ti bo vselej druge
žive podplate pripel, kadar boš te shodil in skvedral. 11

„No, jaz menim, da imam zadosti dobrega čev¬
ljarja, če sva se z Bogom pobogala za podplate.“
»To je res, železna opetica se zvrne in raztepe,
živa božja koža pa ne zlepo. — Ali kaj mi boš
novega povedal? Ljudje govore, da časi komu za
srečo poveš, kakor ciganka; meni pa nečeš in ne
privoščiš nikdar kaj tacega. Daj, daj, zini!" priganja
Krivec in žebelj, ki se mu je bil zvrl, iz čevlja puli.

„Ti si star, moli in pokoro delaj, če hočeš!
►Sreča se samo mlajšim pripoveduje.“

„ Vidiš, kako te prav uči!“ dostavi Krivčeva
žena v izbo stopivša.

„Ti grdim ti, če ne boš druzega povedal, ko
od groba in smrti in starosti in molitve in pokore,
nesnažna žvirca, zahvalil se ti bom s kopitom čez
glavo,“ se huduje čevljar.

„Le molči, smole stari! ali mi pa še rajši
povedi, kdaj boš hčer omožil, saj jo bo ongav
Francelj doli iz vasi vzel, ne?“

Krivcu se naenkrat vedro lice zresnobi.

„0 Franceljnu se jaz nimam kaj meniti; in če
nečeš, da bi se mi zameril, še ti ne govori o njem.
— Kam jo bo vraga dejal? Ko bi bil jaz vedel,
da ima na svoji hiši toliko dolga, zares ne bi bil
pustil svoji deklini ne ene besede govoriti s fantom

85

Saj si že slišal, da mu bo Miha hišo in zemljišče
prodal . 11

„Ne bo mu je - ne!“ odgovori Martinek.

„Sam je tukajle pravil , 11  potrdi čevljar. „Jaz
sem nekaj vinarjev na stran položil, zato pa nečem,
da bi šla deklina brž po poroki z malho po svetu.
Zato tudi tebi svetujem, nikar ji ne nosi nobenih
pošt od njega . 11

„Kaj pa, ko bi Francelj denar dobil? Ko bi
skopuha plačal ? 11  vpraša Martinek in oprti čevlje,
da bi odšel.

„Kje ga bo dobil? Na posodo, to ni nič. Dru¬
gače, ko bi mu ti povedal, kje so na sveti večer
tolarji cveli, ha, ha ! 11

„Kdo ve!“ pravi deseti brat.

„Stoj no, kam pa kolovratiš ? 11  je vpil čevljar,
ali Martinek je bil že duri za seboj zaloputnil in Krivec
je videl, kako je široke stopinje delal čez dvorišče.

„Grlej ga, stari ! 11  je šepetala Krivčevka svojemu
preljubeznivemu, „to je vendar pol čudesa! Nikoli
nihče si ne upa k našemu gospodu, ta Martinek je
bil pa otodi dober čas gori. Kaj praviš, kaj je to ? 11
In to čudo, kakor tudi Martinkove besede o možitvi
svoje hčere sta mož in žena obravnavala v dolgem
zaupljivem pogovoru, ki ga pa ne ponavljamo bravcu
zavoljo njegove dolgosti in navadnosti.

Martinek je grede skozi vrt, kjer je Krivčeva
Franica v gredi nekaj okopavala, postopil k njej ter

86

rdečeličnemu dekletu nekaj tiho povedal, kar ji je še
bolj razvnelo obraz.

„Kaj ti veš!“ je dejala.

„Bodeš že videla! Preden bo pust“ — Martinek
ni skončal. Zagledal je nedaleč Marijana, ki je pri¬
hajal po stezi. Na očesu se je desetemu bratu videlo,
da bi se mu bil rad s pota ognil, pa bilo je že pre¬
pozno. Zato je oči v tla pobesil in hitro stopal po
potu Marijanu ravno nasproti.

Ko sta se srečala, je stopil deseti brat z eno
nogo v stran in ni pogledal, niti ogovoril Marijana
ter hotel dalje.

„Kaj si pa zopet iskal tod okoli?" ga vpraša
Marijan. Deseti brat mu je bil edini človek, ki ga
ni mogel videti, dasi sam ni vedel pravzaprav,
zakaj.

..Tebe že ne, za druge ti pa nič mari!" odgo¬
vori Martinek.

„Bodem videl, če mi ni nič mari, berač pote-
pilni!“

Martinek ga hudo pogleda, kakor bi ga hotel
z očesom prebosti. „Berač! — Kdaj sem tebe kaj
prosil? Boga moli, da ne boš kdaj še večji berač
ko jaz. Bog ve, kdo med nama ima zdajle več v
rokah, ti ali jaz."

„Se enkrat naj te vidim, da boš tod lazil, pa
ti bom puško stolkel na buči," pravi mladenič in
zavihti kovano kopito svoje risanice.

87

»Poizkusi! Pri Bogu je milost potlej/ 1  odgovori
deseti brat s pomenljivim smehom ter sam med seboj
godrnjaje koraka dalje čez polje.

Bodisi da je Marijan Piškav, površno izobražen,
z drugimi ljudmi vred veroval, da ima ta Martinek
Spak res nekaj čudesnega in vražjega na sebi, ali
pa da se je v tem hipu vkljub svoji srčnosti in ne-
ustrašljivosti res bal tega človeka, ki je bil vsaj
njemu nasproti že od vselej potuhnjen in nekako
prezirljiv: nekaj ga je pretreslo, kesal se je, da ga
ni na miru pustil in šel svojo pot.

Potok, ki teče čez slemeniške travnike in potem
dalje mimo Obrhka, izvira v severu komaj dobre pol
ure od velike lipe v odstranskem zatišju izpod hriba,
prerastenega z brezjem in jelševjem. Ravno mimo
skal, z robidovjem prepletenih, izpod katerih se tiho
kaplja za kapljo pririva in potem v ozki stružici z
lahnim šumom druga drugo dalje in dalje podi: tam
mimo skal drži malo uhojena pot, kravji stezi po¬
dobna, čez hribe. Hodijo tod Obrščanje in drugi iz
obližja malokdaj. Le kadar se kak gospodar napoti
peš v daljni semenj po voli in hoče najbližjo pot
čez hribe ubrati, jo krene tod tja. Skoro nikoli pa
nobenemu na misel ne pride, da bi ponoči sam šel
mimo samotnega znamenja, vegastega križa in »gr¬
made 11 , ki že od nekdaj tu stoji in je zaradi pravljice
in raznih ostrašljivih reči, ki jih je ta in oni tu videti
hotel, med narodom na slabem glasu. Bil je namreč

88

na tem mestu pred več in več leti neki kramar ubit.
Ker je pa nesrečni mož moral imeti kakove male
grehe nad seboj in neznan tolovaj ni za maše dal,
je strašil ubiti kramar nekatero mesečno in temno
noč po brezju in celo doli na travniku je časi kdo
mislil videti dolgo črno podobo s krošnjo in podkovano
gorjačo stati med vrbovimi grmi.

V tem glasovitem kotu tedaj bi bil tistega ve¬
čera človek videl desetega brata, kako je pod robi¬
dovim grmom čepe s klinom jamo v zemljo kopal.
Mesec se je bil ravno prikazal izza vzhodnih hribov
in je obseval samotnega človeka pri njegovem ne¬
znanskem delu tik lesenega križa.

llilo je mrzlo. Martinku so se tresla kolena in
večkrat je prenehal, odložil svojo nespretno leseno
kopačo in si mel roke, da bi prste ugrel.

„Vrag! Dve pedi globoko, zadosti je, kaj bi
zmrzoval!“ zagodrnja kopač, izvleče iz nedrija vre¬
čico, odvozla motvoz, vzame nekaj denarja vun, drugo
pa vrže v izkopano kotanjo.

„To bo zaklad!“ pravi in se zasmeje tako na
glas, da se lastnega jeka ustraši. Vstane in gleda
okoli. Le vodica je lehko šumela pod njim in razen
njega in drevja napolupodrte podobe križanega Zve¬
ličarja ni bilo čuti in videti ni živega ni mrtvega.
Kotanja je bila kmalu zasuta. Vrhu prsti položi
Martinek travnato ježo in potem zagrne mesto z od-
rastleki robidovega grma.

89

..Na, leži do jutra večer, da te s Krjavljem in
Franceljnom za doto vzdignemo in, če ima škrat
toliko moči, da bo cvenk in žvenk v žeblje ali oglje
izpremenil, naj bo, to veselje mu že privoščim.“

Potem nasadi svoj veliki klobuk na glavo in
obuje čevlje. Ko gre mimo križa, se ustavi in reče:
„0 Bog moj, ne bodi mi hud, kadar bom na sodnji
dan stal pred teboj, ne bodi mi tačas tako malo
milostiv, da bi me na levo posadil zavoljo tega, da
sem burke uganjal po tvoji zemlji! Saj si mi dal s
pametjo tudi neumnost; saj si vedel, kakov bom in
kako se mi bo godilo, preden si me ustvaril. — To
se ve, morda mi boš enkrat dejal: če si hotel dobro
storiti, zakaj si pri tem ljudi zapeljeval, da so na
vraže verovali. Jaz vem, da je ta bosa, ali ravnam
se kolikor toliko po tvoji besedi, ki si dejal: kar
desnica dobrega stori, naj levica ne zna. Ljudje ne
smejo vedeti, da bi jaz leliko kaj imel; v grob bom
s seboj nesel, kar vem in imam. To pa drugače
ni mogoče. — Morda ni prav, da ga imam v strahu,
ki bi se mu imel vsaj zato zahvaljevati, da sem
na svetu. Tudi morda ni tebi po volji, da tako
živim, da ti kazen iz rok jemljem, pa — jaz ne
vem, če morem drugače. Daj mi še nekaj časa
tavati po zemlji in s tvojo pomočjo še pokoro sto¬
riti, da me vzameš v nebesa k materi. In morda
bo še on, ki ga večkrat opominjam, kaj ima na
vesti, napravil toliko kesanja in pokore, da mu bo

90

tvoj sveti vratar odslonil vhodišče v raj in da se tam
sprijazniva.“

Po tej izvirni molitvici se Martinek počasi po¬
mika ob potoku proti vasi. Ob dolenjem potoku so
neki vaški tihotapci rake lovili. Ko jih Martinek za¬
gleda, jo mahne proti njim in se že od daleč oglasi
s svojim hreščečim glasom pevaje znano pesem:

Na mrzlem studenčku Je tiho jokala,

Je deklica prala, Jokala, jokala

Je prala, je prala, Je reva grenko!

nU^HHSaSHHHSHl

JA® A

'f 5EH55ESH5SH5[S] y

a

Sedmo poglavje.

Srce je prazno, srečno ni.

Prešereu.

Kvasovo pismo prijatelju Ferdinandu Bojanu.

ti šele zdaj, šele po več mesecih obljubo
;polnjujem, vem, da si prepričan, da je bilo
aj posebnega, ki me je oviralo, da ti nisem
bil mož beseda. Večkrat sem že imel pero v roči,
večkrat sem bil že napisal nekaj vrst tebi namenjenih 5
ali vselej sem vrgel pero in pisanje od sebe, ko sem
videl sestavek pred seboj brez nog in glave. Zakaj
ko sva se ločila, ti tjakaj, kamor te spremiti nisem
mogel, in jaz kakor prognan Dioniz iz Sirakuz v
Korint tlako delat s topoglavimi otroki; tačas sem
bil tak, da sam sebe nisem poznal. Tožilo se mi je
po tebi, prav zelo se mi je tožilo. Kamor sem šel
in koder sem hodil, nikjer mi ni bilo prav. In če
sem vprašal, kaj je pravzaprav, česa pogrešam, nisem
si mogel odgovoriti. Čutil sem se tako osamljenega,
tako nepotrebnega na svetu, da bi se bil res lehko
sprijaznil s pregrešno mislijo: ko bi mi Bog smrt
poslal, bi bilo morda še najbolje. Čemu sem pa tukaj,
kaj je moja naloga? I11 v tacih trenutkih bi bil že

skovo rad, da bi bil mogel misliti, kakor splošina tega
sveta misli: tudi jaz sem eden, da jih je več, eden
izmed tistdi: fruges consumere nati.

In še zdaj nisem popolnoma na dobrih nogah,
dasi se reč precej na holje obrača. Ti se boš smejal.
Vendar tebe in tvoje srce poznam. Tebi lehko
povem, česar ne bi pravil nikomur. Ali vsega ti
povedati ne morem, nimam prave besede za to.
Čutim, čutim, ali kadar bi imel govoriti, tačas sem
okoren in neroden. Upam, da boš ti iz vi\st bral,
česar povedanega ne najdeš, kar bi ti pa jaz rad
povedal. Nekaj je v meni, kakor hrepenenje po
nečem neznanem, ki se mi pa vendar zdi, da že
napol imam.

Pa ti si pravi Kvas, mi boš rekel, kvasiš, da
sam ne veš, kaj. Prav govoriš, Nande moj, če tako
praviš, jaz res še sam sebe ne razumem.

Spominjam se, da sem tudi tačas tako bledel,
ko sva v samotni izbici odložila knjige in sva se
pomenkovala o marsičem, česar ne bom nikdar po¬
zabil. Spominjam se, da si me ti kakor starejši in
modrejši vedno zavračal in mi odgovarjal na moje
večne tožbe: človek mora imeti toliko filozofije, da
si dušo prosto ohrani vnanjih in notranjih stisk in
težav. To sofistiko, ki si jo bil iz najinega prijatelja
Horacija na posodbo vzel, si končaval vselej z men¬
torskim obrazom rekši: upanje, Lovre, upanje živi
človeka, če ga že vse drugo zapusti.

93

Pa legal si — ne, stoj! — tako robato ti ne
smem govoriti, ti se ne moreš legati — tisti modri
poetje in blebetavci lažejo. Saj že upam in upam,
kar sem se zavedel, da živim. In kaj mi je prineslo
to upanje? Nič; konec vsega tega večnega upanja
je ta, da hlapčujem, da sem priupal učeništvo na
starem gradu. Ali bi ne bil tega lehko opravljal
precej, ko sem se brati in pisati izučil? Čemu sem
se tolikanj ubijal? Čemu sem si prizadeval slepca
Homerja razumeti in si druge prismojene in pametne
besede nekdanjih razmotati, čemu sem postopača
Sokrata občudoval ?

Že vem, kaj boš odgovoril, kako me boš oštel
in me nehvaležneža pital. In da ne boš menil, da
sem čisto izgubljen, ti moram povedati, da so vse
to le besede, polu resne, polu ne. Nekaj upanja mi
je še vendar ostalo, čeravno moja vera nanj ni tako
omahljiva, da bi s teboj mislil, da človek o njem
živi. Zakaj ko bi bilo to res, bi bil zdaj pri tebi,
bi bil srečen pri tebi. Tudi ne smeš misliti, da jih
več ne spoštujem, teh starih modrijanov. Ako časi
sanjarim, sanjarim zato, ker me nekako veseli, menda
ker bi s tem rad praznoto napolnil, praznoto v svo¬
jem srcu. Dokler sem bil še pri tebi, sem imel vsaj
enega človeka, ki me je ljubil in razumel, kateremu
sem lehko vse zaupal, vse povedal. Še te imam v
srcu, tvoje prijateljstvo je menda edina reč, kar me
more navduševati, kar me more tolažiti. Ali ravno to

94

je tudi, kar me nekako tare; zakaj prav zelo te
pogrešam; jaz bi rad imel vsaj enega pri sebi, ki
bi čutil z menoj in se ž njim še o čem drugem po¬
menil, kakor o dolgočasnih vsakdanjih rečeh. Ne
more mi iz glave, kadar se tebe domislim, kitica
proste pesmi, ki mi jo je onidan pel eden mojih
tukajšnjih čudovitih prijateljev, malhar prav po božji
volji, ki se desetega brata imenuje (če veš, kaj to
pomeni); pel je:

Po liribcih je ivje, Al kje je moj ljubi,

Po dolili je mraz; Al kje sem pa jaz!

Pa to me domisli, da ti moram kaj povedati o
svojem življenju in svojih novih gospodarjih in pri¬
jateljih — ali da tega imena ne skrunim — znancih.
Iz tega, kar sem ti ravno kar pravil in tožil, bodeš
morda posnel, da sem nezadovoljen s svojim okrožjem.
Toda pohvaliti se moram, da, kar se vnanjega živ¬
ljenja tiče, nisem dozdaj še boljšega imel in da so
mi celo ljudje večidel po godu. Menim, da že nekaj
več sveta poznam, kar sem tukaj.

Moj gospodar, tako menda ti moram imenovati
očeta svojega gojenca, moj gospodar je poluizobražen
meščan, polu kmetovavee. Kakor prvega mora ga
človek rad imeti. Tako prijazen in priljuden je z
menoj, da si res v srečo štejem, da sem jaz, ki sem
se težko in nerad pripravil in vdal v to usodo, vsaj
k tacemu možu prišel. Kakor kmetovavee je pa ves
tak rusticus, kakor Horac svojega v lepem verzu

95

slika: Immoritur studiis et amore senescit habendi.
Zares jaz tacega človeka ne urnem, ki ima dovolj
in več ko dovolj in vendar še vedno v tem tiči,
kako bi pridobil še več. Moj gospodar je omikan
mož, ve ti o vsem govoriti; kakor se kaže je tudi
marsikaj bral, lepo knjižnico ima, marsikatero pa¬
metno besedo izgovori, ki bi bila vredna, da bi si
jo dobro zapisal in se ravnal po njej. Ali najljubše
mu je vendar govoriti o žetvi in setvi, o žrebetih in
teletih, konjih in volih in družili enakih rečeh. Pri
najmanjšem delu misli, da mora zraven biti, vse
ogleda in vse dela. Večkrat sem si mislil, ko sem
ga zvečer videl vsega utrujenega: kaj ti je treba
vse obletati, se tolikanj ubijati, tolikanj trpeti in
skrbeti! Jaz zase menim, ko bi enkrat toliko imel,
da bi pošteno utešil potrebščine tistega dela svoje
osebnosti, ki ga imenujem telo, jaz bi nikdar ne
mogel še dalje in dalje riti in pridobivati, ampak
hotel bi živeti srečen in zadovoljen. Da feaškega
življenja tu ne mislim, to že vem, da ti na misel
ne pride.

„Kako je to, da se hoče nekaj šopiriti s temi
sploh znanimi izreki, morda bi me rad o svoji uče¬
nosti prepričal,“ bodeš rekel videč, da sem te že
dvakrat v teh vrstah razveselil, omenivši starega
klasika. Ali tudi to sem že tukaj pridobil. Imam
namreč starega študenta, čudovitega človeka, brata
svojega gospodarja, za učenika in učenca. Ah, ko

96

bi ga ti videl, tega postarnega, sesušenega, raztrga¬
nega in zamazanega moža; ko bi ga slišal, kako
govori vedno o pijači, ne nedolžni vodi, temveč o
sladkem vincu in žganju, kako časi celo mene pri¬
dobiva, da bi šel ž njim; kako pri tem ve navajati
primerne in neprimerne latinske izreke iz raznih
knjig — ti bi mislil, da imaš starega slovečega
capina Diogena pred seboj, ki mu druzega ne manjka
ko poveznjene kadi, da bi vanjo zlezel, in pa malo
več ciniške filozofije. Zakaj, ko bi k temu kak Veliki
Aleksander prišel in mu na izbiranje dal, kaj bi rad
imel, bi si izprosil moj stari učenec rajši frakeljc
žganja, kakor pa da mu ne bi solnca zaslanjal.
Učenca pa imenjem starega Dolfa (kako čudno naše
ljudstvo imena za svoj jezik prekrščuje!) zato, ker
časi zjutraj, ko na vrtu berem svojega in tvojega
ljubljenca, pride k meni ter mi knjigo iz rok vzame
in jame prestavljati, da se mu ne morem prečuditi.
Koliko talentov je Bog ljudem razdelil, ljudem, ki
te darove zakopljejo sebi in človeštvu na škodo.
Nekatero leto je že preteklo, kar ni imel knjige v
rokah, veliko je v tem času takega doživel, kar ni
v nikakršni zvezi z izobraževanjem boljšega dela
našega bitja, celo veliko je počel, kar bi bilo pre-
lehko utopilo poslednje duhovne moči v njem, in
vendar časih, kadar mi bukve iz rok vzame, tako
dobro zamotane reči v Horaciju pretolmači, da ne
vem, kaj bi mislil: ali imam genijalnega človeka

97

pred seboj, ki je tudi njemu namenjene darove za¬
kopal, ali pa so nekdanji učeniki vse drugače znali
učencem znanosti prilastovati ko današnji pedantje
in suhoparniki. Pa bodi dovolj o tem, drugi pot ti
povem, če boš kotel vso zgodovino tega čudnega
„biseija v blatu 11 .

Ker sem ti začel obrisovati svojo okolščino, ti
moram še druge spomina vredne osebnosti, s katerimi
se tu pečam, pred oči postaviti, da si boš potem
moje življenje in vsakdanje početje posnel. Ker sem
ravno z moškimi začel, ostanem dosleden in ti naj-
prvo te v rudimentu naobrazim, dasi s tem še ne
rečem, kakor da bi imeli ti kako prednost ali bi mi
bili bolj po volji od žensk. V obližju, komaj nekaj
streljajev od mojega zdanjega stanovanja, stoji stara
polurazpadena luknja, ki se gradič imenuje in je
svojina enega najnenavadnejših ljudi, nekega starega
bogatega hipohondra, ki ne trpi žive duše blizu sebe.
Njegov sin Marijan  je vsakdanji gost pri nas, tedaj
tudi eden mojih novih znancev. Človek je iste sta¬
rosti ko jaz, kaže se mi bolj prijaznega, ko mi je
ljubo, veliko mi ima pripovedovati, zdaj me zvabi
in spravi tja, zdaj sem; ali pri vsem tem ga nisem
nič kaj vesel. Časi grem ž njim na lov, ne tolikanj
iz veselja kakor zavoljo tega, ker se ne morem od¬
povedati. Ti veš, da me časi tista neslanost popade,
da se zamislim v kaj in molčim. Te slabosti se še
dozdaj nisem odvadil, kakor si iz tega razvidel, kar

98

sem ti ocl kraja pravil. Moji tukajšnji ljudje pa to
mojo razvado razlagajo, da menijo: dolgčas mu je.
Zato in ker so zares dobri ljudje in bi mi radi
ustregli, me silijo, naj to in to z Marijanom vred
počenjam. Tako se primerja, da sem večkrat, nego
mi je ljubo, s puško v hosti ali s trnikom v rib-
njaku ali zdaj, kar je sneg zapadel, nad ptiči. V teh
priložnostih pa si moram spoznati, da nisem za ta-
cega prijatelja ustvarjen, kakor ga mi je usoda tu
pripravila. Dobra duša je, prijazen, veliko si priza¬
deva, da bi me razveselil in jaz sam si dostikrat
očitam, kako mu morem tako nehvaležen biti; ali
kar je, to je, pravega sočutja do njega popolnoma
pogrešam. Saj veš, da sem časi več ur lehko ble¬
betal ; s tem pajdašem pa mi dostikrat pogovor
obtiči, beseda mi pogre, nimam se česa meniti ž
njim. Govori veliko; ali vse njegovo mišljenje se
plete o tem, kar mu je najbliže in to mene ne
more vezati. Ima še nekoliko izobraženja, čeravno
veliko ne. Ta človek, kakor se mi po vsem vidi, je
namenjen ženin najlepše deklice, kar sem jih jaz v
življenju videl, hčere mojega gospodarja, Manice.

Nečem poizkušati, kako bi ti na papir narisal
podobo, zakaj beseda je okorna, pero bi jo bolj ka¬
zilo, kakor slavilo. Celo ko bi bil slikar, bi ne mogel
temu obrazu vdihniti tiste blagosti in tiste srčne
dobrote, ki jo človek spozna, ako je bil nekaj časa
ž njo vkup. Zares menim, da omenjenemu srečnemu

99

mladeniču zavidam ta biser, ki ga morda ne bo tako
vreden, kakor zasluži, in zato morda ne ve in ne bo
vedel, kaj bo dobil na svetu. Tu vzor lepše polovine
človeštva, a tam suh navaden človek, ki morda še
ne čuti globlje kakor vidi, ki ima morda ozke in
omejene misli o pozemski sreči — ali ni to nasprotje?
Nasprotja pa se po naravnih in logičnih zakonih ne
strinjajo, ne vežejo. In vendar mi pripovedujejo ljudje,
da se mislijo tu vezati, da meni gospod slemeniški
dati svojo hčer Marijanu.

Ko sem sam te razmere opazoval, sem se pre¬
pričal zdaj, da je resnica; zdaj pa se mi je zopet
zdelo, da ta reč še ni tako gotova. Marijana nisem
mogel nikdar nič vprašati o tem, še govoriti ne
morem ž njim o tacih rečeh; sam ne vem, zakaj.
Vidim, da sta si kakor dva stara znanca, da se
tikata kakor brat in sestra; ali nobenkrat ju nisem
še dobil v kakem bolj skrivnostnem in živem pogo¬
voru, zlasti pri njej nisem videl nikacega znamenja
gorečega čuta do njega. Mislil sem, da deklica raz¬
umno misli, da se njeni zdravi pameti nepotrebna in
neumna zdi vsakšna sentimentalnost in vnanje izka¬
zovanje, da je torej v tem podobna preprosti slovenski
materi, ki goreče ljubi svojega odrastlega otroka, pa
ga ne poljubuje, ne objemlje, ampak rajša pod tršo
skorjo zakrije blaženo ljubezen. Drugekrati pa, ko
sem s svetom in sam s seboj nezadovoljen kje v
kraju sedel in me je zalotila in sva kak pogovor

T*

100

pričela, sem izprevidel, da sem tu napačno obsodil;
izprevidel sem, da ima deklica zraven svoje vseraz-
umnosti celo nekaj romantičnega mišljenja. Lehko
povzameš, kake sklepe sem iz tega delal glede
omenjene reči. Napeljal sem časi govorico nanj,
omenil sem njenega častivca; pa nikdar se neče z
menoj o tej razmerici meniti; vselej se mi utegne s
tem, da resnobna postane in začne o družili rečeh
govoriti, ali pa se nekako čudno in ljubo nasmeklja,
da ne vem, ali hoče reči: kaj ti je mari moje lju¬
bezni, ali pa misli naznačiti, da ljudje brez nje
računijo.

Po vsej pravici boš dejal, kako je zopet to, da
se po starobabje vedečen vtikam v reči, ki bi me
imele toliko brigati ko predlanski sneg. Jaz moram
reči: mea culpa, res sem nespameten. Človek nima
časi kaj delati, pa si take uganke zastavlja. Tako
menda tudi jaz ugibljem, ker imam preveč časa.

Moj učenec je ljub, priden fantič, boji se me
in rad me ima, tako da se prav dobro razumeva.
Ker mi vse o pravem času stori, kar mu naložim,
preoblagati ga pa nočem, mi ostaja precej praznega
dneva. Če teh ur ne presanjarim v svoji izbici, grem
na vrt, kadar ni premrzlo in tam v kolibici časi
najdem gospodično pri — bukvah. Ko ne bi že dru-
zega imela na sebi, že to, da posebno rada bere,
moralo bi me, da bi jo častil. Zakaj jaz mislim, da
je že to znamenje dobrega srca, če kdo ljubi poezijo

101

ali lepoznansko berilo. Le pomisli, kako sva med
seboj časi prav sodila tiste izmed svojih vrstnikov,
ki jim ni bilo mari za drugo, kakor da so ustrezali
raznim telesnim potrebam; ki jim je vsako branje
mrzelo, izvzemši morda kake posebno domišljijo bu-
deče spise, ki so jim le zato dopadli, ker so jim bili
po mesenosti v rodu.

Mati njena, že precej priletna ženica, je go¬
spodinja skozi in skozi. Vse hrame in predale v
pohištvu mi je že razkazala in razložila, tako da
sem se že časi dolgočasil, ker ne morem trditi, da
bi me malenkosti zanimale; kaka roža iz tega in
tega semena zraste; kako se to in ono orodje rabi,
kako se korenje za seme prav sadi in enake reči.
Pa mamka je dobra, skrbljiva zame, kakor bi bil
njen sin in varovati se mi je, da je ne žalim s tem,
ko bi se pokazal nepaznega ali malomarnega v takih
imenitnih in potrebnih pogovorih.

Veš, da imam tudi jaz kmeta rad, ker sem bil
sam iz prvote kmet, ker sam kakor deček že za
brazdo plužne držal. Med preprostimi kmečkimi mo¬
žaki čuješ časi izvirno in tako modro misel, da se
je ne bi smel noben modrijan sramovati; čuješ pri¬
mere in govorne podobe, ki reč tako do dna in tako
živo pred oči postavljajo, kakor zna malokateri poet
izraziti izlege svoje domišljije in glave. Kmet je po
tej moji misli tudi šola mislečemu človeku. In zavoljo
tega svojega načela rad zahajam med ljudstvo. Imam

102

tudi že lepo krdelo znanih originalnih mož, ki jih
opazujem in časi od njih kako poberem. Rad bi ti
opisal na kratko tudi lete, ali ti si nemara premalo
demokrat, meščanska kri ti vre po žilah, meščan¬
stvo pa je prelaz na boljarstvo. Utegnil bi se malo
nasmehniti moji preprostosti, kakor bi to ti imenoval.

Razvidno ti je iz vsega tega, da bi bil na mo¬
jem mestu vsak pošten in zmeren človek srečen in
tako zadovoljen ko mačka na peči, če dovoljuješ, da
ti robato povem. Jaz se tudi časi trudim prevaliti
samega sebe, da mi je dobro, a vselej ne gre. Kakor
sem ti od kraja pisma povedal, pogrešani tebe,
Nande! pogrešam svesti, da sem sam svoj gospodar
na pravem mestu in pravem potu do namena, ki bi
mi bil po volji. Zakaj mi je Bog naklonil, da mo¬
ram v najlepši dobi svojega življenja za tujo mizo
sedati, to mi ne gre v glavo. In vendar se moram
takoj pri tej priči izpovedati, da ne bi rad tega
mesta popustil, ko bi se mi prilika ponujala, celo
ne tako brž, ko bi mi kdo odprl pot na univerzo, ki
sem je še pred malim časom tolikanj želel. Kaj ne,
da se me je poprijel deseti naglavni greh „confusio“,
ter se me drži kakor laščec. Odpiši mi kmalu! Željan
sem videti, kako me boš obral in oštel. Za zdaj te
Bog poživi! Podajam ti roko črez hribe in doline.

Tvoj Lovre.

Pripis:  Ravno sem zgibal to kroniko svojih
sreč in težav, ko mi pride stara naša hišna povedat,

103

tla je gospod Vencelj (okrajni zdravnik, poštena duša,
eden izmed prvih mojih znancev v tem času babi¬
lonske sužnosti — Bog me ne kaznuj, da tako
neumno govorim —) s svojo hčerjo prišel v grad in
da po meni vpraša. Preden torej zapečatim te vrste,
ki bodo tebe  videle, menim, da ti moram še to
imenitno novost povedati. Omenjeni oteč gospod
Vencelj kaj radi govore o svoji hčerici, večkrat so
mi jo obljubili pripeljati. Radoveden sem, kakšna je,

zato grem precej doli. Ko bi bila taka, kakor-

pa zdrav!“

Osmo poglavje.

Skupaj midva sva sedela,
Nama lep večer je bil.

S. Jenko.

Drugo Kvasov o pismo.

ho! za enkrat si se še zmotil, predragi moj!
Sicer skazujem vso čast tvoji modrosti in
razumnosti, ali tako ti jaz vendar nisem rekel
med vrstami brati, kakor vidim iz tvojega odgovora,
da si presodil mene in moje „pomanjkanje“. Da sem
jaz zaljubljen! Da samo zavoljo tega tako enostransko
opisujem svojega tovariša Marijana, ker vidim, da mi
je na poti! Moj Bog! Ne vem, če se norca delaš iz
mene in iz mojih okoliščin, ali pa se je tebi samemu
kaj tacega pripetilo, česar v svoji porednosti mene
dolžiš.

Po vseh besedah je videti, da tako o njej go¬
voriš, kakor cigan o žametovih hlačah, to je zmerom
in najrajši. To so tvoje besede in nadalje imaš skozi
in skozi neko veselje nagajati mi in mi reči pod¬
tikati, ki mi še na misel niso prišle, dokler nisem
imel tvojega pisma v roči. Kar se omenjenega pre¬
govora tiče, moram tu opomniti, da nikakor ni na
pravem mestu, čeravno je naroden. Kako se ti, hu-

105

doba, predrzneš mene ciganu primerjati in celo lepo
deklico tisti reči, ki se v pošteni družbi nikakor ne
imenuje. In ti, ki si meščan, ki bi moral vedeti, kaj
je prav, kaj ne! Ko bi bil že jaz to izrekel, meni
bi ne bilo tolikanj zameriti.

Premislil sem tvoje besede. Polagoma se zlagam
s teboj, da se mi zbuja čut, ali bolj prav potreba v
srcu, ki je poprej nisem imel. Ali s tem, da trdiš,
kakor bi bil tvoj prijatelj drugi del svojega srca tebi
vzel in deklici oddal, kažeš samo, da me premalo
poznaš, da mojemu razumu in značaju premalo za¬
upaš. Toliko bi me pa vendar moj prijatelj imel
poznati, da bi vedel, da ne bo Lovre Kvas nikdar
ravnal samo tako, kakor mu bo srce velblo, ampak
da bode poslednje vedno podlagal oblasti zdravega
uma in premisleka. Nikakor ne morem tajiti, da
me srce ne vleče do hčere mojega gospodarja; —
da, to se moram izpovedati tebi, predragi moj, —
če je eno bitje na božjem daljnem svetu, za katero
bi se jaz z vsem mladostnim ognjem vnel, za ka¬
tero bi norel in gorel, kakor je kdaj kak človek
mogel: bila bi enaka deklica, kakor je ta, ki sem
je v zadnjem pismu omenil. Jaz sem si v nekdanjih
in zdanjih sanjarijah svoj ideal precej visoko za¬
stavil, čeravno nisem preziral pri tem, da se od
človeka kaj božjega ne sme zahtevati. Reči moram,
da ves ta čas, kar sem tukaj, nisem na njej ni
najmanjšega madeža zapazil; vedno je tista krotka,

106

dobra duša, vesela in resna, domišljava in ra¬
zumna.

Ali da bi si upal misliti z vso resnobo dru¬
gače na njo kakor s spoštovanjem, tega ne smem,
kajti razum mi veli: kaj je ona, kaj si ti?

Svet sodi človeka po tem, kar ima, kar je in
kakršen je. Svet je pa že star; torej tudi ta navada
v starosti utrjena; kdor bi jo hotel ovreči, ta bi sam
stal; kdor bi ji hotel ravnati nasproti, bi moral skalo
v strm klanec valiti.

Ona je edina hči premožnega, lehko rečem bo¬
gatega graščaka, imela bo lepo doto in dasi oče njen
ni plemenitnik, ima vendar češčeno, poznano ime.

In jaz! — Nimam nič, ne veljam nič, nisem
nič! Zalibog!

Ali bi ne bilo zatorej več ko nespametno, ko
bi se jaz srcu in njegovim nagonom vdal? Ali bi
ne bilo naravno, da bi padel, ako bi tako visoko
letal?

Vidiš, kako si ti te reči vse premalo premislil,
preden si svojo trditev zapisal, da sem „zaljubljen 11 .

Velikokrat sem že premišljal, velikokrat sem na
tihem tožil nad svojo usodo, ki me je tako nizko
postavila. Ne, da bi bil s tem nezadovoljen, kar mi
je Bog dal, ne da bi se bil hudoval nad svojim
rojstvom v malem bornem podstrešju, nikakor ne, da
bi me bilo sram, da sem iz najnižjega ljudstva; le
zavoljo nje, da mi je nemogoče na njo misliti, to mi

107

je bridko. Nečem ti prikrivati, da sem imel dostikrat
kade boje, da sem potlačil take misli in da me
skrbi, bom li imel moči dovolj zatirati čut, ki bi mene
in njo nesrečna storil, ako prodere. Celo vraža me
malo straši. Tukaj je namreč, kakor sem ti menda
že omenil, čuden človek, prorokovavec deseti brat.
S tem sem se bil sešel na prvem potu v grad in
dejal mi je z nekako vzvišenim glasom, da bom
svoje stanovanje in življenje na tem kraju pomnil
vse življenje. Čeravno ne dam nobenega groša na
take besede, so mi vendar že dostikrat na misel
prišle in menim, da je izrekovavec morda res videl
mojo prihodnjo nesrečo.

Vsak si sam kuje svojo srečo; zato upam,
da se bodo vse izkušnjave ubile nad mojim značajem,
ki ga hočem in moram ukrepiti in utrditi. Ob pravem
času čem paziti, da ne bo imel moj gospodar vzroka,
spominjati se me kot nehvaležneža.

Pamet je boljša ko žamet, da kakor Sanlio
Pansa v pregovorih govorim, in pamet mi Bog ohrani,
pamet in preudarek, pa bo dobro!

Pa bodi dovolj tega modrovanja; sicer boš po-
rednež še iz tega svoje sklepe delal in me boš morda
v prihodnjem pismu domislil na volka, ki se je ravno
s tem izdal, da je tele snedel, ker se je preveč
branil. Nič ti ne zaupam, sama nagajivost te živi.

Ker po psihologičnih zakonih vsak o tem naj¬
rajši govori, s čimer se peča, se tudi jaz ne smem

108

zavreči, ampak moram ti kaj iz svojega učeništva
povedati. Moj učenec je kaj bistre glave in to me
veseli tolikanj bolj, ker nisem tega pričakoval. Spo¬
mladi bom že po malem z latinščino leliko začel,
ker fantič je bil že precej pridobil od sestre, ki ga
ima neznansko rada, preden sem jaz prišel. Ce bodem
kaj dalje časa tu ostal, si upam pravega mladeniča
napraviti iz njega. Za prvega me je bilo volje ostati
fe največ dve leti, ali zdaj se pomišljam in pravim,
da, če bo tako ko zdaj, ostanem tri leta. Ta čas bom
prislužil lep kupec in potem se vidiva, ti V zadnjem,
jaz v prvem letu. Starejši učenec moj, stric prvega,
pak je postal moj učitelj. Predvčerajšnjim me je bil
izvabil, da sem šel ž njim v krčmo, kjer so mi
kmetje veliko ponujali piti, samo nazadnje sem moral
več praznih bokalov plačati. Ti na mojem mestu bi
bil rekel: rad imam kmeta, dokler ga ne vidim; ali
meni ni nič žal ni za denar, ni za čas, ker sem se
veliko naučil pri možakarjih.

Prijatelj, prijatelj, kaj bo iz mene! Včeraj, ko
sem ti do tukaj pisal, sem govoril tako, precej po¬
tem sem se svojim mislim, skoro bi rekel, izneveril
in danes, ko zopet pero v roko jemljem, moram go¬
voriti drugače. Pes je, predragi moj Nande, kar si
trdil; res je, česar sam ne morem ali nisem mogel
ni sebi, ni tebi povedati: usadil se mi je v srce čut,
ki je več ko spoštovanje in prijateljstvo.

109

In kje je moj razum? Kaj mi veli? Pravi mi,
da ne ravnam prav, da sebi in njej nesrečo na glavo
nakopavam, da svojemu prijatelju Marijanu krivico
delam. Pripoveduje mi um, da je vsaka misel na njo
nespametna, da njen oče ne bo nikdar dovolil, da
bode nejevoljen in jezen iztiral človeka iz svojega
domovja, ki ni nič s seboj prinesel razen deset prstov
na rokah in staro suknjo na sebi, ki je kakor služeč
v njegovi hiši, — in si upa vendar oči povzdigniti
do nje, do njegove hčere.

Kje je tista moja glava, tista moja trdna volja,
ki sem mislil, da jo imam? Nikjer je ni, nikdar je
nisem imel.

In jaz sem eden tistih ljudi, ki so ga navdu¬
ševale besede starega pesnika, ki poje: če se svet
pogrezne, v razvalinah ostanem mož neustrašen, do¬
sleden svojim prvim namenom in načelom! Ne, samo
slaba trstika, tenka šibica sem, ki raste v hitrem
potoku. Vsak valček, dve združeni mali kapljici jo
zazibljeta, vsaka lehka sapica jo zamaje in po-
šibi. Nestalnost, neznačajnost, to je podedoval vsak
Evin sin od svoje matere in tudi jaz nisem brez te
podedine ostal.

Pa stoj! Ni res, kar sem tu izgovoril.

Ni me majhen valček genil, ni me sapica pre-
meknila! Rajši bom burne terjatve človeškega srca
primerjal goratim morskim valovom in hrupnemu vi¬
harju. Rajši se ti bom opravičeval, kakor obtoževal.

110  —

Nisem še omamljen, ali otrpnila je moč tolikanj, da
kljuboval ne bom več dolgo, to vem.

Vdati se moram, srce tako koče, da, vdal sem
se že!

In kako bi se človek mogel ustavljati čutu, ki
mu je mil, ki mu je sam stvarnik odločil zanj velik
del srca, ki je najblažji, najlepši izmed vseli potreb
njegovega notranjega višjega dela!

Pa zakaj ti pripovedujem vse te reči? Naj ti
s hladno, mirno krvjo povem najin včerajšnji pogovor
in potem boš sodil, zakaj je drugi del tega mojega
pisma različen od prvega. Reci na to, kar hočeš, jaz
pravim samo to: na mojem mestu bi ti ravno tako
ravnal. To se ve, marsikdo drug bi se mi posme¬
hoval, zato pa jaz te reči razkladam le tebi, ker ti
poznaš mene in jaz tebe.

Včeraj popoldne sem se bil naveličal pisati.
Mislil sem: pismo do Nandeta lehko jutri ali drevi
skončam, zdaj pa naj se malo na prostem izprehodim.
Ravno solnce je prav gorko sijalo, sneg se je po
strehah topil; slišal sem v svojo izbico, kako se je
drevje po vrtu veselo otresovalo zimskih bremen, iz
kratka: bil je najlepši zimski dan, kakor si ga le na
deželi misliti moreš. Vzamem neko knjigo, bil je
menda Katul, in grem vun.

Konci vrta stoji uljnjak. Daši čebele zdaj po¬
zimi mirno v svojih paujevih spe, zahajam vendar
skoro vsak dan tjakaj na klopico sest. Ne bom dejal,

111

da me mika na to mesto le solnce, ki ravno tušem
vsako popoldne posebno toplo sije, ne, mari ti resnico
povem, tudi zato hodim rad tjakaj brat, ker dostikrat
nahajam tam Manico,  ki se kaj pomeniva ž njo.
Pa da si ne boš mislil, Bog vedi kaki so ti pomenki,
ti moram povedati, da se nisva še nikdar druzega
razgovarjala ko najpametnejše reči, nikdar do — vče¬
rajšnjega dne.

Vselej sva imela pogovore, ki sem jaz veliko ko¬
ristnega pridobil iz njih. Ne vem, če sem ti že povedal
ali ne, da je ta deklica izobražena in razumna bolj
kakor vsaka ženska, kar jih jaz poznam. Dostikrat sem
seji čudil, ko je govorila o Šekspirju, o italijanskih in
nemških klasikih bolje, kakor bi bil ti govoril. Posebno
rada ima Valvazorja, pozna iz njega našo domačo
zgodovino skoro do pike in ker me je dostikrat osramo¬
tila s tem, da sem bil v tem gotovo potrebnem znanju
tako neveden, sem se bil poprijel še jeseni našega
zgodopisca in sem ga do dna pregledal samo njej za
ljubo, da sem mogel o tem govoriti. Pesmi našega
menišiča Vodnika zna iz glave in kadar začne kako
deklamirati, se mi zdi za trikrat lepša, kakor Če
jo berem.

Usedel sem se bil na klop pred uljnjak. Bil sem
nekaj nemiren, sam ne vem prav, zakaj; morda so
me ravno besede pekle, ki sem jih bil poprej za tebe
napisal. Nisem imel nič veselja do branja; vendar da
bi se razmislil, odprem knjigo. Naletel sem na nesrečno

112

mesto v svojem Katulu, zakaj kar mi je prvo v oči
prišlo, so bile besede:

Odi et amo. Quare id faciam, fortasse requiris.

Nescio, sed fleri sentio et excrutior.

Precej teli besedi sem imel zadosti. Zdelo se
mi je, da so zame in name narejene. Zaprem knjigo
in začnem — vest izpraševati. Koliko bolj sem pre¬
mišljal tisto tvojo opazko v poslednjem pismu, toliko
bolj sem se preveroval, da sime  prav spoznal, daje
res, česar si sam nisem bil v svesti. Ali sklenil sem
še enkrat tam pred uljnjakom, da se hočem premago¬
vati, da še tebi ne povem, kaj je pravzaprav v meni,
ker zdelo se mi je, da bom laže zatrl vsako ljubezen,
ki ni na pravem mestu, ako se nikomur ne odkrijem,
ako še sam sebi tajim resnico, ki je hladna pamet
ne odobrava.

Dolgo sem menda tako sedel; solnce se je bilo
že bliže na zahod pomeknilo, hladneje je bilo postalo
na mojem sedežu.

Mil in prijeten glas me iz teh sanj prebudi, in
ko kvišku pogledam, vidim njo pred seboj.

Vem, da sem bil rdeč ko rak. Na pozdrav
nisem mogel besede odgovoriti. Stala je pred menoj;
lepša se mi ni še nikdar zdela.

„Zdaj sem Vas pa motila v kakih sladkih mislih.
Tako ste bili vtopljeni, da se mi je bilo na mari
tiho odtegniti. Samo ženska zvedavost, kaj ima pač
tak mlad gospod, ki se mu veselo širni svet odpira,

113

da glavo podpira in resno tu sedi, kakor bi bili vsi
dobri ljudje pomrli/' je dejala ona in se usedla ne
daleč od mene na klopico.

Jaz se posiljeno nasmehnem, odgovoriti nisem
vedel kaj.

„0, na vse zadnje Vam še rdečica v lice udarja.
Že vidim, da sem Vas še zalotila, ko ste kake svoje
prijetne skrivnosti premišljali. Ali se dado ugeniti?"

Njena veselost je bila nalezljiva. Hitro me je
minila otožnost, vdal sem se v ta pogovor in sem ji
rekel: „Pač težko, da bi ugenili, kaj mi je ravno po
glavi rojilo, a ne bom tajil, da ima tudi nekaj skriv¬
nega v sebi."

„No, čedalje bolj sem vedečna. Vidite, kako hitro
uganem, kaj Vam je! Kar z lica sem Vam brala.
Morda bi se še dalje prišlo od splošnega do posebnega.
„Kolikrat se sme ugibati? Postava je trikrat."

„Če tudi večkrat rečete, ne boste do pravega
prišli ..."

„Le stojte! Naprvo mi povejte, ali so bili Vaši
spomini ali Vaša premišljevanja, kakor rajši hočete,
vesele ali žalostne vrste?"

„Kakor se pogledujejo", odgovorim jaz — „saj
veste, da imajo vse reči po dve strani — eno svetlo
in temno, ali ..."

„Nič, nič! Že se mi odtegujete, pa mi ne uidete
zlepo. Pa nič ne de, če tudi nečete naravnost odgo¬
varjati, vse eno Vam pridem do konca, le čakajte!

8

114

— Trikrat je dovoljeno! — Potem pa morate biti
tolikanj moški, da se boste vdali, kadar resnico
pogodim.“

„To Vam prav lekko obljubim,“ sem dejal v
svesti, da sama na sebe ne bo prišla. Cisto nič mi pa
ni bilo dobro pri srcu, čeravno sem se drugekrati
enaki nagajivosti lekko smejal.

»Začela bom od zgoraj. Prijateljstvo, se Vam
po Vaših lastnih besedah, če se prav spominjam, zdi
ena najvišjih in najblažjih idej. In ker ste tako srečni,
kakor ste že pravili, da imate pravega dobrega pri¬
jatelja, moram najprej misliti, da ste se njega spo¬
minjali. Mari ni tako?“

„Samo en del ste ugenili. Pač mi je bil tudi
prijatelj v mislih, ali poglavitna oseba on ni bil,“
rečem jaz.

Že dobro, kaj pa hočete še več. Precej v prvič
en del, v tretje pride morda 'vse. Zares nemara, da
se bom tako prevzela, da bom sama preverjena svo¬
jega bistroumja in se bom sama hvalila. Le tiho! Vi,
gospod učitelj, ste prav slabo odgovorili, ker ste se
na dveh krajih odkrili, prvič da sem en del uge-
nila, in drugič ste rekli, da prijatelj ni glavna oseka.
Iz tega poslednjega posnemljem, da ste na osebe
mislili in tako imam zdaj dva držaja, ki se jih lehko
poprijemljem.“

„Ne, vprašajte gospodična!“ sem dejal jaz, „prvo
ni bilo nič napačno. Da ste en del ugenili, to sem

115

bil primoran povedati, ker ste me ravno prej na
moško besedo priverili, da se moram vdati, kadar
resnico zadenete. Drugo je bilo pa že manj pre¬
mišljeno."

„To je veliko, če človek tudi svoje slabote spo¬
znava. Ponižnost je lepa čednost. Drugekrati bi A am
take nepremišljenosti ne odpustila, ali zdaj imam
toliko samopridnosti, da Vas prav rada odvezujem
zato, ker je meni na korist," reče ona.

Ne vem, če sem jo poprej še kdaj videl tako
veselo, kakor v tem razgovoru.

Kdo bi si bil mislil, da znate iz vsake besede
sklepe delati," pravim jaz.

„0 to je spet slab poklon in znamenje, da Vi
mojemu umu malo zaupate. Le tiho, ne dam Vam po-
popraviti te pregrehe. — Zdaj velja v drugič. Kakor
dober vojvoda grem precej v središče sovražnikovo.
Morda ste mislili na kako podobo, ki Vam je še
ljubeznivejša ko prijatelj, ki mi pa dozdaj še niste
ničesar pravili o njej."

Nande moj ! Kje so besede, da bi ti povedal,
kako mi je srce bilo, ko je ravno ona to izgovorila!
Kako mi je kri šla v glavo, kako se mi zagrnilo
pred očmi, kako mi je spaval vsak pomislek tistega
razuma, vsled katerega do tedaj sam sebe nisem
spoznal!

Daši mi je zastavila ono vprašanje kakor v šali
in s svojim ljubeznivim smehljajem, se mi je zazdelo,

8 *

116

da se ji je glasek malo tresel, da se ji je lice malo
oživilo, oko se hotelo pobesiti — in prijatelj, to mi
je bilo dovolj, kakor blisk me je prešinila misel, da
bi mi ona lekko vračala tisti čut, ki sem ga jaz
čutil, a zatiral.

Nisem v tem hipu mislil, kaj sem, kaj imam,
nisem mislil na njenega očeta, niti na svet, ena misel
je podrla in zatrla vse druge, in to je bila ona.

Ne morem povedati, kaj sem govoril, kako sem
se vedel; le to vem, da me je bila glava popustila,
da je srce govorilo namesto nje, da sem jo za roko
prijel, da mi jo je pustila, da sem ji povedal več,
kakor sem sam vedel do tedaj.

Pa morda si še preveč upanja delam. Odgo¬
vorila mi ni namreč še nič. Ni imela časa.

Kakor usoda človeku od rojstva do groba na¬
gaja, tudi meni ni prizanesla, ni mi pustila, da bi
bil slišal brž včeraj tisto besedo, za katero dam kri
in življenje. Prišel je bil tretji človek, ki je vsemu
konec storil.

Ne smeš si pa misliti, da je bil ta nepotrebni
tretji človek kak razjarjen oče ali srdit tekmec, bil
je hvala Bogu bolj neškodljiv dobrohoten človek pre¬
prost berač ali moj »deseti brat“, ki ni druzega hu¬
dega napravil, kakor da mi je ona roko iz roke
izpulila in za uljnjakom izginila. Vselej sem tega
človeka rad videl, ali včeraj bi ga bil, kakor neljubo
pričo, najrajši vrgel čez deveto goro.

117

Bojim se sicer ne, da bi me izdal, ali vendar
me je nekako pretresnilo, ko me je ta čudni mož
domislil tiste noči, ko sva bila prvič vknp in ko mi
je prorokoval, da bom grad in grajske ljudi pomnil
vse življenje. In kako bi mogel tega večera pozabiti,
ko bi tudi druzega nič ne doživel več! Razloži mi,
kako je ta človek vedel, kaj me čaka? Od kraja sem
mislil, da je nor, večkrat sem se pa že imel priliko
prepričati, da je popolnoma pri umu. Zdelo se mi je,
da ga to nekaj posebno veseli, česar je en del videl,
dasiravno ne morem misliti, kaj bi tega malharja vodilo,
da se tolikanj zame peča. Zakaj že večkrat sem ga za¬
gledal na raznih krajih naenkrat za seboj ali pred seboj.

Govoriti nisem potlej mogel več ž njo na samem.

Davi pri zajutrku se ji skoro nisem upal v
obraz pogledati, pa kmalu sem se prepričal, da se
zna vse drugače zakrivati ko jaz. Kakor je ona govor
poprijela, živ človek ne bi bil na to misel prišel, da
je bilo med nama v poslednjem času kaj posebnega.
Kmalu smo govorili, kakor vselej.

Vprašal boš morda, kaj zdaj mislim.

Naprej! Storil sem veliko stopinjo, nazaj mi
pač ni več mogoče. Izkušal bom sebe, svoje oči in
srce toliko čuvati, da bode ostala skrivnost, samo
moja in njena. Ali učiti se hočem iz vseh moči. Morda
mi bosta glava  in pridnost, ki sta me že do te sto¬
pinje spravili, tudi pomagali, da bom čez nekaj let
mogel stopiti pred njenega očeta.

118

Ali Bog- ve, če mi ni še poprej kaj druzega
namenjenega. Saj se usoda človeku naglo premeni.
Še tako dolgo človek tistih misli ne ostane, kar bi
eno pismo spisal, kakor imaš živo pričo na meni in
pričujočem listu. Naenkrat, v enem skoku sem se
predrugačil.

Zdrav, prijatelj! Kakorhitro se mi bode kaj
imenitnega pripetilo, boš zvedel po drugem pismu.
Čeravno boš iz vsega tega presodil, da je za enkrat
sangvinizem mojega temperamenta prevladal, vendar
vem, da me ne boš grajal, zlasti ker bi nič ne po¬
magalo, kakor lehko previdiš.

Deveto poglavje.

Bilo ni godu, svatovšnje, semnji,
Da tja ne bili bi vabili ga.

Prešeren.

arsikak ženin, ki je bil predpust zamudil, je
klel in glavo podpiral na sredopostno sredo,
da štiridesetdanski post dolgo trpi; marsikak
mlad junak, ki je težko čakal tistega dne, ki mu
bode izvoljeno nevesto na samotni dom pripeljal, si
je želel v pregrešnem srcu, da bi sveta mati kato¬
liška cerkev ne bila postavila prepovedi: ne obhajaj
ženitovanja ob prepovedanem času.

Tako je tudi naš Obrščan Francelj Dražarjev
vse postne dni težko čakal tistega pražnjega delav¬
nika, Velicega ponedeljka, ki mu bo dovoljenje pri¬
nesel, da bi storil, kar je Martinelc Spak rad pel:
En krajcar imam, Da ljub’co imam.

Ga fajmoštru dam, Poročil me bo,

Oznanim mu sam, Zvezal me ž njo.

Ali ravno ta Martin ek, ki je te vsakdanje vrste
popeval, je izgovoril baje nekdaj modro besedo: po¬
trpljenje je boljše ko medna hruška, boljše ko vsa
mazila in zdravila, kar jih konjederka in zdravnik
Vencelj premoreta. Da je pa ta beseda desetega

120

brata res vredna, da jo modro imenujemo, dokazuje
menda gotova resnica, da se je Franceljnovo po¬
trpljenje končalo z ženitovanjem. In povedi nam kdo
bolj vesel konec dolžili pričakovanj, bojaznosti in
nepriležnosti!

Komaj so bili v cerkvi, v spomin da je Odre¬
šenik iz groba vstal, „aleluja“ odpeli, se je pela v
Obrhku druga aleluja v znamenje, da se mladi Dražar
ženi in svatovščino obhaja.

Dražarjeva hiša, ki je to veselje doživela, res
ni bila vredna enake časti kakor je svatovanje,
zakaj po vsej pravici jo je deseti brat primerjal stari,
suhi in grbavi babi, ki se samo še ob drenovi palici
pokonci drži in vendar neče umreti, ampak zavidno
gleda na mlajše svojega spola, ki imajo glajše lice
in še vse zobe v čeljustih. Ta primera — ki se bode,
kakor le v gredoč omenjamo, komu naših bravcev
vegasta in robata zdela, ki jo pa mi že iz ljubezni
do svojega desetega brata morda enostransko so¬
dimo in ji višjo ceno dajemo, kakor bi jo dajal kak
mirnejši mislec, — ta primera se je nanašala na
leseno ostenje, črvivo brunovje in opuščeno streho
lesene Dražarjeve hiše. Vešči ljudje so si pravili v
Obrhku, da bi bila Franceljnova mati, stara togotna
Dražarka, ki je med lanskimi pasjimi dnevi popu¬
stila Obrhek in šla Boga gledat od obličja do ob¬
ličja, kaj lehko popravila svojo domačijo, zlasti
ker so bile dražarske njive najboljše v obrškem

— 121  —

polju, ko ne bi bila ženica imela priskutne navade
vsak krajcar za žganje in bel kruhek potrositi. Znano
jim je bilo, da se je bila rajnica te malo  ženske
navade navzela od svojega umršega moža, ki se
je bil v mladih letih pri brambovskih vojakih ob
francoskem času s to božjo pijačo seznanil. Obrške
sosede, ki so bile tako ljubeznive, da so jo časi
obirale in čez zobe vlekle, bi ji bile še odvezo dale
za to slabost; ali to, da dolgove dela in ne misli,
kaj bo sinu Franceljnu pustila, to je bilo v njih
očeh huje ko tisti mutasti grehi, ki se še ne ve,
kaki so. Nobena izmed njih ni hotela očesa zasol¬
ziti, ko so lani sosedo pokopavali. Brž potlej se je
slišalo, da bo Miha izpod Graja, poglavitni dolžnik,
prodal Dražarijo, ker mu Francelj, novi gospodar,
ni mogel plačati, kar je imel Miha terjati. In zdaj
se je dejalo, da je dolg plačan, pismo je bilo nare¬
jeno, Francelj s Krivčevo hčerjo oklican in zdaj je
bilo pirovanje! Napravljen smo imeli celi kolač kvant,
kako so Obrščanke ugibale, kje je mladi sosed denar
dobil; ali ker so manj imenitne, nočemo ž njimi ča¬
stitih bravcev dolgočasiti. Pogledimo rajši v hišo,
dasi je razkopana, lesena in stara; saj tako dolgo
ne bo na kup padla, da mi vun pridemo.

Zbrana je bila v hiši lepa druščina ljudi! Ce
rečem, da so jim godci godli, se razume že samo
po sebi, da so bili vsi vesele in Židane volje; zakaj
godci in mala nebesa — to sta pravemu Slovencu

122

dve misli ali dva pojma, ki ju ne more vselej na¬
ravnost ločiti.

Ženin in nevesta, vsa v veselju, sta sedela za
mizo, upehana od plesa. Krivec in Krivčevka sta
bila tako dobre volje, da že od svoje svatovščine
semkaj ne tako. Zlasti je bila poslednja, dasiravno
sicer skopa, na današnji dan vsa predrugačena. Do¬
stikrat je vstala izza omizja, jemala razne potvice in
mesene jedi iz skled in jih nosila tjakaj k peči, kjer
je na ostanke prežala vsa nada prihodnjega Obrhka,
otroci obojega spola ubožnih in premožnih Obrščanov.
Med to krdelo je sedel tudi naš prijatelj Krjavelj in
se je mastil s kostmi, ki so mu od vseh strani na
obiranje letele od mize.

Cvet vsega društva pa so bili poglavni naši
znanci: Kvas, deseti brat in Dolef, dasi so se razno
obnašali. Kvas je tiho sedel na oglu in opazoval
ljudi in navade. Kmetje, sosebno starešina Matevžek,
ki je v kotu sedel in nekatero neumo in smešno
razdrl, so si imeli in šteli za veliko čast, da je
svatovščina imela gosposkega gosta. Zato so pa
pokladali najtolstejše in najlepše prigrižljaje predenj.

Deseti brat ni hotel med gosti sedeti. V svoji
navadni obleki je stal sredi hiše, zdajpazdaj se
glasno zagrohotal in, kadar so godci kako novo
ubrali, je vzdigoval nerodno bose noge, jih metal
visoko od sebe in s peto bil v tla, kakor bi hotel
plesati.

123

O Dolfu je malo druzega povedati, kakor da je
imel kupico vedno med prsti.

„Naj Krjavelj pije! Povedal nam bode, ali je
res hudič na svetu, “ pravi starešina Matevžek.

„0 res, to pa to, saj sem ga jaz presekal, na
dva kosa sem ga presekal!" zavpije Krjavelj vesel,
slastno použije dar iz kozarca in brž je bil pripraven
svojo povest praviti.

„0d svoje žene naj pove, zdaj smo na ženito-
vanju!" — zavpije deseti brat.

„Kaj je bil kdaj oženjen Krjavelj ?“ vpraša
Krivec.

„0 bil, bil!" odgovori Krjavelj, »sveti Kozmes
mi jo je bil dal, Bog mu daj dobro, Vsi Sveti
so mi jo pa vzeli, mojo Urško, Bog jim te grehe
odpusti, jaz jim jih ne bom nikoli pozabil, kaj
menite!“

In nakremži se Krjavelj in se namrda, nabere
lice v čudovite gubanice, razvleče usta na široko,
stisne oči in si jih začne brisati s pestjo ter zatuli
čudovit jok, da so se nekateri smejali, nekaterim pa
se je začel smiliti.

»Nič ne jokaj, brate!" ga tolaži deseti brat
»tvoja Urška ni bila latvice kislega mleka vredna.
Zakaj bi tulil in solze pocejal za njo."

„Kaj lažeš!" se srdi Krjavelj.

»Povej rajši, kako sta se seznanila, koliko časa
sta bila vkup," pravi Krivec.

124

„Kako se bova seznanila,!“ odgovori Krjavelj.
„Jaz sem dejal ti, ona je dejala ti, pa je bilo vse.
Jaz sem za pečjo ležal, pri Bučarju je bilo, pa trebuh
me je bolel.“

„Zakaj ga nisi ozdravil tako, kakor kozo?“
vpraša deseti brat.

„Zato ker se nisem domislil. — Trebuh me je
bolel; kar pride Bučar in mi pove, da je Hrvatom,
ki so prašiče čez hosto gnali, ena tacih živali v travo
polegla.“

„ Crknila!“

„Kaj lažeš! Ni bila crknila, samo hoditi ni
mogla več. Jaz nisem imel kaj jesti, pozabim trebuh
in grem živinčeta iskat. Tam pri cesti je bilo izteg¬
njeno. Jaz poprimem za prednje noge, — takole, —
potegnem vso žival čez hrbet, eno nogo čez eno,
drugo čez drugo ramo, zadnje so mi pa doli pod
hrbtiščem po mojih nogah opletale in rilec je čez
mojo glavo naprej molil, takole! Težko sem nosil,
grozno so me slabosti obhajale, pa mrak se je delal
in trebuh me je bolel. Tačas sem Boga klical na po¬
maganje, ali nič ni izdalo. Kar mi je na um prišlo:
„Ti, Krjavelj, danes je sveti Kozmek in sveti Domen,
to sta bila dva konjederčina brata, ljudi sta zdra¬
vila in dobra dela doprinašala; prosi ju, onadva ti
bosta pomagala, da boš imel manj težave s pra¬
šičem. In ko sem roke povzdignil, sem izpustil po
nevedoma obe gnjati, prase mi je zmuznilo po hrbtu

125

na tla, rilec mi je še klobuk posnel. In potlej sem
prosil svetega Kozmeka, naj mi pride na ramo po¬
magat ali naj pa vsaj živo dušo pošlje, ker sam
nisem mogel praseta zopet na ramo spraviti, kakor
je prej bilo.“

„Ali te je uslišal sveti Kozmek?“ vprašajo eni.

„Kaj pak, da me je,“ odgovori Krjavelj. „Komaj
sem jezik za zobe dejal od molitve, sem že zagledal
žensko, ki je mimo prišla.“

„Stara beračica je bila! “ reče Marti nek.

„Kdo pravi! Kako bo stara, saj še šestdeset
let ni živela do tačas! Kako bo beračica, kaj me je
vbogajme prosila kajli? — Jaz pravim: Ti, ženska,
Bog te je ustvaril, Bog te je dal, pomagaj mi na
ramo! In brž je poprijela prašiča za eno bedresce
in mi je pomagala vleči na ramo. Jaz pa sem brž
dejal: to je dobra ženska, to bi ti vzel. To sem
ji naravnost povedal iz oči v oči. Ona pa ni dejala
nobene slabe besedice, samo z brado je pokimala
in do dobrega sva se zmenila, da je njej Urška
ime, da se meni Krjavelj pravi, da ona ni nikjer
doma, da imam jaz hišo in vse je bilo pri kraju.
Za doto je nisem vprašal; pa sem vendar videl,
pa ima vrečo in nekaj v njej, Bog ve, kaj je
bilo.“

„Oves!“ pravi Martinek.

„1, kaj še! Jaz trdim in mislim, da je bilo
kaj boljšega tam notri. Pa naj bo že, kar hoče, jaz

126

bi jo bil rad imel, kakor še nihče ni človeka rad
imel, ko bi gosposka, duhovska in deželska, ne bila
samo zato na sveta, da ljudem nagaja iii sitnosti
dela, „Urška, kar z menoj pojdi, mrak je že!“ tako
sem ji dejal in šla je z menoj v mojo hišo. Postlal
sem posteljo v hiši zanjo, sam sem pa v vezeh
ležal. Sest tednov je bila pri meni, to je od svetega
Kozmeka do Vseh Svetih. Dvakrat sem bil pri
fajmoštru in sem lepo prosil, obete in obljube delal,
ali vse zastonj, ne smeš se ženiti, so mi dejali
in vse so čvekali, da sem nor, da nimam nič in
Bog znaj, kaj še. Kar so ta gospod govorili, je dejal
tudi oni gori na Slemenicah. Molil sem na Vseh
Svetih zjutraj pri prvi maši tri očenaše in dve veri
na čast vsem svetnikom in svetnicam, prosil sem
vse duše v vicah, da bi omečile fajmoštru srce in
gospodu malo premisleka navdihnile, da bi dovolil,
česar ga bom šel v tretje prosit. Res, po maši pra¬
vim: sveti križ božji, da bi vse dobro izteklo! Ko
sem se vstopil tja pred moža, sem začel moledkovati
in prositi, kakor ne bom sv. Petra na poslednji dan
nebes prosil.“

„Ali te niso uslišali?“ vpraša Krivec.

„0 pač!“ pravi Krjavelj. „Naveličal se meje
sveti mož poslušati in mi je nazadnje, rekel: če ti
gospod v gradu in soseska dovoli in če imaš ženo s
čim preživeti, naredi, kar hočeš, pa kesal se boš.
— In jaz sem vesel šel domov. Doma pa je bilo

127

zaprto, Urške ni bilo nikjer. Reva je bila pobegnila,
nikoli več je nisem videl.“

„Ali se ti kaj toži za njo?“

Krjavelj se v jok spusti in pripoveduje: „0
pač se mi je tožilo. Že leto in zopet leto je minilo,
Urška je bila že najbrž umrla in jaz sem še časi
mislil, kako lepo bi bilo, ko bi mi je ne bili Vsi
Sveti vzeli. Tisto jesen sem bil dosti pridelal, lchko
bi se bil ženil. Krompirja sem imel poludevet naramnih
košek, korenje mi je bilo dobro obrodilo, vsaka luknja
ga je bila polna. Kaj menite, kadar so vrata zaškripala,
vselej sem mislil: zdajle pa moja rajna Urška gre.“
Komaj je Krjavelj izgovoril in debelo solzo
otrnil, ko res vrata zaškripljejo, ali namestu rajne
Urške je prišel v hišo le Marijan. Vsi so veselo po¬
zdravili gosta, samo desetemu bratu je lice zatem-
nelo; usedel se je tja h godcem, ugozdil koščeno
brado med palec in prste ter tako naslonjen tiho sam
zase ždel, na nobeno vprašanje nič odgovoril in ni¬
kamor pogledal.

Tudi Lovreta je malo rdečica oblila, ko je
Marijan, potem ko je skoro vsacega svata posebej
ogovoril in vsacemu napil, se prisedel zraven njega
in dejal: „Kaj ste tudi Vi prišli?"

„Ravno skozi vas sem šel in zvabili so me v
hišo," odgovori Kvas. „Dobro je, če je človek časi
med dobrimi ljudmi vesel in si malo priproste stare
navade ogleda."

128

„To ste prav govorili; posebno za Vas je dobro,
da ste časi veseli, saj tako vedno doma čepite,
nikjer Vas ni videti! Nikar mi ne zamerite, tako se
mi zdi, kakor bi se me hoteli malo ogibati. Poprej
v prvih časih, ko ste na Slemenice došli, ste prišli
časih k meni, šla sva na lov ali kam drugam, da
je čas minil. Jaz sem Vas bil prav vesel, ker sem
vsaj imel enega pajdaša. Ali zdaj že dober čas se
mi dozdeva, da ste se jako izpremenili; kar ogibljete
se me.“

„Nikar me napačno ne sodite, prijatelj!“ pravi
Lovre in malo barvo izpremeni, ker je bil pri¬
moran ugovarjati temu, kar je vedel, da je resnica.
„Saj veste, da nimam uikacega razloga, da bi se
Vam odtezal. Jaz sem čuden človek, nisem za družbo,
vem, da sem Vas že dostikrat dolgočasil s svojo
tovarišijo. Morate mi tedaj odpustiti, če nisem tak,
kakršen bi moral biti in kakršni so drugi ljudje.
Vsak človek, pravijo, ima svoje slabosti in jaz
jih imam največ. Sam čutim, da bi se moral dosti¬
krat drugače obnašati in drugače ravnati, pa — ne
morem. “

„Bežite, to so neumnosti! Bodite kakor je
drugi svet. In če Vas nisem kdaj razžalil ali če
Vam nisem kaj storil, nikar se mi ne skrivajte,
kadar pridem na Slemenice, zares se mi časi tako
zdi, kakor da bi Vas ne bilo v soseščini. Če pridem
k Vam, Vas ni; če Manico vprašam, kje ste, mi

129

ne ve povedati, ali mi pa neče povedati, kakor bi
ji bili prepovedali. Dostikrat sem se že namenil, da
Vas bom zato izpovedal in ravno prav je, da sem
Vas dobil. “

„Prav storite, da me oštejete!“

: ,To zopet ni nič! Vi morate obljubiti, da se
boste poboljšali in da boste prišli precej jutri zjutraj
k meni in potem jo bova udarila kam v hosto ali
pa kam drugam, kjer bova vesela . 11

,,Prišel bom, ali povedati Vam moram, da to
pri meni ni tako leliko mogoče kakor pri Vas. Jaz
imam svoje dolžnosti, Vi ste sam svoj gospodar.
Jaz moram sam sebe in druge učiti, če hočem kaj
veljati kdaj na svetu in če hočem to zaslužiti, kar
sem zdaj.“

„Kdo bo zmerom po tistih bukvah ril in dolg
čas prodajal! To je le za včasi, če že mora biti. Kar
se pa fanta tiče, ki ga morete poučevati, vem, da
Vam ne bo gospod Benjamin nič rekel, če ga včasi
pustite in greste pol dne ali pa celi dan z menoj z
doma. Bom že jaz govoril ž njim.

„To se ne bi spodobilo. “

„Spodobilo! Saj Vas vendar nima nihče na¬
vezanega! Ljudje tudi niso tako spotekljivi na Sle-
menicah, da bi se človek brž zaletel, če ga ni pol
urice doma. Zato pridite jutri k meni precej zjutraj,
ali bom pa jaz Vas prišel iskat. Samo da se mi ne
skrijete, sicer bom res mislil, da sem Vam kaj

9

130

naredil, ali da me ne morete videti, kar bi mi pa
prav žal bilo. — Čakajte, se bova že še zmenila,
jaz grem enkrat z nevesto plesat. 11

Ravno so bili godci eno ubrali in Marijan je
popustil svojega soseda, da bi se uvrstil med kmečke
stare in mlade plesavce.

Kvasa je ta pogovor z neskrbnim mladeničem
čudno genil. Ni mogel dalje tu ostati, vleklo ga je
vun na samoto, imel je veliko premišljevati, česar
tukaj med veselimi ljudmi ni mogel.

Vstal je izza ogla in razmišljen šel proti
vratom, pozabivši celo zahvaliti se priljudnim lju¬
dem za pogosto vanje. Med vrati ga je zagledal

Marijan, hitro popustil svojo plesavko in čude se

vprašal: „Kaj že greste? Zakaj ne počakate, da bi
šla vkup?“

„Imam še delo danes popoldne,“ odgovori Kvas
brez premisleka, da ravno laž izgovarja. „Saj Vas
jutri zjutraj obiščem.“

„Le gotovo!“ kliče Marijan za njim.

Dasiravno je človeška natora taka, da se težko
ločimo od kraja, kjer veselje prebiva, smo primorani
dostikrat v življenju drugače ravnati, kakor nam

velevajo želje. Tako popustimo tudi mi, če tudi

neradi, Dražarjevo hišo in spremimo svojega Lovreta ;
poprej pa moramo še to opomniti, da, ako bi se
kateri izmed bravcev našel, da bi bil rad še Krjav-
ljeve neumne spomine poslušal, kar pa ni verjetno,

131

da tedaj Krjavelj ves tisti božji dan ni nič novega
povedal razen stare pravljice od hudiča nanovo
preoblečene.

Počasno je koračil Lovre od vasi po obrobju
proti Slemenicam.

Veliko je iz zadnjega pogovora z Marijanom
pozvedel, kar ga je v srce zabolelo. Izprevidel je,
da ima ta mladenič blažjo dušo, nego jo je kdaj
pričakoval pri tako vsakdanjem človeku, kakor se
mu je Marijan izprva videl. Res je bilo, da se ga je
on sam ogibal, ker mu vest ni dala po prijateljsko
in kakor si je on mislil — po hinavsko bratiti se s
tistim, kateremu je najlepšo reč vzel, ljubezen.

Da je Marijan Manico ljubil, to je bil iz
vsega za gotovo zvedel. Dasiravno namreč ni de¬
klici Marijan sami nikdar nič o tem govoril, se je
obnašal vendar proti njej tako, kakor bi se vse
samo ob sebi razumelo, česar ni izgovoril. Ker je
vedno samo med preprostim ljudstvom živel, se je
bil navzel menda tiste natore, ki jo med našimi
ljudmi vidimo, da se vsako razkazovanje in očitovanje
kacega notranjega globljega čuta zatira. Da se je
zastran svoje prihodnje namišljene neveste rajši zmenil
z njenim očetom, kakor ž njo samo, je pripomoglo
veliko tudi to, ker je čutil, da ga deklica, kar se
tiče duha in dušnih zmožnosti, daleč preseza.

Da pa jo je ljubil bolj goreče, kakor bi bil
človek sodil iz njegove vnanjosti in iz obnašanja

9 *

132

proti njej, se je razviclelo iz tega, da skoro ni dan
minil, da ga ne bi bilo na Slemenicah.

Manica je Lovretu sicer naravnost povedala, da
ji ne bi bilo nikoli mogoče zaročiti se Marijanu,
tudi ko ne bi bila njega nikdar poznala, vendar se
Lovre ni mogel nikoli popolnoma utolažiti. Vselej,
kadar je prišel mladenič v grad, se mu je umeknil
s poti, nekaj zavoljo tega, da ga ne bi videl, nekaj
da se ne bi izdal.

Da mu je poslednje dobro šlo izpod rok, je
izprevidel danes. Neskrben je Marijan povsod drugod
iskal vzrokov, zakaj se mu novi prijatelj odtcza;
le prava reč mu ni na misel prišla. Smilil se mu
je ta prijatelj, očital si je veliko, ali pomagati si ni
mogel.

Po vsem soditi, je bilo očitno, da Maničin oče
dobro ve za Marijanovo nagnjenje do svoje hčere
in da ga je volja dovoliti kdaj zakonsko zvezo z
dedičem premožnega soseda, morda tolikanj rajši,
ker si je mož želel, da pride lepo posestvo Polesek,
nekdaj s Slemenicami zedinjeno, zopet v prvo ro¬
dovino nazaj, čeravno samo po ženskem rodu. Se
več: Manica je skoro za gotovo vedela, da sta njen
oče in mladi Poleščan že govorila o tej reči. Ali
nikdar ji ni bila prilika dana, da bi odkrito svojo
misel povedala. Oče ji ni o tem govoril, bodisi
ker je mislil, da še ni čas zato, ali pa ker je menil,
da se vse to vsled znanja med mladima človekoma

133

od otročjih let že samo po sebi ume. Marijan pak
se je obnašal proti namišljeni svoji nevesti bolj kakor
star prijatelj ali skrben brat, kakor pa kot ljubeč
ženin. Nikdar ni bilo to, kar se je v njegovih go¬
vorih nanašalo na take razmere, toliko jasno, da bi
bilo deklici po sposobnosti mogoče naravnost odgo¬
voriti, kar bi bila sosebno po zadnjem seznanstvu z
Lovretom gotovo storila.

Lovre je Manico in njen značaj predobro po¬
znal, da bi se zanjo bal; ali vendar je imel neka¬
tero uro, ki so ga v njej obhajale otožne misli, misli,
ki so kakor nezgodne oblačice zdaj pa zdaj zaslanjale
jasno, lepo solnce njegove sreče. Saj ni imel ničesar
druzega za se kakor ljubezen; vse drugo je bilo
njemu nasproti. Kolikokrat bode še solnce izhajalo
in zahajalo, preden mu bode samo mogoče odkrito
povedati to, kar bi se zdaj ne samo predrzno, temveč
marsikomu še smešno zdelo, da je oči obrnil pre¬
visoko, da je sam sebe pozabil.

Marijan je bil, kakor je izprevidel, pri vseh
svojih slabostih vendar dobra duša. Poprijel se je
bil Lovreta precej od kraja in vseskozi kazal gor-
kejše prijateljstvo do njega, kakor ga je mogel Lovre
povračevati. Da je torej tega človeka izpodrinil, da
je on kriv vseh bolečin in vse nesreče, ki jo bode
ubogi mladenič občutil, kadar zve, da se njegovo
tiho upanje ne bo izpolnilo, ker je drugi na njegovo
mesto stopil: vse to se je Lovretu zdelo kakor greh.

134

Sicer je v tacem preudarjanju veliko razlogov
in veliko reči našel, s katerimi se je sam pred
svojo vestjo zagovarjal; ali popolnoma srečen in
miren ni mogel biti. Menil je, da Marijanu vendar
le veliko krivico dela in to je bil tudi eden pogla¬
vitnih vzrokov, zakaj se ga je ogibal.

Deseto poglavje.

Bodo te ljudje srečevali,

Pa te bodo popraševali:

Kod si hodil, kje si bil?

Kje si čevljičke rosil?

Narodna pesem.

pPfp|||ovre je prišel med tacim premišljevanjem blizu
K jpgl grada. Namesto naravnost domov, ubere
gtransko pot navkreber čez senožet proti za-
rastenemu hribu, na katerem so stali škrbasti ostanki
stare razvaline. Vedel je tam za klopico pod starim
orehom sredi brinja, od katerega je imel človek lep
razgled daleč po vzhodno-severni strani čez polje in
loge tjakaj do daljnega porobja sneženih gora. Tam
pod orehom je bil njegov najljubši sedež, tam se je
v lepih pomladanskih dnevih učil, tam je dostikrat
ž njo v pogovoru sedeval, tam je nekatero uro —•
mislil, veliko mislil.

Po senožeti je že jela trava odganjati in zele¬
neti; trobentice in zvončki, v obleki nedolžnosti, so
tuintam rili iz mehkih tal; tam v zabrežju, v osoju,
je ležal še zadnji sneg pol komolca na debelo. „Ve
lepe prilike upapolne, vesele in neskrbno srečne mla¬
dosti ! — je mislil Kvas, — v vsej stvarnikovi krasoti

136

ste razcvete, ali slana ene noči vas leliko oveneli
ter pogoltne vam lepoto in življenje obenem. Tako
je tudi z menoj ! 11

Ko pride vrh hriba in se zavije okoli prvega
grmičja, zagleda svoj oreh in svojo klopico in na
klopici —• noga mu nehote zastane, prijeten čut mu
vse ude izpreleti, oko se razbistri in lice zardi od ve¬
selja — na klopici vidi Manico sedeti s knjižico v rokah.

Tiho po prstih se ji od zadaj približa in na
lehko položi roko na njeno ramo. Deklica se zgane,
obrne in ljubo oko se sreča z očesom.

„Ti porednež, ali ne moreš drugače priti? Ali
me moraš tako ustrašiti?“ ga je kregala deklica, pa
mehki ljubeznivi glas in smehljaj je pričal, da so te
besede vse prej kakor nevolja.

„Samo zato sem te ustrašil, da bi bila malo
huda, ker vem, da ti to prav dobro pristoji,“ odgovori
Lovre, se usede zraven nje in jo prime za roko.

„Čudna navada je to, svojo ljubezen izkazovati!
— Zdaj mi pa najprvo povedi, kje si bil, potlej te
bom šele dalje karala. — Stoj, poprej še poglej, kje
je Balček, z menoj je gori prišel in doli po rebri leta.“

Lovre pogleda za dečkom in vidi, da daleč doli
v dolini sedi in nekaj veže. Usede se zopet k njej
in pravi: „V vasi sem bil na ženitovanju. Zdaj pa
povedi, kar ti je na srcu; oštevaj me, kolikor hočeš,
zakaj če me kregaš, imam te najrajši, menda zato,
ker vidim, da me ne znaš in ne moreš."

137

„Ce je pa tako, naj ti prizaneseni, dasiravno
nisem bila nič kaj vesela, ker te nisem dobila tukaj,
kjer si sicer vedno, kadar te doma ni. Prizanašam
ti to malomarnost tolikanj —“

»Nikar me ne žali Manica —“ prosi Lovre.
„Daj mi besedo izgovoriti! Pravim tolikanj rajša,
ker vem, da si bil ta čas med srečnimi ljudmi —
srečen in vesel.“

„Ne, nisem bil, in zato sem šel sem. Tukaj
sem šele srečen, da tebe vidim.“

„To tako na ušesa bije kakor kak poklon.“
»Pusti šalo, pusti! Pomeniva se kaj resnobnega.
— Z Marijanom sem govoril. Vprašal me je, zakaj
se ga tako ogibljem in —“

„To te tudi jaz vprašam, dasiravno vem, kaj
mi boš odgovoril. Sicer pa sva se že o tej reči,
menim, zadosti zmenila zato nikar ne govoriva o
njem. Imam te za prepametnega, da bi si zavoljo
njega glavo belil. Kar sem ti že dostikrat pravila,
to ti potrjujem še zdaj, naj ti bo dovolj. Mislim, da
si me dovolj spoznal, ali vsaj želim, da bi me bil,
da mi priznavaš toliko trdne volje, kolikor mi je bo
v najinih okolnostih potreba. “

„Da, predraga Manica, spoznal sem te, vem,
da tvojega srca jaz še vreden nisem,“ — reče Lovre
in živeje stisne njeno roko.

„V svoji pravdi človek ni pravičen sodnik. Zato
le meni prepusti razsojo, ali si vreden, ali nisi. Kaj

138

meniš, da jaz sebe in svoje srce tako malo čislam
in cenim, da bi je bila dala človeku, ki ga ne bi
bil vreden? Tebi sem ga dala. Želela bi ti boljše
deklice, kakor sem jaz, ravno ker vem, daje zaslužiš.“
„Druge bi mi želela? Za tako željo se ti ne
bom nič dobro zahvalil. Če je še kje blažje bitje od
tebe, bi bilo zame preblago, ne mogel bi ga razumeti
in ravno zato ne ljubiti. Če mi hočeš dobro, želi mi
samo sebe, druge ne maram, tudi ne, ko bi mi jo ti
izbrala in zatrdila, da je boljša ko ti.“

„Ne, do tako idealne ljubezni se ne morem
povzdigniti,“ reče smehljaje se Manica. „Ne vem, ali
si me napak razumel, ali sem jaz napačno govorila;
hotela sem samo reči, da si želim boljših lastnosti,
da bi te bila še bolj vredna.“

„Ali kaj, če te ravno jaz nesrečno storim, če —“
„Tega ne smeš!“ mu seže smejaje se Manica
v besedo. — „Kaj ti na misel hodi! In še ne bojiš
se kaj enacega naravnost iz oči v oči povedati! Še
dve taki, pa bi se bilo bati, da vere nate ne iz¬
gubim. “

„Nikar me ne razumevaj ravno narobe, ali mi
vsaj prizanašaj s svojo nagajivostjo dotlej, da izgo¬
vorim. Jaz sem dejal: kako se me boš potlej spomi¬
njala, kadar boš videla, da sem jaz kriv, da si morda
nesrečna; kadar ti morda jaz ne bom mogel pomagati
in sama ne; kadar ti bodo starši očitali, da si se
tako izpozabila in si govorila s človekom, ki —“

139

„Bodi dovolj tega tvojega črnogledega našte¬
vanja. Odgovarjam ti le to, da jaz ne bom nikdar
nesrečna. Tudi ko bi se res zgodilo, da bi oče ne
dovolili, tudi če tebe ne bom imela, ne bom nesrečna
— razumej me prav — zakaj spomin na tebe mi bo
potem tako drag, kakor si mi ti zdaj. Starši moji mi
res lehko kaj dovolijo ali ne dovolijo, siliti me pa ne
morejo v nobeno reč in me ne bodo. Sicer pa ti mo¬
jega očeta še malo poznaš, če si vedno najhujše
reči o njem domišljaš. Jaz mislim, da bi boljšega
očeta ne mogla imeti. Gotovo ne želi on meni m tebi
druzega ko srečo in zato se kdaj ne bo tako ustavljal
mojim prošnjam. To se ve, da zdaj mora najino
znanje ostati skrivnost, oče in mati bi me ne sodili
prav, ker mene in tebe premalo poznajo. Pa kadar
čez majhno let prideš zopet na Slemenice in te bomo
že za doktorja Kvasa klicali, potlej smeš brez skrbi
pred svet stopiti, najprej pa pred mojega očeta, ki
so premoder mož, da bi Človeka sodili le po premo¬
ženju in ne po poštenju in notranji pravi ceni.“

„Jaz bi te v zvezde ukoval in poslušal do zad¬
njega dne. Tako me utolaži tvoja beseda, da se bom
res za vselej skesal in te nikdar za zamero ne prosil,
da sem ti svoje srce razodel. Govori mi še dalje, jaz
bi te najrajši poslušal.“

„Le čakaj, saj nisem še pri kraju. Če me res
tako rad poslušaš, preljubi Lovre moj, naj se te pa
tudi moja beseda toliko prime, da se boš ravnal po

140

njej. Že večkrat sem te opominjala očitno in skrivaj,
da ne bodi tako otožen.“

„To je v moji natori.“

„Že dobro. Jaz sem tudi take natore. Ali tebe
sem svarila le, da ne imej vedno tacih otožnih,
kakor sem poprej rekla, črnogledih domišljij o najini
prihodnjosti. Čemu to? Samo zadovoljnost človeku
kale, ne pomagajo mu pa nič. Da se nisi poboljšal,
priča to, da si otodi spet o tem govoriti začel. Glej
danes je vesel dan, vse je vedro in svetlo, razvedri
se še ti! Za jutri in za pozneje bo že Bog skrbel.
Jaz vanj zaupam in ti moraš tudi. Ljudje so samo
po podobi božji ustvarjeni in vendar so nekateri
dobrega srca, koliko dober mora šele Bog biti! Torej
dobrih ljudi ne bo zapustil. Jaz molim vsak dan za
tvojo srečo in nikdar me ne obhajajo take misli,
kakor tebe trpinčijo vun in vun.“

„Moraš mi oprostiti, kar se poboljšati ne da.“
„To bi jaz hotela vprašati, če se res ne da.
Šekspir sicer nekje pravi, da sta zaljubljenost in
modrost dve sestri, ki se zlasti pri moških nikdar ne
ujemata, temveč sta v vednem razprtju, kjer je ena,
druge ni. Ali čeravno jaz tudi spoznam, daje  ta mož
svet in človeka poznal, vendar nimam take vere nanj,
da bi menila: vse, kar je on dejal, je gola resnica
brez izimkov. Človek ima srce, ima pa tudi um.“

„Ko bi bila ti na mojem mestu, ljuba moja,
bi trdila, da je mož resnico govoril skozi in skozi.

141

Spoznala bi, da se mora um le predostikrat vdati
srcu, da človek takih reči želi, ki mu jih um postavlja
pred oči kakor nemogoče.“

„ Kakor ti govoriš, nisi vreden druzega, kakor
da bi te malo ozmerjala. Jaz pa pravim, da blago
srce v svojih željah manjkrat zaide, kakor oster razum.
To tudi menda ni posebno prida, če človek vedno
misli in misli. Razum, če predaleč zaide in napačne
poti najde, pripravi človeka ob vsako vero. Ne veruje
na Boga, ne sam na sebe, niti na to, da so še dobri
ljudje na svetu. In da ti naravnost povem, za tebe
sem se tudi bala, da ne bi tako zašel . 11

„Prav vesel sem, da praviš: sem se bala, zakaj
to dokazuje, da se zdaj več ne bojiš. Pa tudi prav
govoriš. Ti si moj angel varuh. Kadar jaz ne bom
molil, boš ti zame in ko bi že vsemu svetu ne za¬
upal, ko bi mislil, da so sami sleparji, tatovi, laž¬
nivci, da drug druzega pekari, kar je ljubi na svetu :
na te bom imel zmerom vero.“

„Premalo mi obljnbuješ. Pa ne govoriva več
o tem. Nekaj druzega bi ti rada povedala. Ali je bil
doli v vasi Martinek, deseti brat?“

„To se ve, da je bil! Zakaj pa to vprašaš?“
„Jaz sama ne vem. Nekaj čuden se mi ta človek
zdi in jaz menim, da ni to, kar se na oči vidi. Jaz
sem ga že videla, ko je bral; vem, da razume tudi
nemški jezik; vem, da hodi v Polesek in da se nekaj
skrivnostno obnaša, kadar meni, da ga nihče ne vidi.

142

Vse to pa on taji. Videla sem že, da se veliko peča
za te. To mi pa, da ti po pravici povem, ni nič po
volji, dasi ga imam sama rada, kadar pride v grad.
Povem Ti tedaj, da se ga ogiblji.“

„Sama svojim načelom nisi zvesta. Veliš mi tu
nekaj, ki ni vredno, da bi človek v misel jemal. Mari
mi je berač! On je edini, ki ve, kar bi midva sama
imela vedeti, najino ljubezen, predraga moja! Ne
smem se mu tedaj zameriti, če nečem, da bi me ne
izdal in bi te po tem morda nikdar ne imel prilike
tako gledati in poslušati ko zdaj. Samo enega člo¬
veka se mi je bati in ta je Marijan ! 11

„Pozabil si že, kaj sva poprej govorila ! 11

Zdajci prileti glasno klicaje preko rebri Balček.
Lovretov učenec prestriže ljubimcema pogovor. Z eno
roko se obesi za komolec svojega učitelja, z drugo se
prime sestre in vsi trije gredo s kribca doli proti domu.

Komaj odidejo izza grmovja, stopi Marijan na
piano in se usede tjakaj na klop. Bil je žalosten,
kakor se mu je bralo na licu. Šibovec, ki ga je bil
menda kje v meji za kratek čas odrezal, mu pade z
rok, glavo z dlanjo podpre na kolena in zjoka se na
glas. Ko bi ga Lovre tu videl, tako sedečega, kako
je solza za solzo kapala z mladega, sicer zmerom
veselega in jasnega lica, bi bil spoznal mladeniča
še od druge strani.

„Njega tedaj ljubi, ne mene ! 11  tako je zdihnil
in še bolj so ga solze zalile.

143

„Zdaj šele sem uganil zastavico! Kje sem imel
oči! Ali ne bi bil tega leliko videl že, kar je ta pri¬
tepenec tukaj? Stoj, še ni izgubljeno! Jaz mu bom
povedal, kaj in kdo je in mu pot pokazal. O, Manica,
ko bi ti vedela!“

Nekaj zasumi, Marijan se ozre, deseti brat stoji
za njim z nekim porednim smehom.

„Kaj gledaš nazaj s solznimi očmi, starega lisjaka
sin, kakor svetega Roka pesek?“ zavpije Martinek.
„Spravi se, ali ti bom posvetil!“

„0 kaj še! Sam pojdem od tukaj! Rojim se te
pa ne, še tisto uro se te ne bom bal, ko mi bo duhoven
smrtno popotnico prinesel. Poizkusi se me s tistim
šibovcem zdajle samo dotekniti, in tako gotovo, kakor
te ne bom nikdar na posodbo prosil, dobiš pri tej priči
pol grunta pod ježo namesto svojega zdanjega bogastva.
— Pa kaj se to menim! Le povedati sem hotel, kako
tacemu močnemu mlademu možu slabo pristoji, če se
po babje in otročje joka zato, če se mu babnica skuja.
Ne boš je imel te Manice, jokaj ali ne jokaj ! Tvoja
ne bode, ko bi bil tako bogat, da bi kupil nebeško
kraljestvo, tako lep ko breskov cvet in tako prebrisan,
da bi vedel, koliko je vernih duš v vicah, vseh tistih,
kar jih na pratiki gole glave naprej tišči. He, he, he!“
„Povedal sem ti že, da te težko vidim in da mi
je najljubše, če se pobereš od mene. Klical te nisem!“
„No, no, to je že drugo govorjenje. Vidiš, vidiš,
ti očetov sin! Ce človek po svetu hodi in nas pa-

144

metne ljudi posluša, se nauči počasi govoriti in še
marsikako drobnjav. Vso svojo jezico boš skril, kakor
gad noge skriva in taji. Tvojo ljubico bo drugi dobil,
ti se boš ustil in boš sam ostal doma ko berač na
žegnanju. Ali vse te bo minilo, ko starega konja
dirjanje. 11

Marijan vstane in odhaja. Deseti brat se zagro-
hota in stopa nekaj stopinj za njim.

„Hoj, kam? 11  vpije za njim. „Dcseti brat kako
modro zine in resnično. On ti bo pravil lepe in
prave, ti pa nastavljaj in pobiraj. Ribničan je za
pečjo sedel in je poželjivo na mizo v skledo gledal.
Majhno je manjkalo, da mi niso jest rekli, je bil
dejal, a bil je vendar lačen. Majhno je manjkalo, da
te ni marala, pa je vendar ne boš imel 5 vse je
manjkalo! Vidiš, kaj deseti brat zna, ki te ima tako
rad ko trn v peti! 11

Marijan je bil že daleč v dolini. Lekko bi bil
še slišal veselo smejanje Martinkovo, ko ne bi bil
imel druzih misli. Deseti brat je dolgo stal gori na
robu hribca. Ko se pa stori mrak, popravi svoje
prevezane čevlje na ramo in gre na levo stran, se
izgubi v grmovju in neko robato pesem zapoje, da
se daleč po dolini razlega.

Enajsto poglavje.

Jaz mislil sem, da nam bo zet
Naš sosed, ki je lep in vrl.

M. Valj a ve c.

Slemenicah je nekaj dni potem že precej
pozno zvečer pospalo staro in mlado razen
gospodarja in njegove žene, ki sta se v spal¬
nici pri užgani sveči še pomenkovala o raznih rečeh,
ki zadevajo gospodarstvo in družino. Tikoma njune
spalnice je spala Manica. Zunaj je bila pomladanska
noč precej mrzla. j

„Ne vem, kaj je, da Marijana ni več blizu,“
pravi gospodar Benjamin.

„Meni se to tudi čudno zdi. Morda smo se mu
kaj zamerili. Manica je tako čudna proti njemu, da
je ne morem razumeti,“ odgovori žena.

„Vprašal ga bom enkrat, kaj je, da več ne
pride. Meni to ni všeč. Za Manico bi jaz ne vedel
kje boljšega ženina izbrati, kakor je on. Čeravno bi
si ga jaz za nekatere reči drugačnega želel, vendar
mi je še najbolj po volji. Menim, da bi se naredil,
kadar leta pridejo. Taeemu je ne smemo dati, ki
nima nič. Zato sem bil onidan prav vesel, ko me je
vprašal, ali bi mu jo dal kdaj, ali ne.“

10

146

,,Silila je pa vendar ne bova, saj je sama pa¬
metna. Jaz tega že ne pustim, da bi ji kdaj rekel:
moraš ga vzeti. Saj veš, da zet v glavi in v srcu
prinese največjo in najlepšo doto. Jaz tudi nisem
prinesla kdo ve kaj k tvoji hiši, pa nisi zdaj nič sla-
bejši, kakor bi bil drugače . 11

„Jaz se bojim, da boš še priliko imela zares
storiti, kar zdaj samo govoriš. Ali to ti povem, da
jaz ne bom nikdar dovolil v kakšen tak zakon.“

„Zakaj se bojiš ?“

„Mislil sem že vse te dni, zakaj se nas Ma¬
rijan ogiblje, in na mari mi je prišlo, da bi kaj
sumil na našega učitelja Kvasa. Opazoval sem potlej
njega in Manico. Nisem ničesar mogel videti, da bi
mi bilo čisto potrdilo to misel, vendar se mi malo
nevarno zdi zanjo. Videti je, da prav rada govori
ž njim. Fant je sicer res pameten, ali mlad je in to
je do volj . 11

„E, beži, to že ni nič!“

„Tudi jaz želim, da ne bi bilo, a izpred oči ne
smeš puščati vsega. Mene večjidel ni doma. Ti moraš
gledati, da ne prideta na samem vkup in da nimata
prilike govoriti. Daj ji vedno kaj posla . 11

„Naša Manica zopet ni tako neumna! Kar pr¬
vemu se ne bo na vrat obesila. Saj ve, kdo je ona
in kaj je naš učenik . 11

„Saj veš, kaj je mladost. Ko si bila ti mlada,
tudi vem, da nisi imela Bog ve kaj modrosti . 11

147

Žena se zasmeje in odgovori: „No, posebnih
neumnosti in norosti mi morda ne moreš očitati iz
mojih prejšnjih let. Premalo premisliš, kaj izrečeš . 11
„Živa si bila ko večina žensk. “

„Pa bi bil iz manjšine eno mrtvo izbral. Jaz te
nisem snubila, saj si ti mene,“ reče ženica smejaje se.

„Nič se ne huduj, žal mi ni bilo nikdar, da
sem te snubil. Na Manico pa moraš paziti, da bo tudi
ona lehko enkrat enako rekla.“

„Ko si si že enkrat v glavo vzel, kar upam, da
ni nič, bodem gledala in kmalu boš zvedel, da ni nič.“
„Pa dekletu ni treba ničesar praviti. Ako bi
bilo kaj res, ga bom odpravil zlepo in tiho od hiše,
dasi ga imam prav rad. Fanta prav dobro uči in
uboga ga skoro bolj ko mene. Zato prav želim, da
bi bil mladenič pameten.“

Rekši pogasi gospodar luč in se spravi spat.
Dolgo pa sta še oče in mati ugibala o otrocih, o
družini in druge enake reči, preden sta zaspala in
so ju popustile vsakotere skrbi.

Tam v drugi sobici pa je čulo mlado uho
vsako besedico. Deklica, o kateri sta se skrbna ro¬
ditelja pogovarjala, ni spala. Ko sta stara dva utih¬
nila, ji je pritekla iz lepega očesa grenkobna solza
ter kanila na belo rjuho, solza, ki jo je rodila in ožela
ljubezen, vir sladkega veselja in bridke bolečine.
Misli so se ji podile po vroči glavici in skrb je s
tesnim poveslom objemala boječe srce. Malo pred

10 *

148

dnem šele so se stisnile trudne oči in v sanjah so
se čudovito razpletale reči, ki jih je bila glava polna.

Drugo jutro je bil lep solnčni dan. Drevje po
vrtu je bilo v belem cvetju, čebelice so šumele po
njem. Lehka sapica je gibala in osipala tupatam z
vej bela cvetna peresca.

Lovre Kvas se je šetal po ozeleneli travi preko
vrta. Zagleda Manico daleč pri uljnjaku, kjer je ravno
prej bral. Bil je tam samoten kraj, za njega tolikanj
imenitnejši, ker so se prijetni spomini prvega spo¬
znanja nanj vezali. S precej hitrimi koraki jo krene
Lovre tjakaj, misleč, da bode zopet imel priliko, vsaj
tri besedice izpregovoriti ž njo. Prišedši do tja de¬
klice ne najde. Ob drugi strani je bila odšla v grad.
Njegove bukve, ki jili je bil prej tam pustil, so ležale
še na klopici na solncu. Zazdelo se je Lovretu, da
so premaknjene in vedoč, da jih je ona imela v
rokah, jih poprime Lovre z nekim prijetnim čutom.

Ko knjigo odpira, pade majhen listek papirja iz
nje. Naglo ga pobere in razvije. Bila je njena pi¬
sava, v hitrici s svinčnikom začrtane besede: „Preljubi,
varuj se! Oče in mati nekaj sumijo. Pazijo na te in
na me. Ne išči me in ne govori z menoj veliko.
Vsako svoje obnašanje premisli prej. Ne skrbi pa nič,
vse se bo s časom dobro izteklo. Še malo let!“

Roke so se mladeniču tresle, ko je to malo pi¬
semce bral in zopet bral. Cesar se je dolgo bal, je
bilo tukaj. Že je videl svojo bisago navezano, že je

149

menil slišati resnobno besedo gospodarjevo, ki mu pot
kaže od svoje hiše, od njegove ljube v daljni svet.
Ne vedoč kam, se obrne proti izhodu čez vrt in
travnik proti potoku. Misli so se križale po možganih,
a druga je drugo pobijala, sam ni vedel za nobeno,
ni mislil nič.

Prišel je doli do potoka in tam taval po ste¬
zici ob vodi.

Usede se tam na travo in zre v šumečo vo¬
dico. Počasi se umiri. Zamaknjenemu v se in svojo
bližnjo okolico mu je bilo pri srcu kakor pesniku,
ki je pel:

Sedel sem v mislih pri potoku,
Igranje gledal sem vode,

Kako valovi v hitrem skoku
Veseli se naprej dre ve.

Cul šepetanje sem, šumenje,

Poljub ji val nazaj je dal:
Le zame, zame ni poljuba,
Skrivaj dobiti ga ne vem,
Očito vzeti ga ne smem.

Ljubezni  sladko govorico:
Al meni tako govorjenje,

Le meni krate to pravico
Ljudje krivični, svet nemil.

Videl sem lahno pripogniti
Cvetico v znožju se do tal,
Vodico videl poljubiti,

In vrbo gledal sem pijano
Od radosti voden’ga hlada,
In v srcu bilo mi je znano:
Življenja veseli se mlada.

A meni žalost se rodila,
Usoda kriva namenila
Mi neveselo je mladost.

Pisemce, ki ga je v rokah imel, mu je bilo
padlo na tla. Ni čul Človeka, ki je prišel tiho po stezi
ob potoku, postal za njegovim hrbtom in opazivši, da
ga ne vidi, se sklonil po strani in tiho pobral papirček.

„Lep dan je danes, prijatelj!“

150

Po tem ogovora se Lovre ozre in vidi Martinka
za seboj.

„Kaj tako žalosten sediš, kakor bi te zima in
mrzlica tresla. Solnce sije in še božji volek je vesel,
ki nima več uma in pameti od Boga, kakor da na
prag svoje luknjice izleze, kadar je solnčen dan. Ti
si pa učen in uma imaš ko devet druzih in te ni
sram tu sedeti, kakor da bi bil lačen in žejen. Hej!
Poskočen bodi in vesel! Tisto pisemce, ki ondukaj
na tleh leži, ki ti ga je tvoja ljubica pisala, poberi
in shrani! Že veš, kam se devajo take reči, ki od
nje dohajajo. V zglavje, da se človeku kaj pridnega
in prijetnega sanja!“

„Kako veš, odkod imam to pismo?“ vpraša čude
se Lovre.

„Oj, ti ljuba učenost in dobrota ti!“ odgovori
Martinek. „Kaj ne veš in še zdaj ne veruješ, da sem
jaz pravi deseti brat. Desetim bratom pak je Bog
toliko več vidnosti in vednosti dal, kar se enkrat v
malho dene.“

,,No, če kaj veš, povedi, kaj je tu v pismu?‘‘
vpraša Lovre.

„Martinek Spak, deseti brat, ve nekatero, ki je
ti, moja učenost in dobrota, ne veš. V pisanju se
bere tako, da zate ni nič dobro na Slemenicah, da
ne smeš Bog ve kaj za svojo  hoditi. Jaz pa tako
rečem in pravim, če boš ti pameten, nikdar je ne bo
imel Marijan, vrag ga jemlji! Pamet imej in še nekaj

151

časa tod okoli bodi, pa boš videl in slišal take reči,
kakršnih še bral nisi, nikar že doživel. Videl boš,
kaj se pravi „ deseti brat“. Le meni zaupaj, pa brez
skrbi bodi!“

Lovre se zasmeje.

„Ti! Varuj se, da se mi ne zameriš! Jaz sem
že nekaj izkusil. Ti si pa še mlad prevrat, vse bi
rad naglo storil, kakor lačen pes, ki ga hišna mati
v golido k pomijam izpusti!“

„Povej mi po pravici, Martine, kaj si pravza¬
prav in kaj si bil. Deseti brat nisi, tega ne verjamem.
Vidim pa, da si poseben človek,“ pravi Lovre.

„Ne verjameš, da sem deseti brat? Kakor
hočeš! Vera je taka zver, da je še modri Bog ne
more nikomur v rejo dati, ampak vsak jo ima, če
rad hoče.“

„Vidiš, to si tudi tako povedal, da moram ve¬
rovati, da si se nekdaj učil,“ pravi Lovre.

„Kaj sem se učil in še marsikaj, tebi nič mari.
Zato me ne izkušaj, ni ne izprašuj! Če boš živel in
če mene kakov pust ne brcne, boš zvedel še veliko.
Da boš troho več vere imel, ti bom povedal še eno.
Ti, namreč ne ravnaš po zapovedih, ki so ti dane,
in modro ravnaš.“

„Zakaj praviš to?“

„Tvoja  ti je odsvetovala, da se nikar ne pečaj
veliko z menoj.“

„Kako to veš?“ vpraša Lovre in se še bolj čudi.

152

„Jaz sem deseti brat, hudir! Trdoglav si! Pav
Svetem pismu se tako bere, da babnice niso za go¬
spodarstvo. Poslušaj jo babo tačas, kadar ti prav
veli, sicer pa ne sezuvaj hlač, da bi jih ona nosila.
Ne zamerim ji nič, saj ne ve, kaj beseduje, kadar o
desetem bratu govori. Ali tebi bom pa zameril, če se
me boš ogibal, in proč bo s tvojo srečo. Ti si se mi
bil prav prikupil, zato sem se pa zagovoril, da me
moraš pomniti.“

Rekši se Martinek obrne in, kakor bi ga kdo
podil, hitro koraka po stezi dalje.

»Počakaj malo, greva skupaj!“ kliče Lovre za njim.

„Le sam bodi, sam, vesel bodi, muhe zapodi,
pa zapoj,“ — vpije deseti brat nazaj, — „če druge
pesmi ne znaš, pa kakovo dolgočasno zatrobi kakor
je ta-le:

Vstanite dekleta!

Ura je deveta,

Ubogajte očeta;

Zapovedi so pa tudi le-te:

Ubogajte še matere!

Le to zapoj, grdo na debelo zahrešči in če imaš
gino ali katero drugo bolezen v grlu, vse to bo minilo.“

Lovre se napoti domov. Med potoma sreča strica
Dolfa, ki je bil namenjen v vas k Obrščaku na po¬
žirek brinovca. Moral ga je precej dolgo poslušati, ker
pravil mu je nanovo, kako je nekdaj, ko je bil še v
latinskih šolali, prepijal in bil vesel s svojimi pajdaši
in vinskimi brati.

Dvanajsto poglavje.

Saj polje več cvetic rodi,
Devic dežela več goji.

Dr. D e v s tik.

ospodar na gradu slemeniškem je imel navado,
svoj rojstni dan obhajati z večjo pojedino, na
katero je povabil vse svoje prijatelje in znance
iz obližja. Če pravimo vse,  se ne sme misliti veliko
krdelo družin z materami in hčerami, starimi in mla¬
dimi sinovi, zakaj Bog je posadil ta grad tako na
samijo, da je gospod Benjamin vse svoje izobražene
in poluizobražene povabljence, celo prifarnega dolgo-
petega šolmoštra vštevši, lehko na prstih obeh rok
zračunil, kadar se je reč najbolje obnesla.

Tega leta pa je nesreča hotela, da mož še tega
malega števila ni mogel popolnoma zbrati na prazno¬
vanje svojega godu. Eden sosednjih graščakov se je
bil zadnji božič preselil tjakaj, kjer vedno godove
obhajajo; njegova vdova in njeni hčeri, o katerih so
jeziki hteli vedeti, da niso lepe, so nosile črno obleko
in zdelo se jim je nespodobno ta znamenja nevese¬
lega srca razkazovati po veselicah. Družina bližnjega
gospoda sodnika je bila odšla nekam v mesto na
svatovščino starega strica po druzem kolenu, ki so

154

ga muhe v tretje v zakon gnale. Tako so se možu
gostje odpovedali, kakor tistemu bogatemu revežu v
svetem evangelju. Gospod Vencelj s svojo hčerjo,
fajmošter, star oficir v penziji in šolmošter, ti so ob¬
ljubili. Marijana in njegovega očeta so sicer tudi
vabili, a ni se vedelo, ali prideta ali ne, ker sina že
dalje časa ni bilo blizu, stari pa je imel svoje odurne
navade.

Sosebno stari hišni Urši je bilo tolikanj čez
glavo, da letos najboljših gostov ne bode. Dva večera
ji je ta huda preglavica spanec jemala. Seštela je
namreč umna žena, da ji to nič manj škode ne pri¬
zadene, ko cele tri šmarne petice. Vse božje leto se
je veselila gospodovega godu, da ji bo ta ali ta kaj
okroglega v pest stisnil, za kar ne bo druzega treba
delati ko malo postreči. Samo to je še varčno ženico
tolažilo, da iz njene škode izhaja gospe korist. Koliko
se bo namreč prihranilo mesa, zabele, vina in druge
take ropotije.

Lepo jasno jutro je bilo na Benjaminovega
godu dan.

Marijan je bil zgodaj vstal, poklical psa s seboj
in šel čez travnik. Zapalil si je bil pipo tobaka in
je ravno preudarjal, ali bi šel na Slemeuice, ali ne.
Veliko vzrokov je menda govorilo za pojdi, še več pa
menda za vrni se, zakaj večkrat je postal, pogled v
tla obrnil, debelo dima potegnil in zopet nekaj po¬
časnih stopinj storil. Nazadnje pa ni bilo dvojiti, kako

155

se je odločil, kajti pot, ki ga je ubral, je držal proti
bosti, tedaj je Slemenice imel za hrbtom.

Tam na robu gozda se vleže znak v senco,
natlači v drugo tobaka in, kdor bi ga bil videl tako
brez vsega opravka na tak lep dan in še dopol-
današnjo uro zreti samo za sivimi oblački, ki jih je
malomarno iz ust izpuščal, bi bil dejal: to je živo pisana
podoba tacih ljudi, ki ne delajo nič, ne mislijo nič.

Ne moremo trditi, da bi naš gospodič ne bil
zares nič mislil. Nasproti se pa tudi današnji dan
ne da več dognati, kaj bi mu bilo po glavi rojilo:
ali je morda preudarjal, kako bi se kadilo, ko bi
pipi dal novo sreberno okovanje napraviti, ali je pa
premišljal, kar poje narodna pesem:

Snoči je pa slan’ca pala Meni pa ni tolikanj za vož’ce,
Na zelene travnike; Če jih slan’ca pomori.

Oh, gotovo je pobrala Meni je za dekle moje,

Mi vse žlahtne rožice. če me ona zapusti.

Naj bo že tako ali tako; upam, da ne bomo
sami ene misli ostali, če rečemo, da je vrlo malo ro¬
mantičnega pri mladeniču in da ga vsaj malo po
slabejši strani obseva ta resnica, da je konci nego¬
tove meditacije — trdo zaspal,  tako da mu je
njegova najzvestejša ljubica, pipa, iz ust padla.

Zbudi se šele, ko ga nekdo s palico podreza.
Odpre oči in vidi svojega očeta pred seboj.

„Ali se nisi ponoči naspal?“ ga vpraša stari
malo osorno.

156

Sin vstane, pobere pipo in klobuk, pa ne odgo¬
vori nič. Oče se obrne proč in hoče zopet svojo pot
iti, ker veliko še s sinom navadno ni govoril. Pa
kakor bi se nekaj domislil, se vrne, nekako ostro
pogleda sina in vpraša: „Kaj, da ne greš danes med
ljudi? Ali te niso vabili ?“

„Ne grem!“

Stari malo molče postoji, potem pa pravi: „Sin,
vidim nekaj dni sem, da si več doma, ko si imel
navado biti. Vem tudi, da se ti je nekaj zgodilo, naj
bo že, kakor hoče, da si se tako izpremenil. Povedi
mi, kaj ti je?“

Marijan tacega vprašanja od svojega vedno
tihega očeta ni pričakoval. Uasi je bil glas tudi ne¬
kako nenavadno mehak in očetovski, mladenič ni bil
vajen razkrivati srca očetu, ki se vsaj na videz ni
pečal za njegovo dejanje in nehanje, zato je tudi
zdaj odgovoril: „Nič mi ni, motite se, če menite, da
sem se izpremenil. Na Slemenice zdaj ene dni nisem
šel, ker se mi ravno ne ljubi. Danes pa bode tako
dovolj ljudi gori, mene lehko pogrešajo."

„Odkdaj te lehko pogrešajo?"

„Jaz le tako mislim, da grem lehko drugo pot
gori, ne ravno danes."

„Fant, ti nisi odkritosrčen! Praviš, dati ni nič.
To lehko rečeš kmetu, ki zna pet šteti in ne dosti
več. Tvoj oče pa je videl svet in pozna človeka, ka¬
kor ne želi tebi, da bi ga poznal. Mene ne boš pre-

157

slepil z besedo; ne motim se tako brž. kakor meniš.
Ker ti meni nečeš povedati, povedal bom jaz tebi, kaj
ti je. Vsa ta otožnost izvira iz tega, ker ti ena ženska —•
imena nečem imenovati —• ni po volji. Ali ni res?“

Marijan je očeta debelo gledal. V tem trenutku
bi bil skoro sam sin verjel, kar so ljudje ugibali, da
v starem čmerikavcu tiči nekaj vražjega, zakaj živi duši
ni sam ničesar o tej reči govoril. Kako je oče zvedel?

„Odgovori, če te vprašam!“ pravi stari in ne¬
voljen nabere čelo.

„Res je, res!“ pravi Marijan polutiho. „ Manico
sem ljubil, pa zdi se mi —“

„Ze vem, kaj se ti zdi; pa pameten bodi! Ka¬
dar boš starejši, mi boš hvalo vedel, da sem te prav
učil. Če te ženska neče, pusti jo, še bolj je prav.
Tako ne boš imel prilike pustiti je sam. Svet je velik,
na ta kot pa nisi navezan. —- Zdaj pa pojdi v grad
med ljudi!"

.,Danes ne grem rad.“

,, Jaz pa pravim: pojdi! Dokler si mlad, bodi vesel
in uživaj! Kadar boš star, tedaj se boš plazil okrog."

Marijan se tacemu povelju ni mogel ustavljati.
Komaj pak je dvakrat prestopil, ga pokliče oče nazaj
in pravi: „Ker že ravno govoriva, naj ti še to povem.
Če imaš kaj hvaležnosti v sebi, boš šel po moji smrti
odtod. Šel boš kam, kjer tvojega očeta niso poznali.
Zato se ne zmeni veliko, naj te imajo tu ženske rade
ali ne. Zdaj pa le pojdi!"

158

Kakor da bi bil več izgovoril, kot je mislil, ko¬
rači starec naglo ob robu hoste proti domu, Marijan
pa prek polja proti Slemenicam. Kaj bi bil mladenič
dal, ko bi si bil mogel v tem hipu razjasniti očetove
besede! Bil je ta razgovor z očetom najdaljši; nikdar
mu ni več povedal. Zakaj ne bi smel tukaj ostati?
Nehote mu je prišla misel, da morda oče ni popol¬
noma zdrave pameti; ali greh se mu je zdelo kaj
tacega misliti in našel je več reči, ki so mu naravnost
kazale, da so vse besede očetove premišljene. Daši
je stari nekako prizadeval si ostro govoriti, je bilo
vendar zlasti v poslednjih besedah nekaj srčnega, pro¬
sečega in očetovskega, in ravno zato, ker sin tega ni
bil vajen videti pri očetu, ga je genilo tolikanj bolj.
Čeravno ni mogel razumeti razlogov, zakaj mu oče
veli, malo meniti se za ljubezen tukajšnjih ljudi, si
je bil namenil že iz hvaležnosti ravnati se po njego¬
vem svetu in celo — ta namen je bil malo težak —
Manico pozabiti.

Ko pride na kolovozno pot, ki drži do Slemenic,
zasliši voz za seboj.

„Počasi, počasi, prijatelj! Saj Vas komaj s ko¬
njičem dohajam po tem kamenitem potu. Boste se
malo obesili in pogovorila se bova kaj!“ Tako je
klical zdravnik Vencelj, ki se je peljal na svojem
malem vozičku in zdajpazdaj zarentačil, da Sleme-
ničan ne da pota popraviti. Marijan se usede tik
njega.

159

„Kam ste pa Maričko deli, da je ni z Vami,
gospod Vencelj ?“ vpraša Marijan.

„Saj je že dva dni tu gori pri Manici! In Vi
ne veste tega? Časi so mi ljudje pravili, da ste vedno
pri sosedovih — več ko doma," pravi zdravnik.

„Zdaj že več dni nisem bil in tudi danes nisem
bil namenjen tja.“

„Ne? Tako je ta reč! A že vidim, že vidim,
kje je rana. Malo ste se z Manico — svojo nevesto,
le dovolite, da tako rečem, — razprli in to Vam je
nekaj muh v glavo dalo. Pa to nič ne de, malo pre¬
pira med dvema, ki se ne vidita težko, to je ravno
tako, kakor kakova majhna bolezen. Človek ne ve,
kaj je zdravje, dokler ni bolan. Solnce zvečer zato
zaide, da se ga človek ne naveliča: vsako jutro se
mu še lepše zdi. Tako je tudi prepir v ljubezni, ha,
ha! Jaz vem, sam sem bil ravno tak v svojih lepših
letih. Kaj ne, da sem uganil ?“

„Ne, razprtja ni bilo nobenega," odgovori Marijan.

„Tedaj Vas pa že ne presodim, zakaj bi bili
tako samotarski postali. Dvomim, da bi Vam bilo
doma tako kratek čas. Pa le majhno počakajte, ko
prideva na Slemenice, potlej sva že vkup, precej bom
vedel, ali sem prav mislil, ali ne. Kaj pa kaj počne
gospod Kvas?"

Pri tem imenu se je Marijan zardel. Zdravnik
je to opazil.

„Ne vem nič," pravi mladenič.

160

„Zdaj Vas imam šele, prijatelj'?“ se smeje Ven¬
celj. „Tako, s Kvasom sta si navskriž! Le tiho, le
tiho! To pa že ni prav. S poštenim prijateljem pa ne
sme prepira biti. Le čakajte, jaz bom vaju spravil,
če le zlomek ni. Dolgo me že ni bilo tukaj gori.
Glejte no, da se še tako mirna duša, kakor je ta
Kvas, more skregati s kom, ki je zopet tako ne¬
škodljiv ko Vi, tega bi ne bil verjel.“

Marijan je izprevidel, da bi ga gospod zdravnik
v gradu lehko v zadrego pripravil, ko bi govorico na¬
peljal na reč, o kateri še mislil ni rad, nikar da bi
moral še govoriti. Zato je menil, da je najbolje, če
mu vse pove.

Gospod Vencelj je čude se poslušal Marijanovo
pripovedovanje.

„Ali pa dobro veste, daje  to vse res? Ali se
niste motili ?“ vpraša mladeniča.

„Slišal sem nekaj besedi v njunem pogovoru,
pač težko bi bilo, da bi se motil,“ odgovori Marijan.

„Verjetno je, verjetno ! Mladost je mladost, ne pre¬
mišlja, je li mogoče to ali to, ali se da izvršiti, ali ne.
Sicer je prav pameten mlad mož, jaz sem ga precej
rad imel, ko sem ga spoznal; ali če je taka, se zdi
tudi meni, da je previsoko pogledal. Svet je že tak.
Človek v Vaših letih meni, da se o ljubezni živi, da
za življenje ni druzega treba ko malo srca! Pa tiho
zdaj, tukaj sva, nasproti nama gre celo krdelo; le
pamet, le veseli bodite, vse se bo dobro napravilo.“

161

Ko se je vozič ustavil pred veliko grajsko lopo,
so se bližali z vrta sem gospodar Benjamin s fajmo-
štrom, Manica s starim dosluženim vojakom gospodom
Grašičem in Lovre z zdravnikovo hčerjo. Za vso
družbo pak je repil dolgi učitelj Zmuzne, ki je sam
sebi tovariševal, ker je iz žalostne izkušnje vedel, da
se ne more nikjer v pogovor mešati.

Po navadnih pozdravilih prime gospodar svo¬
jega prijatelja zdravnika za podpazduho in ga pelje
proti hiši.

Marijan si je sicer prej za trdno namenil, da se
bode Manice in Kvasa kolikor moči ogibal in z dru-
zimi govoril. Ali ko je videl deklico pred seboj, s
katero je prve mladostne igre igral, pri kateri je
kakor deček sedeval neskrben in vesel, za katero se
je nevede kdaj kakor mladenič vnel in srečen bil v
tihi ljubezni, ki si je še skoro sam v svesti ni bil:
ko jo je videl pred seboj, je pozabil očetove besede
in nekako milo se mu je storilo. Zdaj šele je videl,
da je Manica lepa, da on lepše ne najde.

Lovreta tedaj še pogledal ni, ko ga je po¬
zdravil.

„No, Marijan, kaj pa je tebi?“ ga ogovori do¬
mača hči. „Ali smo se ti kaj zamerili, da te ni več
videti? Bala sem se celo, da nas še danes ne boš
razveselil, vendar smo tako srečni, da te še enkrat
vidimo. Mislili smo, da si zbolel, pa ljudje so te povsod
videli, samo na Slemenicah ne.“

li

162

„Tudi na Slemenicah bi me bili videli, ko bi
bil vedel, da ni nikomur  neprijetno, če pridem, da
najdem . .

„Veš, da si veliko  izgovoril/ 1  pravi Manica
resnobno. „Mene sicer ne moreš tako naglo razžaliti,
vendar opomniti moram na tvoje besede, da si bil v
naši hiši zmerom dobro sprejet. Zatorej ne razumem,
zakaj tako govoriš.“

„Nič bolj vesel bi ne mogel biti, kakor ko bi
vedel, da me res ne razumeš. Pa se ti bom že še
izpovedal naravnost, tako da se ne boš mogla izgo¬
varjati z nevednostjo. Glej, ta vrag nama je že za
petami, rad bi poslušal menda. Tega imam jaz v že¬
lodcu. Pa se bova že zmenila, jaz ti bom govoril na¬
ravnost in menim, da bom tudi od tebe resnico zvedel.“

Predzadnje besede so zadevale Kvasa, ki je, ka¬
kor se je videlo, bil v živem razgovoru z Maričko.

Zdaj šele je Manica izprevidela, da je tudi Ma¬
rijanu znano, kar bi bila rada vsaj nekaj časa še
prikrivala pred svetom. Pomislila je, da bi se prav
lebko zgodilo, da bi Marijan ali očetu reč razkril, ali
pa z Lovretom kaj opraviti imel, in barva po lepem
licu se ji izpremeni in oči pobesi v tla. Sklene pri
prvi priliki z Marijanom govoriti.

Prav sreča je bila, da je bil ravno stotnik Grašič
k Marijanu pristopil in ga s celo vrsto vprašanj za¬
motil, da ni zapazil izpremembe na dekličinem obrazu.
Rad ali nerad zapleten je bil Marijan kmalu v po-

163

govor o zajcih in lisjakih in celo šolmošter Zmuzne
je katero vmes zinil, dopovedovaje gospodu stotniku, ki
je marsikaj po svetu izkusil, da boljšega lovca ga ni,
kakor je Marijan. In kakor je bil ta naš mladi znanec
vajen resnobnejše reči hitro obdelati, je bil tudi zdaj
kmalu ves v govoru, pozabivši „ deklice nezveste" in
tekmeca in vseh očetov na svetu, razen starih zajcev,
o katerih je veliko pravil, kako mu jo je tukaj pa
tukaj kateri upeljal kožo in življenje.

11*

Trinajsto poglavje.

Kaj mu je danes sreče tat?
Zamoril radost kakšen strup?
Al’ ga prevaril je kak up?

M. Valjavec.

ripovedovavec večje povesti bi se dal primerjati
amerikanskemu volovskemu vozniku, ki ima
več voz zapreženih. Če poganja živino v pr¬
vem vozu, mu zaostaja ona v zadnjem in, če se povrne
k poslednjemu, zaide spredaj rogata neubogljivost iz
tira, tako da se revež semtertja tekaje ves uspeha in
mu še ne gre vse po volji. Tako tudi pripovedovaveu
zastane marsikak prizor, ki bi utegnil vsaj za tistega
zanimiv biti, ki se je po vzreji ali po svojih načelih
navzel lepe čednosti, ki ji v navadnem življenju pra¬
vijo natančnost.  Vemo sicer, da se s to krepostjo
posebno baha mogočen sosed nas Slovencev, trdeč,
da je nekatere reči šele on do tal pregledal, do dna
premislil. Mi Slovenci pa smo zopet pohlevni možički;
ko bi Pavliha še enkrat na svet prišel, bi dejal
morda še več; zato se ne predrznemo svojemu so¬
sedu te samoslave ometati, naj si je časi tudi nelju¬
bezniv proti nam. Znano je, da so slabe, grešne last¬
nosti nalezljive. Nasproti pa tudi ni niti Platon, ni

165

sveti cerkveni očak Avguštin dokazal — vsaj kolikor
je nam znano — da ne bi tudi dobre lastnosti, tedaj
čednosti in kreposti, take navade imele, da bi pre¬
hajale od enega na druzega človeka; temveč človek
ima celo tako malo originalnega na sebi, da vse
svoje dejanje in nehanje tako obrača, kakor druge
vidi. Po tem bi mi sklepali — ne bomo se pa rotili,
da je ta naša logika prava, — da je že tudi med
Slovenci kaj tacih natančnežev.

Ti pošteni ljudje bi nas utegnili tedaj prijeti
in reči: „Ti, izobražen gospodar mora po stari dobri
navadi seznaniti tujca z novimi gosti, ki jih vpelje
v svojo hišo. Kako je tedaj to, da se nahajajo v
tvoji povesti ljudje, in še celo mlada deklica, hči
tistega zdravnika, o kateri ne vemo še nič več, kakor
da je na svetu.“

Ko bi se kaj tacega primerilo, in sosebno od
mlajših bravcev se bojimo enakega ometa, ne vemo
druzega boljšega izgovora, kakor da rečemo : pisavec
ni od lloga tiste potrebne lastnosti prejel, da bi bil
obenem istem času na vseh krajih. Ako to osebo
spremlja, mora dno iz oči izpustiti; posezanje
nazaj  pa je morda temu ali onemu prijatelju red¬
nega in pravilnega napredovanja nevšečno. Upati
je pa morda oproščenja, če tu popravimo zamudo,
kakor se ravno da, namreč da predočimo častitemu
bravcu nove goste po njih podobi in po njih
značaju.

166

Vencljeva hči, ki je sedela pri obedu zraven
Kvasa in starega gospoda Grašiča, bila je deklica kacih
devetnajstih let. Bila je v primeri z Manico majhne po¬
stave, vendar kar se zrasti tiče, ne bil bi ji tudi za-
viden sodnik mogel nobene nepravilnosti očitati. Malo
drobni okrogli obraz z živim očesom je bil zrcalo
vedno veselega srca, kakor je tudi neka gibčnost in
lehkota v vsem njenem obnašanju oznanjala veselo
mlado kri, ki svet in ljudi sodi in pozna le od me¬
dene plati. Njen oče, gospod Vencelj, kakor v svojem
poklicu tako v vseh rečeh praktičen mož, jo je bil
zredil po napačnem načelu, da ženska ne sme več
vedeti, nego kolikor ravno potrebuje kot dobra go¬
spodinja in da zna v omikani družbi vsaj tako go¬
voriti, da se ji ne more ničesar očitati. Sicer pa je
skrbel za njo kakor za svoje oko in nekateri pravijo,
da mož ni bil nikdar pri boljši volji kakor tačas,
kadar je kdo njegovo ljubljenko pošteno pohvalil. Ob
taki priliki mu je časi — sosebno če je kaj pil po¬
prej — beseda ušla, da bo srečen, kdor jo bo imel,
da je pa tudi ne bo vsak, ne ta, ne oni, v zakon
dobil.

Gospod Grašič je nekdaj cesarja služil in je bil
tako srečen, da je do stotnika prišel. V sloveči bitvi
pri Lipsiji mu je bil palec na levi roči odstreljen.
Tedaj je imel gospod stotnik tudi veliko srečo, da
je svojega glavarja Koloreda, generala kranjskega
polka Reus-Plauen, francoske sablje ubranil in ta sam

167

po sebi prav majhen dogodek si je mož v toliko čast
štel, da so njegovi znanci morali poslušati nekateri-
krat to staro novico, ponovljeno od prve do zadnje
pike. Po obrazu soditi stotnik ne bi bil imel veliko
čez petdeset let; ali sam je trdil, da mu jih ne manjka
veliko do sedemdeset in gotovo je sam najbolje vedel.
Samo to, da je še vedno z mladimi deklicami najrajši
govoril, je vrivalo nekaterim vero, da se starejšega
dela, kakor je res. Hvale bi bila morda taka laž
zato vredna, ker je nimajo vsi ljudje, zlasti ker se,
kakor hudobni ljudje pravijo, ženske rade ravno na¬
robe lažejo.

O šolmoštru Zmuznetu, ki je na zadnjem koncu
mize zraven domačega sina sedel, ne vemo druzega
povedati, kakor da je bil dolg koščen mož in mu ni
bilo veliko mari za razgovor, temveč bil je ves živ
in mrtev na slastne jedi in dobro vino, ki jih je
goltil, kakor bi nazadnje v svojem življenju jedel.
Tega mu pa ne zamerimo, saj je mož dobro vedel in
dobro znal, da je grajščakov rojstni god samo enkrat
v letu in da mu njegova preljubezniva doma druzega
ne privošči leto in dan ko slabo zabeljene močnike
ržene moke. Da pa ni nič govoril, za to je imel tudi
veljavne vzroke. Videl je namreč onega malo reje¬
nega moža z naočniki na nosu, sivimi lasmi in dolgo
rjavo suknjo, ki se mu po domače fajmošter pravi
in ki sedi tik gospodarja na druzem koncu. Pri neki
enaki priložnosti je namreč Zmuzne, misleč, da se bo

168

s tem gospodinji prikupil in ga bo kaj večkrat po¬
vabilo na tolsto obed doletelo, vedno in vedno jedi
hvalil, ki so na mizo romale. Ali fajmošter so tako
siten in hudomušen gospod, da so potem Zmuznetu
medpotoma domov očitali, da je nespodobno jedila
hvaliti, če nas nihče ne vpraša. Zato seje bil že tačas
zagovoril, da bo v prihodnjič molčal in te obljube se
je danes tembolj držal, ker si je mislil: „Ni dobro za
človeka, če se fajmoštru zameri, zakaj njemu so
velike oblasti dane za ta in oni svet.“

Ker družba ni bila velika, je bil razgovor
večjidel splošen; sosed ni mogel s sosedom posebne
govorice imeti, da ga ne bi bili vsi slišali. Tudi se
je reč naglo izmenjevala, zdaj so se besede pletle o
gospodarstvu in letošnjem pridelanju, zdaj o vsakdanjih
prigodkih v okrožju. Stotnik je časi ujel — čeravno
ni imel kake šegave za svojo lepo sosedo na jeziku,
—• katero besedo, ki bi se dal nanjo ta ali oni za¬
nimiv spomin iz vojaškega življenja navezati in raz¬
širiti v daljšo povestico. Zdravnik pa mu je časi
nasprotoval, zastavljaj e mu mala vprašanja, ki jih je
sicer vojak vselej razložil, pa so ga vendar bolj ali
manj motila v pripovedovanju.

Mi bi te pogovore razsnovali bolj nadrobno, ali
ker so bili taki, kakršni se v življenju povsod slišijo,
jih opuščamo rajši, ker ne vemo ali bi ustregli vsem
bravcem ali ne, sosebno ker so se jih malo udele¬
ževali mlajši ljudje te poštene druščine, ki jih imamo

169

povsod najbolj pred očmi in jih tudi bravcem pripo¬
ročamo.

Proti dvem popoldne, „ko so bile gostom želje
po jedi in pijači ukrotene , 11  da po Homerjevo govo¬
rimo, so vstali izza mize vsi razen gospodaija, faj-
moštra in šolmoštra, ki je vedno kupico v roči vrtel.
Gospodinja je peljala starega stotnika, ki bi si bil
nemara drugo druščino rajši izbral, na vrt, pokazat
mu novo zasajeno nemško zelje in rožmarin, ki raste
že deseto leto. Marijan in Manica, potem Lovre z Ma¬
ričko, kateri je bila Kvasova družba nekaj posebno po
godu, so se napotili za gradom navkreber proti razvalini.

Videti je bilo, da je Marijan nalašč tako opre¬
zoval, da sta šla Lovre in njegova tovarišica precej
naprej. To je menda Lovre tudi opazil, zakaj postal
je naenkrat nekako tih in ni odgovoril na vprašanje,
ki mu ga je Marička ravno zastavila. Ne more se
naravnost reči, da bi bil ravno ljubosumen, zakaj po¬
znal je Manico in ji zaupal, ali obšla ga je vendar
neka čudna čut.

„Kaj ste tako naglo obmolknili, gospod Kvas ? 11
ga vpraša Marička.

„Saj veste, da se človek časi kaj spomni in se
tako nehote zamisli. Upam, da mi boste to razmišlje-
nost oprostili, dasiravno vem, da ni lepo, če se v Vaši
druščini kaj tacega primeri. Kaj ste me že vprašali ? 11

„Sama sem že pozabila. Pa menda Vam vendar
niso moje prejšnje besede zbudile ta spomin, ki mora

170

kaj posebnega biti. Ali se ne sme vedeti, česa ste se
ravno domislili ?“

Kvas je bil zopet malo v zadregi. Hotel se
je že nekaj malega zlegati. Deklica, ki je vanj uprla
svoje bistro oko, je opazila menda to in naglo de¬
jala: „0, že vidim, da je kaj tacega, česar ne poveste
prav radi. Nečem Vas nadlegovati. Zvedela bom pa
že še, da le enkrat Vas in Vaše dvomljive okolščine
tanje spoznam. Cakite, takoj potem, ko pridemo doli
v grad, bom prijela Manico; ona ima oster pogled,
gotovo Vas je že izpregledala in vem, da sva toliko
prijateljici, da Vas bo izdala.“

„Tako! Vi verujete, da imam jaz kake dvom¬
ljive  razm ere.“

„Vernjem ravno še ne, ali zdi se mi. Pa vse
pride na beli dan, kar se zgodi. Če pa pravim dvom¬
ljive,  ne smete te besede v slabem pomenu misliti.
Jaz nisem tako učena ko Vi, ne znam besedi pre¬
mišljati, ampak govorim, kakor mi na jezik pride.“

Zdaj sta se bila že za grmovjem v ovinku
skrila. Marijan in Manica sta bila toliko zadaj ostala,
da se nista več videla.

„Kje sta pač onadva ostala? 11  govori vesela
deklica dalje. — „A, naj bosta, kjer hočeta, menda
imata pomenke, ki jih midva ne smeva slišati. Zato
ju nečeva motiti. Zdaj sva na vrhu. Glejte kako lepo
se vidi po deželi. Vidite tamle ono belo cerkvico na
hribu? Tukaj čez Polesek? 11

171

„ Vidim. “

„In potem majhno na levo pogledite."

„Tatn ste Vi doma, gospodična, ne?“

„Doma pač, ali rojena sem v mestu, tedaj sem
meščanka, če je ravno malo mestnega na meni. Oh,
tam pri oni cerkvici so tudi moja mati pokopani. Kaj
hi dala, ko bi bili zdaj tukajle med nama ljuba
mamica. Kadar k nam pridete, Vam bom pokazala
grob.“

„Ali je že dolgo tega, kar Vas je ta bridka iz¬
guba zadela‘?“

„0, komaj osem let sem bila stara. Pa, gospod
Kvas, nič veliko me ne smete izpraševati o tej reči,
sicer bi Vam tako zabavo naredila, da bi se začela
jokati. “

In res se deklici prikaže pol solzice pod bistrim
očesom.

„Prav trd človek bi moral biti, ki bi Vam kaj
tacega zameril, kar blago srce kaže. V tej reči se
solz ne smemo sramovati. Kdaj pa Vas smem obiskati ?“

„Veselilo bo očeta in mene, kadar pridete. Jaz
sem vedno doma in oče tudi malokdaj kam gredo,
posebno zdaj poleti, ko so ljudje zdravi. Le kmalu
enkrat pridite. Vsaj danes teden, če Vam prej ni ljubo."

„Porabil bom to Vaše prijazno povabilo; to se
ve, ako Vašega gospoda očeta ne nadlegujem."

. „Lepo Vas prosim! če menite, da na mojo be¬
sedo še ne morete k nam, Vas bodo še oče povabili.

172

Samo potlej pa morate ostati mož beseda. Pozabiti
ne smete; moški radi pozabijo svoje obljube.“

„Tega pa še vendar iz izkušnje ne veste?“

„Čeravno ne,“ odgovori deklica malo zardela,
„pa se vendar sliši in bere. Vi morate dokazati, da
ste v tem boljši ko drugi. In kadar pridete, Vam bom
razkazala svoj vrt in rože in svoji dve ovčici, moje
največje veselje.“

„Ali bom dobil kaj z Vašega vrta?“

„No, to se samo ob sebi razume, da doboste
najlepšo rožo za spomin, Če jo boste hoteli vzeti. In
tukaj Vam brž aro dam.“

Rekši utrga divjo rožo z grma in mu jo da.
Lovre bi bil lehko opazil, da se nežna ročica za malo
spoznanje trese, ko ne bi bile njegove misli drugje.

Prišla sta bila zdaj na majhno porobje, tako da
sta lehko ves hribec razgledala. Precej daleč zdolaj
sta na potu stala Marijan in Manica. Kvas je videl
iz Maničnega obnašanja, da Marijana nekaj prosi,
česar mladenič neče obljubiti. Daši je Lovre slišal
le nekatere besede Marijanovega govora, je razvidel
naglo, kaj govorita in obraz se mu je nekako čudno
izpremenil. Strmel je tja doli in videč, da se je Ma¬
rijan hitro obrnil od Manice in sam koračil proti
gradu, je pozabil, da ni sam in dejal je pol naglas:
„0 nespamet! Povedala mu je. Vse je izgubljeno.“
Marička, ki je nekoliko poznala razmere med
Marijanom in svojo prijateljico, je razvidela zdaj s

tisto žensko ostroumnostjo, ki je celo mladim, tudi
malo izkušenim deklicam v enacih rečeh lastna, kaj
pomenja Kvasov malo preglasni izrek. Tih zdihljaj se
ji ukrade globoko od srca. Precej pa se umiri in
reče: „Gospod Kvas, ali ne greva zopet nazaj?

Glas tega vprašanja pak je bil ves drugačen, kakor
v njeni prejšnji govorici. Lovre je molče koračil tik nje
po poti navzdol. Tudi ujej se ni ljubilo nove govorice
začenjati. Morala je precej hitro stopati, da ga je do¬
hajala. Kaka dva pota ga je opomnila, da prehitro stopa.

Kmalu sta bila zopet pri gradu, skoro ob istem
času ko Manica, ki je bila veliko pred njima. Ma¬
rijan je hotel iti proti domu, a zdravnik Vencelj ga
je zagledal in vlekel po sili nazaj gori v sobo, kjer
se je zopet zbrala vsa družba.

Toda .mlajši ljudje so bili vsi nenavadno tihi.
Marijan je slonel na stolu in zdajpazdaj jezno po¬
gledal Kvasa. Gospod Vencelj, ki je morda nekoliko
slutil, kaj je tej izpremembi vzrok, si je pomagal zdaj
tako, zdaj drugače, da bi se zopet jeziki malo otajali.
Ali kmalu je videl, da mu to tako malo izpod rok
gre, da je celo gospodar opazovaje pogledoval zdaj
svojo hčer, zdaj Marijana.

Ne vemo, kaj bi bilo konec te situacije, ko ne
bi bila hišna Urša naznanila, da je Krjavelj odzdolaj
in da hoče po vsej sili z gospodi govoriti.

„Aha, to je tisti pomorski vojak, ki pripoveduje,
da je hudiča presekal?“ vpraša gospod Grašič.

174

»Tisti, tisti! Le brž naj gori pride; jaz tega
neumneža prav rad slišim,“ pravi Vencelj.

Ko je tudi gospodar potrdil, kar je dejal
zdravnik, je šla ženica vun in kmalu potem se vrata
počasno in polagoma odpro in naš smolar se zmuza
v sobo. Kakor ni nič potrkal, tako tudi širocega klo¬
buka ni snel z glave, ampak debelo je gledal zdaj
enega, zdaj druzega in ne vede, koga bi ogovoril,
vedno še vrata pritiskal, dasiravno so bila že zaprta.

„No, Krjavelj, kaj bi pa ti rad?“ ga vpraša
gospodar Benjamin.

„Bog daj, da bi Vam dobro teknilo, če ste jedli,
— vsem!“ pravi Krjavelj.

„Je že dobro! Le povedi, kaj si prišel!“

„Pa odkrij se! Kadar prideš med gospodo, ne
smeš imeti klobuka na glavi, 11  pravi fajmošter.

Krjavelj se odkrije in pravi: „Saj res, odkriti
sem se bil pozabil. — Prišel sem povedat, da sem
v hosti videl dve čudni živali. Dopoldne sem smolo
bral po smrečju. 8e košek sem bil doma pustil, prav
pozabivši sem ga bil pustil in moral sem si narediti
kozico iz brezovega lubja. Komaj pol sein je bil na-
drgnil tam pri tisti debeli smreki v Kavki, kjer imajo
vrane vsako pomlad mlade. In kaj sem zagledal?
Dve zveri sta obirali gabrovo zelenje komaj tako
daleč, kakor tista moja puška streli, ki sem jo ono
leto, ko je bila tista suša, od ciganov kupil. — Pa
veste kaj, ljudje božji, ne morem lehko praviti, ker

odavi si nisem nič skuhal. Tako mi je nekaj grčavo
po grlu, — ko bi mi hoteli pol kozarčka tacega vina
privoščiti, kakor ga imate ondukaj, da bi ga popil.
Bodem pa molil zanj.“

Ko so se stari in mladi na to prošnjo, ki se
po Krjavljevi misli že sama ob sebi lehko razume,
— glasno zasmejali, postane malo srdit in za dlako
je manjkalo, da ni debelo po tleh plunil in se obrnil.
Ali ta srditost ga naglo neha, ko vidi, da je grajski
gospod vzel prazno kupo in jo do vrha natočil.

Poželjivo zvrne pijačo v se do zadnje kaplje,
odpre potem usta in z nekim nepopisljivim glasom na
znanje da, kako slasten požirek je bil to.

„Bog Vam daj zdravje, da bi šele čez dolgo
časa pomrli. Dobro je bilo, tri ure pred smrtjo bi
tako pil.“

„No, zdaj pa povedi nadalje, kakšne živali si
videl ?“ vpraša Vencelj.

„Kdo je dejal, da so živali? Zveri so, zveri
pravim! Ne vem, če so sloni ali so levi ali kakova
druga divja teleta. To pa vem, da medvedje niso, ni
voleje ne, še lisice ne!“ odgovori Krjavelj.

„Naj bodo pa zveri, samo povedi, kakšne so.“

„1, kakšne! Štirinogate, rogate, kosmate, tolike
kakor koze, pa vendar niso koze. Kepa nimajo, pa
vendar ne vem; zdi se mi, da repa nisem videl.
Divji sta pa, saj sta tako dirjali čez goščo, ko sve¬
tega Elija voz po oblacih, ko sem malo zateptal nad

176

njima. Pa sta vender tudi malo krotki, zakaj precej
potlej sem ju videl vrh hriba. Zato bi jaz dejal, da
puške vzamete, pa ustrelite kleka divjega. Ko bi
mesa ne hoteli jesti, i nu, jaz bi ga prav rad vzel
in za zimo posušil. 11

„Ali je pa tudi res, kar praviš? Ali niso bile
kake domače koze?“ vpraša gospodar.

„Ne, kozi pa že nista bili. Saj ju je tudi Obr-
ščak videl, kako sta šli mimo njegovega kozelca davi
ob petih; potlej Matevžek ju je pod Obrhkom srečal
in deseti brat ju je tudi ogledoval. Martinek je trdil,
da sta divji kozi, ki sta bili iz hribov prišli. Jaz pa
pravim, da ni res, zakaj o divjih kozah nisem slišal
nikjer, še tačas ne, ko sem bil pomorski vojak.
Draga zver je to !“

Stotnik in zdravnik sta dejala, da naj bi se šlo
malo pogledat.

„Divje koze pridejo večkrat spomladi ali jeseni.
Pred dvema letoma sem eno jaz sam ubil. Ni jih
težko zalesti, ker so večjidel mladiči, ki se v dolino
upajo,“ je rekel gospodar.

„Halo, le po orožje! Saj imamo dva mlada ju¬
naka, ki imata urne roke in dobre oči. Sosebno Vi
Marijan, poznate vse kote po hosti. Vi nas boste raz¬
stavili. “

„Danes se mi nič kaj ne ljubi,“ odgovori Marijan.

„Obe! Ali Vas ni sram take besede!“ vpije
stotnik. „Ko sem bil jaz v Vaših letih, se mi je

177

ljubilo vse. Nobena reč ni bila tako temna in nobena
deklica taka, da ji ne bi bil kadet Grašič znan —
gospodični tu mi bosta že dovolili, da se malo po¬
hvalim. “

„Ce gredo vsi drugi,“ je dejal Marijan ter ne¬
kako s strani pogledal Lovreta, „grem tudi jaz.“

„Saj bodo še gospod fajmošter šli z nami,“
pravi gospod Vencelj.

„Meni se ne spodobi morilnega orožja nositi
okrog, “ odgovori stari mož.

„Bog je živali zato ustvaril, da so človeku na
korist. Zato jih vsak sme za potrebo pobijati. Ko bi
jaz bolj Sveto pismo iz glave znal in življenje svet¬
nikov, bi Vam dokazal, gospod fajmošter, da so do¬
stikrat sveti možje morilno orožje nosili. Sveti Hubert,
sveti Florijan, sveti Juri in vedi ga Bog, kako se
jim še pravi,“ reče stotnik.

„Oni so imeli drug poklic in jaz imam druzega, 11
odgovori fajmošter ter vstane.

Gospodar je bil v tem več pušk prinesel in,
ko si je vsak eno izbral, je vzel po ponudbi še
Zmuzne eno dolgocevko, dasiravno se je videlo že na
tem, kako jo je prijel, da ni še nikdar kaj enacega
v roči imel. Fajmošter se poslovi.

Zdaj Krjavelj za korak naprej stopi in pravi:

„ Gospod grajski, ko bi kaj smolnjaka za kola potre¬
bovali, zdaj imam prav dobrega. Tak je ko olje,
kakor laneno olje; ni zgoščen, niti ne voden. In Vam

12

178

ga dam prav po ceni, zato ko ste Vi, krajcar bom
odmeknil pri dveh funtih.“

„Le k hlapcu pojdi za take reči! Tukaj imaš
za pot.“

In petica izgine v Krjavljevem žepu.

„Gospod grajski, ko bi jaz smel ono posekano
javorjevo hlod, ki v Kavki leži, domov vzeti? Vidite,
žlica se mi je strla, nimam s čim jesti, rad bi si
drugo izdolbel.“

„Žlice ne boš iz cele goli delal! Le pojdi doli
k Urši, pa naj ti da eno žlico.“

„Bog Vam daj zdravje! Pa gospod grajski, ko
bi smel jaz svojo molzaro kozo po Vaši senožeti ob
gozdku časi malo popasti; zdaj mi še latvice mleka
ne da, ki nima dobre poklaje . 11

„l J o senožeti bomo kosili. Pasel boš jeseni! Le
pojdi, zdaj si že opravil . 11

„Gospod grajski, ko bi“ — —

„Le pojdi, le pojdi! Zdaj ne utegnemo.“

S tem mu je gospodar prestrigel cel red pro¬
šenj, ki si jih je bil Krjavelj namislil govoriti. Zato
je po stopnicah glede godrnjal na vražjo gospodo,
ki je tako skoporita, da še ene koze ne pusti napasti
in ne da ene javorjeve goli, ki bi se dobro prodala,
in še celo človeku ne privošči, da bi vse izgovoril.
In ko je medpotoma to premišljal, je vzkliknil: O
Krjavlje! O ti sam zlodej ti, o ti živi nepridiprav
ti! Zakaj si govoril o javorjevi hlodi? Ko bi bil jezik

179

za zobmi držal, kaj bi je ne bil lehko skrivaj pofulil
in unesel in ukradel? Kaj bi bil kdo vedel ka-Ii?
Nihče bi ne vedel, da si jo ti! Še deseti brat ne!
Saj pravim, moja pamet je taka ko moje koze rep.
Zmerom je zadaj, ee se prav koza trikrat obrne. Ti
nepridiprav ti!“

Pobitega srca je bil Krjavelj zarad javorjeve
goli tako dolgo, dokler ni petice zapil pri Obrščaku,
kjer je našel tudi strica Dolfa, ki se je s svojim
bratom Benjaminom tako malo razumel, da se je na
njegovega godu dan rajši v krčmi kakor doma vezoval.

12 *

Štirinajsto poglavje.

Me vpraša, — — —

Zakaj več zanj ne maram,
Zakaj več on ni moj ?

M. V ilhar.

ti veliki Sekspir, mož modrosti in spoznanja,
katerega pritlikavci dolže, da je božjo vred¬
nost na človeku preveč v ničevo deval, kako
modro besedo si ti zinil, ko si dejal, da je tista uboga
stvar, ki po dveh nogah hodi in se človek imenuje,
časih najneumnejša na tej božji zemlji. Kaj ne, da
nisi ni v spanju mislil, da se bode čez tristo let pri¬
plazil k tvoji velikosti eden iz dežele Ilirije, ki je bila
tako mitično daleč, kakor preprostemu slovenskemu
dedu neznana srečna Olentova  dežel, vprašaje te:
„Kaj ne, ko si ono besedo izrekel, so ti bili posebno
zaljubljeni ljudje na mislih.“

Ali, gotovo si imel te vrste ljudi pred očmi.
Zakaj, ali niso ravno ti reveži najbolj vrtoglavi? Ali ne
sanjarijo, da zdaj nebesa, zdaj pekel v srcu nosijo ?
Ali ne trdijo, da se jim je v srcu vnel in razpalil
tak požar, „

r  Da ne mogo vgasiti

Potoei vse ga zemlje,

Deževje vsega neba
In vse široko morje.

181

Ali si ne domišljajo, da imajo „kragulja“ v sebi,
da imajo globoke „srčne rane“, ki jih ne ozdravi
sam Eškulap, ali, da po krščansko govorim, ki jim
ne vesta zdravil še sveti Kozma in Damian ne? Go¬
tovo si te ljudi mislil, ljubi moj »velikan učenosti",
saj ti je bilo gotovo znano, da si taki ubožčeki žele
časi najabotnejše reči, postavim perotnice in krila, da
bi kakor Dedal leteli po zraku do druzega svojega
srca; da si voščijo zdaj večnosti, zdaj kolnejo in se
rote nad počasnim tirom tiste nevedne abstraktnosti,
ki ji pravijo čas; da priletni razumni možaki po
otročje šepetajo in besedujejo in se prav po golobje
obnašajo.

Lehko si tedaj misliš, ti velikan, kako srečni
smo mi Slovenci, da imamo med malim številom
svojih filozofov take mislece, ki nam z jasno in učeno
modrostjo dokazujejo, kako norostno, neslovensko,
da, celo kužno je tako dejanje i nehanje. Ne vem
sicer, kaj bi ti rekel, ko bi bil slišal poštenega moža,
ki mi je misel izgovoril, da se mu velik filozof zdi
tovorni osel, ki s svojo težko krošnjo potrpljivo ko¬
baca čez brv in se za težko palico, ki mu udriha
krotovice na pošev po životu, samo toliko zmeni, da
malo zamiga z dolzimi ušesi. Zanimljivo bi pa morda
bilo zate in zame, ko bi ta štirinogati mož, — če je
res tak modroslovec in ne neumen, kakor hudobni svet
hoče vedeti, ko bi ta mož ljudem izpregovoril in bi
jim naravnost svoje misli o zaljubljencih povedal.

182

Mogoče je, da bi potlej vsi neverni Tomaži pri nas
Slovencih in pri druzih rodovih popolnoma pošli, da
bi svet vse neslano „objemčkanje in popevčkanje 11  po¬
pustil in da bi pesniki po nasvetu slavnega moža
samo zdrave in jedrnate pesmi peli, postavim: „kak
prideluje se krompir najbolji.“

Pa stoj, pero moje! Kam si zabredlo! Ni dobro
biti tako odkritega srca. Izprašaj vest in spoznalo
bodeš, da se ti je bati zamere pri mladih lepoticah,
pesnikih in še pri druzih možeh, ki bodo hudo čez
te šli in te zabavljivo, hudobno in celo umazano
dete po lehkovernem svetu razvpili. Tega se pa varuj,
zakaj iz izkušnje veš, kako neradi nekateri odpuste,
če se jim malo po robu staviš. Oporekovati svojo
besedo ni moško. Edini pot, po katerem se še po¬
šteno izkoplješ iz te zadrege, je morda ta, da narav¬
nost poveš, da ti še „na kraj pameti“ ni bilo, koga
razžaliti, temveč da si čenčalo le za to, ker ti je v
tem poglavju nekaj glav zaznamovane zaljubljene
vrste narisati, kaj so pametnega in — naj ti bo še
enkrat dovoljeno pregrešno ziniti — nespametnega
govorili in počeli.

Lovci — s katerimi je po dolgi prošnji smel
tudi Lovretov učenec llalček iti — so se bili skrili
že med grmovjem nad Poleskom, ko sta se Manica
in Vencljeva hči šetali po potu od Slemenic proti
travniku. Obema ni bil jeziček nič posebno uren,
zakaj razgovor je večkrat zastal. Obe sta menda imeli

183

veliko premišljati. Videlo se je, kakor da bi vsaka
izmed njiju rada zaupala prijateljici, kaj ji je na
srcu, pa bilo je obeh sram začeti.

Saj sta si imeli obe veliko povedati. Danes se
je prigodilo marsikaj, kar je obema misli nekaj za-
suknilo. Marička je danes izprevidela — zakaj ne bi
naravnost povedali — da ji je bilo začelo nekaj prav
skrivaj globoko doli v mladem srčecu tleti, česar go¬
tovo ona prva ne bi bila živi duši razkrila. Ob pra¬
vem času pak jo je ozdravilo spoznanje, da je za¬
želena reč zanjo nedosegljiva, ker se ne bliža njej,
ampak prijateljici. Hotelo se je sicer v mladi člo¬
veški krvi  deklici nekaj tacega kakor zavist vzdi¬
govati, toda bila je preblazega srca, zmagala je boljša
stran in privoščila je namišljeno srečo prijateljici
prav srčno.

Manica pa je sreče v tem hipu prav malo čutila.
Danes je govorila z Marijanom. Kako neprijazno ji
je mladenič, ki mu ni nikdar ljubezni obetala, očital
nezvestobo! In kako sirovo se je rotil na Lovreta
proti njej; kake priimke je dajal njemu, ki je bil po
Maničinem prepričanju kot človek toliko boljši, toliko
višji od njega! In vse to ga je morala poslušati
samo zato, ker je — Bog vedi kako — vedel skriv¬
nost, ki bi jo bila rada še nekaj časa skrivala. Pro¬
sila ga je za Boga, naj vsaj molči, naj bode toliko
blagodušen in naj ne unesreči nje in Lovreta. Pač
je Marijanu prišla solza v oko, ali ta solza je bila

184

bolj znamenje jeze in žalosti, da ga ljubljena deklica
ne mara, da njega zaničuje in ljubi človeka, ki ji
celo svojega domovja ne more ponuditi. Rotil se je,
da ga iz hiše spravi in — sama ni vedela, kaj še!
Bala se je zdaj, da bode že danes očetu vse razodel
in kdo se bode zatorej čudil, da je govorica med
deklicama vedno zastajala.

Prišli sta bili do lipe na travniku in se usedli
na klop.

„Manica,“ je dejala zdravnikova liči „jaz te
moram malo okregati. Ti me nimaš čisto nič rada.
Glej, tako si žalostna, da se mi smiliš, če te pogle¬
dam, in še ne poveš mi, kaj ti je. Dolgo sem čakala,
zdaj pa, ko vidim, da nečeš sama povedati, moram
jaz začeti. Naravnost ti povem, meni ni nobene sile,
ali ko bi bila na tvojem mestu, zdi se mi, da bi bila
popolnoma srečna.“

„ Ali se res tako malo znam premagovati, da že
vsak vidi in ve!“ je dejala Manica.

„Ti! To bi me pa vendar lekko razžalilo in
tako bi ti zamerila, da me ne bi nikdar več bilo k
vam, ko bi le mogla. Kaj vsak ve, če jaz vem?
Povej mi naravnost, kaj ne, da imaš rada gospoda
učenika in ne Marijana, kakor ljudje pravijo ?“

Za odgovor se Manica nasloni prijateljici na
ramo in šepeče: „ Marička, če že veš, prosim te, nikar
ne pravi nikomur, tudi svojemu očetu ne! Jaz bi bila
povedala tebi, ko bi bila le komu. Mislila sem, da

185

vem jaz sama in on. Pa vse se je menda proti meni
zagovorilo. Da bi le sama ti vedela in nihče drug,
kako vesela bi bila, ko bi imela razen njega še enega
človeka svoje enakosti, postavim tebe, ljuba moja,
da bi govorili o moji sreči. Ali zdaj ve že nekdo, ki
bi eden najzadnjik imel vedeti. “

Marički je bilo to vse še nekako novo. Zardela
se je v lice in se veselo nasmehnila. „Ti, Manica,“
— pravi — „ali se mora o tacih rečeh tako ža¬
lostno  govoriti? Jaz bi pa plesala in vesela bila na
tvojem mestu. Naj počno drugi, kar hočejo; naj
vedo, kar hočejo! Ce te kdo vpraša, saj ni, da bi
mu morala povedati, poženi ga in reci: kaj ti mari!
Kako me more kdo siliti, da bi povedala, kaj mi je
v srcu, če nečem!“

„Ti ne veš — — “

„Nič, nič! Že vem, če hočeš, bom molčala tako
ko ta kamen ; še sama si ne bom upala vedeti. Da
bi očetu to pravila, to še mogoče ni, in komu dru-
zemu naj bi mogla kaj tacega govoriti? Skoro sem
tako neumna, da bi me bilo sram, in ko bi morala,
res ne vem, kako bi govorila. Samo tebi bi lehko
povedala, da, tebi pa naši gospodinji Lizi. — Kaj
meniš, kako sem jaz zvedela?"

„Ali ti je Lovre sam povedal?"

„0 ne, on ne pove nič. Posebno danes je bil
tako molčeč, da se mi je časi čudno zdelo. Glej,
zakaj mi nisi poprej povedala, da bi mu ne bila

186

toliko prizadela, ko bi bila vedela, da ima samo tebe
v glavi. Pa vendar sem ga pripela tako, da mi je
moral obljubiti, da pride oni teden enkrat k nam.
Tačas mu bom pa malo ponagajala s teboj, če smem.
On mi ni nič povedal, ali prav nazadnje sem ga
izpregledala, kaj je pravzaprav. — Pa poprej si
rekla, da o tem nekdo ve, ki bi ne imel vedeti. Kdo
je to?“

„Marijan ! 11  pravi Manica.

„No, prava reč! To ni vse nič! Jaz ne vem,
zakaj bi se zato žalostila. Ce ga ne maraš, pa ga
ne maraš, kaj ti more?“

„Velike žalosti mi lekko stori. On je prav svoj
človek; časi se pokaže, kakor bi imel nekaj dobrega
srca in zato sem ga jaz rada imela, dasi bi ga lju¬
biti nikdar ne bila mogla; časi je pa zopet tako
trmast in ves predrugačen. Danes je nalašč prilike
iskal, da sva govorila. Morala sem čudna očitanja sli¬
šati od njega, ki mu nisem nikdar ničesar obetala. Bil
je ves divji in rotil se je, da hoče Lovreta spraviti iz
naše hiše, preden bo en teden, rekši, da bo očetu po¬
vedal vse. Jaz sem mu naravnost povedala, da ga zdaj
res ne ljubim, pa vsaj spoštujem; če pa to stori, ga
bodem zaničevala. Da, nazadnje sem ga za Boga
prosila, naj bo tiho, pa obljubiti mi ni hotel in sama
si videla lchko, da meje pustil samo in je šel. Kakšna
imena je Lovretu dajal, tega ti ne morem praviti,
vsaka beseda pa me je globoko in ostro zbodla . 11

187

„Kaj pa je, če očetu pove, saj mu ne bodo ver¬
jeli prej, da tebe vprašajo. Ti pa lehko rečeš, da ni
nič, saj taka majhna laž — —“

„To ni tako, ljuba moja! Slišala sem onidan
pogovor med materjo in očetom in vem, da že sami
malo slutijo. Bog ve, kako so na to misel prišli. Prav
lehko bodo verjeli, posebno če jim Marijan pove. On
je nekdaj razgovor med nama slišal, za gotovo ve
in jaz mu tudi nisem mogla tajiti. — Sicer bi pa tudi
ne mogla legati, zlasti svojim staršem ne.“

„E, saj ne bo povedal. Jaz ga nikdar več ne
pogledam, če to stori.“

„MeniIa sem časi, da moj oče drugače mislijo
o tacih rečeh. Zdaj pa vem, da bo moral, če zvedo,
Lovre našo hišo zapustiti. Jaz In ga pa ne mogla
pozabiti in nesrečna bi bila, prav nesrečna, časi
sem več svoji moči zaupala, zdaj pa, ko mi nekaj
pravi, da — —“ Manica ni mogla izgovoriti. Solze
so ji prišle v oči, objela je prijateljico in tiho
jokala.

Znano je, da so ženske mečjega čuta in da
jih ni posebno težko pripraviti do grenke kapljice,
ki, znamenje veselja, ali še rajša — žalosti, izvira
iz zrcala človeškega srca, iz očesa. Zato tudi Marička,
videč prijateljico jokati, ni mogla dolgo zadrževati
solzice na trepalnici.

Obe deklici sta sedeli potem precej časa tiho,
le zdajpazdaj je Marička kaj vprašala, da bi govo-

188

rico na druge reči napeljala, toda tudi njej se je vi¬
delo, da besedi zmanjkuje.

Manica je v misli zadolbena zrla proti oblakom,
ki so se trgali in vlekli proti gozdu. Visoko gori nad
deklicama je nesel kragulj pišče, v vasi uplenjeno,
svojim mladičem.

„Ali vidiš kragulja?" vpraša Manica.

„In pišče! Uboga živalca, kako vpije, ko bo
moralo umreti!" odgori prijateljica.

„Ce žival kaj misli, gotovo se temu piščetu
zdaj zdi, kakor da bi ž njim vred bilo vsega sveta
konec."

„Kako ti taka čudna misel v glavo pride!"

„Res je morda čudna, pa ravno ta me je po¬
tolažila nekako v tem hipu. Mislim si, če mora že
ta živalca tako gorje dočakati, kakor je smrt v mla¬
dosti, zakaj bi potem druga božja stvar ne nosila
svojega bremena? Bog je pravičen, razdelil je gorje
med vse svoje stvarjenje. Zato se tudi jaz ne smem
braniti, če mi pride kaj, česar bi se rada ognila."

, „Lepo te prosim, ne govori tako čudno ! Kako
te more tolažiti, če vidiš še drugje gorje, kakor ti
praviš. Meni se pa živalca prav smili. Nazadnje bi
bila ti vesela, ko bi še jaz imela nesrečo."

„Vesela ne, ali ravno ker te rada imam, poza¬
bila bi sebe — —“

„Beži, beži, kaj bodeva o tacik rečeh govorili,
saj hvala Bogu do zdaj ni niti tebi, niti meni sile

189

nobene. Le iz glave si izbij take reči! Jaz pravim,
da bo Marijan vendar toliko moški, da ne bo ničesar
govoril, in drugo se bo počasi vse na dobro obrnilo.
Če ga imaš rada, gospoda Kvasa, moraš misliti, da
si srečna. Vredna si ti njega in on tebe.“

V tem je bil kragulj s svojim plenom, ki je
bil deklicama nove snovi za kratek razgovor dal,
preplul poljano in se usedel sredi gozda na visoko
smreko.

Pol streljaja daleč je stal Lovre na stališču, ki
so mu ga bili lovci odločili. Puško je nerodno in
malomarno imel ob sebi naslonjeno in ne da bi bil
pazil po gošči in potih, kod pride zverjad, je zrl v
tla. Tovariši njegovi so se bili razkropili daleč okrog,
bil je sam. Da mu je bilo za lov vsega sveta danes
malo mari, se razume lehko, kajti ravno prej mu je
na strani Marijan nekako jezen rekel, naj ga drevi
vrhu Skal nakonci gozda počaka. Kaj mu je imel
povedati, to mu ni bilo čisto neznano. Rad bi bil
nekaj dal, da mu ne bi bilo treba suiti se ž njim;
na drugi strani pak si je zopet mislil, da nikakor ne
bi bilo moško, ko ne bi besede dopolnil, da mu je
skoro dolžan nekega odgovora, opravičenja.

Zdelo se mu je, da že predolgo tukaj stoji —
zastonj in po nepotrebnem. Rad bi bil poprej še z
Manico govoril, preden z Marijanom, zato gaje vleklo,
da bi bil svoje mesto popustil in domov šel. Ali zopet
ni vedel, kako bi se izgovoril potem, če ga vprašajo,

190

zakaj ni družili počakal. Ni bilo torej druzega kakor
ostati na odločenem stališču.

Fofotanje kraguljevo v njegovem obližju ga je
predramilo. Nehote je vzdignil puško in strelih Kragulj
je sfrfolel po vejah na tla.

Drugi lovci so culi strel in kmalu je slišal Lovre
od več strani klicaje, ki so se mu bližali.

„Ali je morto? je vpil gospod stotnik, ki je
prvi pripehal iz gošče. Z druge strani so prilomastili
gospod Benjamin, Vencelj in Marijan.

„Samo kragulja sem ubil,“ odgovori Lovre, ki
je zdaj šele izprevidel, da ni prav storil, ker je lovce
premotil, da so menili, da je divjo kozo streljal.

„Zakaj niste pustili vraga pri miru?“ pravi go¬
spodar. — „Psi bi bili vsak čas na pravi sled prišli
in imeli bi bili morda kaj več domov nesti kakor
tega ptiča".

„Nič ne de,“ — odgovori zdravnik Vencelj, ki
se je bil menda že tudi naveličal zastonj stati. —
„Tvoji psi niso vredni, da jim jesti daješ. Zmerom
so okoli človeka, samo na sledu ne.“

„Ali nas je pa oni človek osleparil?" pravi
stotnik.

„Preneumen je za to!“ reče Vencelj.

„Saj so nekateri tudi za lov preneumni, bolj ko
za druge reči," pravi Marijan in po strani nekako
zaničljivo pogleda Lovreta.

191

Poslednjega je kri zalila, hotel je tudi pikro od¬
govoriti, pa v tem hipu je počila puška precej visoko
vrhu hriba.

„To je Zmuzne!“ reče Vencelj.

„Slepa kura najprva zrno najde," pristavi stotnik.

Ne dolgo potem prisopiha Zmuzne preplašen in
krvavega lica puško za seboj vlekoč.

„Tukaj nate vraga namalanega. — Nikdar nisem
streljal, nikdar ne bom," pravi šolmošter jezen ter
vrže puško ob tla.

„Kaj Vam je, da ste krvavi po licu?" ga vpraša
Benjamin.

„Divja koza ga je brcnila," pravi Marijan, sme-
jaje se.

„Da bi bila tebe in tvoj jezik!" — odgovori
šolmošter in hoče oditi.

„Počakajte no, nate pa se obrišite in povejte,
kaj in kako ste streljali."

„Kakor sem druge videl, kar živim! Ali udarila
me je puška s kopitom, da me boli bolj kakor zver,
če sem jo ravno v bedra zadel."

„Kaj ste kozo videli?"

„To je da, če sem jo streljal, prav od blizu.
Dve sta bili, eno sem tako, da ne pojde deset stopinj
z mesta. Ko bi me le tako ne bolelo!"

„Morda sem Vam dal tako puško, da je bila že
nabita in je strel v cevi zarjavel, Vi ste pa še v
drugič natlačili. Sicer moje puške ne udarjajo. Pa

192

se Vam bo že zacelilo; zmi.jte se, pa bo dobro, zdaj
pojdimo gledat. Ce je žival obstreljena, psom poka¬
žemo sled in pred večerom bomo obe imeli. Ali veste,
da sta dve?“

„Dobro sem ju videl, kakor Vas zdajle vidim,
gospod graščak!' 1  je dejal šolmošter Zmuzne in si
lice brisal.

Našli so res krvave sledi in nekaj odstreljene
dlake. Takoj potem so izvohali psi v gošči onemoglo
zver. Bil je mladič. Sklepali so možje, da bi se lehko
tudi še druga dobila. Toda psi so bili danes tako
leni, da so vedno sled izgubljali. Tedaj se vsa tova¬
rišija z enim plenom napoti domov, ker se je že večer
bližal.

Marijan ni hotel iti na Slemenice nazaj. Dejal
je da hoče še po hosti pregledati. Preden pa je družbo
popustil, se je ozrl proti Lovretu in mu dejal tiho:
„Drevi, ko solnce zajde, pridi vrh Skal!“

Lovre pomigne. Vsi odidejo. Solnce je bilo že
precej nizko. Lovre je tedaj začel misliti medpotoma,
da pač ni vredno hoditi domov in kmalu zopet isto
pot nazaj.

»Gospodje, jaz bi skoro tudi še veselje imel v
hosti ostati. Morda ravno mene sreča čaka,“ je dejal.

„Kakor Vam je ljubo, 11  — odgovori gospodar —
„če ostanete, bosta z Marijanom vsaj dva, bode vama
krajši čas. Drevi pa se podvizajte o pravem času
domov in še Marijana pripeljite!“

193

„Pa varujte se prepirov!“ zašepeta Vencelj in
zamežika.

Lovre ga debelo pogleda. Ali kaj ve ali sluti ?
Ni mogoče, to je menda govoril brez misli.

Krene je brž, ko pride lovcem izpred oči proti
Skalam. Tu je bilo veliko porobje med vasjo in hosto.
Proti zahodu je viselo strmo pečevje, prerasteno z
leščevjem in trnjem, proti vzhodu pak je bila tjakaj
do meje peščena zemlja, po kateri je redko med
brinjem in kostanjami rastla starikava resa.

Tik roba se vleže Lovre na tla, prislonivši svojo
nenabito puško ob kamen. Ravno se je mesec, velik
in bled, vzdigaval v vzhodu. Bolj sentimentalen za¬
ljubljenec, kakor je bil Lovre Kvas, bi bil gotovo
glasen monolog nanj govoril in ubogi svetilnici na
nebu dajal oči, sluh in pamet, pozabivši, da luno pač
malo skrbi za nas črve, ki lazimo po zemlji in me¬
nimo, da presezamo vesoljnost! Kvasu pa je bilo lune
zdaj malo mari. Imel je druge reči v glavi.

Daši je skoro želel, da Marijana ne bi bilo le-
sem, vendar ga je težko čakal, ker si ni mogel mis¬
liti, kako se bosta pogovorila, posebno na tako
samotnem kraju. Enkrat mu je misel prišla, da bi
se morda hotel biti ž njim. Ali ta misel se mu
je zdela preneumna. Moral bi biti ta Marijan bolj ro¬
mantičnega duha, da bi mu kaj enacega na um prišlo.
Ko bi bil vedel, da je mladenič veliko tistih romanov
bral, ki jih Cervantes v Don Kišotu šiba, bi se mu

13

194

bilo zdelo še mogoče, a tako mu še zaupal ni, da bi
vedel, kaj je tista nespametna sodba, ki ji svet
dvoboj  pravi. Zastavil si je tudi vprašanje, kako
bi ravnal, ko bi se mu res kaj tacega pripetilo. Čutil
je, da bi bil hudoben duh v njem skoro pripraven.
Ali pamet, sodnica za dilemo, da ali ne, je razločila
naravnost za poslednje. Naj bi tako ali tako reč
iztekla, ona in svet bi bila zanj izgubljena. In
vendar je njo šele spoznal, svet se mu je šele od¬
piral, kako bi ga mogel izgubiti zlehko prej, preden
je izpraznil namenjeno mu kupo — bodisi sladkega
veselja, ali bridke toge. —

Ko se je tacih misli zavedel, se je moral glasno
zasmejati. Obenem pak je čutil, da se ga je nekdo
s palico njegove noge doteknil. Bil je deseti brat.
„No, no! Pečena mačka! Tako vesel? Pa tukaj? Kaj
si iznašel morda, da so gori v letej reti (kaže na
luno) tudi neumni zaljubljenci, in to te je tako raz¬
veselilo, da se ti je pečica potresla? 1 '

„Nič tacega nisem iznašel, Martin! Kje si pa
bil? Kako da tod domov hodiš?"

„Ti, prijatelj, vprašal bi te jaz leliko, kje je
moj dom? Povprašal bi te tudi lchko, kaj tu delaš?
Ali vsega tega nečem, ker sem vesel, da sem te
enkrat slišal, kako se smeješ. Prav je tako, vesel
mora človek biti in poskočen. Zato te rajši vidim,
da si enkrat vesel, kakor da bi tri zime snega ne
bilo in čevljev ne treba. Sicer imaš vedno navado,

195

da delaš obraz na kislo, kakor tisti ubožni oče, ki
zadnjo plesnivo skorjo med svoje tri paglavce raz¬
deli, sam pa luknjo tobaka pokadi, da si kruleči
želodec utolaži. Pa to ni prav; človek naj se časi
kislo drži, kakor za praznik postavim, kadar nima
kaj poštenega delati, ko ta svet premišljevati in nje¬
gove madeže. “

Nastala je tema. Vsak čas je moral Marijan
priti. Zato je Lovre mislil, kako bi Martina zlepo
odpravil.

,,Lehko noč, Martinek, če greš spat. Jutri kaj
pridi!" pravi.

„Je! Kure in otroci se zdaj že žarijo, pošten
človek pa ne mara za dve tri ure, če se pri dobrem
možu pomudi. Kaj ne moreva kakove razdreti, ki
se bo nama modra zdela? Zakaj, če se midva ho¬
čeva iz oči v oči malo pohvaliti, lehko rečeva, da
sva moža, kakršnih matere ne pobirajo za plotovi
in vode tacih ne prinašajo, ampak pravi materi sta
naju rodili. Še bo šel časi dež, preden se bosta dva
enaka izlegla in izvalila na dan. Ni vsaka ženica
otovrej.

„Pojdi tedaj v grad, če ne greš še spat! Tam
je lepa druščina, doboš lehko pijače!"

Martinek se čudno nasmehne. Spoznal je bil,
da bi ga prijatelj Kvas rad odpravil. Videlo se je,
da je hotel nekaj vprašati, pa izpremislil si je in
rekel samo: „Pijače bo deseti brat med gospodo

13 *

196

dobil? Da, ko bi bil kdo drugi, dobil bi je. Ali zdaj
ura rajši dade, — kakor ribniškim povabljencem, ko
se je Urh Prekanjeni z Marjeto Režajlo ženil, —-
tepkovca in pisker lesnikovca. Drugod pa še zavda-
vice zanj nimajo. Bog te obvaruj in naj se ti o sami
ljubici sanja!“

Rekši odide, komaj pa se toliko za grmovje
zavije, da ga ni mogel Kvas več videti, postoji in čaka.

Petnajsto poglavje.

Zrela hruška sama pade.
Narodni pregovor.

artinek ni dolgo stal na svoji preži, ko je za¬
gledal, da nekdo dohaja. Kdor ne bi bil imel
tako ostrih in dobrih oči kakor on, ne bi bil
spoznal Marijana, zakaj bilo je precej mračno in vedno
ga je zakrivalo grmičje.

„Kaj imata pač ta dva tukaj opraviti?“ godrnja
deseti brat ter se naglo zavije navzdol in potem počez.
Pripognjen in tiho prileze prek kamenja blizu do
mesta, kjer sta bila mladeniča. Kvas je bil vstal in
stal Marijanu nasproti.

„Jaz bi samo enega človeka na svetu vedel,
kateremu bi zdaj precej odgovoril na tako vprašanje,“
je slišal Martinek Kvasa govoriti.

„No, bom pa še jaz ob kratkem govoril “ —
pravi Marijan. — „Če se v štirinajstih dneh, ne, v
enem tednu ne odpraviš zlepo odtod za vselej, bom
to povedal ljudem, ki jim je mari, da se Manica ne
obesi na berača, ki je vzeti ne more. In če to nič
ne pomaga, doboš od mene kroglo v glavo, in ko bi
ne vem kaj bilo.“

198

Daši je imel Lovre na take besede vzroka
dovolj bet s čepom odbijati, se je premagoval in
dejal mirno: „Marijan, jaz Vam naravnost povem, da
sem Vas imel za bolj blagega moža. Da mi nekove
namene podtikate, kakor bi jaz deklico samo začasno
sleparil, Vam ne morem zameriti. Želim, da bi me
bolj poznali, sicer —“

„Sicer je vse hinavščina, prazne besede, katerim
se je dala tudi ona preslepiti. Povedal sem ti že, kar
sem mislil. Jaz bi ti že drugače pokazal, ko ne bi
bilo zavoljo nje. V enem tednu!“

„Prosim Vas, dajte mi besedo izgovoriti! —
Žal mi je, da sem nedolžen vzrok Vaši nesreči, ali
preverjen sem, da Vi ne bi bili nič na boljšem, ko
bi mene ne bilo nikdar v ta kraj. Ko bi bil vedel,
da ona Vas ljubi, bi se veselil z Vami kakor pri¬
jatelj s prijateljem in nikdar ne bi bil poizkušal
ničesar zase in nikdar bi se ne bil tako izpozabil,
da bi Vam bil po namenjenem svojem prizade¬
vanju njeno ljubezen odtegnil ali ukradel, kakor mi
očitate . 11

„Kaj je nisi, lažnivec ? 11

„Menim, da mi morate malo laži izkazati. —
Verjemite mi ali ne verjemite, od kraja, ko sem
mislil, da je Manica Vam namenjena in da tudi sama
misli na Vas, sem zatiral vsak čut ljubezni. Zdaj pa,
ko od nje same vem, da Vam nikoli ničesar ni obe¬
tala, imam tudi precej lehko vest . 11

199

„Pa boš kmalu še lažjo imel, ko boš culo na¬
vezal in se pobral po svetu, od koder te je vrag
prinesel. “

„ Gotovo lažjo, kakor Vi Marijan, zakaj kar mi
že tudi storite, druzega ne boste na dobičku, kakor
da si boste lehko očitali, da ste veliko pomogli v
prezgodnjo nesrečo pripraviti človeka, ki Vam ni
druzega žalega storil, kakor da Vas je nekaj časa
poznal. Lehko noč! Premislite to, kar sem Vam rekel;
pa storite, kar hočete!“

„Prav je, da greš, ravno bi me skoro volja bila,
zalučiti te čez kamenje, da bi se nikdar ne pobral."

„Pretepavat se nisem prišel," pravi Lovre —
„pa mislim tudi, da bi se Vam ne dal vsak kar tako
za nič lučati po kamenju. Oe hočete kaj tacega iz¬
kušati, treba Vam bo koga druzega najeti, ne mene."

Rekši Lovre odide.

Svojo puško je bil na mestu ob kamen naslo¬
njeno pozabil.

Marijan je obstal. Kvasova mirna beseda in to,
da mu ni mogel na marsikaj ničesar odgovoriti, ga
je razkačilo še bolj.

„Ko bi je jaz nikoli ne imel in ne iskal po
očetovi želji, ta pritepeni bukvar je tudi ne bo! Ko
bi ga zlodej zdajle nazaj prinesel, da bi ga malo
potresel!“

In da bi svojo jezico, ki je zdaj nad Kvasom
ni mogel ohladiti, poizkusil nad njegovo tu ostalo

200

puško, jo je prijel srdito ter jo pet sežnjev daleč po
grmovju zagnal.

To delo so dopolnjevale tri krepke in robate
kletve. Tik pred seboj je zdajci zaslišal preglasen
poreden smeh desetega brata.

„Ti grešnik, grešnikov sin, kaj kolneš Boga in
kudirja! Ali ne veš, da preklinjavci ne bodo gledali
nebeškega kraljestva ? 11

Po teh besedah se začne Martinek zopet gro-
hotati. Ko bi bil ne vem kdo Marijanovih prijateljev
v tem trenotku k njemu prišel, bi ga bil z jezo od¬
gnal. Lehko se tedaj ume, kako je vrelo v njem, ko
je ravno ta človek stopil predenj in še s tem zani¬
čevalnim smehom. Bilo je že zdaj vdrugič, da mu
je v enacem trenotku pred oči prišel ta mož, kakor
hudoben nagajiv duh.

„Ti pes! —“ je vpil Marijan in zavzdignil ko¬
pito svoje puške.

„Nič pes, niti dlake od psa ne najdeš na moji
koži, samo malo uboge človeške kosti, ustvarjene iz
tacega očeta, pa iz boljše matere, kakor si ti. Bog,
ti meni greh odpusti, da te imam tako rad, da ti ne
morem oglja zbirati ua tvoji čepinji, kakor Salomon
ali neki drugi modrijarh pravi v Svetem pismu. Nu,
nu, le pusti tisto palico kovano le, že vidim, da je
puška! Kaj praviš, prijatelj Narobe, mož Hudojezec,
ali bo vzel bognasvaruj tega Kvasa v pekel, ali ga
bo peljal v zakonska nebesa z graščakovo hčerjo ?

201

Povedi, kaj meniš? Jaz pravim, da bo tako, kakor
sem nazadnje dejal; tebi bo pa kaj odmečka vrgel.
Ali bi ne bilo tako prav? Kaj?“

Za odgovor na neprilično šalo je dobil Martinek
s puškinim kopitom po kolenih, da je omahnil.

Ravno zdaj se je luna izza sivega oblaka poka¬
zala in obsevala desetega brata, ki je prav polagoma
odkladal kamižolo, čevlje z rame, palico in kučmo.
„Fante, udari še enkrat, da bom vedel, da se nisi
bil izpozabil, ko si me mahnil! Udari, če hočeš de¬
setega brata poznati!"

„Na, hudič!"

Rekši mahne Marijan srdito vdrugič.

Martinek uskoči novemu udarcu, pa v tem hipu
drži Marijana z eno roko za puško, z eno za vrat.
Mladenič se je zvijal, da bi se oprostil berača, pa
zastonj; videl je, da ima Martin več moči, kakor
bi je bil kdo v teh koščenih presušenih udih pri¬
čakoval. Zdajpazdaj je Martinek svojega nasprotnika
vrlo pomikastil in smejaje se vedno govoril: „Vidiš,
vidiš, žaba! Tako se norosti iz neumnih, prevzetnih
buč iztresajo. Ni pridno, če človek meni, da vse
ustrahuje."

In ko je Marijan zopet jel srdito otepavati z
rokami in nogami, ga je zavihtil Martinek okrog sebe,
zopet malo pomikastil in dejal: „He, konjiček, po¬
hleven bodi in ponižen! Glej, kako bi te lehko neki
mož čez pečevje v dolino zalučil, kakor si ti ravno

202

prej nekomu obetal, ti zgaga ti! In zalučil bi te ka¬
kor leščevo batino, da ne bi nobena tvojih koščic
cela ostala, ko ne bi bil po nesreči nekoga sin, ki
bi, to se ve, meni najrajši v testamentu bolezen
za dedino zapisal. — Le počasi, kadar se mi bo
zdelo, pa te bom pustil. Ali se boš poboljšal? Bojim
se, da si podoben tistemu psu, ki je s svojim go¬
spodarjem v cerkev romal, tam fajmoštrovo pridigo
poslušal, da je greh krasti, pa je iz cerkve šel na¬
ravnost krast. Bomo videli . 11

Rckši ga pahne od sebe.

Srdit popade Marijan puško s tal in mahne s
cevjo po Martinku, ki se pa z isto urnostjo ko pred
umakne.

„Tako; čaki, podlasica neizboljšljiva, jaz ti bom
še druge muhe iz glavice iztresel.“

Pa preden je utegnil deseti brat Marijana drugič
v svoje klešče dobiti, je odskočil ta za tri korake in
napel petelina pri puški.

„Eno stopinjo stori proti meni, pa bom sprožil!“
vpije srdit Marijan.

Martinek se zasmeje in v enem skoku je bil
pri njem. Ali nerodno je puško prijel, zakaj v tem
hipu se je sprožila. Martinek je imel kroglo v sebi;
vendar je bil še toliko v moči, da je svojemu na¬
sprotniku iztrgal orožje iz rok in ves divji loputnil
ga s težkim kovanim kopitom po glavi tako, da se
je zvrnil z ubito čepinjo. Potem se tudi on ni mogel

203

držati več pokonci, zgrudil se je na tla. Kri mu je
tekla s curkom iz globoke rane pod prsmi. S svojim
robcem, ki ga je iz nedrija izvlekel, si jo je zatlačil
toliko, da si je kri nekoliko ustavil, poprijel palico,
čevlje, kamižolo in kučmo ter se vzdignil. Počasi se
je vlekel po stezi naprej.

Mesec je lepo svetil na nebu in obseval mla¬
deniča, ki je ležal na tleli kakor mrtev. Tiho je bilo
precej časa daleč okrog, le murni in drugi mrčesi, ki
so za grmovjem po toplem dnevi prišli na večerni
hlad, so žvrgoleli svojo enomerno nočno pesem in tam
doli iz vasi se je slišalo lajanje dveh psov, ki sta
drug druzemu odgovarjala.

Cez kake dve uri je bilo slišati ohripelo petje
posamnega glasa, ki je počasi, pa vedno bliže priha¬
jalo. Bil je to stric Dolef, ki je šel iz krčme Obršča-
kove precej vinski domov po svoji navadi.

Bil je že komaj streljaj daleč na samotni stezi,
ki je držala prek Skal. Ali kakor se je videlo, ni se
možu posebno mudilo domov, ker na svojem poti je
večkrat zašepetal malo v stran, zdajpazdaj na jarek
padel in se naprvo na vse štiri, potem na dve zopet
pokonci skobacal in vedno govoril. Naposled se je
vstopil na grič in začel v dolino peti:

„Je huda zver, ko sam hudir,

Ta žena moja, stara para;

Ne da pezdir miru nikir,

Me vara ven in ven in kara.“

— 204

„Rodovine sem dobre, poštenega očeta/ 1  — je
govoril stric Dolef sam med seboj na dalje. — „Pa
tudi nisem bil nikoli tako neumen, ko drugi ljudje
ter nisem vtikal vratu babjemu vragu — — 11

Rekši se ob ježo spotakne in pade. Ker je svet
na onem mestu skoro še bolj visel, ko kje drugje,
je bilo nevarno za strica, da se ne bi strkljal v do¬
lino. Ali Dolef je bil mož, ki je znal vince piti in
nositi, tudi če ga je bilo nekaj odveč po stari hvalni
navadi. Kakor je tedaj mož, plemenitega očeta sin,
zapazil, da je v tej postelji glava veliko bliže osredku
matere zemlje nego noge, se je poprijel vrlo za brinov
grmiček in po nekaterih težavah se je tako zasukal
okoli brina, da po natornih zakonih ni več kri v glavo
silila in dajo je brez vse skrbi lehko položil na krtino.
Objemši še z drugo roko brin je pel s slabotnim glasom:

„Bo prišla grenka smrt,

Hramček bo zaprt,

Glažek djan na stran,

Jaz pa zakopan.

Dira la la la lom!“

Potem se čez nekaj časa zopet na vse štiri
postavi in ko stezo dotiplje, si opomore, večkrat za¬
stonj poizkušaje, na noge. „Bodemo zlezli domov. Pa
še jutri. Dva bokala sem dolžan! — Kič nisem dol¬
žan! Obrščak, po pravici delaj, ne pripisuj, saj smo
kristjanje; midva oba! Petra si vun vrgel in si ga!
Kaj ti je htel? — Le prepira ne, tepeža ne! Potr-

pimo; vino je Bog dal, mi smo pa otroci njegovi, žganje
smo pa sami napravili, če mi ne, pa drugi- — saj

Vinska trta
Nima grla,

Da bi sama
Vince žrla.

Kaj boste vi? Pijte pa molčite! Ne veste druzega,
kakor kar družim ljudem iz ust pričakate. Jaz pa
sem že drugačne pivce poznal. I, ko bi tebe vragulja
prinesla, ti moj prijatelj Fric! Preč ga imava kupo
in popela bi tisto, kako se že poje, čakaj:

Gaudeamus igitur,

Ju veneš dum sumus . . .

Ne znam. —“

Med tem samogovorom je bil Dolef prišel do
tjakaj, kjer je Marijan ležal.

„Aha, tu je tudi eden, ki ne sme vina videti.
Revež, jaz sem se tudi časi tako nalezel, da nisem
imel stopinje, zdaj pa — “ Dolef se spotakne in pade
tikoma k ležečemu. „Hoj boj, brate moj, vstaniva!“

Zdajci zapazi, da je namišljeni pijanec — Ma¬
rijan ter da je krvav po glavi. Znano je, da kaj čisto
naglega in nenavadnega človeka iztrezuje iz najhujše
pijanosti, kakor postavim strah. Dolfa pa sicer miro-
ljubljenega in dobrotnega moža, nobena reč ni utegnila
bolj prestrašiti kakor kri in smrt.

„Kaj še! Marijan ubit! Kdo je to storil, za
križanega Boga!“

206

Pretipavši ga bolj natanko, je zapazil stari
stric, da mladeniču še žila bije, da pa ima glavo
prebito. Klical ga je, cukal in z roso močil po čelu,
pa ni se ganil.

Zarja se je v vzhodu jela žariti, ko si je Dolef
jenjal prizadevati in začel premišljati, kam bi šel po
ljudi. Odločil se je naposled na Polesek in dirjal je,
kar so ga mogle noge nositi.

Težko je stari Dolef sklical Krivca in Krivčevko
iz postelje, da jima je mogel povedati, kaj se je zgo¬
dilo, kaj je videl. Kakor je pa oskrbnikova ženica
slišala strašno poročilo, da mladi gospod polumrtev
v rebri leži, je bilo toliko vpitja po gradiču Polesku,
da se je moral tudi stari gospod zbuditi.

„Kaj bo, kaj bo! O sveta Barbara, pomagavka
na poslednjo uro, Mati božja, pribežališče grešnikov,
kaj bo!“ je vpila majica Krivčevka in roke lomila.

„ Kile ar ne kriči ko beraške klešče, grča babja!
Kaj bi tantigoval, ko ne pomaga nič; povedi, kaj je
početi / 1  pravi njen mož, ki je nekaj časa kakor
panj stal.

„Ti grdoba grda ! 11  — je zmerjala baba in de¬
bele solze brisala. — „Saj pravim, ti nimaš nič srca;
trd kamen imaš v prsih; ko bi kaj srca imel, bi se
jokal, če samo mene vidiš jokati, nikar pak, ko je
naš lepi, mladi, dobri gospodič ubit. Oh, rane kr¬
vave! Kaj bo za našo službo, če je mrtev, ali če
šele bo ! 11

207

„Baba, tebe je Bog oče ustvaril, ko je ravno
pri slabi volji bil ali pa že truden; če te sam bog-
nasvaruj ni napravil.“

„Drugikrat se prepirajta, zdaj gospoda pokličita
vsaj, da bomo šli pogledat in da ga domov prinesemo, “
pravi Dolef.

V tem hipu se vrata odpro in gospod Piškav
stopi z nabranim čelom, svečo v roči, razoglav in v
dolgi hali iz tancega črnega platna. Ostro pogleda
zbrano trojico ter pravi osorno: „Kaj to pomeni!
Oba bom segnal iz hiše. Jaz nečem nikacega
krika."

Po teh besedah se obrne pri vratih in hoče oditi.

„0 milostljivi gospod, ko bi vedeli, kaj-“

je začela Krivčevka, pa stari ji jezno besedo pre-
striže: „Nič nečem vedeti, molči!"

Zdajci popade Krivčevko sveta jezica, razkačena
postopi za njim in prime za vrata.

„Crna živina ste Vi in moj mož. Kaj ste Vi oče,
ko Vaš sin umira zunaj na polju, Vi pa pravite, da
moram molčati, da Vam še povedati ne smem!"

Samo dvo besedi je stari slišal: „sin umira" —
in bilo je dovolj. Barvo je izprevrgel, obledel ko zid,
sveča mu je padla iz rok.

„Kaj praviš? Sin moj! Kje je Marijan?"

Na to hlastno vprašanje pa Krivčevka ni bila
pri volji brž odgovoriti, kakor je gospod v svojem
smrtnem strahu hotel, ampak mislila mu je še to in ono

208

očitati, ker menila je: zdajle je urica. Pa stric Dolet
ji je skazo storil in v treh besedah vse povedal.

Tacega ni še nikdar nihče starega gospoda na
Polesku videl, kakršen je bil v tem hipu. Nekaj časa
je stal ko okamenel in srpo gledal zdaj tega, zdaj
tega. Pa takoj je z roko sive lase s čela posnel in
kakor ne bi mogel več po svoji navadi človeštva in
človeškega čuta zatajevati, je postal naenkrat ves be¬
seden, hitro in z neko skrbljivostjo je zapovedal, kaj
naj se zgodi in vsled tega so kmalu potem koračili
vsi trije, gospod Piškav, Dolet in Krivec prek polja.

Botra Krivčevka pak je jokala in tulila okoli
Poleska, da je bilo strah. Popolnoma z uma bi se bila
pa rada dela, ko so proti dnevi prinesli Marijana v
rjuho zavitega in popolnoma v nezavesti.

Lehko si je misliti, da je botra Krivčevka kakor
poštena katoličanka najprvo gospodu nasvetovala, naj
pošlje po duhovnega gospoda, da pride s sv. posled¬
njim oljem in obhajilom. A stari gospod ji je tako z
ostro besedo prepovedal živega človeka v hišo klicati,
da si ni upala nobene več ziniti. Tudi o zdravniku
ni hotel ničesar slišati, temveč izpral je rano sam in
sam obvezoval sinovo glavo in sicer se je pri tej reči
tako zvedeno obnašal, da je Krivčevka pozneje možu
dopovedovala, da trije gospodje Venclji ga ne bi bili
tako obvezali. In ko je videla, da se ni skoro nič
odmeknil od sinove postelje, ampak vedno pazil na
vsak dihljaj, tipal, kako žila bije in koliko ima glava

209

vročine, je pritegnila sama sebi, da ima vendar še
nekaj očetovskega srca, da, več srca ko njen mož,
ki se še jokati neče, kakor ona veka. Ko bi le še
majhno za njegovo dušico skrbel in ga dal prevideti,
pa bi človek htel kakov očenaš moliti zanj, je mislila.
Večkrat jo je izkušnjava obhajala, da bi kar sama
in natihoma šla po fajmoštra, da bi ranjenca vsaj
izpovedal, ali bala se je, da bi po svoji nepokorščini
službe ne izgubila, zato je jokaje se obljubo naredila,
da bode odpuščenje svoje svete dolžnosti kakor glavni
greh povedala pri prvi izpovedi.

14

Šestnajsto poglavje.

Bolan leži, milo ječi.

Narodna pesem.

Sggajtric Dolef je takoj potem, ko je Polesek za-
pustil, začutil vsakdanjo potrebo, namreč da ne
KSfrggj j na p a č n o, malo zaspati. In ker mož ni

bil vajen odrekati svojemu telesu, kar mu je lehko
privoščil, se je ulegel doma pred lopo na voz in je spal
vse jutro do trdega dne. Tako ni utegnil Slemeničanom
zgodaj praviti, kaj je danes to noč izkusil in videl.

Lovre je bil zarana vstal in je po svoji navadi
sedel na klopi pod grajskim orehom. Včerajšnje skrbi
so mu bile nekaj znemar prešle, tako da se je prav
z veseljem in pridom pečal s svojo knjigo.

Zdajci je zaslišal krevsanje nerodne stopinje po
peščenem potu proti gradu in obrnivši se, je videl znano
podobo Krjavljevo, ki je naravnost proti njemu sopihal.

„ Ali ste Vi tisti, ki zna gosposke otroke učiti
in ki ga za Kvasa kregajo?" vpraša Krjavelj vsto-
pivši se predenj.

„Jaz sem tisti, ki ga imate v mislih," odgovori
Lovre in se zasmeje. To pak Krjavlju ni bilo po godu
in je dejal:

211

„Slišite me Vi, zakaj se mi rigate in smejete?
Jaz sem bil na vojski, na morski vojski, pa se mi
niso smejali, to Vam povem. In pri fajmoštru sem
bil, pa se mi niso smejali, glejte! Samo enkrat so
se mi smejali, pa so bili še tačas bolj neumen mož
ko jaz, čeravno znajo točo ustaviti. To je bilo tačas

— da boste tudi Vi to reč vedeli in se je naučili

— tačas ko smo za velikonočno izpoved hodili na
izpraševanje iz nauka krščanskega. Pa so mislili
gospod, da me bodo prav ujeli in me vprašajo: Kr¬
javelj, pravijo, koliko je bogov? — Nič več ko eden,
pravim jaz. — Kaj nisem dobro povedal?" •

„Prav dobro."

„Nu,“ — pripoveduje Krjavelj dalje — potlej
malo tobaka v nos natlačijo in se s tisto majolkasto
ruto obrišejo in me še vprašajo: Krjavelj, pravijo,
kje pa je Bog? — Jaz pravim: Povsod. — Oni me
vprašajo: Tedaj, pravijo, če je povsod, ali je tudi v
tvoji hiši? — Tudi, pravim. — Ali je v tvojem hlevu?

— Tudi. — Ali je v tvoji kleti? vprašajo; jaz pa
pravim : Gospod, ne bodite hudi name, v moji kleti
ni Boga; nobenega Boga ne najdete v moji kleti, če
ga tudi z užgano trsko iščete; niti hudiča ne najdete
v njej, če prav mrtvaške bukve v roko primete.
Tako sem jim bil povedal in malo so šobo napeli
in dejali: Krjavelj, pravijo, Krjavelj, zakaj ni Boga
v tvoji kleti? Poprej si prav povedal, da je povsod,
zakaj bi ga v tvoji kleti ne bilo? — Jaz pravim: Zato

14 *

212

ni Boga v moji kleti, ker nobene nimam. — Tačas
so se mi smejali.“

„Zato, ker si jim dobro povedal."

„Kaj ne da! Pa skoro bi bil pozabil, da me je
deseti brat Martinek po Vas poslal," pravi Krjavelj.

„Kaj bi mi pa rad?" vpraša Lovre.

„Veste, kaj bo najbrž? Martinek je zbolel, leži,
pri kraju je ko buča v zelniku, pete bo iztegnil.
Testament mu boste zapisali, menim jaz!“

Ker je Krjavelj to čudno novico tako malomarno
pravil, kakor bi je bilo vsako uro slišati, mu Kvas ni
za prvega verjel. Ali Krjavlja je to zopet ujezilo in
rotil se je na svojo mater in svojo morsko vojaščino,
da resnico govori. Tudi je bilo zastonj vse Kvasovo
odpovedavanje, da ne more in ne utegne od doma,
da naj koga druzega poišče, zakaj Krjavelj je dejal,
da ne sme o Martinkovi bolezni živi duši nič povedati
razen njemu.

Do ure, ob kateri se je slemeniška družina k
zajtrku spravljala, je bilo še precej časa in pot do
Krjavljeve koče ne ravno dolga. Zato se je Kvas
naposled napotil s svojim tovarišem proti Obrhku.

„Veste, kaj Vam pravim," —■ je dejal med-
potoma Krjavelj — „jaz sem mož; to so tudi po
svetu vedeli in vedo. Zakaj sem bil pa pomorski
vojščak? To Vas vprašam. Stara ciganka, Bog ji daj
Špeha in masla, je bila pri meni že pred dolgo leti
in povedala mi je za tako srečo, da bom, preden

213

sveti Božič pride v deželo, nekaj podedoval. Morda
je letošnji Božič v mislih imela. Kaj menite Vi, ki
ste učen fant, kakor so se pri Obrščaku o Vas me¬
nili, ali bi se ne dalo tako narediti, da bi jaz za
desetim bratom kako stvarco dobil? On ima nekaj
srebrnih kebrov. Vi boste pa testament pisali, če jaz
prav mislim. Postavite v pisanje take besede in pod-
križajte jih, da bom jaz tudi kaj dobil. Posebno tiste
čevlje bi rad, ki jih ima; saj vidite, da bom na
zimo bos. In Obrščaku sem trinajst krajcarjev dolga
naredil, te bi rad plačal; zakaj če dolg na oni svet
nesem, ko bi se primerilo, da bi umrl, ne bom več¬
nega zveličanja dosegel. Pa še eno kozo bi si tudi
rad kupil, ko bi denar imel. In kamižolo imam raz¬
trgano; glejte, komolec mi jo je preril; Brzetov Tonek
pak ima eno naprodaj. Kaj, ko bi se kaj denaija
dobilo ? Naredite Vi otovrej testament; saj ne maram
ravno zastonj, ene krajcarje bi Vam htel vreči za
molk in poštenje. Nekaj bo, vem, da Martinek sam
rekel vpisati, če ga opomnite, nekaj pa sami prizna¬
ni o vaj te! “

„Kaj meniš, da bi bilo to prav, ko bi se tako
naredilo ?“

„Oj, kako ste neumni! Tako govorite, da ni ne
za na ramo, ne za na voz; prav tako mislite in go¬
vorite, kakor bi po temi hodil in sence iskal! Le
poslušajte me: jaz imam dve kozi, eno mlado, eno
staro — Dimko in Marogo. Če Marogi pokladam,

214

ji dam mrve in slame, kaj ne? Nu, če ona zboli in
umrje, — sveti Luka volovske podobe je varuj! —
kaj bo v jaslih pustila in komu? Seno bo pustila in
slamo, kaj ne? Pa komu? Meni ne, ki sem ji ga
dal in ki sem njen gospodar, zakaj jaz tega ne jem;
ampak Dimki bo pustila, ki ž njo pri enih klinih
privezana stoji. Ali ne bo tako, ka-li? Kaj pravite ? 11

„To bo morda vse tako, Krjavelj! Ti že umeš,
kakove so kozje postave, jaz ne. Ali povedi mi naj-
prvo to, kaj je desetemu bratu, kakovo bolezen ima?“
pravi Lovre.

..Nič, zdaj je to govoriti, koliko mi boste v
Martinkov testament zaznamovali. Saj vem, da znate,
če le hočete; zakaj ljudje govore takisto, da ste črno
šolo študirali, še hudobo znate zagovarjati. Zastonj
ne bo, če mi dobro storite. Ali bom enkrat za žganje
dal, da ga bova pila, ali Vam bom kake tri tolste
polhe prinesel za večerjo — še ne veste, kako so
dobri in užitni, v krompirju kuhani —, ali bom pa
poln svinjski pisker smolnjaka za kola mazati pri¬
nesel v grad, dobrega oljnatega, da se bo vlekel od
kuhalnice ko dežni curek.“

„Le tiho bodi, Krjavelj, vsega tega ne boš nosil . 11

„Kaj!“ —- se zadere možanec — „Kaj misli
kdo, da ne morem, ali da lažem. Vse, kar jaz rečem,
je tako res, kakor bi pribil in privezal s klinom in
s trto. Le stojte, da Vam povem eno, potlej boste
spoznali, če sem jaz resničen mož, ali je kdo drugi . 11

215

„Že vem, da si pravi mož, le povedi, kar sem
te.vprašal, kako bolezen ima Martinek,“ pravi Lovre.

„Cakite no, saj ne gori voda in obesil se ni
nihče, to moram razpovedati, kar sem začel. Jaz sem
resničen mož. Na svete Lucije dan so Hrovatje pra¬
šičev gnali — ono leto je bilo, ko se je lzvirnikova
češnja podrla; otla je bila in suha in stara kakor
naša vas. Pa so jih gnali po poti in tepli po šče¬
tinah in grd kosorep črn pes jim je poganjal. Tisti
kosorepi pes poganja, laja in leta okoli takistih
prašičev kakor sama božjast. Jaz pa gledam in ogle¬
dujem tisto žival. Kar ti jo en prašič od krdela ubere
čez njive in dirjiha gori za mojo hišo in proti hosti.
Jaz ves vesel mislim, Bog ti daj zdravje, prase, ti
boš v hosto ubežalo, Hrovatje, bogme, te bodo pustili
in jaz te bom našel in jedel. Ali tisti pes kosorepec
leti za prašičem in ga grozno grize in ustavlja. Bil
je že klek, kmalu ga prižene nazaj, pa bil je ves
krvav in raztrgan od pasjih zob. Komaj je hodil.
Jaz postopim in pravim Hrovatom: Možje, pra¬

vim, vi svinjski prekupci, pravim, ta žival bo crknila,
preden na semenj pridete, in bo! Dajte jo meni za
dar božji. Srečo boste imeli, pravim, kamor boste
prišli. Pa mi ga niso hoteli dati. Kar me jeza po¬
pade in pravim jim : Šleve hrovaške, skoporitci, šemeži,
svinje ženete gori, svinje boste gnali doli; prodali ne
boste nič, zato ker ste nevoščljivi. In kaj se je zgo¬
dilo? Jaz sem tisti večer molil na čast sv. Lucije in

216

ona je Hrovatom tako naredila, da sem jaz resnico
govoril. Prekupci niso skoro nič prodali na semnju.
Drugi dan sem videl, da so več gnali nazaj ko tri
polovice  tistih prašičev."

„Ali bi tudi zdaj sv. Lucijo prosil, da bi meni
škodo naredila?"

„Nemara da bi jo hotel poprositi. Ona me ima
rada, to sem že tačas pri tistih prašičih videl."

„Te molitve te bom odrešil, zakaj nobenega
testamenta ne bom delal, če je prav Martinek res
bolan, kakor praviš," reče Lovre.

To je Krjavlju upanje malo potrlo. Prizadeval
se je po svoji najboljši moči Kvasa prepričati, da ni
na to, ni ono stran ne bi bilo napačno, ko bi se kaj
tacega napravilo, kar je on želel. Ko je pa videl, da
mu nečeničesar obljubiti, je obmolknil in se jezno držal.

Tako sta prišla do Kijavljeve hiše, ki jo hočemo
bravcu natančneje pred oči postaviti, nekaj zarad tega,
ker je enačili človeških stanovanj že poredkoma najti
po Slovenskem, nekaj pa, ker smo te vere, da se je
naš Krjavelj, vsem svojim slabostim in pomanjklji¬
vostim vprek, vsaj kateremu izmed bravcev toliko pri¬
kupil, da bo potrpljivo bral, kje in v kakovem je sta¬
noval. Krjavljeva hiša je njegovega lastnega dela, tedaj
ji ne moremo zameriti, če ni po nobenem pravilu
stavljena. Ko se je bil ta mož za trdno namenil sta¬
novanje zase napraviti, se ni najprvo usedel in mislil,
kak črtež bi si naredil, po katerem bi potlej skladal,

217

temveč ugozdil je v zemljo štiri stebre pokončnike,
prevezal te z vprečnjaki, na vsacem koncu brano utvoril
in vrhu vsega sleme obesil; vse to je delal, ne da bi
bil vedel, kaj bo iz tega postalo: ali hlev ali hiša ali
oboje. Kakor vsak, ki dom dela, je želel Krjavelj, da
bi hitro izdelal, pa hotel je tudi, da bi bilo dobro. Za
lepoto mu že ni bilo toliko, več za gorkoto. Začel je
med tramovi pokončnjaki zidati, ali bolj prav, prostor
zadelavati. Pa dasi se je ilovnati zid precej hitro
vzdigoval od tal, se mu je zdelo vendar vse to dolgo¬
časno, zato je naložil v zid panjev, goli, okornih skal
in vsega. Zato še zdaj, ko Krjavlja več ni, niso
stene gladke. Streha je bila sicer le ena, pa mnogo¬
vrstna, zakaj Krjavelj je pokril nekoliko s slamo,
nekoliko z mahom, nekoliko z deskami ali s pazdir-
jem, po vrhu pak je imel naloženo kamenje in stara
kolesna platišča, da mu ne bi sapa strehe trgala. Ker
Kijavelj ni bil nobene kamenite vloge v zemljo po¬
stavil, se je bila njegova hiša poobesila tako na za-
padno stran sveta, da je Lovre stopivši skozi duri
malo mislil, ali sije človek tu življenja v svesti ali ne.

Se bolj čudno je bilo to stanovanje od znotraj,
zakaj bilo je tukaj vse v enem, hlev, izba, kuhinjska
shramba in klet. V enem kotu sta bili privezani dve
kozi, v drugem je bilo natovorjeno dokaj črnih piskrov,
krompirja, koškov za smolo in druge ropotije. Tam v
poslednjem kotu pak je na slami ležal Martinek Spak.

Sedemnajsto poglavje.

Tjžt v kamro, tj& v kamro
Že sije prebeli dan
Pomenek, pogovor
Se ni dokončan.

Narodna pesem.

jjo je deseti brat začutil, da je Krjavelj s Kva¬
som v hišo stopil, se je obrnil od stene. Videlo
se je, da mu vsako gibanje velike težave in
bolečine dela. Lovre je obstrmel, ko je videl, kako
zelo se je Martinek od snoči izpremenil. Z rjavega
lica je bila kri izginila in vseh tistili značajnih prog
ni bilo po obrazu.

„Ali ste prišli? Prav je, da ste prišli. Krjavelj,
pritnekni gospodu tisti panj, naj se usede,“ pravi
deseti brat.

Lovre je zapazil, da se Martinku ni samo način
govorjenja sploh — poprej ga je tikal, kakor skoro
vse ljudi — temveč tudi glas izpremenil.

„Krjavelj, idi vun, midva imava svoje pomenke,"
pravi Martin na dalje.

Daši ne posebno rad, se je pobral hišni go¬
spodar Krjavelj vendar iz hiše, poprej pak je pol
skrivaj namežikal Kvasu in dejal: „Kaj sem pravil,
da bo testament!"

219

„Martin,“ reče Lovre, „jaz vidim, da si zelo
bolan; pošlji po zdravnika! Četi kaj manjka, nič ne
skrbi, se bode že dobilo. Zdravje je draga reč, pa
nikdar predraga. “

„Za take ljudi, kakor ste Vi, zame ne! Meni noben
zdravnik ne pomaga. Moje ure so se iztekle.”

„Te misli ne smeš imeti. Ti si nisi dal sam
življenja, tedaj nisi gospodar svoj in ne veš, doklej
imaš živeti. Kaj ne, daprivoljuješ, da pošljem po Venclja.
Na Slemenicah je zdaj, takoj bo tukaj,” pravi Lovre.

„0e povem, da imam svinec v sebi, mislim, da
boš tiho — prosim, ne zameri, da te tičem in go¬
vorim kakor v dnevih svoje neumnosti. Jaz že vem,
zakaj te tičem.

„Svinec?“ je vprašal Lovre.

„Celi strel! Pa ne vprašaj dalje, odgovora ne
boš dobil. Kar sem izteknil, to je zasluženo. Rad grem
gori k svoji materi. Upam, da mi bo Bog milosti v, “
pravi Martin ek.

„Ali bi ti ne bilo veliko tolažbe, ko bi po du¬
hovnika poslal?”

„To bom že oskrbel,” pravi Martinek. — „Tebe
bom pa nekaj druzega prosil. Veliko ljudi je, ki so
me radi videli in marsikoga sem tudi jaz rad imel,
zaupal pa nisem nikomur. Tebe bi bil lehko sovražil
zavoljo tvojega imena in rodu, ki me na nekoga do¬
mišlja. Toda ko sem te prvič videl, sem te spoznal,
da nisi še drugemu svetu podoben, zlasti pa enemu

220  —

človeku ne, ki ti je v rodu, ki sem ga pa jaz sovražil
žive dni, Bog mi odpusti ta greh! Zato sem te rad
imel in zato sem te prosil, da si prišel zdaj k meni,
ko mi je treba Človeka, ki mu moram nekaj zaupati.
Ali smem tebi?

„Ce ti jaz morem kaj storiti, ti storim z ve¬
seljem. Vendar če imaš kaj posebnega povedati, pre¬
misli, komu poveš. Jaz sem ti še skoro napol tujec. u

„To ni res! Ti si med dvema eden, ki ni verjel,
da sem jaz to, kar sem bil na videz. Eden je vedel,
ti si pa mislil. Rad bi šel s sveta, da bi to med
vama ostalo. — Posezi tu v zglavje!“

Lovre poseže v zglavje in dobi nekaj v ruto
zavitih listin. Martinek se iztegne in jih vzame v roke,
nekoliko razvije, oko se mu zasveti in poljubi jih:
»Prijatelj! samo ena duša je bila na širocem svetu,
ki je mene ljubila, kakor bolj ne more, in to je bila
— moja mati. Ona je te črke pisala. Smrt imajo v
sebi, zakaj enega človeka lehko pogube. In vendar
jih je pisala ljubezen, ljubezen do sina!“

Pri teh besedah desetega brata je Lovre videl,
da se mu je solza utrnila z očesa.

„Ali tvoja mati še živi? vpraša Martinek. 11

„Se!“ odgovori Lovre.

„Kaj pa oče?“

„Tudi oče še žive.“

„Ali pa ti ljubiš tudi svojega očeta ?“ pravi
deseti brat. — „Da, gotovo ga ljubiš. Srečen človek

221

si, zakaj nobena reč ne žge in ne peče bolj človeka,
kakor če ima očeta in ga mora sovražiti.“

„Martin, ti si zelo bolan, nikar svojega zdravja
še bolj ne kvari s tem, da si enake reči domišljaš,“
je dejal Lovre.

»Domišljaš? Vprašam te, prijatelj, ali si je treba
domišljati,  če je človek vse življenje take misli in
izkušnje imel. Ti boš dejal, da tacega ni, pa pogledi
njega, ki pred teboj leži in videl boš tacega človeka.
— Zdi se mi, da sem ti več povedal, kakor sem bil
namenjen. Tukaj vzemi to pisanje in nesi ga na Po-
lesek. Tam poišči starega gospodarja in daj mu vse
to. Reci mu, da sem ga pred svojo smrtjo prosil, naj
mi odpusti. Tam gori bom ž njo vred  — tako mu
povedi — prosil Boga, da mu bo tudi on odpustil.
Pa rotim te na tvoje poštenje in na ljubezen do
matere, ki te je rodila in te s trudom, skrbjo in po-
trpljivostjo odgojila, pomni, da ne pokažeš te reci
živemu človeku razen njemu. Tudi sam jib ne smeš
pogledati.“

Lovre je mislil že šop spraviti, ko se je Mar-
tinek še v drugo iztegnil in rekel: „Daj, še enkrat
daj edini žalostni spomin moje matere. Kadar sem
imel tole v roči, sem se nje spominjal, kako je na
smrtni postelji slovo od mene jemala z jokom in
težkim srcem. Tačas sem prisegel, da se bom ma¬
ščeval. Da se nisem, se imam zahvaljevati samo njej,
njenemu dobremu srcu. Deseti brat bi bil leliko pre-

22 2

možen mož, ali ni hotel biti zarad nje, ki je v rev¬
ščini in nadlogi živela . 11

Vse, kar je Lovre danes slišal in videl, vse to
se mu je tako čudno in posebno zdelo, da vsega ni
mogel razmotati. Pač že prej ni veroval, da bi bil
Martinek v istini deseti brat z vsemi lastnostmi, ki
mu jih je kakor tacemu ljudstvu prisojalo in ki si
jih je sam tako dobro prisvajal. Ali zraven vsega
tega ni nikdar mislil, da bi bil ta človek kaj več
kakor bistroglav in lokav mož, ki je znal morda nekaj
iz samopridnosti ali pa iz posebnega veselja vlastito
in čudovito živeti ter radoverne ljudi varati. Daši bi
mu bili ta ali oni prigodek, kdajšnje Martinkovo go¬
vorjenje in vedenje lehko misel zbudili, ki se je je
ta dan prepričal, vendar ni prišel do tega, bodisi da
mu ni bilo rnari, ali pa da je s svojimi rečmi imel
opravka dovolj. Nehote mu je tedaj vstala človeštvu
sploh znana slabost zvedavosti in pozabivši, da je de¬
seti brat bolan, je dejal: „Martinek, do danes te nisem
poznal natanko. Iz tega pak, kar si zdaj govoril, po¬
snemam, da si drugačno življenje preživel, kakor sem
jaz mislil. Za vse to ne vprašam; že veš, zakaj si
reč zakrival. Samo to bi rad vedel, ali ti je resnica,
kar si prej dejal, da bi namreč mene lehko sovražil
zaradi mojega imena in rodu . 11

„Ti si Kvas," — odgovori Martinek — „Kvas
se lehko izpremeni v besedo Kaves. Ti si iz kraja
doma, kjer je neki Kaves doma . 11

223  —

„Na imenu in domu pač ni nič ležeče, Martinek!“

„Vem, da ne, prijatelj, vem, da ne; če je človek
pošten in dober, ostane pošten in časti vreden, naj
ima kazno ali nekazno ime. Po imenu in po licu jaz
ne sodim ljudi. Pa to pravijo ljudje, da na lesniki
jabelko ne zraste."

„Tako ti je tedaj kdo iz moje rodovine kaj ža¬
lega storil'?“

„Meni ne, meni ne!“ odgovori deseti brat ter
naenkrat bolj resen postane. Lovre je mislil, da mu
njegovo vprašanje ni ljubo, zato je obmolknil. Ko
tudi Martinek nekaj trenutkov ne reče nobene besede,
vstane Kvas in pravi: „To pisanje bom že izročil,
kakor želiš; ne skrbi! Sicer pa bo prišel zdravnik
k tebi, če dovoliš, ali ne dovoliš."

Martin je med tem v okajeni leseni strop gledal
in ni poslušal, kaj pravi Lovre. Šele ko je ta mislil
oditi, ga je poklical nazaj in dejal: Usedi se na
panj nazaj!"

Lovre se je domislil, da se ne utegne muditi,
da ga bodo v gradu pogrešali, vendar se ni mogel
izgovarjati. Nekaj mu je dejalo, da naj ostane in
ustreže možu, ki je imel pač nekaj zanimljivosti zanj,
dasi do današnjega dne ne več, kot toliko, kakor
mika vsak original mislečega človeka, ki hoče po¬
znavati čudno kodrčijo tega sveta, v katerem je on
sam en del, čeravno neznanljivo manjši, kakor si v
svojem egoizmu časih domišlja.

224

„0d kod si doma in kaj je tvoj oče, to sem vedel
prej, preden sem te videl,“ — je dejal Martinek. —
„Zdaj te pa vprašam, ali ne moreš vedeti, če se je
kdo iz tvoje sorodovine kdaj šolal'?“

„Pač!“ — je dejal Lovre. In kakor bi mu nekaj
na um prišlo, pogleda desetemu bratu v obraz. Pa
dasi je bil poslednji postaren na videz in nagrban,
toliko let, kakor bi jih bilo za potrdilo njegove hitre
misli treba, ni mogel Martinku prisojati.

„Koliko je že tega in kdo je bil to?“ vpraša
Martinek. — „Jaz sem vedel, da se ne motim.“

„To je kacih štirideset ali še več let, kar se ne
ve zanj. Mislimo, daje umrl. Mojega očeta bratje bil.“
Ko je Martinek to slišal, se je uprl z levo roko
v zglavje, se napol usedel in s čudnim, strmečim
glasom dejal: „On je tvoj stric!“

Takoj po teh besedah pa se zgrudi na posteljo
nazaj. Iz tega, kako je usta razvlekel in oči zatisnil,
se je videlo, da ga je rana hudo zabolela, ko se je
nanagloma sklonil pokonci.

„Da, res je, lehko je tako,“ — je govoril potlej
Martinek kakor sam s seboj. — „Mislil sem za go¬
tovo, da je kaj tacega. Da bi bilo pa tako, stric, stric
— tega nisem vedel. I)a, v enem pismu sem našel
Kvas, drugod je Kaves. Ali pa veš, da ni še kdo
drugi tvojih prednikov šel od doma?“

„Nobeden. Tudi za tega so doma pozabili. Le
dvakrat sem slišal o njem praviti. Sicer so bili vsi

225

kmetje. Moj oče je bil osem let star, ko je šel oni od
doma. Potem se ni več oglasil. Pa kakor vidim, ti
nekaj več veš o njem."

„Vem, vem, še preveč vem!" — pravi Martin
nekako zamolklo. — „Ker te zdaj še bolj poznam,
ti moram zgodbo povedati, ki je nisem druzemu ko
sam sebi še nikoli pravil, da boš tudi ti vedel, kdo
sem jaz."

Ker je povest Martinkova precejšnje dolga, jo
stavimo blagovoljnemu bravcu v naslednji odstavek.

15

Osemnajsto poglavje.

On, ki je sam bil ljubi moj,
On, ki je pravi oče tvoj,

Šel je po sveti, T3og ve kam,
Tebe in mene ga je sram!

Prešeren.

ega je že nekaj let — tebe in mene še ni
J bilo — ko je v poglavno mesto naše dežele

- prišel mlad doktor zdravnik; imenoval se je

Peter Kaves. M mi treba praviti, da je bil to tvoj
stric. Zakaj je svoje rodovinsko ime izpremenil, tega
ne vem. Mislim, da mn ni bilo všeč in hotel se je
bolj učenega napraviti.

Hitro je bil znan po mestu kakor najboljši svo¬
jega poklica. Imeli so ga za najbolj učenega in res
je ozdravljal ljudi, ki so imeli take hromote, da že
zdravja niso več upali. Tako se je raznesel glas o
njem tudi po okrožju.

Nekega dne je dobil povabilo, naj pride v gra¬
ščino, ki je bila kake tri ure od mesta proč. Obenem
se mu je s prošnjo vred poslal voz. Ker je ravno
utegnil, je šel še tisto uro. Plemenitaš Strug — tudi
ime smem povedati, ker je ta rodovina do današnjega
dne že vsa pomrla — Strug ga je prijazno sprejel
in mu naznanil, da je njegova stričnica, bratova hči,

227

ki jo pa kakor za svojo ima in ljubi, že več časa
na očeh bolna. Tudi mu je tako povedal, da je doktor
lekko umel, da ne gleda na noben, še tolik denar,
če se le deklica ozdravi.

Doktor Kaves je bil denarja lakomen. To je bila
njegova naj večja strast. Zato je storil vse, kakor
bom še povedal.

Ker je doktor videl, da bo tukaj plača jako
dobra, je dejal, ugledavši bolne dekličine oči, da mora
nekaj dni opazovati, odkod bolezen izvira. Graščak
je bil tega vesel in mu je zatrdil, da, če se za nekaj
dni v gradu ustanovi, se bode dobro imel, kakor bi
bil doma.

Magdalena Strugova je imela tačas kacih devet¬
najst let. Lepa ni bila po obrazu, pa imela je lepo dušo,
srce dobro, ah, najboljše srce, kar sem jaz ljudi poznal.

Doktor Peter Kaves se je na gradu seznanil bolj
natanko z graščakom in njegovo stričnico. Bog mu je
bil dal dober jezik, dar, ki ga ne dobi vsak, po
katerem se pa vendar vsak sodi. Govoril je doktor v
tej mali druščini o tej in oni reči, vse pa je znal
govoriti lepo in dobro. Tako se je prikupil graščaku
in moji ma — — moji materi  —, saj ti moram
povedati, da je Magdalena Strugova moja mati. Se¬
znanil se je Kaves pa tudi z drugimi rečmi na gradu,
tako na priliko je natanko zvedel, koliko je premo¬
ženje Strugovo. Tudi je zvedel, da bo po stricu
dobila vse Magdalena.

15 *

228

On je bil lakomnež. Takoj je izprevidel, da ne
bi bilo težko Strugovega premoženja priženiti. On je
bil lepe vnanje postave in zaupal je tudi veliko svoji
zgovornosti.

Res se ni motil. Moja mati je verjela priliz-
ljivim lepim besedam mladega doktorja. Revica je
mislila, da je ves svet tak ko ona, da ne zna varati,
legati in krivo prisegati!

Moja mati ga je ljubila v resnici in z vsem
srcem. Tudi on je dejal in kazal, da jo ljubi tako
in tako. Ona je premalo poznala ljudi in svet, da bi
bila ločila hinavščino in pravo misel.

Ko se je doktor tako preveril, da mu na eni
strani ni nobene ovire, je potipal nalehko še na drugi,
da bi zvedel, kako njen stric misli, varoval se pa
naravnost vprašati in povedati, da ravno on namerava
dobiti bogato Strugovo. Ali tukaj je zvedel, da stric
nikakor ni namenjen s svojo deklico tako nizko
sesti, da bi jo dal temu ali onemu, ki nima ni goto¬
vega premoženja, niti vsaj njemu enacega imena.
Vendar ni obupal. Plemenitaš je bil star. Dolgo ni
mogel živeti. Čez pet let pak je bila deklica zadosti
stara, da se je lekko sama odločila. Tako je sklenil
čakati, kaj pride.

Oko je bilo ozdravljeno in doktor je moral
zopet v mesto. Plemenitašu se je bil znal toliko pri¬
kupiti, da ga je pri odhodu vabil, naj pride večkrat
v njegovo hišo. Sicer pa je imel tudi pozimi priliko

229

govoriti z mojo materjo, ko je s stricem prihajala
v mesto.

Tako jo je tri leta slepil s svojo ljubeznijo, ki
je bila, to se ve, samo navidezna. Vse to zarad bo¬
gastva !

Moja mati je bila dvaindvajset let stara. Ženini
so se jeli oglašati. Marsikateri med njimi je morda
iz ravno tako nepoštenih razlogov snubil kakor
Kaves. Vendar vem, da bi bil najslabejši med njimi
boljši od doktorja. Pa mati je imela vero, da boljšega
in blaženejšega nima vesoljni svet. Zato se ni vdala
v stričevo voljo, ki je, že slaboten in postaren, želel,
da bi se možila pred njegovo smrtjo, in ji je zdaj
tega, zdaj onega izmed tistih nasvetoval, ki so mu
bili po godu.

Stric je bil že nevoljen in je pretil tako in tako.

To je doktor vse zvedel. Ker se je bal, da ne
bi mu izpodletelo, česar je čakal že tri leta, da bi
namreč stric moje matere ne prisilil katerega druzega
vzeti, je sklenil kaj tacega nemogoče storiti. To, kar
je malopridnež naredil, se zgodi v naši deželi težko
še kdaj. Pregovarjal je mojo mater, da bi se na
tihem ž njim poročila. Mati moja je bila preveč vestna
ženska, da bi se bila temu takoj vdala.

Ko je razvidel, da sam ne opravi ničesar, je
dobil za denar nekega malopridnega duhovna, ki ni
hotel poznati svetosti svojega stanu in je bil zarad
tega po višji duhovski oblasti od službe odstavljen

230

zarad več pregreškov, ki so vsi izvirali iz pijanstva.
Ta je moji materi skazoval, da tako dejanje v tek
okolnostih ne bi bilo niti zoper cerkveni, niti zoper
deželni zakon, če se le poroka čez nekaj let očito
razglasi, ali na videz ponovi pred svetom. Ker je
doktor to obetal, je privolila moja mati in omenjeni
duhovnik ju je poročil.

Pač se je moja mati kesala in grenke solze
točila, ko je bilo to končano. Nekaj ji je menda v
srcu dejalo, da ta reč ne more srečnega konca doseči.
Tudi se ji je takoj zdelo, da se je doktor, poprej
ves ljubezniv in prijazen, po poroki vidno izpremenil.
Pa revica je molila in Boga prosila, da bi vse na
dobro obrnil, in molitev ji je dajala upanje. Upanje!
— upanje! Neumnost! —

Od strani je slišala, da doktor Kaves, o katerem
ni živ krst vedel, da je njen zakonski mož — da ta
doktor Kaves ne živi posebno v strahu božjem in
pošteni čednosti, kar se ženstva tiče. — O zakaj ni
tega prej slišala! — In vendar tudi zdaj ni verjela,
ni mogla verjeti! — Ko sta se sešla, kar pa je malo¬
kdaj bilo, ga je vprašala, ali je to res, ali ne. On
je sicer tajil, pa ne veliko. In ko se je začela bridko
jokati, jo je pustil in šel. „Neumnica!“ to je bila
vsa tolažba, vse opravičevanje!

V enem pogovoru jima je govorica prišla na
sv. vero in na Boga. Iz nekaj besedi, ki jih je go¬
voril, se ji je razvidelo, da nima nobene vere. Ko se

231

je s strahom od njega obrnila, roke sklenila in zavpila:
„Jezus, kaj bo s teboj!“ se je zasmejal zaničljivo,
vstal in šel pozdravivši jo z lepo besedo: „Ti si
neumna!“

In vendar ga je rada imela. Molila je zanj,
molila je tačas in še potlej v drugačnih časih in še
jaz sem moral ž njo moliti zanj!

Kačih šest mesecev po oni nesrečni poroki je
stric moje matere zbolel. Naredil je testament. Moja
mati ga je ljubila kakor očeta, ker ji je vest vedno
očitala, da se je zelo pregrešila v poslednjem času
zoper njega, mu je stregla še z večjo neutrudnostjo
noč in dan.

Doktor Kaves je bil poklican k staremu go¬
spodu. Do tega je imel stari največje zaupanje.
Mislil je, da je to njegov prijatelj, da ga bo on še
smrti otel, če ga bode le kdo. Kako strahovito se
motimo na tem svetu!

Moja mati je doktorja, preden je bolnika videl,
na stran poklicala ter ga je s sklenjenimi rokami pro¬
sila: „Peter, ljubi Peter! Skrbi z vso svojo vednostjo,
da boš strica ozdravil. On je moj dobrotnik in bode
tvoj. Bog naju varuj pregrešne želje, da bi umrl!
Temveč jaz rada čakam še deset, dvajset let, da so
le stric živi in zdravi! “

„Skrbel bom!“ — je dejal on.

Dal mu je nekega črnega zdravila. Polovico je
bolnik v dveh dneh popil, tretji dan je umrl. Tačas

232

moja mati ni slutila nič hudega. Pozneje pak je v
svojih burnih dnevih govorila, da je Kaves stricu
zaudal. Izkazati mu ne morem! Enkrat sem mu to
omenil in na obrazu sem bral, kakor bi bilo res!
Bog bo sodnik! Naj bo milostiv!

Sodnija je po stričevi smrti vzela testament in
premoženje v svoje varstvo. Magdalena Strugova je
bila imenovana v poslednjem stričevem sporočilu za
edinega dediča. Doktor Kaves je mislil, da je na
koncu svojega namena.

Pa Bog je drugače obrnil.

Izkazalo se je, da plemenitaš Strug, moje ma¬
tere stric, vprek svojemu bogastvu ni nič svojega
premoženja imel. Vse je bil namreč podedoval po
neki teti. Ta pak je imela sina, za katerega se ob
smrti materini ni vedelo, kje je, tako da so ga so¬
rodniki za mrtvega naznanili.

Leto pred stričevo smrtjo je z daljnega prišel
v svojo domovino nazaj. Ker pa je videl, da je stric
že na koncu svojega življenja, ni hotel precej svoje
pravice terjati. Zdaj pa po Strugovi smrti seje očitno
oglasil in izkazal. Testament je bil ovržen, Magda¬
lena ni imela nič, razen zapuščine svojega očeta, ki
pak ni bila veliko večja, ko dota vsake boljše
kmetske hčere.

Pravda, ki jo je moja mati po priganjanju dok¬
torjevem začela, se je iztekla na njeno izgubo prav
v kratkem času, ker je bilo vse očito po zakonu.

233

Zdaj šele je prišlo moji materi spoznanje, po¬
polno, pa strašno spoznanje!,

Ko je doktorja, ki se je je odslej čisto ogibal,
poiskala in ga opomnila, naj se sklenjena zveza raz-
znani; ko mu je povedala, da bom jaz prišel v
kratkem času na svet kot sad te zveze : tačas se ji
je pokazal pravi doktor Kaves.

„Jaz te zdaj ne poznam! Beračice ne maram,
posebno grde ne!“ To so bile zadnje besede, ki jih
je ž njo govoril. Ta izkušnja je bila pač poučna, ali
draga moja mati bi bila skoro življenje dala za njo.
Morda bi bilo bolje!

Ko je ozdravela na vročinski bolezni, se je
pokazala druga bolezen, blaznost. Razum in zdravje
na duhu sta se ji za nekaj časa povrnila, ko sem se
jaz rodil. Pa ne dolgo potem in zopet se je je lotilo.
In vse njeno življenje se je menjavalo zdravje in
blaznost.

Pač je imela dokaze sklenjenega zakona z
doktorjem Kavesom v roči. Pa tožiti ga ne bi bila
hotela, — ljubila ga je še zdaj, nevredneža; in ko
bi ga bila hotela tožiti, ne bi bilo več mogoče, zakaj
Kaves se je kaj tacega bal in šel iz dežele tačas, ko
je moja mati pri tujih ljudeh in napol mrtva ležala.
Kam je šel, ni vedel nihče.

Od kraja je stanovala moja mati v mestu. Kmalu
pak je izprevidela, da v mestu njeno malo premo¬
ženje ne bi dolgo trajalo. Preselila se je z menoj na

234

kmete. Sorodnik, ki je bil namesto nje podedoval
Strugovo graščino, ji je ponujal svojo pomoč. Pa
ničesar ni hotela vzeti.

Jaz sem ji bil edino veselje. Le enkrat se spo¬
minjam, ko ji je bila zopet temna senca prevzela um
in pamet in sem jaz deček štirih let jokaje gledal
čuden njen obraz ter poslušal nenavadne, nekaj divje
besede svoje ljube matere in si v smrtnem strahu
nisem tega mogel razložiti: tačas se spominjam, da
me je pehnila od sebe in dejala: „Proč, ti si njegov!“
Pa takoj v tistem hipu se ji je um povrnil, stisnila
me je k sebi in dejala: „Ni res, moj, moj!“ Ko bi
sto let živel, tega ne bi mogel pozabiti.

Ko sem nekoliko odrasel, me je učila brati in
pisati sama. Sicer pa mi je vedno pripovedovala, da
bom študiral, da bom učen mož. Meni to ni dopadalo.
Rajši sem letal okrog po hosti in polju, nego sedel
pri bukvah. Sicer pa mi je mati moja nevede jemala
veselje do učenja in mi cepila kali tacega brezprid-
nega življenja, kakor sem ga res imel. To pa je bilo
posebno tačas, ko se ji je bolezen vračala in mi je,
ne vede, kaj govori, pravila vse, kar sem jaz tebi
povedal in še več, vse bolj natanko. Tako sem se,
dasi vem, da mati ni nikdar tega hotela, navzel so¬
vraštva do tistega moža, ki mi je življenje dal, ki
je pa materi tako neusmiljeno srečo podrl in pokopal.
Že kot mlad fante sem si ga želel dobiti, da bi tako
ravnal ž njim, kakor je on z materjo. Le z nevoljo

235

in da bi matere ne žalil, sem molil zvečer ž njo vred
„za časno in večno srečo očetovo.“

Kolikor je bila moja mati starejša, toliko bolj
poredkoma jo je obiskovala bolezen. Zadnje leto sem
jo šele po tem spoznal, kadar jo je razumnost za¬
pustila, da je postala zgovornejša in mi pravila o
mojem očetu, ki ga sicer ni v misel jemala.

„Ti boš učen kakor on!“ — mi je govorila ob
tacik prilikah. — „Ti boš znal govoriti, še sladkeje
kakor on! — Legati in slepariti se boš naučil in, o!
— še zaudajati, strupe poznavati, vsega se boš na-
naučil kakor tvoj oče. — Pa ne smeš izkušati, kar boš
znal, greh je to! On je greh storil, — grehov veliko!
Ti boš drugačen, ne boš podoben očetu. On ni imel
srca, ni ljubezni!“

Tako mi je govorila. Meni se je šola pristudila.
Mislil sem, da so vsi učeni tistemu enaki, ki ga mati
oče imenuje.

Štirinajst let sem bil star, ko me pošlje v mesto,
da bi v šolo hodil. Od nje sem se bil precej naučil,
tako da bi bil lehko izhajal.

Svoje premoženje je posodila mati moja kmetu,
pri katerem sva stanovala in živela. Tačas je bilo že
še toliko, da bi se bil jaz lehko nekaj let vzdržal.
Za pozneje, ko bi bil starejši, pak je imela mati
namen, poprositi svojega sorodnika za pomoč, ki jo
je bil pred nekaj leti ponujal.

Toda ni je bilo treba.

236

Komaj je mati s solznimi očmi v mestu od mene
slovo vzela, naročevaje mi, naj bom priden, in odšla
od mene, ko sem jaz izprevidel, da sem preveč nje
navajen, kakor da bi se mogel tujim ljudem privaditi.
Komaj je bilo en teden, že sem bil na potu domov
— ali ker pravega doma nisem imel, bolj prav —
k svoji materi. Našel sem, da je ona taka ko jaz,
da je jokala noč in dan za menoj. Vesela me je bila,
ko sem prišel, in karala me je obenem. Prosila meje,
naj grem nazaj, in videlo se je, kako rada bi imela,
da bi ostal pri njej.

Naredila sva, da bom še eno leto odložil šolo,
da se bom pridno učil od nje vsega, kar je mogoče,
prihodnje leto pak bom šel za stalno in za gotovo
nazaj v mesto.

Ali tega prihodnjega leta ni doživela. Jaz sem
mislil, da jo bom zmerom imel. Ah, ko bi jo še en¬
krat,  le enkrat videl na tej zemlji, po kolenih bi
šel do konca sveta! “ . . .

Dosem je Martinek mirno pravil, le časi se
mu je spoznalo, da mu spomin te ali one reči čutila
zbuja, ki jih težko kroti. Tu pak je naenkrat ob¬
molknil, nekaj časa ni trenil z nobeno gubo na
obrazu, potem pak mu je debela solza pritekla iz
očesa in zjokal se je kakor otrok.

Tudi Lovre je bil ginjen. Domislil se je svojih
roditeljev in vprašanje mu je prišlo: Ali si ti tako
spoštoval svojo mater, kakor ta spoštuje njen sp o-

237

min?  Koliko globokejši, nežnejši čut ima ta človek,
ki bi ga bil marsikak izobraženec zaničljivo kakor
siroveža po strani pogledal in obsodil, da blažjega
čutila, kakor ga imajo živali, niti zmožen ni!

„Se tisto zimo je moja mati nevarno zbolela 11
— je pravil Martinek dalje. — „Preden sem vedel,
ali je mogoče ali ne, sem jo videl mrtvo ležati. In
kakor bi z neba na zemljo padel, sem bil sam, brez
sorodnikov, brez prijateljev!

Na smrtni postelji mi je izročila svoja pisma
in izpričala. Z njimi mi je rekla poiskati in se iz¬
kazati svojemu očetu, tvojemu stricu. Kadar boš v
veliki sili, ga poišči, tako mi je naročala; povedi mu,
da ga prosim, naj tebi popravi, kar je meni hudega
storil; povedi mu tudi, da mu iz srca odpuščam.

Tega poslednjega mu nisem nikdar povedal.
Prosim tedaj tebe, bratranec moj! — pa morda te
je sram, da te tako imenujem ?“

Kvas ni mogel odgovoriti. Podal mu je roko,
ki jo je Martinek smehljaje se prijel in stisnil, rekoč:
^Bratranec! Ko si pred precej veliko dnevi prvič
prišel v ta kraj, sem ti prerokoval, da me boš pomnil.
Tačas sem to drugače mislil, zakaj čeravno se mi
je zdelo, da si mi morda po njem nekaj v rodu,
nisem vedel, da si bratranec moj, in kar je še več
vredno, bratranec dobrega srca. Pozabil pa nisem,
kaj sem obljubil. Pa kaj sem te že hotel prositi?
Že vem! Povedi mu ti, da mu je moja mati na

238

smrtni postelji odpustila, povedi precej zdaj, ko mu
boš pisma izročal, ki sem ti jih dal.“

„Gospod Piškav je tvoj oče?“ — vpraša strme

Kvas.

„In tvoj stric! — Piškav se imenuje. Menda
mu je bilo ime Kaves zoprno in prekrstil se je, kar
se je tukaj naselil.

Ker sem ti že toliko povedal, moram do kraja
povedati.

Po materini smrti bi bil imel jaz v mesto oditi
zopet v šolo. Ali ni mi bilo mari naučiti se kaj več.
Umrl bi bil najrajši, zakaj nisem vedel, ali imam
kaj opraviti na tem svetu, ali nimam. Le ena misel
mi je vedno in vedno prihajala, namreč ko bi n j ega
dobil, ki je mojo mater tako ponižal in prevaral in
storil, da je meni umrla zgodaj, prezgodaj; kako bi
ga hotel pestiti, kako bi mu hotel hudo vest zbujati!
To je zoper naravo, zakaj oče je oče, pa jaz sem
imel svojo strast in ustrezal sem ji!

Kmalu sem videl, da me ljudje težko gledajo,
pri katerih sem bil. Zapazivši to, nisem vprašal,
koliko imam še materinega denarja dobiti ali kaj
druzega, temveč navezal sem culo ter sem šel. Kam
grem, tega nisem vedel. Tako se začenja moje de-
setobratovanje.

Ti boš morda vprašal, kako je to, da sem ravno
ljudsko vero na desete brate v svojo korist obrnil
in brez posla živel.

239

To vprašanje sem si dostikrat sam postavil,
zakaj sem tako začel, pa sam ne vem, če znam
pravi odgovor ali ne. Od začetka sem hodil od kraja
do kraja. Jesti sem povsod dobil, da še prosil nisem;
več nisem potreboval. Moja mati je časi norela,
kakor sem ti pravil, tudi že tačas, ko še jaz nisem
bil na svet prišel. Kmalu po njeni smrti, ko sem
začel tako čudno živeti, sem čutil časi tudi jaz, da
sem njen sin. Časi mi je čudno vrelo in kipelo po
glavi; imel sem tačas nagnjenje do burne veselosti
in sem govoril, da dostikrat skoro nisem vedel, kaj.
Tako so ljudje sami začeli ugibati, da sem deseti
brat. Meni je to nekako dopadalo in navadil
sem se.

V poslednjem času, kar me ti poznaš, in že
tudi prej precej dolgo nisem več čutil tistega vretja
v glavi. Vse, kar si videl ti na meni, je bila navada.
Dostikrat je bila moja veselost samo odeja. Tukaj v
srcu sem jaz drugače čutil in mislil.

Ta pisma sem nosil s seboj kakor spomin svoje
matere. Očeta iskati mi ni bilo mari. Da sem ga
našel, to se je prav naključilo. To je bilo tako:

V ta kraj sem prav rad zahajal, ker so mi
bili ljudje po volji. Ta gospod Piškav se je bil na¬
selil že pred nekaj leti. Večkrat sem ga ogledoval,
da nisem vedel, zakaj. Nekega popoldne sem na jarku
sedel pri bosti in sem prebiral razna pisma, ki jih
je mati od doktorja Kavesa imela. Mimo mene je

240

on prišel in, dasi ne ogovarja nikogar sicer, se mu je
zdelo menda čudno, da tak človek bere,  kakor sem
jaz. Vpraša me, kaj imam in, ker mi je bilo ravno
po nevedoma neko pismo padlo na tla, pobere in
pogleda. Bilo je pismo doktorjevo moji materi, ko še
nista bila poročena. Ne vem, kako je to, vsacemu
druzemu človeku bi bil list iz rok izpulil, njemu ga
nisem. Komaj je papir pogledal, so ga izpreletale
barve, čudno me je pogledal in vprašal:

Kje si to dobil, človek?!

Zakaj to vpraša, zakaj je prebledel? sem mislil
in naenkrat se mi je posvetilo: zdelo se mi je, da
je meni majhno podoben, nihče ni vedel kdo, niti
kaj je! Nihče drug ne more biti! In rekel sem:

Doktor Kaves, dajte pismo nazaj !

Tako veš ti moje — — — ?

Ime? — O to je lehko! Kako ne bi sin Magda¬
lene Strugo ve vedel imena tistega moža, ki ga je v
življenje spravil! — sem dejal jaz.

Tako sem njega spoznal in on mene. Od tistega
časa sem mu bil kakor slaba vest. Zbadal sem ga,
kjer sem ga dobil. Gluh sem se naredil za vse, kar
me je on prosil. Spoznal sem, da to ni prav, pa
drugače sem mislil, da ne morem delati.

Se manj je bilo prav, da sem njegovega sina
Marijana sovražil, ki ga ima menda iz kacega dru-
zega zakona. Zato me je Bog kaznoval snoči.“

241

Dalje deseti brat ni mogel govoriti. Zakašljal
je in kri mu je šla skozi usta. Lovre mu je pomagal,
da se je usedel.

„Le pojdi, bratranec! — Rad bi bil zdaj sam.

— Po duhovna bom poslal, da poravnam posvetnosti!

— Reci mojemu očetu, naj pride k meni! — Po-
zvedi, če sem Marijana zelo poškodoval. — Bog ne
daj! — V jezi in brez premisleka se je zgodilo!“

Lovre mu obljubi, da bo vse opravil, zdravnika
poslal in popoldne zopet prišel. Potem odide.

16

Devetnajsto poglavje.

Vi bi bolje briti
Kakor pak soditi
Znali,

Mali

Brici!  Hudiči 1
A. Kanč ni k.

Irjavelj je ves ta čas v veži sedel in nekov star
koš zapletal z vitrami. Kesal se je, kesal,

' kolikor se je. mogel, da je tačas, ko je hišo
delal, tako kentano debela hrastova vrata naredil, da
se iz hiše vunkaj nobena besedica ne sliši. Zakaj,
da se v hiši testament dela, tega je bil Krjavelj tako
zvesto prepričan, kakor da bo enkrat v nebesa prišel,
kjer bomo samo dobro jedli in pili, če je to naš
Krjavelj pravo vedel. In voljan je bil ob tej uri
svetemu Petru obljubo storiti, da se bode tam gori
v večnem zveličanju pol dne postil, da bi le zdaj
slišal, komu misli Martinek Spak tiste tolarje in dvaj-
setice izročiti, ki jih ima nekje zakopane in vragu v
shrambo dane. Trikrat se mu je vitra utrgala, tako
z jezo jo je nategoval, ko je videl, da se ne da
ničesar slišati.

Začel je tedaj mož misliti, s čim bi se Kvasu,
kadar pride iz hiše, tako prikupil, da bi zvedel, kako

243

je testament narejen. Dolgo je preudarjal, kaj bi mu
dal. Nazadnje jo je menda pogodil, zakaj vrgel je
koš od sebe in vesel mencal roko ob roko, klobuk
nazaj pomeknil in usta razvlekel, kakor da bi se
mu zdehalo.

Kvas je prišel iz liiše.

„Počakite, počakite! 11  — je vpil Krjavelj nadenj.
„Jaz Vam bom eno latvico tacega kislega mleka po¬
snel kakor kraški sir. Kozje je res, pa če se skorja
prosenega kruha vanj zadrobi, se naredi taka jed,
da nikdar tega. In ko boste Vi to jedli, se bodeva
nekaj pogovorila. “

Kvasa ni bilo volja se ukvarjati s šemo, zato
ni odgovoril ničesar in šel.

„Ti bleda voda ti!“ — godrnja Krjavelj — „ti
srobot iz grmovja ti, dolgolilača ti! — Meni, da je
cesar ali pa še kralj, če mu tisti suknjeni repec doli
visi! Le molči, Bog ti bo eno priložil okoli ušes in
še rad boš žrl kozje mleko. Pa tačas ti ga ne bom
dal, ne! Naj bom pet let v vicah za to gorel, če ti
ga bom dal!“

Lovre Kvas tega rohnenja ni slišal, nekoliko
ker je bil že predaleč, nekoliko ker je Krjavelj go¬
voril bolj za svoja ušesa, kot za katera druga.

Solnce je bilo že visoko na nebu, ko je Lovre
koračil domov. Vedel je, da so ga medtem na Sle-
menicah pogrešili. Vprašanju, kje se je tako dolgo
mudil, se ni bilo nikakor mogoče ogniti. Če naravnost

16 *

244

povem, da sem bil pri desetem bratu tako dolgo, se
jim bo pač čudno zdelo — si je mislil. Vsega pove¬
dati ni smel. Izmisliti se kaj verjetnega, je bilo
težavno in sitno.

Ko bi bil pisma, ki mu jih je Martinek izročil,
precej nesel gospodu Piškavu, ki ga je zdaj poznal,
bi se bil zamudil še dalje. Zato je sklenil najprvo
iti na Slemenice in pozneje priliko dobiti, da se
Martinkovega naročila iznebi . . .

Pustimo svojega junaka, naj premišlja, kar je
danes slišal in videl, ter poglejmo drugam, kako se
zbirajo oblačice nad reveževo glavo, ki v zadnjem
trenutku manj misli kakor kdaj, da ga kaka ne¬
varnost čaka.

Kake dve uri poprej se je bila na Slemenicah
zbrala druščina k zajtrku. Razen domačih so bili
gostje prejšnjega dneva: stotnik, zdravnik Vencelj in
hči njegova. Čudno se jim je zdelo, da ni Kvasa
nikjer in ugibali so tako in tako, kam bi bil šel.
Kmalu pak so moški zašli na drugo govorico o vče¬
rajšnjem lovu, o fajmoštrovem značaju in raznih malo
imenitnih rečeh.

Manica je bila nekaj tiha ter je na več vprašanj
svoje prijateljice tako odgovarjala, da je poslednja
videla, da so njene misli drugod kakor pri pogo¬
voru in je naposled obmolknila, premagavši izkuš-
njavo nagajati ji, da se boji za nekoga, ki ga
ni tukaj.

245

Zajtrk je bil že dokončan, ko stopi cesarski
sodnik iz okraja, gospod Mežon v sobo. Spremljal ga
je dolg, suhoten in na eno nogo malo šepast duh,
ki mu ljudstvo pravi birič.

„Tako ! Sele danes prihajate na moje povabilo?
To ni lepo, gospod sodnik! Ko bi bil vedel, da ste
bili včeraj doma, bi se maščeval že kako, da mi niste
časti izkazali — —“

„Sero venientibus ossa, — kosti so dobre zame,“
— prestriže hišnemu gospodarju besedo gospod
sodnik Mežon, debeluhast, rdeč mož velicega nosu
in kratko ostriženih las. „Pa nekaj druzega Vam
moram naznaniti. Zdi se mi, da še ne veste, da se
je v Vaši okolici strašno hudodelstvo zgodilo?"

Vsi so se začudili in prestrašili.

„Ali je kak poboj?" vpraša Vencelj.

„Skoro bi bil, ali pa morda se bo še naredil.
Mogoče je, da bo umrl," pravi sodnik.

„Kdo?“ je vprašalo več glasov.

„Bližnji sosedje ste in ne veste nič! Jaz sem
pa prišel danes prav ponevedoma sem in na potu
zvedel, da je neki hudobnež sina tega starega go¬
spoda s Poleska skoro do smrti potolkel."

„Marijana?! — Ni mogoče, morda niste prav
zvedeli. Snoči je bil pri nas!" — pravi Vencelj.

„ Marijana, pravim! Danes ponoči se je to zgo¬
dilo. Da se ne motim, Vam priča dovolj ta protokol.
Bil sem zdaj na Polesku. Ne govori nič in stari, ki

246

je nekaj zdravnika, kakor sodim, trdi, da tri dni ne
sme izpraševan biti. Vendar sem jaz namenjen pre¬
iskavo takoj začeti. Gospodo pak bom prosil, da mi
bodo pomagali.“

Po tem naznanilu je Manica vstala. Strašna
slutnja se je je polotila. Komaj je šla od mize proti
vratom. Mati je to opazila in je hitela za njo vun.

„Z mojim učenikom, gospodom Kvasom, sta
snoči ostala v hosti. On je kesno prišel domov ; vedel
bo, v kateri kraj se je Marijan obrnil in če je bil še
kdo pri njima,“ je dejal gospod Slemeniški.

„To denem v protokol. Dobro! Gospod Kvas je
prva priča. Kje je, prosim, pokličite ga!“ reče sodnik.

Gospodar je odgovoril, da ga danes že vse
jutro ni. Vsi so obmolknili.

Zdravnik Vencelj je rekel svoji hčeri, naj gre
vun. Ravno tako gospodar svojemu mlademu sinu.

„Gospodje, ne zamerite,“ — je dejal sodnik
Mežon — „ali ne veste, morda sta bila ta gospod
Kvas in Poleščanov sin kaj navskriž, postavim, kakor
je to med mladimi ljudmi navada, zaradi kake de¬
klice ali kaj? Jaz ne dolžim in ne mislim nič. Ali
daje  ta prigodek jako imeniten in da je moja dolž¬
nost reč natanko preiskati, to mi boste pritrdili.
Zato samo vprašam in menim, da je govorjeno samo
med nami.“

„Ravno nasproti Vaši misli, gospod sodnik! —
bila sta vedno prijatelja in jaz svojega učenika dobro

247

poznam in vem, da kaj enacega ne more storiti. Vi
ste se prenaglili,“ je dejal gospodar.

„Prijatelj, ti ne veš, kako je,“ — se oglasi
Vencelj. — „Tudi jaz imam tega Kvasa rad, prav
rad. Do te ure mu ne bi bil ni slabe misli prisodil
in še zdaj upam, da je prazno, česar se bojim. Da je
Marijan Kvasa sovražil ravno zaradi kaj tacega, kar
je gospod sodnik omenil, to vem za gotovo. Včeraj
zjutraj mi je sam pravil.“

Sodnik se je vesel svojega ostroumja in po-
zabivši veliko resnost tega pogovova malo na smeh
obrnil. Pa takoj se je spomnil, da to ni lepo, in je
dejal modro: „Dva razloga sem imel, da sem to
vprašanje postavil, gospodje! Prvi razlog, ali kakor
smo časih rekli „indicium“,  bil je ta, ker je Kvas
snoči pozno  domov prišel; drugi, da ga danes
nikjer ni videti. Zdaj je pa častiti gospod zdravnik
še tretjega povedal. Preiskava se mora začeti.“

Zdajci je stric Dolet, ki se je bil šele zdaj

zbudil, v sobo stopil in jel praviti novico, ki so jo

že vedeli. Ker je bil na mestu hudobnega dejanja in

še potlej v Polesku, je zapisal sodnik vse, kar je

povedal. Sosebno važno se mu je zdelo, da je zvedel,
kje se je vse to godilo, česar mu na Polesku niso
bili povedali.

Odpravili so se vsi proti Skalam.

Tam na mestu so pogledali vsako potlačeno
travo okrog tistega kraja, kjer je bilo pokrvavljeno.

248

■Kri je bila videti na dveh krajih. Tudi boso
nogo so na dveh krajih sledili.

To poslednje je nekoliko podrlo sodnikove
razloge in „indicije“, ki je hotel po njih Kvasa
dolžiti.

Pridružil se je bil preiskovavcem kmet iz vasi.
Ta je trdil, da je snoči cul strel na tem mestu.
Sodnik mu je ometal, rekši da laže, zakaj Marijan
je udarjen,  ne obstreljen. Kmetič si iz spošto¬
vanja do gospoda ni upal svojeglavo trditi. Rajši je
verjel, da se mu je sanjalo, ali kaj tacega. Ko je pa
malo po grmovju okrog hodil, je našel puško, ki jo
je bil prejšnji večer Kvas pri kamenu pozabil in
Marijan potem po gošči zagnal.

Spoznali so Kvasovo puško in bila je izstre¬
ljena.

Sodnik je imel četrti in peti vzrok. Dejal je,
da mora Kvasa prijeti in v ječo odvesti.

Drugi so molčali. Pet razlogov je govorilo zoper
Kvasa, in samo eden, bosonoga stopinja, za njega.

Znano je, da, če enkrat začnemo koga na sumu
imeti, podpira ta sum vsaka najmanjša stvarca iz
sedanjosti in prejšnjih časov. Tako se je tudi gos¬
pod stotnik med potoma proti gradu začel domišljati,
kaj se mu je vse o včerajšnjem Kvasovem obnašanju
proti Marijanu in vsej druščini čudno zdelo.

V tem je bil Kvas prišel domov. Stara Urša
ki mu je zajtrk prinesla, mu je pravila, kaj se je

249

zgodilo z Marijanom. Iz Martinkovih besed in po
tem pripovedovanju je obsodil, kako je ta reč. Na¬
menjen je bil takoj v Polesek iti in se prepričati,
ali je res tako hudo, kakor dekla pravi. Vsekakor
pak je sklenil molčati in svojega ravno najdenega
bratranca ne izdati.

Kam so gospodje šli, tega mu Urša ni vedela
povedati.

Ravno je stopil iz veže, da bi šel na Polesek,
ko ga srečajo sodnik, gospodar in drugi.

„ Gospod Kvas!“ — je začel sodnik s svojim
najslovesnejšim glasom — „Pojdite z nami v grad
nazaj, nekaj bomo govorili z Varni . 11

Ko so v sobo prišli, ga je prijel gospod Mežon
za ramo in dejal: „V imenu cesarske postave Vas
dam jaz tukaj ukleniri in greste z menoj ! 11

Kaj tacega Lovre pač ni pričakoval: zato je
malo osupnil. To je sodnik opazil, namežikal je dru¬
gim in imel je šesti podpirajoči razlog ali indicij, da
se ne moti. Takoj pa je bil Kvas zopet miren in
je dejal: „Ali smem vedeti, zakaj me je doletela ta
čast, da moram uk len j en z Vami ? 11

„Prosim, potrpite za odgovor , 11  — pravi sodnik.
— „Ce se mi vsi ne motimo, doboste popolno opra¬
vičenje. Zazdaj pa vsi dokazi proti Vam govore in
jaz kakor sodnik moram svojo dolžnost storiti ! 11

„Tedaj storite svojo dolžnost ! 11  reče Kvas.

250

„Ne, jaz vem, da je gospod Kvas tako ne¬
dolžen, kakor jaz,“ — je dejal stric Dolef. — „Samo
recite, da z Marijanom niste imeli nič, in jaz Vam
bom verjel.“

Zdaj je Lovre vedel, česa ga dolže. Moral je
ali v ječo za nekaj časa iti in ljudem vero pustiti,
da je on hudodelec, ali pa izdati desetega brata.
Pomislil je na Manico in izkušnjava ga je obšla, da
bi govoril. Saj Martinek bo prej umrl, preden bi mu
sodnija mogla kaj, mu je dejalo. In če umrje in
Marijan umrje, ali ne bo sum na tebi ostal za vselej?
Pa ne, to bi ne bilo moško!

„Ne bilo bi mi težko izkazati Vam, gospod
sodnik, da me po krivem dolžite, ko bi hotel in smel
govoriti. Grem z Vami, saj se dolgo ne bom mudil,
upam. Samo to Vas prosim, da se gredoč oglasimo
na Polesku. Jaz bi rad Marijana videl, kako mu je,
in sicer imam še nekaj opravka, ki me bo, kakor
upam, opravičil,“ reče Lovre.

Ugovora ni imel sodnik nobenega. Prosil je
gospodarja, da bi šel nekaj časa ž njimi. Birič je
pristopil in izvlekel železje, da bi Kvasa uklenil.
Pa zdravnik Vencelj in drugi so po Kvasovem ob¬
našanju in govorjenju že dvomili, da bi bil on kriv.
Dejali so, da železja tukaj treba ni. Sodnik jim
je pritegnil s tem pogojem, da Kvas s pošteno be¬
sedo obljubi, da ne bo izkušal ubegniti, kar je tudi
obljubil.

251

Zdajci se vrata odpro in Manica stopi v sobo,
bleda in objokanih oči. Kakor ne bi nikogar videla
v sobi razen Kvasa, je stopila k njemu, položila roko
njemu na ramo in dejala : „Kaj ne, Lovre, da te ne
poznajo, da tebi ni mogoče storiti kaj tacega? Če
te ves svet obsodi, jaz te ne bom ; samo reci, da
ni res!“

Gospoda Benjamina je rdečica oblila.

„Dobro, deklica, dobro!“ — reče poštenjak stric
Dolef — Jaz tudi tako pravim.“

„Ni res!“ Izkazalo se bo!“ je dejal Kvas in
tudi on je zardel, zakaj vedel je, da mu odsihdob,
ko se je Manica tako očito izdala, ni več obstanka
na Slemenicah. Rad bi ji bil v roko segel; rad bi
ji se bil zahvalil in rad bi bil tudi kako popravil,
kar je napačnega naredila v prenaglem strahu. Pa
pogledal je njenega očeta in preveril se je, da vse to
ni mogoče.

„Verjamem ti! — Tebi bolj kot drugim!“ —
je rekla ter mu podala roko. — „Zdrav! Pojdi, opra¬
viči se in vrni se enkrat! Vse eno, če ves svet ve:
ti, ali nobeden ! 11

Lovre se je zahvalil z enim pogledom.

Oče njen, ki je dozdaj strme stal kakor pribit,
je stopil k njej ter jo prijel za podpazduho. Od jeze
mu je lice gorelo.

„Kaj to pomeni? Hajdi, tukaj nimaš ničesar
opraviti!“

252

Molče je šla z očetom vun. V svoji sobi si je
šele razjasnila, kaj se je zgodilo, in grenke solze so
ji nekoliko olajšale težko srce.

Kmalu potem je oddrdrala grajska kočija, v
kateri so s Kvasom sedeli sodnik in grajski go¬
spodar. Birič se je usedel spredaj h kočijažu. Več¬
krat pak se je ozrl nazaj, kakor da bi se hotel
prepričati, da jetnik še sedi med dvema gospodoma.

Zbog poslednjega graščaku in sodniku nepri¬
jetnega prizora, ni hotel ne ta, niti oni kake go¬
vorice začeti. Najmanj pa je mogel govoriti Lovre.
Molče so se tako pripeljali do Poleska. Tu šele je
graščak stopivši z voza izpregovoril in dejal obrnivši
se k Kvasu:

,,Gospod Kvas! Jaz nečem dvojiti, da se boste
opravičili, in iz srca želim tega. Vendar, če kaj
mislite, boste sami izprevideli, da se v mojo hišo ne
morete več vrniti po tem, kar sem žalibog ravno
zdaj doživel in videl. Očitati Vam nečem ničesar.
Mlad človek ne pomisli, kaj počenja. Jaz sem bil do
poslednjega trenutka z Vami zadovoljen, prav za¬
dovoljen in res mi je žal, da ste se izpozabili. Vem,
da je moja hči tudi sama kriva, morda toliko ko
Vi. Zato se razhajava kot prijatelja in želim Vam
vso srečo po svetu. Tudi me bo veselilo, če se v
poznejših  letih, ko bo ta reč na oba kraja po¬
zabljena, oglasite pri nas, zdaj kmalu pa ne. Vaše
obnašanje in Vaš značaj mi je všeč. Vendar po

253

premisleku boste lehko našli vzroke mojega ravnanja.
Kar imava še skupaj, Vam pošljem, kadar in kamor
hočete. Z Bogom, dobro se imejte, zdaj grem jaz
domov. “

S solznim očesom je stisnil Kvas roko, ki mu
jo je graščak podal. Hotel mu je odgovoriti, pa be¬
seda mu je ostala v grlu in, ko se je zavedel, je bil
mož že odšel.

ICU fegrrggg fi^v^F^zg:  l^JJj

ačBB^sgg^gsgrosi^i^^B

Dvajseto poglavje.

Mogočni svetec, grmeči Elija,

Glej, zvezane imam jaz roke,

Ti pa grmiš po širocem nebu
In skoraj ne vidiš pod sabo zemlje.

Fr. Levstik.

ospod Mežbn, o katerem so mi stari očanci
pravili, da je bil trd in oster mož, ki ni dru¬
gega poznal in veroval kakor suho postavo,
je pokazal v tem hipu, da vendar ni tako brez srca,
da se mu ne bi nihče smilil, in tako je menda ovr-
ženo natolcevanje omenjenih modrijanov iz tedanjega
■ časa. Ko je namreč videl solzo v Kvasovem očesu,
je padla polovica tistih „indicij“ in mislil si je: človek,
ki je drugemu hvaležen in se težko od njega loči
tačas, ko ga od sebe pahne, tak človek ne postane
lehko pobojnik.

„Le pomirite se, gospod Kvas!“ — ga je tolažil.
— „Kakor pravite in kakor Vam jaz tudi verjamem,
boste kmalu zopet prosti. Meni pak ne smete zame¬
riti, jaz imam ostre dolžnosti, kakor se boste sami
prepričali; saj se boste učili pravice, kakor sem čul.
In potlej, kadar Vas bom vsega suma oprostil, bom
govoril z gospodom graščakom in preverjen sem, da

255

bode moja beseda nekaj veljala. Kar se deklice tiče,
to se ve, da jo boste morali potlej iznemar pustiti. Pa
saj svet je velik in deklet vsakovrstnih ima, da jih
pride deset na enega. Meni verjamite, jaz sem nekaj
izkušal. Jaz, postavim, sem šele peto vzel za ženo
izmed tistih, ki sem si jih bil izbral. Ječe se za nocoj
tudi ne bojte! Skrbel bom, da se Vam posebna po¬
štena soba da in postreže, kakor boste želeli.“
„Hvala!“ je odgovoril Lovre ob kratkem.

„Zdaj pa pojdiva v to razneseno gnezdo, v Po-
lesek, da poz veste in opravite, kar bi radi.“

Na pragu je stal gospod Piškav in kadil tobak.
Ker od velike starosti že ni dobro slišal, ni videl,
je zagledal prišleca šele, ko ga je sodnik ogovoril.
Pogledal je kvišku, nagrbančil suh obraz še bolj in
vprašal: „Kaj želita, gospoda ? 11

Sodnik vpraša: „Kako je Marijanu?“

„Hvala! Bolje ! 11  pravi oče skoro osorno.

„Ali bi ga ne smeli videti ? 11  vpraša Kvas.

„Ni potreba. Govoriti še ne sme, tudi ko bi
lehko , 11  odgovori starec ter se malo pokloni in meni
nič tebi nič jima hrbet obrne, da bi šel v hišo.

Kvas stopi bliže in mu tiho reče: »Gospod
doktor, Vaš sin Martin Vas lepo prosi, da bi še danes
prišli k njemu v Krjavljevo kočo. Bolan je in nekaj
imenitnega bi Vam rad povedal . 11

Stari je poročevavca debelo pogledal in lice
mu je malo zardelo. Rekel pa ni nič, ampak šel v hišo.

256

Kvas bi mu bil rad dal Martinkova pisma, pa
nekoliko ni hotel tako, da bi bil sodnik videl, neko¬
liko pa ni bilo mogoče, ker starec ni hotel počakati.

„Čuden človek je ta Piškav. Pa trdne natore
mora biti. Jaz sem že petnajst let tukaj za sodnika,
pa vedno se mi enak zdi, nič se ni izpremenil," je
govoril gospod Mežon, ki bi bil jako rad videl, da
bi se bil kak pomenek začel med njim in njegovim
jetnikom. Pa Kvas je odgovarjal, kar se je naj¬
krajše dalo.

„Zdi se mi, da Vam je vsa ta današnja reč
preveč do srca segla, “ — pravi dalje sodnik. —
„Pa to ni prav! Kaj pa bi bilo to, ko bi se bila res
sprijela! Saj pravi stari, da je dobro ! Če pa umrl
ne bo, potlej ne bo take sile. Mlad človek ne sme
precej žalosten postati. Jaz, postavim, ko sem na
Dunaju študiral, sem bil tudi nekdaj v tako reč
prišel. Zunaj mesta smo enkrat pili štirje rojaki. Pri
drugem omizju je pa bilo vse polno rokodelskih po¬
magačev. Pozabil sem že, kako je bila navzkriž
zabava med nami prišla, to pa še vem, da je onih eden
enega naših udaril. Preč smo bili pokonci in po
kranjski — to se ve malo preveč prvotni — navadi,
smo odlomili vsak eno stolovo nogo in smo klepali
Dunajčane, da je bilo veselje. Policija je prišla in
vsi štirje smo bili eno noč zaprti. Sicer smo se pa
znali tako dobro izgovoriti, da so bili oni otepeni
še posebej kaznovani, mi pa nič. Kaj tacega je

257

Človeku na stare dni prijeten spomin mladih
divjih let.“

Naposled je vendar tudi gospoda Mežona zgo¬
vornost minila. Stisnil se je v drugi kot kočije,
roke del pod pazduho na križ in gledal kako konja
noge vzdigujeta in kako se oblaki zbirajo.

Za Kvasa je bil današnji dan imeniten in odlo¬
čilen. Ni mogel skoro sam sebi verjeti, da bi se bilo
danes vse to zgodilo. Našel je dva sorodna človeka,
o katerih ni nikdar vedel, da sta kje na svetu. In
kakšna čudna sorodnika! Toda za dobičkom, če se
more dobiček imenovati, da človek spozna na smrtni
postelji ležečega in čudnega starega pusteža, ki go¬
voriti neče, za dobičkom je prišla takoj izguba. Cesar
se je bal, se je zgodilo danes. Ni zapustil Slemenic
s skrivno ljubeznijo do nje v srcu in z zaupanjem,
da se čez malo let vrne in bode uslišan! Ni šel,
kadar bi bil sam hotel; moral je iti in pot nazaj mu
je zagrajena. Da, celo pustil je v trenutku marsikoga
v dvomu, da je morda pobojnik, tedaj nevreden gost
poštene družine. In kdo je bil prvi vzrok tega?

Bolj kakor kdaj si je Lovre v tem hipu želel
prijatelja zraven sebe imeti. Le ž njim bi bil lehko
govoril, govoril veliko. Pa bil je daleč od njega!
Tako mu je prišla misel, kaj bo ž njegovo najbližjo
prihodnostjo. Druzega mu ni kazalo, kot v daljni
svet iti za prijateljem, čeravno je bil prej namenjen
še nekaj časa počakati, da bi se tiste sitne okolnosti

17

258

izboljšale, ki jih slabejši del našega bitja tako ostro
terja. Domov mu nikakor ni bilo iti. Kako bi pred
staro majko in resnega očeta stopil in kaj bi rekel?
Da je bil hudodelstva dolžen ali celo da je moral
zaradi druge razmere grad popustiti, ki bi jo skoro
gotovo po svojem enostranskem razumu napak sodila?

Med takimi mislimi je Lovre pozabil, da se pelje
v ječo. Voz obstane in sodnik pravi: „Zdaj smo doma.
Do večera pojdite z menoj. Jaz Vas bom svoji ženi
predstavil in ji ne bom pravil, zakaj ste prišli z
menoj. Opazoval sem Vas vedno in veselim se že, da
Vas bom imel za zamero prositi. Zato bodite moj
gost nekaj časa, ne jetnik, da se ta reč razjasni.
Spali boste v Čedni sobici, ki jo je moj pisar imel
dozdaj in, če kaj potrebujete, le povejte!“

„Zahvaljujem se Vam lepo, gospod sodnik, za
Vašo dobrotnost. Pa zazdaj Vas prosim, odkažite mi
sobo, o kateri ste govorili. Rad bi bil malo sam.
Upam, da se bom malo časa mudil pri Vas, morda
tako dolgo, da bo Marijan mogel govoriti, ali pa še
ne. Potem, ko bom suma popolnoma očiščen, bom
porabil Vaše prijazno povabilo, da me boste z gospo
seznanili. “

„Kakor Vam je bolj po godu,“ pravi gospod
Mežon.

Tako je prišel Lovre v ječo. Neka nevolja ga
je prijela, ko je bil sam v stanici. „To je pravica ?“
je mislil sam pri sebi. — „Po praznem domišljevanju

259

in'površni preiskavi poštenega človeka zapro in ne
pomislijo, kaj leliko vse iz tacega početja pride. Kdo
bi si bil davi mislil, da bom spal nocoj v najbližji
soseščini navadnih tatov.“

Večerji, ki mu jo je mlada sodnikova služab¬
nica s porednim smehljajem prinesla, Lovre ni veliko
škodoval. Prosil jo je, naj mu od sodnika prinese
papirja in pero in začel je pismo pisati svojemu pri¬
jatelju. Da bi druge neprijetne misli odpodil, mu je
popisoval kolikor mogoče humoristično svojo ječo in
vzroke, zakaj je v njo prišel.

Skoda, da se je iz prič in dokumentov, po ka¬
terih smo to istinito povest snovali, z druzimi ime¬
nitnimi rečmi vred izgubilo tudi to Kvasovo pismo.
Zakaj dobiček bi bil dvojen, ko bi se bilo ohranilo:
prvič bi bil bravec videl, kakšen humorist je bil ta
prečudni Lovre Kvas ;  drugič bi bili pa mi še na
konec tega kratkega poglavja kaj boljšega in kratko-
časnejšega leliko pristavili, kakor je od spredaj in —
morda bi se bili še ljudje dobili, ki bi bili napačno
imeli, da je pismo dobro narejen falzifikat. To pak
bi nas bilo povzdignilo v očeh tistih učenih glav,
ki se kritiki imenujejo. Pa kaj hočemo: kar ni, pa ni
— kakor je dejal tisti, ki je iz prazne kupe vino pil.


17 *

Enoindvajseto poglavje.

Š t e f. Ce si človek, pokaži se;

če si hudir, stori kar hočeš.
Tri n kul. O, odpusti mi moje
grehe !

Š e k s p ir.

esec se je na večer prikazal izza vzhodnih
gora; od kraja velik, bil je vedno manjši, ko¬
likor više se je vzdigoval. Nastala je lepa
tiha noč, brez sape in brez oblakov na nebu.

Ko bi bil kdo okrog Poleska hodil, bi bil videl
v črn plašč zavitega moža, z veliko kučmo na glavi
in debelo precej dolgo palico v roči, tiho iz veže priti
in s počasnim, gostim korakom, kakor je starim lju¬
dem navaden, kreniti po poti proti vasi.

Vsak, kdor bi bi! tu znan, bi bil ugenil, da je
ta ponočni šetavec gospod Piškav, ali če ga s pravim
imenom imenujemo, doktor Kaves.

Daši je mesec svetlo svetil, se je vendar videlo,
da so starca že jele oči popuščati, zakaj tipal je
vedno s palico pred seboj in še se je spotikal tu in
tam ob kamenje, ki je nepotolčeno ležalo po pustem
potu do Obrhka.

Prišedši do blizu vasi, je postal malo in premiš¬
ljal, kod bi šel, da bi bilo bolj prav. Zagledal je luč

261

na hribcu, kjer je Krjavljeva koča stala in ne glede
veliko na steze in meje, je koračil vse vprek. Pred
kočo pak je zopet postal, kakor da bi pomišljal, ali
bi potrkal ali ne. Odločil se je naposled ter dvakrat
udaril s palico po durih.

Okno se odpre in Krjavelj pomoli svojo debelo
glavo vun. Pa kakor da bi ga bil gad pičil, se po¬
makne hitro nazaj.

Doktor Kaves bi bil lehko slišal, kako je Krja¬
velj po hiši semtertja dirjal in ves v strahu vpil „0
Jezus in sv. Lucija! Na pomaganje! — O kje imam
žegnano vodo, žegnano vodo! In oljikino vejico od
cvetne nedelje! Hudič, hudič, sam hudič je po tebe
prišel! Pred vrati stoji, ves črn je. O sv. Lucija!
Moli Martinek, moli! Gotovo si poprej, ko so bili
gospod pri tebi, kakov smrtni greh zamolčal.“

In ko je Krjavelj našel v neki čepinji, s pajčino
zavlečeni, žegnano vodo in oljikino vejico od cvetne
nedelje, je začel skozi okno neusmiljeno škropiti in
vpiti: „Hudoba, poberi se, hudoba poberi se!“ Ali
hudoba pred vrati se ni hotela pobrati.

Trkalo je čedalje bolj.

Krjavelj tja v zadnji kot počene in začne moliti,
ropotati in regljati, da je bilo groza.

Težko je bilo Martinku Krjavlja toliko utolažiti,
da si je dal dopovedati, da zunaj ni hudiča, ampak
najbrž Lovre ali pa gospod Piškav. Tako se je dal
preprositi, da je šel odpirat. Vzel je svojo čepinjo z

2 62

žegnano vodo, storil križ in junaško zapah odrinil od
vrat ter obenem za dva koraka odskočil.

V veliko njegovo tolažbo je namestil hudobe v
izbo stopil samo stari Piškav. Martinek je Krjavlja
prosil, naj gre vun.

Bravec je gotovo že zapazil, da je naš Krjavelj
nagle jeze in da posebno rad godrnja, če se mu prav
povšeči ne godi. Ni nam tedaj treba praviti, da je
tudi zdaj prav slabe volje šel vun.

„Da bi te sapa vzela, sivec ti sivi!“ je go¬
voril zunaj pred vrati in je oddihovaje se luno ogle¬
doval. „Kako sem se ga ustrašil! Preč bi ga otepeb
če je prav gospod, ko bi se le upal. Da bi se le
ne bila kakova žilica v meni utrgala, ker tako
dehtim ko kovaški meh. Še enkrat naj pride ta starec
in naj me tako zastraši, jaz mu bom tri take tja
v zobe povedal, da se bo za uho prijel; saj jaz tudi
njega ne strašim, zakaj bi pa on mene? In pa še
to to! Ti škrici v mojo hišo dohajajo, jaz moram
pa zunaj biti ta čas. Gaki me, čaki, kar noter grem,
pa ga bom vprašal, kdo je hišo zidal, jaz ali on?
Čigava je, moja ali njegova? To me pa prav zares
grabi! Jaz bom videl, kdo bo meni rekel: pojdi
vun! Kaj sem mačka ka-li, ali pa še pes, da me bo
vun gonil ?“

Krjavelj vstane in hoče v hišo iti, da bi Mar-
tinka in Piškava pošteno in do dobrega ozmerjal. Pa
ravno tako naglo se skesa in zopet usede.

263

„Kaj jim čem?! — pravi. — „To so vsi co¬
prniki! Nobeden ni v milosti božji zapisan. Če se
tacih bolj ogibljete, boljši možje boste. 11

Nekaj časa se zamisli.

„To pa to!“ — začne zopet. — „To mu bom
pa precej jutri povedal, desetemu bratu, da potlej ko
bo mrtev, me ima pri miru pustiti. Tega jaz kratko
in malo nečem, da bi z onega sveta nazaj bodil in
ponoči okrog moje hiše lazil in strašil. Če ima kaj
na vesti, naj mi zdaj pove. Kaj je meni tega treba,
da bi spati ne mogel ponoči od straha? Tega meni
ni nič treba!“

In enacega je Krjavelj še mnogo uganil luno
ogledovaje. Gospod Piškav pride iz koče in hitro odide.

„Pa reci kdo, da je ta človek v milosti božji!“
godrnja Krjavelj in gleda za njim. — „Star je ko
zemlja in vendar ti dirja, kakor bi kraško burjo
izpustil.“

In res je imel stari posebno spešne korake. Pa¬
lica mu je malo rabila in le redkokrat se je spoteknil.

Pomenek, ki ga je imel s svojim sinom, desetim
bratom, menda nikakor ni bil tak, da bi se mu bilo
srce olajšalo, temveč videlo se je, da je posebno ne¬
miren in razburjen. Večkrat je pogledal proti nebu,
roka se mu je pestila in čuden glas je bil slišati iz
njegovih ust, glas, ki se je kakor zdih globoko od
znotraj privil na jezik, ki je pa bil bolj divjega ne¬
razločnega značaja.

264

Prišel je domov. Vrata so bila še odprta. V svojo
sobo prišedši je užgal luč, potem pa naglo bodil po
sobi gori in doli, kakor da bi nekaj premišljal.

Naposled se je usedel k mizi, nateknil naočnike
in začel pisati.

Pisal je dve uri.

Potem je iz zaklenjene omare vzel več pisem.
Bile so menice in drugi papirji denarne vrednosti.

Vse je skupaj zapečatil in naredil napis: „Mo-
jemu sinu Marijanu!“

Ves zapečaten šop je potem uteknil v plaščev žep.

Se enkrat se je vrnil k omari, vzel iz polne vre¬
čice nekaj tolarjev in s klina snel pištolo, ki jo je
skrbno ogledal. Potem je zopet vse zaklenil.

Ogrne plašč, ozre se še enkrat po sobi in gre,
vun po stopnicah doli.

Zdolaj je Krivčevemu stanovanju nasproti ležal
Marijan. V to sobo stopi starec tiho. Krivčevka je
dremala na stolu pri bolniku in se ni prebudila.

Oče pristopi bliže k bolnemu sinu, položi roko
na čelo, potiplje žilo in šepeta: „Umreti ne more !“

„Sin, bodi srečnejši, ko je bil tvoj oče!“ pravi,
ko je Marijana nekaj minut gledal. — „Kolni ga, če
hočeš!“

In morda čez dolgo dolgo časa je prišla zdaj
solza v oko možu, ki solz ni poznal.

„Ponoči in v bolezni te puščam, kakor volk
svoje mlade v brlogu. Puščam te, da te ne bom

265

nikdar več videl, da se bom poslovil od tega sveta,
smrdeče luže! O da bi ti drugo prepričanje imel o
življenju, da bi vedno v dosedanjih sanjah  ostal!
Zato te nisem budil, zato nečem, da bi ti očital kdo
očeta . 11

Pri teh zadnjih besedah se je bila Krivčevka
zbudila. Stari je ni opazil. Odšel je.

„Kaj neki to pomeni ? 11  si je mislila. „Bog ve,
če je bolezen zagovaijal ka-Ii? Moram vendar pogle¬
dati za njim ! 11

In ko je šla po prstih iz sobe, je našla vežna
vrata na iztezaj odprta. „Za božjo voljo, kaj bo neki
delal zunaj ? 11  je mislila in gledala po dvorišču in po
vrtu. Gospoda ni bilo nikjer. Ravno je bila name¬
njena vrata zapehniti, ko zasliši tam pri hlevu nekaj
šumenja.

Gospod Piškav je bil konja osedlal in Krivčevka
je videla, kako ga je zasedel in odhajal z dvorišča
po poti proti Slemenicam.

„Da bi le ne znorel! Prehladil se bo, potlej ga
bom pa morala okopavati, kakor zdaj Marijana. Zme¬
rom sem mislila, da ne bo nič dobrega, ker je ponoči
zunaj ostajal. Zdaj je pa izteknil, česar je iskal. In
stari še laže kaj dobi . 11

Tako je majka gostolela zapiraje vrata, potem
pa šla svojemu ljubeznivemu povedat, kaj je videla.

Na Slemenicah je bila še luč, čeravno je bilo
že precej pozno ponoči. Bili so zdaj v gradu samo

266

domači, zakaj stotnik in Vencelj s hčerjo so se bili
takoj odpravili, ko so videli, da bi bili po neprijet¬
nem dogodku s Kvasom vsej družini skoro nadležni
gostje.

V navadni sobi sta sedela graščak in njegova
žena. Manica in prejšnji Kvasov učenec sta bila odšla
spat. Oče in mati pa sta ukrepala to in ono. Mati
je zagovarjala hčer, kolikor je mogla, oče pa ji je
očital, da bi bila ona morala bolj paziti. Naposled sta
se v tej misli zedinila, da bi bil Kvas dober zet, ko
bi le kako premoženje imel; preverila sta pa drug
druzega, da bo deklica kmalu pozabila vse to in se
rada možila, kadar dobra prilika pride.

Ravno sta tudi onadva vstala, ko je prišla stara
Urša na vrata povedat, da je gospod s Poleska tukaj.

Precej je Piškav v sobo stopil. Čudila sta se
temu prihodu tembolj, ker ju odurni sosed še podnevi
ni imel navade obiskovati.

»Dober večer, gospod Piškav! Kako je kaj Ma¬
rijanu? Vendar ne slabeje ? 11  reče graščak.

„Bo že, že!“ — odgovori stari ter se usede.

„Prav hudo nam je bilo, ko smo to nesrečo sli¬
šali, ki Vas je zadela; zakaj radi smo imeli Marijana,
kakor da bi bil naš domač , 11  pravi gospa.

Doktor Kaves izvleče iz svojega plašča zape¬
čaten šop pisanj ter ga dene na mizo rekoč: „Gospod
sosed, nekaj Vas bom prosil. Obljubite mi, da boste
tako dobri in mi boste to opravili . 11

267

„Z veseljem, če je le v moji moči!“ odgovori
graščak.

„Jaz moram zdaj precej, še to noč odpotovati.
Prosim Vas, dajte to pisanje, zapečateno kakor je,
mojemu sinu, kadar bo čisto zdrav. Prej ne!“

„Bodite brez skrbi! Shranjeno bo dobro!“

„In še to. Vi ste imeli tukaj nekega Kvasa za
učenika, kakor sem slišal. Ta je obdolžen, da je mo¬
jega sina poškodoval. To ni res. Tedaj Vas poobla-
ščujem v svojem in sinovem imenu, da ga rešite vseh
sitnosti. — Da se Vam veruje, prosim, dajte mi malo
papirja in pero.“

Piškav zapiše te besede:

„„Lovre Kvas ni bil pri poboju mojega sina
Marijana. Sicer pa je moja in bode tudi mojega sina
želja, da se ta reč ne preiskuje dalje.““

„To izročite sodniji, brž ko morete. — Mogoče
je, da bi moj sin na tem kako drugo bolezen dobil. Ko
bi se to primerilo, dajte zdravniku Venclju to, kar
bom zdaj napisal. On bo že vedel, kako se ima ravnati.“
In napisal je stari nekaj latinskih besedi in
znamenj, ki jih graščak ni umel.

Potem je Piškav vstal in šel. Graščak ga je
spremil po stopnicah doli in ko je videl, da ima konja
pred vrati privezanega, mu je pomagal, da je zajahal.

Poslovil se ni nič, izpodbodel je konja in kmalu
ga graščak ni videl več in — nihče ne več!

!«®#®9®g#«>®®®a

Dvaindvajseto poglavje.

Prav po natančni niti morava govoriti, si¬
cer bo nama besede pregledal in naju vbadal.
Zares, Horacio, jaz sem te tri leta opazoval:
današnji čas je tako ostrozob, da kmet dvor-
niku na pete stopa.

Š e k spir.

ilo je štiri tedne pozneje zopet nekaj pivcev
zbranih pri Obrščaku.

»Pravijo, da se je bil tisti učeni, ki je bil
tukaj gori v gradu za šolmoštra, nekaj zameril, zato
so ga odvrgli,“ reče Matevžek.

„Kako so mu že dejali?“ vpraša eden tovarišev.

„Znano ime je imel / 1  — odgovori Matevžek —
„prav kmetsko ime. Pa mi na misel ne pride. Čakaj,
no! Če Kavelj ali kako. He, Obrščak, ti boš vedel ! 11

„Kaj imate v pogovoru ? 11  vpraša krčmar od
druge mize pristopivši.

„Radi bi vedeli, kako se je tisti pisal, ki je graj¬
skega fanta učil? 1 '

„Za Kvasil se je pisal. Pravi fant je bil tisti.
Škoda, da je moral kopita pobrati iz našega kraja . 11

„Pravijo, da se je pri grajski ženil; to je bilo
že malo neumno, zakaj ta dekle bo petična in de¬
narna in, kdor jo bo dobiti hotel, ne sme imeti suhega

269

mošnjička. Ta Kvas je bil pa legak za okrogle stvari,
ki izpod palca uhajajo/ 1  ugiblje Matevžek.

„Saj to ni res, da bi se bil ženil. Fant je bil
premoder,“ ugovarja krčmar. — „Ljudje govore belo
in črno. Pameten človek ni, da bi vse verjel. Samo
zato, ker so ga dolžili, da je bil Marijana pretepel,
zato ni litel več tod okoli hoditi.“

„Da, pa le dobro pomnite," reče tretji — „tako
dobro se mu ne bo nikjer godilo, kakor se mu je
tukaj v gradu. Tukaj so mu stregli kakor otročniei."

»Zakaj pa ne?“ — pravi Matevžek. „Saj je tisti
pijani Dolef onidan pravil, da je šel na Dunaj, kjer
ima cesar svojo hišo in ministri njegovi, ki denar
delajo."

„Bog ve, če ima kaj zemljišča cesar ali ima
samo hišo ? vpraša prileten mož.

„E, kako si neumen!" — pravi Matevžek. —
»Cernu bo pa cesarju njiva in travnik? Saj taki ve¬
liki gospodje se ne pečajo s kmetovanjem; saj lehko
na kupičku živi in še prav dobro. Le pomisli, koliko de¬
narja mu pride v mošnjo iz davkov, ki mu jih dajemo."

„Saj tega ne mislim, da bi sam orat ali vlačit
ali kosit hodil; ampak takole kakor je naš graščak
na Slemenicah: delavce ima, ki delajo, on pa uka¬
zuje," pravi oni.

„Šleva neumna!" reče Matevžek. — »Naš gra¬
ščak je muha proti cesarju in berač. To bi mu jaz
v zobe povedal, ko bi tukaj bil. Cesar ima samo

270

denar pa vojsko, dajo komandira. Njemu je že otovrej
dobro, da mu ni treba za nobeno delo prijeti. Zakaj
je pa naš gospodar in zakaj vsako nedeljo molimo
zanj po litanijah'?“

„Res je tako, kakor ti praviš, Matevžek ! 11  potrdi
krčmar.

„Ne boste me pregovorili ne,“ reče oni kmetič.
— „Ce ste vi modri, tako sem jaz tudi. Jaz vem, da
ima cesar okoli svoje hiše vsaj toliko prostora, da
kakovo zelje posadi ali kako solato. Kaj mislite, da,
kadar hoče cesarica za svojo družino skuhati, da
vselej košaro v naročje vzame in leti k sosedovim
kupovat? Kaj še?! To bi bilo nesloveče, ko bi kaj
tacega doma ne imela, kar imajo druge žene, ki so
manj ko ona in ji morajo biti pokorne . 11

„ Glej ga no! Kaj si tako neumen, da misliš,
da cesarica sama kuha? Kaj ne more imeti ene ku¬
harice, ali pa še dveh? Cesar ima drugače večjo
družino ko ti ali jaz. Bog vedi, koliko hlapcev in dekel
ima in še pastirjev, da mu konje pašo. Zakaj on se
vozi gotovo s štirimi konji, kakor so se svoje dni
grofje. In svojo ženo ima, vem da tako rad, da neče,
da bi se s kuho upirala in ubijala.“

„No, če vi bolj veste, pa vedite ! 11  reče kmetič in,
malo razžaljen, da so vsi z Matevžkom potegovali in
njegova ni obveljala, si natlači pipo tobaka in molči.

Krjavelj je v tem hipu prišel in že na vratih
vprašal krčmaija:

271

„Ti, glej ga no! Zaupaj mi ga en lunek, pol
fraklja, žganega! Smolnjak bom poprodal in nebom
te pozabil.“

„Ti rad pozabiš, Krjavelj!“ odgovori krčmar.

„E, ne bodi, ne bodi! Zaupaj, zaupaj! Saj ti
ni na srcu zrastlo, ampak Hrvat ti ga je pritovoril
na konjskem hrbtu, “ prosi Krjavelj in krčmar ni bil
neusmiljen ter je prinesel žganja.

„Saj ti leliko plačuješ, Krjavelj! Deseti brat,
ki je pri tebi umrl, je imel dvajsetice, 11  reče eden
kmetov.

„Ka-je?“ vpije Krjavelj naenkrat ves srdit, ko
je glažek v roči imel. „Cucek ga podiši, desetega
brata, figo mu bom pokazal, takole, kadar se snideva
na onem svetu!“

„Zakaj si tako hud?“

„Kaj? Ali se ni spodobilo, da bi bil jaz po
njem dobil kakov denar, ki sem ga pasel in pod
streho imel in muham branil ?“

„Ali nisi ničesar dobil?“ ga vpraša Matevžek.

„Nič! Toliko ne, kakor je to žgano vince
vredno!“ — odgovori Krjavelj. „Jaz sem bil
pomorski vojščak, imel sem sabljo in kjer sem bil,
povsod so me v čislih imeli. Ta prekanjenec mi pa
tako naredi. Le čakaj, škodilo mu bo to! Ge mene
Bog sliši in vidi, on ni zveličan. To je krivica, taka,
ko tisti mutasti greh, ki v nebesa vpije.

272

„Saj lažeš, gotovo si kaj pograbil, pa tajiš, ko
gad noge.“

„Kaj sem pograbil? Kaj? Tri umazane dvajse-
tice sem našel, to je vse! Kaj sem pograbil? In pa
tiste njegove čevlje imam doma na polici. Pa so mi
še v urbasib preozki! Deseti brat je imel pa še eno
butaro bankovcev, Bog ve, koliko. V ruto je imel za¬
vite in zmerom jih je nosil pri sebi, v nedriju. Ko
je ležal, jih je imel v zglavju. V ruto je bilo zavito
in povezano in enkrat sem videl, da je čudno po-
malan papir notri. Kaj pak je bilo tisto, če niso bili
bankovci? In ko je umrl, sem iskal povsod tistega,
pa ni bilo nikjer. Kam je prešlo? Gospoda so vzeli,
ta lakomna gospoda!“

„Katera gospoda? vpraša krčmar.

„Kaj ti vem, kateri je vzel? Tri dni poprej,
preden je umrl Martin ek, so bili trije pri njem. Tisti
Kvas, ki ni več na Slemenicah, fajmošter in stari s
Poleska, ki je zdaj pobegnil, kakor pravijo.“

„Gospoda fajmoštra menda vendar ne boš dolžil
tatvine? pravi Matevžek.

„Kaj?“ vpije Krjavelj — „Zakaj je bil pa tak
lep pogreb? Pogreb in maša denar velja.“

„To je vse plačal mladi Dražar, ki mu je deseti
brat zaklad izkopal. Le molči, Krjavelj, in pazi, kaj
govoriš!“ ga svari krčmar.

„Tako sta pa ona dva kradla. Naj! Saj jima
ne bo nič zaleglo, če Bog mene sliši. Človek bi si

273

bil vsaj še eno kozo kupil, ko ne bi bili ti lakotniki
bankovcev požrli.“

In prav milo se je storilo Krjavlju. Ni se dal
preveriti možem, da morda deseti brat ni imel ban¬
kovcev, ampak kako drugo pisanje. Kako je bilo
Krjavlju hudo pri srcu, to utegne le tisti popolnoma
umeti, ki je izkusil kakor on, kako človeka je in
peče, če vidi, da mu je dolzega upanja izpolnitev
splavala po vodi. Ker pa vemo, da je med našimi
blagovoljnimi bravci malo malo tacih, ki bi poznali
žalost in otožnost po kozi, ki bi lekko bila, pa je
ni, se bojimo, da baš večina ne bo umela Krjavljeve
reve in nadloge. Zakaj še kmetje, Krjavljevi znanci,
ki so bili vrhu vsega tega še sami kožarji, niso umeli
Krjavljevega srca ali ga vsaj umeti niso hoteli. Brez¬
srčno so se smejali ubozemu možu. Krjavlja, ki si
je bil dobro v svesti, da je pametnejši ko vsi ti
praznoglavci, je to posmehovanje jezilo majhno in, da
bi svojo misel še bolj zatrdil in se tako malo ma¬
ščeval, je začel še bolj rentačiti in kleti desetega
brata, ki mu ni ničesar zapustil, razen premajhnih
čevljev in treh dvajsetič. Ali kmetje tudi tukaj niso
hoteli njegovih misli biti, hvalili so desetega brata
rekši, da ga je škoda, da je umrl, in Matevžek se je
celo predrznil Krjavlja poučevati, da pregrešno go¬
vori, če tako obira koga, ki je umrl. To je bilo pa
poštenjaku vendar preveč. Klobuk je jezno na glavo
potisnil, vse žganje naenkrat izpil in zavpil: „Kaj, vi

18

274

boste meni pravili, kaj je greli? Pa vi? Kaj boste
zame plačevali ali kako? Vi vsi vkup še ne veste,
kdaj ste siti! Jaz sem bil pomorski vojščak, svet
sem obhodil, pa nihče me ni učil, kaj je greh ! Uče¬
nega Hrvata sem imel na barki za prijatelja, on je
več vedel ko vi vsi in ni me učil, kaj je greh.“

In odhajaje zaloputne Krjavelj duri za seboj,
da se je vsa obrščakovina potresla.

Po Krjavljevem odhodu se je nekaj časa pletla
govorica o njem. Kmetje so ga sodili in obirali po
svoje, kakor so najbolje vedeli in znali, in so tako
prišli na njegov smolnjak, na dobra kola in sploh na
kmetovanje. Naposled se je pa po stari navadi po¬
menek tako zasuknil, da so zopet o prvi reči govorili,
o Kvasu in desetemu bratu.

„Tedaj je vendarle umrl Martinek!" reče eden
izmed mož. — „Pač ga je škoda! On je znal lepo
govoriti, kadar se je podal. Tacega ne bo več nekaj
časa, ali pa nikoli.“

„Kaj menite, vendar je to čudno,“ pravi Ma-
tevžek. „Človek živi, vesel časi, časi žalosten. Na¬
zadnje ga pa zmanjka. Oez tri leta ne bo že nihče
vedel, da je deseti brat živel. Komaj ga bo še eden
izmed nas pomnil, kakovega lica je bil.“

„Saj smo za nebesa ustvarjeni, kakor pravijo uče¬
niki naši. Naj bo, kakor je božja volja," odgovori drugi.

„Šembrano lep pogreb se je bil napravil," reče
krčmar.

275

„Kaj pak!" odgovori Matevžek. „Kadar boš ti
umrl ali pa jaz, ne bo svet tako vrel skupaj, tako je
po pravici govoriti. Posebno gosposkega ne bo no¬
benega za teboj. Pri pokopavanju je bil graščak,
Vencelj, tisti Kvas in vedi ga Bog, če še kdo ka-li.“
„Tistega Kvasa ni bilo potlej več videti, kar so
desetega brata pokopali," dostavi krčmar.

„ Veste, kaj bom jaz rekel možje!" se oglasi
kmetič, ki je bil v prepiru o cesarju v manjšini ostal,
„kadar bom jaz umrl, nič ne skrbim in malo mi je
mari zato, ali bo šel kak gosposki človek za menoj
za pogrebom ali ne. Jaz sem časi, kadar nisem mogel
spati, premišljeval in pravim, da ima Bog kmetovo
molitev rajši, ko gospodovo. Saj še ne vem, če go¬
spoda kaj moli ali nič. Le v cerkvi ga oglej! Po¬
konci stoji in še z ustmi ne gane. Bog ima kmečko
molitev rajši ko gosposko, zato ker kmet več mo¬
litve stori."

„Kaj še, ti ne veš nič," se oglasi Matevžek brž.
„Če gospod le križ stori, pri Bogu menda več zaleže
kot tvoj celi roženkranc. Le ti na pratiko poglej,
kjer svetniki malani stoje, črni in rdeči. Pa razbiraj
svetnike in videl boš, da so vsi gosposkega stanu.
Ta ima škofovo palico namalano, ta kraljevo krono,
ta ima bukve v rokah. Kmeta pa ne najdeš med
svetniki in svetnicami ne."

Oni mož od jeze zardi, da se mu zopet njegova
beseda omeče. Takoj se pa nekaj domisli, vesel

18 *

276

udari ob mizo in zavpije: „Ni res, kar praviš! Sveti
Gol na pratiki nima niti bukev, niti škofove kape
namalane zraven sebe, ampak panj čebel nese na rami.
Kdo pravi, da ni bil kmet, če nosi čebele?“

„Jaz pravim!“ vpije Matevžek. „Ti ne veš prav.
Le poslušaj, bom jaz povedal! Zakaj se pa pravi v
pregovoru:

Sveti Gal
Panj čebel ukral!

On ni bil kmet in čebel ni imel v svojem uljnjaku,
ampak ukradel jih je bil pri sosedu. Zato je pokoro
delal in v nebesa šel potlej za svetnika.“

„Ne mara, da je res tako,“ pravijo drugi.

Oni kmetič malo pomisli, vdrugič ob mizo udari
in pravi: „Pa je vendar tudi en kmet svetnik, recite,
kar hočete. Zakaj pa se od svetega Zidorijusa poje,
da je bil kmet in je ovčice pasel, na oljiski gori tri¬
najst let.“

„Nu, naj bo!“ pravi Matevžk. „Pa tega ne veš
samo ti. Tudi mi vemo, da je bil sveti Zidorius po¬
prej kmet! Pa preden je s svetim Petrom porajtal,
da ga je med svetnike v nebesa izpustil, je stopil v
žolnirski stan, kakor pesem pravi. Saj se poje:

Zvesto je cesarja služil,

Še bolj pa gospod-Boga.

Ali se ne poje tako?“

„Naj se!“ odgovori oni. „Obrščak, kaj sem
dolžen ?!

277

„ Nikar še ne liodi!“ ga tolaži krčmar.

„Nečem, da bi se kdo ujedal in mi vsako be¬
sedo ometal. Kar vem, to vendar vem, ne? Naj pa
Matevžek govori, ki vse ve in zna!“

„Toliko že ko ti! Zgaga sitna!“ se huduje
Matevžek.

„To se ve, pratiko boš naredil!“ pravi oni, plača
in odide v jezi.

Možje tudi tega dobro obero in, ko jim besede
poidejo, govore zopet o desetem bratu ugibaje, kako
čudno je to, da je umrl, kje se je neki rodil, koliko
je vedel in druge preimenitne reči, ki jih ne bomo
razkladali.

Triindvajseto poglavje.

Že truplo moje bo trohnelo,

In glej ... pa kaj sem in kako,
To pač ne bo ljudi skrbelo.

Lermontov.

koravno smrt ni največje gorje, ki more člo¬
veka zadeti, nam bode pritegnil vendar vsak,
da je zdravje največja dobrota. Tega je pač
preverjen, kdor po dolgi bolezni prvič zopet stoji
ozdravljen pod milim nebom z nekim nepopisljivim
občutkom, kakor da bi se danes rodil, kakor da bi
bilo vse okrog njega novo in bolj prijazno ko kdaj prej.

Te občutke je imel Marijan, ko je nekega jutra
vprvič čez dolgo zopet sedel pred hišo.

Stari oče njegov je prav slutil, ko je odbajaje
mislil, da se utegne sina še druga bolezen lotiti.
Zdravnik Vencelj je imel dokaj posla in hoje, preden
ga je ozdravil. Danes šele mu je dovolil, da sme iti
iz hiše kam, dasi ga je svaril in mu zabičeval, naj
se še vedno varuje.

Toda čisto veselje zopet dobljenega zdravja so
Marijanu kalile druge misli. Očeta ni bilo in nihče
mu ni mogel povedati, kam je šel. Zdravnik Vencelj,

279

ki je vsak dan dohajal na Polesek, mu ni hotel
ničesar več povedati, kakor da je potoval nekam po
opravkih. Slemeniški graščak, ki ga je tudi sem-
tertja obiskoval, je govoril še manj in stara Krivčevka
ni vedela druzega povedati, kakor kar je videla tisto
noč. Dejala pak je vedno, da morajo na Slemenicah
več vedeti, ker je bil stari nazadnje tam, kakor so
ljudje pravili.

„Danes moram za gotovo zvedeti,“ si je mislil
Marijan, vstal s svojega sedeža in počasi koračil proti
Slemenicam. Noge so se mu pod koleni šibile, tako
da je trikrat toliko časa potreboval do graščine kot
drugekrati.

Prvo je videl Manico, ki je pred gradom sedela
pod lipami. Bila je jako izpremenjena od poslednjega
časa, bledejšega in bolj upalega lica. Ko ga je za¬
gledala, jo je oblila za en hip lahna rdečica, vstala
je in segla mu v roke rekoč: „Marijan, — že na
nogah? To me prav iz srca veseli. Naj bom jaz prva
na Slemenicah, ki želi, da bi ti zdravje stanovitno
ostalo. Sedi, ne mara, da si še slaboten . 11

„Izpremenila si se, Manica! Morda si bila tudi
ti bolna ? 11  pravi Marijan.

„Ne — zdrava sem . 11

Oba sta potem nekaj časa tiho sedela. Marijan
je gledal v tla, deklica pak v svoje delo.

„Manica , 11  izpregovori Marijan zopet, »nikdar
te nisem še tako blede videl. In prav žalostna se mi

280

zdiš. To pa tudi mene boli, zakaj vkup sva zrastla
in vselej sem te rad imel — —“

Mladeniču je beseda zastala. Videlo se je, da
res čuti, kar pravi.

„Hvala ti! Lehko je, da se motiš. — Ali si
danes naprvo vstal? Ali ti ne bo škodovalo, da si
se precej tako daleč spustil ?“ vpraša Manica, da bi
govorjenje na drugo stran napeljala.

„Zmeniva se do kraja!“ pravi Marijan. „Kakor
mi je predvčeranjim gospod Vencelj pripovedoval,
tako sem jaz vzrok, da si žalostna. Natanko sem to
reč premišljal, tega pa nisem menil, da ti bo tako do
srca šlo. Kaj ne, da sem jaz pravzaprav vzrok?“

„Jaz ne bi nikogar dolžila. In tudi ko bi bil ti
res vzrok, vem, da si nedolžen in ne moreš ničesar
predrugačiti. Pa prosim te, ne govori o tej reči!“
Zopet nastane malo časa molčanje.

„Kaj ne, Manica, da mi ne zameriš! Ko bi
jaz ne bil s Kvasom na Skalah, vsega tega ne bi
bilo. Pa ko bi še enkrat tako prišlo, bi ravnal dru¬
gače, že zarad tebe. Pokoro sem storil . . .“

„Prosim te še enkrat, govoriva o čem drugem, “
je dejala deklica. »Zameriti ti ne morem in ti
nimam kaj.“

„Pa prijatelja ostaneva, kaj ne?“ pravi Marijan.
„Od moje strani gotovo ! 11

„Ali veš kaj, kam so šli moj oče? vpraša čez
nekaj časa mladenič.

281

„0 tem ti pa ne morem ničesar povedati. Zadnji
večer so bili pri nas. Oče ali mati ti bodo morda
utegnili kaj razjasniti. 1 '

„Ali ni to čudno in žalostno zame, ki nimam
nobenega človeka razen očeta, da me na smrtni po¬
stelji pusti in gre, da nihče ne ve, kam, morda po
majhnih opravkih? Tebi lehko povem, da mi je prav
hudo, drugemu bi ne mogel."

„Ni prav, da tako misliš. Gotovo je imel tvoj
oče imenitne opravke, da te je pustil."

Zdajci je prišel graščak Benjamin iz veže in
opazivši Marijana, ga je pozdravil vesel in se usedel
k njemu izpraševaje ga to in ono. Manici je bilo po
godu, da ni bila več sama z Marijanom, dasiravno
je z veseljem izprevidela, da se je mladi sosed po
svoji bolezni nekako izpremenil, kakor ji je bilo
prav. Porabila je prvo priliko, da je pustila očeta in
Marijana sama.

Nista se dolgo menila o navadnih rečeh. Mari¬
jana je skrbelo pozvedeti, kje je oče in zakaj je odšel
od doma.

„Ali mislite, da ste popolnoma zdravi?" vpraša
graščak.

„Zakaj to vprašate?"

„Pismo Vam imam dati od Vašega očeta. Dejal
je, da naj ga Vam izročim, kadar boste popolnoma
trdni. Mislim, da ga danes že smete brati, in zve¬
deli boste več, kakor Vam morem jaz povedati.

282

Zakaj, da Vam resnico povem, tudi jaz ne urnem
Vašega očeta.“

„Prosim, dajte mi brž pismo," pravi Marijan.

„Hladno je tukaj. Utegnilo bi Vam škodovati.
Stopite z menoj v sobo! Tam Vam bom izročil pisanje."

Oba sta šla potem v grad.

Hlastno je Marijan debeli šop razpečatil. Našel
je veliko papirjev denarne vrednosti, ki jih je odložil.
Zraven njih je bil list še vdrugič zapečaten, napis
je bil kakor zunaj: „Mojemu sinu Marijanu."

Naglo je mladenič pismo odprl in prebral. Kar
je v njem našel, to menda ni bilo posebno tolažilno,
zakaj položil je prebrani list po mizi, obraz z rokami
pokril in ss na komolce naslonil. Graščak je mislil,
da je še od bolezni slab in mu ravno zdaj ni dobro.
Vprašal ga je, kako mu je, če potrebuje česa. Na¬
mesto odgovora vstane Marijan in gre dvakrat po
sobi gori in doli.

„No, ste kaj zvedeli iz pisma? Kam so šli oče?"
vpraša graščak.

Marijan pade na stol nazaj, pokrije lice in se zjoka.

„Mrtev je! Nikdar ga ne bom več videl," od¬
govori Marijan čez nekaj časa.

Graščak se je ustrašil. Tega ni mislil. Marijan
mu porine pismo in pravi: „Berite!“

Sin moj!

Kadar boš ti to v roke dobil, tvojega očeta že
ne bo! Živel sem dolgo, predolgo. Moje življenje ni

283

bilo tako, kakor druzih ljudi, ne tako, kakor bo
tvoje. Na življenju mi ni bilo v poslednjem času nič
ležeče; živel sem zarad tebe. Od tege hipa pak, ko
to pišem, nečem ravno zarad tebe več. Nečem, da,
ko bode morda jutri svet poznal tvojega očeta, da
bi se tega ti spominjal v poznih letih. Dokazi mo¬
jega prejšnjega življenja so v druzih rokah in dasi
ne vem za gotovo, ali pridejo v ljudske roke, — da,
celo ne vem, če je eden vmes, ki bi me na stara
leta osramotil: ognem se vendar tako, da bode vse
nemogoče.

Razloge boš posnel iz naslednjega. Mislim, da
sem ti dolžan razložiti svojo nekdanjost, tebi samemu.
Beri in spoznaj nekoliko tistega, ki ti je bil oče.
Spoznati ga moreš le nekoliko. Popolnoma bi ga
umel le, ko bi imel življenje za seboj, kakor sem ga
imel jaz. Tega pak ne želim nikomur, tebi najmanj!
Ko bi me hotel limeti, bi moral umeti svet in samega
sebe. Tega pa ti ne boš nikdar, tudi ne izkušaj.
Srečnejši boš ko jaz.

Beri, poznavaj me, pa ne sodi me! Pozabi, pa
ne kolni me!

Rodil sem se v majhni vasi na Gorenjskem, v
revščini in pomanjkanju. Revščina je bila moja ne¬
sreča, ne sama po sebi, temveč po svojem nasprotju.

Zbudila mi je željo po bogastvu, ne navadno
željo, ampak ognjeno strast, ki ne loči pripomočkov
v dosego zaželenega namena.

284

Študiral sem. S trudom sem dokončal svoje
učenje in sem postal doktor.

Moje in tvoje pravo ime je Kaves, ali kakor
se rod piše Kvas. Vendar želim, da ostaneš pri tem
imenu, ki si ga imel dozdaj. Ime je prazen glas,
človek vse.

Oženil sem se bil kmalu. Ne iz ljubezni do
ženske, temveč do njenega premoženja. Ko sem iz-
previdel, da sem se motil, sem jo pustil v ubožnosti
in nesreči in sem šel iz domovine v glavno mesto
cesarstva.

Iz tega mojega prvega zakona imaš brata.
Človek, ki je kot berač hodil tod okrog, ki si je
dajal ime: deseti brat,  ki si ga ti v svojem ne¬
srečnem pretepavanju ranil, da ne bo dočakal tvojega
zdravja, — on je moj sin in tvoj brat. On je imel
več pisanj v rokah, ki zoper mene pričajo. Zdi se
mi, da je nekaj vmes, kar bi mi sitnosti napravilo.
Druzega ni ko zdravilski recept. Vse to je prišlo v
tretje roke, v roke človeku, ki se piše kot jaz —
Kvas in ki je mojega brata sin, kakor sem zvedel
danes. Zarad tebe je zaprt in dokumente ima pri
sebi. Lehko se zgodi, da, ko bodo njega preiskovali,
pridejo oni listi na dan. Tega ne počakam. Živel
sem dolgo dovolj.

O tvoji materi nekoliko.

Prišel sem na Dunaj. Kmalu sem bil znan.
Kakor se je širilo moje ime, toliko več posla sem

285

imel. Dohodki moji so rastli. Kmalu sem si pridobil
premoženje, ki ti ga tu v priloženih papirjih puščam.

Toda ko sem imel, po čemer sem hrepenel, ni
me veselilo. Srečen nisem bil. Spomin moje prve
žene, ki sem jo v nadlogi pustil, me je pekel vedno
in strašno. Sin ohrani čisto vest, varuj se strasti!

Spoznal sem ubožno mlado deklico, h kateri
sem bil poklican v njeni bolezni. Ta je bila tvoja
mati. Podobo njeno nahajaš v moji sobi na steni
visečo. Videl boš podobo tiste ženske, ki sem jo jaz
ljubil s strastjo, s strastjo sovražil. Mati je tvoja, imej
jo v čislih in v mislih, če hočeš in moreš. Vendar
ti moram povedati vse.

Vzel sem jo v zakon. Ljubil sem jo jaz in mislil
sem, da tudi ona mene ljubi. Kadar sem mogel svoje
prve in prave žene, o kateri si nisem upal pozvedati,
če še in kako živi, — kadar sem nje mogel pozabiti,
bil sem zadovoljen.

Toda malo malo časa. Usoda me ni bila po¬
zabila. Maščevala se je nad menoj, glavo za glavo.
Varal sem in bil sem varan!

Sin! Težko mi je — zapisati besedo, pa ho¬
čem jo.

Tvoja mati ni bila poštena žena!

Jaz sem mislil, da sem vzel v zakon žensko, ki
je sicer s šivanko živila sebe in svojo staro mater,
ki je bila pa —- po mojih mislih nedolžna, brez
izkušnje, brez poznanja sveta.

286

Čez leto in dan si prišel ti na svet. — Nekaj
dni pozneje sem zvedel, da je tvoja mati že prej
živela, ko sem jo jaz poznal, živela tako, kakor si
misliti ne moreš ti, ki sem te izredil daleč od
mest.

To bi bil jaz prej leliko vedel, lehko poznal po
tem in onem. Pa bil sem slep !

Takoj, ko sem to zvedel, ko sem bil prepričan,
hotel sem umoriti njo in sebe.

-Pa domislil sem se Svoje prve žene. Domislil
sem se, da je usoda pravična, da se je maščevala
nad menoj!

Tvojo mater sem pustil. Če še živi, ali če je
v nadlogi umrla, tega ne vem. Nikdar nisem pozve-
doval. Tudi tebi ni treba in menim, da ne moreš.
Zato sem vse listine sežgal, ki imajo njeno ime, zato
ti tukaj njenega imena ne imenujem.

Nekaj časa sem bil s teboj v malem mestu na
Nemškem. Potlej sem se naselil v ta kraj.

Po tem, kar sem ti nakratko povedal, boš raz-
sodil]nekoliko moje obnašanje. Bolje boš sodil, kadar
boš starejši.

Ne morem ti veliko več, ni natančneje reči raz¬
kladati. Roka moja je stara in posebno v tem tre¬
nutku ni za veliko pisanje. Samo še svojo poslednjo
voljo ti povem.

Vse moje premoženje je tvoje, izvzemši hišo
Polesek in kar je zraven. Da ti te ne pustim, imam

287

več razlogov. Prvič želim, da ne bi ostal v tem
kraju, kjer so mene poznali in me bodo morda še
bolj, če one listine pridejo na dan. Dasiravno bom
skrbel, da moje smrti ne bodo ljudje zvedeli tod
okoli, je mogoče vendar, da se zgodi in ti si potem
sin samomorčev, kar bi se ti med neumnim ljudstvom
utegnilo kdaj očitati. Drugič se mi pravično zdi, da
pred smrtjo ustreženi želji svojega prvega sina,
omenjenega človeka, ki se desetega brata imenuje,
da se za nekaj popravi krivica, ki sem jo gotovo
njegovi materi storil. Želja tega pak je, da neko¬
liko njegove dediščine pustim človeku, ki se Kvas
imenuje in je na Slemenicah. Tretjič je ta Kvas
meni v rodu. Tedaj hočem, da pustiš Polesek
temu Kvasu. Kar je v tej reči potreba, ti bo sve¬
toval Slemeničan. Preverjen sem, da boš mojo
poslednjo voljo spoštoval, tembolj ker ti tukaj
izročam toliko, da lehko kupiš tri boljša posestva
drugje.

Bolje bi morda bilo, da bi bil s seboj nesel
nekoliko tega, kar sem ti povedal. Prosim te tedaj,
ne premišljuj veliko. Zdaj, ko veš, da nimaš nobe¬
nega človeka na svetu, si izkušaj dobiti prijateljev;
uživaj življenje po pameti, brez strasti in tako, da
ne boš nikomur na poti; kar sem ti pa jaz tu gren¬
kega povedal, — pozabi! —

Bodi srečen! Tvoj oče

Peter Kave s.

288

Pripis: Mislim, da se bo dobil dober tuj
človek, ki mi bode grob izkopal, grob na samoti,
kakršen mi bo prav. Druzega ne potrebujem. Tudi
tega ne potrebujem, da bi ti vedel zanj. Pusti tedaj
vse pozvedovanje. Ne trudi se povpraševati, kje
sem bil poslednji čas. Skrbel bom, da bo daleč
od tebe.

Štiriindvajseto poglavje.

Ce hoče je dobro,

Če noče, je prav.
Stara pesem.

ospod Benjamin s Slemenic je imel dokaj let.
Tudi je bral nekatero pismo in marsikateri
testament. Vendar si je mož v tej uri pri¬
znaval, da enacega pisma in testamenta ni še imel
v rokah. Čuden človek, čuden oče, pisavec tega pisma!
Kakor ga ni mogel limeti v življenju, tako se mu je
zdaj iz pisma videl nerazumljiv. Ali je mogoče, da
ima tak človek kaj ljubezni do svoje krvi, svojega
sina, ki mu z mrzlo kratko besedo pripoveduje, da
je njegova mati zavržena; ki mu razlaga vse svoje
grebe; ki ga na smrtni postelji pušča in se gre daleč
na tuje obešat ali streljat! In vendar, če je graščak
to reč po drugi strani ogledoval, si je moral priteg¬
niti, da je imel ta čudni človek še precej veliko
ljubezni. Zarad majhnega vzroka — vsaj Slemeničanu
se je majhen zdel — je pustil življenje, da ne bi
nadlegoval sina; šel je daleč, da ne bi nadlegoval
sina. — Pa vse to bi bil lehko storil, da ne bi bil
sinu zagrinjala odtegnil od skrivnosti, ki mu je morala

19

290

vse življenje pravo veselje kaliti, kadar se je bode
domislil. Zopet pak je morda bolje za človeka, če si
zna to in ono razložiti, kakor če ostane neveden in
v temi o tacih rečeh, katere bi rad vedel, naj so
potem dobre ali slabe.

Tako je premišljal graščak prebravši pismo.

Kar je bral o umršem desetem bratu, kar je
videl v testamentu o Kvasu, vse se mu je zdelo
čudno; ni skoro vedel, ali bere prav ali ne.

Dolgo je vrtel pisanje v rokah, še enkrat in še
enkrat bral in ni vedel skoro, kaj bi rekel Marijanu,
kako bi ga tolažil.

„Kaj čem zdaj storiti?" pravi Marijan.

„Ničesar ne. Izkušajte se razmisliti na druge
reči, Delati je še čas. Slabi ste še in najprvo se
morate varovati. Ko bi bil mogel vedeti, da je pismo
tako resnobno, ne bi ga Vam bil še dal.“

„ Razmisliti ? Kako! “

„Bo že kako, že! Ni tako hudo, kakor si mislite.
Očeta res nimate, pa bodite preverjeni, da imate
prijatelje, ki bodo storili vse za Vas, kar je mogoče
in kar potrebujete dejanja in sveta. Vsaj kar morem
jaz, to Vam je gotovo."

Marijan seže graščaku v roko.

„Morda ni po volji Vašega rajnega očeta, da
sem jaz bral to pismo, ki je gotovo pisano samo za
Vas. Zato pa ne skrbite. Vedel bom te reči sam.
Sicer pa Vam svetujem, ne kažite ga nikomur več.

291

Nadalje Vam svetujem, da ostanete nekaj dni pri

nas. Tu imate boljšo postrežbo, ko doma, in-“

„Doma nimam,“ pristavi Marijan.

„Imate denar in domov je potlej veliko; pa o
tem bova že še govorila. Tukaj pri nas imate nekaj
druščine, kolikor toliko in v zdanjem stanju je morda
bolje za Vas, da niste sami.“

Marijan je ostal na Slemenicali.

Več dni se je graščak skrbno ogibal pogovor
napeljati na te reči. Videl je, da se ni motil, ko je
mislil, da mladeniču žalostna vest ne bo toliko do srca
segla, da bi njegovemu še slabemu zdravju škodilo. Po
svoji dobri natori je v druščini kmalu pozabil, kar bi
ne bil marsikateri drugi v enakem stanju tako prebil.

Zdravje se mu je kmalu utrdilo in ž njim pre¬
cejšnji del prejšnje veselosti.

Z Manico je govoril Marijan ta čas precej veliko.
Tudi tega je bil graščak natihem vesel, zakaj pove¬
dali smo že prej, da je imel mož zraven vseh svojih
dobrih lastnosti tudi precej samopridnosti in bil preveč
praktičen, da ne bi bil vedel, koliko veljave ima
denar na svetu. Všečna pak mu je bila misel, da bi
mu bogati Marijan utegnil vendarle postati zet. Vendar
se je tudi Kvasa domišljal in priznavati si je moral,
da je zdaj majhno drugače sodil dediča posestva na
Polesku, ko prej svojega učenika.

Toda ko bi bil skrbni oče vedel, kakovi so po¬
govori med Marijanom in Manico, bi bil popustil prvi

19 *

292

del svojega številjenja. Marijan se je ravnal po uku,
ki mu ga je oče v poslednjem pismu dal: ne bodi
nikomur na poti. Ker mu je Manica naravnost in
za vselej odrekla, se je vdal in govoril je ž njo o
Kvasu. Mladeniču, ki je bil brez vsake globlje in
stanovitne strasti, zlasti po zadnjih izkušnjah to ni
bilo težko. Da, celo neko veselje je naposled imel,
ko mu je deklica obljubila prijateljstvo in je to njeno
dobroto povrnil, da je Kvašova pisma prejemal na
svoje ime in jih Manici oddajal.

Kačih pet tednov je tako minilo. Marijan je
skoro pozabil, da ni domač.

Benjamin ga neko popoldne povabi, naj gre ž
njim k nekemu sosednjemu graščaku, kake dve uri
od Slemenic. Dasiravno ne posebno rad, se je vdal
Marijan vendar, ker ni imel nobenega izgovora. Usedla
sta se na voz in se odpeljala.

„Danes se morava zmeniti do dobrega,“ pravi
graščak po poti. — „Onidan nisem hotel z Vami o
rečeh govoriti, ki Vam gotovo le neprijetne spomine
bude, zlasti zato ne, ker ste bili še slabega zdravja.
Zdaj ste se okrepčali in mislim, da ste se že tudi
privadili in vdali v to, kar je in drugače ne more
biti. Jaz mislim, da se Vam bo treba ozreti za kako
domačijo. Polesek morate tako prepustiti Kvasu. Dobro
pa je in najbolj varno, da svoje premoženje kam
naložite, to je, da kaj kupite. Bog obvaruj, da bi
mislili, kakor bi se Vas jaz ali kdo drugi naveličal

293

v naši hiši, temveč radi Vas imamo vsi kot sina in
pri nas ste leliko, kadar in dokler hočete. To pa boste
sami izprevideli, če kaj pomislite, da je prav, kar
Vam svetujem.“

Marijan pobesi glavo in molči.

„Kaj mislite? 11  vpraša Benjamin.

„Vi me domišljate, da moram po očetovi želji
iti od tod. Pa kam čem iti? Zares mi je to težko.
Tukaj sem ljudem in kraju vajen, drugod se ne bi
mogel privaditi, “ pravi mladenič.

„Saj Vam ni treba Bog ve kam hoditi. Oče Vara
ni določil, doklej. Če kupite dve uri od Poleska kako
domačijo, niste več na Polesku. In jaz ne vem, zakaj
bi daleč hodili, niti ne urnem, zakaj Vam je Vaš oče
ta svet dal. Gotovo je, da je to ena njegovih čudnih
želj. za katero ni imel nobenega imenitnega vzroka.
Česar se je bal, da bi namreč tista pisma v tretje
roke ne prišla, to se ni zgodilo. 0 njem tukajšnji
svet ne ve ničesar. Tedaj so gotovo vsi njegovi raz¬
logi izpodbiti in brez vsake vesti lehko mislite, daje
njegovi volji ustreženo, če storite, kakor Vam jaz
pravim. “

Marijan zopet nekaj časa ni odgovoril.

„Kvasu moram Polesek prepustiti. Kadar boste
hoteli in utegnili, bova naredila pisanja, kar jih je
treba, da se mu pošljejo,“ pravi potem.

„To ni mogoče. Vi niste še dovolj stari in izka¬
zati ne morete, da ste očetov dedič, če pisma ne po-

294

kažete, česar pa gotovo ne boste storili. Za zdaj ne
morete na svoje ime ničesar kupiti, ničesar oddati.
Čez tri leta pak, ko očeta ne bo nazaj, ga lehko raz¬
glasite za mrtvega in potem boste delali na svoje
ime.“

„Kako! Jaz sem že Kvasu pisal, da je Polesek
njegov in sem mu poslal, kar sem dobil za letošnjo
najemnino.“

„To me prav veseli in je pravično. Tako lehko
delamo tri leta in potem se reč popolnoma uravna.
Vse to bom jaz preskrbel, če hočete. Tudi če boste
kaj kupovali, bom delal jaz za Vas.“

„In kje bi se kaj kupilo ?“

„Tukaj, kamor ravno zdaj greva. Ako bo Vam
po volji, se zgodi brž, jaz sem to reč že prej po-
zvedel in premislil. Da se pa Vam ne bo treba bati,
dal Vam bom vsa pisanja v roke.“

„Dobri ste zame kot drugi oče, zaupam Vam
brez vsega in bom Vam hvaležen.“

Graščak se nasmehlja in pravi: „To bi storil
vsak pošten mož za Vas.“

„Kupila bova, naj bo, kakor hoče. Potem osta¬
nem Vaš sosed in Kvas bo prišel menda kdaj sem.
Zdaj vem, da mi je v rodu in prav rad bi videl, da
bi kmalu prišel. Zmerom sem ga rad imel do zad¬
njega, ko sva se sprla. Tačas nisem bil pameten. E,
še vesele dni bomo imeli, kadar pride. Da, kupila
bova, naj velja, kar hoče.“

»Tedaj ste Kvasil že pisali?" vpraša Benjamin
čez nekaj časa.

„Ze precej dolgo je tega. Dvakrat sem pisal. V
prvič ni hotel verjeti."

»Kako ste zvedeli napis in zakaj niste ničesar
povedali ?“

Marijan se malo zardi.

»Resnico Vam bom povedal. Od Manice sem ga
zvedel."

Benjamina je ta novica malo čudno zadela.
Umolknil je in ustnice stisnil. Ta beseda ga je po¬
učila, da se je zmotil v svojem upanju, da mu bo
nazadnje vendarle Marijan zet.

»Jaz sem menda enkrat z Vami govoril zastran
Manice. Zdaj pa vidim, da ni mogoče, in ne hotel bi,
da bi se zgodilo, kar bi ji ne bilo po volji. Zato
sem si namenil, da bom pri Vas za Kvasa govoril,
kar sem mu v zadnjem pismu tudi obljubil. In Manica
me ima od tega časa rajša ko prej."

Benjamin se je naslonil na vozu in ni rekel nič.

»Kaj ne, da se ne boste branili? Jaz ji privo¬
ščim sreče in Kvas — tudi ni napačen človek. To
se ve, da bi jaz rad videl, da bi bilo —

Poslednja stavka Marijan ni mogel ali ni hotel
dokončati. Slišal je pa graščak zdihljaj in namestu
odgovora mu je podal roko in rekel:

»Dobro srce imate, malokdo bi tako govoril."

Petindvajseto poglavje.

Kdor pa hoče še peti.
Mora od kraja začeti.
Narodna pesem.

obra štiri leta pozneje je mlad mož nekega
jesenskega popoldne peš koračil po kame-
nitem potu od Obrlika proti Polesku in Sle-
menicam. Do vasi se je bil pripeljal in pustil voz in
voznika pri Obrščaku, sam se ni mudil, ni vprašal
ničesar, govoril ničesar, kakor naročevanje, da naj
se vozniku da piti in jesti, kolikor hoče na njegov
račun. Obrščak ni bil vajen gosposkih gostov spre¬
jemati, zato se je čudil temu gospodu in izkušaje ob¬
našati se prav vljudno, je bil neroden in neumen
videti. Zdelo se je staremu krčmarju, kakor da bi bil
tega gospoda že nekje videl. Preštel je v svojem
spominu vso oskrbnike bližnjih graščin, tržaške hra-
starje in druge kupčevavce, ki jih je kdaj videl
v vasi ali po semnjih, pa nobenega ni mogel najti,
da bi bil tako čedno črno opravljen, da bi imel tako
rjavo brado in bi bil tako mlad, kakor ta, ki ni mogel
našteti veliko več ko šest ali sedemindvajset let
svoje starosti.

297

V tem, ko je krčmar tako premišljal in ni mogel
ugeniti, je prišel mladi gospod blizu Skal. Tam je
malo postal, se naslonil na svojo palčico in nekako
otožno gledal čez strme pečine. Takoj pa so mu
prišle druge misli in koračil je naglo dalje po stezi.

Prišedši iz ovinka in iz grmovja je zagledal
pred seboj Slemenice. Solnce je nekako čudno ob¬
sevalo belo grajsko hišo, ki je ponosno in samotno
izmed zelenega drevja molela svojo rdečo streho na
kvišku. Ta razgled je bil res lep, našemu popotnemu
pak je menda še posebno ugajal, zakaj vidno je bil
ginjen, obstal je vdrugič in dejal pol naglas: „To
je tvoja rojstna hiša! Tam si se rodila zame, zame
se razcvela; tam sem čul tvojo prvo sladko besedo,
da me ljubiš; tam si me čakala dolgo in dosti dni
in si mi zvesta ostala. Tudi katero grenko uro si
morda imela zarad mene, in vendar je tvoja blaga
duša vredna, da bi poznala le srečo in mir. Dom moje
ljube! Kolikokrat sem te videl v svojih sanjah in zdaj
si mi v resnici pred očmi; zdi se mi, kakor da bi
mi star, ljub prijatelj roko molil."

In kakor bi hotel srce utešiti, ki mu je ne¬
mirno tolklo v nedriju, je prekrižal na prsih in pod
pazduho roke in gledal. S polja je bilo že večjidel
vse pospravljeno, lahna sapica je majala visoko od-
žeto strnišče po ravnini daleč tja do grada. In tam
pod gradom je videl grajsko čedo na travniku, pa¬
stirja, ki je ležal na tleh, in psa, ki je kakor skrben

298

varuh letal okrog rogatega krdela in zdaj to, zdaj ono
neubogljivo živinče oblajal in vračal. Na poslednji
njivi pak je mrgolelo delavcev, ki so turšico rezali
in znašali na kupe. Zdelo se je Kvasu — vemo, da
ga je bravec že spoznal — da vidi tudi visoko po¬
stavo gospoda Benjamina, ki je stal sredi svojih
hlapcev in tlačanov. In nehote mu je na misel prišlo,
kako se je ločil od tega moža in od tega kraja, kjer
je bil srečen, srečnejši ko kje drugje v daljnem
svetu. Kako bi bil tačas mislil, da se bode tako vrnil,
povabljen, pričakovan! Kako bi mislil, da bo kdaj
lastnik malega gradiča, ki gaje videl na vzhodni strani!

Iz teh in enačili misli ga je prebudilo kričanje,
ki gaje  slišal za seboj iz grmovja: „Hej, pravim!
Zgaga, bleda voda! Hej, kozača!“

Ozre se nazaj in zagleda znano podobo iz ne¬
kdanjih časov, namreč Krjavlja. Mož je bil malo po-
staren, še slabeje oblečen ko časi, pa še vedno
tistega zabuhlega obraza, z malimi živimi očmi in
čokatim životom. Gnal ali bolj prav vlekel je za seboj
sirasto kozo, kateri je bila debela vrv okoli vratu
zavezana. V levici pak je držal polenu podobno pa¬
lico, in, ker se mu je koza z vsemi štirimi nogami
upirala, je postal časi in jo pretepel, potem pa zopet
vlekel za seboj in klel: „Bleda voda, volk te potiplji,
konjska smrt, da bi hudiča ne videl, hej! Jaz ti bom
že dal pasje obisti in palico po rebrih, da se mi boš
vedela izgubljati.“

299

Tako je privlekel Krjavelj kozo do Kvasa.

„Kaj se ti je zamerila žival, da jo tepeš?“
pravi Kvas.

„Kaj'?“ pravi Krjavelj in korači vštric Kvasa
s svojo kozo — „Izgubila se mi je bila. Že dva dni
nisem videl te berdje potepilne. Pasel sem in čevelj
sem šival, pa je je zmanjkalo. Za vraga je ni bilo
nikjer. Koliko sem prebil zavoljo kleka! Dve noči
nisem spal in obe noči se mi je sanjalo le od koze
in od koze. Jesti nisem mogel nič, ni kislega mleka
ni kruhovca. Zmerom sem je iskal po hosti in po
polju, klical in vpil: sirka, na soli, na, sirka! Pa
menite, da sliši? Jokal sem po kosti, kaj pravim:
jokal, da mi je sedem vrst solz teklo po licu, kakor
da bi sc ranjee matere ali moje Urške domislil. Pa
menite, da se človek kozi smili? Ko bi se ua meh
drl, ne smili seji!  Čakaj, čakaj, ti bom že dal!“

In res se Krjavelj zopet obrne in jame srdito
natepavati po kozi za kazen, da mu je tolike nadloge
in žalosti prizadela.

„Nikar ne tepi!“ brani Kvas. „Žival nima pameti!“
„Kaj!“ rohni Krjavelj. „če Vi mojo kozo za¬
govarjate, ki je pred Bogom in pred ljudmi poredna
in pregrešna, niste nič boljši ko ona.“

Kvas se nasmeje moževi jezici.

„Ali mi veš povedati, kaj je na Slemenicah no¬
vega? Kaj počne stric Dolef?“ ga vpraša, da bi
govor na drugo napeljal, obenem pa da bi zvedel kaj.

300

„ Dolet? Kaj ste ga poznali? Pač, pač, saj on
je bil tudi gospod, ko je bil še ndad. Dolet je že
tam, kjer muh ni, tri čevlje pod ježo, kakor je dejal
deseti brat Martinek Spak, ko ni bil še umrl. —
Pa kaj ste poprej dejali, da koza nima pameti ?“

„Umrl je, praviš? Ali je to res?“ vpraša Kvas

strme.

„Deseti brat? Kaj pak da!“

„Dolef?“

„Tudi Dolet. Pri Obrščaku se je bil lansko zimo
brinovca nalezel in je v snegu obtičal za svinjakom.
Mesec mu je luč držal, svinje so mu pa za zadnjo
uro krulile — Bog jim odpusti, saj jih je Obrščak
že zaklal in jaz sem tudi dve klobasi od njih dobil,
— Dolet je pa zmrznil.“

Po tej vesti je Kvas resen postal in se zamislil.
Pač žalosten konec za moža, kteremu je bil Bog dal
obilo uma in družili darov. — Tako Kvas ni slišal
obširnega Krjavljevega razlaganja, da ima koza več
pameti kakor človek, da se to jasno vidi na njegovi
kozi, ki samo zarad slabe vesti neče rada iti za Kr¬
javljem, temveč se mu vedno ustavlja itd.

V svojem blebetanju je Krjavelj omenil tudi
desetega brata kakor veljavno pričo, da je res, kar
trdi o kozji pameti. To je Kvasu zaneslo misli od
nesrečnega Dolfa na Martinka in da bi zvedel, v
kakem spominu je njegov bratranec, je vprašal: „Ali
je že dolgo, kar je deseti brat umrl?“

301

„Naj umrje, mrcina!“ zagodrnja Krjavelj. „On
je imel denar in pri meni je ležal in jaz sem mu
stregel. Pa menite, da mi je kaj pustil? Nič! Pa jaz
že vem, kdo je tega kriv.“

„Kdo ?“

„ Tukaj gori na Slemenicah je bil nekdaj — ni
dolgo let tega, ravno tisto leto je deseti brat umiral
— nekov masle, slepar in podpihovavec za šolmoštra,
za tacega, ki brati in pisati uči in kaj vem, kaj še.
Tisti nepridiprav je bil zadnje dni pri Martinku in
mu je odsvetoval, naj mi ničesar ne zapusti. Jaz
vem, da je tako storil, dasiravno sem ga za pet
ran prosil, naj me v testamentu zaznamuje. Ako bi
ga jaz še enkrat v pest dobil, ko bi mi pred oči
prišel, jaz bi ga pomikastil in pretrl in pretepel,
kakor se snop pretepe. V vodo bi ga vrgel, v glo¬
boko vodo, ali pa še ozmerjal bi ga, da bi me
pomnil. “

„Ali bi ga poznal, ko bi zdaj k tebi prišel,
Krjavelj ?“

„0 kaj pak! Kakor srebrn groš, tako bi ga
poznal. Tolikšen je ko Vi in tak, ves tak, samo
brade nima take volčje podobe kot Vi. Pravijo ne¬
kateri, da mu je Marijan, ta, ki se je tukaj na
Stavnik, dve uri od tod, preselil in zdravnikovo hčer
za ženo vzel, Polesek dal zastonj, prav zastonj!
Jaz pa tega ne verujem, zakaj dobro vem, da Marijan
ni tako neumen, da bi kaj tacega zastonj dajal.

302

Sosebno pa tacemu malopridnežu ne, kakor je ta.
Mari naj bi dal meni kaj ali pa komu drugemu, če
ima preveč.“

„Ali pa veš, da je tisti šolmošter, kakor mu
praviš, tako malopriden, Krjavelj ?“

„Vem, vem. Pa čegav ste pa Vi in odkod ste,
da mene po imenu poznate? 11  vpraša Krjavelj zvesto.

„Z Dunaja prihajam.“

„Kaj me tam poznajo? Glejte si no! To bom
pa pri Bučarju povedal, drevi na preji. I, lehko je,
da, je že tako! Slišali so menda tudi na Dunaju,
da sem jaz tisti Krjavelj, ki je bil pomorski vojščak
in je hudiča razklal, na dva kosa razklal. Kaj ne
da? Glejte, glejte! Bog zna, ali tudi cesar ve zame
ali ne? Kakšen je neki cesar? Ali sta kaj govorila
kdaj? 11

Lovre se nasmehlja. Da more tudi Krjavelj
svoje slave — to se ve da, žalibog, le namišljene —
vesel biti, tega ni vedel.

„Kako Vam je pa ime, gospod? Rad bi vedel,
da bom znal povedati,“ pravi Krjavelj.

„Lovre Kvas mi je ime in oni Polesek je moj.“

Krjavelj debelo pogleda, se ustavi s svojo kozo,
debelo in velikansko roko dene Kvasu na ramo in
pravi ves v veselju: „0! kaj ste res Vi? Ste že Vi!
Ste že! O! bolj sem Vas vesel, kakor da bi svojo
rajno Urško videl, ki sem jo rad imel. Bog Vam daj
zdravje! Raca na vodi, konjska smrt, hudiča ne videl,

303

— zmerom sem dobro o Vas govoril in hvalil sem
Vas, kakor sem prišel, pri Bučarju iti Obrščaku in
v bosti pri smreki, ko sem smolo drl.“

„Ali nisi poprej, ko me nisi poznal, drugače
govoril ?“

„Kaj? Jaz slabo govoril, grdo govoril? Ni res,
kdo pravi? Vprašajte, kogar hočete, Vsak bo Vam
povedal, da sem Vas hvalil. Kaj ne, da mi boste
pustili po Vaši hosti kako smreko zasekati, da bo
rajša smolo cedila? Saj nečem tako zastonj. Ampak
čevlje Vam bom zakrpal zato in dobro Vam jih
bom zašil. Če je treba še tako velik županec ali
zaplato nanje prišiti, jaz znam. Glejte, kako sem
svoje dobro okrpal.“

Se več tacega je Krjavelj pravil, preden sta
prišla do razpotja, kjer se je Kvas obrnil proti Sle-
menicarn, Krjavelj pa proti hosti domov s svojo zopet
najdeno kozo, ki jo je iz gole ljubezni zdaj pa zdaj
lopnil po boku.

Kolikor bliže je Kvas gradu prihajal, toliko
počasneje je korakal. Raznovrstni čuti so ga pre¬
magovali. Srce mu je bilo polno. Zdelo se mu je,
kakor bi bil šele včeraj tod hodil. Vsak grmiček,
vsak jarek ga je domišljal, kaj je nekdaj tod spre-
hajaje se mislil in čutil. Hrepenenje, da bi videl
njo, mu je pospeševalo stopinjo, pa zopet je ko¬
račil počasi in zdelo se mu je, kakor da bi ga nekaj
težilo.

304

Gospod Benjamin je bil z njive zagledal tujega
gospoda iti proti gradu. Šel je tedaj k poti in gostu
nasproti. Ko sta se sešla, ga je brž spoznal. Vesel
ga je pozdravil in mu pomolil roko.

Izpraševal ga je po prvem srčnem pozdravljenju
to in ono in zvedel, da je svoje učenje srečno prebil,
da je zdrav, da je poslednje pismo prejel itd.

„Gospod doktor, pojdite gori na dom! Manica
je doma in mati. Jaz imam še nekaj svojim ljudem
povedati, potem pa takoj pridem in pomenili se bomo
nadrobno in več/ je dejal graščak.

V gradu je Lovre zvedel, da je Manica v svoji
sobi. Deklica je sedela pri knjigi, ko je Lovre stopil
prednjo. Ko ga je zagledala, je vstala s stola,
vzkliknila, mu podala roko, oko je govorilo, kipeče
veselje ji je zvezalo jezik, izgovorila je samo njegovo
ime, a v tem imenu je bilo povedano vse, vse! Šele
ko so pritekle po lepem bledem licu bleščeče, vroče
solze, oznanovavke nečesa neizrekljivega, so prišle
besede, vpraševanje in odgovarjanje.

In pol leta, pol dolzega leta pozneje je po¬
štenjak Krjavelj sedel sredi vaških otrok in beračev
na Slemenicah v družinski izbi in se dobro mastil v
jedi in pijači. Zakaj bila je svatovščina, na katero
so bili povabljeni Marijan s svojo ženo, Vencljevo
hčerjo, in veliko druzih ljudi, Krjavelj pak se je bil
povabil za prežarja sam. In dobro se je možu godilo,

305

dejal je, da je v malih nebesih. Doletela ga je celo
proti večeru čast, da je bil poklican v gosposko sobo,
kjer sta ženin in nevesta, dr. Kvas Poleščan in
Manica iz Slemenic,  skupaj sedela sredi gospode,
in je Krjavelj moral povedati, kako je hudiča presekal
in kako se mu za rajno preljubo Urško toži, s katero
sta korenje zasadila, da ga je bila vsa luknja polna,
s katero sta od sv. Kozmeka do Vseh Svetih v
božjem strahu živela in gledala, kako so drugi po¬
gačo rezali. Celo s spominom o desetem bratu se je
bil ta dan zlepo spravil, ko je slišal, da sta mu
Marijan in Kvas postavila lep spomenik iz rezanega
kamena na grob, ki je svetu oznanjal, da tukaj
počiva :

„U)eseti t:>rat“.

20

COBISS *04Ž5<00