Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 800
G o r i z i a , Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.500
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L 2.500
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
M	r	
	mma/	
i
	1
	m
k\\Y
Leto XI. - Štev. 16
Gorica - četrtek 16. aprila 1959 - Trst
Posamezna številka L 30
i-s (
ho
Verska in versko
brezbrižna vzgoja (Jmi|( Konrada Adenauerja
VERSKA BREZBRIŽNOST
Pred štirinajstimi dnevi smo se v uvodniku dotaknili vprašanja »tabornikov« na Tržaškem. Vprašanje pa ni zaključeno in ni omejeno samo na tabornike ali samo na Tržaško, vprašanje je splošno in zadeva celotno marksistično vzgojo povsod, kjer dobe socialisti mladino v roke. Torej tudi Goriško. Zato pa moramo o tej zadevi povedati še besedo pametnim v premislek, nespametnim v obsodbo.
časopisje agencije in tudi vatikanski radio so pred kakimi tremi tedni prinesli naslednje poročilo:
»Kardinal Wišinski je objavil v tedniku Tygodnik Powszechny pismo o vzgoji poljske mladine. V tem pismu kardinal ostro graja versko brezbrižnost, nezvestobo v službi Bogu, ohladitev zakramentalnega življenja in ohladitev molitvene gorečnosti med mladino. Obsoja one, ki so se dali Zapeljati in so postali slabi. Dotakne se tudi problema kina, časopisja, umetnosti ter socialnega in kulturnega življenja, ki ni primerno za kristjana in ne v duhu krščanskih tradicij poljskega naroda. Na koncu pisma izraža kardinal upanje, da bo Bog tudi to pot rešil poljski narod moralne in verske smrti.« Tako so se glasila kratka poročila agencij. Kratka so ta poročila, toda povedo nam, kakšne cilje zasleduje komunistična vzgoja pri mladini. Prvi cilj je:
'j
Komunisti vedo, da pri narodu, ki je do dna krščanski, ne morejo takoj začeti z brezbožnostjo, posebno pri širokih množicah ne. Te bi se jim uprle in bi nastopile v obrambo svojih verskih izročil, ako bi Uvidele, da jim jih hočejo iztrgati. Zato ubirajo komunisti drugačno pot:	Prva
stopnja k brezbožnosti mora biti verska brezbrižnost, indiferentnost. S tako vzgojo Začenjajo pri mladini. Mladim ljudem je treba ubiti verske ideale, osmešiti njihovo Vero, pokazati njeno brezpredmetnost, nato jih pustiti, naj se sami odločajo zanjo ali proti njej. Praktični vzgledi:
Z onstran meje prihajajo vedno pogostejše pritožbe, kako posebno v višjih raz-fedih razni profesorji prikazujejo dijakom katol. Cerkev in njeno preteklost v po-sem izkvarjeni luči. Predvsem ponavljajo stare bajke iz preteklega stoletja, da Kristus ni nikoli živel. Zato ga tudi v Slov. Priročnem leksikonu ni najti. Kadar govore o njem knjige zgodovine, vedno trde, da so si Kristusa kristjani izmislili. Krščanstvo pa da je predstava ubogih suž-Ujev in zatiranih slojev, ki so si ustvarili bajko o prihodnjem večnem življenju, ker so morali tu na zemlji toliko trpeti. O Cerkvi vedo povedati le, kar je bilo kdaj V njej človeških slabosti. Prav tako tudi 0 vlogi Cerkve in duhovščine v naši zgodovini. Vedno prikazujejo Cerkev kot za-el vcznico bogatinov, ki je pomagala le izvabljati in izkoriščati ubogo ljudstvo. Take stvari slišijo dijaki v šoli o Cerkvi, Kristusu, veri. Da bi pa ne vzbudili vtisa, da oni vero preganjajo, puste na videz 'Uroke svobodne, naj vrše svoje verske dolžnosti ali ne. Zato menda v nobenem djihovem zavodu ni z jasnimi besedami Prepovedano, da kdo ne sme izvrševati verskih vaj, temveč ubirajo dvojno pot: htm, kjer imajo oni absolutno oblast (n. Pr- v Sloveniji), ne sprejemajo v zavode SC °nih, ki zahajajo v cerkev in k zakramentom. če jih sprejmejo, pa zvedo, da so 0,roci še vedno vdani »misticizmu in praznoverju« in hodijo k maši, jih enostavno Vključijo iz zavoda. To se godi v učiteljičin konviktu v Tolminu. Pri nas, na tržaškem in Goriškem, kjer nimajo še absolutne oblasti v rokah in kjer imajo 8torši možnost, da lahko pošljejo otroke ***di v katoliške zavode, tu puste otroke,
l'aJ sami izbirajo, ali bodo izvrševali svoje
bi šli k maši, k sv. zakramentom pa otrok ne spomnijo. Vera je privatna stvar vsakega posameznika, se izgovarjajo.
V to vrsto njihovih vzgojnih metod spadajo tudi »taborniki«. O tem sami pričajo.
Taborniška organizacija v Ljubljani je imela občni zbor in njen predsednik je bil poklican zvečer ob 7 in pol v radijskem dnevniku pred mikrofon. Izjavil je približno takole: Za našo taborniško organizacijo so izleti, potovanja in taborjenja le drugotneba pomena. Naša organizacija je v prvi vrsti socialistična in pomaga graditi socializem v Jugoslaviji. Graditi socializem in biti sicialističen pa pomeni isto, kar biti materialističnega naziranja in brez verskega prepričanja.
DOLŽNOSTI VZGOJITELJEV
To je, kar graja kardinal VVišinski: Verska brezbrižnost, ohladitev zakramentalnega življenja, pojemanje molitvene gorečnosti med mladino. Saj niso brezbožni, saj bi si vere gotovo nihče ne upal smešiti, vendar verni tudi niso. Brezbrižni so, indiferentni.
To, kar obsoja poljski kardinal, to opažamo tudi mi duhovniki na mladini, ki je zašla pod vpliv komunističnih organizacij In zavodov. Po enem, dveh letih bivanja v takem okolju pridejo domov o-troci, posebno dečki, vsi spremenjeni. V nižji gimnaziji in na strokovni šoli se niso samo potegnili, temveč so se neverjetno veri in cerkvi odtujili. Ta pojav je sicer opažati pri vseh otrocih v dobi pubertetnega razvoja, pri takih, ki so živeli v versko brezbrižnem okolju, je pa to še neprimerno bolj vidno. Taki dijaki se tudi pozneje največkrat ne vrnejo več k nekdanjemu verskemu življenju. Verni starši se potem čudijo: Kako da se je naš ali naša tako spridila? Če postaviš belo vrtnico v črnilo, bo vrtnica postala črna. Če postaviš vernega otroka v brezbožno ali versko brezbrižno okolje, bo postal brezbožen in brezbrižen. Vsrka pač vase, kar mu okolje ponuja. Zato kako so nespametni tisti starši, ki nič ne pomislijo, v kakšen zavod pošljejo otroka, samo da manj plačajo; v kakšno organizacijo pustijo, da se otrok vpiše, samo da se zabava. Kako drugače uči sv. Cerkev. V kan. 1113 pravi: »Starši imajo zelo težko dolžnost po svojih močeh skrbeti za versko, nravno, fizično in državljansko vzgojo otrok, pa tudi za njihov časni blagor.« Na prvem mestu je torej verska vzgoja otrok. Za mnoge, tudi verne starše je pa ta na zadnjem mestu, če sploh nanjo kaj mislijo. Čas je zato, da se vsakdo zave svojih dolžnosti do mladine: Mi duhovniki, da na nevarnosti sedanjega časa o* pozarjamo, bodi prillčno ali neprilično, kakor nas opozarja sv. Pavel; starši, da svojim otrokom preskrbijo predvsem versko vzgojo v primernih zavodih in šolah; vsi vzgojitelji pa, da nihče ne bo v otrocih podiral verskih idealov. Nasprotno, vsak vzgojitelj je dolžan po svojih močeh te ideale podpirati in gojiti. Tudi neverni vzgojitelji nimajo pravice rušiti vere v zaupanih jim otrocih.
Pretekli teden je ves svet presenetila novica iz Bonna, da se nemški kancler Adenauer namerava v kratkem umakniti iz aktivnega političnega življenja ter prevzeti kandidaturo za mesto državnega poglavarja. To se bo zgodilo prve dni julija, ko poteče mandat sedanjega predsednika republike Heussa. Do te odločitve je prišlo na izrecno pobudo ter enodušno željo glavnih osebnosti iz vrst kr-ščansko-demokratske stranke, ki so se v ta namen sestali na izredno sejo.
Kot znano so socialdemokrati izbrali za mesto predsednika republike kandidata Karla Schmida, ki je zelo vplivna in ugledna o-sebnost. Krščanski demokrati so kot protikandidata predlagali dr. Kroneja, ki pa ni sprejel vabila svojih kolegov; zatekli so se nato k ustvaritelju »nemškega gospodarskega čudeža« Ludviku Erhar-du, toda tudi ta je vabilo odklonil. Potem se prvaki krščansko -demokratske stranke niso znali več kam obrniti. Sklicali so izredno zasedanje vseh glavnih strankinih osebnosti ter začeli z lučjo iskati človeka, ki bi sprejel kandidaturo. Skupščino je otvoril sam Adenauer. V javnosti se je govorilo o najrazličnejših osebah, samo o kanclerju Adenauerju ne. Nekdo izmed prisotnih se je opogumil in izrekel njegovo ime, vsi ostali so zagrabili za to rešitev, ki je padla kot nek »deus ex machi-na« z nebes ter pričakovali samo še njegov pristanek, ki je tudi res kmalu za tem prišel.
Razume se, da je vest o Ade-nauerjevi kandidaturi za zveznega državnega poglavarja iznenadila vse domače in tuje politične in časnikarske kroge ter javnost sploh. Učinkovala je kot prava politična bomba, ker si tega ni nihče v resnici pričakoval.
Vsi se sprašujejo, kakšni razlogi so Adenauerja prepričali, da je tako nepričakovano sklenil zapustiti vladno vodstvo, potem ko je skozi več kot deset let kot sposoben in pogumen nemški kancler vodil svojo državo med čermi ter jo iz vojnih razvalin pripeljal do zavidljivega blagostanja, ki je eno naj višjih v Evropi; premagano in ponižano Nemčijo pa je zopet pripeljal v mednarodno skupnost kot enakopravno članico, ki ima besedo v mednarodni politiki.
Prav gotovo so na ta skoro zgodovinski korak vplivali tako notranji kot zunanji politični razlogi; vendar izgleda — in to večini političnih opazovalcev —, da so odločilni vzroki bili zunanjepolitičnega značaja. — Nekateri sta-
Nehru in tibetanski upor
verske dolžnosti ali ne. Otrokom ne ^spovedujejo, naj ne hodijo k maši, to-a tudi jih ne spomnijo na njihovo dolž-**°st. Puste jih, kajti njim je vseeno, ali ali ne gredo, vendar rajši vidijo, a ne gredo. V kino jih popoldne peljejo, a*ne prireditve SNG jim priporočajo, naj
V Tibetu se ljudski upor proti kitajskim komunistom nadaljuje. Borci za svobodo in avtonomijo v Tibetu so ustanovili lastno začasno vlado. Politični in duhovni poglavar Tibetancev Dalaj Lama potuje po prekoračenju indijske meje na konju proti bolj obljudenim krajem ter se bo v kratkem sestal z indijskim predsednikom Nehrujem, kar bi utegnilo privesti do spremembe v dosedanjem nevtralnem stališču Indije do dogodkov v Tibetu, ki so sprožili med milijoni indijskih budistov silovit odmev tudi na političnem popri-šču.
Nehru se je spričo dogodkov v
vijo to Adenauerjevo potezo v zvezo z nesoglasji v sami vladni stranki glede njegove odločne vztrajne politike do Sovjetske zveze, zaradi katere je prišel navzkriž z Vel. Britanijo. Po tej razlagi naj bi ga stavili njegovi ljudje pred alternativo. Spet drugi pa, da se je za umik sam odločil, ker je že v letih (83 let) ter je hotel s tem rešiti svoje nasledstvo in obenem kot državni poglavar s'svojim vplivom in nadzorstvom zagotoviti nadaljevanje sedanje politike. Da se nemška politika ne bo spremenila, je sam Adenauer dejal v svojem govoru.
Resnica bo, kot je navada, nekje v sredi. Eno pa je gotovo: da se Adenauerjev ugled s tem ne bo zmanjšal, ampak le povečal. Zato ne gre ocenjevati te njegove odločitve preveč v luči trenutnih okoliščin. Morda je hotel prihraniti Nemcem razočaranja in utvare o narodni združitvi ter to nalogo prepustil svojemu nasledniku.
Odmevi v svetu so bili različni. Sovjeti so umik Adenauerja sku-
šali prikazati kot svojo zaslugo in so zadovoljni. Na Zahodu so lahno zaskrbljeni, razen v Londonu, kjer so vest o njegovi odločitvi sprejeli z zadovoljstvom. To zaradi tega, ker je Adenauer z nezaupljivostjo gledal na zadnje angleške pobude za pogajanja s Sovjeti. Prav tako Vel. Britanija ni bila zadovoljna nad izidom zadnjih a-tlantskih in drugih posvetov v Wa-shingtonu, ker se je nemškim zastopnikom posrečilo doseči, da so zavezniki glede pogajanj s Sovjetsko zvezo zavzeli precej drugačno stališče kakor je ona želela. Na drugi strani Nemci pripisujejo odgovornost za nasvet, naj se Zah. Nemčija pogaja z Vzhodno, Angliji, kar je povzročilo v Bonnu hudo razočaranje. Zato so se odnosi med obema državama zelo poslabšali. — Kljub temu so v Londonu malo zaskrbljeni, kajti Adenauer je končno predstavljal važen faktor politične stabilnosti in ravnovesja na evropkontinentu, za kar je angleška politika zelo občutljiva.
Polom konference v Beirutu
Tibetu znašel v neprijetnem položaju. Na eni strani mora obsoditi pred domačo javnostjo komunistična nasilstva, na drugi pa si ne mara poslabšati odnosov s Pekingom. Zato Dalaj Lami ne dovoli, da bi dajal v Indiji kake izjave o uporu v svoji deželi.
Napovedana konferenca arabskih držav, ki jo je sklicala v Bei-rut Arabska liga zaradi težkega spora med ZAR in Irakom, se je pretekli teden neuspešno zaključila. Delegati so se razšli, ne ‘da bi kaj konkretnega ali načelnega dosegli; prišli so namreč do spoznanja, da je v tem trenutku vsako posredovanje med Nasserjem in Kassemom nemogoče.
Z druge strani je prišlo še enkrat na dan na tej konferenci, da ne marajo vsi arabski narodi trobiti v Nasserjev rog niti sedaj, ko je začel sveto vojno proti komunizmu. Mnogi arabski voditelji so še vedno nezaupljivi do njegovega nacionalizma, ki ga uravnava, kakor gre pač njemu prav. — Na konferenci je bil prav njegov odposlanec tisti, ki je nezaupljivim Arabcem dopovedoval, da v boju med nacionalizmom in komunizmom ni moč ostati nevtralni ter indiferentni. Ves spor med ZAR in Irakom je skušal prikazati kot boj med tema dvema ideologijama.
Medtem je Nasser poostril anti-komunistično propagando ter izvedel številne aretacije, zlasti med inteligenti in časnikarji. Kassema obtožujejo, da se drži na oblasti ob podpori bajonetov sovjetskih prostovoljcev, ki naj bi že prišli v Irak; sploh se Nasser poslužuje iste taktike, kakor so se je svoj čas posluževale proti njemu drage arabske države nemirnega Srednjega Vzhoda. Zdi se pa, da . sovjetski prostovoljci in orožje v resnici prihajajo v Irak. Poročajo namreč, da so se sovjetski Kurdi izkrcali v Bassori, da pomagajo Kassemu.
men ter predstavljajo pravi barometer politično-sindikalnega razpoloženja med delavci; delavci v tovarnah Fiat namreč veljajo sploh za najbolj napredne in bistre. To so potrdili tudi rezultati zadnjih volitev.
Že udeležba je bila visoka. Od 66.305 delavcev in uradnikov je volilo 62.859. Večino sedežev v notranjih delavskih komisijah so si pridobili svobodni demokratični sindikati. Občuten poraz so doživeli socialkomunisti, ki so izgubili preko 2000 glasov ter tako nazadovali od 14.453 na 12.081 glasov.
Iz tega je razvidno, da komunizem procvita lahko le v revščini in socialni zaostalosti delavcev. Drug vzrok, da komunisti zgubljajo ugled pri delavstvu, je v tem, ker njihovi sindikati preveč zasledujejo politično - propagandne cilje, ki pa delavcem praktično nič ne koristijo. Zato se ti odvračajo od njihovih strokovnih organizacij.
To je vsekakor razveseljivo dejstvo, da si med ital. delavstvom polagoma utira pot prepričanje, da si v svobodi lahko priborijo boljše delovne pogoje. Ce bo šel razvoj v tej smeri naprej, si lahko obetamo zdravo ter občekoristno socialno evolucijo.
Belgijski katoliški delavci
Na zadnjem kongresu belgijskih katoliških delavcev so ugotovili, da gibanje lepo napreduje, število članov je v zadnjih dveh letih znatno naraslo. Krščanska sindikalna organizacija šteje 684.526 članoV in je najmočnejša sindikalna organizacija v Belgiji.
Vblitve v tovarnah FIAT
Kakor vsako leto so se tudi letos vršile pretekli teden volitve v notranje komisije v vseh tovarnah FIAT v Turinu in ostalem Piemontu. Fiatovi obrati so največji industrijski kompleks v Italiji; v njih je zaposlenih skoro 70 tisoč delavcev in uradnikov. Zato je razumljivo, da imajo sindikalne volitve v tem pomembnem industrijskem objektu poseben po-
Romunija je ustavila izseljevanje Judov
Romunska komunistična vlada je ustavila izseljevanje Judov v Izrael. Zadnje mesece je čez Dunaj prišlo iz Romunije okoli 15.000 Judov, namenjenih v italijanska pristanišča. Zdaj se je ta dotok na lepem nehal.
Vzrok za to naj bi bilo pisanje romunskega tiska, ki je ugovarjal proti »špekulacijam zahodnih imperialistov«, češ da selitev Judov koristi Izraelu in draži arabske nacionaliste. Zapoved za ustavitev izseljevanja naj bi bila prišla prav iz Moskve, kjer so prepričani, da je zaradi preloma med Irakom in Nasserjem treba biti silno previdni v odnošajih med tako imenovanim socialističnim taborom in Arabci.
Kakor kaže, je v Romuniji še kakih 25 do 30 tisoč Judov, ki so prosili za odhod v Izrael in ki so že dobili odhodno dovoljenje. Ti so seveda sedaj na cesti: doma so vse prodali, izseliti se pa ne morejo.
NAS	TEDEN	V
19.4. nedelja, 3. povel.: sv. Konrad, spozn. 20. 4. ponedeljek: sv. Neža Montep., d.
21.4. torek: sv. Anzelm, škof.
22.4. sreda: sv. Soter in Gaj, papeža, muč.
23.4. četrtek: sv. Vojtek, šk.
24.4. petek: sv. Jurij, m.; sv. Fidelis, m. 25. 4. sobota: sv. Marko, evang.
*
SV. SOTER IN GAJ: Sv. Soter, papež (166-175) je zelo karitativno podpiral grške kristjane, ki so bili obsojeni na prisilno delo v rudnikih.
Sv. Gaj, papež (283-296) je več kot sto let pozneje vladal Cerkev. Tudi za nje-
Sv. Pija X. so prenesli v BenetkeA
govega vladanja so državne oblasti preganjale kristjane. Večinoma se je skrival po katakombah. Tam je vršil svojo službo, maševal, oznanjal verske resnice, delil sv. zakramente, vodil Cerkev itd. Spreobrnil je mnogo poganov.
Ali so se časi kaj spremenili od tedaj? Pač v mnogem. Vendar se nasilniki niso spremenili: poštene tirajo na prisilno delo, duhovnikom prepovedujejo več ali manj vršiti dušnopastirsko službo. Kako to? Ker je hudobni duh še vedno isti. Zato je napovedal že sv. Pavel: »Vsi, ki hočejo živeti pobožno, bodo trpeli preganjanje.«
3. ned. po Veliki noči
Današnja nedelja je prva priprava na Gospodov vnebohod. — Kot pravi sv. pismo in vera, je Jezus za nas ljudi prišel na svet, za nas se je učlovečil, za nas je trpel in umrl, da bi nas odrešil in zveličal. Tretji dan je od mrtvih vstal in še 40 dni učil apostole, nato pa (ko je minilo 40 dni po Veliki noči) odšel v nebesa. Tako nam je na otipljiv način pokazal smisel in cilj našega življenja. Naše zemeljsko življenje je priprava na večnost in naš cilj so nebesa.
Popotnik ne sme izgubiti izpred oči svojega cilja, ker se sicer izgubi. Tako tudi kristjan ne sme nikoli izgubiti izpred oči svojega večnega cilja, da se v življenju ne izgubi in za vedno ne pogubi. Treba je venomer misliti na nebesa in skrbeti zanje. Treba je gojiti željo po nebesih! Ne smemo torej grešiti, ne smemo zanemarjati naših verskih dolžnosti, ne smemo pozabljati Boga, ampak nasprotno, živeti globoko versko življenje. Naše življenje ne sme biti pehanje za kruh, denar in časti, tudi ne pogansko uživanje, marveč naše življenje bodi skrbna priprava na večnost, na sv. nebesa. Treba je torej redno moliti in sveto živeti, živeti po božji postavi, živeti pošteno in brez greha, treba je ljubiti in slaviti Boga, treba je gojiti in krepiti dušo, gojiti in krepiti duhovno življenje. Duh je, ki oživlja! — Treba je tudi trpeti za Boga. Krščansko življenje je za naravo pokora in trpljenje. A
tudi v tem nam je Zveličar dal svetli zgled. Šel je skozi ogenj trpljenja, trpel je več kot vsi ostali ljudje. Dovolil je, da so ga zasramovali, bičali, mučili in pribili na križ; dopustil je moralna ponižanja in telesne muke, prenesel je številne in nepopisne žrtve, preden je odšel zmagovit v nebesa. Z osebno žrtvijo je Zveličar rešil svet. Naše življenje se mora ravnati po Njegovem. Tudi nam so potrebne žrtve, potrebna je pokora, potreben je križ. Brez trpljenja ni življenja. Brez trpljenja ne bo nebes. Nebesa so draga, nebesa so dragocena, ker so kraj nepopisne blaženosti, edini kraj resnične in neminljive blaženosti.
Ne branimo se torej pokore in trpljenja! To je namreč odkupna cena sv. nebes in to je velik dokaz ljubezni do Boga. Kdor ljubi Boga, tak tudi trpi za Boga. Ljubimo na vso moč Boga! Ljubimo z vsem srcem Jezusa! Ljubimo z vsem srcem pogosto sv. obhajilo in radi segajmo po njem! Sv. Hostija je naš dobri in premili Zveličar, neskončno usmiljeni Jezus, pravi Bog in pravi človek, neviden, a resnično pričujoč, skrit v podobi kruha, v podobi bele hostije.
Ljubimo torej pogosto sv. obhajilo! Ljubimo in častimo Marijo ! Ljubimo in cenimo božje reči ! Ljubimo vsakdanjo molitev, ljubimo rožni venec, ljubimo cerkev in ljubimo vse ljudi! Ljubimo poštenost, dobroto in svetost! Tako in le tako bomo še mi po smrti šli v nebesa, kjer nas čaka ljubi Jezus.
V •
življenja
Nadškof Ujčič v Rimu
Italijanski časopisi poročajo, da je prispel v Rim beograjski nadškof dr. Ujčič. Isti listi tudi pišejo, da bodo verjetno prišli v Rim na obisk k svetemu očetu tudi nekateri ogrski škofje.
Zakonca *v Prato sta šla narazen
Lansko leto so v Italiji in tudi drugod po svetu mnogo govorili in pisali o procesu proti škofu v mestu Prato. Dva zakonca, ki sta se samo civilno poročila, sta namreč tožila škofa zaradi obrekovanja, ker je ta izjavil, da je njuna poroka za Cerkev neveljavna in da je treba oba krščena zakonca smatrati za javna grešnika. Prvo sodišče je škofa obsodilo, prizivno sodišče ga je pa popolnoma opro-stilp. Še predno se je proces začel, je mož, ki je škofa tožil, hudo obolel in se od takrat ni več pozdravil.
Sedaj poročajo listi, da sta se oba zakonca ločila. Zena noče ostati več pri možu, ker da je med njima pretrgana vsaka vez zakonske ljubezni. Žena je tudi izjavila, da ona ne bi nikoli tožila škofa in verjetno tudi mož ne. Do tega koraka so moža pripravile zainteresirane stranke, to je komunisti. »Slov. poročevalec« pa kljub temu piše, da je škof kriv, ker sta šla Bellandija narazen.
letja; postavili so jo križarji. To veselo novico je povedal čuvar svete dežele, frančiškanski pater Alfred Polidori.
Nemška romanja v Ars
Številne nemške škofije pripravljajo posebna romanja v mesto Ars na grob svetega arškega župnika Janeza Vianneya, katerega 100-letnico smrti obhajamo to leto. Tako bo vodil svojo škofijo kardinal Wendel, kolnsko pa kardinal Frings.
Duhovniški poklici v Koelnu
V kolnski nadškofiji je zaznamovati porast duhovniških poklicev, ki pa seveda ne krijejo potreb zaradi vedno večjega števila katoličanov. Leta 1938 je na vsakih 100.000 katoličanov prišlo 22 bogoslovcev, leta 1956 pa šele 14.
Kongres katoliškega tiska v Limi
Prvi kongres katoliškega tiska v Latinski Ameriki bo začel svoje delo 23. aprila v Limi, glavnem mestu Peruja. Napovedane so delegacije skoro vseh južnoameriških držav. Ob tej priliki bodo razstavili največje in najvažnejše katoliške publikacije v Južni Ameriki.
Delo za dobre filme
V Severni Ameriki deluje »Liga dostojnosti«, ki je dosegla čudovite uspehe glede filmske podukcije. Sklenili so, da bo ista Liga začela propagirati filme, ki so primerni za celotne družine, nele za posamezne njene člane. Prav tako bodo prevzeli vedno več laikov v komisije za moralno ocenjevanje filmov, kakor tudi bodo začeli skrbeti za čim večjo možnost, da gojenci višjih šol študirajo filmske probleme pod raznimi vidiki zato, da bodo znali pravilno ocenjevati filme.
Nova cerkev v Nazaretu
V kratkem bodo začeli v Nazaretu z zidavo .cerkve na kraju, kjer naj bi po izročilu bilo sporočeno angelovo oznanilo Mariji, da bo Mati božja. To bo največje svetišče na Srednjem Vzhodu. Staro cerkev so podrli leta 1953; bila je iz XII, sto-
Nov škof na Holandskem
Pred kratkim je bil ustoličen na škofijsko stolico v Roermondu na Holandskem msgr. Peter Moots. V njegovi škofiji je mnogo Slovencev, ki si služijo vsakdanji kruh v tamkajšnjih rudnikih. U-stoličenje je izvršil sam utrehtski nadškof msgr. Alfrink.
Ameriška pomoč Japonski
Ameriške katoliške podporne organizacije so v preteklem letu poslale na Japonsko več kot 4.000 ton raznega blaga v vrednosti milijon dolarjev (620 milijonov lir).
»Živ ali mrtev se vrnem v Benetke,« tako je obljubil v daljnem juliju leta 1903 takratni beneški patriarh Sarto, ko je odhajal v Rim na konklave. Te preroške besede poznejšega velikega papeža Pija X. so se izpolnile v nedeljo 12. aprila, čez 56 let.
V soboto 11. aprila zvečer je odpeljal z vatikanske železniške postaje vlak s svetniškimi ostanki sv. Pija X., namenjen v Benetke. Sveto truplo so že zjutraj dvignili iz kristalne krste v kripti bazilike sv. Petra in ga prenesli na vatikansko postajo, kjer so delavci pet ur delali, da so ga postavili na častni oder v železniškem vozu, spremenjenem v kapelo.
Pred odhodom vlaka je prišel na vatikansko postajo sv. oče Janez XXIII. in blagoslovil sveto truplo. Navzočih je bilo mnogo visokih rimskih cerkvenih dostojanstvenikov in veliko ljudstva, ki so ginjeni pozdravljali svetnika na poti v »njegovo mesto«. Tudi sv. oče je bil ganjen, saj ga vežejo na beneško mesto ista čustva, kj so nekoč vezala patriarha Sarta-sv. Pija X. Častni straži, trinajsterim »sanpie-trinom«, ki je spremljala svetniškega papeža, je dejal: »Pojdite v Benetke z mojim srcem in z mojimi mislimi in nesite tja mrtvega papeža, a svetnika.« Potem je smeje dodal: »Upam, da vas ne bom potreboval, če bom nekega lepega dne odšel v Benetke. Hočem namreč iti še živ in ne mrtev.«
To papeževo obljubo za obisk Benetk so Benečani sprejeli z velikim veseljem.
Vlak je bil sestavljen iz sedmih vozov, v katerih je bilo častno spremstvo, sestavljeno iz rimskih cerkvenih dostojanstvenikov in papeževe častne straže. Vlak je vozil vso noč in prispel v zgodnjem jutru v nedeljo 12. aprila v Benetke.
Sveto truplo Pija X. bo sedaj izpostavljeno vernikom v cerkvi sv. Marka za mesec dni. Ves ta čas se bodo vršile pred odrom sv. maše in verniki od blizu in daleč so že napovedali svoja romanja v Benetke, da se poklonijo velikemu svetniku. Goričani poromajo skupaj z nadškofom dne 1. maja.
Sv. oče Janez XXIII. je s solznimi očmi po televiziji prisostvoval vsej veličastni manifestaciji, ki so jo Benečani pripravili njegovemu predhodniku na beneškem prestolu in na prestolu sv. Petra. Morda že izza časa velikih dožev Benetke niso več
doživele takega veličastja. Sv. oče je poslal v Benetke veliko količino kadila, da ga bodo ves čas, ko bo sveto truplo ostalo v Benetkah, zažigali pred njim,-Msgr. Capovilla, osebni tajnik sv. očeta, je v nedeljo zvečer izrazil italijanski televizijski družbi veliko zadovoljstvo sv. o-četa nad njihovo brezhibno in tako točno oddajo, ki je sv. očetu dala priliko, da je potom nje lahko sodoživljal srečo njegovih Benečanov in z veseljem ugotovil vzajemno ljubezen in pozornost rimskih »san-pietrinov« in beneških gondolirjev ob prenosu svetega trupla do beneške bazilike.
AIMTON MAR. KLARET
Svetnik Vatikanskega cerkv. zbora
VELIČASTEN SPREJEM
Z velikanskim navdušenjem so Benečani pozdravili svojega nekdanjega patriarha Sarta, ki se je sedaj po pol stoletju zopet vrnil za nekaj časa med nje, ne več kot patriarh ali papež, temveč kot mnogo več, kot svetnik. Beneško ljudstvo je preplavilo vsa razpoložljiva mesta vzdolž Velikega kanala, vse mostove in še posebno velikanski trg sv. Marka in baziliko.
Ob štirih popoldne se je začel veličastni prenos po Velikem kanalu do bazilike sv. Marka. Sveto truplo Pija X. so naložili na starodavno doževo ladjo, tako imenovano »bucintoro«. Sledilo ji je še sto drugih ladij in gondol same duhovščine s patriarhom Urbanijem na čelu. Ljudstvo je navdušeno pozdravljalo mimohod ladij, z mostov so šolski otroci metali na ladjo, ki je nosila sv. Pija X., belo cvetje.
Veliki kanal je bil ena sama pesem sonca in cvetja ter radostnih vzklikov. Iz stoterih beneških cerkva se je oglašalo zvonjenje in naznanjalo daleč naokrog, da se je vrnil mednje njihov nekdanji patriarh.
Cez trg sv. Marka so sveto truplo v procesiji prenesli v baziliko sv. Marka, prenapolnjeno z verniki. Menjajoč se, je svetnika nosilo 12 »sanpietrinov« in dvanajst beneških veslačev v karakterističnih oblekah gondolirjev. V baziliki sv. Marka je sledil blagoslov trupla in govor beneškega patriarha.
Svetost je sedanjost, zato so vsi svetniki vedno sedanji. A svetnik, ki nam je prišel takoj v spomin, ko je papež XXIII. na grobu Apostola poganov naznanil vesoljni cerkveni zbor za zedinjenje cerkva, je sv. ANTON MARIJA KLARET, predhodnik katoliške akcije, apostol tiska, pisatelj, govornik, škof, mučenik, edini svetnik, ki se je udeležil zadnjega cerkvenega zbora in je mogoče prispeval več kot kdo drugi k proglasitvi nezmotljivosti papeža. Bodoči cerkveni zbor, če ne bo nadaljevanje, bo pa posledica prejšnjega. In Anton Marija Klaret je duhovni most med tema dvema zboroma. — Iz nezmotljivosti papeža sledi edinost Cerkva. Pomembno je, da se priprave za novi vesoljni cerkveni zbor vršijo ravno ob stopetdesetletnici rojstva Antona Marije Klareta in pa ob petindvajsetletnici njegove beatifikacije. Ves apostolat tega izrednega svetnika se razvija v smislu nezmotljivosti in edinosti: edinost katekizma, edinost vernikov z duhovniki, edinost umetnosti in znanosti. V teh dneh bo stoletnica, odkar je Pij IX. priznal njegovo Akademijo. Vse je osredotočil v Cerkev. On sam je bil poosebljena edinost v različnosti svojih sposobnosti, v soglasju svojega misijonskega delovanja.
Sv. Anton Marija Klaret je prišel iz preganjanja na vatikanski cerkveni zbor; in vrnil se je vedoma v preganjanje. Tragični dogodki so zmeraj spremljali vsako njegovo potovanje v Rim. Toda ko je položil pred oltar svojo tesnobo, ko je ukrotil nevihto na klečalniku — otožnost je senca hudiča, — tedaj je prenovljen po sv. Hostiji, ki je ostajala nedotaknjena v njegovih prsih od obhajila do obhajila, vstal pripravljen na nove daritve samega sebe. Svetnik je tisti, ki najbolje uporabi svoj čas: malo ali veliko, kar ima, vsega spremeni v večnost. In Anton Marija Klaret, medtem ko gre od bolnice do jetnišnice, od spovednice do cerkvenega zbora, se po rimskih ulicah ustavi z otroki in vojaki, kakor da bi bili vojaki in otroci njegove Župnije. Nihče ni tujec v Rimu, najmanj pa svetnik, nihče ni v izgnanstvu, ker je tukaj zemlja duše. Ponoči se uči italijanski. Nauči se jezika, da poučuje katekizem. Pripravi vprašanja na majhnih listih, ki jih nosi s seboj, da napravi iz pouka čim bolj posreden in jedrnat po-
govor. Je učenec in učitelj hkratu.
Darovati se, pomeni iti preko časa; darovati se, pomeni postati večen; darovati se, pomeni pomnožiti se. Anton Marija Klaret odpre svoja vrata, preden pridejo trkat; odgovori, preden je poklican; je oče vsakega bitja, saj vsakega smatra za svojega otroka: kdor ni misijonar, ni niti vernik. Anton Marija Klaret napravi tempelj iz rimskih ulic. Nobena nadloga, nobena skrb ga ne odtrgata od njegovega apostolata. Naučil bi se jezike vseh ljudi, če bi bilo potrebno, da bi jim govoril o Bogu. Bil je Rimljan, ker je Rim druga domovina vsakega kristjana. Govoril je otrokom, medtem ko je šel bolnike obiskovat na Tiberinski otok, pogovarjal se je z otroki na poti v cerkev, da tam na prižnici spregovori teologom celega sveta. O Bogu je vedno in povsod govoril, kakor apostoli in mučeniki, ki so govorili o Jezusu tistim, ki so jih križali in metali v ječo ter zakovali verige na njih zapestjih.
Ta »goreči preiskovalec večne Resnice in božje Dobrote« je napisal preko sto del, govoril brezštevilnim množicam, govoril Z mogočneži, prelil svojo kri, prestal pregnanstvo, a najbolj sijajno dejanje je mogoče to njegovo slučajno srečanje z otroki po rimskih ulicah, medtem ko je divjala okrog njegove glave nevihta groženj in laži. Ni imel miru, a ga je daroval drugim. Ravno v Rimu je napisal svoje zadnje delo v jeziku teh otrok: »Premagana sebičnost«. To ni samo knjiga, vanjo je dal samega sebe.
Pri
sen
fen
'rjev
o \
egk
nei
ter;
»eri
ofe:
Tal
ftlši
Bsk
idri
mš'
«ij
imi
ke
ijnc
Eiffelov stolp ima 70 let
V torek 31. marca so v Parizu slovesno praznovali sedemdesetletnico mogočnega železnega velikana, Eiffelovega stolpa. Na prvi terasi stolpa je administracija priredila veliko zakusko vsem sedemdesetletnikom Eiffelove pariške mestne četrti, 35-milijonski obiskovalec (prav v teh dneh so namreč dosegli to število) pa je prejel v dar krasen luksuzni avtomobil.
Eiffelov stolp so gradili od 20. januarja 1887 do 6. marca 1889. Tri sto delavcev-akrobatov je bilo zaposlenih pri ogromnem delu: dva milijona in pol vijakov drži skupaj zgradbo, ki sestoji iz 15 tisoč železnih drogov.
ŠESTDESETLETNICA MARIJINE DRUŽBE VTRSTU
Z odlokom dne 22. julija 1899 je tržaški škof Andrej Šterk ustanovil Marijino družbo »Marije milostljive«, ki ima sedaj svoj sedež v Trstu, v ulici Risorta 3. Od tedaj je poteklo 60 let dela, žrtev, tihe molitve, junaškega apostolata, bridkega trpljenja in težkih preizkušenj, ki jih je ta tržaška Marijina družba darovala Bogu v slavo in ljudem v večno -korist. S temi šestdesetimi leti zgodovine v Marijini družbi je povezanih 60 let zgodovine tržaških Slovencev in zlasti tistih Slovenk, ki so v Trstu iskale pomoči, dela, opore in vodstva.
V nedeljo 12. aprila so družbenke s posebnim praznikom obhajale ta svojevrsten jubilej. V tihi zbranosti so se nanj pripravile z duhovnimi vajami, ki jih je -vodil salezijanski duhovnik g. Cvetko. Zahvalne pobožnosti v nedeljo popoldne se je udeležil gospod škof, ki je pred zahvalno pesmijo Marijini družbi čestital, se ji za opravljeno delo zahvalil in ji dal svoj blagoslov, da bi mogla svoje delo nadaljevati in okrepiti v tisti zvestobi do Cerkve, v kateri so se družbenke vedno odlikovale.
Po zahvalni pobožnosti je bilo sprejetih v družbo pet novih članic. Nato je sledila kratka akademija. Najprej je družbenka spregovorila par besed v pozdrav, nato pa je odbornica podala zgodovino Marijine družbe, orisala delo njenih članic, pokazala na uspehe, se spomnila vseh vodite-
ljev, se zahvalila Bogu in Mariji za prejete dobrote in za vse, kar je Marijina družba storila za posvečenje svojih članic ter za verski in kulturni napredek slovenskega ljudstva v Trstu.
Svoje poročilo je odbornica zaključila z besedami svetega očeta Pija XII., ki jih je spregovoril članicam Marijinih družb: »Odveč je tudi, da vam ponavljamo, s kakšnim zaupanjem gledamo na Marijine družbe, ki delujejo tiho, a uspešno v vinogradu Gospodovem. Ko smo izjavili, da ste katoliška akcija z vsemi pravicami, smo hoteli dati vašim pravilom in vašemu delu javno priznanje, ki ga zaslužite, toda predvsem smo vas hoteli vzpodbuditi k organiziranemu in velikodušnemu delu s predstojniki Cerkve. Ce bi rekli, da ste slabo odgovorile na naše pričakovanje, bi bili krivični; vendar se zato ne čutimo odvezane od dolžnosti, da vas vzpodbujamo, da hodite dalje po poti, ki ste jo začele; trudite se, da bi bile vzorne članice Marijinih družb, kakor pravila zahtevajo. Glejte v Mariji vzornico lastnega življenja, vzor delovanja: da živite s Cerkvijo in da delate za Cerkev. Naloga Cerkve je danes, da dokaže, da je samo Kristusov nauk tisti, ki more rešiti in obnoviti svet, ki se nahaja v trajnem vznemirjenju in v umetnem nemiru. Za to vaše življenje v Cerkvi, za to vaše delo za Cer-
kev naj vam bo vzor Marija, vaša Mati in ljubljena Kraljica.«
Vidno ginjen je msgr. Jakob Ukmar s svojim spominom stopil v čas, ko je Marijina družba nastala in že takoj v začetku premagala pod vodstvom kanonika Kosca prvo, a največjo težavo v svoji zgodovini, ko se je odločno izrekla za zvestobo Cerkvi in cerkvenemu predstojni-štvu. Kot »boter« družbe, ker ji je stal ob strani pri marsikaterem doživljaju, 4 veselju in žalosti, je družbenke vzpodbudil k novem zagonu pri delu v družbi.
Ob koncu se je sedanji voditelj msgr-Ivan Omersa vsem prav lepo zahvalil-Poleg družbenk so bili pri slovesnosti številni duhovniki. Med njimi škofijski voditelj Marijinih družb msgr. Natal Silvani ter velik dobrotnik dtužbe g. Matija Škabar, ki bo letos v juliju obhajal šestdesetletnico mašništva.
Marijini družbi izrekamo iskrene čestitke z željo, da bi se z božjo pomoč)0 v bodočnosti okrepila in da bi njene čla’ nice še mnogo dobrega naredile v čas* Bogu in v korist našim ljudem.
L. sk-
V nedeljo 19. aprila bo radijska oddal0 »Vera in naš čas« posvečena jubileju rijine družbe »Marije milostljive« iz Trst*’
Ča
H,
ki
»Oti
ti
wav
k];
kje
ke
tovc
S
Dl
Oe j
s« ,
H
N
St: So .
Antipasternakovstvo v Ljubljani
Pri De Gruyterju v Berlinu je preteklo sen izšla knjiga, o kateri mirno lahko femo, da je znamenita, čeprav se- z av-tjevimi izvajanji in zaključki ne strinjati vedno, namreč obširna, temeljita in Cgledna zgodovina slovenskega slovstva nemščini (Geschichte der slovvenischen teratur. Str. (VIII.) + 363 v veliki o-»erki). Napisal jo je dr. Anton Slodnjak, Ofesor na ljubljanski univerzi.
Takega dela o slovenskem slovstvu v Inščini doslej še nismo imeli. Veliki slo-fiski slavisti (Kopitar, Miklošič, Murko, idrič in drugi) so sicer pisali tudi v Jnščini in resnični ter objektivni nemški enjaki so se tu in tam bavili s sloven-imi slovstvenimi zadevami, toda enotne Jse slovenske literature od začetkov do ijnovejših dni še ni bilo. To vrzel je iz-'Inil prof. Slodnjak, katerega je pri delu idila zlasti misel, da je bila slovenska eratura tista moč, ki je ustvarila narod fer Gedanke von der nationbildenden taft der slowenischen Literatur); tudi hotel avtor počastiti spomin svojega Pozabnega učitelja prof. Ivana Prijate-I, iz čigar literamo-zgodovinske šole je
Pl. Prijatelj je bil osebno in znanstveno objektiven; plaval pa je v svobodomiselstvu, ki je vladalo ob prehodu iz (X. v XX. stoletje. Slodnjak pa se je ali osebnega doživetja ali po sili razmer etovnonazorno nekoliko oddaljil od svo-8a učitelja; zgodovinsko in literarno do-ijanje večkrat tolmači z izrazi marksi-ionega historičnega materializma. Beleži 1 vse slovstvene pojave, tudi pesnike in Satelje iz najnovejšega časa, kot so Ba-3 Utič, Mirko Javornik, Narte Velikonja 2 1 pod., ter kako knjigo, katero je izdala ^ojna emigracija, n. pr. Pregljevo: Moj r S in moj čas. Marsikak pojav srečno ' J’ novo formulira, piše dovršen, adekva-! TO jezik, objavlja veliko lepo izbranega razvrščenega gradiva.
Vendar pa koncesije marksistični termi-Mogiji in estetiki niso prihranile piscu tode, kakršno doživljajo v diktaturah Mje, ki se ne morejo odvaditi misliti z ^tno glavo. Po vesteh, ki so jih prinesli “tniki iz Ljubljane, je dr. Slodnjaka za-i te knjige doletel hud udarec. Sredi Iškega leta so ga kar čez noč upokojili.
more več predavati na univerzi, ne Te več posredovati vseučiliški mladini atih zakladov znanosti, katere si je bil
nabral v skoraj 40-letnem neutrudnem študiju in znanstvenem delu. Sklep kake partijske celice, katerega so uradni krogi hitro izvršili, je vrgel "z univerze enega naj-zmožnejših današnjih slovenskih literarnih zgodovinarjev. Kdo mu bo naslednik? Univerzitetni profesorji se ne fabricirajo z uradnimi odloki; za to je treba desetletnega trdega študija in velike ljubezni do predmeta.
Da nekaj ni v redu, se je dalo sklepati iz časopisnih psevdoznanstvenih in enostranskih poročil o tej knjigi. Med drugimi ji je Slovenski poročevalec 6. marca posvetil celostranski članek z naslovom »Velik korak nazaj«; napisal ga je neki Vasilij Melik, ki očita Slodnjaku, da go-
vori o zgodovini duha, o pojmu torej, ki ga je ustvarila nemška buržoazna histo-riografija, in da je s svojo sintezo med metodo zgodovine duha in sociološko metodo zašel daleč stran od prave znanosti, v metafiziko. Znanstvenik socialistične Jugoslavije da bi ne smel tako gledati na zgodovino svojega naroda, trdi Melik.
Tako je Slovenija srečno dobila svojega Pasternaka, človeški duh, ki je materialistom tako zelo na poti, pa krepko klofuto. Radovedni smo, če poreče kaj na to Josip Vidmar, ki je pred vojno slovenskim pisateljem in pesnikom katoličanom stalno očital, da pri svojem ustvarjanju in pisanju niso svobodni, ker jih uklepa dogma v trde okove. Po vsem tem menda vendar ne bo trdil, da so v socialistični družbi pisatelji in pesniki — svobodni?
p. m.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Angleško gledališče gostuje v Ljubljani
Na svoji turneji po jugovzhodni Evropi je angleško gledališče »Old Vic« iz Londona obiskalo tudi Ljubljano. Je to eno na tradiciji najbolj bogatih in kvalitetno visoko stoječih angleških gledališč. S posebno ljubeznijo goje Shakespeareja. V Ljubljani so dali »Hamleta«, najbolj poznano igro tega velikana angleške dramatike, čigar dela so bila napisana pred 400 leti, a so do danes ohranila aktualnost in svežino. V Sloveniji je »Hamlet« v mojstrskem prevodu Otona Župančiča postal prava ljudska igra, kar je nov dokaz, da je tudi priprosto ljudstvo dovzetno za resnično umetnost, pa naj je še tako globoka.
Angleški gostje so podali »Hamleta« v izvirnem jeziku ter so pri napolnjenem gledališču doživeli prodoren uspeh. Po predstavi so igralci izrazili začudenje, da so tako hitro dobili kontakt s publiko, ki jim je od dejanja do dejanja pozorneje sledila. Pač ne vedo, da se Slovenci pridno in radi učijo druge jezike. Tako je glavni igralec, ki je predstavljal nesrečnega danskega kraljeviča Hamleta, dejal po predstavi: »Gostovali smo po mnogih deželah. Bili smo v Bruslju in v Skandinaviji, pravkar se pa vračamo s turneje po Ameriki. Toda zagotovim vam lahko, da tako čudovite in tople publike kot pri vas, nismo nikjer našli.«
Sv. Anton Marija Klaret govori na vatikanskem cerkvenem zboru
Slovenci v Avstraliji
MISLI so list, ki ga v Avstraliji izdajajo že osmo leto slovenski frančiškani za on-dotne rojake. Do letos so imele obliko časnika, letos pa so postale revija. Izhajajo enkrat na mesec in so zelo pestro urejevane. Poleg načelnih člankov o krščanskem življenju prinašajo še druge za zabavo in kratek čas. Poleg tega imajo še veliko novic in dopisov iz življenja avstralskih Slovencev po raznih mestih in naselbinah, kakor tudi novice iz Slovenije in od drugod po svetu.
Poroke in smrti v Avstraliji. Tako zvemo iz zadnje številke, da se Slovenci v Avstraliji pridno ženijo in da, če je le mogoče, vzame Slovenec Slovenko. Tako sta se poročila Cvetko Križmančič iz Bazovice pri Trstu s Štefanijo Lukek iz Zagreba; Marijan Oppelt iz Trsta pa je vzel Tržačanko Marijo Rudež. — Da bi tudi naši fantje posnemali avstralske in bi Slovenec iskal Slovenko!
Umrl je v avtomobilski nesreči Avgust Prinčič iz Kozane v Brdih. Avto ga je povozil v Richmondu. V Avstralijo je prišel leta 1954 in je bil po poklicu krojač; imel je že svojo hišico, a jo je moral sedaj zamenjati z večnim domovanjem v nebesih.
*
Dne 8. februarja so Slovenci nastopili v Melbourne Town Hall na mednarodnem festivalu, ki ga je priredila Vincencijeva konferenca. »Misli« pravijo: »Po mnenju Mr. F. Murphyja, ki je prireditev organiziral, je bila naša točka od vseh štirinajstih ena najbolj pestrih. Držali smo se predpisanega časa in v osmih minutah pokazali res nekaj izrazito našega. Vsi igralci so bili seveda v narodnih nošah, na odru pa je stalo naše veliko lectovo srce... Slovencev res ni treba biti sram naših pestrih narodnih noš, naših melodij in tradicionalne zgodbe lectovega srca,« zaključujejo »Misli«.
Velika elektrarna v Podjuni na Koroškem
Podjuna je oni del dravske doline, ki meji na Jugosuavijo in ki je ohranil še najbolj nepotvorjen slovenski značaj. Tu bodo na Dravi pri vasi Kazaze začeli graditi silno veliko novo elektrarno.
Kazaze bodo dale novo sliko
Denar za gradnjo je zagotovljen. Vsa elektrarna bo stala 668 milijonov šilingov (16 milijard lir). Gradnja sama bo trajala tri leta. Pod Kazazami bodo ob desnem bregu, ki je sedaj razmerno suh, pričeli graditi prve naprave, medtem ko bo vo-
dovje Drave odtekalo na levem bregu. Ko bo projekt na desnem bregu končan, bodo vodo preusmerili na desni breg in na levem bregu gradnjo nadaljevali. Ob jezu samem bo vodna višina znašala 21 metrov. Zajezena voda bo segala celo 2 km v porečje Krke, ki se pri Železnem mostu izliva v Dravo. Nastalo bo torej novo jezero, ki se bo moglo po svoji dolžini meriti celo z Vrbskim jezerom, ki je dolgo samo 18 km, novo podjunsko jezero pa bo merilo v dolžini 21 km. Največja širina jezera bo med Klopcami in Št. Lovrencem, in sicer bo znašala 1200 metrov, na najožjem mestu pa bo 200 metrov. Površina novega jezera bo odgovarjala približno Milštatskemu jezeru in bo znašala 10,2 km-.
Novo podjunsko jezero bo vsebovalo 80 milijonov kubičnih metrov vode.
Jez bo 6 m širok in po končanem delu izročen tudi javnemu prometu in bo tako nastala nova vez med severnim in južnim bregom Drave. Elektrarna sama je v globoki soteski Drave, ki jo na obeh straneh ščiti mogočno skalovje.
Posebna tehnična zanimivost bo prav gotovo tudi dviganje novega mostu pri Velikovcu. Ta most bodo z modernimi tehničnimi sredstvi dvignili za 3 do 4 m.
Pri gradnji kazaške elektrarne bo zaposlenih največ 1700 ljudi letno, in sicer skozi tri leta.
Nemški katoličani za gobavce
V začetku postnega časa so nemški škofje prosili svoje vernike za pomoč gobavim bolnikom po svetu. V odgovor na ta poziv so nedavno nemški katoličani praznovali »dan gobavcev«, ko so zbirali darove za gobavce in druge potrebne po svetu.
Z F UM
Potovanje (II viaggio), ki ga je režiral Anatole Litvak, prikazuje vzdušje, ki je vladalo na Madžarskem po revoluciji leta 1956. Film so snemali pri avstrijski meji. Vendar je treba priznati, da ni bil glavni namen scenografa in režiserja ta, da bi napravil iz filma nekako polemiko (ta namen je hvalevreden, kajti drugače bi film izgubil verjetno na objektivnosti in bi bil le propagandno sredstvo), temveč se je ustavil -le pri eni osebi, to je pri ruskem majorju. Ta človek, ki je prej vedno spolnjeval svojo dolžnost, ne da bi se zmenil za čustva drugih, je nenadoma spoznal, da se je treba pokoriti tudi srcu. Zato je madžarskega borca, skupaj z drugimi turisti, odpeljal do meje in ga tako rešil pred gotovo smrtjo. S tem je v sebi prelomil vsa prejšnja načela, a sam je na koncu priznal, da ne bi imel miru, ako ne bi tega napravil.
Vendar se opaža pri filmu precejšnja površnost. Osebe so premalo poglobljene, zlasti angleška turistka. Boljši je ruski major, ki ga odlično prikazuje Yul Bry-ner. Rekli bi celo, da je on najboljša stran filma. Drugi ruski vojaki pa nimajo v sebi prav nič ruskega, čeprav govorijo ruski -pojejo ruske pesmi. Angleško turistko i-gra Deborrah Kerr. Zaradi nehvaležne vloge pa ni mogel njen igralski talent priti do izraza.
Film je le za odrasle.
Zakon (La legge) je francosko-italijan-ska koprodukcija. Režijo in scenarij je pripravil znani francoski režiser Jules Das-sin. Zgodba filma se dogaja na otoku Korziki v današnjih časih.
V vasi je najmočnejši tisti, ki ima največ denarja; on je gospodar in daje za-
kone. Gospodar lahko počne v svoji hiši, kar se mu zljubi; vsi se mu morajo brezpogojno pokoravati. Prav tako je v vasi. Tak gospodar je don Cesare, a njega hoče izpodriniti Matteo Brigante. Toda ta človek je preveč nemoralen in bo s svojim vedenjem sam pripomogel do svojega padca. Toda vsi drugi, od sodnika do policijskega načelnika, so le lupine z gnilo notranjostjo. Žene jih varajo, oni varajo žene. Gazijo po blatu in ne poznajo nobene morale. Predajajo se le svojim strastem,' a ljudje v vasi jih morajo spoštovati, se morajo odkriti pred njimi. Samo ena o-seba se jim upa kljubovati: to je Manetta, služkinja pri don Cesarju.
Prizori, zlasti nekateri, so podani skrajno naturalistično, zaradi česar je film neprimeren.
V filmu igrajo Gina Lollobrigida, ki je tokrat poleg svoje lepote pokazala tudi nekaj igralskih sposobnosti, francoski i-gralec Vves Montand, Marcello Mastroian-ni in še mnogo drugih v manjših vlogah.
Radio Trst A
od 19. do 25. aprila 1959
Nedelja: 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 15.45 Zbor goriškega slov. učiteljišča. — 17.00 DOLGA NOC NA AVTOCESTI, radijska drama. — 21.00 Pesniki in njih stvaritve -(15) Walt Whitman. — 22.10 Antologija slovenske zborovske glasbe.
Ponedeljek: 18.00 Radijska univerza -Tone Penko: Iz življenja tujih ptičev: (13) »čačalaka«. — 18.40 Ljubljanski vokalni kvartet. — 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. — 20.30 V. Bellini: GUSAR, opera v dveh dejanjih.
Torek: 18.00 Z začarane police - Zora Kafol: »Zmaj in kraljeva hči«. — 18.10 Simfonični koncert orkestra Slovenske filharmonije. — 19.00 Utrinki iz znanosti in tehnike. — 21.00 Obletnica tedna - Janez Pirnat: »90-letnica rojstva Riharda Jakopiča«. — 22.00 Umetnost in življenje - sodobni portretisti. — 22.15 Beethoven: Sonata št. 7 v D Duru, op. 10.
Sreda: 18.00 L. Volpicelli: Poklicna u-smeritev: (13) »Meja preizkusov«. — 19.00 Zdravstvena oddaja - ureja dr. Milan Starc. — 20.30 Slovenske instrumentalne zasedbe. — 21.00 RAZBOJNIKI, igra v petih dej.; igrajo člani R. O.
Četrtek: 18.00 Z začarane police - E. Martinuzzi: »Deček v grobu«. — 18.10 Čajkovski: Koncert v d duru. — 19.00 šola in vzgoja - Svetko Skok: »Pogiled v sodobno ameriško šolo«. — 21.00 Mirko Javornik: AFRIKA - 4. nadaljevanje - »Prvi kažipot čez Saharo«. — 22.00 Iz sodobne književnosti: A. Cronia: »Poznavanje slovanskega sveta v Italiji«. — 22.15 Marjan Lipovšek: Orglar, kantata.
Petek: 18.00 Msgr. Jakob Ukmar - Problem ločitve zakona po kanonskem pravu (6) »Seperativ in razdiralni zadržki«. — 18.10 Stanitz: Koncert v d duru za violo in orkester. 18.30 Vokalni septet Ubald Vrabec. — 19.00 Gradovi na Tržaškem (6) Miljski grad. — 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu. — 22.00 Znanost in tehnika - Boris Mihalič: »Sodobni problemi železnic«.
Sobota: 8.30 Iz zakladnice slovenske folklore. — 15.15 Vokalni kvintet Veseli planšarji. — 16.00 Novelist tedna. — 17.30 Velika dela slavnih mojstrov. — 18.00 Oddaja za najmlajše - Zgodba o prebrisanem kmetu, napisal Saša Rudolf; igrajo člani R. O. — 19.00 Sestanek s poslušalkami -ureja Marjana Prepel uh. — 20.40 Zbor Vinko Vodopivec. — 21.00 DOLGA ZGODOVINA STRAHU, radijska igra; igrajo člani R. O.
Malaterjeva vdova e. pripoveduje
^HiiiiMiiiMiiiiiiiniiiiiHiniiiiiiiiiiiiiMUiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiiiMiiniiiiii
a enajst mesecev je izginila za njim ehema sled. Nič nismo vedeli o njem, °kler ni vsa Ogrska zagorela v vstaji Sovjetom.
v dnevih, ki so sledili, so se dogodki 81o stopnjevali. Ko je upor dobil svoj i3vi značaj, in to se je zgodilo spontano ^2 besed in prigovarjanj a? je povsod V^al °bčutek sproščenosti in prekipe-sre(sCi je Zajel prav vse Mad-
l.fl . i	1 n rm,t s*	X	m 1 ti, IH
in-je-bilo zato mogoče misliti in Qriti o svobodi. To so bili trenutki ve-e8a narodnega ponosa in veličine.
'*ce so bile kljub nevarnosti vedno pol-^ iudstva. Možje in žene, še celo otroci, q Sy Prav kmalu naučili, da se morajo V* na l^a za prevrnjene tramvajske in drugačne barikade ali pa se «0 - Posltrili po vežah najbližjih hiš, ko
V
Slo
revolucionarji sovjetske oklopnike na-
padali z ročnimi bombami »Molotov«. Malokdo je mislil na delo. Vsako jutro smo se zbrali v fotografskem študiju, kjer smo imeli enourno diskusijo o dnevnem položaju, nato smo se razgubili po mestu vsak v svoj del, kjer smo se postavili v vrste za nakup hrane. Za vsako malenkost smo morali ure in ure dolgo čakati. Toda v tem novem ozračju, ki je zajelo vso Madžarsko, se ni nihče pritoževal.
Že takoj prvi dan vstaje je bilo več kot jasno, da se Madžari potegujejo predvsem za svojo domovino in njeno neodvisnost. Ko so delavci industrijskih mestnih predmestjih v tsepelu in Ujpestu tisto sredo zvedeli za upor, so takoj rek viri rali vsa tovorniška vozila, vzeli orožje iz vojaških skladišč in še celo policiji ter se pridružili upornikom. Ti možje so vsi pripadali delavskemu sloju, prepričani komunisti že od prve ure, so se kljub temu borili s tako vnemo, da so postali najodpornejši branik vse revolucije. Vojaštvo in policija, z izjemo osovražene AVH-e (tajna policija), so se vsi pridružili upornikom. Ko so dobili povelje, naj streljajo na upornike, so se uprli in se še sami njim pridružili in jim izročili orožje.
Tisto sredo zgodaj zjutraj je Gerova vlada poslala nekega polkovnika s petimi o-klopniki v vojašnico Kiliam z namenom, da bi zadušil upor, ki se je dvignil tudi
v tej mogočni štirinadstropni vojaški stavbi, bolj podobni trdnjavi s svojimi poldrugi meter debelimi zidovi, kakor pa vojašnici. Polkovnik je najprej bojevnike za svobodo prosil za razgovor, nakar je telefoniral na obrambno ministrstvo, da se on in vseh pet oklopnikov pridružuje upornikom.
»Ti možje niso nikaki »banditi«, kakor
vi pravite,« je izjavil polkovnik, »temveč zvesti sinovi madžarskega ljudstva.«
Po tem telefonskem razgovoru je ukazal, naj štiri oklopnike pripeljejo v notranjost vojašnice, petega pa je postavil pred vhod na cesto, tako da je zaprl pot ruskim oklopnikom in obvladal položaj strateško važnega dela ulice Ulloj.
O vsem tem sem zvedela naslednji dan, v četrtek. Bilo je proti večeru, ko sem na Verižnem mostu srečala nekega znanca iz Kasse.
»Ali ti je znano o polkovniku v vojašnici Killiam?« me je razburjeno vprašal. »Nihče ne ve, kdo je, toda vsi pravijo, da
se bije na čudovit način. Pri vsakem strelu gre v zrak en ruski oklopnik!« In še lep kos poti mi je navdušeno pripovedoval o tem velikem bojevniku, ki bo madžarsko revolucijo pripeljal do zmage. Medtem ko sem ga poslušala, mi je srce močno bilo in val neizmernega ponosa me je vso prevzel. Vedela sem z gotovostjo, čeravno nisem imela za to nobenega tehtnega razloga, da tisti legendarni polkovnik ni nihče drugi kot Pal Malater. Takoj sem se vrnila domov, sem to presrečno novico povedala otrokom.
»Mislim, da je to vaš oče,« sem jim rekla, »...da, vem, da je on. Prav kmalu se bomo o tem prepričali.«
»Kmalu« je bilo že naslednji dan. Tedaj je po vsej Budimpešti odmevalo ime junaškega polkovnika Pala Malaterja. Njegova slava je rasla iz dneva v dan. časopisi so je bili polni. Oprijela se je tudi mene in mojih otrok. Telefon je neprestano brnel, bili so naši prijatelji in znanci, ki so mi čestitali. Vsi trije otroci so bili srečni, toda Pavel je bil ves iz sebe. Tako je gorel od navdušenja, da bi se pridružil upornikom, da sem ga morala zaklepati v stanovanje, ko sem odhajala
od doma. Tedaj se je lotil pisati male lepake: »Zapodite Ruse«, »Rusi so hudobni, nikar jih ne poslušajte« in jih nato na stotine metal skozi okno na mimoidoče, čutil je, da mora tudi on nekaj narediti, čeravno ima komaj deset let.
Tudi zame je bilo odkritje pravega Pala Malaterja vir velike sreče. Sedaj je bilo jasno, da ni bilo zaman vse najino veliko trpljenje. Moja neomajna vera vanj je bila sedaj opravičena. Končno je ta junaški mož, po letih silovitih notranjih bojev, našel samega sebe.
*
Proti koncu oktobra, po enotedenskih borbah, se je zdelo, da je revolucija dosegla svoj namen in da bo zmaga njena. Vojašnica v Killianu je s svojimi dva tisoč mož posadke zmagoslavno odbila vse napade. Prav tako so čete upornikov po mestnih ulicah z levjim junaštvom kljubovale vsem napadom in prizadele četam velike izgube. Končno so Rusi umaknili iz Budimpešte svoje čete in oklopnike ter naznanili, da se bodo umaknili tudi iz vse Ogrske. V očeh vseh presrečnih ljudi si lahko bral eno samo besedo: Zmaga!
(Nadaljevanje)
Občinski svet je razpravljal o proračunu in ga potrdil
Nastop slovenskih svetovalcev
Pretekli in predpretekli teden je goriški občinski svet posvetil štiri dolge seje proračunu za tekoče leto 1959. Proračun izkazuje ravnovesje med dohodki in izdatki, in sicer 905,695.000 lir izdatkov ter ravno toliko dohodkov. Za kritje izdatkov je odbor sklenil postaviti izredne doklade na zemljišča, na zemljiške dohodke in na da\'ek na potrošnjo, tudi na nekatere predmete, ki spadajo v prosti pas (zona franca). — Te izredne doklade pa so bile edini predmet kritiziranja od strani opozicijskih svetovalcev, ki morajo ubogati disciplino svoje stranke in kritizirati zaradi kritiziranja.
Vseh štirih sej so se udeležili tudi slovenski svetovalci, prof. Kacin, dr. Siligoj in g. Bratuž, ki so posegli v razpravo in glasovali za proračun. Dr. Sfiligoj je v imenu skupine naših svetovalcev analiziral v glavnih obrisih letošnji proračun in dejal, da vidi v njem tri ločene dele, ki pa se seveda ujemajo in dajejo proračunu njegov pravi značaj. To so, stroški za nameščence, stroški socialnega značaja in stroški za razna dela in za naprave ter izgradbe. Ustavil se je bolj globoko pri stroških socialnega značaja in povedal, da ne more njegova skupina drugega kot pohvaliti vse postavke tega dela proračuna in jih odobriti, saj ve povedati, da prihitita župan in odbor vselej na pomoč, ko se pojavijo slučaji potrebe. Tako je tudi njemu uspelo doseči pomoč za potrebne Občinarje, ki so ga prosili za posredovanje. Zaradi tega gre hvala županu in odboru. V tem socialnem delu proračuna je videti jedro in torej srce proračuna kot takega. Spričo tega, je poudaril dr. Sfiligoj, ni moči reči niti besedice proti izrednim dokladam, ki so sicer nezaželena, toda nujne, ker gredo koncem koncev v korist potrebnih Občinarjev. Kar se pa stroškov za uradništvo in nameščence tiče so ti izdatki upravičeni, ker slone na sklepu o številu uradništva in nameščencev, ki jih občina sme imeti in ki ga je svet odobril.
Pri stroških za tretji del proračuna: zgradbe, vzdrževanje ulic, cest in poti, in tako dalje je dr. Sfiligoj vedno v imenu svoje skupine priporočal varčevanje, seveda kolikor mogoče. Od vlade pa naj se zahteva, da prevzame vsaj nekaj dolgov, tiste bolj stare, ker jih občina ima preveč.
Tudi g. Bratuž se je izjavil za proračun kot tak in z odločno besedo pozval odbor, naj pazi, da se davki iztirjajo do zadnjega vinarja od gospodov in sploh od vseh tistih občanov, ki so dobro stoječi in ki lahko plačajo.
Nato je svet pregledal proračun od postavke do postavke, tako dohodke, kakor izdatke. Naj omenimo, da so naši svetovalci že 9. decembra 1958 stavili odboru posebne zahteve, ki naj pridejo v poštev pri sestavi proračuna. Te so: napeljava vode v ulico degli Scogli, (dela za napeljavo se zdaj že vršijo), poprava potokov in vodnih odtokov ter ulice sv. Justa v Podgori, asfaltiranje ulic Tabaj in Trevi-giano v štandrežu ter ojačenje razsvetljave te poslednje; razširitev cestnega podvoza v ul. Aquileia, ureditev ulic Buffo-lini, Prospero Antonini, Cibelli in dei Čampi, odprava ostrega ovinka na kraju, ki s ceste v Podgoro zavije v Grojno; dobava leposlovnih in sploh znanstvenih knjig vsem srednjim in višjim italijanskim in slovenskim šolam; ureditev trga pred županstvom, in drugo. Župan je tudi v imenu odbora že meseca decembra pismeno sporočil našim svetovalcem, da se bodo vse te zahteve vzele po možnosti v poštev.
Na zadnji seji v petek 10. t. m. pa je bilo govora o potrebi 105 milijonov lir za novo splošno goriško bolnico v ulici Vittorio Veneto, da bo končana in redno delovala. Te milijone naj bi žrtvovala u-prava prostega pasu (zona franca), občinski svet pa naj bi tisti upravi to priporočil.
K besedi se je oglasil dr. Kacin, ki je ugotovil važnost tega vprašanja in v imenu skupine izjavil, da se v imenu skupine strinja s takim predlogom.
Sledilo je glasovanje vsega proračuna, ki je bil sprejet z 21 glasovi proti petim. Vsi trije slovenski svetovalci so glasovali za proračun.
Začetek procesa proti vojaškim vohunom
V ponedeljek 13. aprila se je pred porotnim sodiščem v Turinu začel proces proti 16 obtožencem zaradi vohunstva v prid
neki tuji državi in sicer Jugoslaviji. Glavni obtoženci so: Mario Pecorari iz Farre dlsonzo, ki je še pred kratkim opravljal v Trstu mesto inšpektorja civilne policije, Jožef Jurca, rojen v Postojni in bivajoč v Trstu, brez določenega dela, in Barto-lomej Fabaro, agent javne varnosti go-riške kvesture. Poleg teh glavnih obtožencev bodo zaslišali še 13 drugih obtožencev, med njimi več Slovencev. Vsi so obtoženi, da so izročali jugoslovanski tajni policiji UDBA važne informacije o delovanju italijanske kvesture, italijanskih diplomatov, notranjega ministrstva in dru-
pozimi ni bilo počitka. Seveda sedaj se pa začenja delo v polni meri. Vsakdo se mora veseliti ,nad podjetnostjo teh naših ljudi. Le nekaj greni človeka, ki še ceni tudi višje človeške vrednote, da prehaja kmečko delo ob nedeljah v navado, ki ni, ali vsaj ni bila, slovenska navada.
Sadno drevje je skoraj odcvetelo, cela dva tedna bolj zgodaj kot druga leta. Kmalu bodo prišle prve števerjanske češnje na goriški trg. Števerjanci skušajo voziti svoje pridelke na trg z lastnimi sredstvi. Mnogo od njih pa se poslužuje za prevoz rednega avtobusa. Za te je zelo nerodno, ker se avtobus po odloku mestne občine ustavlja kakih tri sto metrov proč od sadnega trga. Pravzaprav nihče, ki se poslužuje števerjanskega avtobusa, ni zadovoljen s sedanjim avtobusnim postajališčem v ulici Cadorna, izven mestne-
SKPD v Gorici vabi na prireditev, ki bo v nedeljo 26. aprila 1959 ob 16.30 na Placuti v dvorani Brezmadežne.
Dramski odsek bo nastopil z modernim misterijem
»KAJNOV ANGEL«
ge važne informacije političnega in strateškega značaja ter imena vseh političnih beguncev iz Jugoslavije ter oseb, ki so jim pripomogle do bega.
Proces obeta biti zelo živahen in bo trajal 15 dni.
Sprememba avtobusnega voznega reda za Oslavje
V ponedeljek 13. aprila je stopil v veljavo nov vozni red na progi Gorica-Oslavje. Avtobus, ki je do sedaj odpeljal izpred goriške postaje ob 19.10 bo sedaj odpeljal ob 20. uri in bo naredil ovinek čez Podturen; z Oslavja pa bo odpeljal namesto ob 19.30 ob 20.30.
Steverjan
Znana je ljubezen briškega kmeta do svoje zemlje. Ljubi jo ter neguje brez prestanka kot mati svojega otroka. Če kdo le bežno pregleda pobočja števerjan-skih gričev, se bo razveselil ob pogledu nad tolikimi »novinami«. To priča, da niti
Tržaško romanje v Rim
Škofijskega romanja v Rim se bomo udeležili tudi slovenski verniki s svojo lastno skupino.
Kakor smo že poročali, bo to romanje v septembru po končani škofijski sinodi. Glavni namen tega romanja je obisk pri svetem očetu, kateremu se bomo poklonili z g. škofom in italijanskimi verniki. Ta avdienca bo v nedeljo 27. septembra.
Poseben romarski vlak bo odpeljal iz Trsta v soboto 26. septembra zjutraj in se vrnil v Trst v torek 29. sept. zjutraj.
Z vlakom se bomo odpeljali skupaj z drugimi romarji, v Rimu si pa bomo po možnosti vse sami uredili in preskrbeli. V tem slučaju ne bodo stroški verjetno presegali 13 tisoč lir.
Navodila za vpisovanje bomo dali v prihodnjih številkah KG.
Odbor Duhovske zveze
Marijina družba v Trstu
V dnevih od 5. do 12. aprila smo imele v Marijinem domu v Trstu duhovne vaje, ki smo jih slovesno zaključile v nedeljo popoldne. Iz srca smo hvaležne Bogu za milosti polne dneve duhovnih vaj. Hvaležne smo še posebno našemu preč. g. voditelju, ki nam je 'letos preskrbel za voditelja duhovnih vaj preč. g. salezijanca Antona Cvetka s Koroškega. Vsako leto imamo duhovne vaje, toda letošnje so bile za vse nas nekaj novega, nekaj izrednega. Ze s prvim govorom je voditelj duhovnih vaj pokazal, da nam govori iz duše, iz globokega osebnega duhovnega življenja, tako prepričevalno in doživeto, da bi ga poslušale kar naprej. Iz govorov smo spoznale lepoto krepostnega življenja, še posebno pa življenja ljubezni do bližnjega. Še posebno se zahvaljujemo preč. g. voditelju duhovnih vaj, da nam je tako nazorno povezal lepe nauke večnih resnic s prilikami iz Jezusovega življenja in z vzgledi iz sodobnega življenja ljudi. Spoznale smo tudi njegovo veliko ljubezen do Matere božje, saj so bili vsi njegovi govori en sam slavospev ljubezni in češčenja Matere božje, Marije milostljive. Naj Ona, kateri smo se posvetile in izročile, izprosi pri svojem Sinu Jezusu bogatih milosti preč. g. voditelju naših letošnjih duhovnih vaj, to Jo prosimo v naši hvaležni molitvi in se obenem lepo zahvaljujemo preč. g. Cvetku. Prisrčno se zahvaljujemo tudi. našemu preč, g. voditelju msgr. Omersi, ki že 22 let očetovsko
vodi našo družbo, in preč. g. dr. Prešernu, ki tako požrtvovalno zbira mlada dekleta in skrbi za naraščaj v družbi.
Iskrena zahvala družbenemu očetu preč. g. msgr. dr. Ukmarju, ki je bil, kot sam pravi, »boter« ob zibelki naše družbe, ji stal vsa leta ob strani in delil z njo vesele in težke ure.
Naša zahvala vsem, ki so na kateri koli način pripomogli k napredku in duhovni rasti družbe, kakor tudi vsem preč. gg. duhovnikom, ki so prišli med nas in povzdignili našo slovesnost. Bog in Marija milostljiva naj vsem bogato poplačata!
Družbenice Mar. družbe v Trstu
Kriza v ladjedelnici Felszegy
Uprava ladjedelnice Felszegy v Miljah je sklenila odpustiti 280 delavcev. Potom razgovorov na uradu za dejo med predstavniki ladjedelnice in sindikati so prišli do sklepa, da bodo število odpustov omejili na 214 in da bodo zopet poklicali na delo 21 suspendiranih delavcev. Ostale odpuščene delavce bodo zaposlili pri Se-ladu v pričakovanju, da se položaj v ladjedelnici zboljša.
Cvetlična razstava v Trstu
V prostorih pomorske postaje v Trstu bo od 24. aprila do 3. maja cvetlična razstava, ki vzbuja iz leta v leto vedno več zanimanja med Tržačani in tudi v tujini. Pripravljenih je mnogo domačih in tujih podjetij. Gojenje cvetlic se je tudi med našimi vrtnarji zadnja leta zelo razvilo, zlasti se s tem bavijo Prosečani.
Novi Sv. Anton
Izlet Slovenske dijaške zveze
V mračnem jutru velikega ponedeljka se je 41 mladih fantov odpeljalo iz Trsta proti Benetkam, čeprav vreme ni dosti obetalo, je kmalu med njimi nastalo veselo razpoloženje, ki se ni zmanjšalo do večera. Ko smo brzeli po furlanski ravnini, se je pokazalo sonce, ki nas je spremljalo do Padove, kjer je bil naš cilj.
Vstopili smo v mogočno baziliko sv. Antona, tam smo imeli sv. mašo in se priporočili temu mogočnemu svetniku. O-biskati smo imeli namen muzej in botanični vrt, pa sta bila zaradi praznika zaprta. Ogledali smo si veliko cerkev sv. Justine in odšli proti sv. Križu, kjer je deloval dolga leta božji služabnik kapucinski pater Leopold Mandič. Ko je neki pater zagledal našo skupino dijakov, je
začel razlagati življenje in delovanje patra Leopolda, ki ga sedaj pozna že ves svet. Nekaj let po njegovi smrti so že začeli s preiskavami, da ga proglasijo za svetnika. Videli smo čez 100 popisanih knjig, ki so jih napolnili obiskovalci, in se priporočili temu božjemu služabniku. Jasno je, da so napisali svoje želje, da bi z uspehom zaključili šolsko leto. Šli smo tudi na pokopališče, kjer je p. Leopold pokopan, in smo mu priporočili Slovensko dijaško zvezo, da nad njo čuje.
Odrinili smo proti Treviso. Ogledali smo si stolno cerkev in cerkev božje poti, do Portogruara in dalje preko Latisane in Tržiča v Trst.
R A Z N C
ga središča ter brez kake strehe, ki bi čakajoče obvarovala pred dežjem.
Pomladanske nedelje privabljajo precej izletnikov v našo vas. Tiste, ki prihajajo z motornimi vozili, bi opozorili, naj dobro trobijo pred ovinki ter križišči ter pazijo, kje parkirajo svoja vozila, da ne bodo izročali svojega denarja organom javne varnosti namesto našim gostilničarjem ter povrhu odhajali domov s suhimi grli.
❖
Držati se hočemo lepe slovenske navade, da počastijo malčki svoje mamice ob prazniku Marijinega oznanjenja. Zato so šolski otroci preteklo nedeljo s prizorčki, rajanjem, recitacijami in petjem nudili svojim materam marsikak trenutek lepega veselja.
H:
Življenjsko zvestobo sta si obljubila g. Edi Sošol z Oslavja in domačinka gdč. Bruna Pintar. Novi družini želimo obilo sreče ter božjega blagoslova.
Iz Beneške Slovenije
Iz Benečije nam pridejo le redki glasovi. Ni da se tam ne dogaja nič važnega, ampak težko je, da to, kar se tam godi, pride v svet. In vendar, četudi so se zakleli, da o Benečiji mora biti vse tiho, kakor v sobi, kjer leži mrlič, so videmski dnevniki s kričečim pisanjem o kolosalnem procesu proti tako zvani »Beneški četi« v Firencah zopet oživili narodno in mednarodno pozornost na revne nadiške doline. Čudno pa je, da ravno ti dnevniki niso zinili niti besedice o drugem zelo važnem procesu, o katerem so svoj čas toliko kričali in ki je bil zaključen dne 8. aprila t. 1. na prizivnem sodišču v Trstu.
Bralci KG se spominjajo na hujskanje, ki ga je urednik »Messaggera Veneto« Ar-turo Manzano uprizoril proti slovenskim duhovnikom nadiških dolin zaradi uporabe slovenskega jezika v cerkvah. Slovenskim duhovnikom je bila onemogočena vsaka obramba in zato so morali iskati pomoči na videmskem tribunalu. Šentlenartski župnik je pogumno tiral na tribunal Ar-tura Manzana in urednika lista »Corriere, della Sera«. Za proces je bilo takrat veliko zanimanje, ker je bilo vse tako splet-karjeno, da je prišel na zatožno klop slovenski jezik. Na predsednikovi mizi so ležali kot zločinci Katekizem za Slovence videmske nadškofije itd. Na pritisk pokojnega nadškofa Nogare je župnik Kra-čina umaknil obtožbo in zatoženi uredniki so plačali stroške.
To je opogumilo urednika Manzana, da je v deželnem glasilu liberalcev »II Friuli Liberale« z dne 26. oktobra 1955 podpisal ognjevit članek imenoma proti župniku Kračini, češ da deluje z drugimi slovenskimi duhovniki za priključitev Benečije k sosedni Jugoslaviji.
Preč. g. Kračina je vsled tega zopet tiral pred tribunal Manzana z odgovornim urednikom »Friuli Liberale« g. Giorgiom Provinijem, in odgovornim urednikom »A-rene di Pola« De Simoni jem. Zopet je prišel pred tribunal pravi »zločinec«, slovenski jezik, Proces je bil »per direttissima«. Urednike so branili trije advokatje: Bor-ghi, Centazzo iz Vidma in Pedroni iz Gorice. Preč. g. Kračina je le s težavo našel svojega advokata v osebi dr. Panizze. Razprava je bila devetkrat odložena zaradi... bolezni enega ali drugega obtoženca, dokler ni po treh letih, dne 25. januarja 1958 prišla do zaključka z obsodbo vseh treh obtožencev. Vsi trije so bili obsojeni na 5 mesecev in 10 dni zapora, na 44.245 lir globe, na plačilo stroškov procesa, na 200.000 odškodnine tožilcu in 90.000 lir za tožilčevega advokata.
Obsojenci so takoj apelirali na prizivno sodišče v Trstu. Tudi tam je bila razprava štirikrat odložena zaradi... bolezni obtožencev z upanjem, da bo preč. g. Kračina pod raznimi pritiski pristal na poravnavo. Ker pa do tega ni prišlo, se je vendar prizivno sodišče odločilo za zaključitev in to se je zgodilo dne 8. aprila, kljub temu da Manzano in Provini nista'mogla na sodišče zaradi... bolezni. Prizivno sodišče je v glavnem potrdilo obsodbo videmskega Tribunala, kar se tiče Manzana in Provinija, je pa oprostilo kazni urednika »Arene di Pola« zaradi pomanjkanja dokazov o zločinu istega. Obtoženci bodo morali plačati »in solido« nove stroške, doložiti drugih 100.000 odškodnine preč. g. Kračini in drugih 90.000 njegovemu advokatu. S to pravično obsodbo je dokazano, da se v Italiji more priti do pravice tudi za teptane Beneške Slovence! Videmski dnevniki pa ne smejo tega povedati javnosti!
Slovensko-ruski razgovor v Ameriki
Senator Frank Lausche, ki je slovel skega porekla in rad govori slovensko ti svoj izvor vselej s ponosom poudari, bil imenovan v zunanjepolitični odbor meriškega senata. Ta odbor odloča o srt ri ameriške zunanje politike in ima m< drugim pravico potrjevati ameriške P slanike v inozemstvu. Je najvažnejši atu riški parlamentarni odbor. Ko se je D davno mudil v Ameriki sovjetski minist ski podpredsednik Anastas Mikojan, je sestal tudi s člani tega odbora. Sovje skega gosta je spraševal prav senator La sche. Lausche je stavljal vprašanja v sl venščini, Mikojan pa je odgovarjal v r ščini. čez čas pa je tudi Lausche preše lal v ruščino, ki se jo je začel učiti pri dvema letoma. Med drugim je Lauscl vprašal Mikojana, kje so ameriški letali ki so jih sovjetski lovci pred časom s strelih. Mikojan ni vedel dati pravega o govora in se je zvil rekoč, da on vidi, za ima Lausche komuniste hudo v želode pr Pristavil pa je, da pozna Lauschetovo dl sti movino, to je Slovenijo, kjer je pred le si< z maršalom Titom lovil jelene.
Katoličani na Havajskih otokih
Pred kratkim so Havajski otoki sre: Tihega oceana postali 50. zvezna drža' Severne Amerike.
Havajski otoki imajo 550.000 prebivalce od teh je 155.000 katoličanov, za katei je le ena škofija v mestu Honolulu škofiji deluje 145 duhovnikov, 58 misijo skih bratov ter 424 redovnic. Deluje el malo semenišče s 70 gojenci, 10 je kat liških srednjih šol in 25 ljudskih šol. Vsi1*18 gojencev je okrog 35.000. Škofija skrbi nekatera zavetišča in predvsem za znat bolnico za gobavce na otoku Moloki r° kjer je deloval p. Damijan De Veustf apostol gobavcev.
Prvi katoliški duhovniki so prišli otoke leta 1827, a so naleteli na ogronU težave zaradi protestantov, ki so pri^1 nekaj let prej in si pridobili naklonjeno *a tamkajšnjega kralja otokov. Kasnejši P v izkusi prodreti na otoke so se ponesi ^ čili, dokler niso Francozi leta 1840 doseS svobode za katoličane. Istega leta so začeli zidati stolnico posvečeno Kralj' < miru, štiri leta kasneje pa je bila uSl novljena lastna cerkvena provinca za Havajske otoke, ki jo je vodil apostols vikar. Višek verskega življenja je bil 1 otokih v dobi misijonskega delovanja menjenega patra Damijana v zadnjih d setletjih prejšnjega stoletja in pa rw zadnjo svetovno vojno, ko je bilo otočje spremenjeno v vojaške bolnic Katoličani so vneto delovali za to, da otočje bilo zvezna država Zveze severi ameriških držav tudi zato, da bi dofl1 čini na otokih dobili človeku primer1 in njega vredne pravice brez ozira barvo in raso.
I
to
sp
pa
ra
Umrl je mož
tei
di
sil
ni
ka
be
Ča
ve
Ve
sle
v
in
he
bit
Pr
eij
v
Si«
Oj«
»V
od
»It
te
ha
laj
ia:
ka
slu
Na Ščavnici pri Gornji Radgoni je p’ tekli torek 14. t. m. umrl Jožef Kraff oče na vsem Primorskem dobro znana kapucinskega patra Fidelisa. Pokojni učakal lepo starost 84 let. Za življenja bil v prvi Jugoslaviji večkrat župan, 1 Jer smrti pa cerkveni ključar. Imel je osf se otrok, od teh je še pet živih. Lepo je zi'1 yr lepo je z Bogom spravljen umrl. -mu daj zasluženi večni pokoj, sinu p. ^ delisu pa naše iskreno sožalje.
DAROVI:
Za Marijanišče: ga Repinc, Opčine 4.0® družina Kralj, Trebče, namesto cvetja pok. gospo Fani Kosmina, roj. Kerše'"1 1.000; Marijina družba iz ul. Risorta Trstu 10.000; Marolt Marija v spomin ! pok. dr. Tula 1.000 lir.
Iskren Bog plačaj vsem dobrotnih
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolp^ trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Mo$ Tiska tiskarna Budin v Gorici
V torek 14. aprila je v 85. letu starosti na Ščavnici pri Gornji Radgoni umr' moj oče
Franc Kraner
Pogreb se vrši v četrtek ob 10. uri pri sv. Benediktu v Sloven. goricah. Priporočam ga v molitev.
Gorica, 14. aprila 1959.	FIDELIS	KRAN
Pa i (
to
tre
In
in
dri
kr(
V
V
«a.
rai
faj
Uč]
bol
Vol
Ho
flal
ki
ko,
l>r;
■tei
Us
\
Je
Ms
0fl
n«
«01
lej
»H