P. b. b. Posamezni Izvod 1.30 iil., mesečna naročnina 5 Šilingov. Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt Poštni urad Celovec 3 Izdajatelj, lastnik in založnik: Dr. Franc Petek, Velikovec. — Uredništvo in uprava: Celovec-Klagenfurt, Gasometergasse 10, telefon 56-24. Glavni urednik: Rado Janežič, odgovorni urednik: Lovro Potočnik. — Tiska: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec-Borovlje. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Celovec-Klagenfurt 2, Postfach 124. Letnik XV. Celovec, petek, 15. julij 1960 Štev. 29 (948) Obisk Hruščeva je dvignil visoke valove Nedavni obisk predsednika sovjetske vlade Hruščeva v Avstriji je, kakor je bilo pričakovati že v naprej, dvignil precej visoke valove na političnem morju. Posebno so razburile duhove njegove izjave o avstrijski nevtralnosti, ko je dejal, da Sovjetska zveza ne bo ostala prekrižanih rok, 4e bi kdor koli to nevtralnost kršil. Ker je v tej zvezi omenil tudi militaristično in re-vanšistično politiko Zahodne Nemčije ter opozoril na ameriška raketna oporišča na Južnem Tirolskem, sta se Amerika in Zahodna Nemčija takoj čutili užaljeni. Po svojih poslanikih na Dunaju sta ostro intervenirali pri avstrijski vladi ter na način, kot da bi imeli pred seboj nebogljenega šo-larčka, ki je navezan na njuno milost, precej nedvoumno povedali, kaj si Avstrija sploh misli, ko Hruščevu dovoljuje, da lahko z ozemlja nevtralne države „grobo žali čustva prijateljskih dežel" . Del avstrijskega tiska je v tej zvezi jasne povedal, da ravno Ameriki in Zahodni Nemčiji najmanj pristoja taka govorica in •udi ni manjkalo opozoril, da je Amerika s svojimi vojnimi letali že dejansko kršila zračni prostor Avstrije in s tem njeno nevtralnost. Zlasti je bilo poudarjeno, da so ameriške in zahodnonemške obtožbe naslovljene na napačni naslov, kajti Hroščev je bival v Avstriji kot gost zvezne vlade in kot takemu Avstrija tudi ni mogla predpisati, kaj sme in kaj ne sme govoriti. Na drugi strani pa je kancler Raab ugotovil, da bo obisk Hruščeva prispeval k izboljšanju odnosov med Avstrijo in Sovjetsko zvezo. Tudi v uradnem stališču avstrijske vlade, kot je bilo formulirano na zadnji seji ministrskega svea, je izrecno rečeno, do avstrijska vlada ni odgovorna za izjave Hruščeva, s katerimi v gotovih pogledih tudi ne sorjlaša, kar bi moralo biti pri državah, s katerimi ima Avstrija dobre odnose (mišljeni sta Amerika in Zahodna Nemčija) že v naprej jasno. Po teh izjavah so v Washingtonu in Bonnu sicer zagotovili, da je s tem zadeva rešena, vendar je še vedno opaziti gotovo užaljenost, ker niso dosegli, kar so očitno hoteli: da bi se Avstrija popolnoma pokorila njihovemu diktatu. Posebno glasovi iz Zahodne Nemčije namreč že precej sli-čtjo metodam zastraševanja in je podobno odkriti grožnji, če zahodnonemški dopisnik nekega avstrijskega lista nedvoumno poudarja, da protesta zahodnonemške vlade na Dunaju ne bi smeli podcenjevati. (Mar Hroščev le ni vrtel le propagandni boben, ko je Adenauerja primerjal s Hitlerjem!!) Stališče, ki ga zastopa že imenovani dopisnik iz Bonna, je vsekakor nevarno, za Avstrijo nevarno posebno še zato, ker taka oblika „moralne pridige" ni več daleč od odkritega vmešavanja v notranje zadeve. Če pa prihajajo ta stremljenja prav iz države, s katero ima Avstrija najslabše izkušnje iz komaj pretekle dobe je stvar še toliko bolj resna, ker kaže, da gotovim ljudem še vedno blodijo po glavi spomini ra čas, ko so „malega brata" zadušili v svojem »bratskem objemu". Iz tega vsekakor sledi, da bo morala Avstrija tudi v bodoče na vse strani braniti in dosledno uveljavljati načela svoje nevtralnosti, ker bi se sicer lahko zgodilo, da bi se lepega dne iz »zaskrbljenosti" za njeno nevtralnost sprli tisti, ki so slovesno potrdili, da bodo to nevtralnost spoštovcii in branili. Zakon o ugotavljanju manjšine? Po časopisnih vesteh je notranje ministrstvo izdelalo osnutek zakona za ugotavljanje manjšine. Hkrati je v tozadevnih poročilih rečeno, da je bil osnutek poslan "zainteresiranim krogom" v proučitev in odobritev. Zlasti v OVP-jevskih krogih v tej zvezi zmagoslavno poudarjajo, da so posebno OVP-jevski poslanci iz Koroške dosledno zahtevali tak zakon in da bo zdaj končno ugotovljeno, koliko Slovencev je na Koroškem, ker se bo moral vsak na podlagi priznavne-ga načela šele priznati k manjšini. Nam podrobnosti navedenega osnutka niso znane, ker ni bil uradno objavljen niti nam — vsaj doslej — še ni bil dostavljen, čeprav je izven vsakega dvoma, da je prizadeta manjšina gotovo najbolj zainteresirana na vseh dogodkih in načrtih v zvezi z njenimi življenjskimi vprašanji. Zato do osnutka tudi ne moremo zavzeti stališča, pač pa je znano načelno stališče, ki smo ga koroški Slovenci že od vsega začetka zavzemali do tako imenovanega »ugotavljanja" manjšine. Zapleten položaj v Kongu po razglasitvi neodvisnosti ., ■ _ Spel ameriško vuiiuiibitu iBtaiO nad Sovjetsko zvezo Izzivalni vohunski polet ameriškega letala „U-2" nad sovjetsko ozemlje, kjer je bilo 1. maja sestreljeno, še vedno ni pozabljen in bo pilot Povvers v kratkem postavljen pred vojaško sodišče vrhovnega sodišča Sovjetske zveze. Posledice tega poleta so bile zelo resne in bi morale predvsem Ameriki pokazati zgrešenost takega početja. Vendar se je pripetil spet nov primer, kateri kaže, da se v Ameriki na merodajnih mestih najdejo ljudje, ki se očitno ne zavedajo ali pa se nočejo zavedati nevarnosti, ki lahko nastane iz izzivaln h akcij proti Sovjetski zvezi. Od 1. julija dalje je bil pogrešan ameriški bombnik, ki je iz Anglije poletel proli severni meji Sovjetske zveze. V ponedeljek pa so v Moskvi uradno sporočili, da je bilo to letalo nad Barentskim morjem sestreljeno v trenutku, ko je pilot zavrnil sovjetsko povelje za pristanek ter je letalo nadaljevalo polet na sovjetsko ozemlje. Od šestih mož posadke sta bila rešena samo dve, ki bosta kaznovana z vso strogostjo sovjetskega zakona, kakor je zagotovil radio Moskva. V zvezi s tem dogodkom je sovjetska vlada poslala Ameriki ostro protestno noto, v kateri protestira proti kršitvi sovjetskega zračnega prostora. Protestirala pa je tudi pri angleški vladi, ker je letalo vzletelo z angleškega letališča, ter pri norveški vladi, ker je imelo ameriško letalo po izpovedi ujetih letalcev dovoljenje, da v primeru potrebe pristane na norveškem ozemlju. Reakcija Amerike na novi pripetljaj je kakor že v prvem primeru precej nezadovoljiva. Nikakor namreč ne zadostuje izjeva, da letalo ni imelo namena preleteti sovjetsko ozemlje, ko pa je dogodek sam najboljša priča in dokaz, da Amerika kljub nasprotni zagotovitvi predsednika Eisenho-Werja noče prenehati z vohunskimi poleti nad ozemljem Sovjetske zveze. Najmanj Pa je v tej situaciji na mestu taktika v smislu gesla »Primite tatu!', katere se Amerike poslužuje, ko nenadoma trdi, da je bilo letalo daleč od sovjetskega ozemlja in zalo pri sovjetski vladi ostro protestira proli •ciničnemu in krutemu" dejanju. Kratko po razglasitvi neodvisnosti republike Kongo je piišlo » .ej državi, ki je bila prej belgijska kolonija, do resnih neredov, ko so se črnski vojaki uprli belgijskim oficirjem ter zahtevali domačine za vojaške poveljnike. Med spopadi je bilo več oseb pobitih in ranjenih, evropski naseljenci pa so pospešili beg iz tega dela Afrike. Posebno ostri spopadi so se razvili v južni pokrajini Katanga, kjer je predsednik po- Sedanja italijanska vlada pod vodstvom demokristjana Tambronija, ki se drži na oblasti le s pomočjo neotašistov, je že nekaj tednov v resnem položaju. Demokratične stranke so sicer že od vsega začetka v ostri opoziciji proti demokristjansko-fa-šistični koaliciji, toda višek je odpor demokratičnih množic dosegel v dneh, ko je neofašistična stranka pripravljala svoj kongres v Bologni. Takrat je prišlo do resnih spo padov in so bili neofašisti končno prisiljeni, da svoj kongres odpovejo. To pa je bil v bistvu šele začetek političnih sporov, ki še vedno trajajo in je Tam-bronijeva vlada trenutno v položaju, da jo lahko vsako uro strmoglavijo. Demokratične stranke so medtem priredile vrsto protestnih zborovanj in demonstracij, pri katerih je prišlo do spopadov s policijo in je bilo več oseb ubitih, več sto ljudi pa ranjenih. Prav tako so zahtevali od vlade, da prepove neofašistično stranko, česar leta doslej še ni napravila. To je imelo za posledico, da se je javno mnenje obrnilo tudi proti vladi sami. V teh dneh se v poslanski zbornici nadaljuje razprava o političnem položaju zlasti v zvezi z neredi, do katerih je prišlo po nameravanem kongresu neofašistov. Vse stranke razen demokristjanov in neofašistov so si enotne v tem, da mora Tambro-nijeva vlada odstopiti, neofašistična stranka po biti prepovedana. Položaj Tambronija se je poslabšal tudi zaradi odločitve neofašistov, ki so po izjalovljenem kongresu v Bologni zagrozili, da bodo odpovedali podporo sedanji vladi. Svetovna javnost z zanimanjem spremlja dogodke v Italiji in v glavnem prevladuje mnenje, da pomeni prepoved neofašističnega kongresa zmago demokratičnih sil. Le krajinske vlade razglasil neodvisnost pokrajine kot samostojne republike ter poklical na pomoč belgijske čete. Predsednik kongoške vlade Lumumba pa je sporočil, da je skupina oboroženih Belgijcev vdrla v njegovo rezidenco in skušala izvršiti atentat nanj, kar so preprečili kongoški vojaki, ki so atentatorje aretirali. Medtem ko je belgijska vlada dejansko poslala čete v Kongo, je angleška vlado nekateri spet govorijo o »akciji svetovnega komunizma" in skušajo — kot je to v teh krogih splošna navada — vsako akcijo proti fašizmu označiti za komunistično rovarjenje. Take vesti je ostro zavrnil vodja levih socialistov Nenni, ki je v zbornici dejal, na tukaj ne gre za komunistično rovarjenje marveč za dejstvo, da se »protifašistična borba nadaljuje in je vsa Italija pripravljena vstati proti povratku fašizma . Medtem so posamezne stranke ponudile Tambroniju svojo podporo, če bi sestavil vlado samo iz demokristjanskih ministrov, ki ne bi bila več odvisna od podpore neofašistov. Tako imenovani predstavnik nekdanje cesarske družine Habsburžanov dr. Oto Habsburg, ki je bil skupno z ostalimi člani tega rodu po zlomu avstroogrske monarhije izgnan iz Avstrije, očitno še vedno ni uvidel, da se je svet v zadnjih štirih desetletjih bistveno spremenil in da so spremembe odločilno vplivale tudi na razvoj Avstrije. Vedno spet je namreč slišati, da Se želi vrniti v Avstrijo in da se bavi celo z mislijo, da bi postal avstrijski cesar. Tako je na primer leta 1958 izjavil nekemu novinarju, da mu po povratku v Avstrijo kot navadnemu državljanu nihče ne bi mogel braniti, če bi se politično bojeval za svoje ideje in noben zakon avstrijskim državljanom ne bi mogel preprečiti, da bi ga izolili za cesarja. Treba je priznati, da so take besede precej naivne ter kažejo, da se Habsburški Oto očitno še ni prebudil iz sanj o cesarskem „rajhu , čeprav je splošno znano, da pretežna večina Avstrijcev — razen peščice starokopitnezev, ki živijo v spominih na „stare lepe čase“ — nima več smisla za monarhistično ureditev domovine. Vendar pa je prav tako znano tu- tozadevno prošnjo predsednika pokrajinske vlade v Katangi odklonila z utemeljitvijo, da Katange ne prizna za samostojno državo in je pripravljena nuditi vojaško pomoč le na zahtevo osrednje vlade Konga. Predsednik kongoške vlade je tudi najostreje protestiral proti intervenciji belgijskih čet v Kongu brez odobritve vlade ter dejal, da pomeni ta korak Belgije kršitev suverenosti Konga. Po časopisnih vesteh je predsednik kongoške vlade Lumumba od OZN zahteval pomoč v strokovnjakih za organizacijo kongoške vojske, nekateri pa vedo celo povedati, da je kongoška vlada zahtevala tudi vojaške okrepitve. Pač pa je general-n: sekretar OZN Hammarskjold izjavil, da bodo Združeni narodi poslali v Kongo skupino civilnih upravnikov in policistov. Na ameriških vojaških oporiščih v Zahodni Nemčiji pa je že več dni opaziti mrzlične priprave, ki jih splošno tolmačijo v ten smislu, da bo Amerika poslala čete v Kongo, dočim v Washingtonu poudarjajo, da bi se to moglo zgoditi samo v okviru akcije Združenih narodov. S položajem v Kongu se je začel baviti tudi Varnostni svet, pred katerim je kongo ška vlada obtožila Belgijo agresivnosti. di dejstvo, da se gotovi krogi DVP, med njimi celo vodilne osebnosti, že več let bavijo z vprašanjem povratka Habsburžanov kakor tudi s problemom povračila svoječasnega premoženja družine Habsburg-Lothringen. V zvezi s tem problemom so socialistični poslanci pred nedavnim interpelirali pri kanclerju ter pri ministrih za finance in kmetijstvo. Generalni sekretar SPO Probst je ob tej priložnosti zavzel zelo ostro stališče ter opozoril na zakon z dne 3. 4. 1919, s katerim so urejene formalnosti glede morebitnega povratka članov rodovine Habsburžanov. Poudaril je, da se je Avstrija v državni pogodbi iz leta 1955 obvezala tudi na spoštovanje tega zakona, zato socialisti nikdar ne bodo dopustili kakega protizakonitega povratka ali povračila premoženja. V svojih izvajanjih je Probst dejal, da je avstrijskemu ljudstvu po tragedijah dveh svetovnih vojn, državljanske vojne ter desetletne zasedbe končno uspelo doseči mir. Tega miru pa si ne pustimo kaliti, kajti preteklost je dokončno za nami. Zdaj ni več povratka k Hitlerju, prav tako pa tudi ne k Habsburžanom. Politični spori v Italiji Habsburški Oto še vedno sanja o cesarski Avstriji Zakon o kmetijstvu za 5 let na preizkušnjo Po dolgih in trdovratnih pogajanjih so se predstavniki vladnih strank pred 14 dnevi sporazumeli tudi o zadnjih določilih osnutka zakona o kmetijstvu. Brž nato je minister za kmetijstvo in gozdarstvo, dipl. ing. Hartmann, od koalicijskega odbora sestavljeni osnutek zakona predložil ministrskemu svetu, ki ga je na svoji seji soglasno odobril. S tem so bili dani pogoji, da je parlament o kmetijskem zakonu razpravljal že na seji v sredo in ga z glasovi vladnih strank tudi potrdil in bo stopil v veljavo s 1. avgustom 1960. Zakon o kmetijstvu, ki bo zaenkrat veljal do 31. julija 1965 in čigar namen je, da ustvari pogoje za ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev prehrane in za ohranitev gospodarsko zdravega kmečkega stanu, je rezultat dolgoletnih in mnogokrat ostrih razprav in pogajanj, ne toliko med vladnima strankama, kakor pa med gospodarskimi skupinami in združenji v državi. Nalog za pripravo osnutka tega zakona je bil dan že leta 1952; dal ga je takratni kmetijski minister Thoma. Leta 1956 je imela široka javnost prvič možnost, da je razpravljala o takratnem osnutku zakona o kmetijstvu. Zatem je bil zakon od leta 1957 predmet pogajanj med vladnima strankama in med zveznimi vrhovi' gospodarskih združenj. Pred 14 dnevi je sporazum med vladnima strankama rodil sedanja določila zakona, ki vsebuje 12 paragrafov, medtem ko jih je osnutek iz leta 1956 vseboval 90, kljub temu pa bil še bolj meglen, kakor je sedanji zakon. si- Sedanji zakon zahteva od njegovih iz-vajalcev, da upoštevajo smoter zakona, po katerem naj se • ohrani gospodarsko zdrav kmečki stan; ® zagotovi kmetijstvu in v kmetijstvu zaposlenim osebam udeležba na napredujočem razvoju avstrijskega narodnega gospodarstva; • poveča produktivnost in konkurenčnosl kmetijstva, zlasti z ukrepi za njegove boljšo strukturo in da se • ob upoštevanju skupnega gospodarstva in koristi potrošnikov pospešuje kmetijstvo, da bo v stanju a) izenačiti naravne neugodnosti, ki jih ima nasproti drugim gospodarskim skupinam, b) izboljšati gospodarski položaj v kmetijstvu zaposlenih, c) zagotoviti prebivalstvu najboljšo oskrbo z živili, ki jo zagotoviti more. V teh svojih splošnih okvirnih določilih zakon pravi, da je pri izvajanju treba posebej upoštevati gorske kmetije. Gorske kmetije v smislu zakona so one kmetije, ki imajo zaradi podnebja, oddaljenosti od prometa ali pa strmine zemljišč posebno težke proizvodne in življenjske pogoje. Podrobno označbo gorskih kmetij prepušča zakon kmetijskemu ministrstvu in glavnemu odboru parlamenta. Za izvedbo teh splošnih določil vsebuje zakon podrobna določila glede določanja cen kmetijskim pridelkom, glede vrtnarstva in glede nadaljnjega subvencioniranja kmetijstva s strani države. Kar tiče določila glede določanja cen kmetijskim pridelkom, zakon poudarja, da je treba pri določanju le-teh po zakonu o uravnavanju cen (Preisregelungsgesetz) zlasti upoštevati podnebne pogoie kmetijstva in dejstvo, da je menjava področij proizvodnje v kmetijstvu mogoča le, če je na daljšo dobo zagotovljen zanesljiv račun uspešnosti. Pred določanjem cen je treba ugotoviti proizvodne stroške na večjem številu racionalno vodenih kmetij. Za pridelke, ki niso vezani na zakon o uravnavanju cen, kmetijsko ministrstvo v sporazumu s tremi zbornicami in s sindikalno zvezo lahko določi usmerjevalne cene (Richtpreiseh Le-te imajo lahko že uveljavljeno obliko „ traku cen“ z določeno najvišjo in najnižjo ceno. Po teh cenah se bo — kakor že doslej pri prašičih — ravnal uvoz in izvoz kmetijskih pridelkov ter tudi drugi ukrepi, ki bodo potrebni za držanje za- „Vaša država napravi na človeka vtis zelo dinamičnega razvoja. Tempo graditve vidi človek po novih cestah, poslopjih in drugih objektih. To so znaki stalnih naporov, da zgradite nove stvari In spremenite svojo državo." Tako je poudaril pred odhodom iz Jugoslavije generalni direktor Mednarodnega monetarnega sklada Jacob-son, ki je prejšnji teden vodil s predstav niki Jugoslavije pogajanja o izvedbi načrta deviznih reform za uvedbo enotnega deviznega tečaja. Jacobson je tudi dejal, da je bilo tisto, kar je v Jugoslaviji videl, dobro planirano In dobro narejeno, poleg tega pa daje Jugoslavija velik odstotek narodnega dohodka za investicije. Zato je imel vtis, da je gotovljenih cen, za zanesljiv odkup pridelkov in za uravnovešeno oskrbo prebivalstva z živili. Določila glede cen in odkupa kmetijskih pridelkov ter glede oskrbe prebivalstva z živili so zelo prožna in tudi le okvirna. Ona dajejo vrsto možnosti prilagoditve na razvijajoče se gospodarske okoliščine v državi. Za neposredno izpolnitev določil in smotra zakona o kmetijstvu je predvidena ustanovitev posebne komisije pri ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo. Ta komisija, ki ji bo posredoval minister za kmetijstvo, bo sestajala iz (vsakokrat po 2) zastopnikov konference prezidentov kmetijskih zbornic, zbora delavskih zbornic, zvezne obrtne zbornice in avstrijske sindikalne zveze ter 4 oseb, ki bodo kmetje ali izvedenci za kmetijstvo. Skupno bo torej komisija poleg kmetijskega ministra imela 6 članov s področja kmetijstva in 6 članov z drug;h gospodarskih področij. Ta komisija bo morala vsako leto sestaviti poročilo o gospodarskem p! o 1 o -ž a ju kmetijstva in sicer razčlenjeno po velikostnih skupinah kmetij, obratnih oblikah in proizvodnih Zadnjo nedeljo so bile na Koroškem volitve v zbornico kmetijskih delavcev, pri katerih je dobila socialistična lista 4458 glasov in 15 mandatov, OVP-jevska lista 295/ glasov in 10 mandatov ter FPO-jevska lista 871 glasov in 3 mandate. Izid teh volitev je vsekakor zanimiv, čeprav se v bistvu ni dosti kaj spremenilo. Preseneča zlasti dejstvo, da je FPO', ki je pri zadnjih volitvah dobila le en sam mandat, tokrat na račun obeh drugih strank pridobila 2 nova mandata. V tozadevnih Jugoslavija v svojem razvoju že doseglo stopnjo zahodnoevropskih držav. Glede nameravane devizne reforme je Jacobson Izjavil, da je ta reforma v določenem smislu drugačnega značaja kot rc forme v raznih drugih državah. Prepričal se je, da je proračun Jugoslavije uravnovešen in da je Jugoslavija napravila že mnogo ukrepov za previdno kreditno politiko. Zato bo po njegovem mnenju zlasti spričo velikega gospodarskega napredka Jugoslavije reformo mogoče uveljaviti brez velikih težav. Ob koncu je Jacobson še naglasil, da pozna Jugoslavijo že iz leta 1926, zato lahko reče, „da je sedanja Jugoslavija povsem drugačna država". področjih. Poročilo bo moralo kmetijsko ministrstvo do 15. septembra vsakega leta predložiti zvezni vladi in istočasno poročati o potrebnih ukrepih za zboljšanje položaja. Obe poročili bosta služili zvezni vladi kot podlaga za njeno poročilo o gospodarskem položaju kmetijstva, ki ga bo morala do 15. oktobra vsakega leta predložiti parlamentu v odobritev in v sklepanje o potrebnih ukrepih. Istočasno s tem poročilom bo morala zvezna vlada predlagati oblik.o in višino subvencij za kmetijstvo ter tudi možnosti za zagotovitev teh subvencij. * Zakon zagotavlja kmetijstvu boljše pogoje, kakor jih je doslej imelo. Vendar bi bilo napačno — kakor je že večkrat poudaril tudi kmetijski minister Hartmann — pričakovati od zakona „zlafe gore”. Kakor doslej bo tudi v bodoče potrebna kmečkim ljudem močna volja do napredka in do samopomoči. Drugače tudi v novih pogojih ne bodo kos težavnim nalogam, pred katerimi stojijo in pred katere jih bo naprej postavlja! splošni razvoj. Zakon bo sicer odpravil nekatere upravne nevšečnosti kmetijske proizvodnje in vnov-čenja pridelkov, ne bo pa in tudi nemo-r e odpraviti naravnih iz splošnega razvoja izvirajočih težav, ki so se nakopičile tako pred kmetijstvom kot celcto kakor zlasti pred kmečkimi gospodarstvi in družinami. (bi) komentarjih sicer poudarjajo, da je FPO pridobila le zaradi večjega števila nameščencev v kmetijstvu in gozdarstvu, vendar je mnogo bolj očitno dejstvo, da je imela pri razdelitvi mandatov izredno srečo. Na-pram zadnjim volitvam je število glasov povečala le za 291, kar pa je že zadostovalo, da je s pomočjo volilne geometrije dobila 2 nadaljnja mandata. SPO je v primerjavi z zadnjimi volitvami zgubila 1,5 % glasov ter 1 mandat, 'OVP pa 3,3 % glasov in prav tako 1 mandat. Iz igre številk je torej razvidno, da pri volitvah pogosto ne odločajo toliko števila glasov kot pa sreča, ki je eni stranki naklonjena in drugi ne. Kakor že rečeno, volitve v bistvu niso privedle do posebnih sprememb. FPD’ kljub večjemu številu mandatov tudi v bodoče ne bo zastopana v predsedstvu zbornice, pač pa je možno, da bo OVP zgubila 1 sedež v predsedstvu. To je za OVP-jevske kroge še toliko bolj boleče, ker so v volilni borbi zastavili vse sile, da bi pridobili večino tudi v koroški zbornici kmetijskih delavcev, ki je edina v Avstriji, kjer vodijo socialisti. Volilna udeležba je tokrat znašala 75,43 % in se ne razlikuje dosti od udeležbe leta 1955, ko je znašala 75,91 °/o. Pač pa je bilo število votivnih upravičencev za 2557 manjše kot pred petimi leti, kar zelo jasno kaže, da je kmetijski poklic vedno manj privlačen in da se tako imenovani „beg s kmetov" še vedno nadaljuje. New York. — Odnosi med Kubo in Ameriko so se v zadnjem času stalno zaostrevali, tako da se je kubanska vlada odločila, da išče pomoč pri Varnostnem svetu Združenih narodov. Zahtevala je namreč sklicanje Varnostnega sveta, da bi ta forum razpravljal o vedno slabših odnosih med obema državama. Tokio. — Japonski zunanji minister Fudžijama je na tiskovni konferenci povedal, da je Amerika umaknila svoja vohunska letala „U-2" z japonskega czemlja. Prav zaradi takega letala je prišlo, kakor znano, do nedavnega spora med Ameriko in Sovjetsko zvezo, kar je imelo za posledico prekinitev pariške v. hunske konference, pozneje pa odpoved obiska Eisenhovverja na Japonskem. Bremerhaven. — Podpredsednik za-hodnonemške socialdemokratske stranke je te dni izjavil, da bo SPD za volitve novega kanclerja Zahodne Nemčije prihodnje leto postavila kot svojega prvega kandidata sedanjega župana v Berlinu Brandta. Hkrati je predstavnik SPD poudaril, da je SPD dejansko pripravljena za skupno zunanjo politiko s krščanskosocialno stranko, vendar ta pripravljenost ne pomeni pokoritev diktatu CDU, kajti „socialni demokrati so enakopravni partnerji, ne pa spokorni grešniki". New Delhi. — Državni uslužbenci v Indiji so začeli splošno stavko, s katero hočejo doseči višje plače. Čeprav je bila stavka proglašena za ilegalno, so se ji priključili državni nameščenci 14 izmed 15 pokrajin Indije. Nikosia. — Po dolgotrajnih pogajanjih med predstavniki ciprske vlade ter britanskim kolonialnim ministrstvom je prišlo končno do sporazuma v obliki kompromisne rešitve glede britanskih vojaških oporišč na Cipru. Sklenili so, da bo neodvisna republika Ciper uradno proglašena 16. avgusta letos. Istega dne se bo končalo tudi britansko kolonialno gospostvo na Cipru, ki je trajalo od 4. junija 1878. Los Angeles. — V sredo se je pričelo glasovanje o prvem kandidatu demokratske stranke za bodočega predsednika Amerike, ki ga bodo volili letos novembra. V okviru demokratske stranke je zmagal senator John Kennedy, ki se bo novembra s kandidatom republikanske stranke, sedanjim viceprezidentom Nixonom potegoval za čast in mesto novega ameriškega prezidenta. Beograd. — V Jugoslavijo je prispela vladna delegacija Sudana, ki jo vodi predsednik vrhovnega vojaškega sveta in predsednik vlade Ibrahim Abud. Med obiskom v Jugoslaviji so imeli predstavniki Sudana razgovore z jugoslovanskimi voditelji in so bili zlasti poudarjeni prijateljski odnosi med obema državama. Z obeh strani so vodilni državniki naglasili potrebo, da mora biti vsak narod aktiven činitelj v boju za mir. Kairo. — Predsednik Združene arabske republike Naser je na kongresu Nacionalne unije ZAR pred 2000 delegati iz Egipta in Sirije obrazložil načela zunanje in notranje politike ZAR. Izjavil je, da temelji politika ZAR na načelih politike pozitivne nevtralnosti, na veri v arabski nacionalizem in enotnost ter na veri v demokratični socializem. Ljubljana. — Predsednik komisije za verska vprašanja LR Slovenije Boris Kocjančič je prejšnji teden obiskal v Mariboru lavantinskega škofa dr. Maksimilijana Držečnika, katerega je papež Janez XXIII. pred nedavnim imenoval za rezidencialnega škofa lavantinske škofije. Ob tej priložnosti je predsednik Kocjančič izrekel škofu čestitke ter se raz-govarjal z njim o raznih tekočih vprašanjih. Akra. — Ganski predsednik Nkrumcih je pozval vse samostojne afriške država k priznanju alžirske vlade ter bojkotu južnoafriške Unije. Generalni direktor Mednarodnega monetarnega sklada; »Jugoslavija napravi vtis zelo dinamičnega razvoja” flBBBflBBBflBBBBflflBBBBBBBBBBBflHflBBBHBBflBBflBSEiEaBBBBflBflaflBBaflflaBflflB Nationalistischen Hetzern ins Stammbuch Wir haben schon ofters betont, dass gezvisse Kreise in Kdrnten anscheinend nicht ohne nationalistische Hetzerei auskommen konnen. Deshalb zvar zu erzvarten, dass diesc Leute gerade das heurige V'olksabstimmungs-Gedenkjahr zu besonderer Aktivitdt im Dien-ste zveiterer Verhetzung und Unruhestiftung missbrauchen zverden. Die nun verflossene erste Hdlfte des Jubildumsjahres 1960 zvar in diesem Sinne geradezu ein mustergiiltiger Anschauungsunterricht, bei dem zvir klar und eindeutig gesehen haben, zvie man sich die Befriedung und das freundschaftliche Zusammenleben beider Volker im Lande vorstellt. In einer Hinsicht aber zvar dieser Anschauungsunterricht ohne Zzveifel auch positiv: Er hat allen jenen, die es mit dem Frieden und der Tolleranz ehrlich meinen, die Aiigen geoffnet und ihnen gezeigt, dass „Heimattre ue“' und „Heimatliebef< nicht immer auch ehrliche Sorge um eine gliickliche Zukunft der Heimat bedeuten, sondern sich hinter die-sen grossen Worten sehr oft auch Bestrebnngen verbergen, die der Heimat und ihren Be-zvohnern nur schaden konnen. Wie ein aufrechter Kdrntner, der sicher nicht mit dem ,,zzveifelhaften“ Ruf der Slo-zvenenfreundlichkeit „belastet“ ist, diese Seite der „heimattreuen“ Manifestation siehi, lesen zvir im Brief, den er an die Redaktion der „Kulturnachrichten aus Kdrnten“ ge -schrieben hat. Im Schreiben, zvclches mit ,,]csef Hopfgartner, Spittal a. d. Drau“ unter-zeichnet ist, heisst es unter anderem: Dieses Jahr sfeht fiir uns Kdrntner im Zeichen des Oktober*. So soli es sicherlich sein. Aber wenn ich so die Aussendungen an Gesangvereine und Kulturbunde betrachte, wird es mir weh ums Herz und manchmal ufcel iiber die entsetzliche Borniertheit und den Ton einzelner Bundler und Vereinsmeie/, die uns das Festjahr vergallen und in ein hypernafionales Licht bringen werden. Da tont es hohl von Karawankenwand, wil-dem Kampf und hehrem Sieg und Himmctragen! Haben diese Superkarntner denn wirklich vergessen, dass der 10. Oktober ein Handereichen war, ein Frieden, ein Fest des guten Willens und Zusammenstehens iiber Fronten und Sprache hinwegl Dieses wo!!en wir doch feiern und nicht den Hassl Diese offenen Worte sollten sich die nationalistischen Hetzer ins Stammbuch schreiben, denn dann konnte der 10. Oktober tatsdchlich ein Fest der Versohnung, zvirklich ein Fest der Heimat zverden! ibbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbb Volitve v zbornico kmetijskih delavcev Slovenska gimnazija v zadnjem šolskem letu Skupno z ostalimi srednjimi šolami je tudi slovenska gimnazija v Celovcu, ki ji je ministrstvo za pouk septembra lani določilo nov naslov „Državna realna gimnazija in gimnazija za Slovence“, zaključila šolsko leto, tokrat s petimi razredi, medtem ko bo novo šolsko leto pričela že s šestimi razredi. Ob zaključku šolskega leta je vodstvo gimnazije spet izdalo obširno in okusno opremljeno Letno poročilo, ki je živa slika pestrega dogajanja in uspešnega razvoja na edini slovenski srednji soli, ki jo imamo koroški Slovenci. Preobširno bi bilo, če bi hoteli navajati vse podrobne dogodke tekom šolskega leta, zato bomo v naslednjem povzeli le najvažnejše podatke iz Letnega poročila. V šolskem letu 1959/60 je slovensko gimnazijo obiskovalo skupno 184 učencev, 126 fantov in 58 deklet, medtem ko je profesorski zbor štel 13 učnih moči. Posebno številen je bil 1. razred z 52 učenci, zato je bil s 5. novembrom 1959 razdeljen na dva paralelna razreda. Ena največjih težav je bil tudi v zadnjem šolskem letu izključno popoldanski pouk, ki je zlasti oviral uspešni razvoj prostih predmetov in je bilo trebe prostore za zborno petje tudi tokrat iskati izven šolskega poslopja. Kljub temu pa so učenci prav na tem področju dosegli izredne uspehe, kot je pokazal pevski koncert dne 19. junija v Domu glasbe. Tekom šolskega leta so imeli učenci slovenske gimnazije predpisane izlete, ko so obiskali vrsto krajev širom Koroške; videli so več dobrih filmov, med njimi tudi slovenski mladinski film ..Kekec", ki ga jim je po-. sredovala Slovenska prosvetna zveza; v velikem številu so se udeležili literarnega večera SPZ v Celovcu ter koncerta Slovenske filharmonije iz Ljubljane, kakor tudi prireditve dunajske ..Revije na ledu". Ob posameznih spominskih dnevih so imeli kot na drugih šolah tudi na slovenski gimna- Zaključena je revija jugoslovanskega baleta V nedeljo je bil v viteški dvorani Križarile v Ljubljani slovesno zaključen VIII. Ljub ljanski festival, ki je bil letos prirejen pod geslom „Revija jugoslovanskega baleta". Predsednik upravnega odbora Ljubljanskega festivala Jaka Avšič je ob tej priložnosti oo-javil sklepe žirije z željo, da bi bila v Ljubljani tudi v bodoče srečanja baletnih ansamblov vse Jugoslavije. Po končanem festivalu so bile podeljene tri vrste nagrad: za ansamble, za soliste in za koreografijo. Med ansambli je prejel prve nagrado balet beograjske Opere, drugo nagrado je žirija prisodila baletu zagrebške Opere, tretjo nagrado opernemu baletu iz Skoplja, četrto nagrado baletu ljubljanske Opere in peto nagrado opernemu baletu iz Sarajeva. Nagrado za najboljšo koreografijo sta prejela prof. Pia in Pino Mlakar iz Ljubljane, poleg tega pa je vrsta plesalcev in plesalk prejela nagrade za najboljše solistične nastope. ziji skupne proslave, za svetovni dan šted-nje pa je učencem govoril o pomenu varčevanja zbornični svetnik dr. Mirt Zwitfer. pcslevodeči podpredsednik Zveze slovenskih zadrug, katera je ob tej priložnosti razpisala za vsak razred po tri nagrade (hranilne vloge po 100, 70 in 30 šilingov] za najboljše šolske naloge o štednji in varčevanju. Slovenska gimnazija se je vključila tudi v šolsko zbirko ter je zbrala lepo vsoto za pomoč krajem na Zgornjem Avstrijskem in Solnograškem, ki so utrpeli ogromno škodo vsled lanskoletnih povodnji. Poseben uspeh pa je slovenska gimnazija zabeležila v okviru evropskega tekmovanja šolske mladine v risbah in spisih. Pri deželnem šolskem svetu je vložila v oceno 6 risb, od katerih so bile 4 poslane komisiji na Dunaj, ki je risbi ..Slovanski kolo" dijaka Ernesta Arbeitsteina prisodila oceno ..prav dobro” ter knjižno nagrado. Poleg tega so bili šola, profesor risanja dipl. inž. Janez Oswa!d ter dijak Arbeitstein deležni posebnega priznanja strokovnega nadzornika dr. Jokscha. O uspešnem razvoju slovenske gimnazije sc se tekom šolskega leta ponovno prepričali deželni šolski nadzornik in posamezni strokovni inšpektorji, vendar je treba v tej zvezi poudariti dejstvo, da še vedno ni bi! imenovan v šolskem zakonu predvideni nadzornik za slovensko šolstvo. Prav tako je slovensko gimnazijo obiskal deželni glavar Wedenig, ki je dijakom v obeh deželnih jezikih položil na srce, naj študijski čas dobro porabijo, ter poudaril veliki pomen zvestobe do države in zvestobe do lastnega naroda. Vodstvo gimnazije mu je ob tej priložnosti tolmačilo težave in potrebe šole, predvsem pomanjkljivosti vsled stalnega popoldanskega pouka, na katere je delegacija Združenja staršev in vodstva gimnazije opozorila tudi prosvetnega ministra dr. Drimmla med njegovim bivanjem v Celovcu. Letos je bil na slovenski gimnaziji prirejen prvi mladinski športni dan in so bili pri tekmovanju v posameznih disciplinah lahke atletike doseženi zelo lepi uspehi. Slovenska gimnazija se je na tem področju uspešno pomerila tudi z drugimi šolami in sc naši fantje zasedli 2. mesto med 10 koroškimi srednjimi šolami, medtem ko so v košarki pri 13 izvedenih tekmah dosegli 9 zmag. Veliko zanimanje pa vlada tudi za lepo in dobro knjigo ter so si dijaki v teku osmih mesecev izposodili iz lani ustanovljene dijaške knjižnice 525 knjig. Še besedo o učnih uspehih na slovenski gimnaziji. Posamezne razrede je s prav dobrim uspehom izdelalo naslednje število učencev in učenk: 1. a razred (skupno 26 dijakov) 8; 1. b razred (26) 7; 2. razred (37) 11; 3. razred (42) 8; 4. razred (31) 5 in 5. razred (22) 7. Da je slovenska gimnazija srčna zadeva vsega našega ljudstva, je pokazal lepi odziv ob ..dnevih staršev', še prav posebno pa množična udeležba na pevski prireditvi v Domu glasbe. To je brez dvoma lepo priznanje profesorskemu zboru pod vodstvom ravnatelja prof. dr. Tischlerja in nam ostane le še častna dolžnost in naloga, da tudi v bodoče skrbimo za uspešni in plodni razvoj naše srednje šole — slovenske gimnazije v Celovcu! Sestanek slovenskih izobražencev Zveza slovenskih absolventov visokih, srednjih in višjih strokovnih šol nas naproša za objavo obvestila: V torek, dne 19. julija 1960 bo v Selah SESTANEK SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV na katerega so vabljeni vsi slovenski izobraženci. Predavanja se pričnejo ob 10. uri v prosvetnem domu. Ob 17. uri bodo v okviru literarne ure brali iz svojih del koroški pesniki in pisatelji. Ob 20. uri pa se v gosfihii pri Mažeju prične družabni večer, kjer bodo nastopili selski pevci. Udeležba na sestanku ni vezana na predhodno prijavo. Prometne zveze v Sele: Iz Celovca vozi od avtobusne postaje pred glavnim kolodvorom avtobus vsako uro v Borovlje, iz Borovelj v Sele pa ob 9.00, 14.10 in 19.00 uri. Piranski otroci so obiskali Koroško Prejšnji teden je bivala na Koroškem skupina šolarjev iz osnovne šole v Piranu. V treh dneh so si mladi gostje ogledili vrsto naših krajev v vseh treh dolinah — v Žili, Rožu in Podjuni, obiskali pa so tudi Celovec. Med svojim obiskom so spoznali tudi naše lju -di ter navezali prijateljske stike zlasti z mladino. Kakor so pripovedovali, jim bodo ostali vtisi iz Koroške dolgo v lepem spominu, ena izmed udeleženk, učenka 6. razreda Cvetka Guzej pa je svoje vtise opisala takole: Ko nam je razredničarka ob začetku šolskega leta obljubila, da bomo v počitnicah obiskali Koroško, smo bili tega zelo veseli, saj vemo, da tudi onstran Karavank živijo slovenski ljudje, ki pa jih državna meja loči od matičnega naroda. Prišel je dan, ki smo ga vsi že dolgo ne -strpno pričakovali. Preko Karavank smo se pripeljali v Avstrijo in ko smo se začeli spuščati po strmini navzdol, je ležala pred nami Ziljska dolina, vsa zavita v meglo. Po enourni zamudi Smo prispeli v Beljak. Tu nas je potrpežljivo čakal predstavnik Slovenske prosvetne zveze. Po kratkem odmoru, ki smo ga bili po osemurni vožnji res potrebni, nas je peljal k Baškemu jezeru, v kraie, kjer je nastala pesem „Nmav čez izaro“. Na poti v Svatne, v kraj Miklove Zale, ki smo si jih ogledali, nas je pozdravil še starosta slovenskih učiteljev na Koroškem g. ravnatelj Aichholzer. Iz Svaten smo napravili še kratek skok na Osojsko jezero. Prenočevali smo v Podravljah, od koder smo se zjutraj drugega dne odpeljali novim doživljajem naproti. Nismo re še dolgo vozili, ko se je pred nami nenadoma zableščala gladina 17 km dolgega Vrbskega jezera. V Celovcu, kjer smo zlasti ogledali deželni muzej in druge zanimivosti mesta, smo se lahko prepričali, da v metropoli Koroške slovenska beseda ni in ne bo zamrla. V opoldanskih urah smo prispeli na Gosposvetsko polje. Brez besed smo z globokim spoštovanjem zrli na vojvodski prestol in Gospo Sveto in se pri tem spominjali na pripovedovanja v šoli, kako so nekoč prav tukaj Slovenci demokratično volili svojega vojvodo. Najlepše pa je bilo istega dne popoldan v Biičovsu, kjer nas je sprejel g. Janko Ogris s svojim slovenskim otroškim zborom. Pozdravili smo se s trikratnim „zdravo“. Nap prej smo se gledali malce nezaupljivo, toda kmalu smo se zbližali. Skupaj smo peli slovenske pesmi in med njimi tudi ono — saj jo poznate — Mi se imamo radi . .. Zvenela je čisto in glasno, saj smo jo peli s srcem. Zares radi se imamo, prijatelji smo in zakaj bi tudi ne bili! Izmenjali smo naslove in si obljubili, da s; bomo redno dopisovali, bilčovske otroke pa smo povabili v Piran. Žal je čas prehitro minil in proti večeru smo se morali posloviti. Stiskali smo si roke, kako radi bi še ostali. In ko smo si mahali v pozdrav, je marsikateri izmed nas skril solzo. — Zvečer smo se spet znašli v Podravljah v gostoljubni kmetijski šoli kjer nam je Slovenska prosvetna zveza v drugič preskrbela večerjo in prenočišče. V soboto smo se vračali domov v Piran. V jutranjih urah smo zapustili Podravlie in mimo Vrbskega jezera — to pot ob južni obali — prispeli v Celovec, kjer smo se oskrbeli s spominčki s Koroške. Pred Velikovcem smo se zazrli na prostrano Podjuno z Obirjem in sivo Peco v ozadju. Še kratek postanek pri spomeniku 85 padlim partizanom v Št. Ruoertu, katere smo s svojim obiskom počastili in naš avtobus je zavil proti jugu. Čez Dobrlo vas in Železno Kaplo smo prispeli na Jezersko, kjer smo zadnjič zamahnili v pozdrav lepi Koroški, od katere smo se kar težko ločili. Naša mlada srca pa se bodo še dolgo spominjala prijazne dežele in nienih ljudi, ki smo jih srečali in katerim se iskreno zahvaljujemo za njihovo gostoljubnost. Gradiščanski Hrvati Mnogi famburaški zbori, ki so bili pred vojno važen činitelj v hrvaiski prosveti, se niso mogli obnoviti, ker je na eni strani primanjkovalo tako tamburic kakor tudi strokovno izvežbanih učnih moči, na drugi strani pa se je mladina ..modernizirala” in raje igra namesto na tamburice — na sakso-lon. Šolska mladina hrvatskih šol, kjer poučujejo narodno zavedni učitelji, nastopa Pod njihovim vodstvom s številnimi hrvat-skimi igrami in pevskimi točkami na kul-lurnih prireditvah v hrvatskih vaseh. Poleg njih deluje tudi še farna mladina, ki pod vodstvom duhovnikov prireja odrske in pevske nastope. V posameznih vaseh pa so obnovili pred vojno delujoča mladinska društva in zlasti pevske zbore, ker je pesem — kakor koroškim Slovencem — tudi gradiščanskim Hrvatom močna opora pri ohranitvi narodnosti in jezika. Leta 1954 so Hrvati izdali poleg »Skolske pjesmarice I- Vidoviča še „Pjesmaricu za mladinu", ki obsega okoli 200 narodnih in umetnih pesmi; v to pesmarico je I. Vidovič prevzel 1 udi nekatere slovenske narodne in umetne pesmi. Poleg tega se na Gradiščanskem udejstvujejo na kulturno-prosvetnem področju še hrvafske požarne brambe, ki nai svojih prireditvah izvajajo hrvatske igre in pevske točke. Prav tako imajo gradiščanski Hrvati svoje „narodno-plesne grupe", ki gojijo hrvatsko folkloro. ' Že pred drugo svetovno vojno je na Dunaju obstojalo »Gradiščansko hrvatsko kulturno društvo (GHKD), ki je zelo živahno posegalo v kulturno-prosvefno in društveno življenje Hrvatov na Gradiščanskem. V tem društvu so organizirani na Dunaju stalno živeči ali samo začasno zaposleni Hrvati iz Gradiščanske, katerih število znaša p 3 podatkih hrvatskih piscev 20.000. Društvo prireja pogoste izlete na Gradiščansko posebno v narodno manj zavedni južni del, kjer nastopa s kulturno-prosvetnim in športnim programom. Najbolj reprezentanfna kulturno-družab-na prireditev Hrvatov na Gradiščanskem in na Dunaju pa je »Hrvatski ples", ki ga vsako leto organizira Gradiščansko hrvatsl o kulturno društvo na Dunaju. Vsako leto nastopajo na »Hrvatskem plesu" pevci, tamburaši, plesne skupine in folklorne grupe. Gradiščansko hrvatsko kulturno društvo na Dunaju ter Hrvatsko kulturno društvo na Gradiščanskem pa skrbita tudi za inteligenčni naraščaj in sta po drugi svetovni vojni dala pobudo za ustanovitev Hrvafske-ga akademskega društva na Dunaju, v katerem so organizirani gradiščanski visoko-šolci. Tudi ti se udejstvujejo na kulturno-prosvetnem področju in poleg tega izdajajo svoj list. Posebej je še omeniti radio. Na tem področju so Hrvati — vsaj prva povojna leta — bili še bolj zapostavljeni kot koroški Slovenci in je njihovo glasilo „Naš Tajed-nik" v članku »Radio Avstrija — ali ne za nas"20) zapisalo, da bi bili gradiščanski Hrvati veseli, če bi v okviru oddaje »Bur-genlandstunde" vsaj dvakrat na leto omenili, da živijo na Gradiščanskem tudi Hrvati. Pred drugo svetovno vojno so na Gradiščanskem od leta 1922 dalje izhajale »Hrvatske Novine", ki so nasledile »Naše Novine". Te so kot prvi časnik na Gradiščanskem vnesle v hrvatsko novinarstvo hrvatsko narodno orientacijo in smer *sr ustvarile pogoje za kulturno in politične delovanje Hrvatov na Gradiščanskem po prvi svetovni vojni. Poleg tega je izhajal vsakih 14 dni mladinski list »Školske i eri-kvene novine". Nacizem pa je v letu 1943 zatrl ves hrvatski tisk. Po zlomu nacizma je leta 1947 začel izhajati tednik »Naš Ta-jednik", neodvisni glasnik gradiščanskih Hrvatov, kateremu se je pridružil še napredni tednik »Naše selo" ter kominformi- 2«) „Nai Tojednik', Vlil, Beč 19S4, ifev. 50. stični list »Naša domovina", ki pa je bil zelo malega obsega. Cerkvena uprava pa izdaja za gradiščanske Hrvate »Crikveni glasnik Gradišča". Cerkveno področje Gradiščanski Hrvati so pripadniki katoliške veroizpovedi. Po letu 1921 je bi:n Gradiščanska, ki je bila pod Madžari razdeljena na dve škofiji, priključena dunajski nadškofiji. Le-ta je leta 1922 ustanovila apostolsko administraturo v Železnem in je bil upravitelj administrature stalni zastopnik dunajskega nadškofa oz. kardinala in je bil vezan na njegova navodila. Razen zadnjega upravitelja — sedanjega škofa dr. Stefana Laszla so bili vsi upravitelji Nemci, ki niso obvladali hrvatskega jezika in se tudi niso zavzemali za to, da bi gradiščanski Hrvati uživali na cerkvenem področju popolno enakopravnost. Hrvati že od leta 1921 dalje zahtevajo ustanovitev samostojne škofije v Železnem in je bilo tej zahtevi ugodeno šele pred nedavnim, ko je bil dosedanji upravifelj dr. Laszlo imenovan za prvega škofa za Gradiščansko. Z dunajsko nadškofijo imajo gradiščanski Hrvati slabe izkušnje še iz prejšnjih stoletij. Ona je namreč sokriva germanizacije 60 hrvatskih vasi na Nižjem Avstrijskem na tako imenovanem Marke-škem polju vzhodno od Dunaja, ki so bile ponemčene v 18. stoletju. Mirko Kumer petdesetletnik Prihodnji teden, 21. julija, bo Mirko Kumer, kmet pri Črčeju na Blatu pri Pliberku praznoval 50-letnico svojega življenja. Črčeja poznamo v domači in širši okolici, zato tudi naš list njegovega življenjskega jubileja ne pozabi ter mu posveča nekaj vrstic. Pri nedavnem obisku je na naslednja vprašanja radevolje dajal pojasnila ter odgovore v kratkem izvlečku navajamo. 1. Po kakšnih vplivih in zgledih si postal in ostal značaj, kakršnega te poznamo? Predvsem po besedi in zgledu matere iz zavedne Vavtije družine in po pismeni zapuščini že v prvi vojni padlega očeta, ki je sam pesnil ter zapisoval tudi narodne pesmi in note. Za vzgojo se imam zahvaliii tudi učiteljicama, Milačevi in Pišekovi, ter zavednim ljudskim duhovnikom, med temi Zupanu in Vintarju. Neprecenljivo mnogo pa sem pridobil v prosvetnih društvih v Pliberku in Šmihelu. 2. Odkod tvoja nadpovprečna izobrazba? Iz osnovne šole, ki mi je dala podlago v materinščini, nadalje pa so bile moje velike učiteljice knjige iz društvenih knjižnic, ki sem jih s pridom prebiral. Podlago za strokovno izobrazbo sem dobil v kmetijski šoli v Litzlhofu ter na mnogih poučnih tečajih in predavanjih. 3. Kako ocenjuješ svoj poklic kot kmet? Kot kmet sem srečen, ker ima ta poklic kljub mnogim težavam tudi prednosti pred odvisnimi poklici. Ko zjutraj stopim iz hiše, sem tako rekoč že v svoji delavnici in ne zavidam delavcev, ki morajo biti vsak dan točno in ob vsakem vremenu kjer koli na delovnem mestu. 4. Tvoje gledanje na okoliško občestvo in širšo narodno skupnost? Smatram, da je najvažnejša celica družina, kjer je dobra mati središče ter prva učiteljica in vzgojiteljica otrok. Mnogo dobrih družin sestavlja lepo vaško občestvo in značajno narodno skupnost. Na materah leži velika odgovornost nasproti skupnosti. 5. Tvoje funkcije v javnem in slovenskem družbenem življenju? Skratka: Že kot otroku so mi nalagali deklamacije ali nagovore, če nas je obiskal kakšen višji. Mlad sem postal sodelavec ir odbornik prosvetnega društva, dvakrat tudi predsednik, pred vojno sem bil odbornik Slovenske prosvetne zveze in tajnik takratne Kmečke zveze, po vojni sem deloval v odboru Kmečke zveze in delujem kot odbornik Hranilnice in posojilnice ter Kmečko gospodarske zadruge v Pliberku, kakor tudi kot predsednik Živinorejske zadruge. V letih 1954/58 sem bil župan blaške občine, po volitvah v kmetijsko zbornico pa sem v zastopstvu okrajne kmetijske zbornice v Velikovcu. 6. Kako si predstavljaš dobro sožitje med obema narodnostima na Koroškem? Samo na podlagi neokrnjene narodne in socialne enakopravnosti obeh narodnosti Mi smo za dobro in prijateljsko sožitje vedno pripravljeni, kar tudi dejansko dokazujemo, želimo le in prizadevamo se, da b! bila enaka dobra volja tudi na drugi strani. Kumer je nadalje še razpravljal o vprašanjih, kakor na primer o našem zadružništvu ali kako meni o gospodarskem položaju kmeta in delavca, kakor tudi o svojem gledanju o razvoju naše narodne skupine v bodočnosti. Misli so bile jedrnate in preudarne ter so upoštevanja vredne. Na vprašanje, kaj ga najbolj veseli v življenju, je dejal, da mu je zdravje in zadovoljstvo v družini najbolj pri srcu, ljubi dobro soseščino v vasi, vesel je zmage svobodoljubnih sil nad fašizmom v zadnji vojni, ki je rešila pogina tudi naše ljudstvo, predvsem pa ga veseli prizadevanje za trajen mir in medsebojno spoštovanje med narodi. Mirku Kumerju k njegovi petdesetletnici srčno čestitamo in mu želimo veliko sreče, zadovoljstva in uspehov prav mnogo let! Petek, 15. julij: Vladimir Sobota, 16. julij: D. M. K. Nedelja, 17. julij: Alel Ponedeljek, 18. julij: Miroslav Torek, 19. julij: Vincencij Sreda, 20. julij: Marjeta Četrtek, 21. julij: Prakseda Priprave za koroški velesejem Koroški velesejem, ki bo letos od 11. do 20. avgusta, hkrati tudi vedno bolj uveljavljajoči se avstrijski lesni sejem, bo tudi tokrat posredoval razstavljavcem in obiskovalcem informacijske ter druge uslužnosti za olajšave vseh vrst. Kakor že prejšnja leta, dovoljujejo avstrijske državne železnice in poštna uprava 25 odstotno znižanje voznih cen. Za razstavljavce veljajo nc avstrijskih zveznih železnicah, kakor po večini tudi na vseh evropskih železnicah, ugodnosfne tarife pri prevozu razstavnih dobrin. Poštna uprava bo spet uvedla poseben poštni urad, ki bo razstavljavcem in obiskovalcem na razpolago za telefonske in brzojavne zveze. Dovolili so tudi uporabo posebnega poštnega žiga. Posebni pošt- P0TUJ0ČI KINO SPZ —"=—- predvaja slovenski mladinski film KEKEC v nedeljo, 17. julija 1960, ob 14.30 uri v Selah pri Faleju v nedeljo, 24. julija 1960, ob 10.00 uri v Pliberku v kinu pri Krautu Ob navzočnosti zveznega prezidenta dr. Scharfa so izročili minulo nedeljo vzpenjačo na Goldeck svojemu namenu. Goldeck je planina v bližini Spittala, visoka 2135/ metrov. Alpinsko društvo v Spittalu vzdržuje že mnogo let planinsko kočo na Goldecku, odkoder je čudovit razgled na pogorja Visokih Tur, na Dolomite, Julijske Alpe do velikana Triglava. V nižino pa je sijajen razgled na Millstattsko jezero, doline rek Drave, Moll in Lieser ter na mesta Spit-tal, Millstatt, Obervellach in Gmiind. Pomen vzpenjače je prav posbeno v tem, da se planinski svet odpre tudi ljudem, ki bi Vedno spet: Smrt na cesteh Ali morda res ni več škoda za mlada življenja, ki jih vedno spet pobira smrt na cestah in so žrtve motoriziranega prometa. Iz Vogrč pri Pliberku in Ponikve pri Pliberku sta pred nedavnim dobesedno izkrvavela na cestah mlada človeka, oba nadebudna mehanika. Eden je doživel komaj 19 let, drugi pa 25. Kaže pa, da so se ljudje že tako navadili na tako grozotne in usodne nesreče, da jih sfmatrajo kot nekaj 'samoumevnega in vsakdanjega. Pred nekaj tedni se je blizu vasi Kokje, na cesti v smeri iz Dobrle vasi v Pliberk z motornim kolesom smrtno ponesrečil Rudi Flaschberger iz Vogrč, sin vdove pred vojno in tudi še nekaj časa med vojno dobro poznanega in zaradi korektnosti zelo priljubljenega in spoštovanega orožniškega uradnika. Oče je bil Ziljan ter se kot poštenjak ni hotel in mogel strinjati z nacističnimi nakanami. Zaradi tega so ga tudi prestavili na področje, kjer so ga silili v tvegane akcije, pri čemer je zgubil svoje življenje. Žena Šte-fi z dvema sinovoma je ostala v domačem kraju. Sinova sta rastla in ji bila v tolažbo ter veselje. Toda tistega nesrečnega dne se sin Rudi ni več vrnil domov, postal je žrtev cestnega prometa. Ob številni udeležbi žalnih gostov so ga pokopali na vogrškem pokopališču, premladega še, polnega lepih življenjskih ciljev in v veliko žalost nesrečne in dobre matere. Minulo nedeljo pa so ljudje vedeli povedati že navsezgodaj, da se je na cesti iz Italije v smeri proti Beljaku smrtno ponesrečil 25-letni Friedrich Miklin, p. d. Omovtov na Ponikvi pri Pliberku. Z osebnim avtom je zadel v drevo v obcestnem drevoredu. Nesreča je bila tako huda, da je bil mladi človek na mestu mrtev, avtomobil pa popolnoma razbit. Tudi Miklin je bil mehanik, učil se je pri znanem podjetniku v Pliberku ter so ga ljudje zaradi njegove vljudnosti in delovne sposobnosti zelo radi imeli. Njegove telesne ostanke so položili na libuškem pokopališču k trajnemu počitku. Razumljiva je žalost bridko prizadetih sorodnikov, ki jim izrekajo vsi mnogi znanci srčno sožalje. Vsem pa morajo biti takšni žalostni primeri svareč opomin — na cestah preži smrt! ni urad bo obratoval od 10. do 22. avgusta, telefonski in brzojavni urad pa bo na razpolago že od 8. avgusta. Avstrijski trgovinski delegat v Zahodni Nemčiji bo posredoval med velesejmom pojasnila, ki bodo letos posebno aktualna zaradi tega, ker je ustanovitev gospodarskih blokov v Evropi povzročila predvsem na carinskem področju nova vprašanja. Strokovnjak bo dajal zanimancem pojasnila na tem področju. Zavod za gospodarsko pospeševanje bo priredil od 16. do 19. avgusta dnevno od 9. do 12. ure razgovore zanimancev za patente. Tudi tiskovni urad koroškega velesejma bo z obvestili Vsako leto in tudi letos že slišimo, da so samovžigi večjih količin nakopičenega premalo suhega zelenja napravili veliko škodo na imetju. Pred nedavnim smo lahko brali o veliki požarni škodi, ki jo je tak samovžig povzročil na nekem večjem posestvu na Koroškem, ker notranjega tlenja v ogromnem skladišču sena niso pravočasno ugotovili. Ogenj, ki je nastal v skladiščenem senu, je uničil gospodarsko poslopje do temeljnega zidovja. Podobna nesreča je grozila minulo so- ga peš ne mogli doseči, ker vsak ni krepek in zdrav, vendar se tudi ti želijo okrepčati in spočiti v čudoviti gorski prirodi, kar je danes v časih intenzivnejšega dela in brzega ritma današnjih dni vsem bolj potrebno in zaželjeno kot kdaj poprej. Tako je v svojem nagovoru naglasil zvezni prezident, ki je napravo oficielno izročil svojemu namenu. Dejal je, da ima delovni človek pravico preživeti in uživati svoj prosti čas, kjer koli mu ugaja in kjer je blizu narave. Deželni glavar Wedenig je podčrtal pomen vzpenjače za razvoj tujskega prometa v poletni in zimski sezoni, pozimi posebno zaradi lepega smučarskega športa, ter izrazil prepričanje, da s to vzpenjačo še ni zgrajena zadnja vzpenjača na Koroškem, temveč ji bodo sledile še druge. Vzpenjača lahko prevozi 330 oseb na uro, kakor je povedal dvorni svetnik dr. Zojer, ter jo po dolžini in zmogljivosti prekaša samo vzpenjača na Zugspitze. Zvezni prezident dr. Scharf, ki je prispel v Spittal v spremstvu deželnega glavarja Ve-deniga, namestnika deželnega glavarja ing. Truppeja in deželnega svetnika Sime, je bil od krajevnih predstavnikov javnega in družbenega življenja ter večtisočglave množice srčno in navdušeno pozdravljen. Po oficiel-nem delu je zvezni prezident v spremstvu častnih gostov nastopil prvo alpinsko vožnjo z novo vzpenjačo ter jo označil kot eno najlepših v Avstriji. Celovec Preteklo nedeljo je skupina 130 članov »Delovne družbe za medsebojno pomoč" ter njihovih družinskih pripadnikov obisko-la na svoji krožni vožnji po Avstriji tudi Celovec. Gostje so bili iz Furlanije, iz severovzhodne pokrajine Italije. Furlani govore poseben romanski jezik. Pri sprejemu v posvetovalnici mestnega magistrata, kjer jih je pozdravil celovški podžupan Seid-ling, so jih nakratko seznanili z zgodovino Celovca ter o pomenu koroškega glavnega mesta. Ob tej priložnosti so gostom podarili nekaj izvodov knjige o Celovcu ter več prospektov in načrtov o mestu. V restavraciji „Glocke” je pevski zbor iz skupine gostov, povečini tovarniških delavcev, zapel nekaj furlanskih pesmi. Pred odhodom iz Celovca so si gostje ogledali še najznačilnejše zanimivosti mesta. Tiskovni urad celovškega magistrata sporoča, da so meseca junija zaznamovali naslednje bolezni, ki jih je treba prijaviti zdravstvenemu urodu: Tri krat škrlatinko, osemkrat jetiko z enim smrtnim primerom, dvakrat jetiko na drugih organih, enkrat otrplost tilnika, enkrat tifus ter en smrten primer za otroško ohromelostjo. Prijavili so tudi dva primera pasjih ugrizov. na razpolago vsem tu- in inozemskim novinarjem. V dnevih velesejma bo v Celovcu več zasedanj različnih gremijev in drugih korporacij. V zvezi z avstrijskim lesnim velesejmom so predvidena zasedanja avstrijskega gozdnega društva, demonstracija koroške lesne trgovine in žagarske industrije, strokovno zasedanje tesarskih mojstrov, sodarjev, strugarjev, ščetarjev, izdelovalcev glasbenih instrumentov, mizarjev in drugih. Razen tega so na dnevnem redu tudi številna zasedanja drugih skupin in zvez. — Koroški velesejem potrebuje v času od 11. do 21. avgusta enoposteljne sobe v bližini velesejmskega prostora. boto pri kmetu Jožefu Kopanzu v Starem dvoru v grabšfanjski občini. Na srečo so domači tisto popoldne postali pozorni, ko so začutili močan vonj po ognju. S tako imenovano »seneno sulico" so prodrli v središče zaloge in na svoje prepaščenje dognali," da je pokazala 95 stopinj vročine. Nemudoma so obvestili požarno hrambo v Grabštanju, ki je bila s svojimi gasilnimi napravami tudi v najkrajšem času na kraju nevarnosti. S silno naglico so razmetavali seno, ki ga je bilo okoli osemdeset voz. V sredini kupa so našli že okoli pet voz zoglenelega sena, ki so ga spravili na prosto in tako preprečili, da plameni niiO pobesneli in zajeli gospodarsko poslopje, katerega vrednost cenijo na okoli 1 milijon šilingov. Na žalost pa ugotavljajo, da je vse seno močno prepojeno z dimom in neuporabno za krmo. S pravočasno akcijo pa so vendar preprečili nedogledno škodo Primera sta brez dvoma opozorilo, do morajo biti kmetje zelo previdni pri vskla-diščenju sena. Mala gora pri Bilčovsu V hribovitih krajih nad Bilčovsom, odkoder je prekrasen razgled na Spodnji Rož, so tudi raztresene domačije naše vasi. Zares žilav in prava gorjanska korenina mora biti oni, ki hoče bivati med nami. V našo čast pa mehkužnežev, ki se boje naporne hoje v hrib, ne poznamo pri nas. Kljub težkočam, ki jih imamo kot gorski kmetje, smo ponosni na svoja domovanja in kmetije. S pesnikom lahko rečemo, da smo bliže neba. Kakor drugod, se tudi pri nas ženimo in ustanavljamo nove družinske celice. Ob takih priložnostih se po domače poveselimo, pojemo in vriskamo, da se razlega daleč doli v ravnino. Minulo nedeljo na primer smo obhajali veselo ženitovanje, ko se je poročil mladi gospodar največje naše kmetije pri Odriju, Vincenc Ogris, ki si je za svojo življenjsko spremljevalko izvolil gospodično Liziko K u e h s , domačinko prav tako iz naše vasi. Poročne obrede je opravil g. župnik Štih, veselo in dostojno Naši otroci na letovanju V torek je odpotovala prva skupina koroških slovenskih otrok v počitniška domova ob jugoslovanskem Jadranu. Večina se je ustavila v Savudriji, manjši del pa v Omi-šalju. Včeraj smo dobili sporočilo, da so vsi otroci prispeli na letovanje srečno, zdravi in veseli. ženitovanjsko slavje pa je bilo v gostilni pri Miklavžu. Novoporočenca sta zrasla v trdih pogojih naših hribov, zaradi tega smemo upati, da se bosta na skupni zakonski poti prav dobro razumela ter si v medsebojni ljubezni in soglasju eden drugemu pomagala premagovati vse težkoče, ki jih pogosto pr'-naša življenje vsepovsod, v hribih in p° dolinah. Novoporočencema srčno čestitamo in i'~ ma želimo obilo družinske sreče mnogo leti Varujte imetje pred samovžigi Vzpenjača na Goldeck obratuje Veliki načrti Človeštvo ima celo vrsto načrtov, s katerimi bi lahko temeljito preobrazili površino oaše Zemlje in ustroj na njej. Večina teh načrtov je s sedanjimi tehničnimi sredstvi, ki «o nam na razpolago, izvedljiva, le potrebnega denarja ni, odnosno ga ni dovolj. Sovjetsko sindikalno glasilo „Trud“, ki izhaja v Moskvi, je pred kratkim objavilo članek 0 tem, kaj vse bi lahko napravili z denarjem, ki bi ga prihranili, če bi se velesile odločile za temeljito razorožitev. »Trud" ugotavlja najprej, da je bilo v Zadnjih 45 letih po vsem svetu potrošenih v vojne namene 3.000 milijard dolarjev. V tem seveda niso všteta razdejanja, ki so jih te vojne povzročile in ki predstavljajo morda še večjo svoto. Toda že samo z zgoraj omenjenim denarjem bi lahko izvedli marsikaterega od naslednjih osmih načrtov, ki jih ta časopis navaja. Ti načrti so: 1 ■ Izvrtanje posebnega predora do sredica Zemlje. Ta predor bi začeli vrtati na takem kraju, kjer je zemeljska skorja bolj mehka, to je v globini Tihega Oceana, kakih 12 do 14 km pod morsko površino. Z izvedbo tega dela bi lahko rešili številna vprašanja, oa katera doslej nismo imeli odgovora, zlasti glede sestave našega planeta. 2. Zgraditev velikanske svetovne železnico, ki bi šla iz Londona preko Evrope v Moskvo in od tu skozi Sibirijo in Alasko do New Yorka. Pod Rokavskim prelivom, ki loči Anglijo od Francije, bi zgradili za železnico predor, preko Beringove ožine med Sibirijo in Alasko pa bi lahko zgradili nasip *n z njim povezali oba kontinenta, lahko pa tudi tukajj speljali železnico pod morjem. Vlaki na tej železnici bi lahko vozili s hitrostjo 300 km na uro. 3. Od te železnice bi lahko speljali odcep na Kitajsko in v Indijo skozi predor pod Hi-tnalajskim pogorjem. 4. V saharski puščavi v Afriki bi lahko Ustvarili umetno morje, kateremu bi dobavljali vodo s pomočjo posebnih kanalov iz Sredozemskega morja. Na ta način bi spremenili to obširno puščavo v plodno polje. 5- Morsko ožino pri Gibraltarju bi lahko zaprli s posebnim nasipom in tako delno osu-*di Sredozemsko morje ter pridobili nova področja rodovitne zemlje za kmetijstvo. 6. Tudi na Atlantskem oceanu bi lahko zgradili poseben nasip in z njim preusmerili Zalivski tok proti severnim deželam Evrope in Amerike. S toplim zalivskim tokom bi segreli tamkašnje ozračje in izboljšali klimatske pogoje. 7. Lahko bi združili v enoten vodni sistem porečja treh velikih južnoafriških rek: Amaconke, Parana in Orinoko. Te reke bi tned seboj povezali s prekopi in omogočili namakanje obsežnih puščavskih predelov. 8. S področja severnega morja in s predelov ob Antarktiki bi lahko prepeljali ogromne ledene gore do tropskih predelov v Ameriki in Afriki, kjer bi se raztopili. S tem bi pridobili na milijone kubičnih metrov sladke vode, z katere so te ledene gore sestavljene tn jih uporabili za namakanje puščavskih predelov. Pesfro iii zanimiv o Mejniki v merjenju časa Že davno je veljal pregovor: čas je zlato „Čcrs je denar', oziroma vrednost; to staro spoznanje uveljavljajo zlasti v »novem svetu’, kjer čas visoko cenijo in skrbno izkoriščajo. Zato je razumljivo, da so se ljudje že iz davnih časov trudili, da ga merijo. Prva enota je bil „dan", katerega deleča sončni vzhod. Egipčani so šteli od razliva Nila 365 dni na leto; to so razdelili na 12 mesecev, a mesec na 30 dni. Bilo je približno merjenje časa. Babilonci so razdelili dan na 24 ur, a grški modrijan Ptolomej je to razdelitev potrdil tako, da je določil, da so te ure enake v vsakem letnem času. Čas čez dan so merili po soncu, in še sedaj so sončne ure v rabi po celem svetu. Kadar sonca ni in ponoči sončna ura seveda ne kaže. Zelo stare so tudi ure z dvema enakima posodama za fin pesek; ko je pesek iz gornje posode iztekel v spodnjo, so uro obrnili za 180°. Grški bog časa Hronos ima kot svoj znak tako uro na pesek. Pomagali so si tudi z urami na vodo, „klepsidrami' — čas so določili po iztečeni količini vode. Prve ure s kolesci in nihalom datirajo iz 12. stoletja, a žepne ure okrog I. 1500. Na japonskem imajo sredi junija „dan točnosti": tistega dne mora vse biti točno do sekunde. Na ta dan prirejajo razstave starih merilk časa, kar dokazuje, koliko jih cenijo. Mehanizacijo urarske industrije je pokre-nil leta 1840 Jean-Pierre v La Chaux-de-Fonds. Od tu se je urarska industrija razširila 1846 na Biel, 1852 na Solothurn. Fri-bourg in Baselland, a 1854 na Grenchen, itd. Leta 1850 je bilo navijanje s ključkom zamenjano z remontoir sistemom Adrienne Phillippe. Leta 1860 so vpeljali ure štoparice. Leta 1877 je Paillard izdelal spiralo iz paladija, a leta 1897 Guillaume iz Neuenburga odlične zlitine Invar, Elinvar in Anibal. Ustanovili so I. 1940 inštitut za urarsko industrijo v Neuchatelu, švicarski laboratorij za urarstvo v Neuenburgu in urarsko zbornico v La Chaux-de-Fonds. Napredek je ogromen ter so posebno odlične avtomatske zapestne ure. Princip take ure je iznašel Anglež John Harwood, rojen ŠPORTNI ŠPORTNI Nogometne tekme za evropski in srednjeevropski pokal Francija je bila zadnji teden prizorišče zanimivih nogometnih tekem, ko so se štiri najboljša nogometna moštva Evrope, izbrana na prejšnjih izločilnih tekmah, potegovala za evropski pokal. To so bile državne reprezentance Češkoslovaške, Francije, Jugoslavije in Sovjetske zveze. V polfinalu je Jugoslavija premagala Francijo, Sovjetska zveza pa Češkoslovaško. Zato sta se Češkoslovaška in Francija v soboto pomerili za tretje mesto v evropskem prvenstvu in je končno ČSR premagala Francijo z rezultatom 2:0. Nedelja pa je potekala v znaku finalne tekme med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. V pariškem stadionu se je zaradi slabega vremena zbralo le okoli 20.000 gledalcev, vendar je treba upoštevati, da je tekmo prenašala tudi televizija in so si jc mnogi ljubitelji nogometa lahko ogledali doma v suhi sobi. Tekma med moštvi Jugoslavije in Sovjetske zveze, je bila boj dveh izenačenih nasprotnikov ter se je v regularnem času končala neodločeno 1:1 (prvi polčas 1:0 za Jugoslavijo). Šele v podaljšku dvakrat po petnajst minut je Sovjetski zvezi uspelo, da je rezultat izboljšala v svojo korist na 2:1 in si tako osvojila dragoceno lovoriko —■ evropski pokal. O igri, ki sta jo pokazali obe moštvi, lahko rečemo, da so Jugoslovani demonstrirali izredno lepo tehniko ter so zlasti v prvem polčasu močno nadkriljevali nasprotnika, medtem ko je moštvo Sovjetske zveze pokazalo precej trdote, zaradi česar so bile simpatije gledalcev nedvomno na strani Jugoslavije. Prav tako v nedeljo so bile zaključene tekme za srednjeevropski nogometni pokal, za katerega se je potegovalo po šest moštev Iz Avstrije, Češkoslovaške, Italije, Jugoslavije in Madžarske. V skupnem plasmaju je zmagala Madžarska, ki je v 12 igrah dobila 8 zmag, 1 neodločeno ter 3 poraze; na drugem mestu je Jugoslavija s 7 zmagimi, 1 neodločeno ter 4 zgubljenimi igrami. Zadnje mesto pa si je „osvojila” Avstrija s 3 zmagami, 1 neodločeno igro ter 8 porazi. Tekmovanja za evropski in srednjeevropski pokal so zanimiva zlasti v zvezi z letošnjimi olimpijskimi igrami v Rimu, kjer se bodo pomerila tudi najboljša nogometna moštva sveta. 1893 v Boltonu; hotel se je namreč rešiti odprtinice, pri kateri se ura navija. V Angliji takrat še ni bilo urarske industrije, pa se je s patentom napotil v Švico, kjer pa tudi ni našel razumevanja. Vrnil se je v Anglijo, kjer je na kraju le našel fi-nansirja. Sedaj izdeluje več kot 500 tovarn po celem svetu take ure. Francoz Frederick Lip iz Besancona je izdelal električno zapestno uro z dvema baterijama, ki trajata eno leto. Podobne ure izdeluje tudi Elgin National Watch Com-pany of Elgin,Illinois, z baterijami, v katerih je anoda kovina Indium. Take ure izdeluje v ZDA še firma Hamilton Watch v Zahodni Nemčiji pa firma Epperlein. Te vrste ur so še drage, vendar najdejo kupce, ker delujejo z eno polnitvijo eno do dve leti. Velik je napredek v izdelavi preciznih kronometrov, ki delujejo na stotisočinko sekunde natančno. Nove so ure s tranzistorji, ki celoten mehanizem zelo poenostavijo, a so zelo točne Leta 1929 je W. A. Marison razvil astronomsko uro s kristalom kvarca za točno merjenje časa; A. Scheibe in M. Adelsberger sta jo izpopolnila. Pravo čudo točnosti pa je „atomska ura' ki jo je za svetovno razstavo 1958 izdelal Elektronski center LSRH v Neuenburgu. To je danes najbolj točna ura na svetu. Urarska industrija se iz Švice naglo širi po celem svetu. Zlasti si v ZDA, SZ itd. prizadevajo ustanoviti sodobno, do skrajnosti mehanizirano urarsko industrijo. V Moskvi so izdelali znanstveno popularen film »Zmaga tovarne ur", ki prikazuje delo v moskovski tovarni ur, v kateri je mehanizacija nc vrhuncu. Med drugim jim je uspelo poenostaviti konstrukcijo ur-štoparic ter s tem prihraniti 1400 raznih operacij, kar je omogočilo desekrat večjo proizvodnjo z istim številom strojev in v istem času. ^anlmi3&sJ± Lz ztumdiJtl I N TEHNIKE Miniaturni klinopis, ki so ga leta 1900 izkopali v Mezopotamiji, je zdaj razvozlal arheolog dr. Kramer. Ugotovili so, da je teh 31 lončenih ploščic starih 3500 let in da je na njih več molitvic na čast boginje ljubezni Inane. Odkritje je vzbudilo veliko pozornost zaradi nenavadnega dejstva, da je moral arheolog 56-krat povečati sliko teh ploščic, da se je lahko lotil branja. S prostim očesom sploh niso razločne in je vprašanje, kako jih je neznani umetnik izdelal v času, ko še sploh niso poznali povečevalnih stekel. Korenine________L____ Dobriča Čosič Za menoj so goreli gozdovi in pot. Nisem kača, da bi tudi rep potegnil v zemljo. Zobje so mi šklepetali, toda podoben sem bil volku. Daleč za hrbtom v ogradah je ostalo pusto in mirno. Človek pa umira edinole, kadar miora in kadar noče. Čeprav mi brada sega do sedmega rebra, so noge mogle nositi njo in nož. Zapičil sem se ob poslednji reki. Nobena leščerba ni ranila noči, nobena svetilka. Veter je v nožnicah, tako da niti on ne dela zla. Moram naprej, zakaj, sem dejal, še sneg gori za menoj. Odpravljam se in korak mi je kratek, čeprav sem dolgin. Hitro se širi šklepetanje ledu. Korakam še počasneje, nisem vedel, da je brada tako težka, in nisem vedel, da se vse tako boji noža. Trepetanje je vse glasnejše. Mislim, da pokljajo koščice ribam, ker se pod ledeno kožo, toplo kakor kri, vleče ujeta reka. Zaželim si, da bi jo preluknjal z nožem in si ogrel prste na edinem toplem curljanju. Stojim in poslušam, kako ledeno drhtenje oteka v krvi pod opanki. Na bregu se črni človek v snegu. Krepak možak. Vzdignil je roko, molči in se ne gane. Nikoli ni bilo v moji čudi, da bi človeku obrnil hrbet, jato sem še naprej stopal po pokljanju suhih ribjih koščic in njenem strahu. In če ne pridem do brega in človeka z vzdignjeno roko — ali kliče ali grozi? — pod ledom je toplo. Življenje tako nikoli ni bilo moje jabolko. In nič mojega ne bo ostalo ne na tem ne na onem bregu. Neprijetno mi je samo, da je slišati tolik strah. Na sredini sem. Pod podplati je hrbet rečnega toka, tu je najgloblje. Usedel bi se >n razmišljal o nečem. Izplačalo bi se, zdaj in ravno tukaj nad njo, razumel bi nekaj. Toda možak z vzdignjeno roko me vleče k sebi. Ne stopam, drsim, kradem se k njemu >n poslušam, kako se strah zgoščuje, narašča in iznenada buhne v grom in bobnenje. Ledene motike mi divje padajo na glavo in roke, ona pa me vleče za noge v svoj okovani trebuh. Ej, ne boš me zdai, pravim glasno in zakolnem, zakaj tako je bilo, ko je v moj okop na Šumatovcu padla topovska krogla, in ne samo tedaj, zakaj na obrežju za hrbtom so še goreli gozdovi in konopci so se zibali kakor hruške. Pa sem zamahnil, da bi se udaril, kakor to znam, čeprav me zobje bolijo v koreninah. Ko sem se moker in lezen znašel na bregu, mi je desnica stražila nad ročajem noža, in videl sem, da je ne- premični človek z vzdignjeno roko samo deblo vrbe z eno edino kratko vejo. Nekaj zategnjenega je ostalo v meni. Prerovski lovci na divje gosi pa so raztresli zgodbo okoli ognjišč s širokim in sajastim požiralnikom. Še isti dan so ugotovili o meni, ki sem ponoči prvi prišel čez mladi led na Moravi, se potapljal in se rešil, da nisem iz Prerovega. Ne skrivam, da nisem, ker so tudi sami rekli, da samo srce, večje od buče, ali lajež za petami lahko spojita po prvem ledu oba bregova za seboj. In spletli so okoli mene vse mogoče bajke, skrivnosti in ugibanja, in po desetih letih jih pletejo še vedno enako, zakaj ta svet ob reki je majhen, tesen je človeškim glavam in jezikom v dolini, ki je podobna lipovemu koritu. Na zahodu je gozd in vedno Gospodov samostan, dno pa se je razkrilo s Palanko, tudi Gospodovo. Nikjer nisem videl, da bi bilo nebo taka podolgovata luskina in da bi vsi vetrovi tekli po sledi sončne in mesečeve poti. Hlapec sem, pa delam, kar hočem. Razen Ačima mi nihče ne ukazuje, njegova volja mi je povodec. Tedaj, ko me je pred kakimi desetimi leti z zmrznjenimi hlačami ponoči pripeljal v svojo hišo, je nekaj izšepetal Djordju, Simki pa glasno, da bi jaz slišal: Dela naj tisto, kar sam želi, je pa tisto, kar jemo mi gospodarji. Z očmi je premerila mojo moč in videla, da sem krepak in zdrav, pa ji ni bilo prav. In že čez nekaj dni je žena preudarila, da sem zle čudi, ker se nisem pogovarjal z nikomer, razen poredkoma in zmerom strogo z njo. Ljudje mojega kova se morajo braniti z molčanjem. Kateri-krat, navadno po večerji, me Ačim pokliče v svojo sobo. Ko bi kdo gledal skozi okno, bi mogel slišati samo to: dve bradi nihata druga proti drugi. In nič več. Če pa za kakih deset dni izginem, zmerom ponoči, z ikaj tudi trave rastejo ponoči, se vračam prav tako ponoči, tako delajo tudi gozdne živali, jaz, jazbec z brado, na ležišče v kleti. Nad njo je nova in največja hiša v Prerovem. Nad mojo posteljo je Simkina in Djordjeva soba. Malo na desno je soba za Vukašina. Za tistega, ki ga čakajo, pa ne pride. Ne skrivam: kmetov se ogibljem in mrščim goste obrvi nad hlapci in dninarju Ko se je Tola Dačič, prvi dninar v hiši, malo opil in se skušal robato in porogljivo šaliti z menoj, sem brez besede potegnil veliki nož izza pasu in se zagnal, mereč mu v po- pek. Človek, o katerem v Prerovem govorijo, da ima pese kakor veliko kladivo, je z obrnjenim hrbtom polomil plot in se od sramu dva dni ni pokazal na delo. O tem se dolgo pripoveduje z glasnim sovraštvom, mene pa je vse manj videti v dimu kotlov za prekapanje, sob s pečjo in dolgih čakanj po mlinih. , Nekateri pravijo, da sem bil menih v Manasiji, ukradel samostansko zlato, nekaj raz-frčkal, nekaj pa mi je Djordje iztrgal in spravil zase, zakaj, pravijo, nikoli ne hodim cerkev in nikoli se ne prekrižam, ko pijem žganje. Otroci, ki so jih nagovorili starejši, me že leta in leta zbadajo z eno in isto rečjo, in to se prenaša na mlajše: „Nikola, saj ZA GOSPODINJO IN DOM j Vročina — prijatelj ali sovražnik? Milijoni ljudi si vsak dan merijo telesno temperaturo in-običajno vsak misli, da je bolezen tem hujša, čim višjo „vročino“ imaš. Zdravniki pa o tem niso tako prepričani. Že dve tisočletji tečejo namreč razprave o vprašanju, ali je vročica človeku prijatelj ali sovražnik in ali je zanesljiv znak bolezni ali pa samo dokaz, kako močno se telo upira obolenju. In danes so zdravniki že dosti bližje odgovoru na vsa ta vprašanja, kot pa so bili kdajkoli prej! Kaj je torej „vročina“? Naj odgovorimo najprej takole: to je samo znak, da proizvaja telo več toplote kot pa jo lahko izgublja. Hrana, ki jo použijemo, izgori zaradi kemičnih procesov in to v glavnem mišičnem tkivu. Nastajajočo toploto odvaja kri po žilah v telo. Pod kožo pa imamo tudi plast maščobe, ki naše telo varuje pred preveliko izgubo toplote. Ako temperatura telesa preveč naraste, koža „diha“ počasneje — postane suha in vroča. Ali je „vročina' vedno znak bolezni! Novejše preiskave so pokazale, da temperatura telesa tudi pri zdravem človeku podnevi precej niha: zjutraj je nižja, v poznih popoldanskih urah pa najvišja. Zdravniki zato menijo, da bi bilo namesto o normalni telesni temperaturi pri 37° C bolje govoriti o „normalni temperaturni coni" telesa med 36,2 in 37,5° C. JEDILNIK Kosilo Zelenjavna juha s praženim zdrobom. (Razno zelenjavo, gobice, 15 dkg pieničnega zdroba in rumenjak.) V masli praži na rezance zrezano: čebulo, korenje, peterSilj, zeleno, por, zeljni storček, nekaj strokov fižola. Ko je že zarumenelo, zalij z zajemalko juhe, pri-deni na masti opraženih gobic ter duSi do mehkega. — PSenični zdrob praži posebej, da dobi nekoliko rumenkasto barvo. Zmečkani zelenjavi dolij potrebne juhe. dodaj prepraženi zdrob, juha naj vre Se deset minu*. Po okusu jo osoli, preden jo daS na mizo, priden! raztepeni rumenjak. Namesto zdroba lahko zakuhaš ovseni kosmiče. Krompir v pikantni omaki. (Potrebuje! krompir, prežganje, kisle kumarice, osminko litra kisle smetane, paradižnik, na kocke zrezano kuhano svinjino — 2 do 3 žlice.) Skuhaj krompir, ga olupi in zreži na tanke rezine. Naredi prežganje iz masla ali masti, moke, čebule. Ko zarumeni, zalij z juho ali z vodo. Prideni krompir, zrezane kisle kumarice, smetano in kuhano zrezano svinjino. Omako lahko malo okisa!, prideneS ji lahko malo paradižnika, gorčico in preden jo serviral, jo potrosi s sesekljanim drobnjakom. Serviramo k mesnim pudingom, posebno dobra je z govedino. Domači prijatelj. (28 dkg sladkorja, 4 jajca, 21 dkg mehke bele moke, 2 zdrobljena klinčka, 1 čajno žličko cimeta, 14 dkg grobo narezanih leSnikov-orehov, 14 dkg rozin in narezanih fig, drobno narezano limonino lupino, čajno žličko pecilnega praSka.) Sladkor in jajca stepaj nekaj časa, da se speni. Potem doda) s pecilnim pralkom zmeSano moko, lelnike, diSave. Vse skupaj Se malo stepi, da bo gladka masn. ki jo daj v omalčeno obliko na primer za srnin hrbet. Peci v srednje vroči pečici in Sele hladno reži v tanke rezine. Lahko hladno pecivo oblije! s čokoladnim oblivom. Čeprav kri odlično razdeljuje toploto po vsem telesu, tega vendarle ne opravlja tako ,,brezhibno", da bi bila temperatura enaka v vseh organih: v ustih je normalna temperatura 37° C, v črevesju za eno stopinjo več, v jetrih, ki so najtoplejši organ človeškega telesa, pa vlada vedno „vročina“ — kar 38,3° C. Temperatura naše kože zdrkne ob mrzlih dneh tudi — na ničlo! Kaj povzroči „vročino“ našega telesa? Presenetljivo veliko vzrokov je, ki lahko na to vplivajo, na primer tudi strah. Posebno pri otrocih, ki se bojijo iti o bolnišnico ali sploh k zdravniku, je dostikrat tako, da se jim telesna temperatura ob takšni priložnosti dvigne kar na 38,5° C. Običajno pa po vzročajo vročico bakterijske in virusne bolezni, čeprav še danes ne vemo prav natanko, kako. Za gotovo tudi še ne moremo odgovoriti na vprašanje, ali je „vročina“ škodljiva ali ne. Dostikrat je vročina nevarna našemu telesu, posebno takrat, kadar se temperatura dvigne zaradi možganskih poškodb — čirov ali sončarice. Tedaj nastopi namreč tako huda „vročina“, da je lahko že sama po sebi nevarna. Pri 43,7° C povzroči vročina na možganih nepopravljivo škodo, ako je brž ne zaustavimo z mrzlimi obkladki. Aspirini ne koristijo vedno Pri običajnih vročicah si moramo zapomniti, da „vročina“ ni bolezen, ampak da je le znak bolezni. Zato ni prav najbolj smiselno, ako jo takoj začnemo preganjati z aspirini in podobnim. Raje počakajmo na zdravnika, ki nam bo svetoval, kaj storiti. Telesna temperatura je namreč zdravniku odličen pomočnik pri ugotavljanju bolezenskih znakov in razvoja obolenja, ker spremlja vsako bolezen določeno stopnjevanje „vročine“. Pri tifusu je na primer telesna temperatura sicer povišana, toda stalna, pri malarji skače itd. Kakšna pa je skrajna meja povišane telesne temperature, ki jo človek še lahko prenese? Splošnega in zanesljivega odgovora glede tega ni. Opazovanja kažejo, da človek le stežka preživi „vročino“ nad 43° C. Vendar temperatura našega telesa le redkokdaj naraste čez 42,5° C, kar kaže, da se tedaj telo začne močno boriti proti še večji „vročini“. Kri začne nagleje teči v tiste žile, ki so na površju telesa, začnemo pa se tudi močno potiti. Oboje učinkuje kot hlajenje in telesna temperatura se tako polagoma zniža. Ali moramo ob vročici v posteljo! Vsekakor pa ima „vročina“ med boleznijo tudi zelo dobrodejne učinke. V telesu izzove nastanek večjega števila belih krvnih telesc, ki napadajo bakterije. Najnovejša dognanja tudi kažejo, da se z „vročino“ razvija hormon ACTH, ki telesu vrača moč. Ob določeni stopinji telesne temperature sc bakterije, ki so napadle organizem, enostavno „skuhajo“ in poginejo. Že v prejšnjem stoletju so zdravniki ugotovili, da so ob nekaterih vročicah — na primer pri malariji ali tifusu — ozdraveli mnogi bolniki, ki so imeli sifilis. Danes zdravniki menijo, da je bolniku treba dajati ob vročici bogato proteinsko in vitaminsko hrano ter toliko tekočine, kolikor mu prija. Takšen bolnik naj leži v zmerno hladni sobi in naj ne bo preveč pokrit. Tudi ni nujno, da bi morali otroci z lahko vročico vedno ležati. Neki ameriški zdravnik je z več poskusi dokazal, da pri običajnih boleznih ni nobene škode, če se otrok malo poigra okoli hiše, ako si tega želi. Kajpak se pri tem ne sme prehladiti. Zaključek naj bi torej bil, da je „vročina“ v večini primerov bolniku prej — prijatelj kot pa sovražnik! „avida prebudila. „Kako trdno spi,“ je dejal stari gospod. »Kako mirno in lahko diha. Če bi jaz lahko tako spal, bi bil zelo srečen, ker takšen sen brez spalnih sredstev dokazuje dobro zdravje in duševnost brez težav." »In razen tega tudi mladost," je dodala ujegova žena. »Stari ljudje, kot sva midva, Uikoli tako ne spijo." Stari par sc je vedno bolj ukvarjal z ne ■ Gnanim mladeničem, ki je tako mirno spal. »Zdi se mi,“ je končno dejala žena svojemu možu, »da je zelo podoben našemu dra-Sernu sinu. Ali ga naj prebudiva?" »Zakaj," je vprašal mož. »Ničesar ne ve-Va o njegovem značaju." »Ta pošteni obraz," je odgovorila njego- va žena z mirnim glasom, „ta nedolžni sen?‘ Medtem ko sta se oba stara človeka pogovarjala, se David ni niti premaknil niti s kakršnim koli znakom pokazal, da ve, kako pozorno ga opazujeta. Vendar brez dvoma — sreča je stala zelo blizu njega, ker sta bila stari mož in njegova žena zelo bogata. Njun edini sin je bil mrtev in nikogar ni bilo v njuni družini, ki bi mu hotela zapustiti svoj denar. V takih primerih počno ljudje najnenavadnejše stvari, kaj šele da bi zbudili mladega človeka, ga vzeli za lastnega sina in ga pozneje naredili za naslednika vsega svojega premoženja. »Ali ga naj prebudiva?" je ponovila gospa. Tedaj je voznik nenadoma dejal: »Konj je odpočit." Stari par je naglo prekinil pogovor, se z, nekakšnim presenečenjem spogledal in nato pohitel proti kočiji. Ko sta sedla v kočijo, se jima je vsa ta zamisel, da bi Davida napravila za svojega sina, nenadoma zdela zelo smešna in bila sta presenečena, da jima je takšna misel sploh lahko prišla v glavo. Tako je možak začel pripovedovati svoji ženi o načrtu, da bi zapustil ves svoj denar za osnovanje velike dobrodelne ustanove. Med tem časom pa je David nadaljeval svoj sen. Ni minilo več kot pet minut, ko je prišlo po cesti mlado dekle. Imela je mehak in lahek korak, ki je kazal srečo njene duše. Bila je zelo čedna. Ustavila se je, da bi pila pri izvirku, in je bila seveda zelo presenečena, ko je našla tam spečega Davida. Prvi trenutek se ji je zdelo, kot da je brez dovoljenja stopila v moško spalnico in se je hotela mirno vrniti, ko je opazila veliko čebelo, kako kroži okrog njegove glave. Naglo, vendar mirno, je s svojim robčkom odgnala čebelo. Kako lepa slika! Ko je to končala, je za trenutek nežno pogledala Davida. »Čeden je," je dejala sama pri sebi. Moj ujec je krasen, čudovit človek! — mi je pogosto govoril Griša, siromašen bratranec in edini dedič kapetana Nasečkina — Z vso svojo dušo ga imam rad ... Golobček, stopiva k njemu! Drago mu bo! In ko je govoril o svojem dragem ujcu, so se Griši oči zasolzile. Vendar mu je treba priznati, da ga teh dobrih solz ni bilo siam in da je jokal javno. Na njegove prošnje nisem ostal gluh in čez teden dni sem odšel h kapetanu. Ko sem stopil v predsobo in vrgel pogled v salon, sem videl ganljivo sliko. V velikem naslanjaču sredi salona je sedel ostarel, zelo suh kapetan in srebal čaj. Pred njim se je Griša namestil tako, da je na eno koleno klek.ni! in mu z žličko ganljivo mešal čaj. Okoli temnopoltega starčevega vratu se je ovijala lepa ročica Grišine zaročenke ... Uboga bratranec in zaročenka sta se pričkala med seboj o tem, kdo bo prej poljubi! ujca, in s svojimi poljubi ujcu nista štedila. — Sedaj pa se vidva poljubita, dediče moja! — jima je ljubeznivo prigovarja! Nasečkin in pri tem od sreče pogrkoval. Med temi tremi bitji je obstajala najbolj zavidanja vredna vez. Jaz, ki sem grob človek, sem bil ves prepaden od sreče in zavisti, ko sem jih gledal ... — Da, gospod moj! — je govoril Nasečkin. — Lahko rečem, da sem se naživel! Ko bi bog dal vsakomur toliko! Koliko sem le jesetrov pojedel! Zelo, zelo veliko! Da vam za primer navedem le jesetre, ki smo jih pojedli v Skupinu . . . Hm! Se sedaj se mi sline cedijo... — Povejte, povejte! — reče zaročenka. — Prišel sem ti v Skupin s svojimi tisočaki in kar... hm ... kar k Rikovu ... H gospodu Rikovu. Eh, kakšen človek je to! ... Zlat gospod! Fin gospodi Sprejel me je kot brata, kot sorodnika . . . Človek bi bi! pomislil, čemu mu je to treba . .. Toda on je bil z menoj kot z ožjim sorodnikom! Bog z njim! Ponudil mi je kave. Po kav. zakuska ... In miza ... Na mizi pa jedi in pijače na pretek . . . Jesetri pa od začetka do konca... Pa morski raki, ajvar. Prava restavracija! Stopil sem v salon in prekinil Nasečkina. Toda David se ni premaknil niti nasmehnil. Noben znak, da jo je opazil ali da je dobrodošla, se ni pojavil na njegovem obrazu. Morda je bilo to dekle iz njegovih sanj. Dekle, s katerim bi lahko prebil življenje v sreči, če bi le vstal in spregovoril z njo. »Kako trdno spi," si je dejala deklica. Potem je odšla, vendar je bila videti zamišljena in tudi tako lahko in srečno ni hodila po cesti, kot je prišla. Oče tega dekleta je bil lastnik velike trgovine v sosednjem mestu in je slučajno prav v tem času iskal takšnega mladeniča, kot ie bil David Swan. Če bi David vstal in se spoznal s tem mladim dekletom, bi verjetno postal uslužbenec v trgovini njenega očeta, morda bi se z dekletom poročil in kasneje nasledil očetovo trgovino. Tako je ponovno prišla sreča zelo blizu Davidu, skoro dotaknila se ga je in se potem zopet umaknila. Dekle se je komaj izgubilo na cesti, ko sta zavila s ceste dva moža in se za trenutek ustavila v senci. Oba sta bila mračnih obrazov in sta nosila klobuke čez oči. To sta bila tatova, pripravljena, da ukradeta vse, kar koli najdeta, in ubijeta vsakogar, ki bi se jima poskusil ustavljati: Ko sta opazila Davida, kako spi poleg izvira vode, je prvi dejal drugemu: »Poglej, ali vidiš zavoj pod njegovo glavo?" »Da, morda ima denarnico ali denar skrit v njem," ie dejal drugi. »Morda pa ima denar v kakšnem žepu." »Toda kaj, če se prebudi?" je vprašal prvi. Drugi je potegnil nož izza pasu in pokazal z njim proti Davidu. »To ga bo umirilo," je dejal. Stopila sta k Davidu in hotela izvleči zavitek izpod njegove glave. David je mirno spal. To je bilo vprav onega dne, ko so v Moskvi dobili prvo felegrafsko poročilo, da je sko-pinska banka propadla. — Uživam v otročičkih! — mi je rekel Nasečkin, potem ko me je pozdravil in se nato ponovno obrnil k otročičkoma ter s hvalisavim glasom nadaljeval: — Poleg tega je bila tu le plemenita družba .. . Visoki uradniki, visoka duhovščina ... Škofje, diakoni ... Po vsakem kozarčku si bil deležen novega blagoslova ... On je bil ves v odlikovanjih ... Niti general bi se z njim ne mogel kosati ... In ko smo eno ribo pospravili, so prinesli drugo... In spet smo vse pojedli .. . Nato juha iz jesetrovega mesa . .. Fazani ... — Na vašem mestu bi se mi od teh vaših jesetrov kolcalo in postalo bi mi slabo. Vi se pa še hvalite ... — sem rekel. — Ali vam je pri Rikovu šlo veliko pozlu? — Zakaj bi šlo pozlu? — Kako zakaj? Kaj ni banka propadla? — Neumnosti! Stara pesem... Tudi prej so strašili s tem ... — Potemtakem vam še ni znano? Drag' moj! Serapion Jegorovič! To že... To... No pa berite! Segel sem v žep in od tam potegnil časopis. Nasečkin si je nataknil očala in z nezaupanjem se smehljajoč začel brati. Čim dlje je bral, tem bolj mu je obraz bledel in se daljšal. — Pro . . . pro . .. padla! — je izustil in se v vseh svojih udih zlomil. — Gorje, gorje meni! Griša je najprej zardel, si prebral časopis in prebledel . . . Roka mu je drhte segla za kapo ... Zaročenka se je zamajala ... — Gospodje! Tega menda niste šele sedaj zvedeli? O tem vendar že vsa Moskva govori, gospodje, pomirite se! Trenutek zatem sem bil pred kapetanom sam samcat in ga tolažil: — Serapion Jegorovič, pustite to! Kaj hočete? Čeprav je denar propadel, so vam otročički ostali. — To je res . . . Denar je bolj v breme ... Otročička pa, otročička ... To je točno. Toda gorje! Čez teden dni sem sreča! Grišo. jaz udaril!" je dejal možakar z nožem. Toda v tem trenutku je pritekel s ceste pes, da bi se napil pri izviru. Pes ni pogledal niti oba moža niti Davida, medtem ko je željno pil vodo. Možakarja sta se naglo ustavila in eden od njiju je potegnil iz svojega žepa revolver. »Počakaj!" je dejal drugi. »Zdaj ne moreva ničesar narediti. Lastnik psa je verjetno kje v bližini." Oba možakarja sta naglo odšla, tako kat sta prišla. David je spal, toda ne več tako mirno kot prej. Za seboj je že imel uro mirnega spanca in je bil že odpočit. Počasi se je premaknil, ležal nekoliko trenutkov na pol buden in na pol speč. Tedaj je nenadoma zaslišal iz daljave glasen hrup koles. Prihajal je poštni voz. David je skočil pokonci in stekel na cesto ter še pravočasno poklical voznika. »Halo, voznik! Ali imaš še prostor za enega potnika?" »Da, zgoraj na strehi," je odgovoril voznik. David je splezal na streho poštnega voza in kmalu je voz zopet drdral po cesti. Poštni voz je naglo dirjal in David se niti ni ozrl proti prostoru, na katerem je maloprej spal. Nič ni mislil na ta prostor, kjer je počival, saj ni ničesar vedel o tem, kar se je tam dogajalo. Niti vedel ni, da se mu je tam nasmehnila sreča in mu malone prinesla veliko bogastvo in veliko ljubezen z — morda — uspešno kariero v delu. Prav tako tudi ni vedel, da je bil tam zelo blizu smrti — in vse to v kratkem času pol ure. * Tako se življenje poigrava z nami na mnogo najnenavadnejših načinov. K sreči za mnogo teh stvari ne vemo, čeprav nam prihajajo zelo blizu in zopet odhajajo — brez učinka. Tako kot smo dejali na začetku te zgodbe — če bi vedeli za vse mnogoštevilne možnosti sprememb naše usode, bi bilo naše življenje prepolno upov in strahov, presenečenj in razočaranj ter nam ne bi dovoljevalo, da bi v miru prebili niti eno samo uro življenja. — Brat moj, stopile vendar do dragega ujca! — sem mu skušal dopovedati. — Čemu ne greste več k njemu? Starčka ste povsem zanemarili. — Vrag z njim! Prav potreben mi je tak star vrag! Norec! Ali ni mogel najti druge banke! — Kljub temu stopite k njemu. On vam je vendar ujec. — On, ujec? . .. Ha, ha! ... Se šalite? Od kod ste pa to potegnili? On je vendar deseto koleno moje mačehe! Izcedkovega izcedka izcedek. Niti sorodnik, niti nič. — Toda pošljite k njemu vsaj zaročenko! — No! Kaj vas je vrag zmešal, da Dokazujete časopis pred svatbo? Ali niste mogli s svojimi novostmi počakati vsaj do svatbe? .. . Sedaj se ona izvija. Tudi ona je hlepela za ujčevim kosom potice! Norica neumna .. . Sedaj je razočarana. In tako sem, ne da bi bil hotel, razrušil najbolj prisrčno trojico ... takšno trojico, da bi bila vredna zavidanja. A NE K D O TE Kraljevskega lova pri Versaillesu se je udeležil tudi znani notar slabega slovesa. Kolovratil je po polju in res se je pred njim dvignila prepelica. Notar pomeri in sproži. Prepelica je izgubila komaj nekaj peres in se lagodno spustila za grm. Notar plane za njo, toda o plenu ni duha ne sluha. Tedaj zakliče kmetu na njivi: .Slišite, niste videli ustreljene prepelice?" »Ne." .Čudnol Saj sem vendar videl frfotajoča peresa." ,Ja, peresa sem tudi jaz videl," je rekel kmet, .tako močno so frfotala, da so odnesla celega ptiča s seboj." * Henry Fielding je hotel videti sprevod na londonski ulici, toda pred njim je stopil na klop mlad gizdalin, se razkoračil in mu zakril razgled. Tedaj je rekel Fielding: .Tale gentleman bi se gotovo usedel, če bi vedel, da ima v obeh nogavicah luknjo." Gizdalin je bliskoma sedel, skrivaj pregledal nogavice, toda luknje ni našel. .Le kako lahko trdite, da imam luknjo v nogavicah?" je vprašal besno. „Hm," je odvrnil Fielding, .kako pa bi si jih drugače lahko obuli?" »Ti vzemi zavoj in če se premakne, ga bom ANTON PAVLOVIČ ČEHOV: Jdila Josef Friedrich Perkonig Dichter der Verstandigung unter den Volkern (Fortsetzung und Schluss) Damit aber, dass der Dichter auf die klei-nen Volker, die gleichfalls bedeutende Dich-tung hervorgebracht haben, aufmerksam machte und zum Befurvvorter der Verstandigung unter den Volkern wurde, tat er einen weiteren Schritt in seiner ideellen Ent-wicklung. Als ob er in der letzten Zeit-spanne seines Lebens die seinerzeitigen Missverhaltnis.se in sich selbst in Einklang zu bringen suchte, wurde der Dichter zum Verteidiger um den Platz der Karntner Slo-wenen im Lande. Dies aber veranlasste den Slowenischen Kulturverband in Klagenfurt zu der Anregung den slowenischen Verla-gen, sie mogen eines der Werke des Dich-ters in die Muttersprache seines Vaters iibet-tragen; die Verwirklichung ubernahm der Cankar-Verlag. Unser Leser aber moge ihn auch deshalb eingehender kennenlernen, weil der Dichter aufrichtig und vvahrhaft um Lauterung rang, zu der jederman zu streben hat, der sie auch anderen zu ermoglichen vvunscht. Damit aber begegnen wir bereits dem intimen Leitfaden der Schopferkraft J. F. Per konigs. In seinen autobiographischen Essays (Im die Windischen. Das sind die zum Teil eir. gedeutschten Sloivenen, die sich dagegen ver-wahren, als Sloivenen angesprochen zu iver-den. Die Sloivenen halten sie natiirlich fur Sloivenen. Die ŠVindischen haben mit uns ge-gen die Sloivenen gekdmpft. Von meinem Standpunkt aus sage ich: Entiveder spricht man deutsch oder man spricht windisch> und dann ist man Sloivene. Allerdings ist das Windische ein Dialekt des Sloivenischen, den unter Umstanden die Sloivenen nicht ver-stehen. Ich sage unser en Leuten: Wie konnt ihr erkldren, die Windischen seien Deutsche, aber nur sloivenisch-sprechende Deutsche? Wieviele fremdsprachige Deutsche haben ivir dann? Dann haben wir iiberall derartige Elemente, wenn wir kraft unser er ivirtschaftli-chen Uberlegenheit schivdchere Volkssplitter aufsaugen.“ (Ein Dichter aus Kdrnten, Der Standpunkt, 31. 12. 1954.) Mit allem, was wir aneinandergereihi, haben wir auch den unfruchtbaren Gedari-ken abgelehnt, mit dem wir dem Dichter selbst wegen der Auswahl der Sprache, in der er schuf, einen wie immer gearteten wenn auch leisesten Vorwurf hatten auf-burden konnen; aus diesem Grunde ver-weilten wir auch nicht an seinem Zunamen Mit dem Roman „Honigraub“ von Josef Friedrich Perkonig in ausgezeichneter Obersetzung von Rok Arih haben ivir bei uns das erste Prosaiverk dieses bekannten Karntner Schriftstellers erhalten. „Honigraub“ ist mehr eine moderne poetische Legende denn ein Roman in geivohn-lichem Sinne dieser Bezeichnung. Die zentrale Personlichkeit dieses Buches ist der alte Lukas, ein Mensch, der seine Mitmenschen fiir das ihm angetane Unrecht anstatt mit Ra-che mit Giite und nur mit Giite bedachte. Die Erzahlung von diesem edlen Menschen, der so viele drmliche Leute begliickt oder zumindest zu beglucken versucht hatte. ist der alltaglichen Lebensdeskribtion entriickt und in den Bereich eines poetischen Marchens ver-setzt, fast in biblischer Diktion gescbrieben, in ihrer Gesamtheit mit lyrischer Weichheit, Aufrichtigkeit und Eingenommenheit durchivoben. Fast als Dissonanzen erscheinen alle jene kleinen und grossen Bosheiten, die dem alten Lukas im Herbst seines Lebens von Menschen angetan iverden, in deren Mitte seine vitale Kraft zerrinnt und schliesslich auch versiegt. Den Leser iiberkommt univillkurlich das Gefiihl, dass der Autor mit seiner ver-schivenderischen Giite schier vereinsamt in der Welt der zeitgenossischen Literatur, schier altmodisch heimatiich und idyllisch und der „Honigraub“ in geivissen Sinne den Schiva-nengesang der Giite bedeute. Ztveifellos ist dies nicht jene Art Literatur, die den Leser engagieren iviirde, iiber seine eigene Rolle im Leben nachzudenken; eher fiihrt sie ihn in die Marchenivelt. die heutzutage bereits cine Kuriositdt darstellt. Perkonig schrieb den Roman in gehobenem poetischen Stil und mit provinziellem Anhauch. Gerade in dieser Hinsicht ist das Werk ohne Zmeifel der Aufmerksamkeit wert, es ist aber auch deshalb ivertvoll, weil der Autor in den letzten Jahren (er starb im Jahre 1959) eifrig einige Werke aus der zeitgenossischen sloivenischen Literatur dem osterreichischen und vor allem dem Karntner Lesepublikum vermittelt hat. Der Vbersetzer Rok Arih hat am Ende einen erschopfenden und getvichtig dokumentierten Abriss der dichterischen Personlichkeit Per-konigs hinzugefiigt. Die geschmackvolle Ausstattung des Buches besorgte Dušan Omahen. „Ljubljanski dnevnik“, 2. 7. 1960 Morgenlicht) bekennt Perkonig, er sei schon seit jeher ein Mensch ruhiger Wasser, stil -ler vertraumter Tiefen, kurzum bukolischer Stimmungen gevvesen. Schon dieser frag-mentare Blick auf sein Leben, wie wir es im vorliegenden Essay zu zeichnen ver-suchten, oder schon die Tatsache selbst, dass der Dichter zwei Weltkriege durchle-ben musste, ferner, der Blick auf das Schicksal des Karntner Lehrers, des spale ren Dichters, den der Strom des grossdeut-schen Imperialismus unbarmherzig getrie-ben, erfasst und — diesen Menschen st*l-ler Winkel — in den Vordergrund der Politik gestossen hatte (diese hat in seiner Hei-mat die Vernichtung menschlicher Existenz — das Genozid an den Karntner Slovvenen vorbereitet) erzahlt uns von den Abvvegen, Anstrengungen und dem Erfolg des Menschen mit dem Wunsche und schliesslichem Leitgedanken: in mir selbst muss ich den Dichterberut rechtfertigen; gerade dieser schliesst jedvvede ahumane Orientierung aus. Im engeren Karntner Milieu aber bestand fur ihn die einzig mogliche Auswahl. Schop-fer zu vverden entvveder in deufscher oder in slowenischer Sprache, keinesvvegs in .vvindischer". Die Versuche, mit welchen man mittels einer Art Theorie von den na-tional besonderen „Windischen’ — die ge-vvaltsame Assimilierung der Karntner Slovvenen rechtfertigte und noch zu rechfferti-gen versucht, vvird am markantesten von Perkonig durch die Einstellung seines Lebens abgelehnt. Der Dichter selbst aber hat sich offen genug iiber die „Windischen' geaussert: „Wir haben in Kdrnten eigentlich dret Volksstdmme: die Deutschen, die Sloivenen, und der einfachen Ethymologie Perkonig: Perkovnik: perkovafi ... Unser Oberblick iiber die dichterische Personlichkeit vvider-spricht aber ebenso auch der Auffassung, wie sie T. Polley in ihrem Nekrolog anlass-lich des Todes des Dichters zum Ausdruck brachte. (Neue Zeit, 10. II. 1959.) Ihr zufol-ge sei der Dichter mit seiner ideellen Enf-vvicklung — vom Kampfer in der nationa-len Auseinandersetzung bis zum iibernatio-nalen und europaischen Gedanken ein Be-vveis dafiir, dass die geisfigen Krafte, die sich damals in Kdrnten entwickelten, nicht provinziell — riickstandiger, sondern aus-gesprochen avantgardistischer Art vvaren. Auch Prežihs Gedanke und Einschafzung der Karntner provinziellen Kultur erschien uns in einem anderen Bild, obvvohl wir sie gdnzlich nicht zuruckvveisen konnfen. An der Kreuzung dieser gedanklichen Wege dieses Grenzlandes, das lieb und nahe ist, blieben vvir nur kurz stehen angesichts seines falentierten Sohnes: Schon fruhzeitig hat er den triibsinnigen Liedern seiner Mutter gelauscht (Seht, wie die Sonne dort sinkt hinter den nachtlichen Wald); sie hatte sie ihm in Hochdeufsch vorgesungen. Zugleich mit ihrer Milch sog er ihre Erzahlung von den vvandernden Komodianten in sich auf, die in dem bauer-lichen Lande umherzogen. Festvervvurzelf standen damals noch die machtigen Bauern-hofe, aus denen die Mutter hervorgegan-gen vvar. Der Vater schamte sich der Hutte, in der er zur Welt gekommen. Den Sohn beschenkte er mit Empfindlichkeit fiir zarte und kunstvolle Dinge. Das bescheidene Heim des kleinen Handvverkers aber stana auf magnetischen Boden und bald nach Beginn unseres Jahrhunderts gab es kein RADIO CELOVEC Poročila dnevno: I. program: — 5.45, 6.45, 7.45, 12.30, 17.00, 20.00, 22.00. II. program: — 6.00, 7.00, 8.00, 13.00 17.00, 19.00, 22.00, 23.00. Vsakodnevne oddaje: I. program: — 5.55 Oddaja za kmete — 6.00 Vedri zvoki — 7.00 Pisan spored za jutranjo uro — 7.55 Gospodarska poročila in delovni trg — 9.00 Pozdrav nate — 10.10 Gospodinjski magazin — 11.00 Dobro razpoloženi ob enajstih — 12.03 Pestro mešano — 13.00 Opoldanski koncert. Slovenske oddaje Radia Celovec — 18.55 Spori — 19.30 Odmev časa — 20.30 Kramljanje ob glasbi — 22.10 Pogled v svet. Torek, 19. Julij: I. program: 6.10 Jutranja gimnastika — 8.00 Domači koledar — 8.45 Avstralija, dežela bodočnosti — 13.00 Pestro pomešano — 14.30 Iz kulturnega dela dežele — 16.00 Dobro razpoloženi — 18.55 Šport — 19.00 Dober večer, dragi poslušalci — 19.30 Odmev časa — 20.15 »Lizbonska nuna", radijska novela. Sreda, 20. julij: I. program: 6.25 Pestro pomešano — 7.55 Gospodarske vesti — 8.00 Da, to je moja melodija — 8.45 ženskega sveta — 14.45 Za prijatelja popevk — 16.3C Koncertna ura — 18.55 Šport — 19.00 Dober večer, dragi poslušalci — 19.30 Odmev časa — 20.15 Orkestralni koncert — 22.10 Pogled v svet. Ponedeljek, 18. 7.: 14.00 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Slovenske pesmi in melodije. — 17.55 Pomenek z ženami. Torek, 19. 7.: 14.00 Poročila, objave. — Pod domačo lipo . . . Sreda, 20. 7.: 14.00 Poročila, objave. Domači vrt. — Kar želite, zaigramo. Četrtek, 21. 7.: 14.00 Poročila, objave. — Iz domačih gajev. Četrtek, 21. julij: I. program: 6.10 Jutranja gimnastika — 7.55 Gospodarske vesti — 8.00 Zveneče platno — 8.45 Avstrijci v tujini — 13.10 Mladina poje — 14.30 Posebej za Vas — 15.30 Koroški avtorji — 16.30 Moderni roman v Avstriji — 17.55 Kulturne vesti — 18.15 Oddaja za delavce — 18.30 Mladinska oddaja — 18.55 Šport — 19.00 Dober večer, dragi poslušalci — 19.30 Odmev časa — 20.‘*5 Zahodnoštajerski raj — 21.00 Doneča alpska dežela. RADIO PROGRAM Petek, 22. 7.: 14.00 Poročila, objave. — Morda uganete? Sobota, 23. 7.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. Nedelja, 24. 7.: 7.30 S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. Sobota, 16. julij: I. program: 6.10 Jutranja gimnastika — 8.00 Fantje, veseli bodite — 8.45 Sirni pisani svet — 14.00 F c zdrav nate — 15.20 Za filateliste — 16.20 Mladinska oddaja — 16.45 Iz parlamenla — 18.55 Šport — 19.00 Dober večer, dragi poslušalci — 19.40 Odmev časa — 20.10 ‘»Andre Chenier", opera. II. program: 6.10 Z glasbo v dan — 7.10 Beležke iz dnevnika — 9.00 Dobrodošli v Avstriji — 9.20 Ti in žival — 11.00 Ljudske viže — 12.03 Za avtomobiliste — 13.30 Pet minut agrarne politike — 14.40 Tehnični razgled — 18.10 Igra not v poletnem vetru — 19.15 Oddaja vicekanclerja — 20.05 Dobro zabavo. Nedelja, 17. julij: I. program: 6.50 Naš domači vrt — 8.05 Kmečka oddaja — 9.00 Jutranja melodija — 11.00 Dopoldans Glasbeni vareie — 21.00 Šport — 21.10 Tenorist Leo Slezak. Ponedeljek, 18. 7.: 19.30 Union Pacifik — 20.20 Aktualni šport — 20.40 Epizoda ob poti, film — 21.10 Perry Como-Shovv. Torek, 19. 7.: 19.30 .Kit", film — 20.20 Sah smrti, prometna oddaja — 20.45 ,V Hamburgu so noči dolge", pustolovski film. Sreda, 20. 7.: 17.00 Za otroke — 17.35 Iz mladinskega filmskega programa — 17.45 Za družino — 19.30 Čuvarji zdravja — 20.20 .Kontrasti", eksperimentalni film — 20.40 .Pariz, 20. julij". četrtek, 21. 7.: 19.30 Šport — 20.20 .Lahko mi verjamete", igra. Petek, 22. 7.: 19.30 Se to spodobi? — 20.00 .Vrtnarica iz ljubezni", od Mozarta. Sobota, 23. 7.: 19.30 Kaj vidimo novega — 20.20 .Ure strahote", igra — 21.20 Tajnosti morja, film o življenju v morju — 22.30 .Seviljski brivec", balet po istoimenski operi. Platzchen mehr fiir einen Menschen stiller Tiefen. Der Dichter wurde sogar zum Aus-hdngeschild der Unduldsamkeit, von der sich die Menschheit noch bis heute nicht ganz befreien konnte, trotz den versohnlichen VVorten, die er zu sprechen wunschte. Je-doch ,Vom Leben reden ist anders als das Leben leben," widersprach der sonderlicn gute alte Lukas den Weisheifen und Zu-flusterungen aus verfuhrerischer Quelle (Hc-nigraub). Nur so konnen vvir ihm doch Glauben schenken, als er von sich selbst spricht und beide grossen Kriege ervvahnt und sich angesichts der Verluste einredet: „Du hast es aber auch vvieder vervvunden, weil man auf dieser Welt nun einmal immer vvieder von vorn anfangen muss. Vielleicht kommen ein paar Falten in der Štirne von den Schmer-zen, die man als Mensch zu leiden hat... — ... Man darf solehe nebensachliche Dinge nicht ernst nehmen; ernst nehmen muss man nur sein Herz.* Rok Arih Ponedeljek, 18. julij: 5.00 Dobro jutro — 8.05 Pozdrav z gora — 8.35 Mladinske pevske revije — 9.00 Od tu in tam — 10.10 S sprejemnikom na dopust — 11.35 Violinist Karlo Rupel — 12.00 Slovenske narodne — 12.15 Kmetijski nasveti — 13.30 Pesmi in plesi tujih narodov — 15.40 .Izgubljen* cvet* — 16.00 Vojak Združenih narodov — 16.40 Iz ooe ret in glasbenih revij — 17.10 Šoferjem na pot — 18.00 Operne melodije — 18.40 Kulturni globus — 20.30 Igrajo Rimski virtuozi. Torek, 19. julij: 5.00 Dobro jutro — 8.30 Iz filmov in glasbenih revij — 9.00 Planinski ok!et iz Maribora — 10.10 Zabavna glasba — 11.10 Evropa pleše — 11.30 Oddaja za otroke — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.40 Pisani zvoki z Dravskega polja — 13.30 Naši pevci v italijanskih operab — 14.10 Godba na pihala — 14.35 Voščila — 16.00 I* domače književnosti — 17.20 Parada plošč — 18.00 Zanimivosti iz znanosti in tehnike — 18.50 Človek in zdravje — 20.00 Poje zbor iz Sarajeva — 20.30 Prežihov Voranc: Judenburg, radijska igra — 21.32 Zvezdni utrinki Sreda, 20. julij: 5.00 Dobro jutro — 8.05 Poljski ansambel pesmi plesov — 10.10 Velike simfonije — 11.30 Arije iz tove opere .Carmen' — 12.00 Gorenjski vokalni kvintet — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.40 Otroci pozdravljajo — 13.30 Pesmi Jakova Gotovca — 15.40 Zabavni zbor* — 16.00 Novost na knjižni polici — 16.20 Koncert P° željah — 18.00 Kulturna kronika — 18.45 Radijska um-verza — 20.15 Puccini: »La Boheme", opera — Plesna glasba z vsega sveta. četrtek, 21. julij: 5.00 Dobro jutro — 8.25 Gojenci glasbenih šol in mio* dinski pevski zbori — 9.40 Poje slovenski oktet — 11-^0 Oddaja za cicibane — 12.00 Pesmi iz Sumadije — 12 Kmetijski nasveti — 13.50 Vedri zvoki — 14.35 Voščilo — 16.00 »Mi gremo v napad", lirika upora — 17.10 "*J" rižem in melodije — 18.30 Šport — 20.00 Pesem sloven skih brigad — 20.30 Radijska igra — 21.27 Jugoslovanski pevci zabavne glasbe. Petek, 22. julij: 6.00 Budnica — 7.15 Jutranji praznični spored ® ^ Mali borci — 8.30 Mladinske partizanske pesmi ^ Partizanske koračnice — 11.00 Svečani koncert ob Dne vu vstaje — 13.30 Voščila — 15.15 Operni prizori s venskimi opernimi pevci — 15.40 Kmečka godba ^ Spet v boju — 17.00 Glas svobodoljubja — 18*30 ^ darski praznik — 20.15 Tedenski zunanjepolitični Preg ^ — 20.30 »Lepa Vida", boletna glasba — 21.15 O in pomorščakih.