Lepota stvarstva.
veronožci so bili določeni, naj oživljajo zemljo. Vsi ustvarjeni po istem načrtu, vendar tisoč in tisoč različnih vrst: plavutonožci,  plezalci, podlasice, gazele itd.
Kaj pa v zraku? Ali naj bi bila ista vrsta tudi za zračne letalce? Isti razvoj?
V redkem ozračju je težko pluti. Drobna stvarca bi morda mogla. Miška, poizkusi ti! A trcba ti je nečesa, da veslaš v zraku; na desno in na levo stran seveda, siccr bi ne bilo ravnotežja. Toda kaj in kako? Dve veliki, široki jadri na hrbtiček? Nemogoče! Trebalo bi močnih opor-nih vezi za razpetev, močnih mišic za premikanje, gibanje. Ladjica za rezanje zraka bi bila, z vsem tem opremljena, vendar pretežka.
Toda, čemu treba živalci v zraku četvero nožic? Potratnost! Po-služimo se mrežice, razpnemo ji jo enostavno od vratu iz ramcn do prstov sprednjih nožic: to bi bila letalna mrenica, nožice same so pa oporne vezi in mišice ima miška itak že tu. Bo!
A neumnost vendar! Ne gre še! Letalna mrenica je premajhna, mnogo premajhna. No, pa podaljšajmo prste; pet-, šestkrat daljše. Sedaj razpnemo mrežico od prsta do prsta dalje, jo raztegnemo od podaljšanih prstov sprednjih do zadnjih nožic in od tam še do repka — to bode služilo!
Res, gre! Toda . . .
87
Ojojl Miška, kakšna pa si sedaj! — Ljubi, grdi netopir — vse spo-štovanje pred tvojo ustvaro — toda lep nisi! Živi dalje v dokaz, da je naloga tvojega življenja v zraku le polovična.
Toda kako? Kako? ...
Sedaj uzrem v duhu ljubko stvarco. Ne vem, odkod mi prihaja tako nenadoma predstava, a tu je: nekaj docela novega — nežne oblike — umotvor!
Da, to je leteča živalca! Stvarstvo umetnosti. Peresa mesto letalne mrenicc; peresa z deli: tulec, cevka, kosmač. — Lepa, širja krila in ven-dar tako lahka! Nežna, drobna glavica; lahek, špičast kljunček z raznimi, roženimi robovi. V trupelcu tanke, z zrakom napolnjene votle kosti. Dve šibki nožici nosita truplo, ki je kakor ladjica. Vse tako nežno, življenju v zraku prilagodeno!
Stvarnik, take ljubkosti bi si sami ne mogli izmisliti! Škoda bi bila, če bi živela le edino ena taka nežna stvarca! A imamo jih tisoče in tisoče.
*
Ptičji svet, zbirka najlepših umetnih tvorov. Ena sama osnovna misel, zastopana v najmnogovrstnejših oblikah: orel, postovka, labod, flamingo, pastiričica in tako dalje: vedno nove, vedno lepc vrste. Pre-krasni, majhni, v prelepih kovinskih barvah se iskreči kolibriji, podobni zibljajočim  se  bujnobarvnim   cvetkam   v  modrem   ozračju!
Nikako mrtvo naključje, ne slepa domišljija in ne človcška duhovitost ne bi mogla ustvariti tako nežne, krasne ljubkosti. To je stvarstvo umet-niško, delo globoke domišljije, to je srčno, toplo stvarstvo lepoto Ijubečega umetnika.
Toda poiovičarstvo bi bilo, pregledati le truplo in barvo ptičev. Tudi njih življenje, njih uvrstitev v velikem celotnem naravnem stvarstvu je iznajdba umetnika. Spev slavčka, polet drznega orla, potapljanje na morskih valovih se zibajočih galebov in vodomcev: vsaka posamezna vrsta je duhovit tvor, ki mu ni izraza ocene, je živeča poezija.-------
To so neznatne misli. Vsak glej v naravo sam in jo izkušaj pojmiti ljubeče. Narava je prevelika, prebogata in prelepa; ni se možno izraziti o njeni lepoti, ne o lepoti vesoljnega stvarstva samo z mrtvimi besedami.
Fr. Zupančič