216
Opominki zastran podobarske umetnosti glede
na nar noviši delo slovenskiga umetnika Matevža Tomca, podobarja v Šent-Y7idu nad Ljubljano. Umetne dela se v tem od drugih ločijo, de se jim pristojnost in primera iz vsakiga njih komadiča vidi, in de so tako natori podobne , ki je od Narmodrejšiga vsa po primeri osnovana. To pa stori, de se umetno delo vsakimu vstreže, in de mu tudi sam čas veljave ne pri-krati. Dela, ki ne izhajajo iz umetnosti, lahko de tudi kak čas dopadejo, pa prej ali poznej jih splošno nečutje zadene. To velja od umetnosti vsake verste. Hajdenovi napevi še zdaj vsim izobraženim dopadejo, med tem de je dosti veliko mlajih glasbeniških del že vso svojo veljavo zgubilo. Starodavni cerkveni napevi se še dandanašnji človeku kteriga si bodi naroda, mično glasijo, in ne bo mogoče, kaj boljiga ali mar enakiga znajti. Nar-stariši zidovje, podobe in izobrazki mnogih vekov še zmerej oko prijetno zadenejo, ako so delo umetnika.
Po tej vpeljavi mislim, de smem tudi Tomčevo delo, ki od sred kimovca tekočima leta v naši farni cerkvi doveršeno stoji, umetno imenovati, in tako besede poterditi, ki so jih naš verli rojak , častiti gospod Potočnik v svojim sostavku, ki je v 10., 11. in 12. listu
perviga tečaja „Novic," v Tomčevim podobarstvu izrekli. Mnogo učenih in neučenih ga je že vidiio, farmam ga vseskoz vidijo, in vsakimu zmerej enako dopade. Nobenima dobrotnika se za njegov dar ni grevalo.
To delo pa — s samimi prostovoljnimi darmi far-manov plačano, sta dva stranska oltarja in kancelj, vse čisto novo do zadnje bilke. Vse je srečno izpeljano, le-pimu zidovju Rimskiga izraza in pa velikimu oltarju (Marije vnebovzetja) čisto primerjeno, celo barva na stebrih, tablicah, vdobkih je tako razdeljena, kakor h celoti pristije. Večina kaže kararski marmor, drugi deli so zelenkasto, modro ali rudečkasto marmorirani, stebri pa, po barvah egipčanski marmor, lepoto cele sostave sosebno povzdigujejo. Posamezni deli so z dobro pozlačenim kin-čem razumno nakitjeni. To od oboda. Kar pa podobe vtiče, se vsakimu zdijo vse ljubeznjive: življenje je lesu vdihnil, na obraz dušo vlil, vsaki podobi njenino. Podoba sv. Petra na desnim oltarji ti kaže res skalo, moža vsim napadam pekla nevkrenljiviga. V podobi svete Magdalene vidiš dušo, ki je po dolgim iskanji Boga, in v njem svoje zveličanje našla — mil, vabljiv pogled. Tudi podobe ob straneh teh dveh svetnikov kažejo po legi obleke in celi postavi, de iz roke umetnika izhajajo.
Ta dva oltarja še bolj olepšati, služite dve tabli v olji na platno od slavniga g"osp. Langusa narejene. Kažejo veliko ljubezen Odrešenika in njegove deviške Matere do človeških otrok : mile podobi, vsaki vlak po natori. Zasluga Tomca pri teh tablih so lepi obrobki, se bolj pa primera k celimu delu , ker je on višino in širjavo razmotril, in po njej obrazke naročil.
Neumetnika bi bilo delo zvilo; prostora bi ne bil imel kje dobiti. Topa mojiga mojstra ni veliko veličalo: zapreke so se mogle umetnosti vkloniti. Delo se je tako razmerilo , de mu ni tesnota v okom hodila. Taka je z kanceljnam , ki ga ni bilo mogoče kam drugam, ko na mesto poprejšnjiga spraviti, namreč blizo pred Magda-lenin oltar. Modra razmera je storila, de kancelj lepoto oltarja povikša, namesti de bi jo zakrival, kakor se je bilo bati.
Pri kanceljnu, ki je sosebno dober kup storjen, se sicer ne sme iskati množa kinča, ki se pri imenitnih delih te baze najde, pa ne pogreša se tudi ničesar: več je vreden kakor je veljal. Sosebno lepoto mu dajajo tri božje čednosti, ki so ko osobe v basrelif vrezane: misel in izpeljavo pohvali, kdor jih vidi.
Vse podobe in mnogo kinča so čisto in dobro pozlačene. T orne rudečiga, siviga in zeleniga losa ne terpi, in prav ima: to v kvar hodi celoti, in častitost manjša.
Bog ohrani cerkvi mladiga umetnika dolgo let terdni-ga, de za božjo čast in povzdigo pobožnosti še dosti božjih hiš tako vredno olepša !
V Braslovčah sv. Miklavža dan 1848.      M. Stojan.
217