Anthology Metelkova – Volume II The second part of the Anthology of Metelkova Cultural center includes documents displaying the context of the initiative for demilitarization of Slovenia during the 1980ies, at the peak of the Slovene spring, while the peace and human rights movements were flourishing. The anthology displays the conflict of Slovenia with the Yugoslav regime and the Yugoslav Army and the beginnings of the Wars on the territory of former Yugoslavia in 1990ies. A number of items in Volume II of the Anthology is in English, please consult the Content index -the items in English are clearly indicated. Antologija Metelkova -II zvezek Drugi Sveženj v Antologiji vsebuje faksimile člankov in dokumentov iz domačih in tujih virov, ki pričajo o ozadju, energijah in kontekstu iz katerih je nastala Metelkova (1988­2008). Marko Hren, 2008 Antologija Metelkova predstavlja sveženj večidel avtorskih tekstov, objavljenih v letih 1989 -2003, in s tem z avtorjevega zornega kota dokumentira skoraj 15 letno obdobje nastajanja kulturnega centra v nekdanji vojašnici JLA. Dokumentacija predstavlja subjektiven pogled na kronološko nanizane dogodke in na širši zgodovinski kontekst. Zato tudi črpa predvsem iz osebnih arhivov avtorja in na ta način nima ambicij odslikavati objektivni ali znanstveni pogled na obravnavane fenomene. Sveženj je v elektronski obliki urejen v dveh pdf datotekah in sicer: Antologija Metelkova 1 :Uvodna poglavja, Razvojni načrt, analiza , kooperative, partnerstva, študije, dialogi, mednarodna promocija, kronologija, retrospektivni pogled. Antologija Metelkova 2: Faksimile virov in dokumentov s komentarjem Sveženj sem – kot arhiv, ki odslikava zgolj moj osebni vpogled v zgodbo -pripravil v več verzijah v izvirnikih, ki sem jih v minulih letih podaril določenim osebam, mojim intimnim najbližjim. Sredi leta 2008 me je Nataša Serec iz društva KUD-mreža prosila za izvod v elektronski verziji in del tekstov iz antologije sem ji odstopil za objavo na spletni strani KUD: http://www.kudmreza.org/arhiv.html. Iskrena hvala vsem, ki so v opisanih časih prispevali dobre energije in krojili izkušnje ter vpoglede. Dopolnjena izdaja urejena v dveh zvezkih je namenjena sistemu elektronskega shranjevanja publikacij Narodne in univerzitetne knjižnice SVAROG in DLIB http://www.dlib.si/ in arhivom. CIP -Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 316.723(497.4Ljubljana)(082) 061.2:316.7(497.4Ljubljana)(082) HREN, Marko, 1959­ Antologija Metelkova -kako nam ni uspelo preprečiti vojne in ---kako lahko preprečimo ---[Elektronski vir] / Marko Hren. -Verzija 3. -Ljubljana : [samozal.] M. Hren, 2008 Način dostopa (URL): http://www.dlib.si/ ISBN 978-961-92623-0-6 244759808 Anthology Metelkova II /Antologija Metelkova II: Faksimile virov in dokumentov s komentarjem Dokumenti neposredno povezani z Metelkovo ...................................................................................... 5 Trans Europe Halles Book Factories of Immagination........................................................................ 6 Portret tedna – DELO, september 1993 .............................................................................................. 8 Letter of the President of Slovenia, Mr. Milana Kučana .................................................................. 10 Letter of the Mayor of Ljubljana, Mme Viktorija Potočnik............................................................... 11 Pismo nadškofa in metropolita Alojzija Šuštarja ............................................................................... 12 Introduction of Metelkova Network, Intruder, 1991 ...................................................................... 13 Intervju v Mladini: o ugovoru vesti post-ante, 1999 ......................................................................... 14 A letter addressed to the recipients of Independent Voices, January 1991 ........................................ 16 Slovenska pomlad, arhivski portal;........................................................................................................ 30 Mednarodna dejavnost Odbora ............................................................................................................ 30 Osebe................................................................................................................................................. 31 Predragi Tomaž Mastnak ...................................................................................................................... 31 Mreže in obveščevalne službe UDBA, KOS ............................................................................................ 34 Poziv k civilni neposlušnosti in generalnemu štrajku 1988 – razlog za obračun obveščevalne službe z MikroAdo in za začetek afere JBTZ? ...................................................................................................... 38 Pismo Bavčarju, Omerzi, Zavrlu in Žerdinu ob 20 obletnici Odbora, 2008 ........................................... 40 1989: A Carnival of Revolution – Slovenia, Padraic Kenney .................................................................. 46 Prispevek o novih družbenih gibanjih 80-ta in Listi NDG 91................................................................. 59 Walk-the-talk: Odločba zoper Marka Hrena -ugovor vesti.................................................................. 60 Demilitarizacija ...................................................................................................................................... 62 Pobuda Gibanja za kulturo miru in nenasilja, november 1989 ......................................................... 63 Nadstrankarska pobuda .................................................................................................................... 67 Pismo političnim akterjem................................................................................................................. 70 Tanke v kotalke.................................................................................................................................. 72 Vojska kot podjetje, ki je šlo v stečaj ................................................................................................ 74 Mirovna pogodba .............................................................................................................................. 77 Poslušajmo svojo vest; članek o Nenasilni akciji v Mladini, 1991 ......................................................... 81 Kako zdraviti miliholike ..................................................................................................................... 82 Mirovna politika, Nova revija, št. 95, 1990-Samostojna Slovenija ................................................... 84 Članki v Intruder in Independent Voices ............................................................................................... 88 Letter to the recipients of the last issue of the INTRUDER, November 1992 ................................... 88 Editorial in the last issue of the Intruder .......................................................................................... 89 Great Fiasco of Western peace Movement, Intruder ....................................................................... 91 Yugoslavia, between militarism and nonviolence, Intruder.............................................................. 95 Yugoslavia in Pain – Intruder, Jully 1991 ......................................................................................... 100 A story of the Unique opportunity Intruder, Jully 1991 ...................................................................... 102 Članki o vojni -Peace News in razno ................................................................................................... 104 The Way into violence is everywhere, where is the exit; Članek MH v PeaceNews, oktober 1991 104 Viri so večinoma del osebnega arhiva. Publikacija ni imela ambicije, da bi predstavljala znanstven ali objektiven prispevek k analizi obravnavanega časa. Nasprotno, publikacija prinaša namenoma izrazito subjektiven in enostranski, tudi mestoma izrazito s čustvi obarvan pogled na obravnavane fenomene. Dva svežnja antologije sta tako namenjena prenosu arhiva iz zasebne v javno sfero. Avtor prosi za razumevanje! Dokumenti neposredno povezani z Metelkovo Projekt Metelkova in njegovi protagonisti smo imeli veliko podporo v domači in mednarodni javnosti. To nas je tudi zavedlo. Spominjam se, kako mi je Ervin Milharčič Hladnik ob zasedbi leta 1993 zelo natančno in preroško razložil, da je medijska podpora Metelkovi absolutno nesorazmerna in da se bo obrnila v kontra-produktiven proces. Ervin je že vedel kaj govori! Imel je prav. Kako je kotirala Metelkova v javnosti kaže med drugim tudi primerek teksta, ki sem ga izbral za to antologijo -zapis v DELU v rubriki portret tedna. Tako kot doma je imela Metelkova veliko podporo tudi drugod po svetu; že v začetni fazi smo se povezali s sorodnimi urbanimi centri v Evropi in kmalu tudi v mrežo Trans Europe Halles; s to mrežo smo izvedli vrsto odmevnih projektov, med drugim sodelovali tudi pri pripravi publikacije Factories of Immagination – v nadaljevanju objavljam prispevek iz te knjige in se ob tem zahvaljujem legendarni Fazette Bordage, prijateljici in soborki, izjemni ženski, »poussier d'etoile«! Ob Fazette, kleni Pariški skvoterki, samohranilki, izjemni menedžerki z naravnim talentom za mreženje, človeku, ki se je prebil iz dejanskega roba pariške družbe in ki zna ceniti vsak meter površine …. Motorju Trans Europe Halles v časih, ko smo najmočneje sodelovali …« merci Fazette«, hvala! Zahvaljujem se tudi Theodorju Hermanu, profesorju mirovništva, mojemu dolgoletnemu mentorju pri mirovnih študijah in pri ustanavljanju Mirovnega inštituta. Theodor je bil en redkih ljudi, ki je v celoti razumel, zakaj sem se raje odločil, da investiram leta v razvoj Metelkove, kot pa da bi investiral v akademsko kariero. Theodor me je pri tem spodbujal in večkrat je prišel v Ljubljano v najtežjih časih Metelkove. S svojo karizmo in avtoriteto dolgoletnega mirovnega posrednika na vseh kontinentih, človeka, ki je izdatno pomagal pri izgradnji mirovnih inštitucij na Balkanu, je Theodor omogočil, da sva ob njegovih obiskih brez težav prišla na obiske k paleti najrazličnejših političnih osebnosti tistega časa – k predsedniku države, županji, nadškofu, da omenim samo nekatere. Mislim, da je Theodor, ki je imel ob obiskih v SLoveniji že preko 80 let, tudi človek, ki je iskreno užival, ko je v sobici za posebne goste na Metelkovi večkrat prespal v sklopu projekta 1001 noč na Metelkovi. Še pomnite, tovariši: v lično opremljeni sobici v stavbi Pešci, za katero so opremo prispevali Ljubljanski antikvariati, smo prenočili osebe iz javnega življenja, ki so na večer prispevali k program, noč v tedaj največjem skvotu v Evropi pa so na Metelkovi preživeli v znak podpore in s tem manifestiral poziv domači politični javnosti. Na Theodorjevo željo so najini sogovorniki zapisali svoje poglede na Metelkovo tudi na papir. Ti lističi predstavljajo zanimiv niz v mozaiku, saj nedvoumno kažejo, kako široka je bila mreža razumevanja in podpore projektu Metelkove. Theodor Herman je bil v času skvota gotovo največji ambasador Metelkove. To Antologijo posvečam vsem iskrenim pionirjem mirovnih študij, in vsem, ki so nam trdno stali ob strani v časih ekstenzivnih poskusov preprečavanja vojne Viri so večinoma del osebnega arhiva. Publikacija ni imela ambicije, da bi predstavljala znanstven ali objektiven prispevek k analizi obravnavanega časa. Nasprotno, publikacija prinaša namenoma izrazito subjektiven in enostranski, tudi mestoma izrazito s čustvi obarvan pogled na obravnavane fenomene. Trans Europe Halles Book Factories of Immagination Portret tedna – DELO, september 1993 Letter of the President of Slovenia, Mr. Milana Kučana Letter of the Mayor of Ljubljana, Mme Viktorija Potočnik Pismo nadškofa in metropolita Alojzija Šuštarja Introduction of Metelkova Network, Intruder, 1991 Intervju v Mladini: o ugovoru vesti post-ante, 1999 A letter addressed to the recipients of Independent Voices, January 1991 A copy of my Letter addressed to international community at the beginning of 1991, shortly before the wars have started in former Yugoslavia, is published for the first time in its entire version here. The letter consists of five sections originally printed on colored paper – each section on corresponding color depending on the nature of information given in the section. The letter was sent to all recipients of the Independent Voices, a newsletter of the Slovene Peace Movement and to a number of friends abroad Slovenia, all together, to ­roughly speaking -500 recipients. In the letter I open-heartedly speak about personal affairs, friends in Ljubljana, projects of peace Movements and present comments concerning the events in former Yugoslavia. In this letter, Metelkova projects is described and promoted in its original, prime Vision and context. Na listi prejemnikov mirovniških glasil v 80ih letih smo zbrali preko 500 naslovov s celega sveta. Revije Peace Movement Information Bulletin (sredina 80ih let), Independent Voices (konec 80ih let), in nazadnje Intruder (1991­1993), ki so izhajale redno, 2-5 krat letno v angleškem jeziku, so predstavljale pomemben kanal za neposredne informacije scene v Ljubljani navzven. Revije so prejemale na svoje naslove aktivistične organizacije na področju okolja, miru, človekovih pravic, prejamala so jih številna uredništva, tako marginalnih omrežij kot mainstream progresivnih novinarskih tokov, prejemale so jih številne progresivne politične grupacije v Evropi in širše ter seveda fundacije, ki so tiste čase financirale civilnodružbene podvige v Jugo vzhodni Evropi. V novoletnem času, med decembrom 1990 in januarjem 1991, sem za prejemnike naše pošte napisal obširno cirkularno pismo, s katerim sem jih v času med dvema številkama naše revije obvestil o dogajanju v Ljubljani. Sledi faksimile celotnega pisma. Kot boste bralci in bralke opazili, je pismo izrazito osebno in subjektivno ter v celoti odkrito in iskreno. Razlog za to so posebne energije, ki so nas prežemale v času 1988-1990. Pluli smo na vibracijah solidarnosti in brezpogojnega medsebojnega zavezništva. Srečevali smo se pogosto v težkih okoliščinah, na demonstracijah, pogosto aretirani, neprestano na poti, spali smo večidel na improviziranih, a vedno prijetnih bivališčih, praviloma pri znancih, prijateljih, aktivistih. Sam sem bil na poti tudi več kot tretjino časa v letu. Tako so se stkale posebne vrste vezi, ki so ustvarile vzdušje iskrenosti, prijateljstva, ljubezni. Hvaležen sem vsem prijateljem, odkritosrčnim ljudem, ki sem jih imel priliko in radost srečati v tistem času. Takrat smo zagotovo verjeli, da bodo naša prijateljstva in globina odnosa večni. Žal smo vezi ohranili z redkimi in danes je jasno, da nas je povezovala takratna energija časa in prostora, energija, ki je imela poseben namen in pomen in tudi svoj rok trajanja. Pogosto mi misli potujejo v domove tisočerih prijateljev, ki sem jih tista leta imel veselje obiskati na vseh kontinentih sveta. Misli se mi vedno ustavijo pri osebi, s katero sem prepotoval največ poti, in presedel v premišljevanju največ časa, prijatelju in mentorju, Tomažu Mastnaku. Tomaž … saj veš, čas in geografska razdalja nimajo pri globokem zavezništvu nobene veljave! Ti utrinki mi še danes polnijo zalogo pozitivne energije in optimizma. Hvala vam, vsem vam, ki sem vam nemara premalo jasno uspel povedati, kako zelo zelo cenim vsak vaš droben prispevek in vsak vaš trenutek dobre volje. Z nekaterimi smo se komajda poznali, pa smo imeli hipoma občutek, da si lahko popolnoma zaupamo – kajti poznali in čutili smo skupne cilje in vrednote. Zato … smo si lahko pisali odkritosrčna pisma, kakršno je objavljeno tukaj. Slovenska pomlad, arhivski portal; http://www.slovenskapomlad.si/ S pojmom »slovenska pomlad« poenostavljeno označujemo obdobje, ko se je začela zbirati kritična masa civilno-družbenih pobud, ki je spremenila politično podobo Slovenije. Eno od vprašanj, ki si ga zastavljajo udeleženci tega prelomnega zgodovinskega obdobja, je, katera pobuda je bila ključna? Tednik Mladina ali Nova revija? Slovenska demokratična zveza ali Slovenska kmečka zveza? Mirovno gibanje ali morda kar delovanje liberalnega krila ZKS? Portal Slovenska pomlad izhaja iz druge perspektive. Ključni dogodki so se zgodili v kompleksnem omrežju, ki je povezovalo posameznice in posameznike ter različne iniciative, dogodke. Ambicija tega portala je vsaj zasilna rekonstrukcija kompleksnega omrežja, v katerem so bili posamezniki in posameznice medij povezav različnih skupin. In obratno: različne iniciative so bile medij povezovanj posameznic in posameznikov. Teza, ki jo ponujamo, je torej obratna od običajnih odgovorov na vprašanje, katera pobuda je bila ključna: šele ko so se posamezne iniciative povezale v gosto prepredeno omrežje, je to omogočilo globoke zgodovinske spremembe. Mednarodna dejavnost Odbora Člani kolegija Odbor za varstvo človekovih pravic so z obveščanjem mednarodne javnosti o dogajanjih v Sloveniji začeli takoj po aretacijah 31. maja 1988. V času aretacij je bil Marko Hren v New Yorku in je priložnost izkoristil za prvo mednarodno informiranje in lobiranje. Poleti 1988 je mednarodna dejavnost Odbora postala načrtna. Septembra 1988 je delegacija Odbora, ki so jo sestavljali Igor Bavčar, Drago Demšar, Marko Hren in Tomaž Mastnak v dunajskem parlamentu obiskali predsednika parlamenta Heinza Fischerja in predstavnike ljudske stranke, socialistične stranke in avstrijskih Zelenih, hkrati pa so obiskali tudi sedež Mednarodne helsinške federacije na Dunaju. V drugi polovici septembra 1988 so Marko Hren, Tomaž Mastnak in Braco Rotar odrinili na tritedensko evropsko turnejo. Najprej so se udeležili mednarodnega srečanja Evropskega omrežja za Dialog med vzhodom in zahodom v Nijmegenu na Nizozemskem. Potem pa so potovali po ZRN, Franciji, Belgiji in Avstriji ter srečevali ljudi, ki so po Evropi ustanavljali iniciative, ki so podpirale slovensko demokratično gibanje. Hkrati so se navezali stike z diplomati belgijskega in francoskega zunanjega ministrstva, predstavniki političnih strank v Parizu, Bruslju, Amsterdamu, Bonnu, Kölnu, Mainzu, Stuttgartu, Berlinu in Frankfurtu. V Bruslju pa so se sestali s poslanci iz Evropskega parlamenta. V naslednjih tednih je ekipa, ki so jo sestavljali Mojca Drčar-Murko, Braco Rotar in Franco Juri, odpotovala v Rim. Dr. Dušan Keber je pot v Avstralijo, kjer se je udeležil strokovnega kongresa, izkoristil za sestanek z večjo skupino slovenskih izseljencev. Člani kolegija Odbora so sodelovali pri snovanju publikacije Independent Voices from Yugoslavia. Že junija 1988 sta Marko Hren in Tomaž Mastnak pripravila poseben zvezek Neodvisnih glasov, povezan z afero JBTZ. Oktobra 1988 je izšla posebna brošura »Slovenian spring, Centralism or Democracy«, v Parizu je bila ustanovljena podružnica Odbora, ki je združevala v lobiranju predstavnike več progresivnih skupin iz Evrope. Ena od točk, od koder se je širila mednarodna dejavnost Odbora, je bila v Tübingenu, dejavnost pa je koordinirala Maruša Krese. Mednarodna dejavnost Odbora predstavlja enega od zametkov samostojne slovenske zunanje politike. Osebe • Bavčar Igor • Bučar France • Demšar Drago • Drčar Murko Mojca • Hren Marko • Juri Franco • Keber Dušan • Krese Maruša • Mastnak Tomaž • Rotar Braco Predragi Tomaž Mastnak Kaj naj zapišem o Tomažu, človeku, ki mu dolgujem veliko. Preživela sva stotine ur pogovorov na poti po Evropi in doma ob nočnih aktivističnih razpravah in piljenju tekstov, konceptov, akcij. Zapisal bom samo to, da nemara najbolj od vsega, pogrešam danes v odnosu do 80ih let prav Tomaža, oziroma duha razprave, intelektualnega krožka, ki ga je znal ustvariti okrog sebe, tiste njegove zdrave mešanice akademika in aktivista. Predvsem pa, pogrešam njegove skromnosti; Tomaž je med vsemi aktivisti in protagonisti civilne družbe gotovo med tistimi z najbolj umirjenim egom in z najmanjšimi nagnjenji k samopromociji. Raje, kot da bi sam govoril o mojem ljubem prijatelju, se mu poklonim in zahvalim, ter na tem mestu objavim spodnji zapis ob njegovem imenovanju na mesto direktorja pogona Alliance of civilizations v OZN. Ta informacija bi skoraj ostala prezrta – na srečo jo je dokumentiral Ali. V spodnjem članku. Naš človek v Združenih narodih, Mladina 2005, št. 48 Tomaž Mastnak, direktor Urada zavezništva za civilizacije Ali H. Žerdin Bolj malo ljudi iz teh krajev se lahko pohvali, da se je pod odlok o njihovi zaposlitvi podpisal generalni sekretar Združenih narodov. Dr. Danilo Tuerk, uglajeni in ugledni diplomat, sicer profesor mednarodnega prava, ki je do nedavnega služboval kot eden najtesnejših sodelavcev generalnega sekretarja Kofija Anana, je eden od njih. 14. novembra letos pa se je generalni sekretar Združenih narodov podpisal pod odlok, s katerim je bil Tomaž Mastnak imenovan na položaj direktorja Urada zavezništva za civilizacije. Tomaž Mastnak gre torej v Združene narode. Kaj je Urad zavezništva za civilizacije? Gre za nov urad Združenih narodov, ki je nastal na pobudo Španije in Turčije. V tem, da sta pobudo za ustanovitev urada dali Španija in Turčija, je nekaj simbolike. Španija je država dveh morij, država, ki Evropo tradicionalno povezuje z ZDA. Turčija je most med Evropo in Azijo. Španija je danes sicer krščanska država, vendar je to hkrati država, ki je bila stoletja zaznamovana z islamom. Turčija je danes pretežno muslimanska država, vendar je bil eden od centrov krščanstva stoletja v Carigradu. Ime Urada zavezništva za civilizacije sproža zanimive asociacije. Knjiga Spopad civilizacij Samuela P. Huntingtona, objavljena leta 1996, letos pa je bila prevedena tudi v Slovenščino, zadnje desetletje velja za enega največjih akademskih best sellerjev. Teza je enostavna: islamska civilizacija je trčila ob zahodno in jo ogroža. Če besedno zvezo "Spopad civilizacij" postavimo na glavo, dobimo besedno zvezo "Zavezništvo za civilizacije". Sedež Urada zavezništva za civilizacije bo v New Yorku, v eni od stavb, ki stojijo v neposredni bližini Palače narodov. Čez vikend pa je v Španiji potekalo prvo srečanje predstavnikov Urada, ki sta se ga udeležila tudi predsednika španske in turške vlade. OK, kdo je Tomaž Mastnak? Občinstvo srednjih let se spominja, da je bil v osemdesetih letih stalni kolumnist Mladine. Posebno pozornost represivnih organov je vzbudil leta 1986, ko je Branko Mikulić, močni človek iz Bosne, kandidiral za predsednika zvezne jugoslovanske vlade. Mastnak je takrat napisal komentar Korak naprej k demokratizaciji, v katerem je Mikuliću očital represivno ravnanje, ko je bil Mikulić še pomemben funkcionar v Bosni in Hercegovini. Branko Mikulić je sicer tedaj v javnosti veljal za sposobnega organizatorja, saj je vodil organizacijo sarajevske zimske olimpijade. Manj znano pa je bilo, da so na začetku osemdesetih v Bosni in Hercegovini potekali montirani politični procesi proti domnevnim islamskim fundamentalistom. Žrtve teh procesov so bile obsojene na drakonske zaporne kazni. Mladina je bila zaradi Mastnakovega komentarja zaplenjena. Ker pa je bil komentar pred tem objavljen na Radiu Študent, so organi pregona zoper Mastnaka sprožili kazenski postopek. Mastnak je na ljubljanskem temeljnem sodišču sedel na zatožno klop, vendar je tožilce gladko povozil, zato so ti na koncu ugotovili, da je Mastnak povzročil le neznatno družbeno nevarnost. Proces je dobil dodatno dimenzijo, ker se je izkazalo, da je sam Branko Mikulić, tarča Mastnakove kritike, tožilstvu sporočil, da ne zahteva Mastnakovega pregona. Mimogrede, tožilstvo je Mastnaka preganjalo zaradi sramotitve predstavnikov najvišjih državnih organov, slovenski kazenski zakon pa je to podlo dejanje opredeljeval v 112. členu. Je bil Mastnak v osemdesetih letih, v času samoupravnega socializma, res zgolj neznatna družbena nevarnost? Bolj natančen pregled njegovega početja bi dokazal, da je bil Mastnak v resnici velika družbena nevarnost. Recimo: leta 1988, ko je služba državne varnosti aretirala Janšo, je Igor Bavčar med prvimi obiskal Tomaža Mastnaka in se dal podučiti, kako se organizira civilno-družbeno akcijo. Četudi Mastnak velja predvsem za akademika, je v osemdesetih letih deloval tudi kot zagnan in iznajdljiv praktik. Pred letom 1988 se je namreč le nekaj ljudi suvereno gibalo po civilno-družbeni sceni in je brez težav nastopalo v različnih okoljih. Mastnak je veljal za človeka, ki je imel sicer svojo bazo na Mladini, hkrati je objavljal v Problemih, dobrodošel pisec pa je bil tudi v Novi reviji. Po eni strani je bil eden ključnih analitikov novih družbenih gibanj -Mastnak sodi med tiste avtorje, zaradi katerih ima pojem "civilna družba" še danes zelo pozitiven prizvok -, po drugi strani pa je kot praktik sodeloval z mirovnim gibanjem. Mastnakovo sodelovanje s civilno-družbenimi iniciativami se ni omejevalo zgolj na delovanje v Sloveniji ali SFRJ. V osemdesetih je napletel spodobno mrežo znanstev, ki so segala tja do Poljske ali Češke. Če bi si morali izmisliti, kdo je bil v osemdesetih zunanji minister slovenske civilne družbe, bi lahko omenili nekaj pisateljev, aktivnih v mednarodnem združenju PEN, mirovnika Marka Hrena, Tomaža Mastnaka in morda še koga. Med letoma 1984 je tako sodeloval v evropskem omrežju za dialog med vzhodom in zahodom, kasneje pa v helsinški državljanski skupščini. Ko je leta 1989 Odbor za varstvo človekovih pravic začel s svojo zunanjepolitično aktivnostjo -zlasti sogovornike na zahodu je bilo potrebno seznaniti z dogajanji v Sloveniji in SFRJ -, je bil prav Mastnak eden tistih, ki so odprli največ vrat v tujini. Odveč bi bilo razlagati, da je bil Mastnak med ustanovnimi člani Bavčarjevega Odbora za varstvo človekovih pravic. Bolj zanimivo je, da je imel kot teoretik to nenavadno lastnost, da je nastopal z zelo praktičnimi sugestijami. In četudi Mastnak ni bil nikdar velik retorik, je med sestanki kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic formuliral nekaj ključnih gesel -recimo geslo, da bo vsaka sodba vojaškega sodišča, sprejeta brez navzočnosti javnosti -ne glede na izid sojenja proti četverici -nelegitimna. Zgolj spotoma -Mastnak in Bavčar sta sodelovala že na začetku osemdesetih let, ko je nastala knjižna zbirka KRT. Bavčar je bil glavni, Mastnak pa odgovorni urednik. Delovanje knjižne zbirke KRT, ustanovljene leta 1981, sicer ni tako razvpito kot nekateri drugi založniški projekti. Dodati pa velja, da knjižna zbirka KRT predstavlja enega prvih avtonomnih založniških projektov in da gre za intelektualni podvig, ki je pustil globoke sledi. Mimogrede še to: v času, ko je nastajala knjižna zbirka KRT, je Mastnak tedanje funkcionarje vodstva mladinske organizacije (ZSMS) z Bavčarjem na čelu uspešno prepričal, naj med punkerji ne iščejo nacistov -služba državne varnosti je namreč leta 1981 med punkerji iskala naciste in nekaj mladeničev tudi priprla. Vodstvo ZSMS je ob novici, da so med punkerji nacisti, izgubilo kompas, Mastnak pa je poskrbel, da so se mladinci vendarle spet znašli v času in prostoru. V osemdesetih letih je bil zraven še pri enem zanimivem incidentu, štorija pa je aktualna tudi v teh dneh. Ko so se kosovski rudarji odločili za stavko v rudniku Stari trg, se je pri tedanjem Mladininem novinarju Ervinu Hladniku Milharčiču pripetil sestanek, na katerem je padla odločitev, da bi veljalo kosovske rudarje podpreti s solidarnostno gesto. Ker je teoretik Mastnak praktičen človek, je vrtel telefon in zbobnal ljudi, ki so potem operativno izpeljali znamenito zborovanje v Cankarjevem domu. Februarja 1989 sta tedanja slovenska uradna politika in alternativna scena v Cankarjevem domu prvič nastopili skupaj in se solidarizirali s kosovskimi rudarji. Mastnak na zborovanju sicer ni nastopil kot govornik, je pa pomagal pisati govor, ki ga je prebral Franco Juri, govornik italijanske manjšinske politične alternativne scene. Ironično -govornik manjšine Franco Juri je po Mastnakovem nasvetu v govoru učinkovito uporabil Prešerna -kot da bi Prešeren v Krstu pri Savici pisal o rudarjih: "Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi." Četudi ima Tomaž Mastnak vse potrebne lastnosti disidenta, zanj velja, da v novem režimu disidentskega statusa ni skušal kapitalizirati. Skeptičen je bil do starega režima, skeptičen je ostal tudi poletu 1990. Kot aktivist mednarodnih civilno-družbenih omrežij je tako ali tako lahko osebno ugotovil, kakšni so mentalni horizonti novih političnih elit na vzhodu. Nekaj mesecev zatem, ko je na Poljskem Solidarnost že prevzela oblast, pri nas pa smo na volitve še čakali, se je udeležil ustanovnega sestanka Helsinške državljanske skupščine, ki je potekal v Krakovu. Ko je ekipa iz Slovenije (ob Mastnaku sta bila v njej še Bogdan Lešnik in Marko Hren) predlagala, da bi sklepni dokument govoril o enakopravnosti, ne glede na spol ali spolno usmerjenost, je formulacija med zaključno reakcijo gladko letela iz dokumenta. Herojem demokratične revolucije v vzhodni Evropi so se namreč domislice, da naj bi lezbijkam in gejem zagotavljali enakopravnost, zdele povsem nepotrebne, nesmiselne, grozne, skratka heretične. Mimogrede, odgovornosti za dejstvo, da ima pojem "civilna družba" še danes neskončno pozitiven pomen, Mastnaku ne moremo pripisati. Že sredi druge polovice osemdesetih je pisal tudi o "totalitarizmu od spodaj", torej o totalitarnih potencialih civilne družbe. Recimo, da ima Mastnakov teoretski opus tri obdobja. Sprva se je intenzivno ukvarjal z marksizmom, vendar je s knjižnim prvencem H kritiki stalinizma, objavljenim pri založni KRT, poskrbel, da v času socialističnega samoupravljanja ni veljal za perspektiven kader. V osemdesetih se je ukvarjal zlasti z novimi družbenimi gibanji in civilno družbo, leta 1989 pa je doktoriral s tezo Človekove pravice ter konstitucija državljanstva in civilne družbe. Mimogrede -Mastnak ni bil le eden ključnih članov Bavčarjevega Odbora za varstvo človekovih pravic. Deloval je tudi v Bavconovem Svetu za varstvo ustavnih svoboščin. V devetdesetih se je ukvarjal z vprašanji nastanka Evrope ter z razmerjem med krščanskim in muslimanskim svetom. Evrope ni konstituiral le humanizem, ugotavlja Mastnak, pač pa tudi etnično čiščenje, križarske vojne proti muslimanom in vojne proti Turkom. Nastanek Evrope, ki ga navadno povezujemo s plemenitostjo humanizma, ima torej svojo temno plat. Mastnak je zadnje desetletje preživel med Kairom, New Yorkom in Ljubljano. Redno službo je imel na ZRC SAZU, pisal pa je tudi za izvoz -knjiga o krščanskem svetu, muslimanskem svetu in zahodnem političnem redu, denimo, je izšla pri University of California Press, par objav pa ima tudi v arabskem jeziku. Tomaž Mastnak torej odhaja v Združene narode. Urad zavezništva za civilizacije naj bi vodil leto dni. Glede na to, da je med raziskovanjem razmerij med muslimanskim in krščanskim svetom preučeval tudi tiste zamolčane točke, ki govorijo o zločinskem ravnanju zahodne civilizacije, se zna zgoditi, da na zahodu njegovim idejam ne bodo ploskali. Ampak tega, da mu tisti, ki imajo največ moči, ne ploskajo, je vajen. Mreže in obveščevalne službe UDBA, KOS Igor Omerza je leta 2007 začel zbirati gradivo iz časa Mikro Ade in Odbora za varstvo človekovih pravic. Ob pogovorih in v korespondenci mi je razkril, kako povsem jasno je, da smo bili glavna tarča obveščevalnih dejavnosti v SLoveniji koncem 80ih let. Najbolj sva bila opazovana midva z Janezom Janšo, o najinih korakih so vodili osebne dosjeje, ki pa so bili kasneje uničeni. However; sledi in pričevanja o poročanju političnemu vodstvu na osnovi zapisov v dosjejih, v arhivih obstajajo. Pričakujemo lahko, da bodo nekega lepega dne zbrani, urejeni in objavljeni. Na tem mestu samo nakazujemo na pomembno točko, ki zahteva dodatna raziskovanja. Igor Bavčar je že v svojem poročilu Državnemu zboru o procesu JBTZ namignil, da so obveščevalne službe vodstvu poročale predvsem o dejavnostih mirovnikov in da so bile preiskave v Mirkoadi osredotočene na dokument, poziv k civilni neposlušnosti. To je moj članek, ki sem ga pripravil za objavo v Teleksu, a so članek cenzurirali. Ker gre za močan programski tekst, ki je leta 1988 v obveščevalnih službah in kontraobveščevalni službi JLA očitno močno odmeval, ga tu objavljamo v celoti. Ali Žerdin je leta 2008 v Dnevniku objavil tekst o mrežah in lobijih – v par korakih do papeža. Prosil me je za intervju, saj je sam večkrat ocenil, da sva z Mastnakom v 80ih letih spletla odločilno mrežo. Kot vsem novinarjem sem ob tisti priliki tudi Aliju odgovoril, da ne želim nastopati v medijih, in v članku je nato korektno kodiral moje misli – predvsem pa objavil mojo tajno šifro: V SRCU STRAHU JE NEPOVEZANOST ;-) Aliju nisem pustil, da omenja moje ime. Moja želja, ostati desetletje anonimen, je bila tudi tokrat izpolnjena. Poziv k civilni neposlušnosti in generalnemu štrajku 1988 – razlog za obračun obveščevalne službe z MikroAdo in za začetek afere JBTZ? Komentar k tekstu, MH 2008): Tu je nikoli objavljen tekst, ki ga je obveščevalne služba iskala in našla na Mikroadi. Po nekaterih trditvah (glej magnetograme t.i. Bavčerjeve komisije) je bil to en ključnih corpus delicti tekstov ob aretacijah na MIkroadi. V času aretacij sem bil v ZDA. Ozadje aretacij in razlogov zanje ni ne raziskano in ne ustrezno dokumentirano. A to ni predmet te Antologije – zadevo je leta 2008 začel sistematično dokumentirati Igor Omerza, Ali Žerdin pa je postavil portal Slovenske pomladi. To nalogo jima prepuščam! Omerza (Omi) mi je ob svojem kopanju po arhivih dal dovolj namigov za sklep, da so se obveščevalne službe prednostno angažirale na aktivnostih in akterjih mirovnikov. Nenazadnje je že samo dejstvo, da so za spremljanje mojega dela odprli osebni dosje in redno poročali partijskemu vodstvu dovolj zgovoren dokaz. Nekega lepega dne bo treba sestaviti mozaik. Civilna neposlušnost in nenasilni odpor V zadnjih tednih se v javnosti in v medijih obveščanja veliko govori o specialni vojni in o možnostih za vojaški udar. Misel je ena močnejših energij s katerimi razpolaga človek, zato je misli vredno jemati zares. Z mislimi o vojni se je potrebno toliko bolj ukvarjati, saj je vojna globoko ukoreninjen način za "razreševanje" iz napetega stanja v nekem okolju in hkrati sredstvo, ki postavlja pod vprašaj obstoj segmenta ali celotne človeške civilizacije, ki tačas naseljuje zemljo. "Razreševanje" postavljam med navednice zato, ker se na ta način opravi z različnostmi (ki niso uspele priti med seboj v dialog), na represiven in zanikajoč način. Objektivno in dolgoročno pa tako "reševanje" za človeštvo pomeni zgolj nove rane. Agresija, represija, vojne in pretnje z vojaško oblastjo so ustoličeni načini komunikacije med različnostmi, ki se boje sprejeti ena drugo. Zato se tudi država lahko brani samo tako, kot se je pač doslej braniti naučila -z vojno in z agresivnim bojevanjem proti vsemu, kar se obnaša drugače kot država predvideva. Vseskozi v zgodovini pa se pojavljajo tudi drugačni načini ravnanja v položaju, ko se dve stranki ne zmoreta sporazumeti. Med najbolj znanimi in najbolj odmevnimi je Gauthama Gandhi in njegova šola Satja Grahe ( Moe Resnice). Gandhi je v praksi povezal raznovrstne niti pacifistične, anarhistične in socialistične misli devetnajstega stoletja (od Bakunina do Tolstoja) z religioznimi nitmi krščanstva in hinduizma. Kasneje so se različni načini nenasilnega odpora in civilne neposlušnosti udejanjali tako med obema vojnama, kot ob represivnih ravnanjih totalitarnih režimov dvajsetega stoletja (okupirane dežele vzhodnega bloka, južna Amerika itd.). Tej tradiciji bi bilo vredno posvetiti posebno pozornost, saj jo militarizirani učbeniki zgodovine praviloma sploh ne omenjajo. Zgodovina nam je bila predstavljena kot zgodovina vojn, zato bi bilo ob priliki toliko bolj pomembno predstaviti izkušnje, ki jih je prineslo nenasilno ravnanje različnih družb v najrazličnejših okoliščinah soočanja z represijo oblastnikov. če je jasno, da vojska vrši priprave na vojno v popolni tajnosti (celo v tajnosti pred CK ZKJ), potem je tudi povsem jasno, da mora ljudstvo (civilna družba) izvajati svoje priprave javno, oziroma, da so ueinkovite priprave ravno v javnem delovanju civilne družbe. Za to imamo vsaj dva razloga. Prvi je ta, da je javnost delovanja eden konstitutivnih elementov civilne družbe in tudi tradicionalna metoda dela civilnih iniciativ v zadnjih letih pri nas. Drugi je ta, da moramo izkoristiti eas prostosti in relativno liberalne scene, ko se še da vršiti javni dialog o alternativnih programih, izkušnjah in pobudah. Osvetljevanje številnih primerov nenasilnega odpora in civilne neposlušnosti v bližnji in tudi daljni preteklosti bi bilo sicer zelo poueno, a tokrat bi na kratko nakazal le nekaj možnosti, ki jih lahko po svoji vesti upoštevamo v primeru, da bi prišlo do represij, ki smo jim tokrat izgleda za las umaknili. Miroljubni aktivni odpor zoper represijo je lahko pri pogoju, da ga vodi vest vsakega posameznika (moe resnice) zanesljivi, predvsem pa, po mojem mnenju, edini konstruktivni in evolutivni način razreševanja konfliktnih situacij v katerih je dialog zaradi kakršnegakoli vzroka izključen. Zdi se mi namree enako nevarno ee v svojem ravnanju izgubi razsodnost oblast, kot ee v reakcijah podivja ljudstvo. Oboje je delovanje iz reaktivnosti, iz nasprotovanja in se oddaljuje od ravnanja (agiranja) po notranji svobodni vesti. Ravnanje po svoji vesti je precej bolj naporno in smo ga malo vajeni, saj smo bili bolj ali manj celo .življenje podvrženi manipulacijam. Sedaj imamo precej vspodbude, da se z vprašanjem ravnanja po vesti toliko bolj ukvarjamo in za miselno vajo lahko razmislimo o načinu ravnanja v primeru, da bi oblast nastopila proti ljudstvu represivno. Meni pridejo na misel naslednje možnosti: 1.generalni štrajk v DO, šolah, inštitutih, medijih itd. Generalni štrajk je temeljna oblika nenasilnega odpora in nesodelovanja z agresorjem. V pogojih generalnega štrajka na vseh podroejih lahko zdr.i diktatura (pa naj si bo vojaška, paravojaška ali civilna) samo izredno omejen eas, še posebej, ee se ta diktatura odvija sredi Evrope. Metode nesodelovanja z agresorjem lahko inovativno in po svoji vesti razvija vsak posameznik in hkrati za to angažira in vspodbuja tudi svoje okolje. Vsporedno z generalnimi štrajki se samoorganizirajo alternativne dejavnosti -neodvisne šolske ure, neodvisne manufakture, pridelava hrane, solidarnostna pomoč itd. 2.vsakodnevni miroljubni shodi ljudi na ulicah, kar bi nadomestilo medije obveščanja z prenašanjem informacij po načelu "od ust do ust". Bojkotira se zmanipulirane uradne časopise in poročila. Upoštevamo lahko na primer Poljsko šolo vsakodnevnega bojkota večernih radijskih in televizijskih manipulacijskih poroeil, ki so jih nadomestili večerni shodi na ulicah; 3.vspodbujati slovenske vojake naj po svoji vesti odpovedo pokorščino in poslušnost v oboro.enih silah, ki bi bile v tem primeru naperjene proti prebivalcem ; 4.vspodbujati vojake ostalih narodov in narodnosti, ki služijo vojaški rok v Sloveniji ali pa so v Slovenijo poslani v poosebnih enotah, naj po svoji vesti store v znak solidarnosti z prebivalci Slovenije enako; 5.vspodbujati miličnike naj po svoji vesti odpovedo službo v policijskih odredih, ki bi bili namenjeni represiji nad lastnim narodom; 6.vspodbujati osebje zaporov in sodišč naj po svoji vesti bojkotira zapiranje tistih, ki bi bili sojeni zaradi "specialne vojne"; 7.vsak posameznik po svojih močeh poskrbi, da bo vsaka informacija o represiji dosegla čim širši krog ljudi v Sloveniji, Jugoslaviji in v svetu. ljubljana, 12. maj 1988 marko hren Pismo Bavčarju, Omerzi, Zavrlu in Žerdinu ob 20 obletnici Odbora, 2008 Komentar MH 2008. Spodnja korespondenca predstavlja komentar, ki sem ga ključnim organizatorjem prireditev ob 20 letnici delovanja Odbora za varstvo človekovih pravic poslal pred sklepno prireditvijo Junija 2008. Zanimivo, da se sklepne slovesnosti leta 2008 nisem mogel udeležiti iz istega razloga kot sem se izmaknil aretacijam leta 1988 ­bil sem v ZDA. Anekdotično torej lahko zapišem, da so me vsaj dvakrat rešili Američani. From: Marko.Hren@gov.si [mailto:Marko.Hren@gov.si] Sent: Tuesday, June 03, 2008 7:51 PM To: Igor.Bavcar@istrabenz.si; omerza@siol.net; franci.zavrl@pristop.si Cc: ali.zerdin@dnevnik.si; tomaz.mastnak@mac.com Subject: lekcije ob nekorektnih zapisih v brošuri "sporočilo za javnost 1988­2008" Igorju Bavčarju, Igorju Omerzi in Franciju Zavrlu V vednost Tomažu Mastnaku in Aliju Žerdinu Fantje sorči -ne bi rad pokvaril zabave ….ampak …. Spodaj zapisanega mnenja (identično besedilo je v prilogi) ne bom artikuliral javno (tudi ne ob načrtovani javni seji, za katero smo dobili vabilo danes), ker to (vsaj zadnjih 7 let) ni v moji navadi in medijev dosledno ne uporabljam – komuniciram izključno neposredno s tistimi, ki jih sporočilo zadeva! Upam si verjeti, da prejemniki tega kritičnega pisma ne boste vsebine uporabili za nič drugega kot za svoje razumevanje stvari same. Tukaj nismo zato, da bi obsojali, temveč zato, da bi razumeli! Včeraj zvečer sem po daljši odsotnosti v ZDA prebral brošuro, ki mi je včeraj prišla v roke in nosi naslov »Sporočilo za javnost … 1988-2008«; brošura je bila pripravljena ob otvoritvi Stojkove razstave fotografij. Moram napisati vtise ob branju spremnega teksta v »Sporočilo za javnost«, predvsem zato ker vem, da Igor Omerza vestno dela na dokumentaciji o Odboru in mu s tem želim sporočiti, naj ne ponavlja grobih napak, ki so se primerile ob pripravi navedene brošure. Tomažu pošiljam pismo v vednost, v znak dobrodošlice (včeraj se je vrnil iz ZDA) in z občutki hvaležnosti za vso energijo, ki jo je v 80ih prispeval v naš prostor, meni osebno pa enako tudi kasneje! Tomaž, iz vsega srca: wellcome back! Igor (O.) kar v samem uvodu ti predlagam, da uvodnik v knjigo v formatu »Sporočila za javnost« uskladiš z vsemi člani Odbora! Tako se boš izognil težkim očitkom, ki jih v nadaljevanju argumentiram v zvezi z zadevno brošuro kjer avtor: 1. po nepotrebnem in brez meril vzpostavlja hierarhijo (prioritietnost) pomembnosti posameznih kolektivnih članov odbora; 2. neutemeljeno izreka sodbe o učinkih posameznih področij delovanja Odbora; 3. in zanemarja evidentna zgodovinska dejstva! Namreč, besedna zveza »sporočilo za javnost« replicira metodo komuniciranja Odbora, ki predstavlja nekakšno zaščitno znamko našega tedanjega podjetja, kar so oblikovalci in snovalci zadevne brošure tudi uporabili kot izhodišče. A prezrli in zanemarili so ključno kvaliteto »sporočil za javnost« iz 80ih let: timsko delo in oblikovanje konsenza pri odločanju o vsebini in stilu besedila! Vsi, ki smo bili zraven pri kovanju besedil Sporočil za javnost vemo, da smo tekste usklajevali v nedogled, posamezne dikcije pazljivo in pozorno tehtali ter besede izbirali s pinceto! Ne samo zaradi politične občutljivosti vsega, kar smo sporočali, temveč tudi zaradi samega »esprita«, atmosfere, duha, …. kulture, če hočete! Nobenega razloga ni, da snovalci brošure »sporočila za javnost 1988-2008« ne bi bili uskladili z vsemi preživelimi člani odbora. Vemo, da gre za avtorsko razstavo, a spremni tekst predstavlja prvo komunikacijo ob 20 obletnici, prevzema formo in format »sporočila za javnost«, kar namiguje na reprezentativnost in repliko metodološkega prijema, ki je determiniral sporočila za javnost Odbora! Slovenska ekspertna in uradniška javnost se je v minulih letih v EU in posebej letos ob predsedovanju, dodobra privadila konsenzualnemu odločanju z vsemi članicami EU. V mesecu maju sem na primer preživel večji del časa v NY na zasedanju Komisije združenih narodov za trajnostni razvoj in kot predsedujoči Evropskemu Svetu smo dnevno usklajevali z vsemi članicami EU prav vsako besedo, ki smo jo izrekli kot predsedujoči. Avtorja spremnega besedila zadevni brošuri ne poznam – ker ni podpisan tudi ne vem njegovega ali njenega imena -vem pa zagotovo, da osnutka besedila nekdanji člani Odbora nismo mogli komentirati pred izidom in torej ne more na noben način odražati stališč nekdanjih članov. Vse bi bilo lepo in prav, če si avtor uvodnika v »Sporočilu za javnost -… 1988-2008« ne bi privoščil sodb in selekcij oziroma prioritizacij. Ne gre le za zgodovino-pisno nekorektnost, gre za t.i. »deep-craft«, za globoke vzorce neprimernega ravnanja, za kulturo, če hočete! Izbral sem tri točke, kjer je avtor nekorekten in sicer: 1. v prvi po nepotrebnem in brez meril vzpostavlja hierarhijo (prioritietnost) pomembnosti posameznih kolektivnih članov odbora 2. v drugi neutemeljeno izreka sodbe o učinkih posameznih področij delovanja Odbora 3. in v tretji zanemarja zgodovinska dejstva! Vse tri napake se ne bi mogle primeriti, če bi snovalci brošure »Sporočilo za javnost« pred objavo poslali v usklajevanje članom odbora! Ad. 1. avtor po nepotrebnem in brez meril vzpostavlja hierarhijo (prioritietnost) pomembnosti posameznih kolektivnih članov odbora Citat 1.»21. junija je Odbor skupaj z Društvom slovenskih pisateljev in ZSMS, ki sta bila njegova najpomembnejša zaveznika, saj sta mu nudila določeno infrastrukturo in omogočala poseg v institucije oblasti…:« Citat 2. »Že pregled preko petdesetih ustanovnih kolektivnih prikaže svetovnonazorsko in tudi siceršnjo različnost članstva, ki se je povezala ob pomenu človekovih pravic: Mladina, Nova revija, predsedstvo RKZSMS, Komisija pravičnost in mir, Cirilsko društvo slovenskih bogoslovcev, uredništvo Cankarjeve založbe itd.« Komentar: nobene potrebe ni po presojanju o najpomembnejših zaveznikih Odbora!!! Če bi sedli za mizo in ugotavljali, kateri »zavezniki« odbora so omogočali »vitalno infrastrukturo« in vitalne »posege v institucije oblasti«, bi morali našteti še marsikoga, začenši z Mikroado, in z mirovnim gibanjem nekje vmes! Tudi naštevanje in izpostavljanje posameznih kolektivitet, ki naj bi odslikale različnost, v tem primeru ni potrebno, predvsem pa jih ni smiselno nizati v linearnem oziroma dualističnem kognitivnem polju, ki diskurz determinira na osi »komsomolstvo <-> cerkev! Enako kot Tone Stres in RKC, so pomembna duhovna gibanja. Naj vam dokažem z dejstvi, ki jih precej dobro poznam, saj sem stike med RKC in odborom v veliki meri opravljal jaz. Oba Igorja se bosta gotovo spomnila naših tajnih dopisovanj prek macovega monitorja v Mikroadi, ko smo si ob vsesplošnem prisluškovanju SDV informacije izmenjevali samo prek ekrana; kar smo vtipkali smo sproti tudi brisali. Ko sem Igorju B. napisal sporočilo »Igor, nadškof Alojzij Šuštar se je pripravljen srečati s tabo …« …. se je sklonil čezme in na tipkovnico odpisal epohalno anekdoto, ki me še danes nasmeji: »Za Janeza grem tudi k hudiču…«. Z Antonom Stresom in nadškofom Alojzijem Šuštarjem smo imeli tesne stike a za ta zapis so pomembne podrobnosti: akcije kot so molitve za mir v frančiškanski cerkvi in pa izredno zvonenje v Cerkvi srca jezusovega na Taboru (ob vojašnici na Metelkovi, kjer so bili fantje tačas zaprti), so bile inkubirane v krogih duhovnega gibanja in nadškofu sem jih prenesel osebno. Metropolit Alojzij Šuštar je bil velik človek in izjemen aktivist; hipoma je prevzel pobude in prepoznal globlji in tudi površinski (beri PRovski) pomen predlaganih akcij, pa četudi te niso prihajale iz vrst »bogoslovcev« in uradnih RKCjevih združenj. Da sklenem prvo točko: Odbor je bil uravnoteženo pluralen in ga ne moremo obravnavati v nobenem primeru v dualističnem kognitivnem svetu. Proti taki obravnavi početja v 80ih odločno protestiram in zahtevam, da se v prihodnjih obravnavah zavežemo k doslednemu upoštevanju večplastnosti, raznolikosti in nehierarhičnosti. Ad. 2. avtor neutemeljeno izreka sodbe o učinkih posameznih področij delovanja Odbora Citat: »poleti 1988, še v času procesa, je Odbor svoje dejavnosti razširil še na zunanja igrišča. Njegovi predstavniki so potovali po Evropi in javnost ter institucije seznanjali s potekom dogodkov v Jugoslaviji. Posebnega učinka ta internacionalizacija ni imela.« Komentar. Mednarodna dejavnost odbora se ni začela poleti 1988 temveč v samem trenutku aretacij. Če nič drugega, sem bil ob aretacijah v ZDA in sem prve lobistične akcije vključno s tiskovno konferenco izvajal iz NY ob samih aretacijah. Mednarodne dejavnosti odbora sva vodila s Tomažem Mastnakom in v okviru Gibanja za kulturo miru in nenasilja, ki je aktiviralo vso potrebno relacijsko mrežo. Tematski Bilteni »Independant Voices« so izhajali takoj od začetka procesa! Oktobra 1988 je izšla posebna brošura »Slovenian spring, Centralism or Democracy«, v Parizu je bila ustanovljena podružnica Odbora, ki je združevala v lobiranju predstavnike večih progresivnih skupin iz Evrope. Delo na področju zunanje politike je bilo sistematično in akterji smo ga razumeli kot konstitutivni steber delovanja Odbora. Znano je, da smo predlagali ustanovitev samostojne tiskovne agencije, spričo pristranskosti Tanjuga. Znano je, da smo kasneje prve sestanke koordinacij zunanje politike v političnih strankah, spodbudili prav iz zaledja, ki je nastalo ob dejavnostih Odbora. Za tiste, ki se ne spominjate: prvo srečanje kontaktov odgovornih za mednarodno politiko v nastajajočih političnih grupacijah je bilo 30. novembra 1989 v prostorih MikroAde na Cankarjevi 10. Vabilo je bilo poslano z glavo Gibanja za kulturo miru in nenasilja naslednjim pravnim osebam: ZSMS, Zeleni Slovenije, Slovenska kmečka zveza, Slovenska demokratska zveza, Slovenska social demokratska zveza, Krščansko socialno gibanje, Odbor za varstvo človekovih pravic, ŠKUC in Klub 89. Sestanek smo na pripravljalnem srečanju, ki je bilo 7. novembra 1989 pripravili Peter Jambrek, France Bučar, Tone Tomažič, Matjaž Šinkovec, Lojze Peterle in Marko Hren. Da široka paleta mednarodnih dejavnosti Odbora in njegovih članov, vključno z formalnimi obiski predstavnikov odbora pri parlamentarcih, vladah in opinon-makerjih v Štrasburu, Bonu, Dunaju, Parizu, Bruslju, Londonu, Rimu itd. itd., ni imela »posebnega učinka« je preprosto amaterska subjektivna izjava, ki se avtorju v takem kontekstu ne bi smela zapisati! Moje mnenje je nasprotno: mislim, da je Odbor vzpostavil izhodišče slovenske zunanje politike, s tem, da je: -vzpostavil dialog in sodelovanje med akterji tedanjih zametkov posameznih struktur, ki so delovale in lobirale v mednarodnem polju, -v svet pošiljal prve formalne delegacije slovenske demokratične opozicije -izdajal »sporočila za javnost« v obliki biltena »Independant voices« -vzpostavil prvo »ambasado« (pariški odbor) in -predlagal ustanovitev neodvisne tiskovne agencije! Ad. 3. avtor brošure zanemarja zgodovinska dejstva! Citat: »Poleg tega se je odbor jeseni leta 1988 začel ukvarjati z nekaterimi temami, ki so ga umeščale v središče politične sfere. Zahteval je razpis referenduma o ustavnih dopolnilih ….« Komentar: razpis referenduma o osnutkih amandmajev za spremembo zvezne in republiške ustave so zahteval civilno-družbene skupine pomladi 1988, pred aretacijami. Odbor je bil eden od akterjev, ki je to pobudo kasneje nadaljeval. Zadeva je dobro dokumentirana! Akcija z zahtevo po referendumu je bila na pobudo foruma neodvisnih družbenih gibanj od pomladi 1988 koordinirana iz Mikroade! Ker sem proces koordiniral, doma hranim vse verzije osnutkov v izvirnikih! Prvi osnutek je ubesedil Gregor Tomc 5. februarja 1988, redakcijo druge verzije je imel v rokah Janez Janša in je v mojem arhivu z datumom 29.2. 1988, tretjo Matevž Krivic, četrto France Bučar, 9. marca pa smo že imeli čistopis, ki so ga nato podpisali prvi kolektivni podpisniki. Večji del posla oz. političnih potez na tej zadevi, v katere jedru so bila družbena gibanja, je bil torej opravljen pred samimi aretacijami in pred konstituiranjem Odbora!!! Dragi kolegi! Zahtevam korektnost tako pri metodi kot pri vsebini nadaljnjih aktivnosti ob obeleževanju 20 obletnice. Na portalu Slovenske pomladi je mednarodna dejavnost Odbora še vedno zanemarjena, kljub temu, da so bila vsa gradiva dana na voljo urednikom! Ko smo se v Mikroadi leta 1989 razšli je bil eden od razlogov ( ki se je pojavil kasneje tudi v časopisnih člankih) tudi ta, da Odbor iz sredstev, ki smo jih (Odbor) prejeli iz tujine, ni hotel refundirati stroškov, ki smo jih imeli posamezniki z mednarodno dejavnostjo, s številnimi potovanji in lobiranji v tujini in s tiskom neodvisnih informativnih glasil v angleškem jeziku. Dovolj časa je minilo in lahko bi -tako kot je zastavil Omi – vso stvar zastavili zelo z distanco, uravnoteženo in faktografsko ter izogibajoč se dodeljevanju prednosti in sodb, ne da bi to poprej uskladili z vsemi akterji! Pa naj nikar kdo ne reče, da je usklajevanje tekstov preveč zapletena naloga – kos ji je te dni vsak izmed uradnikov, ki v teh mesecih usklajujejo tekste ob predsedovanju Slovenije Svetu EU. Mačji kašelj proti vsemu, kar smo delali pred 20 leti ;-) Naj zaključim enako kot je bil to moj običaj v pismih pred 20 leti Želim vam radostnih dni in čiste resnice Satya graha Vaš Marko Pogled, 3. junij 2008 Epilog korespondence: v nekaj dneh je Ali Žerdin, urednik portala Slovenska pomlad, objavil podatke o mednarodni dejavnosti odbora (natančno. 5. junija 2008). Glej portal www.slovenskapomlad.si 1989: A Carnival of Revolution – Slovenia, Padraic Kenney A history of the peace movement in Slovenia in 1980ies has not been sufficiently documented. Only a couple of authors and scholars from abroad Slovenia have provided for a serious analysis. Padraic has visited Slovenia several times and made in-depth interviews as well as extensive copying of the archives. Italian scholar Andrea Licata is – as far as I am aware – the only researcher that dedicated a phd and published a consistent study concerning the Slovenian Peace Movement! But Padraic creatively framed Slovenian movement into a comparative study. It is worth recalling parts of his book here! Thanx Padraic!!! Prispevek o novih družbenih gibanjih 80-ta in Listi NDG 91 Ob prvih demokratičnih volitvah smo akterji civilnodružbenih gibanj zgradili neodvisno listo in nastopili v volilni areni predvsem s ciljem, da prostor impregniramo z našimi vsebinami. Če se prav spominjam, nihče od nas ni imel popolnoma resnih ambicij vstopiti v parlament. Kar se mene tiče, sem bil kot nosilec liste pripravljen na vse izide; v igro sem šel z vso energijo. A treba je povedati, da smo kampanjo vodili premalo načrtno, da bi lahko uspeli. Sam sem bil v času kampanje velik del na poti v tujini – kot vedno tista leta. V resnici preboja v parlament nismo mogli pričakovati. A v naši volilni kampanji sem dal eno samo predvolilno obljubo: da bomo ob naslednjih volitvah proslavljali, žurirali in kampanjo vodili v osvobojenih in javnosti odprtih kasarnah. Projekt Metelkova je bila moja edina predvolilna obljuba in lahko torej zapišem, da nisem prelomil še nobene predvolilne obljube ;-) Walk-the-talk: Odločba zoper Marka Hrena -ugovor vesti Odločbo objavljam zgolj kot arhivsko ilustracijo o prizadevanjih za legalizacijo Ugovora Vesti. Demilitarizacija V prvem delu Antologije so zbrani številni prispevki, ki jasno kažejo na kontekst, v katerem je nastala ideja o Metelkovi in na energije, v katerih se je zamisel inkubirala, nato rodila in se razvila. V tem delu pa želim posebej pokazati in ilustrirati, kako močno in neposredno je bil projekt za Metelkovo vgnezden v projekt demilitarizacije in nenasilnega reševanja konfliktov, ki ga je Mirovno gibanje promoviralo koncem 80ih let. Zdi se potrebno, da del kontekstualne argumentacije (p)ostane opremljen s pričevanji in dokumenti. Sledi izbor objavljenih pamfletov in avtorskih člankov, ki vodijo k eni sklepni ugotovitvi: koncem 80ih let je v Ljubljani obstajala močna, če že ne mogočna, kampanja, celosten projekt širokega konsenza, za uveljavljanje mirovne kulture v časih nore militarizacije Balkana in sveta. Brez te neizmerne energije, projekt Metelkova ne bi mogel ne nastati, kaj šele se udejaniti. Pobuda Gibanja za kulturo miru in nenasilja, november 1989 Nadstrankarska pobuda Pismo političnim akterjem Tanke v kotalke Vojska kot podjetje, ki je šlo v stečaj Mirovna pogodba Poslušajmo svojo vest; članek o Nenasilni akciji v Mladini, 1991 Kako zdraviti miliholike Mirovna politika, Nova revija, št. 95, 1990-Samostojna Slovenija Članki v Intruder in Independent Voices Letter to the recipients of the last issue of the INTRUDER, November 1992 Editorial in the last issue of the Intruder Great Fiasco of Western peace Movement, Intruder Yugoslavia, between militarism and nonviolence, Intruder Yugoslavia in Pain – Intruder, Jully 1991 A story of the Unique opportunity Intruder, Jully 1991 Članki o vojni -Peace News in razno The Way into violence is everywhere, where is the exit; Članek MH v PeaceNews, oktober 1991