-94      18       K~
Po praznikih.
Spisal Jožef Barbič.
joštjančičev oče je bil mož reda in snage. Vse, kar je bilo v hiši in okolo nje, je moralo stati natančno na svojem mestu, kakor bi bilo priraslo tja. Vse, kar so imeli Boštjančičevi v stanovanju, je moralo biti lepo snažno in čisto: nikjer nobenega praška, nikjer nobene smeti. Zato pa je bilo pri Boštjančičevih vse tako lepo, do-mače in vabljivo. Vsa hišna oprava je bila vedno lepo osnažena, v nobenem kotu ni bilo videti umazane pajčevine, in nič cestnega blata ni nemarno ležalo po veži in stopnicah. Vsak je vedel, kdor je stopil v Boštjančičevo hišo, da si mora prej osnažiti črevlje, da ne pomaže čistih tal. To so vedeli domači ljudje, pa tudi berači so vedeli, da ne smejo z blatnimi črevlji na Boštjančičevo vežo. Še preden so stopili na dvorišče, so odrgnili podplate za mejo v travi, da bi se jim ne poznale stopinje na pometenem dvorišču. Tudi domači hlapec ni smel s kepami gnoja na škor-njih iz hleva, da bi kar meni nič tebi nič rogovilil z nesnažno obučo po dvoru. Ko je prišel k Boštjančiču in mu je gospodar kratko in jasno po-vedal, kako in kaj hoče, se je hlapec vedno togotil, ko je drgnil z brezovo metlo umazanost s škorenj, zakaj tega ni bil vajen. Pa se je tudi on kmalu navadil snage in pozneje ni mogel trpeti niti praška na obleki ali na obrazu. V trgu, kjer je stala hiša očeta Boštjančiča, so vedeli malone vsi ljudje, kaka lepa snaga se je udomačila pri Boštjančičevih. Pa saj je že zunanje hišno lice kazalo, kako mora biti šele čedno v nji. Šipe v oknih so bile vedno skrbno oprane, da so se lepo svetile v solnčnih žarkih, kakor bi bile napravljene iz česa drugega, a ne iz navadnega stekla. Stene so bile snažno pobeljene, spodaj pri tleh pa se je ovijal okroginokrog širok pas, naslikan s težko, temnorjavo barvo.
In Bog ne daj, da bi se domači sin Jožek ali domača hči Minka kdaj izpozabila ter z oglom ali z drugo tako rečjo začela čečkati po belih stenah! To bi dobila od očeta po prstih, da nikoli tega! In ker je bila tudi hišna gospodinja vsa vneta za snago in red, zato je bila pri Boštjančičevih bla-ginja doma. Vse so znali prav obrniti in ob pravem času uporabiti, da ni šla niti drobtinica kruha v izgubo, kaj šele vinar ali celo krona! Vse na svojem mestu, vse ob svojem času — in tako je bilo pri Boštjančičevih vse v najlepšem redu.
Razumljivo je torej, da sta se navzela ljubezni do redu in snage tudi Jožek in Minka. Seveda, kadar je prišla zima, da je bilavoda malo tnanj mrzla nego sam led, sta se držala nekoliko kislo, ko se je bilo treba zjutraj umiti. A da bi se upirala ali celo jokala — tega nikakor ne morem reči. Ko sta si umila roke in obraz ter si jih lepo otrla z brisačo, sta bila zopet vesela in zadovoljna, da sta spet umita in čista. Preden sta sedla opoldne ali zvečer k mizi, sta si vedno umila roke.   Po obedu in večerji takisto. In
-X    19    «¦
kar trpeti nista mogla, da bi jima bili črevlji ali obleka najmanje umazani. Kar Iep6 ščet v roke, pa po oblačilu semintja — in evo! — vse je bilo spet čisto! Tudi vse svoje reči sta imela v najlepšem redu. Mnogo nista imela sicer svojih reči, a kar sta jih imela, niso ležale križetna razmetane po sobi, nego vse so stale tam, koder jim je bil odločen prostor. Te njiju reči so bile večinoma igrače, saj nista še hodila v šolo, zato pa tudi nista imela doslej še drugega posla, nego da sta se igrala karkoli že, kakor se sploh igrajo take vrste Ijudje.
Pa še nekaj je treba poudarjati: Jožek in Minka sta visela z gorko ljubeznijo na svojih starših. Očetu in materi ni bilo treba nikoli še prav izreči tega ali onega ukaza, Jožek in Minka sta že vedela, kaj jima je storiti. In tako je prišlo, da so tudi starši ljubili svoja otroka ter si prizadevali, da jima vedno napravita čim več veselja. Ker ni šla očetu Boštjančiču baš trda za denar, zato je lahko kupoval Jošku ali Minki kaj takega, kar je bilo obema v veselje in zabavo. Pa kaj je dečku-nešolarju večje veselje, če ne lep, bel in črno lisast konjiček s svetlo opravo in z zeleno pobarvanim vozičkom? Pa kaj je deklici-nešolarici večje veselje, če ne čedna punčka z dolgimi lasmi in z dolgim, rdečerožastim krilcem?
In vse to sta imela Jožek in Minka: Jožek konjička in voz, ki ju je lepo hranil v kotu pri peči, Minka pa punčko-dolgolasko v rdečerožastem krilcu, ki ji je — kadar se je zdelo Minki, da je trudna in zaspana — lepo počivala v zibelki. Ta se je do zadnjega časa sušila pod streho, ko pa je dobila Minka punčko, je morala tudi zibelka izpod strehe, da bi ne polegala Minkina punčka kar tako po stolih ali po trdih tleh. Vse kosti bi bolele ubožico!                                      ^            ^
*                                                                                                                                                                                                                    '¦  •
Kakor je pazil oče Boštjančič na red v hiši in okolo nje, tako je tudi skrbel, da je bilo vse na njem vedno snažno in prikupno. Dasi je imel ztneraj obilo posla v gozdu ali na njivah, ni bilo vendar nikdar na njegovi obleki opaziti umazanosti. Pod nosom je nosil velike, košate brke, a brado mu je moral trški brivec vsako soboto skrbno obriti, da je bilo lice za nedeljo lepo gladko.
Bilo je pred božičnimi prazniki, in oče Boštančič se je nekoliko pre-hladil. V gozd se je bil odpravil, da pokaže hlapcu, katero drevo naj podere, da ne bo za praznike zmanjkalo drv. In pri tej priliki se je Boštjančič ne-koliko prehladil. Vedno ga je ščegetalo po grlu, da je pokašljeval. Ker je bil previden mož, ni hotel nekoliko dni iz sobe, da se čim prej pozdravi. Zena mu je kuhala lipovega čaja, ki ga je mož pil in se pritiskal k topli peči. Se toliko ni maral z doma, da bi stopil k brivcu, dasi je hotel, naj ga za praznike obrije in ostriže. Poslal pa je Joška ponj, češ, naj pride k njemu na dom, da mu spravi lase in brado v red.
Jožek je takoj odšel po brivca. Spotoma pa se je nekoliko zamudil pri sosedovih, da je bil brivec prej pri očetu nego Jožek.
Ko je prišel brivec, je sedel Boštjančič na stol. Najprej je brivec ostrgal očetu brado, potetn je pa vzel škarje v roke in — šk-šk-šk — po očetovi
-s*    20   k~
glavi, da je bila kmalu lepo ostrižena. Minka je čepela v kotu in gledala, kako spretno striže brivec očeta. Dobro se ji je zdelo, in posebno tisti šk-šk-šk ji je bil kaj všeč! In precej si je zaželela: ,,Oh, ko bi mogla tudi jaz tako striči!"
Komaj je odšel brivec in stopil oče v drugo sobo, se je vrnil Jožek. Ni še utegnil deti kučme z glave, že mu je stopila Minka naproti, kličoč mu veselo: ,,Jožek, zdaj-le si napraviva veliko veselje!"
->    21    ¦•
BPa kaj takega?" vpraša Jožek.
»Mojo punčko ostriževa!" odgovori sestrica z veselim glasom kakor bi povedala Bog ve kaj imenitnega.
BPa jo dajva!" veli bratec brez vsakega daljšega pomisleka.
In res! Minka je primaknila zibelko s punčko k stolu, kjer je prej sedel oče, stekla po mamine škarje, sedla na stol in vzela punčko na kolena. A punčka ni hotela sedeti pokonci. Morda se je zdelo ubožici, kaj jo čaka. Zato jo je prijel Jožek za obe roki in jo držal ravno, a Minka je začela: wŠk-šk-šk!"
E, pa ni dolgo strigla kodrastih punčkinih las! Komaj je urezala dvakrat ali trikrat, kar se odpro vrata, in v sobo stopi — oče!
MKaj pa delata?" vpraša na pragu.
Jožek in Minka sta že iz očetovega glasu izpoznala, da ni niti pametno niti očetu všeč, kar sta storila. Zatorej sta bila tako prestrašena, da nista dala očetovemu vprašanju nobenega odgovora.
In kaj sedaj ?
Oče pristopi, vzame Minki punčko iz rok, Jošku pa kučmo z glave, a po sobi se je kmalu začulo: ,,Šfrk-šfrk-šfrk!" Jožek in Minka pa sta točila solze . . .