NI UČENIKA, KI JEZIK BI ZNAL SLOVENSKI, KOT MI GLAGOLATI
(Vprašanje verza, junaka in pripovedi v Kumikovem Kralju Rastislavu)
1. Uvodna pojasnila in omejitve. Kumikovo verzno besedilo Kialj Rastislavie z urednikovo opombo: »Hvala za lepo pesem, s katero ste spodobno počastUi Slovenov za Bogam nar večiga dobrotnika, sv. Cirila aposteljna«, izšlo v treh nadaljevanjih v devetem letniku Zgodn/edanice leta 1856 (št. 14, str. 61-62, št. 15, str. 65-66, št. 16, str. 69). Ob petindvajseti obletnici Družbe sv. Cirila in Metoda ga je leta 1910 v posebni knjižici in z razširjenim naslovom Kralj Rastislav in sv. Ciril izdal pesnikov sin Fortunat in ponatis »daroval« družbi za jubilej.
Jeranova zvrstna oznaka Kurnikovega besedua kot pesmi (ki jo je neposredno prevzel nepodpisani pisec uvoda v knjižno izdajo), eksplicitno poimenovanje v naslovu ne omenjenega osrednjega junaka v njegovi uredniški notici (z njim je po vsej verjetnosti povezana sprememba naslova v ponatisu) in podlistkarska segmentacija pripovedi (kakršna je bila tiste čase v revialnih objavah daljših izvirnih in prevedenih verznih pripovedi običajna: v nadaljevanjih je npr. istega leta izšel v Novicah Valjavčev prevod Mickiewiczeve kaside Farys) odpirajo pred današnjim bralcem tale vprašanja:
r verzno-kitična organizacija besedila in vprašanje njegove zvrstne pripadnosti;
2° junak: alegorija ali zgodovinska osebnost;
3° pripoved ali kontrastiranje ideoloških govoric ter vprašanje pripovedovalčevega nazora.
2. Spevnost verza - pesemskost besedila. Kurnik, ki mu je v lirski in stanovski pesmi najbolj prijala ljudska alpska poskočnica, je tudi za »zgodovinsko« snov izbral amfibraški verz: enajstzložne verze, ki po dolžini in notranji delitvi ustrezajo dvostišju alpske poskočnice (so namreč izrazito dvodelni: delež mej med besednimi enotami je po šestem zlogu nekoliko višji od 95 %, mej med naglasnimi enotami je nekaj več kot 85 %, med stavki skoraj 13 % in skoraj odstotek med povedmi; glej preglednico 1), je združil z deveterci v deset-vrstičnice z naslednjo razporeditvijo verznih vzorcev in rim:
151
Ker se v Kurnikovem verzu po pravilu o trizložnih slovenskih merilih metrično krepki položaj le redko raznaglašuje (glej preglednico 1), si v tako oblikovani kitici sledijo štiri-in trinaglasni verzi, kar poskočnosti osnovnega verznega izrazila dodaja baladitnost, kakršno je s prepletom tri- in štirinaglasnih akcentskih verzov uvedel v slovensko prevodno verzno pripoved leta 1821 Urban Jarnik s prepesnitvijo SchUlerjeve balade Knez Habsburški.
Raznoizglasnost verzov, pa naj oblikujejo še tako umetelno kitično kompozicijo (s kakršno imamo, na primer, opraviti v Prešernovi Zdravici ali Pod oknom), in zaporedje razno-stopičnih verzov, pa naj bo arhitektonsko še tako premišljeno (kot na primer v Prešernovem programskem besedilu Pevcu), sta po delitvi, ki jo je uzakonila Prešernova pesniška knjiga in je bila veljavna v pesniški in poetološki zavesti slovenskih realistov devetnajstega stoletja, lastnosti pesmi in ne poezije, ne glede na to, kako dolgo je besedilo, ki ju aktualizira, kakšne snovi se loteva in do kakšnih spoznanj prihaja.
Jeranova zvrstna oznaka Kumikovega besedila potemtakem upošteva verzno-kitično organizacijo pesniškega sporočila rečeno je že bilo, kakšna književna dejstva iz izročila taka in ne drugačna organizacija priziva in kakšen je bil splošen modalni (pesniški) pomen izrazil v trenutku, ko je Kurnik segel po njih, zdaj pa je čas spregovoriti, kako besedilo uresničuje izbrani verzni in kitični vzorec.
2.1. Metrum in beseda. S Kiunerdejevo metriko iz leta 1791 se je v zavesti slovenskega pesnika in bralca utrdilo pravilo o metrični ambivalentnosti enozložnic: če v enoumno ubesedeni najožji soseščini uresničuje metrično šibki položaj naglašena enozložnica, metrično krepkega pa nenaglašena, verz ne zveni niti nemetrično niti nepravilno; tudi v Kurnikovem besedilu zapletajo enozložnice enoumno ubesedovanje metričnega vzorca. Ker imamo opraviti s trizložnim merilom, je po pričakovanju pogostejše donaglaševanje metrično šibkih položajev:
(1) Kralj Rastislav hrabri, moravski vladar god zmage slovesno obhaja;
da višjemu bitju gre slava in dar, pobožna ga misel navdaja. (I, 1-4)
(2) To vse dopolniti čez mojo gre moč, sobrani! jaz upam na vašo pomoč, zlajšujte mi vladne težave. (VI, 8-10)
(3) Vsi drugi stanovi kmetijstva so sad, brez njega na b'lo bi ostati;
brez njega človeška gre družba v razpad. (X, 1-3)
(4) Zdaj, dragi vladar, če resnico želiš, to v tvoji je moči,   lahko storiš,
da ljudstvo bo vero sprejelo. (XXVIII, 8-10)
(5) Gospodu gre čast in zahvala,
On sam je mogočen. On zmagati da,
po njem je vsa zemlja nastala. (XXXI, 2-4)
Enako besedno gradivo - nenaglašene enozložnice - izkorišča sicer redko raznaglaševa-nje metrično krepkih jedrnih položajev v obeh verznih vzorcih:
(6) duhovnike in modrijane (XXIV, 2) če upa, naj se opraviči (XV, 10)
nikoli je ne opustimo (VIII, 10) _____   ----------------.
152
s prošnjami naj bi tako milosten bil (XXII, 3) si mar tak hudoben, al' pa si priprost (XV111, 9)
in krepkega izglasa v amfibraškem enajstercu:
(7) veliko rohnelo narodov je že (XII, 1) kar šega narodov iztočnih je še (XIII, 1).
Edina izjema je verz:
(8) poslance severoslovanske (XXII, 2)
V njem je predvideno enonaglasno branje zloženke.
Kurnika še ni obvezovala Stritarjeva prepoved apostrofa, ker je - glede na prvo objavo besedila - vsaj dvajset let mlajša, zato je lahko segel po domači, vokalno reducirani besedi, da je dosledno uresničil amfibraški verz:
(9) Mogočni moravski kralj, jaz sem Slovan, resnico z nebes oznajujem
najvišjega sluga, Ciril imen'van (XIX, 1-3).
Vokalno redukcijo narečnega tipa mestoma spremlja neujemanje prilastka z odnosnico:
(10) Zakaj si Svet" Vidovo znam'nje razdjal (XVII, 9)
Z istim namenom izkorišča obravnavano Kurnikovo besedilo tudi narečno vokalizacijo ničzložnega besednega konca:
(11) In Velegrad polen visokih gostov (I, 8; prvotisk) in Velegrad poyn visokih gostov (I, 8; ponatis)
si pomaga z vzhodnoslovensko sklanjatvijo:
(12) jih zoveš peklenščdcov vraže (XVIII, 4) domačo narečno spregatvijo:
(13) in v srcu zatare bridkosti (XIV, 4) mešanjem modalnih glagolov morati in moči:
(14) bi ljudstva se mogla skitati (X, 4)
ali anakolutom, ki je rezultat razkoraka med naravnim in slovničnim štetjem ter glagolsko obliko:
(15) neštevno nedolžnih končajo ljudi (XI, 9)
Kurnikov verz je po vsem povedanem zvest »novim oblikam« slovenskega knjižnega jezika petdesetih let prejšnjega stoletja, hkrati pa v skladu z metrično organiziranostjo sporočila barva besedilo tako narečno kot individualno; izkazalo se je, da je individualno barvanje najbolj očitno na skladenjski ravni; dodati je treba, da v obravnavanem besedilu skladnja ostro loči izbrani verzni izrazili (glej preglednico 1): amfibraški enajsterec je znotrajskladenjsko razdrobljen, deveterec pa sklepa skladenjske enote. Ni pretirana trditev, da je ta zakonitost hkraü posledica ljudskega kitičnega pravzorca (alpske poskočnice) in Kurnikovega izvirnega kitičnega oblikovanja.
2.2. Povedati in oblikovati. Razmerje med oblikovanostjo in povednostjo pesniškega sporočila se je že na verzni ravni izkazalo kot operativno uravnovešeno: formalnim zahtevam verznega oblikovanja so priskočile na pomoč narečne obhkoslovne in glasoslovne
153
posebnosti osrednjega in vzhodnega knjižnega idioma, kadar so bile potrebne; enako se povednosti in sporočilnosti v zastavljeni kitični organizaciji podreja fonika takratnega knjižnega jezika, jo krepi gramatika in uravnava zgolj podobnost foničnih in gramatičnih paralelizmov v izglasu.
Ob glasovno čistih in pomenljivih rimah:
(16) spomin - iz globin (V, 5-6) se odvadi - vladi (XI, 2-4) spomina - zgodovina (XI, 7-10) se dobi - ljudi (XI, 8-9)
srečujemo v Kiumikovem Kralju Rastislavu izvirno homonimijo v rimi:
(17) Da svete resnice razlagal bi moč: Latinov in Grkov umeti ni moč (XXV, 8-9)
in glasovne približke, v katerih želi pomen prevladati nad foničnim ujemanjem:
(18) potisne - potiAne (III, 2-4) govor - prizor (III, 8-9) spoznaTTi - stan (VI, 1-3) del - dežel (VI, 5-6) ledine - se dvigne (VII, 2-4) plug - log (IX, 1-3)
meč - reč (IX, 8-9) ime - teme PCII, 8-9) krai/ - razdja/ (XVIII, 8-9) izgled - sled (XXII, 8-9) Solun - pogum (XXV, 1-3)
dom - spon (XXV, 8-9) ' ' ¦
prevzet - predmet (XXVI, 5-6)
sinovi - duhovni (XXVII, 2-4)
prag - prah (XXIX, 5-6)
drugodi - nasprod (XXIX, 7-10)
dam - v bran (XXX, 5-6)
Prihaja pa tudi izključno do pomenskega nadvladovanja besede v rimanem paru:
(19) prebvan;e - za Slovane (IV, 7-10) slovansAi - zveličansfva (XXV, 7-10)
Pomensko nadvladovanje v rimanem paru se izkaže v besedilu kot vodilno. Pomenljivost nadvlada celo kitičnost: 32. kitica je namreč za verz (enajsterec, ki naj bi bil osmi ali deveti po vrsti) krajša od drugih.
3. Junak; alegorija ali zgodovinska osebnost? Naslovnega junaka, kralja Rastislava, uvaja Kurnikovo besedilo kot že dokončno izoblikovano osebnost:
(20) Kralj vendar globoko zamišljen sedi, poprejšnja se misel mu vnovič zbudi, slaviti stvarjenja vladarja. (II, 8-10)
Kot junak se uresničuje v govoru, ne v ravnanju:
(21) Al' zdajci potegne kralj brušeni meč, in zopet nazaj ga potisne,
154
pokrije si šapelj, ko solnce bleščeč -
v tem hipu hrumenje potihne.
Vladarju zjasni se otožni obraz;
vse pazi na migljaj, povelje, ukaz,
očesa od njega ne gane
in čaka željno na kraljevi govor,
izredne slovesnosti prvi prizor.
Kralj reče resnobno na zbrane. (III, 1-10)
Enako dokončno izoblikovan je v trenutku, ko vstopi v zgodbo, tudi v prvi objavi nenas-lovljeni junak, sveti Čiru, ki ga pripovedna instanca skozi njegova usta takole označi:
(22) Najvišjega sluga, Ciril imen'van, k spoznanju sobrate zbudujem,
in mesto solunsko je rojstni moj kraj,
kjer ljubi mi starši še bivajo zdaj:
tam z bratom predragim. Metodom,
vesele mladosti prebila sva čas;
tam prvič zaslišal sem materin glas
med blagim slovanskim narodom. (IX, 3-10)
Položajska vez med govoroma obeh junakov je dramski prizor:
(23) Vtem stopi pred kralja mališki krvin, prevažno novico naznani,
da višje božanstvo je stri nek' zločin,
ki žrtvo bogovom tud' brani.
»Naj pride pred mene,« kralj pravi nato,
ki naše nam skruni božanstvo sveto,
le koj mi ga sluga pokliči,
da skaže odkod mu je dana oblast,
nam treti bogove, katerim gre čast;
če upa, naj se opraviči!«
Približal se v kratkem je zmernih stopinj
popotnik v neznani obleki,
razdražene trume so drle za njim,
enake narasli so reki;
oglušno se sliši odzad in odspred:
»Na ogenj z zločinom, ki bega nam redi«
al straža jih zopet odpravi.
Ko pride pred kralja, prikloni se tje,
kar šega narodov iztočnih je še,
ga v Krista imenu pozdravi. (IX, I-X, 10)
Obema junakoma, vendar vsakemu po svoje, dodeljuje pripovedna instanca afirmativno poslanstvo v slovanskem svetu in jima ga v monologu dovoljuje takole izreči:
(24) (Kralj Rastislav:) Pravica naj geslo vseh mojih bo del, vso moč obrniti na blagor dežel,
ko prvi služabnik države. (VI, 5-7)
(Sveti Ciril:) Ker volja človeška je prosta brez mej, v krščanstvo nihče se ne mora, če nisi dovoljen, grem zopet naprej,
155
te tudi ne suim, ne zbora,-
z bridkostjo zapustil kraljevi bom prag,
od svoje obutve otresli si prah;
mogoče, da najdem drugodi
želečih resnice in voljnih ušes,
ki milost jim sije neskončna nebes,
da niso resnici nasproti. (XXIX, 1-10)
Naprotje krščanstvo-poganstvo, ki ga izdaja Cirilov monolog, zamenjuje zgodovinski konflikt tuje-domače krščansko obredje, ki je spodbudU Cirilovo in Metodovo misijo na Moravi; torej sta osrednji osebi kljub zgodovinskemu poimenovanju alegoriji, lika, ki utelešata vsak svojo ideološko govorico.
4. Pripoved aH kontrastiranje ideoloških govoric? Pripovedovalna instanca predvideva, da je naslovnik seznanjen z zgodovinskim ozadjem dogodka, o katerem pripoveduje, namreč: srečanja nosilcev državne in cerkvene oblasti, zato tudi neposredno navaja njun govor in le izjemoma opisuje njuno zunanjost, npr. Cirilovo:
(25) Mir duše mu sije iz jasnih očes, da! sveti pogum ga navdaja,
in mož se ne vstraši ne muke ne pez, ga zguba življenja ne zmaja: in čelo visoko obeta modrost, obličje resnobno življenja ostrost, brez ktere resnica ne klije. (XVII, 1-7)
Tudi sprave med ideološkima govoricama ne izreče sama, temveč jo položi v usta nosilcu državne oblasti:
(26) Odvrne duhovnu kralj mirno nasprot: »Spolnilo se moje je zdetje; prepričan sem, ti si sel višjih usod, kdo branil bi tvoje početje!
Govori! kraljevo besedo ti dam,
ne boj se ničesar, jaz sam sem ti v bran;
ne bo ti nobene krivice.« (XXXI, 1-7)
Zase si je prihranila samo oceno dejanja in metaforično posplošitev:
(27) Ko sonce izhodno, ki zvezde temni, se lice govorniku sveti,
prijetno soglasna beseda doni,
da slednji ga mora umeti,
in nihče ne zine besede nasprot,
zvun kralja ga varje najvišji Gospod,
kateremu službo opravlja,
kater'mu živi in se trudi na čast,
pred kterim se trese peklenska oblast,
ki silne svetove prestavlja. (XXXIII, 1-10)
5. Sklep. Kurnikovo besedilo aktualizira znano zgodovinsko temo s kontrastiranjem ideoloških govoric, ki se med trajanjem druge zlijeta, in z verzno-kitičnimi sredstvi, ki skopo pripoved, scenski položaj, monologa in posplošujoči sklep barvajo s spevnostjo in bala-dičnostjo.
156
6. Preglednici
6.1. Verz: ubeseditev vzorcev
amfibraški enajsterec
amfibraški deveterec
Kratice: NE - naglasna enota, BE - besedna enota, S - stavek, P - poved, R - redukcija, V - voka-lizacija
6.2. Kitica: gramatika rime
Tone Pretnar Filozofska fakulteta v Ljubljani
157