Žalostna  pesem.
In tiha noč je šla v tihe gore,         in tistikrat si je zmislila
oj, v tihe in skalne gore;                tako nekaj cudnega . . . poiskala vse je nevarne čcri, objela je skale vse.                           Od tistihdob pomlad je prišla
devctič že cvetje sejat,
In nad prepadom jc našla tam        odkar na očeta dobrega grob
lvančka trudncga                            polegla je prvikrat.
->,    116    •<-                                             '¦
Od tistihdob prišla desetič že                 In tiha noč je gledala                    ^H
končavat nentirne je drii,                         Ivančka trudnega                           ^H
odkar je mamici miljeni                          in tistikrat si je zmislila                ^H
zaprla skrbne oči . . .                             tako nekaj čudnega . . .                  H
In zdaj ni nikogar, nikogar vec,           Pa mračni ptici-ponočnici                 H
ki posteljco bi mu zrahljal,                    je šepnila na uho ...                                        ¦
•    in zdaj ni nikogar, nikogar več,              Na glas je ptica zaklicala,               H
ki bi nm kruhka dal . . .                      priklicala smrt mračnd ...                         ¦
Ah, svet je mrzel, mrzel tako,                        .                      H
a starši so gorki vsi:                                                        H
o, romaj, romaj k staršem zdaj,                                         H
sirota mlada ti! .  .  .                                                          I
Roman Romanov                H