Modificirani model upora VID PEČJAK POVZETEK Modificirani model upora proti totalitarnim režimom se v več pogledih razlikuje od prvotnega modela (1990). V obeh sproži upor pritisk okolja, ki mil sledijo zaznava pritiska ter psihološki odgovori. Upor se nadaljuje najprej v prikriti, nato v odkrili obliki. Na upor vplivajo reduktorji in amplifikaiorji. Glavni reduktor je strah in glavni amplijikator upanje, v fazi odkritega upora pa socialna indukcija. V modificiranem modelu je vir (oblast) ločen od destinacije (ljudstva). V viru nastopi cepljenje oligarhije v tri skupinc:reformiste, ki pospešujejo padec režima, konservativce, ki ga preprečujejo in sredince, ki se nagibajo zdaj na eno zdaj na drugo stran. Modificirani model vsebuje še dva pomembna reduktorja upora. Prvi je premeščanje cilja na notranjega (kar je največkrat manjšina) ali zunanjega sovražnika (karpelje v vojno). Drugi je legalna opozicija, ki preusmerja upor v družbeno sprejemljive oblike. Ker totalitarni režimi nimajo legalne opozicije, so morbidni in neizogibno vodijo v samouničenje. ABSTRACT MODIFIED RE VOL T MODEL The modified revolt model against a totalitarian regime differs from the first model (1990) in many aspects. Doth have a resistance to the environment triggered, followed by an perception of the pressure, and psychological responses. Resistance takes place first in a implicit, then in an explicit form. Resistance is influenced by reducers and amplifiers. The main reducer is fear and the main amplifier is hope, and social induction in ilie phase of open resistance. In the modified model, the source (oligarclii) is divided from the destination (people). A fission of the oligarchy into three groups occurs in the source: reformists who promote the fall of the regime, conservatives who oppose this, and middle men who veer from one side to the other. The modified model contains another two important reducers of resistance. The first is the transfer of the goal to an internal (which is usually a minority) or external enemy (which leads to war). The second is the legal opposition, which redirects resistance into socially acceptable forms. As totalitarian regimes have no legal opposition, they are morbid and tend to self - destruction. Prvotni model upora V psihološkem modelu upora proti totalitarnim režimom (1990a, 1990b), je upor prikazan kot reakeija ljudi na pritisk oblasti, nekateri dodatni dejavniki pa ga pospešujejo ali zavirajo. Pritisk je dvojen: na eni strani oblast pritiska na ljudstvo, da seji pokori, na drugi pa ljudstvo pritiska na oblastno oligarhijo, da popusti ali odide s položaja. Tak enostaven model pa ima pomanjkljivosti. Predvsem opisuje zgolj dogajanje v ljudstvu, ne pa v oblastni oligarhiji. Oblast je neke vrste elastika, ki nekaj časa zadržuje upor, nato pa se pretrga. Vendar tudi v oblast ni oligarhiji potekajo dogajanja, ki pospešujejo ali zavirajo upor in na ta način vplivajo na izid. Slika 1 Prvotni model upora V prvotnem modelu upora pritisk oblasti (PO) generira upor (U). Najprej pride do zaznave pritiska (PZj, ki izzove psihološke odgovore, npr. frustriranost, jezo, nezadovoljstvo ipd. notranja stanja. Z njihovo sumaeijo in interakeijo nastane upor. Ta poteka najprej v prikriti obliki, ko pa preseže prag upora, izbruhne v odkriti obliki, kot so protesti, nemiri, poulične borbe ipd. Upor pa regulirajo reduktorji in amplifikatorji. Glavni reduktorje strah in glavni amplifikator upanje. Kadar je strah močnejši od upanja, se upor zmanjšuje, kadar pa je upanje večje od strahu, se povečuje. V množični situaciji, ki nastane med odkritim uporom, pa nastopi še en amplifikator: socialna indukcija (povečevanje in posnemanje reakcij, povečana suges- tibilnost ljudi), ki povzroči, da sc upor bliskovito razširi in postane zelo intenziven. Oblast reagira z naglim povečanjem ali zmanjšanjem pritiska. Poleg teh bližnjih dejavnikov (BD) nastopajo tudi daljni (DD), ki vplivajo na bližnje in s tem na proces upora. Daljnih dejavnikov je veliko in imajo v različnih fazah upora različen vpliv nanj. Pomemben daljni reduktorje npr. pretekla izkušnja poraza (P), ki lahko za daljši čas povzroči mrtvilo (kar sc je zgodilo na Češkoslovaškem in Hrvaškem). Pomemben daljni amplifikator pa je zgled (ZG) drugih dežel (kar je povzročilo, da so režimi v vzhodni Evropi po padcu na Poljskem in Madžarskem padali kot domine). Daljni dejavniki vplivajo na proces upora tudi v njegovih zgodnjih fazah. Na zaznavo pritiska vplivajo npr. propaganda v komunikacijskih sredstvih (K) in govorice (G), kar je že večkrat spremenilo tok dogodkov (npr. v Kninu). VIII VIR I_ 114*t_ __PO____ DISlllNACU« TT rr S TI iraitili - .-Infiiittiji m PRI KRI TI U M I M»t U OD KB I TI U REDUKTORJI -►quit i PO JESJJINACUA PT mBooSi AMPUfIKMORJI [m—• TTT 00 i»niici|i — . -lalcrikcjli- ? PRIKRITI U m VIR ■fc. SO ON I PO r F——«—-ATT i 7TJ iirrr SHiijLiiaam — iinxiIj ^ iBtirilelu — PR I K HI II t -m | mili OOKRI lltj Ft micro rji m AMPLIFIKATOHJI Slika 2 Kevolucijsko in evolucijsko uničenje režima ter zmanjšanje upora s povečanim pritiskom I/, tc situacije so mogoče tri rešitve: 1. odkriti upor naglo odstrani oblastno oligarhijo (npr. na Čcško-Slovaškem, v Vzhodni Nemčiji in Romuniji), 2. prikriti upor povzroči postopno zamenjavo oligarhije (npr. na Madžarskem in v Sloveniji) ter 3. prikriti ali odkriti upor povzroči nov pritisk, kar poveča strah, zaradi česar se upor zmanjša (npr. na Kitajskem). Prva pot je revolucijska, druga evolucijska, tretja pa pravzaprav ni prava rešitev, ker upor samo odloži. Zato se ponavlja v valovih (npr. Kosovo in Tibet). Modificirani model upora Modificirani model upora se v več pogledih razlikuje od prvotnega. V njem sta ločeno prikazana vir pritiska (oblast) in destinacija (ljudstvo). V vsakem od njiju potekajo posebni dogodki, ki privedejo do enega od mogočih izidov. & VIR »t '"""►g START T PO ________DESr^lNACIJA. PT /lil t J i I I J 1 \ t Vi dmmamsm — itmcili —t— (n l c r a k c 11 ■-- T -KD -KD PRIKRITI U rn»o u 0RKRIT! U REDUKTORJI AMPLIFIKAT0RJ1 Slika 3 Modificirani model uporu Običajno mislimo, da so tlačeči in tlačeni sloji povsem ločeni, da so prebivalci razdeljeni v dve nepremostljivi kategoriji. Vendar vir in destinacija v precejšnji meri sovpadata. Isti ljudje nastopajo v obeh vlogah. Sekretar osnovne partijske organizacije je npr. na sestanku pral možgane svojim kolegom, doma pa se je razburjal zaradi nizkega standarda. Za hirarhično zgrajene totalitarne režime je značilno, da se v njih nihče ne sme počutiti povsem varnega. Uslužbenec Udbe, Securitateja ali Stasija se je lahko mimogrede znašel za rešetkami. Češkoslovaški politik London opisuje notranjega ministra Pavla, ki ga je najprej zasliševal, nato pa je skupaj z njim sedel na zatožni klopi. Stalin je odstranil skoraj celotni Leninov Čeka. Ne pozabimo, da je bilo kar 90 odstotkov zapornikov na Golem otoku partijcev. Celo Rankovič se je bal Kardelja, oba pa Tita. Prav tako je napačno mnenje, da tlačeni sloji samo sovražijo svoje tlačitelje. Na filmskih posnetkih shodov, ki so jih prirejali populistični totalitarni voditelji, vidimo, kako jih desettisočglava množica pozdravlja. Čustveni izrazi (npr. solze sreče) na njihovih obrazih dokazujejo, da so se nad njimi navduševali. Povsem naivno je misliti, da ljudstvo ni maralo Hitlerja, Mussolinija, Perona, Homcinija, Maocedonga ali Tita. Celo tisti diktatorji, ki niso imeli populističnega obdobja, npr. Stalin, so imeli veliko oboževalcev. Mehanizem "identifikacije z agresorjem" (I) je prvi opisal Freud v družinski situaciji. Sin se identificira z očetom in na ta način razreši spor /. njim. Bettelheim (1943) ga je uporabil za tolmačenje drugih socialnih situacij (npr. vedenja v koncentracijskih taboriščih). Mehanizem identifikacije prav gotovo odstranjuje ali zmanjšuje konflikt med tlačitelji in tlačenimi, zalo ima v modelu upora vlogo reduktorja. Vendar deluje samo tako dolgo, dokler imajo tlačitelji oblast ali dokler kaže, da jo bodo imeli. Potem pa se stališča spremenijo. Isti ljudje, ki so leta 1923 kričali "Eviva duce!", so leta 1945 obesili Mussolinija za pete. Sicer pa so tudi pri nas mnogi navdušeni komunisti skoraj čez noč postali navdušeni dcmosovci. V totalitarnih režimih vladajo taki medosebni odnosi, da večina ljudi nastopa včasih kol vir in včasih kot destinacija. Morda je to eden od razlogov za trdoživnost teh režimov v primerjavi z avtokratskimi, v katerih sta vir (avtokrat in njegova klika) in dcstinacija mnogo manj povezana. Povprečna življenjska doba afriških in južnoameriških diktatur je npr. samo šest let. Vir izvaja pritisk (PO). Njegov učinek pa je odvisen od potreb (PT), katerih zadovoljitev je preprečena. Niso vse potrebe enako pomembne. Za razumevanje tega odnosa nam pomaga Maslowova hierarhična teorija potreb. Na nizki razvojni ravni so najpomembnejše fiziološke potrebe organizma. Največjo grožnjo predstavljajo pomanjkanje hrane, vode, bivališč, obleke itn. Sledijo potrebe po varnosti, potrebe po ljubezni in pripadnosti (sem sodi potreba po grupni, npr. nacionalni identifikaciji), po ugledu in samospoštovanju, nazadnje pa pridejo na vrsto potrebe po samoaktualizaciji (avtonomnosti, svobodi, znanju, ustvarjalnosti ipd). Zato je za Vietnamca največja grožnja pomanjkanje hrane, medtem ko ga pomanjkanje svobode govora " ne boli". Za sitega Čeha pa je bila največja grožnja ravno poman jkan je svobode govora, pisan ja in gibanja. Stopnja depriviranosti potreb deluje kot sito, ki ločuje ogrožajoče in neogrožajoče informacije. Na podlagi ogrožajočih (med njimi je veliko takih, ki so posledica propagande in govoric) nastane zaznava pritiska (PZ), ki sproži psihološke odgovore, kot so Irustriranost, jeza, nezadovoljstvo, zapostavljenost, občutek prik-rajšanosti, notranja napetost, želja po spremembi idr. Njihova sumacija in interakcija generirata upor. Sumacija pomeni združevanje odgovorov, interakcija pa medsebojno vplivanje. V proces se vključujeta reduktor strah (ST) in amplifikator upanje (UP). V tej fazi je upor odvisen predvsem od ravnotežja med strahom in upanjem. Če je strah večji, upor upada, če pa je večje upanje, upor narača. Ko prikriti upor preseže prag (količina pritiska, ki povzroči zbiranje množic), se sprevrže v odkritega. Kot smo videli že v Slika 4 Maslowova teorija potreb prejšnjem modelu, nanj odločilno vpliva socialna indukcija (SI), ki poveča amplifikator upanje in zmanjša reduktor strah. Nič manj pomembni pa niso procesi v viru, potem ko ga dosežejo povratne informacije o prikritem ali odkritem uporu. Socialistične oligarhije so najprej reagirale s povečanim pritiskom (npr. vojno stanje na Poljskem leta 1982), če pa to ni pomagalo, so sc začele cepili na tri ali vsaj dve krili, frakciji ali celo stranki: na radikalne reformiste (R), na zmerne reformiste oz. sredince (S) ter na pravoverne boljševike (B) oz. konservativce. Prvi začnejo spreminjali sistem, tako da sc zmanjša pritisk, tretji utrdijo sistem in povečajo pritisk, drugi pa so nekje vmes in sc približujejo zdaj radikalnim reformistom zdaj boljševikom. Takšno cepljenje komunistov je bilo značilno zlasti za obe socialistični velesili: SZ in Kitajsko. Na Kitajskem je tik pred dogodki na Trgu nebeškega miru predstavljal Deng Xiaoping zmernega reformista, Zhao Ziyang radikalnega reformista, "banda starcev" pa pravoverne boljševike. V Sovjetski zvezi nastopa Gorbačov kot zmerni reformist, Jelcin kot radikalni reformist, generali pa kot boljševiki. Na Poljskem se je Združena delavska partija razdelila na tri stranke: na Socialdemokratsko stranko Poljske, na Socialdemokratsko poljsko zvezo ter na Zvezo komunistov. V drugih primerih so se komunisti razdelili v dve stranki, npr. na Madžarskem na Madžarsko socialdemokratsko stranko in Madžarsko socialistično delavsko partijo, v Albaniji na Albansko partijo dela in Socialdemokratsko stranko Albanije, v baltskih republikah pa na prosovjetske in nacionalne komunistične partije. Ponekod imajo dve partiji, a je ena razdeljena na radikalno in zmerno krilo, kot je bilo npr. spočetka na Poljskem. V Jugoslaviji je položaj bolj zapleten. V Sloveniji so Popitovi "levi intelektualci" neslavno propadli, nastala je samo ena, radikalno reformna Stranka prenoviteljev, a se je na kongresu v Novi Gorici pokazalo, da ima še eno, bolj prikrito in trdo krilo. Najbolj netipičen pa je bil razvoj v vzhodnih jugoslovanskih republikah, kjer komajda lahko govorimo o rcformistih, razmeroma močne pa so boljševiško usmerjene sile (npr. Zveza komunistov - gibanje za Jugoslavijo). Reformisti (npr. Pozsgay, Mladcnov, Kučan in Račan) so imeli pomembno vlogo pri spreminjanju režimov. Rušili so jih od znotraj. Zato bi bila sprememba sistema brez njih mnogo bolj težavna in mnogo bolj krvava ali pa bi sc končala tako kot na Madžarskem in Češkoslovaškem pred desetletji. Romunska oligarhija pa ni imela omembe vrednega reformista, kar je bil verjetno eden od razlogov, da jc bil upor tako krvav. Premeščanje cilja in legalna opozicija Razen strahu delujejo med uporom še drugi pomembni reduktorji. Najpomembnejši jc mehanizem premeščanja (P). Prvi ga jc opisal Freud, vendar za individualne situacije. Emocionalno stališče do roditelja sc prenese na drugo osebo, npr. na terapevta. Posebno pogosto se premešča agresivnost. Fromm (1973) in drugi frankfurtski sociologi in socialni psihologi so s premeščanjem razlagali mnoge socialne dogodke, npr. rasistične pogrome. Zatirano ljudstvo prenese sovražna stališča, ki jih goji do tlačiteljev, na nedolžno žrtev. Največkrat so to nacionalne manjšine, lahko pa druge marginalnc skupine, npr. verske sekte, duševni bolniki ali homoseksualci, ki jih v družbi nihče nc ščiti in jih večina ne mara. V Romuniji so vtaknili mednje celo ženske, ki so imele abortus. Tem skupinam je vsiljena vloga "notranjega sovražnika", zaradi česar sc oblastna oligarhija "lahko oddahne". PO DESTILACIJA PZ znxrrn Trn \\ mmmmHmm sumacljj —mttr akciji- T Pod PRIKRITI U m PRAG U REDUKTORJI ODKRITI (J AMPLIFIKATORJI SI Slika 5 Štirje reduktorji: strah, identifikacija z agresorjem, premeščanje in legalna opozicija Za notranjega sovražnika so najbolj primerne skupine, s katerimi ima ljudstvo neporavnane račune i/ preteklosti (Z), kar velja npr. /.a Bolgare in Turke, Srbe in Albance, Srbe in 1 Irvatc ali zakavkaške narode. Drug dejavnik, ki odločilno vpliva na zaznavo sovražnika, pa je politična propaganda (P). Mehanizem premeščanja je značilen za vse totalitarne režime. Nacisti so proglašali za sovražnike Žide, šiitski verski skrajneži v Iranu pa vse nevernike, celo sunitske muslimane. Ljudska jeza se potem sprosti na njih, kar omogoča preživetje sistema. Komunistična oligarhija je sicer pridigala internacionalizem, toda v stiski je često spodbujala nacionalizem. V Romuniji je ščuvala proti Madžarom in v Bolgariji proti Turkom. Mehanizem premeščanja je še posebno značilen za Jugoslavijo, zlasti Srbijo. Vladajoča oligarhija je naščuvala Srbe proti Albancem, muslimanom, Slovencem in Hrvatom. To je morda glavni razlog, da se režim v tej republiki tako dolgo drži pri življenju. Srbi so najbolj /manipuliram) ljudstvo v vzhodnoevropskem svetu. Večina od njih podpira vladajočo oligarhijo, ki je brez učinkovitih reformalovjev. Šel e ko bo stiska tako huda, da zamenjava ciljev ne bo več prinašala nadomestnega zadovoljstva, se bodo obrnili proti pravnemu viru pritiska. VIR rt)-Cij' pmnin U lEDUKTOflJI OOKHI II U S' (»fcg © ]■•'- mFg © __________ PHIKRITI"U ]• "-&:;© ------------------------------XD © AMPUIIKATORJI 30 Kfll TI U AMPUIIKATORJI ^fS Slika 6 Mehanizem premeščanja: notranji in zunanji sovražnik Kadar ni mogoče najti primernega notranjega sovražnika ali kadar z njim ni več mogoče ohranjati oblasti, pride na vrsto zunanji sovražnik. Največkrat so to druge države. Za totalitarne režime je značilno, da se zaletajo v vojne. Socialistične države so pretresale česte vojne ali oboroženi konflikti /.drugimi državami. Kitajska seje npr. tolkla s Sovjetsko zvezo na reki Usuru, z Američani in Južnimi Korejci v Koreji, dvakrat z Indijo v Punjabu in enkrat z Vietnamom. Da ne omenjamo oboroženih intervencij v Afriki. Vojna ni samo sredstvo za razširitev svoje oblasti na tuje dežele, temveč predvsem obramba pred lastnim ljudstvom. Vojna (VO) pa lahko privede do poraza, kar jc četrti način uničenja režima (QUIT). Od socialističnih dežel jc v vojni propadla Kampučija Rdečih Khmcrov, ker pa okupacija ni prinesla olajšanja, se upor nadaljuje. Drug reduktorje legalna opozicija, ki jo predstavljajo stranke, neodvisni mediji, neodvisni sindikati itn. Totalitarni režimi je nimajo in če sc skuša pojaviti, jo preganjajo. Šibka jc v avtoritarnih režimih in v nezrelih demokracijah (ki so značilne za nekatere azijske, latinsko ameriške in nekdanje socialistične dežele v vzhodni Evropi), kjer lahko oligarhija, potem ko jo izvoli večina, brez milosti udriha po manjšini. V demokratičnih družbah pa prihaja do odkritih uporov tam, kjer je legalna opozicija neučinkovita in ne rešuje družbenih problemov dovolj hitro (npr. upori zelenih). Vendar upori nikoli niso tako množični (v vzhodnem Berlinu jc bilo na cesti dva milijona ljudi) in uničujoči (pomislimo na pokole kitajskih študentov ali šiitov in Kurdovv Iraku) kot v totalitarnih režimih. VIR Slika 7 Legalna opozicija spremeni vladajočo garnituro, a ne spremeni sistema Legalna opozicija usmerja upor v družbeno sprejemljive oblike (kot so npr. volitve). S tem preprečuje izbruhe odkritega upora in deluje kot družbeni amortizer. Lahko spremeni (CHANGE) garnituro na oblasti (npr. ministra ali vlado), ne uniči pa sistema. Povsem drugačen učinek ima upor zunaj legalne opozicije, kar je značilno za totalitarne režime. Kadar zmaga, uniči sistem (QUIT), npr. realni socializem (čeprav se posamezen minister lahko prelevi in prerine v novo oligarhijo). Takšen sistem se nikoli več ne ponovi. Ker totalitarni režimi generirajo upor brez legalneopozicije, uničujejo sami sebe. To so morbidni režimi, ki od svojega nastanka naprej vsebujejo kal smrti. Njihove možnosti razvoja in preživetja so enake ničli. Modificirani model upora bolj podrobno kot prejšnji model opisuje potek upora, vključuje tudi dogajanje v viru pritiska, ne odgovarja pa na izhodiščno vprašanje: zakaj vladajoči sloji, oligarhije, oblastniki pritiskajo ljudi in jim onemogočajo zadovoljitev potreb na njihovi stopnji razvoja? Razlika med raznimi sistemi je le v tem, da v totalitarnih režimih vsi pritiskajo vse, v avtoritarnih manjšina večino, v nezrelih demokracijah večina manjšino in v zrelih demokracijah večina manjšino takrat, kadar so želje nekompatibilne. Vendar je pritisk značilen za vse sisteme. Glavni razlog je človekova različnost. Ljudje imajo različne potrebe, želje, interese itn. Ker jih ni mogoče uskladiti, se združujejo, pritiskajo drug na drugega in se upirajo pritiskom. Zdi se, da je ta različnost generična lastnost Homo Sapiensa. V živalskih združbah skorajda ni različnosti, zato v mravljiščih in čredah srnjadi ne prihaja do uporov in sprememb sistema. Močan samec lahko napodi svojega rivala iz črede, toda s tem se v njeni strukturi nič ne spremeni. Ker pa je za človeka značilna različnost, morajo učinkoviti družbeni sistemi vsebovati mehanizem za legalno izražanje različnosti. Čeprav so se dežele glede toleriranja različnosti med seboj razlikovale, pa realni socializem nikjer ni te lastnosti kdove kaj upošteval. Ljudje naj bi bili vvseh pogledih enaki (cgalitaristični sindrom). Nanje je gledal kot na združbo mravelj. Zato ni čutil potrebe po mehanizmu za izražanje različnosti. Vsi naj bi mislili tako kol partija, ki naj bi utelešala ljudske želje, potrebe, interese itn. Vse je bilo natančno predpisano in predvideno. Na Kitajskem je država regulirala celo spolne stike med zakonci, v obdobjih petletk pa so sovjetski planerji pred videval i, koliko jajc bodo znesle kokoši kolhoznikom v naslednjih petih letih. Različnost je bila samo "ostanek preteklosti", posledica delovanja "zunanjih sovražnikov" ali pa "znak pokvarjenosti". Zaradi zanikanja različnosti je bil socializem tudi tako jalov v ustvarjalnosti. Socializem so njegovi avtorji proglašali za "tovarno novega človeka". Njegov novi človek pa ni bil kompatibilen s človekovo naravo. Zato je prihajalo do uporov. Vrstili so se skorajda na pet let (npr. v Berlinu leta 1952, na Madžarskem 1957, na Poljskem dvakrat v šestdesetih letih, v Čchoslovaški leta 1968, v Jugoslaviji na začetku sedemdesetih let itn.). Zaradi intervencije od zunaj (Madžarska, Češkoslovaška, Tibet) ali lastnih policijskih in vojaških sil (Poljska, Jugoslavija, Kitajska) niso uspevali. Vendar niso prenehali. Šele v letih 1989/90 je splet okoliščin (predvsem ekonomski bankrot) onemogočil intervencijo in sprožil padanje domin, ki ga ni več mogoče zaustaviti. Liicraluia Pečjak, V., PsiholoSki model upora, Anthropos 3-4, 1990a. Pečjak, V., Kako seje podrl komunizem, samozaložba, 1990b. Bcttelheim, 13., Individual and mass behavior in extreme situations, Journal of Abnormal and Social Psychology, 1943,83. Fromm, E., The anatomy of human destructiveness, I loll, 1973.