Mirko Poštenjakovič.


Poest za dečke od 12.—1S. leta. 

Posebno primerna za rokodelske učence. 

Nemški spisal Ftt. Ftriseh ; 
prosto poslovenil 

Janko Leban 
ugi natisk, 

~ I.t~utbl~~.n 

Založil in prodaja J. Giontini, knjigotržec . 
1901 . 


~ ~'~$ r; , 

Natisnila Katoliška Tiskarna v Ljubljani . 


KAZALO. 

Prvo poglavje. 
Iz vasi v mesto 
Drugo poglavje . 
Pri mojstru Mlakarj u 
Tretje poglavje. 
Nezgode . 

Četrto poglavje. 
V bolezni . . 

Peto poglavje. 
Vesel dan . . 
Šesto poglavje. 

Novo učenje . 

Sedmo poglavje. 
Na potovanju 
Osmo poglavje. 
Staro znanje . 
Deveto poglavje. 

Plačilo vrlemu Mirku 


Na novo so izdane : 

Cena 
Crizeltla, kmetica in grofica, povest 20 vin . 
Hoffmann : Čas je zlato, 72 ), 
Leban Y: Pri Vrbovčevem Grogi , 

povest . 40 
Leban Mirko Poätenjakov i c 

povest . . 40 

F, Cooper: 1. Strelec, povest 48 
Nezgoda na Palavanu, povest 40 
Vrabl R. : Božični darovi, povest 32 

Vstajenje, povesti . 40 

Po zelo zn~žani ceni je dobiti : 

Turkug Črna gora, pripovedna 

pesem . . 10„ 

Pesmi. . 20 

Korenitim kritikom ljub

ljanskim, slov. pevec 10 

Vojska i Mir, melodr. 

v treh dejanjih 

20 


Prvo poglavje.


Iz vasi v mesto. 

Tam, kjer se stikata pogorji, obrasli 
z jelovimi gozdi, so stale med listnatim 
drevjem skrite, nizke hišice breške vasi. 
Le zvonika niso mogli zakriti visoki drevesni vrhovi. S šiljasto kositernasto streho 
je ponosno kipel v sinji zrak, da si ga lahko 
videl že od daleč. Blizu cerkve je stalo 
dvonadstropno poslopje z mnoginli okni , 
iz poslopja si navadno čul drdranje delajočih strojev. A danes so stroji mirovali; zakaj bila je nedelja, in ob nedeljah in praznikihnidelal nihče. Možje, ženein tudiotroci, 
ki so med tednom oživljali prostore tega 
poslopja, so danes odložili vsednje halje 1)
ter počivali. 

Na drugem koncu vasi je stala tako 
imenovana "delavska higa" ; v njej je stanovalo največ družin, ki so delale v breški 
suknarnici. Bilo je to poslopje od trdega 

1) Vsednja halja vsakdanja, delavska obleka . 

1 


delstva učit. Ločitev od dragega otroka jejje bila sicer teika, saj odkar jej je umrl 
mož, ki je bil delavec v vaški tvornici, je 
imela le njega, ljubljenega sina Mirka. 
Da je premožna, bi zapustila Breg ter odišla 
s sinom v mesto. Ker pa ni imela drugega 
kakor nekaj trdo prihranjenih goldinarjev,
je morala biti vesela, da jej je tvorniški gospodar prepustil v delavski hiši sobico, kje r 
je smela stanovati brezplačno . Vrhutega j e 
na Bregu zdravnik ni nič stal, kar je bila 
zanjo velika dobrota, ker ga je večkrat potrebovala zaradi bolehnosti . Tako je torejmorala opustiti željo, da bi šla s sinom v 
mesto . Ze pred nekaterimi tedni je bila sklenila, da se radovoljna vda v svojo usodo ; 
a danes je morala zbirati vse moči, da bi 
se kazala vsaj vpričo Mirka dovolj trdno 
ter da bi deček ne opazil, kako težko jej 

njegovo slovo. Njej je bilo do tega, da 
deček vesel stori prvi korak v življenje,
dali je bila opazila že minule dni, kako so 
mu čestokrat rosile oči in kako si je z 
rokavom potezal preko njih, da bi zakril 
žalost. 

In tudi danes, ko je deček molče sedel 
poleg nje, mu je polnila dušo velika žalost. 
Mati pa ga poboža, pritisne njegovo glavo 
na svoje prsi ter mu gladi lase, ob tem 
poskuša govoriti precej trdno : "Ne jokaj se, 


otrok moj, saj se ne ločiva za vselej! Zahvali Boga, da nama je bilo mogoče najti 
dobrega gospodarja Pomore ti do tega, da 
si bodeš kdaj služil dober kruh, gotovo 
boljši, kakor bi ga imel tukaj na Bregu. 
Torej skleni, da boš vztrajal, in naj se ti 
pripeti karkoli, potrpi vse. Pomisli, pre-
den minejo štiri leta — in ta doba mine 
kmalu bode tvojega učenja konec! Kajne, da se potrudiš, da se dobro izučiš svojega rokodelstva? Priden bodeš, dober, poboien, tak, da te bodo vsi radi imeli, ne 
li? In, če bi ti bilo kdaj slabo, pomisli na 
današnji večer, pomisli na starše in na Boga, 
in gotovo ukreneš pravo! " 

Ne da bi odgovoril, poljubi Mirko 
mater na upalo lice, potem se jej izvije iz 

naročja ter prime zavitek, ki ga je bil prinesel s seboj . ,ju mi je botra podarila nekajokaj enega mesa, meni ga ni treba; ná ga 
ti, mati, da si ž njim priboljšaš kosilce . 
Gospod Mlakar bi me lahko imel za sladkosnedeža, ko bi videl, da dohajam s takim 
jedilom v njegovo hišo ." Mirkova mati pa 
ni hotela nič slišati o vsem tem in se j e 
branila mesa ; a ko jej Mirko le prigovarja , 
se vda ter vzame meso, da ne bi žalila 
dečka. Potem se napotita proti domu, zakaj bilo je že pozno. Iz bližnje gostilne se 
je slišalo hrumenje opitih pivcev ter piskanje 


razglašenih godal ; vmes pa so ropotale 
krogle po razsvetljenem keglišču . To 
vse je Mirku in njega materi dolgo kalilo 
ljubi nočni mir; vrhutega jima razne misli 
in skrbi niso dale tako hitro zatisniti oči . 
Sele po polnoči zadremlje Mirko ; a Že kmalu 
potem ga mati vzbudi, zakaj z vaškega zvonika je udarila ura tri ; bil je torej čas, da 
se napravi na pot. To se precej zgodi. 
Mati in sin sta drug drugemu prikrivala 
občutke. In tako sta delala tutli na kratki 
poti, na kateri je mati spremila sina . 
Daleč ni mogla njim, najsi bi bila sicer rada, zakaj njene noge so bile šibke 
in bolne. 

Kake četrt ure od Brega, ob stranskem 
poljskem kolovozniku, po katerem je hotel 
kreniti Mirko, sta mati in sin obstala. V 
slovo se gorko objameta in poljubita ; potem deček zasliši še materine besede : " Spominjaj se včerajšnjega večera ter pridi k meni, 
brž ko smeš --" In zdaj se mamica obrne, 
da se vrne na Breg. Mirku pa poidejo besede, da bijej odzdravil; deček postoji ter 
nepremično gleda za odhajajočo Ženico , 
dokler mu ne izgine v daljavi . Naposled se 
vzbudi iz premišljevanja . In kakor bi hotel 
ubežati mislim, pospeši korak ter krepk o 
odhiti po znanem potu. Ko se jame svitati,
Že zagleda v daljavi očrte mesta z njego


vimi mnogoštevilnimi hišami in stolpi, seveda vse nerazločno . 

Pred zadnjimi hišami v predmestju se 
nekoliko ustavi. Hotel je najprej zajtrkovati. In dasi ni imel ne mize ne stola ter 
kruh ni bil nič boljši kakor navadno doma, 
mu vendar ni nikdar tako zgodaj in tako 
dobro teknil kakor danes. Ceprav ne v nogah, a občutil je v želodcu, da je storil 
dolgo pot. Zdaj si otrese tudi prah s &ev-
Ijev in z obleke ter si uredi potno torbo , 
da stopi čeden in reden pred gospodarja, ki 
ga gotovo že pričakuje . 

Drugo poglavje. 

Pri -mojstru. Vlakaht'. 

stranski ulici sredi mesta je stala 
med dvema večjima poslopjema barvana 
hiša kljué"aniőarja MIakarja. Nad velikimi 
hišnimi vrati je visel velik pozlačen ključ, 
a nad ključem se je lesketalo z velikimi 

&kami ime mojstrovo . Zdaj pridrdra voz 
ter se ustavi pred hišnimi vrati. Možje z 
visokimi usnjatimi predpasniki, s 

žilavimi rokami, pridejo iz delavnic e 
nakladat na voz nekaj preklad, plan, podbojev in železnih omrežij . Neki deček 


gotovo rododelski učenec je pomagal 
možem. A zdajci se prigodi, da zdrsne dečku 
železni izdelek iz rok ; padši z visokega 
voza, se izdelek nekoliko poškoduje. 

„Nerodnost nerodna!” zavpije ključaničarski pomočnik, mladenič pri dvajsetih 
letih, stopivši iz delavnice . "Ali ne moreš 
držati bolje?" To zagrmevši, potegne dečka 
z voza, ter ga jezen tako zlasa, da mu 
ostane šop laš v roki. — Mirko je stal ž e 
nekaj časa nasproti ključaničarjevi hiši te r 
opazoval delavnico, v kateri mu bode prebiti nekaj let ; obenem se je izkušal ohrabriti, da bi vstopil. V tem pa je bil pridrdral omenjeni voz ; da ne bi delavcev 
motil v nakladanju, je sklenil Mirko počakati. In tedaj je videl vse, kar se je bilo 
dogodilo pred hišo ključaničarjevo . Silno 
poparjen je bil zaraditega, mahoma ga je 
minil ves pogum, in najraši bi se bil takojvrnil domov. Pa je li mogel? Ali ne bi bila 
mati nemilo iznenadena, ko bi se vrnil že 
tako brzo? In ali se ne bi mu znanci smejali zaradi njegove boječnosti, ko bi zvedeli , 
zakaj se je vrnil ? Ko tako premišljuje, se prikaže na pragu mojster MIakar sam ; skoro 
gotovo ga je bil privabil glasni jok rokodelskega učenca . En sam pogled — in mojster MIakar je vedel, kaj se je prigodilo . 
Dečku namigne, naj odide v hišo, a nato 


se resen obrne k pomočniku ter mu očita , 
da je z dečkom preoster in prenemil . Mladenič je moMé in zmeden poslušal gospodarjeve očitajo& besede, Mirko pa nat o 
prosteje dihne. Kar objel bi bil mojstra 
Mlakarja, saj je bil gotovo moi brdak in 
milosrčen ! 

Ko voznik odpelje naloieno blago, se 
utolaieni Mirko napravi cesto naravnost 
v kljUanibrjevo hišo . Mojster Mlakar je stal 

ravno tedaj na borjaču, kjer je imel navad o 
delati s pomočniki o lepih, toplih dneh . Mirko 
se pribliia Mlakarju ter se mu spodobno 
odkrije . " Aha!" zakliőe močni, kratkoostriieni, temnobrkasti moi, "ti si Mirko Po-
Atenjakovi, ne E?" Deček pritrdi . " o, 
srá'no pozdravljen! Le bodi zmerom reden 
in čeden in glej, da boA opravičeval lep o 
svoje ime, da bodeš zmerom pošten! A 

o ti povem takoj : Dosti govoriti se mi ne 
ljubi. Torej mora§ imeti zmerom odprto ok o 
in uho! Zdaj pa pojdi z mano ; pokaiem te 
gospodinji ; obenem ti naznanim, kakšna 
navada je pri nas . " 
je naš novi uá'enec", reče mojster 

t.
svoji ieni, prigedgi v kuhinjo. Gospodinj a 

je stala uprav pri ognjišču ter kuhala. Radovednost in dobrosrčnost se jej je kazal a 
na širokem obrazu, ki jej je bil od ognj a 
k bolj rdeč kako po navadi. »No, to je 


10 

prav, to je lepo !" odgovori žena, prijazn o 

prikimavši dečku. „Nadejem se, da se pri 
nas kmalu udomačiš. Le glej, dabodešdobro 
izhajal z mojstrom, zakaj povem ti ” 

dostavi gospodinja ter se namuza — AA' 
mojster je železen mož, trden in neupogljiv. 

drugimi besedami: Dober mož je, a kjer 
je treba ukreniti kaj odločnega, ne premišlja dolgo . Posebno ne more trpeti dečkov, 
ki se vedejo kakor slabotne deklice!" Mirko 
bi bil rad odgovoril, pa ni vedel, kaj, posebno zadnja opomnja gospodinjina ga je 
bila popolnoma zmedla . je li bil res tako 
klavern, da je mogla ženska dvomiti, ali je 
sposoben za težavni kljueaniőarski stan ? 
Tega suma se je hotel takoj otresti . V dečku 
se je nekaj zgenilo, kakor bi rad stekel 
takoj v delavnico, kjer bi se marljivo gibal , 
češ, da se posvečuje delu z dušo in telesom ! 

Toda za sedaj je moral ostati še miren . Poklonivši se gospodinji, odide Mirko 
z gospodarjem gledat svojo spalnico . Bila 
je to temna sobica, z oknom obrnjenim na dvorišče . V njej ni bilo prostora 
za dve postelji. In vendar sta bili dve postelji v njej, in to druga nad drugo kakor 
prvo nadstropje nad pritliá'jem . Mirko j e 
osupel gledal to napravo, ki mu je bila dozdaj 
neznana. Zdela se mu je vse drugo, ne 
priležna. Mojster Mlakar je skoro gotovo 


11 

uganil njegove misli, zakaj rekel je Mirku : 
Ne misli, da je stvar tako slaba, kakor se 
ti zdi. Pri našem rokodelstvu se spi zvečer 
dobro tudi na tleh na goli slami. Kmalu se 
sam prepričaš o tem. Ti, kot mlajši, 
bodeš spal v zgornji postelji ; tvoj tovariš 
pa bode počival v spodnji. Pri nas vstajamo 
ob petih zjutraj ; kdor še o polšestih ni v 
redu, ta ne dobi zajtreka. Postiljati si moraš seveda sam; istotako bodeš stovarišem 
pospravljal v sobi. V tem delu se bodeta 
vrstila; ta teden bodeš pospravljal ti, drugi 
teden on . V to skrinjo" — Mlakar pokaž e 
na staro leseno pripravo pri vratih — "bodeš 
spravljal svoja oblačila. Tako, zdaj si pa 
obleci slabše oblačilo ter pridi potem k 
meri v delavnico." — To rekši, gospodar 
odide, pustivši Mirka samega v sobici. De

bitro stori, kar mu je ukazal mojster. 
Komaj mine deset minut, se pokaže v delavnici v vsakdanjem oblačilu, ki ni bilo brez 
krp. Mojster MIakar je uprav koval železo , 
da so iskre frčale daleč na okrog. nekoliko časa preneha močni mož z delom. 
Eden pomočnikov pa pristopi k njemu ter 
s kleščami vzame z nakla železo, ki ga Mirko 
takoj spozna za velik vratni zapah. Pomočnik vrže železo v bližnje korito, da je sikalo v vodi. Mojster Mlakar odide, a se 
kmalu vrne ter izroči Mirku nov usnjat pred


12 

pasnik. "Priveii si ta-le predpasnik", reč e 
prijazno, "sicer bi mladi ključaničar ne bil 
popoln. Zdaj pa pojdi hitro na delo. Deni 
novo oglje na ognjišče ter ga poškropi z 
vodo. Potem mi stopi lepo in enakomerno 
na mehov podnožnik ; tu lahko gledaš, kak o 
se železo kuje." veliko gorečnostjo 

deček mojstrov ukaz, stvar se mu j e 
zdela prav lahka. Toda ni trajalo dolgo, ko 
se je čutil silno utrujenega ; pot se mu pokaže 
na čelu. Mojster MIakar se je delal, kakor 
ne bi opazil ničesar. Le časih je zopet og9.
voril Mirka, da ga je opozoril, kako se 
prime to ali ono, kako se zove to all ono 
orodje, kako je ime temu ali onemu izdelku . 

Proti koncu dneva si je Mirko mislil, 
da je Že zveden v ključaničarstvu, čeprav si 
je moral priznati, da mu je še marsikaj 
neznano. Uverjen je bil, da to rokodelstvo 
ni tako lahko, kakor si je mislil izprva. 
Tudi součenca je bil spoznal v tem ; istotako si je zapomnil imena peterih rokodelskih pomočnikov, ki so bili v službi pri 
mojstru Mlakarju . Njih vsak mu je bil prijazen, razen onega najmlajšega pomočnika, 
ki ga je bil najprej videl davi. Mladenič je 
gledal zmerom nejevoljen okrog sebe njegova 
beseda je bila ostra in odurna . Toda bil je 
jako priden in spreten ; zato ga je imel 
mojster rad in mu njegove neljubeznivosti 


13 

ni štel v zlo. To je Mirku povedal njegov 
starejši tovariš, ko sta smela zvečer iti v 
ubožno spalnico. Ratko, tako se je zval 
Mirkov sodrug, je govoril. dolgo ter 
pravil o tem in onem, kaj vse je že doslejizkusil v svojem stanu. Pa kmalu ga je prepričalo enakomerno globoko dihanje, ki je 
prihajalo iz "prvega nadstropja", da oni 
tam-le gori že trdno spi po naporih prvega 
dne v svojem novem poklicu. 

Teden za tednom se je Mirko čutil 
srečnejšega v delavnici. Vesel je bil, da je 
vsak dan prihajal spretnejši in krepkejši. 
Dobrovoljno in vzpodbudno ga je čestokrat 
pogledoval mojster Nilakar to pa je povzročalo, da je bil srečni deček zadovoljnejši . 
Seveda ga je zima nekako stresla. Na rokah 
so se mu naredili ozebki, ki so ga časih 
boleli prav hudo . Ali čvrsti deček, kakršen 
je bil naš Mirko, ni dosti maral za to ; celo 
toia.žil je milo tožečega součenca, katerem u 
se v tem oziru ni godilo kar nič bolje. 
Res da so prišli tudi za Mirka časih trenutki, ki so ga silno trli, ali kmalu ga je 
minila ta slabost, ko je pomislil, da se 

božični prazniki . Saj bode smel takrat 
iti za dva dni domov na Breg, kakor mu 
je obljubil sam mojster MIakar . Koliko ima 
povedati dobri mamici! Zadnji čas jej je 
sicer pisal pogostoma ; toda pismeno ni 


14 

mogel vsega razložiti tako nadrobno, kakor 
bi lahko to storil ustno ; pa saj tudi ni bil 
dobro izurjen v pisanju! Sola na Bregu j e 
bila namreč dalje časa brez učitelja, tako da 
je bil hodil Mirko vsega le kaka tri leta v 
šolo . tem času, se ve, se ni mogel naučiti tega, kar terja vsak dan od vsakega 
človeka. To je naš Mirko spoznal šele kot 
rokodelski učenec. Sramoval se je, hudo 
se je sramoval, če so se rokodelski pomočniki smejali njegovim zapiskom, ki jih 
je moral oskrbovati časih. Storili so to pa 
zategadelj, ker Mirko ni le pisal grdih črk, 
nego tudi pravopisa ni umel. Tudi z raä'unanjem je šlo le počasno, zato je bil mojster Mlakar časih že prav nejevoljen. A kajšele z risanjem! 0 tem ni imel Mirko niti 
pojma! In vendar mu je bilo uprav risanje 
neizogibno potrebno, ako ni hotel vse žive 
dni ostati le — šušmar. Zategadelj je že 
mesec dni veselo in vestno zahajal vsak 
teden dvakrat v večerno šolo za rokodelske učence, kar mu je bil dovolil sam mojster. Tu bi ga bil gledal, dragi ältatelj, kako 
je pazil na vsako učiteljevo besedo! Zal, 
ni se mogel doslej naučiti mnogo novega ; 
zakaj največ učencev je bilo nevednejših od 
njega, in torej se je gospod učitelj pečal večinoma le ž njimi. Pa vedoželjnost, ki se je 
bila vzbudila v Mirku, se ni dala več odpraviti. 


15 

Neko nedeljo popoldne dobi dovolitev , 
da se gre izprehajat. Napoti se k rojaku z 
Brega, ki je bil več 1et starejši od njega. 
Mirkov rojak, ki je v mestu hodil v višj o 
realko, je bil nekega dne slučajno srečal 
našega rokodelskega učenca na ulici ter mu 
rekel, naj pride o priliki k njemu . In to 
povabilo je Mirko danes porabil. Ob razgovoru razodene Mirko dijaku, kaj ga vse 
skrbi ; a ta ga povabi, naj prihaja vsako nedeljo k njemu. "Pomagal ti bodem pri učenju", reče dobrosrčni mladenič ; „ako hočeš , 

te bodem učil tudi risanja.” Kdo li je bil 
veselejši od mladega klj učaničarj a ? A zdajci 
se mu užali srce, da milo pogleda rojaka . 
Domislil si je, kako je doma večkrat 
slišal praviti, da mora dijak, njegov prija 
telj v mestu trpeti veliko bedo ter da 
uborno živi le ob tem, da poučuje druge 
po hišah. Bil je istotako sin ubožnega delavca in od staršev ni dobival nič podpore . 
Mirko ni imel ničesar, da bi mladega učitelja odškodoval za dragi čas, ki bi ga izgubljal ž njim. Ko mu torej razodene svojpomislek, mu odgovori dijak : "Ne beli si 
glave s tem, Mirko ; ničesar ne zahtevam od 
tebe, saj vem, kako ti je. Kar ti morem 
storiti, ti storim srčno rad; saj sem ti to 
dolžan kot pošten rojak ." 


Mladenič je izgovoril te besede tako 
gorko, da se Mirko ni več branil sprejeti 
ponudbo. In odsihdob se je vselej, ko je 
ob nedeljah smel iziti, napotil po službi 
božji naravnost k dijaku. Pod njegovim 
vodstvom se je učil in risal tako pridno in 
veselo, da so mu ure pohajale kakor trenutki. Cudna, neopravična boječnost mu je 
branila, da ni mojstru Mlakarju razodel , 
kam hodi ob nedeljah. Ne da bi lagal, rekel 
mu je le, da se izprehaja po mestu in njega 
okolici. Se je li morda bal, da ne bi se 
zdela mojstru Mlakarju njegova marljivost 
že pretirana ter da se ne bi mu zbok tega 
časih malo porogal? No, toliko moramo 
reči, da je Mirko delal vse le po svoj i 
previdnosti ; in tudi v tem slučaju ni bilo 
drugaZe ! 

Dasi mu je pa „rojak” rad in ljubeznivo brezplačno ustrezal v vsem, je vendar 
občutil Mirko, da bi bilo dobro, ko bi 
mlademu svojemu učitelju mogel izkazat i 
hvaležnost tudi dejansko . Saj se je lahko 
večkrat prepričal, da se je bilo dijaku boriti z veliko bedo. Vtem oziru je bil Mirko 
vendar dosti na boljšem. Vsaj lakote ni poznal, zakaj pri mojstru Mlakarju ni stradal 
nihče, najsi niso jedli, Bog ve, kako dobro . 

Po dalj šem premišljevanju iztakne načrt , 
po katerem bi utegnil zadostiti svoji želji. 


17 

Mnogokrat se je prigodilo, da je Mirku 
daroval kdo nekaj krajcarjev, če mu je na 
dom prinesel pri Mlakarju naročeni ključaničarski izdelek. Te darove, katerih dosedajni bil hranil, je hotel odslej hraniti, dokler ne 
bi narasli do precejšnje vsotice . Potem pa 
hoče iti s prihranjenim denarjem k mlademu 
svoj emu učitelju ter ga naprositi, naj denar 
radovoljno sprejme kot neznatno odškodnino za trud, ki ga ima ž njim. 

Kakor je bil Mirko sklenil, tako je 
tudi storil. Hranil je vsak dobljeni novec. 
In vselej, ko je skupljeno vsotico moge l 
pomnožiti s kako malenkostjo, se je veselil 
v duhu, kako nekega dne iznenadi svoj ega 
rojaka. 

Tretje poglavje.


Nezgoda. 

času, ko so nekateri premožni ljudje 
zidali v mestu več hiš, so se množila naročila pri Mlakarju, saj je bil v mestu znan 
za enega najdelavnejših in najspretnejših 
mojstrov. Tako se je zgodilo, da je bila 
Mlakarjeva delavnica mnogokrat pretesna . 
Ker zaradi nje tesnosti ni kazalo, jemati š e 
drugih rokodelskih pomočnikov vanjo, so 


18 

morali v tem času stalni MIakarjevi pomočniki in učenci delati s podvojeno maj o 
in Tanjivostjo. 

Mirko se je veselil tega časa, zakajprvič se je mogel ob taki priliki največ 
naučiti, drugič se je lahko nadejal, da še 
pogosteje dobi kakšen krajcar. Cesar si je 
pa tedaj želel, je bilo to, da ne bi bil prideljen v pomoč onemu slabovoljnemu ključaničarskernu pomočniku, kateremu nikako r 
ni bil naklonjen. Seveda se je Mirko čuval, 
da ne bi izdal svoje mržnje do pomočnika, mržnje, ki se je nikakor ni mogel 
otresti. Pa uprav ta želja se dečku ni izpolnila. Pripetilo se je skoro zmerom, da je 
Mirko moral hoditi z dotičnim pomočniko m 
v nove hiše, kjer pomeni dohod kljuanió'arjev, da bode poslopje skoro dokončano . 
lzprva se je Mirko jezil, da je slu čaj nanašal tako, a polagoma je razvidel, da je delal 
pomočniku krivico. Dosedaj je bil poznal le 
njegove muhe, njegove slab osti; a zdaj, ko 
je moral večkrat delati ž njim, je imel priliko spoznavati tudi pomočnikova dobra 
svojstva. Tudi pomočnik sam je moral 
Mirka spoznati; zakaj o neki .priliki, ko sta 
hodila dolgo pot, je odkril dečku nekaj iz 
svoje minulosti . 

Mladeniču je bilo ime Vrbič. Imel j e 
nekdaj srečnejše in veselejše dneve negoli 


19 

sedaj, zakaj njegov oče je bil bogat mož ; 

živel je s svojo rodbino prav brezskrbno in 
zložno . Pa nesrečna podjetja so spravila moža 
skoro na beraško palico. Kmalu potem je 
umrl, in v malo tednih je šla za njim v 
grob tudi soproga. Nesrečni starši so zapustili dvoje otrok : njega, sedanj ega kljubnió'arskega pomočnika Vrbiča, in mlajšega 
njegovega brata . Bila sta sedaj sama na 
svetu brez premoženja, brez prijateljev . 
Prejšnji prijatelji so se vsi umeknili, zvedevši o nesreči. Vrbič, ki se je učil na 
gimnaziji, je moral zapustiti šolo ter se j e 
lotil rokodelstva. Sčasoma je postal ključaničarski pomočnik . Toda njegovo srce ni 
naklonjeno rokodelstvu, zopet si želi k 
učenju, želi si na pot, katero mu je pa žal 
zaprla nemila usoda za zmerom! Mlaj šega 
brata se je usmilila vdova, ki je bila pred 
leti še kot deklica služila v hiši pri Vrbičevih. Dobrote, kar jih je nekdaj uživala v 
tej hiši, je hotela povračati, dasi jej sami 
niso cvete rožice. A nesreča je hotela, da 
je tudi ona umrla, in nje rejenec je izgubil 
ž njo drugo mater, in to uprav takrat, ko 
je bil nastopil pot, katero je moral njegov 
brat nekdaj zapustiti vzpričo žalnih razmer 
A Vrbič, kljudani"arski pomočnik, se je hote]
žrtvovati za svojega brata! Ne po bratovsko, 
nego prav očetovski je hotel skrbeti zi 


20 

zmožnega mlajšega brata ter mu, dokler 
bo treba, dajati vse, kar si prihrani ob svoji 

sicer pičli plači . In res! Ključaničarski po

močnik Vrbič je skopoval, da je nad polovico svoj ega zaslužka mogel prihraniti 
za brata! Prav verjetno je, da je Vrbič 
vzpričo samovoljne bede bolehal ; zaradi 
trpke nesreče pa je bil zmerom slabe volje. 
Vendar v prsih mu je utripalo blago src e, 
ki ga je moral Mirko sedaj le občudovati. 
Kesal se je, da je tako slabo sodil o Vrbiču, in kakor mu je bil poprej odklonjen,
tako naklonjen mu je bil odslej . 

z;;.. 

Ko se je Mirko nekega večera vračal 
od nekega opravka ter zavil v kratko ulico, 
v kateri je stanoval njegov gospodar, je zaslišal Že od daleč grmeti krepak moški glas. 
Prihajal je iz kljuanibrjeve hiše, kjer taki 
prepiri niso bili navadni . Mirko pospeši 
korak, potem kar obstane ter posluša. Mojster Mlakar sam je v divji jezi tako kričal. 
Kaj se je moralo zgoditi? Odgovor deček 
kmalu dobi, kajti zdaj zasliši razločno besedo za besedo : " Torej tatje so v moji hiši ! 
No, tega mi je trebalo! Zadnjikrat vprašam : Kdo je ukradel Vrbičev moAnjiöek ? 
Ven ž njim! Kdor spozna svojo krivdo, 


tega samo zapodim od hiše; ako boste pa 

molčali, pošljem po redarja (policaja)! " 

Mirko se zgane ter zavzet stopi v hišo . 
Na borjaču je stal mojster Mlakar, raven 
kakor sveča med rokodelskimi pomočniki . 
Vsi so bili jako razdraženi, Vrbič zaradi izgube svojega denarja, drugi pa zato, ker j e 
letel nanje sramotilni sum. jezne, ostre besede jamejo padati semtertja . „Jaz nisem 
vzel denarja!” "Jaz tudi ne!" "Moja čast mi 
je več vredna kakor nekaj cunjavih forintov!" Tako so kričali jezni rokodelski po 
močni ki z zavihnjenimi srajčnimi rokavi . 
" Pa nekdo v hiši je vendarle moral vzeti 
mošnjiček!" poudari mojster MIakar, kipeč 
od jeze. In obrnivši se k Vrbiču, nadaljuje : 
"Saj ste rekli, Vrbič, da vam je bil mošnjiček 
ukraden gotovo med včerajšnjim in današnjim dnevom . Tu na borjaču ste delali ter 
odložili suknjo, v kateri je bil mošnjiček z 
denarjem, ne li ?" Nagovorjenec pritrdi ; na 
obrazu mu je bilo videti, kako težko je pogrešal denar . "Pa, mojster MIakar", se oglasi 
zdaj rokodelski pomočnik, "zakaj ne povprašate najprej rokodelskih naših učencev?" — "To se lahko zgodi", zagodrnja 
MIakar ter se ozre na Ratka, ki je za njim 
slonel ob zidu. Deček je bil bled kakor bolnik, ki je komaj zapustil posteljo, Mirku pa, 


ki se je bil pridruiil tovarišu, je rdečica 
preletala obraz . 

Mojster pogleda oba dečka ostro od 
nog do glave. „Pokažita mi svoji skrinji! ” 
reče po kratkem, mučnem molku ter se 
takoj napoti proti spalnici obeh dečkov . 
Rokodelski pomočniki stopijo za svojim 
gospodarjem, da bi mu pomagali pri preiskavi. Tudi Ratko je po nekolikem obotavljanju šel za družbo . Mirko pa je še 
vedno slonel ob zidu, kamor se je bil postavil, ko je prišei v hišo. Boječe je gledal 
za odhajajočimi in njegov obraz je prebledel kakor zid. Pri vratih v spalnico se 
mojster ustavi ter se ozre. " Pojdi tudi ti z 
nami, Mirko", reče na kratko, in deček j e 
šel za družbo, skoro omahujoč. Ni bilo 
dvomiti : Mirko je bil prestrašen. Najprej je 
moral Ratko odpreti svojo skrinjo . Vse reči, 
ki so kar vprek ležale v njej v velikem neredu, so skrbno pregledali ; toda denarja ni 
bilo nikjer . 

Zdaj pride Mirko na vrsto. Ko mu mojster Mlakar ukaže, naj odpre svojo skrinjo, 

stopijo dečku solze v oči. Nekaj trenutkov 
se je zdelo, kakor bi imel povedati nekajgospodarju, preden zavrti ključ . To je gospodar opazil. Vedenje dečkovo je zbudilo -v 
njegovem srcu misel, da utegne biti tatu 
na pravem siedu. Zato je hotel čim prej 


23


tem bolje nadaljevati preiskavo . jezen za

kliče Mirku : „Hitro odpri!” Mirko odpre 
skrinjo, katere pokrov j e bil na notranji strani 
odičen z različnimi prilepljenimi nariski. 
Mojster MIakar je v roko jemal različne 
malenkostne reči, ki so bile druga pri drugi 
ali druga vrhu druge lepo urejene v skrinji. 
Ze je bila skrinja prazna. iskanega denarja tudi tukaj ni bilo . Ze je hotel dovoliti Mirku, da zopet spravi svoje reči, ko 
pogleda še enkrat v prazno skrinjo. Zdajci 
opazi v otlini med dnom in s časopisi prevlečeno stranjo zvit papir, ki ga prej ni 
videl. Hlastno seže po njem, ga razvije, in 
glej, v njegovi roki je bil bankovec 

peta k! Najti toliko denarja pri ubožnem 

rokodelskem učencu, že samo to je bilo 
sumljivo. A čudno vedenje Mirkovo ter 
okolnost, da je v istini prav toliko denarja 
bilo Vrbiču ukradenega : to je še glasnej e 
pričalo, da je Mirko — tat! 

Vsi so natanko opazovali vsak gib 
mojstrov in strmeč gledali, kako je gospodar 
razvijal najdeni bankovec, Mirko pa se j e 
v tem plašen stisnil v kot. " Gospod mojster, jaz sem denar prihranil!" zajeca naposled. Delavski pomočniki se nejeverno namuzajo. Gospodar pogleda ostro in jezno 
najprej Mirka, potem Vrbiča, ne da bi zinil 
besedico. Prizadevati si je moral mnogo, 


da mu ni prekipela jeza. Ko ne bi bil brzdal 
samega sebe, bi bil nezvestega Mirka raztrgal na drobne kosce, zakaj to, kar mu 
je deček ravnokar rekel, je bilo mojstru 
neverjetno . 

Manj obzira pa so imeli rokodelski 
pomočniki, ki so bili hudi zaraditega, ker 
je še pred malo trenutki gospodar sumnja l 
tudi nje. 

Zatorej so dajali duška svoji nejevolji : 
„Brezvestni fantalin, dolgoprstnik, tiha voda " 
vse take in enake priimke so metali ob 
glavo Mirku, ki je še zmerom plašno gledal 
okoli sebe ter izpreminjal barvo vsak hip . 
To je trajalo nekoliko časa. Naposled se 
gospodar umiri ter veli pomočnikom, najodidejo. Le Vrbič, ki mu je bil denar 
ukraden, naj ostane. Ko zadnji pomočnik 

godrnjaje odide iz sobe Ratko se je bi] 
najprej izgubil se Mirko pred mojstrom 
Mlakarjem zgrudi na kolena ter mu ihteč 
zatrjuje, da je denar prihranil, in sicer odkar biva pri njem kot rokodelski učenec. Kc 
deček tako zatrjuje svojo nedolžnost, gospodar zopet razvije najdeni bankovec ter g 
ogIeduje na vse strani. Vrbič je stal polqmojstra Mlakarja ter je molU gledal zdajgospodarja, zdaj jokajočega dečka. Zdajc: 
se pomakne prav tik MIakarja, mu vzam(
bankovec iz rok ter jezen zakriči na Mirka 


25 

Deá'ek, lažeš!" Nato se obrne h gospo

darju ter jecajoč pove, da ima navado, papirnati denar na zadnji strani zaznamenovati 
z začetnima &kama svoj ega imena, ter tudi 
pove, kdaj je denar prejel. In pri tem pokaže to znamenje, ki je stalo načrtano s 
svinčnikom v bankovčnem kotu, da ga 
skoro ni bilo opaziti. Mojster MIakar debelo 
pogleda ; Mirko pa udari v hujši jok ter 
pové, da je včeraj zvečer v bližnji prodajalnici svoje prihranjene bakrene novce zamenjal za nesrečni ta bankovec. 

„Kdaj je bilo to ?” vpraša mojster Mlakar osorno. 

" Malo časa, preden zapiramo hišna 
vrata, nekako ob 1 1 29. uri zvečer", odgovori 
deček. 

"Bodite tako dobri, Vrbič, stopite v 
prodajalnico ter pozvedite, koliko je resnice 
na Mirkovi izjavi. " 

Vrbič odide, pa na obrazu se mu j e 
bralo, da se mu zdi to naročilo nepotrebno . 
V tem se gospodar postavi pred edino okno 
v sobici ter gleda skozi nje na delavce na 
borjaču, ki vedno niso mirovali vzprič o 
tožnega dogodka. Mlakarju ni bilo ljubo, 
da so čestokrat delo popuščali ter živo govorili, z rokami mahaje drug proti drugemu. 

Crez kake četrt ure, zelo bridke za 
Mirka, stopi Vrbič zopet v izbo . Deček za


upno upre oči v mladeničeva ustna ; ali ta 
ustna mu niso oznanjala nič veselega . "V 
prodajalnici ne nihče nič, da bi se bil 
dečku zamenjal denar", reče Vrbič na pol 
jezno, na pol zaničljivo. 

Mojster MIakar je še vedno nepremičn o 
gledal skozi okno, Vrbičevo naznanilo ga 
ni iznenadilo. Nekaj časa je Vrbič počakal. Ker pa ni hotel dalje motiti slabovoljnega gospodarja v premišljevanju ter j e 
menil, da ga tukaj ni več treba, je odšel, 
pustivši gospodarja samega z dečkom v 
sobici. Mirku so se bili v tem posušili potoki solz ; strmeč v praznoto, se ni ganil . 

"Mirko", se oglasi naposled mojster 
MIakar, „omadeževal nisi le samega sebe, 
nego tudi svojo mater in mojo hišo ! Zdaj 
verno vsi, da si tat, da si nehvaležnik, ki 

povrača prejete dobrote z ostudno nezvestobo! A vendarle se nič ne kesaš. Dasi 
smo ti dokazali tatvino, vendar nečeš priznati, da si grešil! Tajiš in hočeš s tem 
oprati črni madež s sebe! Toda prav zato 
se mi zdiš vreden še večjega zaničevanja ! 
Skesani grešnik se nam navadno smili ; ti 
se mi ne moreš. Torej ti rečem še enkrat : 
Ljudi, ki se ne kesajo, zaniőujemo! To 
je zadnja moja beseda! jutri zjutraj zapusti 
mojo hišo ; to naznanim še danes tvoj emu 
varuhu. In kamorkoli potem še prideš, ču


27 

vaj se, že nečeš zaradi sebe, vsaj zaradi 
uboge svoje matere! " 

Tako je govoril mojster MIakar, dostojno, kakor govori mož poštenjak . Potem 
se obrne proti vratom, da bi odšel. Mirko 
se polagoma zdrami iz omotice. Preden 
more še MIakar prijeti za kljuko, ga ujame 

deček za roko in vroče solze mu prično 
kapati nanjo. „ Ne podite me od sebe, 
ljubi gospod mojster ; bodite usmiljeni z 
ubogo mojo materjo!” Tako je plakal nesrečni deček ter proseč dvigal žuljave rok e 
proti visokoraslemu možu, ki ni brez sočutj a zrl na ubogega dečka . Skoro je bilo 
videti, da dečkova prošnja ne ostane brez 
uspeha ; z gospodarjevega obraza se je umikala nejevolja. Toda bliskoma se mu povrne 
v tem večji meri, ko mu Mirko enkrat 
zatrdi : „Verjemite mi, nedolžen sem ; denar 
sem si prihranil!” Trdovratno to tajenj j e 
mojstra MIakarja silno razsrdilo, njegov e 
oči so se jezno svetile pod nabranimi košatimi obrvimi. Mož se ni mogel več premagovati. S trdo roko krepko udari p o 
ihtečem dečku! Malo minut pozneje si videl 
Mirka zapuščajočega Mlakarjevo higo; zakajmojster mu je ukazal, naj brez odloga 

izgine iz njegove hiše. malim zveinjem 
na rami, v katerem je bil ves njegov imetek, je odhajal deček iz Mlakarjeve hiše, v 


katero je bil stopil skoro pred letom dni s 
tolikimi nadejami ! 
Mirko se je opotekal dalje . Ni bil še 

ničesar sklenil, kam se obrne. Zdelo se mu 
je, kakor da je v težkem snu ; v glavi mu 
je vse šumelo ter ga bolelo, a kolena so 
se mu tresla pri vsaki stopinji. Najprej je 
stopal brez namena po ulici proti predmestj,u, in ko se je naposled popolnoma zavedel, je že stal na cesti na Breg. Tako mu 
je že temno čustvo samo kazalo, kam naj 
gre. In posebno sedaj, ko si je jasnej e 
mogel predstavljati ves dogodek, ga je 
gnalo k onemu srcu, ki mu je bilo edino v 
sreči in nesreči brezmejno udano ; hitel je k 
materi! 

njenem naročju se je hotel razjokati,
njej je hotel potožiti storjeno mu krivico,
in če ne bi verjel noben človek na svetu , 
da je nedolžen, mati mu bo verjela! Ona 
ga bo ljubila, najsi bi se vsakdo obra&A. od njega ; zakaj ostro oko materine ljubezni mu pogleda na dno srca, in tedaj se 
overi, da je to srce še tako čisto kakor 
nekdaj, kakor takrat, ko je prvič zapuščal 
rojstveni kraj ! 

Mračilo se je že, in prehodil je bil šek 
četrt pota. Nastajajoča noč se mu ni kazala 
prijazno. Mesečni krajec mu je zasvetil le 
časih ; pokrivali so ga skoro neprestano 


29 

oblaki, ki jih je veter gonil semtertja . Čim 
kesneje je prihajalo, tem redkeje se je prikazovala "kraljica nočna", bleda luna, izza 
oblakov, in zmerom silneje in silneje je pihal 
veter ob Mirkovih sencih. Deček pospeši 
korak, da bi prišel na Breg, še preden nastane nevihta, ki se je pripravljala. Toda 
se je smel nadejati, da mu bode mati 
čuta o tako pozni uri? Pač težko! To 
je bilo seveda slabo, pa bilo je še najbolje, 

da hiti v roj stveno vas. silo bi lahko 

prenočil tudi pod streho iz desak, ki je stala 
ob delavski hiši, da so pod njo spravljali 
različno navlako . 

A nevihta nastane prej, nego je mislil. 
Dež je padal, kakor bi lil iz škafov, ilovnata tla so bila kmalu tako premočena, da 
je bilo težko hoditi po njih. Zdajpazdaj se 
je živo zabliskalo in grozno zagrmelo. Blisk 
je razsvetljeval nočno samoto, po kateri j e 
moral Mirko v potu svojega obraza, rekli 
bi, bresti ! 

Deček je bil krenil po krajših potih, 
po poljskih kolovoznikih ; a zdaj se je kesal, ker bi bil na deželni cesti nedvomno 
stopal hitreje. Vesel je bil, ko je naposled 
prišel nanjo. Azdajje bilže blizu svojega 
namena. ni lil več tako hudo, pa to 
ni dosti pomagalo mlademu potovalcu, zakajobleka se je prijemala njegovega života, 


kakor bi bil padel v vodo . Njegov zveženj 
s tem, kar je bilo v njem, pa je spotoma 
postal enkrat tako težak. 

zvonika udari ena ura po polnoči, 
ko dospe Mirko, truden kakor še nikdar v 
življenju, na Breg. Psi so Iajali kakor za 
stavo, ko je taval po dolgi vaški ulici. 
Nikjer ni gorela več nobena luč, tudi ne v 
sobici, kjer mu je bivala mati, v tem trenutku pač ni slutila, kdo gleda v tako temni 
noči proti samotnemu njenemu oknu ! 

Mirko ni poizkušal, da bi o taki uri 
dramil mater iz spanja, saj bi jo bilo to le 
plašila, marveč je ostal pri sklepu, da pod 
bližnjo streho počaka jutra . Bila je slaba 
noč, ki jo je tukaj prebil na trdih, mrzlih 
tleh v neugodnem mokrem vzduhu. Tresel 
se je od rnraza po vsem životu ; premočena 
obleka se je neprijetno prijemala utrujenih 
njegovih udov, a vrhutega ga je mučila 
velika Žeja . 

Četrto poglavje. 

bolezni. 

V ozki izbi delavske hiše, kjer je stanovala že več let vdova Polona, Mirkova mati,
je bila tema. okna so bila skrbno zagrnjena 


z zagrinjali, da ni vanjo predirala solnMa svet 
lobain bleščbele zimske odeje, kije pokrival a 
drevesa. To je trajalo Že blizu dva meseca. 
V siromašnih dveh posteljah sta ležala dva 
bolna človeka, deček in Žena; žena je bila 
bleda ko smrt, dečku pa so imela lica. Ce 
so se časih odprla vrata, je prihajala milo 
srčna soproga kakega delavca, bodisi, da 
je prinašala nekoliko juhe ali da je sploh 
izvrševala samaritansko delo ubogima zapuščencema, ki sta ležala v tej izbi. Ali pa 
je bil ljudomili tvorniški zdravnik, ki je prihajal, da zapiše novo zdravilo . Casih pa je 
že pripravljeno zdravilo s seboj prinesel, 
ker sta se bolnika smilila brdkemu možu,
in rad je žrtvoval kak goldinar, ko je videl, 
da pri tej hiši nimajo najpotrebnejših 
stvari. Vdovi je srčna hvaležnost gledala iz 
oči, ko je vrli zdravnik izkazoval njej in 
Mirku ta dela usmiljenosti. Casih jej je 
tudi prišepetala z ustnic iskrena zahvala za 
zdravnikova dela; toda blagi mož jej ni dal 
govoriti. "Ne govorite!" je dejal, vselej prijazno žugajoč s prstom, "govoriti ne smete 

— to vam škodi." In odhajaje jo je tobin : "Le ne obupajte, bo že bolje, mati 
Polona. " 
Sčasoma zdravnik ni več bolnici tak o 
nujno priporočal, naj nikari ne govori. Ko 
stopi nekega večera zopet v izbo ter naj


prej pogleda po spečem dečku, potem p o 
vdovi, se zadovoljen nasmehne, kar se j e 
sicer pri njem zgodilo malokdaj . Sedši na 
vdovino posteljo, izpregovori : "Kolikor morem presoditi, je zdaj najhujše že pri kraju . 
Oba sta iz nevarnosti. Mirko zapusti po

steljo prej kakor vi, mati Polona . Pa povejte mi vendar : je deček že bolan prišel 
iz mesta ; zakaj, ko so me poklicali k vam, 
ste ležali vi v omedlevici, a Mirko je v 
mrzlici klopotal z zobmi. Sosedje, ki sem 
jih vprašal o tem, mi niso vedeli povedati 
ničesar. Sami so se čudili, da je Mirko pri 
vas doma in ne pri mojstru v mestu ; prihajati ni videl dečka nihőe . " 

Dasi to vprašanje vdovi ni bilo nepri

čakovano, je bila vendar zmedena, ko se 
je, hoteč odgovoriti, vzdigovala v postelji. 

Seveda, fant je že bolan prišel domov" , 

reče naposled. „Bilo je onega jutra, ko sem 
legla. Kakor mnogokrat prej, tudi takrat 
nisem mogla spati ; zato sem se nekoliko 
prej kakor po navadi vlekla iz sobice pod 
milo nebo. Soparica prejšnjega dne je še 
napolnjevala mojo spalnico, dasi je ponoči 
silno treskalo in grmelo. sveži jutranji zrak 
ti dobro stori, sem mislila sama pri sebi, 
ter hotela do maše hoditi po vaški ulici , 
ki se je bila vsaj ob kraj eh že precej osušila. In glejte, ko zavijem okoli hišnega ogla, 


stoji kakor vkopan pred mano moj sin, 
bled kakor smrt in oteklih oči! ,Mirko', sem 
zakričala, ,kaj delaš tukaj danes, ob tej uri'? 
Bila sem plašna in ne vesela, kakor bi morala biti o njegovem prihodu. Deček me 
objame ter prične ihteti, tako ihteti, kakor 
ga nisem slišala še živi dan. In zdaj sem 
vedela, daga jekakanezgoda prignalakmeni. 
Da ne bi stvar zbudila pozornosti, sem šla 
hitro ž njim v izbo, zakaj v hiši bi lahko 
vsak hip jeli vstajati ljudje . 

„In deček vendar ni kriv”, krepkeje povzame vdova, ko je nekoliko časa molő é 
strmela v praznoto. "Kolikokrat je klical v 
divjih sanjah, ko je bil že ob grobu in se 
sama nisem mogla geniti : Mojster Mlakar, 
tat nisem, pošten sem! . . Jaz sicer že 
takoj izpočetka nisem mogla verjeti, da bi 
se bil moj otrok tako spozabil ter kaj izmaknil. Ali ko sem ga slišala tako odločn o 
kličočega, zakaj klical je le v sanjah, me je 
minil tudi naj manjši sum, ki sem ga bila 
nekako vendarle gojila . . . " 

Tako je govorila bolnica. Zdravnik j o 
je pazno poslušal ; pa tega pojasnjevanja ni 
mogel umeti . " Ljuba Polona", jej seže naposled v besedo, "ne omejem vas popolnoma. V čem je vaš sin nedolien? zakajje prišel k vam?" 


Žena ga debelo pogleda. Vedela ni, da 
je v pripovedi pozabila omeniti glavne stvari , 
ki je seveda ne bi bila rada zaupala vsakomur od kraja. Pa temu človeku, blagemu 
zdravniku, zamolčati resnico, to se jej ni 
zdelo pravično . 

Težavno poseže pod blazino ter potegne 

zmečkan papir izpod nje. Bilo je pismo,
maloobseino ter očividno napisano s težko 
roko. Mnogo besedje bilo zamazanih, kakor 
da je deževalo na črnilo. „Ce to preberete , 
bodete znali vse, gospod zdravnik”, zašepeče žena. „Mirko mi onega nesrečnega 
jutra še ni bil povedal vsega, ko se poštni 
voz ustavi pri delavski hiši ter mi kmalu 
potem postiljon potisne to pismo mojstra 
MIakarja skozi vrata. Kar stoji v njem, to 
me je potrlo. Samo še to vem, da sem 
vzela pismo ter, prebravši je, omahnila na 
stolico. ” 

Zdravnik stopi k oknu, nekoliko odgrne zagrinjalo ter bere. Mojster Mlakar je 
pisal, da je moral Mirka odpustiti, ker so 

dečku izpričali neko tatvino, a je kljubu 
temu le trdovratno tajil. Pismo je sklepalo z 
željo, da bi ta dečkov prvi prestopek bi]
tudi zadnji ; v dodatku pa je bilo opomnjeno,
da dobi istočasno tudi Mirkov varuh enako 
poročilo. 


Zdravnik je sočutno gledal bolnico, ko 
jej je vračal pismo. „Torej mislite, da se je 
moj sfer MIakar zmotil?” vpraša dobrohotno . 

Zena prikima ; v njenem očesu si lahko 
čital željo, da bi tudi zdravnik ž njo bil 
istih misli. Toda izkušeni nož nadaljuje : 

pravim rad, kar mislim ; a ker j e 
že govorica nanesla na to, ne bi bilo pra

vično, če bi molčal . Do sedaj niste nič slabega slišali o Mirku. Dokler je bival tukaj 
na Bregu, ni bilo dečku kaj očitati, in zdajhipoma ta — madei! Težko je vašemu 
materinskemu srcu, da bi verjelo to, posebno, ker deček — kakor pravite — celo v 
mrzlici zatrjuje nedolžnost . Ali trditvi dečkovi se protivi trditev znanega moža po -
Atenjaka, ki mu gotovo ni sile, da bi 
ubogemu revežu škodoval na časti. Nečem 
vas žaliti, zato ne, da ne bi škodil vašemu zdravju ; vendar bi vam svetoval : 
Verjemite vsaj, da je utegnil Mirko grešiti, zakaj tako bode lože priti stvari 

dna." 

Ubogi ženi ni ušla niti besedica tega, 
kar jej je govoril ljudomili mož . Spoznala 
je, da govori prav, ali prav zaraditega ni 
bilo to, kar je ravnokrat slišala, tolažiln a 
zanjo . Srce se jej je bolestno krčilo, solze 
so jej rosile oči ter močile blazino, na ka. 
tero je bila spustila skrbipolno glavo . 


Zdravnik umolkne. zal mu je bilo, da 
je bolnico tako vznemiril . Pa govoril j e 
tako, kakor mu je velela vest. Preden 
odide, prime enkrat bolnico za velo roko. 
„Nikar ne obupavajte, nikar ne obupavajte! ” 

reče sočutno. „Jaz samsehočem potegniti za 
dečka, ker mislim, da se bode Mirkov varuh 
sedaj jezil ter ne bo hotel nič več storiti za 
dečka. Najdalje v treh tednih bodem imel 
opravekv mestu; tedajpojdemtudi kmojstru 
Mlakarju in storiti hočem, kar se dá storiti. 
Bog daj, da bi bila Mirkova stvar le pomota! Zdaj pa lahko noč, mati Polona! ” 

Preden se je še bolnica utegnila zahvaliti, so že v veži odmevale stopinje od

hajajoőega zdravnika . 

Peto pogiavje. 

esel dan. 

V ozko sobico vdove Polone je zopet 
sijalo solnce. Zima je bila takrat nastala 
na Bregu sicer prej kakor po navadi. lzprva 
je prav pogostoma snežilo . S'asom'a pa je 
bilo videti, kakor da se je zima že udoma

zakaj postala je milejša ter darovala 

Bregu vrsto najkrasnejših solnčnih dni, da 


se je po strehah in po drevesih vse kar 
iskrilo in bleščalo . 

Mirko je bil zapustil posteljo Že pred 
tednom dni, vendar je okreval le polagoma. 
Ce je hotel storiti nekaj korakov, si j e 
Že moral pomagati z rokami, da se je opiral ob mizo in ob omaro . Prej Živahni in 
veseli deček je gledal zdaj tožno v svet, in 

govoriti se mu ni dalo mnogo. Le enkrat se mu je zopet zasmejalo srce, namre č 
takrat, ko je zdravnik tudi njegovi materi 
dovolil, da sme zlesti iz postelje ter sedeti 
pri sinu na stolici. — 

In tako sta sedela nekega dne skupaj , 
stol ob stolu . Govorila sta le malo. Ravnokar je bil zdravnik pri njiju ter jima je 
razodel, da bi moral jutri odpotovati v 
mesto. Zaradi nastale zapreke pa odpotuje 
šele črez nekaj dni. 

Pred hišo zažvenketajo zvončki nekih 
sani in trenutek pozneje se le-te ustavijo 
pred vrati, ki so bila nekoliko vstran pod 
oknom Polonine sobice . Mati in sin poslušata . Kdo se je mogel pač pripeljati? mislita oba istočasno . Mirko vstane ter pritisne svoj obraz na mrzlo steklo, da bi 
videl, kdo je. Zdajci ugleda mestni voz , 
kočijaž najemgá"ek je uprav pokrival z volnenimi odejami potnega konja, a človeka, ki 
ga je bil kočijaž pripeljal, ni bilo več vi


deti; gotovo je bil izstopil. Mirko je 

kočijaža skrbno opazoval in zanimalo ga 
je, kako je mož vedno sladko govoril konju. 
Tako je umevno, da deček ni slišal, kako je 
nekdo potrkal na izbina vrata ter se mu je 
mati odzvala s polglasnim : "Naprej!" Ko 
se naposled deček obrne, zagleda před sabo 
v sobi mojstra Mlakarja, ki Mirku poproži 
debelo roko, govoreč "Mirko, prišel sem 
vama naznanit, da se je tebi zgodila huda 
krivica. Pomota se je spoznala, hvala Bogu , 
še za á'asa. Ako hočeš, še lahko vrneš v 
mojo hišo , gledal bom, da te za nezasluženo kazen odškodujem, kakor je prav. " 

Mirko je začuden gledal mojstra, ki j e 
dečka ljubeznivo pritisnil k sebi . Mati Polona je stala ob postelji in od veselja se 
jej je žarelo oko. Zdaj se mojster Mlakar 
obrne k vdovi ter izpregovori : "Dobra žena, 
prizadejal sem vam žalost, hudo žalost , 
vendar ob svoji razumnosti lahko izprevidite, da temu nisem sam kriv. Toda, naj 
sem kriv ali nekriv, verjemite, meni je zelo 
žal, da se je tako dogodilo. Danes dopoldne 
sem zvedel, kako je pravzaprav z vso rečjo. 
Zatorej nisem mogel strpeti doma, nego 
prišel sem, da stvar uredim. Pa sedimo za 
mizo", nadaljuje MIakar ter ponudi vdovi 
stolico. Nato odloži kožuh, prime Mirka 
za roko ter mu veli, naj sede poleg njega. 


Ali veš, kdo je tat ?" vpraša mojster 

svojega še vedno molčečega soseda . "Tvojbivši součenec Ratko, ki sem ga pred 
mesecem dni odpustil in ki sedaj dela v 
sosednji deieli. " 

Mirko nejeveren zmaje z glavo.
„Ali ne verjameš?” nadaljuje Mlakar .


To ti dela čast v tem slučaju. Clovek, katerega sumničimo, je navadno vesel, če sum 
preide z njega na koga drugega. Pa tukajni govoriti več o sumu ; zakaj dokaz imam 
v roki, da je resnično tako, kakor sem ti 
rekel. Dokaz nam podaje Ratko sam . Slaba 
vest mu ni dala miru, in tako se je sam 
ovadil. Tu stoji črno na belem. " 

Mojster Mlakar razvije pismo, čigar 
podpis pokaže obema strmečima poslušalcema, ter na glas prebere pismo, ki je bilo 
napisano očividno z drhtečo roko : 

„Castiti gospod mojster ! 

Gotovo pričakujete od mene že več 
dni, da Vam naznanim, kje sem in kako se 
mi godi. Moja dolžnost je, da možu, ki mi 
je storil toliko dobrega, časih javim, kak 
sad mi donašajo njegovi nauki . Te dolžnosti gotovo nisem pozabil ; pa težko, silno 
težko mi jo je izpolnjevati, ker me nekov 
storjen zločin muči, da nimam nikjer miru . 


Dolgo sem se bojeval sam s sabo, ali bi 
se skesan obtožil pregrehe, ali bi še dalje 

Živel navidezno kakor pošten človek, ko se 
mora dobri moj tovariš Mirko sramotno 
pokoriti za tuj greh! Danes sem se naposled odločil, naj se mi zgodi že karkoli , 
saj sem zaslužil najostrejšo kazen . Vedite 
torej : Tatvino, ki ste je dolžili Mirka, sem 
izvršil jaz ! 

Ker se je bližal čas, ko bi imel postati 
rokodelski pomočnik, sem Želel imeti kajdenarja, in dali nisem bil nikoli nepošten 
in tudi nikoli več ne bodem, tistikrat me 
je vendar premotilo, da sem segel — v 
žep Vrbičeve suknje. Zmenjal sem bankovec v oni prodajaInici, v kateri ga je Mirko 
po nesrečnem naključju zopet dobil : tako je 
moral verjeti vsakdo, da je on tat. Kako 
se pač sedaj godi ubogemu dečku ! 0, kolikokrat sem ga v duhu prosil odpuščanja , 
ko v tihih nočeh nisem mogel spati! In če 
sem naposled vendar zaspal, se mi je sanjalo le o nesrečnem Mirku. Ne morem 
vam popisati, dragi gospod mojster, koliko 
sem prebil v teh mesecih . Ali ko bi to vedeli, bi imeli morda z mano malo usmiljenja, čeprav mi morebiti nikdar ne odpustite! Temu pismu prilagam ukradeni denar;
vrhutega dodajem deset goldinarjev, ki sem 
si jih prihranil dosedaj . Prosim Vas prav 


lepo, porabite vse to za mojega tovariša 
Mirka. 

V delavnici se mi godidobra in nadejem se, da je tudi moj mojster zadovoljen 
z mano. srečen bi bil, a skoro ne morem 
biti vesel, ker ta reč ne more dolgo trajati 
tako . Ce me namreč ovadite sodišču, tedajtukaj izgubim delo, in kje naj dobim potem 

službo ? Toda kazen sem zaslužil, in zato 
se Vas ne upam prositi, da bi mi stvar izpregledali. A storite, karkoli hočete, za vse Vam 
bo vedno hvaležen 

Vaš 
V N., dne . . . . Ratko Trn." 

Mojster MIakar odloži pismo . "No , 
Mirko, ali še dvojiš sedaj? Kaj ne, tega 
nisi slutil? Jaz tudi ne. Pa fant, ki me je 
tako sramotno prevaril, bade őutil ; naznanil bi ga bil sodišču, da se mi ni mudilo najprej k vama na Breg ; a precej, ko 
pridem domov, mu naredim tožbo." Tako 
je govoril mojster Mlakar in obraz mu 
je gorel od jeze. Hotel je govoriti še dalje, 
a Mirko mu seže v besedo ter ga vpraša ,
ali ga sme nekaj poprositi . " Gotovo smeš ,
dragi moj!" odgovori mojster. Mirko pa 
pravi: ,,Ratko mi je bil zmerom prijazen 
tovariš. Nikoli mi ni storil nič žalega, razen 


takrat; toda pokoril se je dovolj, ker gaje 
vest neprestano pekla, kakor sam piše . Zato 
bi vas pa prosil, gospod mojster, da Ratka 
meni na ljubo ne preganjate dalje." Mlak ar 
se nasloni na stolici ter prekriža roke . Zamišljen je zrl v Mirka, čigar suhoto je opazil šele zdaj . Nastal je odmor. Naposled pa 
mojster odgovori : „Bodisi! Izpolniti hočem 
tvojo željo . A osramotiti hočem Ratka s 
tem, da mu bodem pisal, kako je on, ki 
mu je bil naredil tako hudo, vendar še 
prosil zanj! To mu gotovo presune srce 
in mu bode dovolj velika kazen. Ti, Mirko, 
pa si brdak deček ; spoznavam in cenim te 
bolj in bolj! ” 

Vdova Polona, kije ves čas molče sedela, 
je zrla prav materinsko ponosna na sina, 
ker je vedela, da moi, ki je prišel tako 
nenadoma k njima, ni bil vajen sicer hvaliti koga. Toliko bolj je torej cenila njegovo 
hvalo, ki je dečku silila kri v lice. 

„Pa povejte mi vendar” , povzame zopet 
mojster, ozrši se po sobi ter ugledavši na 
mizici med posteljama celo vrsto stekle

ničic za zdravila, "ali sta bila morda bolna ? 
Vi, ljuba žena, se komaj držite po koncu, 
in tebi, Mirko, kam so li prešla lica, rdeča 
lica, ki so oznanjala, da si zdrav kakor 
riba v otonu ?" 


Mati Polona se bridko nasmehne ter 
potrdi vprašanje . A s tem ni bilo mojstru 
dovolj . Morala mu je povedati vse, kako 
se je bilo zgodilo. Ginjen je meščan poslušal preprosto, a v srce sezajočo pripove d 
vdovino. Ko je končala, si je mojster Mlakar z žuljavo roko otrl solzo, ki mu j e 
bili kanila na lice . 

„Hvala Bogu, da ni še hujšega”, reče 
MIakar in vstane, "to je zopet dokaz, kake 
žalostne nasledke ima zločin. — Toda do 
volj, sedaj moram iti . Ponoči ne potujem rad. Sicer moram danes še k Mirkovemu 
varuhu, da ga pomirim, kakor je to moja 
dolžnost . " 

To rekši, vzame Mlakar svoj kožuh 
ter se pripravi na odhod. Mirku veli, naj 
mu piše, čir prej more ; a ko popolnoma 
okreva, naj pride zopet k njemu v mesto. 
Preden odide, stisne Mlakar vdovi Poloni 
papir v roko. „Vzemite”, pravi, "to je denar, ki je bil pridejan Ratkovemu pismu,
in neko malenkost sem dodal tudi sam . 
Mirko, mislim, ne potrebuje denarja? Ali vendar?" Ob teh besedah se mojster obrne 
proti dečku. Mirko se posmeje ter odgovori nekoliko v zadregi : "Za sedaj mi ni 
treba denarja ; kesneje pa bodem zopet hranil, da dijaku, ki me je ob nedeljah učil , 
poklonim majhno darilo ." 


Darilo dijaku, ki te je učil ob nedeljah? Saj ne vem ničesar o tem. " 

Mirko razodene sedaj iznenadenemu 
mojstru, kam je zahajal ob nedeljah. " Torej 

še to ?" zakliče Mlakar zadovoljen. "Mirko, 
ti si res vrl deček ! Samo nekaj nisi prav 
storil. Zakrival si mi, da se tako rad učiš. 
Ali to ti rad odpustim . Sicer naj te stvar 
glede darila dijaku nič ne skrbi ; to preskrbim že jaz. Govoril bodem z mladeničem, 
da te bo poučeval časih tudi med tednom. 
Noben človek, torej tudi rokodelec, ne zna 
nikdar preveč. Cim več prave vednosti ima 
pod kapo, tem bolje mu gre delo izpod rok. " 

Nato se poštenjak Mlakar poslovi. Polona in Mirko pa ga ganjena zahvalita . In 
ko se vrata zapro za odhajajočim, se objameta mati in sin od samega veselja ! 

Kmalu potem se je tihi mrak že razgrinjal nad vasjo, in minil je dan, ki je bil 
za vdovo in Mirka res veselja poln in ki ga 
nista pozabila vse žive dni. 

Šesto poglavje. 

Novo ukenje. 

Kakor zopet vpliva dež na hirajoče 
cvetke po dolgi suši, da čvrsto vzdignejo 

.L 1--


jev prihod na Mirka in na njegovo mater 
Polono . Vsak dan se jima je zdravje bolj 
šalo, in še preden se je vrnila ljuba pomla d 
v vrte in gozde, se je bil že Mirko utrdil 
tako, da je lahko naznanil mojstru Mlakarju, 
kdaj se vrne k njemu v delavnico. 

In ko se je res vrnil drugič s svojim 
svežnjem tja, so ga presfčno sprejeli. Mojster 
Mlakar in njegovi rokodelski pomočniki so 
Mirku v pozdrav prijazno stiskali roko, a 
gospodinji Mlakarici se je utrnila pri ognjišču solza, ko je stopil Mirko v kuhinjo, da 
jo pozdravi. Ravno je pripravljala dobro 
kosilo, lasi ni bil praznik, nego delavnik, 
ker je vedela, da utegne deček priti. Mojster Mlakar pa ni imel nič zoper to, da se 
Mirku na čast skuha danes boljše kosilo ; 

pohvalil je gospodinjo zaradi njenega do 
brega srca. 

Isto ljubezen, ki so jo Mirku izkazovali Mlakarjevi prvi dan, so mu izkazovali 
tudi pozneje. Vsi so si prizadevali mil o 
ravnati ž njim ter ga tako odškodovati za 
prebito nezgodo . Na nepokvarjene ljudi pa 
deluje tako ravnanje jako izpodbudno. Vsak 
ljubeznivi pogled, vsaka mila beseda na

ganja dobrega človeka k temu, da postaja 
boljši ter se trudi ohraniti naklonjenost in 
zadovoljnost svojih sosedov. 


Mojster Mlakar se je pošteno držal 
svoje besede . Mirko je odslej večkrat n a 
teden lahko hodil k mlademu svoj emu učitelju ; dobival je knjige, kar mu jih je bilo 
treba, in vrli gospodar je sam večkra t 
vpraševal, kako napreduje njegov varovanec . 
Pa tudi za Mirkovo mater je skrbel mojste r 
Mlakar, kolikor je mogel, tako sicer, da j e 
bila sedaj prosta velike bede . Utrdila si j e 
zdravje, da je bilo veselje. — 

Tako je ginilo leto za letom Mirk o 
je čas dobro uporabljal . Njegovi spretnost i 
se je moral čuditi marsikak osivel rokodelski pomočnik ; a učitelji večerne šole, 
ki so jo bili v tem razširili, so ga hvalili 
kot najpridnejšega učenca . 

Nekega večera je delal na borjaču. Rokodelski pomočnike so bili že odložili kladivo in pilo. Zdajci stopi k njemu mojster 
Mlakar, ga prime pod pazduho, in ga vzame 
s seboj v svojo sobo. "Sedi, Mirko", mu 
veli nekako slovesno ter mu ponudi stol , 
a sam sede poleg njega na navadno svojo 
veliko stolico . 

',Kakor veš, je treba še pol leta, da se 

izučiš. Odkar sem mojster, sem se zmerom 
držal določenega obroka : vsak rokodelski 
učenec se je moral enako dolgo učiti, ako 
je hotel postati rokodelski pomočnik. Ker 
pa vidim, da si izredno marljiv, ti hočem 


dati izpričevalo Že v štirinajstih dneh. Ako 
hočeš potem dalje ostati pri meni za 
rokodelskega pomočnika, mi bode prav ; ako 
ne, ti ne zamerim zaraditega, saj vem, da 
si zdrav ; mlad človek pa Želi v širni svet. 
Zadnji sem, ki bi ti branil kaj takega. Torejpremisli stvar, in v dveh ali treh dneh mi 
daj odgovor. " 

Mirka gospodarjevo naznanilo jako 
iznenadilo. Cesar se je bil Že davno veselil 

namreč potovati kot rokodelski pomočni k 
v širni svet — to ga je čakalo sedaj v bliinji prihodnosti . In vendar, milo mu je bilo 
pri srcu, če je premislil, da bi zapustil 
Mlakarjevo delavnico, ker so se mu bili 
priljubili v njej vsi : od gospodarja do zadnjega pomočnika. 

Se tisto uro je Mirko sedel ter materi 

poročil o veselem dogodku. Obenem jej j e 
naznanil svoj ukrep : nekoliko časa misli 
ostati pri Mlakarju, da se mu ne pokaže nehvaleinega, ker prav sedaj je imel njegov 
gospodar mnogo dela, a malo delavcev . — 
Ze drugo jutro pa stopi pred gospodarja 
ter mu naznani to, kar je pisal materi. 

"Tako sem tudi pričakoval", odgovori 
mojster, ,,brdak rokodelski pomočnik ne 
misli le nase, nego tudi na gospodarja. In 
ako dela tudi gospodar tako, vlada ljub i 
mir v hiši. Tvoj ukrep me jako veseli, kei 


mi dokazuje, da si poštena duša. Le vedno 
bodi tak, gotovo ti ne bode žal. Kar se 

naju tiče, sem zadovoljen, da ostaneš 
pri meni, dokler ne končamo najnujnejšega 
dela. Potem pa lahko odideš v božjem 
imenu v širni svet. Veš, da sem ti odkritosrčen, zato bodeš mogel ceniti moj svet. 
Torej v kakih šestih tednih se posloviva! " 

Sedmo poglavje. 

Na potovanju. 

Kadar prvič občutijo mlade ptičice v 
gozdu, da jim je domače gnezdo pretesn o 
ter že precej zaupajo svojim perutnicam, 
se jamejo seliti, dasi so ta preseljevanj a 
še prav majhne: z veje na vejo, z drevesa na drevo. Sele pozneje si po mnogi 
vaji upajo zleteti črez mejo svoje okolice, 
da se prepričajo, kako je drugje. 

Prav taka je bila z mladim rokodel

skim pomočnikom Mirkom, izučivšim se v 
MIakarjevi delavnici. Kolikrat si je v duhu 
slikal veselje, ki ga bode imel na potovanju 
kot rokodelski pomočnik! Nič se mu ni 
zdelo pretežko, noben kraj predaleč . Koje 
pa nastopil zaželeni čas in je imel v žepu 
Mlakarjevo izpričevalo, je opustil vse velike 


načrte. Prva delavnica, v kateri je dobil 
službo, je bila komaj dan hoda od rojstvenega njegovega kraja . In vendar se še tu 
ni mogel privaditi tako brž, ker se mu j e 
zdelo, da je predaleč od dragih svojcev . 
Sele črez nekaj mesecev ga je minilo domotožje in novič je poskusil izleteti, in potem zopet in zopet ! 

Odslej ga potovanje ni več strašilo in 
vedno dalje in dalje so bila na potu pisma, 
ki jih je pisal dragi mamici ali mojstru 
Mlakarju. Zdaj, ko je bil na potovanju že 
marsikaj izkusil, je čimdalje bolj cenil Mlakarja kot človeka rokodelca. 

Polona, Mirkova mati, je bila z vsem 
zadovoljna, kar je počel sin, le ne s tem, 
da se ni hotel skoro vrniti v domovino . 
Ko mu nekdaj v pismu potoži o tem, j o 
je potolažil sin, češ, tudi sam že dalje čas a 
misli na to, da bi se vrnil v domovino ; a 
kdaj se bode, ne more določiti natanko,
ker se mora še mnogo učiti. Ce semu posreči, prihraniti kaj več denarja, namerj a 
najprej iti zopet v šolo poslušat predavanja na obrtni šoli. Potembode gledal, da 
dobi službico kje v kaki strojarnici (tvornici za stroje) svoje domovine . Mirko je 
namreč za silo opravljal službo delavca v 
veliki tvornici, in pri tej priliki se mu je 
priljubilo življenje in delovanje v takih zgrad


bah, kjer časih samo eden stroj nadomešča 
po sto in sto krepkih, delavnih človeških 
rok. 0 vsem tem ni doma dosti vedel, zakaj v njegovi domovini je bil le majhen 
obrt, in torej ni bilo velikih tvornic . 

Ali prav ta novica ni ugajala mojstru 
Mlakarju. Mož je bil ves vnet za svoj obrt, 
a velikim strojem ni bil prijatelj. Mislil je, 
da stroji kalé ugodne razmere meščanskih 
delavnic ter ovirajo blagost preprostih obrtnikov ; zakaj kjer deluje stroj, tam so stvari 
cenejše kakor ondu, kjer jih mora iz sirovine proizvajati človeška 11)4. Kdo si pa 
more tako hitro kupiti dragih strojev in se 
ustanoviti kot tvorničar? vsotico, s katero 
postane priden rokodelski pomočnik samostalen mojster, pač ni mogoče, da bi si 
napravil tvornico! In tako jih je sto in sto 
prisiljenih, da ostanejo vse žive dni samo 

delavci ! 
Iz vseh teh vzrokov mojster Mlakar ni 
bil prijatelj tvornicam. Pisano bi bil gledal, 

če bi bil kdo mislil zidati v njegovi bližini 
tako ropotaj oče in kadeče se strašilo. Ni 
se sicer bal zase — saj je imel v skrinji 
dovolj prihranjenega denarja za dneve počitka, in otrok tudi ni imel — toda skrbel 
je za sodruge in je ljubil rokodelstvo, ki 
mu je bil posvetil življenje. 


Zato je bil malone razžaljen in mislil 
je, da se mu je Mirko izneveril, ko je ó'átal 
njegovo pismo, v katerem mu je naznanjal, 
da ima mnogo veselja do dela v kaki 
tvornici. 

Srdit zmečka pismo ter ga vrže v kot ; 
a kmalu ga zopet vzame, da razbere 
enkrat lepo pisani list, zakaj mogoče, da se 
je prvič zmotil v branju. Ko se pa prepriča, 
da je le predobro razumel list, ga odnese 

svoji Ženi, ki je predla v svoji sobi. V delavnici so bili Že vaj eni Mlakarjevih kratkih vprašanj in odgovorov ; a danes se jim 
je zdel gospodar povsem čuden . vpraševal ni 
ničesar; če je pa kdo hotel kaj zvedeti od 
njega, je odgovarjal le hitro in osorno " da! " 
ali "ne!" Zvesti domači pes, ki je bi]
sicer vajen, da ga je gospodar prijazno gladil, je poizkušal danes zastonj, da bi ga 
razveselil, dobrovoljno renčeč . Zato se je 
s solnca umaknil v leseno svojo hišico, da 
ne bi ga nihče videl, kako Žaluje, ker ga gospodar zanemarja tako nezaslišano . Nič bolje 
se ni godilo mački, drugi ljubljenki Miakarjevi ! 

Rokodelski pomočniki so se v delavnici zvedavo pogledovali . Nihče ni mogei 
iztekniti, zakaj je gospodar tako slabe volje , 
Le gospodinja je vedela, kaj ga teil ; mirih 
ga je ter čakala, da se malo potolaii, kal 


se je tudi zgodilo proti večeru. Vendar pa 
se mu dobra volja več dni ni hotela vrniti , 
in Mirko, kateremu je sicer odgovarjal kmalu 
na pisma, je moral takrat dalje časa čakati 
Mlakarjevega odgovora. 

* 

* 

Minila so leta. Mojster Mlakar je bil 
odložil usnjati predpasnik, a svojo delavnico je dal drugemu mojstru v najem. Mlakarjevi brki so bili osiveli, istotako že prej 
njegovi lasje, in noge ga niso nosile tako 
lahko kakor nekdaj . Zatorej je večinoma 
sedel doma na -v.d.i.kern usnjatem stolu ter 
čítal časopise ali knjige ; pri njem pa je izvrševala njegova zmerom precej gibičn a 
žena kako majhno opravilo . Lasih sta se 
skupno spominjala minulih skrbi in delapolnih dni. 0 prihodnosti sta govorila le, 
če sta se spominjala Mirka, ki je bil njiju 
srcema tako zelo drag. Da je prestopil iz ključaničarske delavnice v tvornico, to mu j e 
bil Mlakar že davno odpustil, posebno zato , 
ker Mirko ni bil več navaden delavec, neg o 
glavni delavec v tvornici. Pridobil si je 
bil to službo po spretnosti in neumorni 
delavnosti. Godilo se mu je dobro . Dela je 
imel sicer toliko, da je bil truden vsak večer, ko se je vračal iz tvornice v stanovanje, 
ali saj je bil krepak mlad mož in do pri


hodnjega dne se je spočil še zmerom do 
dobra. Vrhutega mu je služba nesla toliko , 
da je marsikak goldinarček lahko pošiljal 
materi. Radi so ga imeli vsi, predstojniki 
in podložniki ; zato se nikdar ni pokesal, 
da je bil prišel v tvornico. Vendar popolnoma zadovoljen pač ni bil, ker je vedel le 
predobro, da težko kdaj doseže samostalnost ; kajti kot rokodelski mojster bi se bil 
lahko ustanovil, ko bi se bil držal prvotnega 
stanu. Da pa kdaj postane lastnik kake tvor 
nice, na to niti ni smel misliti. Toda mo

rajo in smejo vsi ljudje biti gospodje, 
kralji v svoji deieli? Ako bi vsi imeli voditi, koga bi vodili? In ali ne prizadevlj e 
vodstvo, vladanje skrbi, ki so tem večje, 
čira ve' je podloinikov? Tako je premišljal Mirko in je bil zopet zadovoljen. Da bi 
pa popolnoma zahrl domotožje, se mu ni 
do cela posrečilo. Bolj in bolj ga je nekajsililo, naj se vrne domov. Dolgo se je ustavljal želji svojega srca ; a zdajci mu to ni 
bilo več mogoče. Iz spomina mu ni hotela 
več iti — "domovina, mili kraj!" Intakoje 
hitro in trdno sklenil, da se napoti v domovino . 
Zatorej sede ter napiše dve pismi, eno materi, a drugo mojstru Mlakarju. V obeh 

pismih izjavi, da pride domov, preden 
mine mesec dni. Potem bode pa gledal, da 
dobi kje primerno službo v domovini. 


niso verjeli. Ko Mirko Poštenjakovič zve, 
kaj se govori o njem, si ni mogel kaj, da ne 
bi se bil nasmejal. Res, da njegov mošnjiče k 
ni bil prazen ; a imel je le toliko denarja, da 
bi si lahko brezskrbno poiskal novo službo. 

Zdravnik, znana nam blaga duša, muje 
pomagal pri tem, kolikor je mogel. " Gospod 
Mirko", je dejal nekega dne, stopivši pod 
zeleno hladnico, kjer so sedeli prijatelji , 

imamo jo že za vas — službo!" In brez 
ovinkov prisede ter nadaljuje : „V prijetnem 
kraju sosednje dežele, dan hoda odtod, se 
je naselil pred kakimi desetimi leti gospod, 
po imenu Grčar, ter si sezidal tam srednjeveliko tvornico za stroje. Po prijaznem župniku tistega kraja sem zvedel, da zapusti v 
teh dneh tvornico glavni delavec, in zato 
išče gospod Grčar moža, ki bi bil sposoben za to službo. Poskusite, gospod Mirko, 
morda se pogodite z gospodom Grčarjem . 
Sicer je nekoliko čuden človek ; pa ima 
tudi dobre strani, ako človek prav občuj e 

njim. Nadejem se, da se bosta razumela 
in dobro izhajala. Svetoval bi vam, da ne 
odlašate predolgo, nego da odpotujete v 
Rudo, tako se namreč zove ta kraj . ” 

Mirko zdravnika zahvali za njegov trud , 
in istotako store drugi . Vsi so si bili edini 
v tem, da je treba porabiti to priliko, zakaj 
takih služb ni bilo mnogo daleč na okrog. 


In tako je potekal prijateljem čas veselega 
sestanka, in treba se je bilo ločiti. 

Drugi dan zarana je Mirko že odpotoval proti Rudi, kamor je došel pozno v noč. 

Gostilnica, v katero je zavil, je bila še 
polna pivcev. Bila je namreč nedelja, in 
ljudi je silno iejalo, ker so čutili, da je še 
nekaj cvenka v žepu. Mirko ni imel veselja , 
da bi dalje časa ostajal v zakajeni sobi. Zatorej naroči posteljo in po večerji odide 
takoj spat. A dolgo ni mogel zaspati, zakajspodaj v pivnici je hrumela opita družba. 

Osmo poglavje. 

Staro znanie. 

Po kratkem počitku je bil Mirko Pokenjakoviő zopet na nogah, da si nekoliko 
ogleda Rudo . Vas se je razprostirala na 
obronku dolgega smrekovega gozda, v katerem se je ravno glasilo ptičje petje. Nizke 
kmetiške hiše niso bile sezidane po stalnem 
načrtu ter tudi ne druga pri drugi, nego 
raztresene so bile semtertja . Nekaj minut iz 
vasi so se vzdigovali visoki dimniki obširn e 
tvornice ; njej nasproti pa so stala stanovališča tvorniških delavcev . Ta stanovališča so 
se razlikovala od drugih kmetiških hiš v 


58 

tem, da so bila daljša in krita z opekami. 
Tvornica je bila okrog in okrog ograjena, 
a pred vhodom je stala lična hišica z enim 
nadstropjem, ki je jako prijala očesu . Tu je 
stanoval lastnik tvornice, gospod Grčar, s 
staro postrežnico, ki mu je gospodinjila. 

sam pa je sedel ves dan za mizo ter pisal 
in risal, zakaj imel ni uradnikov. Vodstvo 

praktičnih del je bil izročil svojemu poslovodji, ki mu je bil netjak. Bil je to jako 
delaven mož, ki je s čudovito opreznostj o 
mnogo koristil svojemu stricu. Le zjutrajin zvečer, ko je v tvornici vse mirovalo, j e 
jezdil imoviti Grčar na izprehod. 

S takega izprehoda se je ravno vračal , 
ko je Mirko stal pred velikimi zamreženimi 
vrati, premigjujé, ali bi se že tako zgodajpredstavil tvorniőarju ter se mu ponudil v 
službo, ali ne. 

Gospod Grčar premeri tujca od nogdo glave, nikar da bi mu odzdravil. 
Kaj hočete tukaj ?" osorno naposled 
vpraša s konja, ki je nepotrpežljivo rezgetal . 

"Zvedel sem", odgovori Mirko moško 
dostojno, "da se tukaj v tvornici oddaj a 
služba glavnega delavca, zatorej sem se bo

tel gospodu Grčarju ponuditi za to službo. " 

Zaglavnega delavca?" vpraša neprijazno 
debeli jezdec ; „mladi mož, povejte, ali res 
toliko razumete?” 


»0 tem ni soditi meni", odgovori Mirko 
ponižno, "vendar moram povedati, da sem 
bil ie v tujih deželah v takih službi ; imam 
tudi prav dobra izpričevala, ki jih lahko 
pokažem . " 

Vedenje Mirkovo je napravilo na neprijaznega jezdeca ugoden vtisk . Zatorej razjaše , 
odpre z eno roko durnico, z drugo pa vodi 
konja za sabo, govoreč prijazneje : " Potrpite malo, da spravim konja v hlev ; žal, 
danes sem si sam sluga ; zakaj pravi sluga 
ima ranjeno glavo in leži v svojem gnezdu. " 

Ko mine četrt ure, se prikaže Grčar pri 
odprtem oknu v pritlicju ter namigne Mirku, 
naj pride k njemu v sobo . Tvorničar pregleda ponujena izpričevala ter večkrat pri 
kima s plešasto glavo . "lzprMevala so res 
izvrstna", zamrmra polglasno ter jih zopet 
položi v zavitek. Potem še enkrat zvedavo 
pogleda Mirka, ki je spoštljivo stal nekoliko 
stopinj od njega, pričakujé odgovora, ter 
reče : "Sprejmem vas. Koliko plačila ste 
imeli naposled ?" Mirko se prikloni ter mu 
imenuje znesek. " Toliko ne plačam", odgovori tvorničar odločno. "Kam pridem s 
takimi pladili! Moja tvorriica dela primeromamalo, cene stvarem padajo čimdalje bolj ;
vrhutega je Ruda predaleč od železniške 
postaje, zato je prevažanje jako težko in 
drago, kar, žal, spoznavam gele zdaj, ko sem 


se že ustanovil tukaj — skratka : varčiti moram! Ce ste zadovoljni z manjšim plačilom 

— imenoval je dotični znesek — je prav; 
ne —", tu umevno zmiga z rameni. Mirko 
nekoliko premišljuje. Spoznal je, da mu ni 

izbirati, ako hoče ostati v domovini. Zatorej reče, da je zadovoljen s ponujenim plačilom. Grčarju je bilo to prav. S kratkim 
pozdravom odpusti novega glavnega delavca, 
naročivši mu še, naj se še danes predstavi 
poslovodji, ki je stanoval v hišici na drugem koncu tvornice. 

Mirko Poštenjakovič se je iz srca veselil, da je zopet dobil delo . Osornost Grčarjeva mu seveda ni ugajala, pa saj ga j e 
bil na to opozoril že breški zdravnik . Ali 
vendar se mu je zdelo, da Grčar nima slabega srca, najsi se je kazal tob. osornega. 
Sam ni vedel, kako je Grčar nanj napravil 
tak vtisk. 

takih mislih je Mirko počasi odhajal proti vasi. Ko se približa prvi delavsk i 
hiši, ga sreča polmestno oblečeni, mož, ki 
je vodil dečka za roko . "To je delavec", si 
misli Mirko, pri tem pa opazi, da ga neznanec pogleduje ves osupel. Mož se za Mirkom večkrat obrne ter ga daleč spremlj a 
z o'őmi. 

Opoldne je Mirko Poštenjakovič sedel 
v gostilni (kjer je imel tudi začasno stano


vanje) ter je užival kosilo. Bilo je sicer 
preprosto, a vendar mu je šlo dobro v slast. 
Kosilo mu je bil prinesel na mizo gostilničar 
sam; hotel je s tem tujca odlikovati, toliko 
bolj, ker je zvedel od njega, da ostane odslej v Rudi, in sicer kot glavni delavec v 
tvornici. Pri stranskih mizah so kosili drugi . 
Ker so govorili prav potihoma ter zdajpazdaj pogledovali Mirka, si je bilo lahko misliti, o kom so se menili. 

Zdajci vstopi mož, ki ga je bil Mirko 

srečal že pred nekolikimi urami z dečkom. 
Možje za mizami ga pozdravijo spoštljiveje 
nego druge ter mu hitro napravijo prostor. 

Novodošlec je izpregovoril nekaj navadnih besed s sosedi, potem pa molčeč 
sedel mednje ter zdržema pogledava) Mirka. 
Mirko je to opazil ter je radovedneža tudi 
sam pazljivo gledal . Zdelo se mu je, da ga 
je bil že nekdaj videl, a domisliti se ni mogel, 
kje. Ko Poštenjakovič pokosi, vstane izza 
mize, pozdravi goste, zamišljen zapusti sobo 
ter odide v spalnico, da bi napisal pismo materi in Mlakarju. Ravno je bil sedel ter prijel 
za pero, ko nekdo potrka na duri. Na Mirkov odziv vstopi čudni neznanec ter Poštenjakoviču seže v roko, Mirko pa zvedavo 
pogleda tujcu v oči. 

„Ali me ne poznaš ?” vpraša tujec ne 
koliko zmeden ; "seve, petnajst let je že, 


odkar se nisva videla." Zdajci se Mirku 
zdani. "Vendar nisi — Toda tujec mu 
ne dá izgovoriti, nego mu seže v besedo : 
"Da, Ratko Trn sem, ki sem se svoj čas tako 
hudo pregrešil proti tebi!" — Torej vendar! " 
jekne Mirko. "Seve lahko mi ni bilo, nedolžnemu trpeti. Pa pustiva to ; rajša govoriva o sedanjosti. Kako ti je tukaj v Rudi ? 
Dej, sedi ter mi kaj povej! " 

Veö let sem tukaj v Rudi in od 
minule jeseni sem glavni delavec v tvornici. 
Imam lepo plačilo, in ker dobro izhajam z 
ljudmi, bi bil lahko zadovoljen . In vendar 
nisem! Zmerom me nekaj natihoma plaši, da 
bi se tukaj slučajno lahko nekaj zvedelo o 
meni — tedaj bi bila pokopana moja sreča 
in sreča moje druiine! Lahko si misliš, kako 
mi je bilo pri srcu, ko se mi je danes zjutraj zdelo, da sem te spoznal. In zato te 
prihajam ponižno prosit, da nikomur ne praviš o črnem madežu v mojem življenju, sajsi blaga duša, in odpustil si mi že kot rokodelski učenec. Sicer, verjemi mi, nimam 
nič drugega hudega na vesti ; a za nekdanji 
svoj pregrešek sem se trdo pokoril! Zato 
bodi usmiljen z mano, če ne že zaradi mene , 
vsaj zaradi moje žene in mojih otrok! " 

„Bodi brez skrbi, Ratko!” potolaži 
Mirko mladostnega prijatelja, ki se mu j e 
smilil v srce, "molZal bodem kakor grob, 


in prosim te, da nikdar več ne omeniš one 
nesrečne dogodbe ; menda bo bolje tako" . 

Nekoliko časa sta se $'e razgovarjala o 
razmerah v tvornici, kar je seveda Poštenjakoviča jako zanimalo. Potem se Ratko 
poslovi in od veselja mu je žarelo oko. 

Mirko je zamišljen gledal z okna za 

odhajajočim. Ratko se je bil postaral nad 
svoja leta. Ali mu je skrivno kesanje tako 
zgodaj nagubančilo lice? Mirko ni dvomil o 
tem. Preden pa je stopil v ožjo zvezo z 
Ratkom, je hotel o njem zvedeti kaj natančnejšega, ne da bi pri tem zbujal najmanjšo 
pozornost pri ljudeh. 

Mirko je storil to, a vse, kar je slišal, 
je bilo Ratku na čast, a njemu v veselje. 

Deveto poglavje. 

Plačilo vrlemu Mirku. 

Pogtenjakovič je kmalu spoznal razmere v Rudi. Moral je biti zelo stanoviten , 
da ni pobegnil prvi teden. Poslovodja 
je bil bolehen in hudomušen mož, ki je 
ukazoval jako neprijazno . 

Z Mirkom je bil sicer precej dober, 
ker je vedel ceniti njegovo izredno spretnost. 
VendarjePogtenjakoviä'abolelo, koje videl, 
kako osorno so v tvornici ravnali z navad


nimi delavci in kako so ubogi 1judje le nejevoljni nosili svoj težki jarem . Dobrega 
duha ni bilo med njimi. Veliko jih je živelo 
nejevoljno v nemara drugega veselja niso 
imeli kakor popivati v krčmi. Tako so za 
pravijali svoj uborni zaslužek, a žene in 

otroci so stradali doma. 

Zato ni bilo čudo, da je bila med delavci v Rudi splošna beda, taka, kakršne ni 
bil Mirko videl nikjer. V srce so se mu 
smilili ubogi ljudje ; a pomagati jim ni mogel 
tako, kakor bi jim bil rad. Res, da je mnogim storil časih kako dobroto ; a vse to j e 
bila le kaplja, ki ni mogla zadušiti ognj a 
občnega siromaštva . Tudi vpliv Mirkov 

ni bil tolik, da bi bili njegovi nauki ljudi 
izmodrili. Nekateri poskusi v tem oziru so 

se mu izjalovili. 

Zaraditega pa je Pogtenjakoviá' živel 
sam zase. Kadar je utegnil, je rad potoval 
po okolici, ki je bila polna prirodnih lepot, 
ali pa je tičal v knjigah. Imel je lepo knjiinico ; večina knjig je bila obrtne vsebine. 
Casih je k njemu prihajal Ratko Trn, ali 
pa je Mirko prebil kako urico v sicer 
ubožnem, a prijaznem stanovanju svojeg a 
tovariša, ki je Poštenjakoviőa nenavadno 
spoštoval, lasi je bil ž njim v enaki službi. 

Tako je Mirko prebil nad leto dni 
v Rudi. Ker se ni mogel udomačiti, je že 


mislil oditi drugam v službo . A človek 
obrača, Bog obrne. 

Bilo je nekega dne med tednom, ko j e 

Poštenjakovič v oddelku, ki ga je imel nadzorovati v tvornici, delal v potu svoj ega 
obraza. Delo je bilo nujno; zakaj v kratkem 
je imela tvornica odposlati velik stroj, ki 
pa še ni bil izdelan. Navzlic velikemu ropotanju zasliši sedaj, da je padlo nekje v 
tvornici veliko železo na tla; istočasno pa 
mu prilete na uho besede : "Jezus, Marija, 
nesreča, nesreča! " 

To zaslišavši, vrže Mirko delo iz rok ter 
odhiti skozi vrata ; isto stori več delavcev za 
njim. Poštenjakovič se ni motil. Delavci, ki 
so bili delali pod milim nebom, so se prestrašeni stiskali v krogu ; na sredi med njimi 
pa je ležal mrlič, krvav črez in črez po životu. Ko Poštenjakovič dospe tja, so si 
uprav prizadevali nekateri močni možje, da 
bi zmečkanega mrliča potegnili izpod velikanskega in težkega železnega kolesa, ki 
mu je bilo padlo na prsi. Ponesrečenec ni 
bil nihče drug kakor tvorniški poslovodja . 
Se pred malo trenutki je gledal, kako vzdigujejo ono kolo na železno os . Mož je bil 
celo pristopil, da bi pomagal. V tem trenutku pa se od prevelike teze utrga vrv,
težko železo pade nanj ter mu razdrobi prsi . 

Pogled na zmečkanega mrliča je bil 


grozen. Vsi so se bledi tresli kakor smrt, 
a po marsikaterem licu je tekla solza. V 
tem strašnem trenutku se je polegla jeza v 
prsih vsakega delavca, dasi je morda marsikateremu kipela še pred malo trenotki v 
srcu, in to zaradi osornosti in strogosti 
poslovodjeve. Zmerom več ljudi je vrelo k 
mrliču, in vsi so bili presunjeni po žalnem 
dogodku. Kdor je pa doslej mogel zakrivati 
svojo ginjenost, temu se je storilo očitn o 
milo, ko je tvorničar Grčar, veliki, oblastn i 
mož, prß'epal do mrliča. Ponesrečenec je 
bil netjak tvorniá'arjev ter je sklenil življenje 
kot žrtva stanovske dolžnosti. Tvorničar, 
dasi so ga sicer imeli za neobčutnega človeka, 
je vil rok' ter se jokal milo kakor otrok. 

Še se ni bila zgrnila zemlja nad po

nesrečenim poslovodjo, in že se je ugibalo, 
kdo mu bode naslednik. Večina delavcev 
je bila teh misli, da „malokdaj pride kajbolj gega” . 

Gospod Grčar je začasno sam opravljal 
delo poslovodjevo. Godrnjaje in potrt je premerjal tvorničar prostore ; zakaj njemu je 

vrhu vse nesreče pretila trda izguba, 
ne bi o pravem času dogotovil naročenega 
stroja. Kako bridko je pogrešal podpore,
ki jo je imel v netjaku! Vse to ni bilo de


lavcem neznano, posebno ne boljšim med 
njimi. Mirku Poštenjakoviču in Ratku Trnu 
se je bi], tvorničar celo sam potožil v tem 
oziru. 

Nekega dne postoji Grčar v tvornici 
pri Ratku. Ta je bil najdalje v službi pri 
njem ter je ravnokar delal spretno in pridno. 
Nekaliko časa ga skrbno opazuje, potem ga 
pokliče ter mu namigne, naj gre za njim . 
Oba odideta molče proti Grčarjevi pisarnici. 
Prišedši v pisarnico, tvorničar zapre vrata, 
potem stopi k Ratku ter izpregovori : "Tako 
ne ide več dalje! Potrebujem vrlega človeka ,
ki bi vodil delo v tvornici; zakaj če sem 
jaz tam, se ne godi tukaj nič, in če sem 
jaz tukaj, pa tam ne gre delo izpod rok. 
Torej poslušajte me : Ako hočete, nastopit e 
za poizkušnjo vi službo poslovodjevo, dokler 
se ne overim, da ste sposobni za to. Seveda bi vam bilo treba več vednosti, ker mora 
poslovodja več znati kakor drugi. No, pa 
saj borno videli! Kaj pravite? " 

Ratko Trn zagori v lice . Nekoliko po

molči, potem pa pravi : "Kar mi, gospod 
Grčar, tukaj ponujate, je tolika odlika, da 
je ne morem sprejeti. Velika plača, ki je 
združena s poslovodjevo častjo, bi mi bila 
že prav, moji doma bi jo utegnili rabiti. 
Toda, če preudarim, kakšno odgovornost 
bi si kot poslovodja naložil na ramena, in 


. 

é'e premislim, da sem se za to 
moram reči : jaz nisem pravi! Zalostno 
pa je, ako kdo sprejme sluibo, za katero 
ni sposoben. Tak őlovek kesneje izgubi vse 
zaupanje v samega sebe, in, ako őlovek to 

izgubi, Iahko trdimo, da ni niá' vreden. Zato 

pa ne bodite hudi, da Zelim ostati tam, kjer


sem bil doslej. 
"


Izprva so se Ratkove besede glasile 
nekoliko negotovo ; toda od stavka do stavka 
je govoril prepričevalneje. 

Gospoda Grčarja je to nemalo osupnilo. Pričakoval je namreč, da Trn radosten 

sprejme ponujeno sluibo, in zdaj — glej 
'udo! — se je celo branil. 

Tvorniőar sklene roke nad prsimi ter 
jame korakati po sobi. potem se ustavi 
pred Ratkom, rekoá' : "Sele zdaj mi prav 
ugajate, zakaj to so bile pametne besede, 
ki ste jih izgovorili! Pričajo mi, da se ne 
precenjujete. Kdor pa tako govori, je sposoben, da se spopolnjuje őimdalje bolj, to 
je, da si pridobiva znanja tam, kjer mu ga 
še kaj nedostaje. In prav zato, mislim, da 
vam lahko popolnoma zaupam . Torej udarite, Ratko ; od jutri dalje ste moj poslovodja." 

Ne hudujte se, gospod Grčar", odgó

ostanem pri svoji izjavi. Nerad sicer, ker 


ste mi prijazni in zaupni, a storiti moram, 
ker vem, da v naši tvornici dela mož, s katerim se ne morem meriti in ki bi najbolje 
ugajal na poslovodjevem mestu. Izvrsten 
delavec je, videl je svet, in je še kot odrasel 

človek iznova sedel na šolsko klop. Pa tudi 

dandanes tiči zmerom v knjigah, če ima 
le kaj prostega časa. Potrudite se, gospod 
Grčar, ter se prilično prepričajte, kaj vse 
ta mož ve in zna, kako lepe nariske in na

4

črte je že izdelal 

.4 

Boga, povejte, o kom pa govorite ?" mu seže radovedni tvorničar v hvalne 
besede. 

Govorim o Mirku Po§tenjakoviőu" , 
odgovori Ratko brzo . 

Ta--ko ?" zategne Grčar začuden . 
A potem si dá nadrobno popisati življenj e 
Mirkovo . Ko je Ratko dokončal svoje pripovedovanje, mu poda tvorničar roko terukaže, naj hitro pošlje Mirka v pisarnico. 

Ko prispe Poštenjakovič v pisarno, se 
ne začudi malo, ko ga njegov gospodar 
prijazno povabi, naj mu takoj blagovoljno 
pokaže vnariske, o katerih mu je pravil 
Ratko . Se bolj pa se začudi, ko zve, kaj 
vse je mladostni njegov prijatelj pravil o 
njem; popolnoma iznenadi ga pa naposled 
Grčarjeva častna ponudba, ali hoče biti 
poslovodja v tvornici. 


Vesel in hvaležen, zaupajoč svojim močem, sprejme Mirko častno službo, in že 
prihodnji dan ga predstavi Grčar delavce m 
kot novega poslovodjo . 

‘

* 

Mirkova mati, Mlakar in Mlakarica so se 
zelo razveselili, zvedev"i radostno novico o 
Mirkovem povišanju . Blagi sin je vzel zdaj 
mater k sebi v Rudo, in obema se je godilo prav dobro . Vendar enkrat so za

pretili črni oblaki nad Mirkovo glavo ! 

Novi poslovodja namreč je že pred 
svojim povišanjem mnogo premišljal o tem, 
kako bi se dala odpraviti splošni, beda med 
delavci. Zdaj pa je imel celo za svojo sveto 
dolžnost, da kaj ukrene v tem oziru. Posrečilo se mu je, da se je večina delavce v 
vsako nedeljo shajala v veliki sobi vaške 
gostilnice, kjer jim je potem zanimivo in 
poljudno predaval o različnih tvorniških 
uravnavah po drugih deželah i . t . d. Lasih jim 
je čital iz kake knjige Življenjepis kakega 
moža, ki se je bil proslavil po neumorni 
pridnosti, varčnosti in zvestobi. število poslušalcev se je množilo bolj in bolj . Marsikdo ni bil zadovoljen samo s tem, kar j e 
slišal, marveč si je izprosil, da mu je poslovodja časih posodil to ali ono knjigo . 
Kmalu je bilo kaj navadnega, da si ob ne


71


deljah in praznikih videl v Rudi ali njeni 
okolici mnogo delavcev, á'itajo&h iz kak e 
knjige. Tu je sedel eden na leseni klopi, 
tam je ležal zopet drug na trati, pušeč in 
marljivo čitajoč — skratka : vse je kazalo,
da se je pričelo v Rudi med delavci novo 
življenje . V krčmi piso več razgrajali ; pili 
so le za potrebo. ženam je kar hvaležnost 
sijala iz oči, ko so pozdravljale Mirka ; zakaj 
prav so slutile, da je le njega zahvaljati za 
tolik preobrat na bolje. Vsak tak hvaležni 
pogled pa je ogreval in spodbujal Mirka še 
bolj, da si je prizadeval še gorečneje, pripraviti 
boljše razmere, srečo in zadovoljnost v vas. 

temu je bilo najprej treba, da se de

lavcem poviša plačilo. Vendar prav to se 
mu je zdelo težko, skoro nemogoče . Ko je 
nekoč hotel gospodarja Grčarja pridobiti 
za to, da bi delavcem izboljšal plačilo, je 
moral spoznati vso njegovo osornost : mož 
je silno razsajal, tako celo, da je moral 
Mirko opustiti svojo prošnjo . 

Prigodilo se je pa, da je v družinah 
tvorniških delavcev jela razsajati nevarna 
otroška bolezen . Smrt je imela bogato žetev ; zakaj ubožnim ljudem je bilo nemo

goče, da bi kupovali zdravila in druge potrebne reči. Tako je povsod vladala žalost in 
malodušnost. Mirko je vse to gledal in srce 
se mu je krőilo . Kje naj bi našel pomoői 


Mirko je storil, kar mu je velelo nje

govo moštvo . Zapustivši Grčarjevo pisarnico, premisli o vsem, kar se je prigodilo. 
Ves v skrbeh je gledal v bodočnost. Koliko 
časa bodeš moral čakati in iskati, da naj deš 
tako službo, kakršno imaš sedaj! Tako je 
dejal sam sebi. In dalje : Ali je prav, da v 
tako hudih časih zapuščaš ljudi ; se s tem 
kdaj izboljša njih usoda? Je gotovo, da jim 
Grčar po tvojem odhodu dá dobrohotneg a 
predstojnika ? 

Take misli so mu rojile po glavi, in že 
je prišel čas, da gospodarju naznani, ali 
ostane ali ne . odločil se ni bil ne za to 
ne za ono, kar ga pridejo trije delavci prosit,
naj ostane pri njih. Naznanijo mu tudi, da 
so bili pri Grčarju, ki jim je obljubil priboljšek, dostavivši, da se mora prej v tem 
oziru pogovoriti s poslovodjo . Mirko je 
komaj verjel, da bi bilo to res . Kaj se je 
bilo pač zgodilo ? 

Pojasnilo na to vprašanje dobi še isto 
uro . Burni pogovor med Grčarjem in njegovim poslovodjo se je bil vršil pri odprtih 
oknih ; nekateri delavci so slučajno zunajslišali skoro vse te besede. Zato se je med 
delavci brzo kakor ogenj raznesla vest o 
tem pogovoru. Vsi so žalovali in se bali,
da ne bi Mirko zapustil Rude. Zatorej sklenejo delavci med sabo, da odpošljejo tri 


75 

može k Mirku in h Grčarju, da se ta stvar 
še poravna, količkaj mogoče. Odposlanci 
razodenejo tvorničarju, kako zelo vsi delavci 
cenijo svojega poslovodjo, ki se jim kaže 
pri vsaki priliki jako prijaznega . In ko mu 

povedo, kako deli Mirko Poštenjakovič 
posebno zadnji čas denar in živež med naj 
ubožnejše delavce, kolikor mu dopuščaj o 
razmere, tedaj se Grčarju srce omehča, da 
obljubi delavcem pomoč . 

Tvorničar je bil ves drugačen, ko j e 
stopil Mirko po odhodu omenjenih delavce v 
predenj . "Gospod Mirko, vi ste res vredni 
svoj ega priimka, zakaj istinito ste pošt enjako vi Cesar ni premogla vaša beseda, 
to je doseglo vaše delo. Pripravljen sem, 
storiti vse po vaših nasvetih, in tako, mislim, 
ostaneva stara prijatelja . Kaj ne, da me ne 
zapustite? " 

Ginjen prime Mirko tvorničarja za poproženo roko ter obljubi, da še ostane v 
stari službi. Od radosti mu je žarelo oko,
ker ga je navdajala zavest, da je zopet koristil trpečemu sobratu! — 

* 

* 

Kdor je poznal Rudo takrat, ko se j e 
bil tja naselil Mirko in je ta kraj in njegove 
razmere zopet videl po desetih letih, j e 
moral priznati veliki napredek, ki je delal 


Mirku kot provzročitelju tega napredka vs o 
čast. Ne le, da so se Širlll tvorniški prostori in da je zmerom raslo število delavce v 

tudi življenje med ljudmi, ki so tu bivali, 
se je bilo predrugačilo jako veselo. Beda, 
ki je bila vladala tukaj, je izginila skoro 
povsod. Prej je premnogokrat nočni mir 
dramilo pusto vriskanje in razgrajanje pijanih delavcev, a zdaj si slišal često lep, krepak moški zbor delavcev in vaških mladeničev, ki so imeli za petje veselje in sposobnost. Tudi novo šolo so sezidali, in lepa 
zbirka knjig je vrlo dobro služila delavcem 
v zabavo in pouk. Zdravnik, ki ga je plačevala tvornica, je skrbel za zdravje delavcev. Denarnica za bolnike in za stare delavce (ki jo je bil ustanovil gospod Grčar, 
podarivši lepo vsoto), je storila, da se delavci niso bali prihodnosti. Vse je bilo kakor 
prerojeno, a veselje do dela je bilo občno. 

Poslovodja Mirko, ki so ga vsi spoštovali, je gledal ponosen to izpremembo. 
Ce se je ob nedeljah, brhkega sinčka za 
roko vodeč, izprehajal s soprogo po gozdu 
in po polju, jej je pripovedoval, kako se je 
polagoma vse tako izpremenilo in kako je 
srečen, da ga je usoda privedla prav semkaj. Ali pa se je spominjal mojstra Mlakarja , 
ki je šel precej hitro za svojo ženo v grob, 
zapustivši Mirku znatno premoženje ; to pa 


zato, ker ni imel sorodnikov in je rudskega 
poslovodjo zelo ljubil. 

Mati Mirkova je bila zadnji čas zelo 
oslabela od starosti, tako celo, da ni mogla 
več zapustiti zložne sobice. Vendar je bila 

vedrega duha in je še doživela nepričakovano veselje, da je videla svojega nekdajubožnega sina lastnika rudske tvornice! 

To se je zgodilo tako-le : Gospod Gr

čar je zadnji čas pogostoma hudo bolehal . 
Nekega dne pride Mirko k njemu, da zve, 
kako mu je in ga vpraša o neki služb eni 
reči. Pri tej priliki vpraša tvorničar Mirka 
nenadoma, ali ne bi kupil tvornice, ki se 
je bila lepo razcvela. Mirko se tej Grčarjevi 
izjavi nasmehne ; zakaj mislil je, da se tvorničarle šali. Imelje resznatno premoženje; 
a to pač ni zadoščalo, da bi si kupil — 
tvornico . To tudi Grčarju naravnost pove , 
ko mu ta ponovi vprašanje . "Vem, vem",
ga zavrne bolnik, "a kljubu temu ne mislite, da se šalim. Moje stanje je tako, da 
lahko kdaj umrjem nagloma. Nikakor pa 
ne bi hotel, da bi tvornica, ki ste jo največ 
povzdignili vi, prišla po moji smrti v nespretne roke ter bi potem vse šlo rakovo 
pot. Ali ne mislim prav, če želim, da bi mi 
bili vi nasIednik? Bil je čas, ko se nisem 
menil za to, ali me ljudje ljubijo . Toda 


zadnja leta so me izučila, da je človek srečen, če ga mnogi spoštujejo in ljubijo. Zdajsi pa želim, da bi se dobro govorilo za 
mano. Pomagajte mi pri tem, ljubi gospod 
Mirko! Kar se pa tiče kupa, vam povem,
da toliko že premorete - -. " 

Mirko se zgane. Prve trenutke se nikakor ni mogel ohrabriti. Vse mu je prišlo 
hitro in nepričakovano, mislil je, da se mu 
le sanja. In vendar, bdel je, resnično bdel 
ter je čutil, kako mu je bolnik prijazno 
stiskal roko ! 

*Kar se je zdaj zgodilo, to je ob kratkem povedano : Preden je minil teden po 
tem pogovoru, je Grčar svojo tvornico pravokrepno izročil Mirku Poštenjakoviču. Dosedanji glavni delavec Ratko Trn pa je postal poslovodja, katere časti se zdaj ni več 
branil. Na večer tega dne so napravili 
tvorniški delavci v gostilniški dvorani lep o 
veselico, katere sta se udeležila tudi stari in 
novi lastnik rudske tvornice. In ko se je 
poslednji v preprostem, a presrčnem govoru poslovil od ustanovitelja rudske tvor 
nice in ko je obljubil, da bode svojim 
podložnikom vselej dobrohoten in pravičen 
gospodar, se je oglasil iz sto grl navdušen : 

Z i v i o!", da se je kar dvorana stresla. 
Mirko Poštenjakovič je tudi zvesto izpolnjeval svojo obljubo . Lenuhe, izvržke 


79


človeštva , je zmerom zaničeval a pridnim, dobrim ljudem je bil ljubezniv pomočnik. Istotakojebil očetovski svetovale c 
vsem, ki so se mu dali voditi. Rudska tvornica se je od leta do leta povzdigovala bolj 
in bolj . Sčasoma je postala vzorno podjetje ,cigar dobri glas je sezal preko deželne meje . 
Mirko Poštenjakoviä' pa si je pridobil visoke 
časti ; a zaraditega ni pozabil , kaj je bil 
nekdaj, ter ni bil prevzeten. Izvrstno slove 
stavek na krasnem spomeniku, ki stoji na 
njegovem grobu : 

„Bil je mož poštenjak” .