Mladost Črnega Jurija.
Nadaljevanje.
Črni Jurij prične ubijati Turke.
Medtem, ko je oče Petar služil pri Mula Husejnu za mlinarja, je sin Jurij služil za pastirja pri nekem kmetu Novaku iz Žabarov. Imel je tudi sam par koz in svinj ter jih je pasel skupaj s kmetovimi ob cesti, ki pelje iz Zagorice v Žabare. Po cesti pridirja na konju Turčin, a za njim trije psi in hrt. Psi oblajajo svinje, a svinje po njih. Turčin potegne pištolo in ubije svinjče, potem pa na-Sčuje pse na ostale. Svinje se prestrašijo in priteko k Juriju, a psi za njimi. Jurij izstreli iz puške, zadene psa. Žival zacvili: kav, kav, kav, steče k Turku in pogine pred njim. Turčin prične divje kričati na svinje, Jurij počene za drevo kraj mosta, dvigne puško. Turčin skoči na most, na drugem kraju hoče doli, Jurij izproži ter ga ubije. Skoči k mrtvecu, ga potegne za nogi pod most, ga pusti in steče v bližnji mlin ter pove mlinarju Pantaleju, kaj se je zgodilo. Mlinar mu da takoj merico žita, da potrese po krvi ter da izlizati svinjam. Drugo naj skrije sam, kakor ve in zna. Jurij potrese žito po krvavi sledi,
svinje jo izližejo, med tem pa razseka Tur- j čina na kose ter ga vrže v votel grm, vzame orožje, konja in obleko ter gre v Palanko k Fazlibaši. Ker je vedel, da je ta Turek velik lopov, mu ni ničesar prikrival, ampak vse povedal po resnici. Turku je bilo celo všeč in hotel je obdržati mladeniča v svoji službi. Toda Jurija ni vzdržalo pri njem. Odbijala ga je njegova sebičnost, čutil je pa tudi, da je že preveč obrnil nase pozornost Turkov. Kolikor bolj je Fazli-baSa razvijal svoje razbojniško rokodelstvo, toliko bolj je letela sumnja na Jurija Petriča in govorili so: „Tega ne dela nikdo drugi, nego ono Vlaše, ki služi pri Pazli-baši." Pusti torej Turka in se zopet vrne v Zagorico. Rodbina si je nekoliko opomogla, imela je kočico in nekaj živali in Jurij je pasel lastne in drugih kmetov živali po prostorih med Zagorico, Žabari in Topolo.
Nekega večera pride domov, a oče je ostal v Mula Husejnovem mlinu. Puško pusti zunaj, a pištolo ima za pasom pokrito z jopičem. Dva popotna Turka sta vstopila v hišo in sedela pri ognju. Pozdravi ju v božjem imenu, ker sta odvrnila božji pozdrav, prisede k njima. Turek vpraša mater:
„Kdo je to, gazdarica!"
„To   je   moj   sin, aga"  — odvrne mati.
Turčina se razprostreta po ognjišču, vza-
meta orožje izza pasa in dasta pod vzglavje, prižgeta čibuke, puSita in se razgovarjata, dokler ni gospodinja pripravila večerje. Jurij je ves čas molčal, dokler se eden Turčinov ne odzove:
„Žena, tvoj sin je pravi hajduk, vidiš, kakšne oči ima !"
„Kaj še, aga, moj sin ni hajduk, ampak, kakor vsi drugi carjeva raja."
Jurij se radi teh besed razljuti na Turka in bi ju hotel takoj pobiti, toda ne more radi otrok, ki so bili v izbi. Gre torej ven in reče materi na samem :
„Daj otrokom večerje ter jih pošlji spat v ograjo, da pobijem Turka. Si cula, kako govorita o meni ?"
Mati se vrne v izbo, da otrokom večerje ter jih odvede spat v ograjo. Jurij sede k ognju, a slučajno se mu razgrne jopič in Turka zagledata pištolo za pasom. Med večerjo se prične eden Turkov šaliti:
„Vlaše, kaj pomeni ta kozja noga za tvojim pasom ?u
Jjrij odvrne zlobno :
„Pištola, aga!"
„E, pištola, to ni nič. Kaj bi to moglo ubiti človeka ? Kako bi s tem koga ubil ?
„Tako-le, aga!" — In pograbi pištolo ter ustreli Turčina, ki je vprašal, v prša, z drugim strelom pa drugega.
i