Oj ta soldaški boben!
Ej, naš oče so bili dober in skrben oče! • Takisto po vseh svetih, ko so postali ve-čeri tako dolgi, so rekli navadno: »Otroci, moliti bo treba malo več ob večerih. Zdaj bo jel hoditi Miklavž poslušat, če so otroci kaj pridni in če znajo kaj moliti.«
Pa smo molili večer za večerom, zbrani pri očetu na klopi pri gorki peči. Mati so se pa motali v kuhinji in nam pripravljali večerjo.
Vse smo premleli od očenaša do štirih po-slednjih reči. Dolga vrsta molitev, katere je manjši Pavlek le zlogoma pobiral za očetom. Trajalo je skoro do večerje. Če smo pa poprej končali, menili smo se o sv. Miklavžu in njegovih darovih.
181
Radi bi videli sv. Miklavža, pa nikdar ga ni bilo mogoče ugledati. Kolikokrat sem se oni srečni večer pred njegovim godom ustavljal spancu tudi do polnoči, pa Miklavža ni bilo. Ko sem se pa zjutraj prebudil in pogledal tja na mizo, je bila nastavljena posoda res polna. Kdaj neki je hodil tod mimo? Toda krotil sem svojo radovednost, ker so dejaJi oče, ako kdo Miklavža spozna, mu potem nič več ne prinese.
Oče so ga že poznali, zato jim ni nikdar nič prinesel. Rekli so, da ga vidijo sv. Barbare dan vsako leto na sejmu, kjer kupuje darove za pridne otroke. »Oh, jutri bo kupoval,« govorili smo pred sejmom ob peči.
»Da bi le hotcl meni kupiti boben!« vzdihnil sem, takega, kakor so jih imeli vojaki, ko so se hodili iz Mekinj vojskovat tja doli na naš pašnik. — Trom, trom, tromtomtom . . . zaslišalo se je, in cele vrste vojakov so prikorakale izza hriba po cesti.«
Trobenta bi mi bila seveda tudi povšeči, toda kaj mi pomaga, ko je pa ne zmagam. Poleti je slonel doli pri kozolcu vojak, na lepi vrvici z več čopi je nosil oprtano trobento.
Živo sem ga mogel menda ogledovati, da mi je rekel: »Dečko, ti bi menda rad takole trobento? Na, poizkusi!«
Prav rad ne, pa vendar sem stopil blizje. On pa mi je nastavil trobento na usta, jaz sem se pa napel in napihnil, pa ni ga bilo glasu ne iz mene, ne iz trobente.
»Dečko, ti boš na pomazan štrukelj trobil,« rekel je vojak in je sam zatrobil, da mi je kar zve-nelo po ušesih.
Sv. Miklavža jutro je bil res boben na mizi. Ali je Miklavž sam slišal mojo željo, ali so mu oče povedali na sejmu, nisem imel časa izpraševati. Tudi vse drugo mi ni bilo dosti mari, kar je meni in drugim prinesel. Opasal sem si boben, potem pa najprej po hiši, potlej pa okoli nje in nazadnje še po vasi gori in doli — — —
182
»Oj ta soldaški bobcn!«
Kar gledale so radovedne glave izza vežnih vrat in se čudile, češ da gredo v taki zimi vojaki iz  Mekinj vojskovat se na naš pašnik.
»Daj, bom še jaz!« je silil mali Pavlek, toda teden dni ga ni dobil v roke. Čemu tudi; saj ni znal bobnati. Še le potlej, ko sem se ga sam ne-koliko naveličal, me je Pavlek preprosil, da sem ga začel učiti in mu tupatam prepustil svoj boben.
Tudi sem izprevidel, da je domačim že pre-segalo moje nadležno bobnanje. «Glavo mu bo zmešal,« so mati tarnali. »Glej, da ne boš precej vsega raztolkel! Boš spomladi ž njim vrane prc-ganjal.«
Pa  je   res  bobnanje kmalu potem raalo pone-
halo.  Vedno in vedno manj ga je bilo slišati, pa še
tistega   je   bilo   več   Pavlekovega   kot  mojega.   Se-
veda poznalo se pa je, kdo je imel boben v rokah:
. jaz   ali Pavlek.   Ob času,   ko bi bil imel boben res
. kaj koristiti pri hiši, že ni bil več moj. Dal sem ga
Pavleku, on pa meni veveričen rep, katerega je iz-
prosil od grajščinskega lovca.
»Pavlek. stopi, stopi tja doli ob njivi in poro-potaj! Vse polno vran je na koruzi« oglasili so sc večkrat mati spomladi,
»Pavlek, pojdi no nad vrabce, vse polno jih je v prosu«,   so   rekali   pogosto   oče   o  sv. Jerneji.
In tako dalje.
Pa dolgo tudi Pavlek ni hodil z bobnom. Dal ga je sosedovemu Jurčku. Zdaj pa tam poje, če že ni izpel . . .
Takole je: Po čemer včasih najbolj hrepenimo, tega se navadno najprej naveličamo.              F. G.
184