Poštnina v državi SHS pavšalirana.
U/^CC^
A KJK
«o  je  v
lov------ trg i (v starem
rotovžu), pritličje, levo. Rokopisi se ne vrnejo.
Politično gospodarski tednik.
Stev. 48
Ptuj, 25. decembra 1921
III. letnik
Maribor, Celje, Ljubljana.
Iz Slovenjgradca smo dobili dopis : Po časopisju se je vnel zanimiv boj o razdelitvi Slovenije. Ljubljana zagovarja avtonomijo z enim središčem, Ljubljano samo, ker se boji za svojo pozicijo. Toda zgubili smo Notranjsko in Primorje, skoraj polovico cele Slovenije, povrhu še Koroško, in Ljubljana, nekdanje zemljepisno središče, je postavljena ob periferijo. Po ustavi pa nasprotno ena pokrajinska uprava ne sme imeti preko 800.000 prebivalcev. Kakor je torej Slovenija kolikor je je v Jugoslaviji, premajhna in njeno središče preveč na periferiji za avtonomno močno upravo, tako da je cela Slovenija prevelika za pokrajinsko upravo, ker ima preko 8000.000 prebivalcev. Zato se opravičeno poteguje Maribor za isto čast kakor Ljubljana in Slovenija naj bi bila razdeljena v dve pokrajinski upravi, v eno z Ljubljano in v drugo z Mariborom. Cujo pa se tudi tretji nasvet: enotna Siovenija s središčem v Celju. Kdo ima torej prav?
Po ustavi treba državo enotno razdeliti v pokrajine ; ako pa naj te pokrajine pravilno in dobro upravljamo, morajo imeti središče sredi svojega ozemlja, ker le iz srede ven je mogoče uspešna civilna in vojaška uprava, in le v zemljepisno sradišče ima ljudstvo z dežele najbližjo pot do uradišča. Svetoval je torej prav že v „Našem Glasu" pisatelj J. Z., naj bi se vsi okraji ob meji nekdanje Avstro-Ogrske, torej Brežice, Krško, Rateče, Rogatec, Ljutomer, Gor. Radgona itd. tako razdeli, da bo uradišče sredi okraja in se po možnosti izbriše meja med Slovenci in Hrvati, ki itak ni naravna, kajti Belokranjci ;so bolj Hrvatje, Križevci pa bolj Slovenci, Prekmurci pa tako oddaljeni, da bi jim bilo treba prisloniti Medji-murje. — Ob avtonomiji Slovenije bi torej bilo njeno najprikladnejše središče Celje, ker bi bila uprava finančno najcenejšn : in to je prvo!
Dandanes je pot iz Lendave v Ljubljano dolga toliko dni j, kakor je z Rakeka do Ljubljane ur, in to je vendar neprimerno. Ljubljana se torej ne poteguje zase, ako hoče vse Slovence imeti skupaj, ker je preveč ob robu.
Po ustavi pa je ta kompleks prevelik, torej se mora in tudi more razdeliti. Brezdvomno je namreč Maribor duševno in trgovsko središče Drave, tako kakor je Ljubljana onako središče Save, pokrajine, torej treba razdeliti po porečjih in namestnik Hribar je prav storil, ako je Celje prisodil Ljubljani, razdelivši Slovenijo v dve upravni telesi. Nekaj podobnega je že pisala „Nova Doba" v Celju, kar je tem važnejše, ker treba stare kronovinske meje kolikor mogoče zabrisati in se otresti raznih Štajercev, Kranjcev itd., kajti dandanes smo Jugoslovani !
Kakor je torej žalostno, da se politikuje celo pri takih tako stvarno resnih zadevah, kjer odločujejo stroški države in zamuda občinstva, n e pa muke posameznih strank ali celo kako glasovanje po koroškem vzorcu s fijaskom na obe strani, tako je na drugo plat prav, da si prizadeti faktorji povejo resnico v obraz in Ljubljana in Maribor sta to delo korenito storila. Resnica je namreč, da je Ljubljana svojo središčnost od nekdaj preveč izkoriščala zase in sta ji bila ob prevratu napoti Celovec in Maribor (zato smo prvega izgubili, druzega pa komaj rešili !), tako pa je tudi res, da cvetoči Maribor dela sebi isto pot, ki jo je bila vajena Ljubljana. V široki Jugoslaviji moramo pač opustiti ozkosrčne nazore nekdanje avstrijske Slovenije! Prepir med brati pa je najlažje končati s kompromisom in tudi v našem slučaju je umesten: Ljubljana bo morala pozabiti na stare sanje, Maribor pa naj pozabi na mejo ob Savi in žrtvuje Celje, ki gleda bolj proti jugu in se dandanes meje ne delajo ob vodi, saj ima Sava veliko bodočnost za porečni promet, tovarne, elektrarne itd., ki   bi  jih   meja   le  zadrževala.   Torej :
porečje   Save Ljubljani, porečje Drave Mariboru.                                  Dr. R.
Opomba uredništva: S tem člankom se strinjamo le v toliko, kolikor zagovarja razdelitev v dve oblasti, v mariborsko in ljubljansko.
Zavzemamo pa stališče, da ima celjski okraj pripasti k Mariboru. Pred vsem so mesta Celje, Ptuj in Maribor glede svojega obiležja v narodnostnem oziru drug drugemu slična ter se imajo udejstvovati pri vsoh teh treh mestih ista načela v upravi   in politiki.
To so obmejni kraji v najožjem smislu besede, v katerih vlada še nacijonalno načelo ter ima vladati do časa, ko bo absorbiran tu narodni element.
K Celju spada narodostno silno zavedna Savinjska dolina, ki je za mariborsko oblast potrebno.
Glavni vidik pri razdelitvi Slovenije mora biti za nas salus rei publicae t. j. blagor države, pred katerim stopi v ozadje delitev po porečjih, ki bi sicer gotovo bila vpoštevanja vredna.
Pojma ,,Stajerc" in ,,Kranjc" odpadeta ker bi itak del,,Štajerske" pripadel,,Kranjski."
Trdimo tudi mi, da bi se primerno našim potrebam vladalo le iz Maribora.
Ljubljana posebno tudi sedaj po prevra. tu ni imela za nas nikdar pravega smisla. Trpeli smo vsled tega mnogo.