58
Glasba.
Koncert sester  Vere  in Nadežde  Černijeckih v ljubljanskem „Unionu"
dne 8. dec. ni zadovoljil popolnoma. Lani v isti dvorani nastopivši sta vzbudili koncertantinji željo, da bi ju zopet slišali, predstavili sta se takrat kot novi zvezdi toplega žara, velikih talentov. Po sporočilih sta prepotovali potem mnogo širnega sveta in se sedaj vrnili žal z znatno izgubo prvotne višine. Še je Nadežda v pol-nozvočju sonornega svojega alta, toda ležernejša je postala v rabi tega zaklada in že se javljajo pege, ki motijo. In Vera pianistinja, ki je opravičevala nado, da dostopi višino svoje vrstnice Careno, se nam je vrnila, upadajoča na nivo zanemarjanja svoje izobrazbe. Treba tu radikalne prelevitve, trebe opore, ki bi jo naj na novo povzdignila, saj bi bilo škoda vsega dobrega, česar je zmožna. Potem zalije zopet sok njeno danes uvelo pojmovanje, nadomesti disciplina današnjo površnost in poda nam potem Beethovnovo „appassionato" v celoti, kakršno zahteva spoštovanje klasičnega dela, ne pa le diletantske izbere dveh stavkov, poda potem tudi Chopinovo sonato b-mol, op. 35, nekrajšano, ne le njenega odlomka „marche funebre".                                                                                Dr. V. Foerster.
Koncert pevske zveze moravskih učiteljev dne 29 decembra 1907 v ljubljanskem „Unionu" je izval z elementarno silo misli in srca poslušalcev, izzval je soglasno sodbo, da ostane nepozabljen po svoji vzornosti. Kar so podali moravski učitelji, družba petdesetih pod vodstvom prof. Ferdinanda Vacha najvestneje discipliniranih pevcev, zadivlja po vrlinah prednašanja, vznaša po izvrstnosti podanega, njih spored je izbera instruktivnega, vzgajajočega blaga, ki nudi nove vpoglede, daje čutiti novo mišljenje, novo smelo ustvarjanje. Od Smetanove široko in plastično pa veselo slikajoče „Pesmi na morju" tja do Frid. Hegarjevega gran-dioznega „Tabora mrtvih", te dramatski velike balade o morečem, tulečem mrazu, je sledila v sporedu dolga vrsta prelepega: Viteslava Novaka barvno neobičajno učinkujoča „Vanočni ukolebavka", Jos. Kličke zanosa polni „Naš zpev", Edvarda Griega globoko zamišljena „Marna laska" in „Marianska, Kfižkovskega v drzen vrtinec izpeljani „Dar za lasku", L. Janačka šaljiva „Klekanica", H. Palle razkošna „Cibuiička" in Jana Malata nepozabni „Ty klašterskv zvony". Ves ta niz muzikalno odlično sestavljenih skladb je izkristalizoval zbor moravskih učiteljev v bisere, ki se svetijo v sijaju dragocenosti. Koliko da zahvalja skladba oživljajočemu intelektu zborovemu, se je pokazalo najmarkantneje ob Kfižkovskega dobro znani „Utonuli" in Iv. pl. Zajca popularnem „Večeru na Savi", ko smo zastrmeli od novih pestrih žarkov, v katerih je zablestela znana nam glasba. Kot apostoli pravega zborovega petja so stopili moravski učitelji pred nas, odičeni z vsemi prednostmi idealno navdahnjenih muzikov, polnih visokega stremljenja in vzplamtelih od ljubezni do petja, od spoštovanja do intencij skladateljevih. Umerjenost v glasu, pokornost intelektu zborovodje, vestnost v fraziranju čarajo iz petja moravskih učiteljev ono toplo, v milini se topečo harmoničnost, ki vpliva tako blagodejno, da se prikupi vsa srca, da budi čutenje, da drami in vodi želje, doseči tako višino. In poudariti treba, da pojo moravski učitelji na pamet, tudi v tem oziru dosegajo ideal pevanja v zboru; tolikšno je proučenje skladbe, da je prešla pevcu v njegovo bistvo, da more na novo ustvarjati, kar mu je ustvaril skladatelj.
Dr. V. Foerster.
446                                     Glasba. — Splošni pregled.
rakitovje, da je dobilo še več nego življenje za življenje, kajti tudi Tilka bo legla in ne bo več vstala in bogve, kako dolgo bo mogla prenašati te udarce starka, babica, ki ji je bila duša tako silna, da je poslala starega moža tja, naj se — maščuje. Mnogo, preveč teme, preveč smrti vsepovsod! In vendar se mi zdi, kakor da bi vse te groze neposredno ne čutili, saj je vse to povedano tako prizanesljivo, tako posredno, kakor nam opisuje smrt tudi — ljudski, narodni pevec. To je Meškova posebna in osebna nota, zato pa Meško ni in ne bo — dramatik. (Dalje.)
Dr. Iv. Merhar.
Besedni red v govoru. Spisal Anton Breznik. Ponatisnjeno iz „Dom in Sveta", 1908. Cena 1 K 50 h. Ljubljana, 1908. Založila .Katol. Bukvama". Natisnila „Katol. Tiskarna". — Zanimiva študija, o kateri izpregovorimo še.
Carniola. Zeitschrift fiir Heimatkunde. Geleitet von Dr. phil. Walter Šmid. Trubernum mer. Erster Jahrgang.  1908. Heft II.
Vsebina tega spominu našega prvega slovstvenika posvečena številka „Car-niole" je sledeča: Dr. phil. Ottmar Hegemann: 1. D. M. Primi Truberi. % Hofrat Professor dr. Arnold Luschin R. v. Ebengereuth: Dr. Theodor Elze. 3. Hofrat Professor dr. Johann Loserth: Steiermark, Karnten und Krain und ihr Zusam-menwirken wider die Gegenreformation. 4. Dr. Friedrich Ahn: Zeitgenossische Buchdrucker als Forderer von Trubers Werk (1550 — 1595).
Slava domovini. Spevoigra. Dvo- in triglasni zbori s samospevi ter z dekla-macijami, uravnano za spremljevanje na klavirju in harmoniju. Sestavil in izdal Anton Kosi. Dobiva se pri izdajatelju (Središče, Štajersko). Cena 3 K 20 h.
Ta spevoigra se je pod vodstvom prirediteljevim uprizorila že pred dvema letoma v Središču. Razni listi so se izjavili o tej uprizoritvi kakor o delu samem prav pohvalno. Lansko leto je izdal isti avtor spevoigro „Letni časi", o kateri so se cule istotako ugodne sodbe.
Cesarjev spomenik. Spomenik, ki se postavi v proslavo šestdesetletnega slavnega vladanja cesarja Franca Jožefa I. v Ljubljani pred justično palačo, izdeluje naš domači kipar L. Peruzzi.
Trubarjevo slavje, čigar štiristoletni rojstni dan se je ponovil 8. junija t. 1., se je moralo vsled raznih ovir preložiti na september. Osnutek za spomenik našemu prvemu slovstveniku, ki se odkrije povodom septembrskega slavja, je napravil znani kipar Fr. Berneker. — Naš list objavi v septembrski številki dve