Stenografiern zapisi
Stenographischer Dericht
o 8 in e seje
deželnega zbora Ljubljanskega
dne 9. januarja 1874.
Nazoči: Prvosednik: Deželni glavar Dr. Friderik vitez Kaltenegger. — Vladini zastopnik: Vladini svetovalec vitez Roth. — Vsi članovi razun: knezoškof dr. Vidmar in: Grabrijan, Pintar, dr. Suppan, Obreza, baron Apfaltrern, grof Auersperg.
Dnevni red s
1.	Naznanila predsednika.
2.	Poročilo finančnega odseka zarad ustanovitve založnice za izdavanje slovenskih šolskih knjig. (Priloga 50.)
3.	Ustmeno poročilo finančnega odseka zarad ustanovitve službe deželnega učitelja za gozdarsko šolo v Šneperku. (K prilogi 34.)
4.	Utemeljevanje predloga deželnega poslanca gosp. dr. Razlaga zaradi zboljšanja razmer ljudskega šolstva na Kranjskem.
5.	Poročilo gospodarskega odseka o peticiji za podporo za Kočevsko-Črnomeljsko cesto.
6.	Poročilo gospodarskega odseka o peticiji občine Stara-Loka zarad dovozne ceste k železnici.
7.	Poročilo gospodarskega odseka o peticiji več občin zarad vredjenja grabnov na desni strani Ljubljanskega močvirja.
8.	Poročilo zdravstvenega odseka o peticij i društva zdravnikov na Kranjskem za vredbo plač okrajnih ranocelnikov.
9.	Volitev enega uda in namestnika v deželno komisijo za vredjenje zemljiškega davka.
10.	Poročilo finančnega odseka zarad odstopa nekaj dvornega vrta za razširjenje gradiške ulice. (Priloga 52.)
der achten Sitzung
des Landtages zu Laibach
am 9. Jänner 1874.
Anwesende: Vorsitzender: Landeshauptmann Dr. Friedrich Ritter v. Kaltenegger. — Vertreter der k. k. Regierung : Regierungsrath Ritter v. Roth. ■— Sämmtliche Mitglieder mit Ausnahme von: Fürstbischof Dr. Widmer und: Grabrijan, Pintar, Dr. Suppan, Obreza, Freiherr v. Apsaltrern, Graf Auersperg.
Tagesordnung:
1.	Mittheilungen des Vorsitzenden.
2.	Bericht des Finanzausschusses wegen Errichtung eines vom Landessonde bohrten slovenischen Schulbücherverlaaes. (Beilage 50.)
3.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses wegen Anstellung eines landschaftlichen Lehrers an der Waldbauschule in Schneeberg. (Ad Beilage 34.)
4.	Begründung des Antrages des Herrn Abgeordneten Dr. Razlag zur Besserung der Volksschulvcrhältnisse in Kram.
5.	Bericht des volkswirthschaftlichen Ausschusses zur Petition um Subventionirung der Gottschee-Tschernembler Straße.
6.	Bericht des volkswirthschaftlichen Ausschusses Über die Petition der Gemeinde Altlack wegen der dortigen Bahn-Zufahrtstraße.
7.	Bericht des volkswirthschaftlichen Ausschusses über die Petition mehrerer Gemeinden um Gräbenregulirung am rechten Nfer des Laibacher Morastes.
8.	Berick)t des Sanitätsausschusses über die Petition des Vereines der Aerzte in Strain um Gehaltsregelung der Bezirkswundärzte.
9.	Wahl eines Mitgliedes und eines Ersatzmannes in die Grundsteuerregulirungs-Landcscommission.
10.	Bericht des Finanzausschusses wegen Abtretung eines Burggartcntheiles zur Erweiterung der Gradischagasse. (Beilage 52.)
Seja se začne o 40, minuti čez 10. uro. — Beginn der Sitzung 10 Uhr 40 Minuten.
VIII. seja. 1874.
Landeshauptmann:
Ich constatire die Beschlußfähigkeit des hohen Hauses, eröffne die Sitzung und ersuche den Herrn Schriftführer das Protokoll der letzten Sitzung vorzulesen. (Zapisnikar prebere zapisnik zadnje seje v slovenskem jeziku — Schriftführer verliest das Protokoll der letzten Sitzung in slovenischer Sprache).
Landeshauptmann:
Wird eine Einwendung gegen die Richtigkeit des eben verlesenen Protokolls erhoben?
Avg. Dr. Ritter v. Savinschegg:
Ich glaube verstanden zu haben, daß mein Antrag im Protokolle als auf Einführung des Viehsalzes gerichtet angeführt wird. Ich bitte um die Berichtigung dieser Angabe dahin, daß mein Antrag nicht die Einführung des Viehsalzes, sondern die Herabminderung der Salzpreise überhaupt bezielt.
Landeshauptmann:
Diese Bemerkungen sind richtig, daher ich diese Berichtigung des Protokolls verfügen werde. Da nichts eingewendet und auch sonst gegen das Protokoll nichts bemerkt wird (nihče se ne oglasi — niemand meldet sich), so erkläre ich es nebst obiger Berichtigung für genehmigt.
1.	Naznanila predsednika.
1. Mittheilung des Vorsitzenden.
Ich habe dem h. Hause Folgendes mitzutheilen:
Der Herr Abgeordnete Freiherr v. Apfaltrern hat sein Ausbleiben von der heutigen Sitzung schriftlich durch Unwohlsein entschuldigt.
Vertheilt wurden heute folgende Vorlagen:
1.	Bericht des Finanzausschusses wegen Abtretung eines Burggartentheiles zur Erweiterung der Gradischagasse. (Beilage 52). Dieser Bericht steht auf der heutigen Tagesordnung. Da cs mir jedoch nicht möglich war, denselben den Herren Abgeordneten rechtzeitig, d. i. vor 48 Stunden zuzuschicken, so werde ich es später einem allfälligen Antrage und der Entscheidung des hohen Hauses anheimstellen, ob heute in die Berathung einzugehen sei.
2.	Bericht des Rechenschaftsberichtausschusses über die Geschäftsthätigkeit des Landesausschusses für die Zeit vom 1. November 1872 bis Ende Oktober 1873. (Beilage 53.) Dieser Bericht kommt auf die nächste Tagesordnung.
Ferner wurden heute die stenographischen Berichte der 4., 5. und 6. Sitzung unter die Herren Abgeordneten vertheilt. Bei diesem Anlasse ersuche ich die Herren Abgeordneten, die stenographischen Berichte künftighin während der in § 15 der Geschäftsordnung vorgeschriebenen Frist durchsehen zu wollen. Ich habe bisher die überkommene Uebung nicht abgestellt, wornach zur Erleichterung den Herren Rednern die stenographischen Aufnahmen ihrer Reden unmittelbar zur Einsichtnahme zugestellt werden; ich bitte jedoch künftighin, damit in der Drucklegung keine Störung eintrete, jene Frist möglichst einzuhalten, weil ich sonst genöthigt wäre, mich mit dem geschäftsordnungsmäßigen Auflegen der stenographischen Berichte im Stenographenbureau zu begnügen.
Der landschaftliche Kanzleiofsicial Herr Josef Ritter v. Pagliaruzzi hat durch mich ein Gesuch um Anweisung der ihm fehlenden Quinquennalzulagen überreicht. Ich werde das Gesuch dem Finanzausschüsse zuweisen.
Der Herr Abgeordnete Pakiz hat mir ein Gesuch der Gemeinden Großlasic, Zapotok, Golu, Skrilje, Zelimlje u. a. überreicht, worin um eine Aenderung in der Umlegung der Auersperger Straße angesucht und schließlich die Bitte gestellt wird, der hohe Landtag möge geruhen, über diese Petition entweder selbst zu beschließen oder den Landesausschuß anzuweisen, vor Bewilligung jeder Subvention aus Landesmitteln die nothwendigen technischen Erhebungen in Betreff der in dieser Petition vorgeschlagenen Trace zu veranlassen. — Nachdem dieser Gegenstand laut meiner jüngsten Jnter-pellationsbeantwortung und laut des Rechenschaftsberichtes ohnehin beim Landesausschusse anhängig ist, stelle ich den Antrag, diese Petition dem Landesausschusse zur Amtshandlung zuzuweisen. (Sprejeto — Angenommen.)
Der Herr Abgeordnete Jugovič hat mir eine Petition der Gemeinden Primskau, Gorenje und Rupa um Reacti-virung des Bürgermeisteramtes in Primskau überreicht.— Dieser Gegenstand hängt zusammen mit der Bildung der Hauptgemeinden, und ich beantrage, diese Petition dem Landes-ausschusse zur Amtshandlung abzutreten. (Pritrduje se — Zustimmung.)
2. Poročilo finančnega odseka zarad ustanovitve založnice za izdavanje slovenskih šolskih knjig.
(Priloga 50.)
2. Bericht des Finanzausschusses wegen Errichtung eines vom Landesfonde dotirten slovenifchen Kchnldncher-verlnges.
(Beilage 50.)
Poročevalec dr. Bleiweis:
Ker je poročilo že precej dolgo v rokah gospodov poslancev, prosim, da me slavni zbor oprosti branja poročila, ter da berem samo predloge odsekove. (Pritrduje se — Zustimmung; bere —- liest):
Slavni deželni zbor naj sklene:
1.	Deželnemu odboru se naroča osnova deželne zaloge šolskih knjig za izdavanje slovenskih učnih in vadnih knjig za srednje, mestne in strokovne šole.
2.	Za to zalogo se deželnemu odboru dovoljuje svota 10,000 gld. a. v. iz deželnega zaklada kot brezobrestna založba na razpolaganje.
3.	O vspehu te šolske zaloge se ima deželnemu zboru vsako leto v poročilu delovanja deželnega odbora poročati in o gospodarstvu s to zalogo natančen račun dati.
4.	Dohodki te zaloge iz prodaje založenih knjig se smejo kot založba za izdavanje drugih učnih in vadnih knjig v smislu predloga 1. porabiti, vendar vedno le tako, da se iz deželnega zaklada za to zalogo nikdar čez 10,000 gld. a. v. zahtevati ne sme.
5.	Nagrade pisateljem iz te založbe se smejo le izjemno in edino le za taka dela dovoliti, ki so namenjena za strokovne šole, pisateljem pa se smejo uek-teri brezplačni eksemplari njihovih del darovati. — Ako so stroški natisa kagega pisateljskega dela po prodaji odtisov popolnem poravnani, tedaj se imajo vsi ostali odtisi pisatelju brezpogojno v last prepustiti.
6. Rokopisi se morajo pred sprejemom v to zalogo v pregled dati veščim strokovnjakom ter se ima onim rokopisom prednost dajati, za katere c. k. ministerstvo uka pisateljem remuneracije dovoli ali katere c. k. deželni šolski svet posebno priporoča.
Der hohe Landtag wolle beschließen:
1.	Der Landesausschuß wird beauftragt, einen Landes-schulbücher-Vcrlag zur Herausgabe von slovenischen Schul-uud Uebungsbüchern für Mittel-, Bürger- und Fachschulen zu errichten.
2.	Zur Dotirung dieses Verlages wird dem Landesausschusse ein Betrag von 10,000 fl. ö. W. aus dem Landessonde als unverzinslicher Vorschuß zur Verfügung gestellt.
3.	Ueber die Erfolge dieses Schulbücherverlages ist dem Landtage jährlich mittelst des Rechenschaftsberichtes Bericht zu erstatten und über dessen Gebahruug detaillierte Rechnung zu legen.
4.	Die Einkünfte dieses Verlages durch Verkauf der Verlagsartikel können als Vorschuß zur Herausgabe anderer Schul- und Uebungsbllcher int Sinne des Artikels 1, jedoch steig nur in der Art verwendet werden, daß die Forderung des Landesfondes an diesen Verlag die Summe von 10,000 Gulden ö. W. nie übersteigt.
5.	Honorare sind bett Verfassern aus diesem Fonde nur ausnahmsweise und nur für solche Werke zu bewilligen, welche zum Gebrauche für Fachschulen bestimmt sind, wohl aber können den Verfassern einige Freiexemplare gegeben werden. — Sind die Kosten der Auflage eines Werkes durch Verkauf von Exemplaren desselben vollständig gedeckt, so sind alle noch erübrigten Exemplare dem Verfasser desselben in das unbeschränkte Eigenthum zu überlassen.
6.	Die Manuscriple sind vor ihrer Uebernahme in diesen Schulbücherverlag der Prüfung von geeigneten Fachmännern zu unterziehen, und haben jene Manuscripte den Vorzug zu erhalten, für welche das k. k. Unterrichtsministerium bett Verfassern Remunerationen bewilliget oder welche der k. k. Landesschulrath insbesondere anempfiehlt.
Landeshauptmann:
Ich eröffne die Generaldebatte. (Nihče se ne oglasi — Niemand meldet sich.)
Da sich niemand zum Worte meldet, so schreiten wir zur Specialdebale. Wünscht jemand der Herren zum Antrage 1 das Wort?
Abg. Deschmann:
Ich bitte um das Wort.
Landeshauptmann:
Der Herr Abgeordnete Deschmann hat das Wort.
Abg. Deschmann:
Es ist über Beschluß des hohen Landtages vor mehreren Jahren in Krain eine Waldbauschule, desgleichen int vorigen Jahre die Weinbauschule in Slap errichtet worden, und es steht zu erwarten, daß auch eine niedere Ackerbauschule in Unterkrain ins Leben treten werde. Der Zweck aller dieser Schulen ist der, der ländlichen Jugend eine entsprechende Bildung in den betreffenden Fächern, nämlich in der Forstwirthschaft, in dem Weinbau und in den verschiedenen Zweigen des Ackerbaues zu geben.
Es ist nun selbstverständlich, daß, damit ein solcher Unterricht der ländlichen Jugend mit Erfolg ertheilt werde, auch die entsprechenden Lehrbücher vorhanden sein müssen. In dieser Richtung hat der Landesansschuß schon zu wiederholten malen Auflagen derartiger nothwendiger Schulbücher für die betreffenden Schulen veranlaßt, ohne erst eine vorläufige Bewilligung des hohen Landtages einzuholen, er hat nachträglich in seinem Rechenschaftsberichte über derartige Verfügungen Bericht erstattet. In solcher Weise wurde für die Waldbauschule in Jnnerkrain ein kleines Büchlein über den Forst-schutz und über die Forstwirthschaft überhaupt verfaßt, ferner über die Meßkunst, und sicherlich wird in Kürze auch ein ähnliches Compendium über den Weinbau nothwendig werden. Es ist somit sehr wünschenswerth, daß dem Landesausschusse diesfalls nicht die Hände gebunden seien, indem, wie wir ja wissen, in den betreffenden Fächern die literarische Production keine sehr große ist und die Klagen der Lehrer über mangelhafte Behelfe im Slovenischen gewiß gerechtfertigt sind, daher auch den Wünschen derselben nach neuen Ucbuugs-büchern in diesen Fächern in dem ausgiebigsten Maße Rechnung getragen werden soll. Denn hat man einmal den Zweck gewollt, so darf man auch mit der Bewilligung der Mittel nicht kargen.
Nach meiner Anschauung, die auch der Finanzausschuß ausgesprochen hat, ist die Vorlage des Landesausschusses vollkommen gerechtfertigt, insoferue cs sich um die Drucklegung von solchen Lehr- und Uebungsbücheru handelt, welche für die früher erwähnten Fachschulen bestimmt sind, welche aus dem Landesfonde oder aus dem Landeskulturfonde sub-ventionirt werden. Jedoch der Hauptzweck der Landesausschußvorlage war auf die Mittelschulen gerichtet, und es geschieht in der Landesausschußvorlage des Bedürfnisses der Lehrbehelfe für unsere heimischen Fachschulen nur vorübergehend Erwähnung.
Diesem Mangel des früheren Berichtes hat der jetzige Bericht des Finanzausschusses abgeholfen; zugleich stimmt dieser vollkommen den Gründen bei, welche von dem Landes-ausschuffe bezüglich des Schulbücherverlages für die Mittelschulen angeführt wurden. In dem Landcsausschußberichte wird folgendes scheinbar unumstößliche Argument für das Vorhandensein des Bedürfnisses eines slovenischen Schulbücherverlages für die Mittelschulen angeführt. Es ist nämlich von dem Landtage wiederholt die Nothwendigkeit der slovenischen Sprache als Unterrichtssprache in den Mittelschulen anerkannt worden. Den bezüglichen Anforderungen jedoch cntgegnete stets das Unterrichtsministerium: wie kann die slovenische Sprache als Unterrichtssprache eingeführt werden, da keine Schulbücher vorhanden sind. Wir müssen also vorerst Schulbücher herbeischaffen, argumentirt der Landesausschuß, sind diese einmal vorhanden, dann wird auch die slovenische Sprache als Unterrichtssprache an den Mittelschulen eingeführt werden müssen.
Nun, meine Herren, in dieser letzteren Beziehung erlaube ich mir doch einige Bedenken zu erheben. Wie die bisherigen Erfolge es gezeigt haben, so waren die Versuche, die slovenische Sprache als Unterrichtssprache an den Mittelschulen einzuführen, größtentheils mißglückt. Es ist daher der Ministerialerlaß vom 20. September 1873 über die Regelung des slovenischen Unterrichtes an den Mittelschulen in Krain erflossen, aus welchem Erlasse auch in dem Landesausschußberichte eine auszugsweise Mittheilung erfolgt ist. Der Minister sah sich nämlich veranlaßt, an dem Unter-gymnasium in Krainburg, an welchem bereits ausschließlich nur die slovenische Sprache als Unterrichtssprache in Uebung
l*
war, wieder die deutsche Unterrichtssprache einzuführen und das Slovenische nur auf gewisse Fächer zu beschränken. Er beruft sich diesfalls auf einen Bericht der Krainburger Gymnasialdirection, welcher, wie es in dem Ministerialerlasse heißt, diese ganze Frage in sehr beherzigenswerther Weise beleuchtet. Im vorliegenden Falle dürfte daher vor allem das Urtheil der Fachmänner für uns maßgebend sein, und es liegt diesfalls bereits ein Bericht vor — dessen nähere Details ich zwar nicht kenne •—» welcher jedoch vom Ministerium selbst als ein sehr beherzigenswerther bezeichnet wird. Gesetzt nun, es würde uns gelingen, Schulbücher in slove-nischer Sprache für alle Fächer, die an Mittelschulen gelehrt werden, zu fabricircn, und zwar in der ausgiebigsten Weise, so daß nicht nur die eigentlichen Lehrbücher, sondern auch die nothwendigen Uebungsbücher uns in genügender Weise zu geböte stünden, so zweifle ich doch, ob das Ministerium auf dieser Grundlage die Erklärung abgeben werde: da nun die erforderlichen Schulbücher vorhanden sind, soll die slovenischc Sprache als Unterrichtssprache eingeführt werden.
Denn die Anschauungen der Fachmänner sind so ziemlich einstimmig, daß der utraquistische Unterricht zu nichts tauge, daher entweder der deutsche oder der slovenischc Unterricht eingeführt werden müßte.
Nun aber wird man sich in dem Ausschußberichte auf die kroatischen Schulen berufen, auf den daselbst eingeschlagenen Vorgang, daß nämlich auch dort mit Hilfe der Regierung eine reichhaltige Schulbüchcrliteratur ins Leben gerufen wurde. Allein nach meiner Ansicht wäre es besser gewesen, wenn der Landesausschuß Erhebungen gepflogen hätte, wie es nunmehr nach völliger Beseitigung des Deutschen mit dem Unterrichte an den Mittelschulen in Kroatien bestellt sei. Jeder unparteiische Schulmann muß nun erklären, daß die jetzigen Gymnasien in Kroatien uns durchaus nicht als Vorbild dienen können. Ich führe nur beispielsweise an, daß mir Universitätsprofessoren von Graz erzählt haben, daß daselbst im Professorencollegium schon öfter die Frage ventilirt wurde, ob Gymnasiasten, die von kroatischen und ungarischen Gymnasien mit Maturitätszeugnissen an die Grazer Universität kommen, als Hörer der Universität zu immatriculiren seien, indem sich ein auffallender Unterschied zwischen den Kenntnissen der absolvirten Gymnasiasten diesseits und jenseits der Leitha kundgibt, so daß man mit Recht Bedenken tragen muß, die dortigen Maturitätszeugnisse als genügende Ausweise für die Aufnahme an eine hiesige Universität zu betrachten.
Meine Herren, in welcher bedauernswerten Lage befänden sich wohl die slovenischen Jünglinge, die krainischen Studenten, denen das ideale Glück zu Theil würde, ein Gymnasium zu absolviren, wo nur die slovenische Sprache die Unterrichtssprache ist. Sie müßten die bittere Erfahrung machen, daß die Erfolge eines solchen Unterrichtes dieselben wären, wie sie gegenwärtig in Kroatien und Ungarn sich kundgeben. Nicht einmal in eine Mittelschule eines unserer Nachbarländer könnten sie übertreten. Bedenken wir aber auch weiters, über was für ein Material von Lehrern wir verfügen! Zeigt nicht die Erfahrung, wie bei ausgeschriebenen Lehrerstellen an Mittelschulen in slovenischen Landestheilen, namentlich in Krain, die Zahl der Competenten von Jahr zu Jahr sich mindert, so daß man oft genöthigt ist, sich mit Lehramtscandidaten begnügen zu müssen, welche den Anforderungen, die man an Lehrer der Mittelschule stellt, nur in der notdürftigsten Weise entsprechen.
Glauben Sie demnach, daß ein Unterrichtsminister in Oesterreich, an den . die Frage heranrücken würde, die slove-
nische Sprache als Unterrichtssprache einzuführen, selbst in dem Falle, wenn ihm die ausgiebigsten Lehrbehelfe und Schulbücher vorgewiesen würden, auf einen solchen Nachweis hin gleich decretiren werde: in Krain ist die deutsche Sprache als Unterrichtssprache aufzulassen und hat die slovenische Sprache statt dieser zu gelten. Sind Sie nicht vielmehr überzeugt, daß der Unterrichtöminister der cisleithanischen Länder vor allem von der Reichsidee geleitet sein müsse, daß er bei der Entscheidung in einer solchen Frage doch darauf Rücksicht nehmen müsse, daß, wenn schon die jenseitige Reichshälfte von uns durch sozusagen unüberstcigliche Schranken getrennt ist, ähnliche sprachliche Barrieren doch nicht zwischen den einzelnen Ländern diesseits der Leitha aufgerichtet werden sollen. Dem Jünglinge, der in Krain studirt, soll es doch nicht unmöglich gemacht werden, auf eine Mittelschule im benachbarten Kärnten oder Steiermark überzutreten, zumal es für ihn nicht eine Qual, nicht ein Nachtheil ist, in einer Sprache, welche factisch doch als Reichssprache angesehen werden muß, den Unterricht an Mittelschulen genossen zu haben, abgesehen davon, daß ihm durch diese Sprache der Weg zu einer weiteren Ausbildung in allen Gebieten der Kunst und Wissenschaft zu einer entsprechenden künftigen Lebensstellung eröffnet wird. Alle diese Umstände wird sicherlich ein cisleithanischer Unterrichtsministcr zu berücksichtigen haben. Deshalb erkläre ich, daß ich den Motiven, welche von dem Finanzausschüsse zur Begründung seiner Anträge angeführt wurden, nicht beistimmen kann.
Aber ebensowenig wird mit den Mitteln, welche der Finanzausschuß auf Grundlage des Landesausschußberichtes vorschlägt, eine entsprechende Schulbücherliteratur ins Leben gerufen werden. Nach dem Antrage des Finanzausschusses sollen den betreffenden Uebersetzcrn der deutschen Lehrbücher keine Honorare gegeben werden, sie Hütten nur Tantiemen an dem Verlage, sie sollen mit Freiexemplaren bedacht werden und schließlich, wenn die Kosten der betreffenden Auflage durch den Verkauf der Bücher gedeckt sind, so sollen die nicht abgesetzten Schulbücher ins Eigenthuin der betreffenden Ver fasser übergehen. Nun aber lehrt die Erfahrung, daß der alte Spruch: „quem dii oderunt, paedagogum fecerunt“, auch noch in unseren Tagen seine Geltung hat, daß der Lehrerstand auch an den Mittelschulen mit Nahrungssorgen zu kämpfen hat. Es müßte daher für die betreffenden Lehrer, wenn sie zur Abfassung von slovenischen Lehrbüchern sich herbeilassen sollen, doch eine bessere Prämie in Aussicht gestellt werden, als die — einiger Freiexemplare. Der Verfasser des Schulbuches will schon in voraus ein bestimmtes Honorar zugesichert haben, was jedoch nach den vorliegenden Anträgen durchaus unzulässig wäre. Ich zweifle daher, meine Herren, ob auf dieser Grundlage irgend ein Lehrer sich herbeilassen werde, slovenische Schulbücher zu verfassen.
Selbstverständlich werden diese Lehrbücher aus anderen Sprachen, vorzugsweise aus der deutschen zu übersetzen sein. Hier jedoch tritt uns eine zweite Schwierigkeit entgegen, die in ihren Consequenzen selbst für den Unterricht nachtheilig werden kann. Die Schulbüchcrfabrication ist in neuester Zeit eine sehr schwunghafte. Viele Lehrer fühlen in sich den Ehrgeiz, ein Schulbuch zu verfassen in der Absicht, etwas pädagogisch zweckentsprechendes, etwas, was auch von materiellen Vortheilen begleitet ist, ins Werk zu setzen. Allein ein solches Unternehmen wird nur dann von Erfolg gekrönt, wenn auf einen ergiebigen Absatz der Schulbücher zu rechnen ist. Das ist in Oesterreich wohl nur bei deutschen Schulbüchern der Fall. Wir sehen ja, wie auf österreichischen Gymnasien deutsche Schulbücher von auswärts, vom deutschen Reiche,
im Gebrauch sind; es hat die deutsche Schulbüchcrliteratur j sich in Oesterreich einen sehr einträglichen Markt geschaffen. Bei derartigen Aussichten auf reichlichen Absatz ist es sehr erklärlich, daß der Productionstrieb unter der deutschen Lehrerschaft ein gesteigerter ist — unter der deutschen Lehrerschaft sage ich — mit welcher die Lehrerschaften anderer Nationen, namentlich solcher, die über geringe materielle Mittel verfügen, eine siegreiche Concurrenz durchaus nicht bestehen können. In dem deutschen Bücherinarkte verdrängt ein Schulbuch das andere. Die Klagen der Eltern sind nicht ungerechtfertigt, daß sie nunmehr für ihre Kinder jedes Jahr neue Bücher anschaffen müssen. Während in der vormärzlichen Periode ein Schulbuch durch Decennicn, ja durch ein halbes Säculum sein Leben fristete, fristen die Schulbücher unserer Zeit nur ein Eintagsleben. Denken Sie sich nun einen slovenischen Schriftsteller, der soeben mit der Uebcr-setzung eines deutschen Lehrbuches fertig geworden ist. Kaum hat er die letzte Zeile seines Opus mit Streusand bestreut, kaum wurde sein Werk zur Approbation dem Landesschul-rathe übergeben, und kaum wird, falls diese erfolgt ist, mit dem Satze seines Schulbuches begonnen: in diesem Augenblicke nun erscheint ein neues deutsches Lehrbuch, welches viel besser, viel gediegener ist, wie das frühere in das Slovenische übersetzte. Sollen die slovenischen Schulen, eben weil der Schulbüchcrverlag einen Absatz haben muß, an das schlechtere Lehrbuch gebunden sein, während bereits ein besseres deutsches betn betreffenden Lehrer zur Verfügung steht? Sicherlich wird jeder strebsame Lehrer das veraltete slovenische Lehrbuch verwerfen und wenigstens mittelst schriftlicher Excerpte das neue Lehrbuch in seine Schule einführen.
Zwar heißt es in der Landtagsvorlage, es sollen nur solche Lehrbücher von dem slovenischcn Schulbüchcrverlage in Druck genommen werden, welche von Fachmännern approbirt sind, besonders solche Bücher, für welche das Ministerium Remunerationen bereits bewilligt hat. Jedoch mit der Bewilligung von Remunerationen sei-tens des Ministeriums für die Fabrication slovenischer Schulbücher hat es wieder seine Mißlichkeiten. Es ist kaum zu erwarten, daß diesfalls dem Ministerium halbwegs entsprechende Summen vom Reichsrathe zur Verfügung gestellt werden. Und wie es mit derartigen Approbationen überhaupt steht, darüber liegt eine Erfahrung ans der jüngsten Zeit vor. Es ist eine sehr lesenswerthe Abhandlung über die bei der Weltausstellung ausgestellt gewesenen slovcnischen Schulbücher in dem sehr beachtcnswerthcn Berichte des österreichischen Unterrichswcsens über seine Ausstellungsobjecte erschienen. Das betreffende Kapitel ist von einem Fachmanne, dem Landesschulrath Dr. Klodic, verfaßt und gibt alle Details der bisher erschienenen slovenischen Schulbücher. Unter diesen ist auch eine erst jünst erschienene Geographie vom Professor Jesenko angeführt, welche in der hiesigen Nationaldruckerci gedruckt worden ist. Für dieses Buch soll bereits die Approbation des Ministeriums erfolgt sein. Nachträglich jedoch soll — wie ich vernehme — dasselbe plötzlich reprobirt und als nicht zulässig für die Mittelschulen erklärt worden sein.
Denken Sie sich also, meine Herren, auf welch schwachen Füßen ein solcher slovenischer Schulbücherverlag steht, denn der Gebrauch der von demselben gedruckten Schulbücher wird stets von der Bewilligung des Ministeriums abhängig sein. Ich zweifle nun, ob das Ministerium sich herbeilassen wird, einem bloßen Manuscripte, welches ihm eingesendet wird, die Approbation der Zulässigkeit für die Mittelschulen zu geben, indem jenes eine Art Censur wäre, und das Mini-
sterium sich nur über bereits gedruckte Werke, nie und »immer aber über Mauuscripte aussprechen kann.
Wie verhält es sich nun mit dem Absätze solcher Bücher ! Ja freilich, die deutschen Schulbücher sind in einer sehr begünstigten Lage, es steht ihnen sozusagen der Weltmarkt offen. Bei den slovenischen Büchern hingegen ist die Zahl derjenigen, welche solche Bücher abnehmen, eine sehr geringe. Der Absatz eines solchen Werkes muß auf Jahre hinaus berechnet werden, und würde man sich auch mit dem Verleger dahin einigen, daß man ihm ein paar hundert Exemplare als Entgelt für seine Bemühungen gäbe, und würde sodann vom Landesausschusse der Preis eines solchen Schulbuches festgesetzt werden, so ist cs sicher, daß der Verfasser zuerst suchen wird, seine Werke an Mann zu bringen; er wird vor allem seine Freiexemplare, und zwar um 20, 30, vielleicht 50% billiger als der vom Landesausschuß fixirte Preis ist, an die Jugend zu verkaufen trachten, so daß also in den ersten Jahren an eine Realisirung des Schulbücherverlages gar nicht zu denken ist.
Weiters wäre zu berücksichtigen, was für Werke gedruckt werden sollen? In dem Landesausschußbcrichte geschieht zweier Werke Erwähnung, nämlich einer latcinisch-slovenischen Grammatik und eines lateinisch - slovenischen Uebungsbuches, auf die der Schulbücherverlag es zunächst abzusehen hätte. Bei solchen Werken kann auch auf einen auswärtigen Leserkreis gar nicht reflcctirt werden. Beabsichtigt man nun nach den Intentionen des Landesausschusses sogar zur Auflage von lateinisch-slovcuischen und griechisch-slovenischeu Wörterbüchern zu schreiten, welche kolossalen Auslagen wären erforderlich, um derartige Behelfe in Druck zu legen. Bedenken Sie nur, daß die Auflage blos des ersten Theiles des Wölfischen Wörterbuches, nämlich des deutsch-slovcnischen Theiles, 30.000 Gulden gekostet hat, daß von diesem Werke, welches denn doch unter allen Slovencu Absatz finden sollte, wo vorauszusehen war, daß auch Fremde, welche die Sprache erlernen wollen, sich dasselbe anschaffen werden, daß trotzdem der Absatz dieses Werkes ein höchst geringer ist, so daß das hiesige Consistorinm, wenn cs die Räume betritt, wo die Borräthe des Wörterbuches aufgestapelt liegen, hoffnungslos dem Zeitpunkte cntgegenharrt, wann ein größerer Absatz stattfinden werde, bedenken Sie, daß dies bei einem Wörterbuche der Fall ist, welches doch für einen größeren Leserkreis berechnet ist, so können Sie sich beiläufig einen Schluß bilden, wie es mit dem Absätze der Werke des ausschließlich an den Absatz in Schulen gewiesenen slovenischen Schulbücherverlages aussehen wird. Ich glaube, die meisten verlegten Werke werden dem Schicksale gewidmet sein, in den nicht eben trockenen Räumlichkeiten unserer Burg der Vermoderung anheimzufallen.
Hiemit glaube ich den Beweis geführt zu haben, daß sowohl bezüglich der Verfassung der Werke des slovenischen Schulbücherverlages, als auch bezüglich des Absatzes derselben Schwierigkeiten dem vorliegenden Projecte entgegenstehen, über die sich weder der Landesausschuß noch der Finanzausschuß vorher eine richtige Vorstellung gemacht hat. Allein nach dem, was ich bereits vorgebracht habe, erscheint die Summe von 10,000 fl. als eine solche, mittelst welcher das Ziel, welches erreicht werden soll, zu erstreben durchaus unmöglich ist. Wollen sie dem Antrage des Finanzausschusses Folge geben, so werden von Jahr zu Jahr neue Anforderungen an den Landesfond herantreten, dann genügen nicht 10,000 fl., nicht 20,000, nicht 30,000 fl., mindestens 100,000 fl. wären für die Beischaffung slovenischer Schulbücher für die Mittelschulen erforderlich.
Wen» schon aus Landesmitteln eine wirksame Beihilfe den Mittelschulen geschaffen werden soll, so giebt es ja andere Wege, dies in ersprießlicherer Weise zu thun; trennen wir uns einmal von dem Gedanken, daß alles dasjenige, was die Deutschen an literarischen Prvduetionen besitzen, überhaupt was größere Kulturnationen haben, auch für die slovenische Nation beschafft werden müsse. Es ist das — ich will es anerkennen — gewiß eine edle Idee, allein in der Wirklichkeit wird sie nie und nimmer ausführbar sein. Es ist einmal das Loos kleinerer Nationen, daß sie sich in ihren Kulturbestrebungeu an jene größeren Nationen anschließen müssen, es ist das eine Thatsache, die von Jahr zu Jahr auch den minder Gebildeten klarer wird, wir müssen mit dem Factor der internationalen Wechselseitigkeit rechnen. Sprechen wir es offen heraus, die slovenische Jugend wird beim Unterrichte der deutschen Unterrichtssprache nie und nimmer entbehren können, wenn auch die benachbarte kroatische Nation glaubt, derselben nicht zu bedürfen. Und ich bin überzeugt, daß die Slovencu sich willig in diese Lage fügen, und zwar aus eigenem wohlverstandenem Interesse, weil sie ihrer Jugend nicht die weiteren Schütze einer reichen Bildung und entsprechenden Lebensstellung versperren wollen.
Jedoch nicht blos Schulbücher sind die Behelfe zur Förderung des Mittelschulwesens, sondern ich glaube noch in einem viel höheren Grade sind es die Lehrmittel selbst, sind es reichlich ausgestaltete physikalische Cabinette, Naturaliensammlungen, Bibliotheken und derartige Behelfe. Glauben sie denn wirklich den Gesichtskreis der slovenischen Jugend bedeutend zu erweitern, wenn sie derselben ein Lehrbuch in slovenischer Sprache bieten, welches bereits in deutscher Sprache erschienen ist? Durchaus nicht. Hingegen kann ich mir sehr wohl denken, daß, wenn nach den Anforderungen der Neuzeit an den Mittelschulen wissenschaftliche Sammlungen eingerichtet werden, wie sie an den bestdotirlen Anstalten bestehen, hiedurch unter der Jugend das eifrigste Streben hervorgerufen und die namhaftesten Lehrerfolge erzielt werden können.
Eben jetzt wird dem hohen Landtage Gelegenheit geboten sein, für die entsprechende innere Einrichtung unserer Realschule zu sorgen, und ich würde die 10,000 Gulden, welche hier für den slovenischen Schulbücherverlag eingestellt sind, für viel besser verwendet halten, wenn dieselben zum Zwecke einer entsprechenden Einrichtung, einer reichen Dotation der Realschule bestimmt werden.
Aus diesen Rücksichten demnach kann ich mich nicht für den Antrag erklären, wie er hier von dem Finanzausschüsse gestellt worden ist, ich habe schon in dem Finanzausschüsse eine Beschränkung desselben in Vorschlag gebracht, nämlich die Beschränkung, daß die Anschaffung slovenischer Schulbücher nur für die Fachschulen, welche aus dem Laudesfonde dotirt werden, beschlossen werde. Es würde demnach mein Antrag lauten, der erste Absatz des Ausschußantrages wäre folgendermaßen abzuändern: Der Landesausschuß wird beauftragt, einen Landes-Schulbücherverlag zur Herausgabe von slovenischen Schul- und Unterrichtsbüchern für die vom Laudesfonde dotirten Fachschulen zu errichten.
Würde dieser Antrag angenommen werden, so würde ich natürlich nachher auch in den weitem Anträgen einige Abänderungsanträge stellen. Namentlich wäre mir die Summe von 10,000 fl. eine viel zu hohe, indem nach meiner Anschauung mit einer Summe von 4000 fl. das Auslangen gefunden werden dürfte; auch würde ich mir bezüglich der Art und Weise, wie solche Beiträge beigeschafft werden sollen, eine Abänderung zu beantragen erlauben. Vorläufig
halte ich mit diesen Anträgen zurück, indem ich diesen ersten Abändernngsantrag der Berücksichtigung des hohen Hauses wärmstens empfehle. (Predlog se podpira — Der Antrag wird unterstützt.)
Poslanec dr. Costa:
Meni se zdi jako nedosledno L da ni moj gospod predgovornik predloga tako stavil: Črez denašnje predloge deželnega odbora oziroma finančnega odseka naj se prestopi na dnevni red. Gotovo je, da bi deželni odbor oziroma finančni odsek ne bil nasvetoval, naj se ustanovi tak zaklad za izdajo slovenskih šolskih knjig, ako bi ne mislil na druge knjige kakor tiste, ktere so potrebne za strokovne šole. Če je deželni zbor sklenil ustanoviti take šole za kmetijstvo, sadjerejo i. t. d., mora dosledno skrbeti tudi za potrebne knjige; to je jasno, to je naravno. Zato pa ni treba posebnega sklepa deželnega zbora. Dobro je torej gospod predgovornik omenil, da glavni namen tega zaklada za izdajanje slovenskih šolskih knjig niso strokovne šole, temveč, da so ravno srednje šole, naše gimnazije, realke in meščanske šole. Zarad tega pa tudi mislim, naj vsak zoper vso postavo glasuje, kdor ni za ta važen del te postave.
Kaj nas je napotilo, da smo ta predlog spravili v deželni zbor ? Napotile so nas zdajne razmere naših srednjih šol. Upanje, ktero smo imeli pod ministerstvom Hohemvartovim, da se bode tudi naša šolska stvar na boljše obrnila, upanje, da se bode res nekaj v narodnem smislu zgodilo, to upanje je popolnoma propadlo. Ne samo, da se je vse nazaj vzelo, kar. je ministers tvo Hohenwartovo in lahko rečem tudi poprejšni minister uka, ki je sedaj zopet minister, sam dovolil, kajti znano je, da je ravno gospod Stremayr ukazal, da naj bode spodnja gimnazija v Kranji popolnoma slovenska.
Hohenwartovo ministerstvo je še mnogo druzega dodalo in izreklo, da naj se vpelja na kranjskih srednjih šolah utrakvizem. Vse to je zdaj odstranjeno. Na realki v Ljubljani se ne sme več slišati slovenska beseda in tudi na naši gimnaziji je ta stvar jako slabo pre-narejena. Ostali so namreč nekteri predmeti s slovenskim učnim jezikom, a to je popolnoma napačno vred-jeno, tako da se res kakor nalašč dela, da se dopelje cela stvar „ad absurdum“. Na primer se je imelo do zdaj zgodovina in zemljepisje v slovenskem jeziku prednašati in zdaj je izrečeno v mini stenskem ukazu, naj bo slovenski jezik za aritmetiko učni jezik. Vsak mora reči, da je to ravno narobe. Tedaj ne samo pri nas, kjer se vlada še ne upa popolnoma germanizirati, vidimo, kaj je upati od sedanje vlade v šolskih zadevah, še bolj vidimo to, če gledamo v take dežele, kjer slovenska narodnost nima prav nobene izdatne podpore in kjer je tudi v deželnem zboru glas slovenskih zastopnikov premajhen, da bi premagal. Poglejmo na Štajersko. Na Štajerskem seje letos po vladinem predlogu sklenilo, da se ima na realkah učiti francoski, angleški jezik in bog ve kaj še, samo domači slovenski jezik se ne sme učiti. Pa se tudi ne more učiti zarad tega, ker so učenci z drugimi predmeti tako obloženi, da jim ne ostane časa izučiti se v maternem jeziku. To je tisto, kar nam žuga, da se bode tudi na Kranjskem upeljalo in tem namenom se moramo
dejansko zoperstavljati in dejansko tista sredstva dovoliti, ktera so potrebna, da se slovenski jezik ohrani v srednjih šolah. Kako treba nam je to, kaže primeri jej iz deželnega šolskega sveta.
Prišla sta dva pisatelja slovenska, oba profesorja, jako izurjena ne samo v svojih strokah, ampak tudi v slovenskem jeziku, in predlagal je eden fiziltalično zemljepis j e in drugi aritmetiko za prvi razred gimnazije. Ona sta bila že več ko pred pol letom prosila, naj deželni šolski svet predlaga te knjige ministerstvu za primerno podporo, kakor je ministerstvo poprej v drugih primerljejih tudi tako podporo dajalo. Dotičui poročevalec je to stvar odložil, kolikor mu je bilo mogoče in po šestih mesecih pride s svojim predlogom ter predlaga: Fizikaličuo zemljepisje dozdaj ni predmet nauka v gimnazijah; toraj ta knjiga ni za podporo in naj se pisatelju nazaj vrne. Druga knjiga je aritmetika, izdelana po šolski knjigi, katero je ministerstvo potrdilo za I. razred gimnazije in sicer po najnovejši izdaji aritmetike dr. Franca viteza Močnika. Referent zoper prestavo ni mogel niti najmanjše ugovarjati, vendar je predlagal, naj se tudi ta knjiga ne priporoča za podporo, akoravno je miniterstvo v zadnjem definitivnem ukazu izreklo: „Nur in dem Falle, als vollkommen geeignete Lehr- unb Uebmigsbücher für den Unterricht ans der Mathematik in der I. unb ans dem Latein in der III. Klasse mittelst der slovenischen Sprache hergestellt unb approbirt werden sollten, kann die Frage in Erwägung gezogen werden, ob der Gebrauch der erwähnten Sprache auch ans diese beiden Lehrfächer in der bezeichneten Klasse ausgedehnt werden soll." Ministerstvo je s tem reklo: če pride primerna knjiga, se more po tem govoriti o tem, ali naj se aritmetika v I. razredu slovensko razlaga. Vendar predlaga referent, c. k. deželni šolski nadzornik, da se te knjige ne nasvetujete za podporo samo zarad tega, da ministerstvo ne mora naročiti, naj se slovenski jezik vpelje za aritmetiko. Seve, da sta oba predloga padla po večini glasov v deželnem šolskem svetu in da se je ministerstvu nasvetovala podpora za obe knjigi. Ali tak predlog se je vendar stavil v naši deželi, tak predlog, ki popolnoma nasprotuje najnovejši odločbi sedanjega ministerstva. Treba je toraj boriti se za to, da ostane tudi slovenski jezik učni jezik in to nas je napotilo, ta predlog staviti in, če ta pade, naj pade cela predloga. Za strokovnjaške šole bodemo že potrebna šolska sredstva brez te dovolili, važno je, da se na to ozre slavni deželni zbor.
Gospod Dežman je pa mnogo ugovarjal temu predlogu. Prvič reče, da dvomi, da se bode kedaj upeljal slovenski jezik v naše srednje šole; on reče, vse to, kar smo poskušavali do zdaj, je pokazalo, da sploh ni mogoče slovenski jezik imeti v naših šolah. Temu nasproti rečem, da slovenski jezik je že zdaj učni jezik za nekatere predmete na kranjskih gimnazijah, toraj ni dvombe, da se bode upeljal; on je že vpeljan, le obvarovati ga je treba, da se ne bode zopet vun postavil pred duri. Gospod Dežman se posebno sklicuje, da je ministerstvo že leta 1871. od realne gimnazije v Kranji dobilo o utrakvizmu razsvetljenje „in sehr beherzigend-werther Weise", in on reče, da je ta, ki je tako govoril, vendar strokovnjak, kateremu moramo verjeti. Tako dolgo, kakor bodč" možje strokovnjaki, kateri ne poznajo stvari, ki ne morejo govoriti v slovenskem jeziku ne besedice, tako dolgo, ko bodo taki možje sporočali,
tako dolgo, da se bode sklicavalo na take strokovnjake, smo obsojeni. Da ni treba več govoriti v slovenskem jeziku, reklo se bode zmerom: „Die einzige Seligkeit liegt in der deutschen Sprache!" (Dobro! veselost — Bravo! Heiterkeit.)
Če je ministerstvo pritrdilo temu, kar je ta strokovnjak, ki ni zmožen slovenskega jezika, povedal, še enkrat rečem, da se temu tudi ni čuditi. Imel bom priložnost se bolj natanko pozneje še izraziti. Če je ministerstvo tistih misli, kakor jih je izrekel gospod Dežman, potem ni dvomiti, da bode ministerstvo skrbno izkalo in nabralo vse in povsod, kar bi moglo biti zoper podučevanje v slovenskem jeziku na srednjih šolah.
Gospod Dežman pravi, da so strokovnjaki obsodili utrakvizem. Temu rečem, da to ni istina. Nekaj strokovnjakov se je izreklo zoper, nekaj pa tudi za utrakvizem. Moram reči, da ne previdim, zakaj bi ne bilo mogoče v osmih letih gimnazijalnega ali realnega šolstva se popolnoma naučiti dvojnega jezika, tako popolnoma namreč, da učenec stopi iz gimnazije ali realke zmožen ne samo slovenskega ampak tudi nemškega jezika. To pa je mogoče izpeljati le tistikrat, ako se učijo nekteri predmeti v nemškem in drugi v slovenskem jeziku, kakor je nameravalo Hohenwartkovo ministerstvo.
Če pridejo dečki v prvo šolo gimnazije brez znanja nemškega jezika, se tam več predmetov slovenski uči in tako čem daljši se pomika v učenji, tem bolj se zlajšuje slovenski kot učni jezik, ter se tam več predmetov prednaša v nemškem jeziku. To je popolnoma mogoče in če pride en strokovnjak, ter reče, da to ne gre, mu odgovorim, da sem tudi jaz strokovnjak v takih rečeh. Ne samo profesorji so strokovnjaki. Zakaj bi ne bil človek, ki je toliko v šole hodil kakor jaz, tudi strokovnjak v šolskih zadevah. Jaz sem že 1854. 1. dobil ponudbo od ministerstva, da bi bil šel za profesorja na univerzo Krakovsko, in bi bil toraj že 20 let profesor, ako bi bil ponudbo sprejel. Tistikrat sem imel vse potrebne priprave za tako profesuro, zdaj pa bi prišel kak gimnazijalni profesor, ki se je še le zadnje leta izučil, kot strokovnjak in bi mi rekel: Ti od tega nič ne veš! (Veselost — Heiterkeit.) To je tista napačnost, na ktero se zmirom sklicuje, da se misli, le gimnazijalni profesor je strokovnjak in mi vsi drugi nič ne vemo! (Dobro! — Bravo!)
Gospod Dežman je tudi rekel, da se sliši iz Ogrskega in Hrvaškega mnogo tožeb in da se je na univerzi v Gradci vprašanje stavilo, ali ne bi dobro bilo hrvaškim in ogrskim učencem zabraniti, da ne smejo stopiti na graško univerzo. Da se je to vprašanje stavilo, ne dvomim, ker sem tega prepričanja, da je mar-sikteri profesor v Gradci tako vnet za nemško idejo, da ga groza popade, ako sliši kaj slovanskega ali ogrskega. Konstatirati pa moram tukaj, da sedanje hrvaške gimnazije so za jako dobre znane in gotovo prav nič slabeje, nego naše, in da se morda marsikateri na hrvaški gimnaziji več nauči, kakor pri nas, ker učenec sliši prednašanje v svojem maternem jeziku, kateri bolj gre do srca in do uma, kakor tuj jezik.
Kar je pa gospod Dežman rekel, kako da bi morale biti vse srednje šole v Avstriji take, da se poduk le v nemškem jeziku daje, je to zahteva, ktera ne samo členu 19. državne osnovne postave nasprotuje, temveč tudi sedanjim šolskim ukazom. Ali nemarno v Avstriji poljske, rutenske, češke in laške šole? Ali
misli gospod Dežman, da se bodo vse te šole danas odpravile zarad tega, ker on to za potrebno spozna za „Reichsidee"? In on to prav napačno imenuje „Oester-reichische Reichsidee"! Avstrijska državna ideja ni ta, da bi se narodi ponemeevali, temveč avstrijska državna ideja je ta, da naj bode pravična vsem ndrodom kakor to člen 19. naših državnih osnovnih postav določuje. (Dobro! — Bravo!) Naj se upelje geslo cesarja Franca L, kakor je napisano na dunajskih dvorskih vratih: „Ju-sticia regnorum fundamentum“! Če pa hočemo narode prisiliti, če jih hočemo v nemški narod prenarediti, potem ne bode več Justitia“ veljala. (Dobro! — Bravo!) Mi ne poznamo državnega jezika. Presvitli cesar sam govori s tistim, ki k njemu pride, v njegovem jeziku, z Ogrom ogrsko, s Hrvatom hrvaško, z drugim zopet češko ali poljsko. Sklicujem se tukaj tudi na državni zakonik, kteri izhaja v vseh jezikih države; sklicujem se tudi na to, da, čeravno je v dunajskem parlamentu poglavitni jezik nemški, je vendar še vsakemu poslancu na voljo dano tako govoriti, kakor mu jezik teče in mu srce bije. (Dobro! — Bravo!)
Druga ovira, ktero je gospod Dežman omenil, je, da nam manjka učiteljev. To je istina; ali to se ne godi samo nam tako, temveč vsem narodom v Avstriji, in, če pregledujemo razpise služeb, bomo vidili, koliko služeb je praznih ne samo za srednje, temveč ravno tako za ljudske šole. Tudi ta tožba, da imamo premalo učiteljev, ni nič druzega, kot stara tožba, ktero iz-rekujejo tudi druge dežele. Po sto in sto učiteljskih služeb je izpraznjenih na Češkem, kjer ne morejo dobiti učiteljev; in ravno tako manjka materijal učiteljev tudi v spodnji in zgornji Avstriji. To pa tudi ne more drugače biti, ker se je toliko novih šol ustanovilo.
Gospod Dežman je tudi rekel, da 10,000 gld. bode premalo za tak šolski zaklad. Da, temu moram pritrditi, m rajši bi ustanovili zaklad z večimi denarji, ali mi se moramo ravno ozirati na revščino naše dežele in zarad tega ne moremo več nasvetovati nego 10,000 gld. Ni se nam bati tega, da bi v prihodnji sesiji zopet novo svoto dovolili, ker bomo skušali s ‘tem zadostiti vsaj najpotrebnišim zahtevam sedanjega časa. Da ne bomo veliki besednik iz slovenskega v latinsko, ali iz grškega v slovensko v natis dali, to je istina. To ni mogoče in tudi ne bode nobeden zahteval od nas, ker nam je mnogo bolj potrebna kaka druga stvar. Nam je potreba učnih in šolskih knjig ne samo, da se naša mladež lože uči, da bolj razume, kar se uči, temveč zarad tega, ker se v viših realkah in gimnazijah naši mladenči izrejujejo v vseh stvareh potrebnih za praktično življenje. Ako se v šolah ne naučijo slovenske tehnične in strokovnjaške izraze, kako jim bode mogoče, v svojem času na Slovenskem služiti za advokata, zdravnika, sodnika, uradnika i. t. d. ? Potem se zgodi, kakor dan danes, da brez popolnega znanja slovenskega jezika prevzemajo take službe, v katerih imajo občevati s slovenskim ljudstvom.
Bes je pa, da se je težko nadjati, da bomo dosti pisateljev našli in to tem manj, ker je finančni odsek predlog deželnega odbora nekoliko skrčil. Ali o tem bodem pozneje govoril pri 5. točki teh predlogov in tudi tam svoj predlog stavil.
Zdaj hočem le konstatirati, da je gospod Dežman sam rekel, da je treba učiteljem neko nagrado dati;
kajti noben učitelj se ne bode samo zarad časti na literarno polje podal, ampak le, če bode tudi mate-rijalnega dobička pričakovati smel. Gospod Dežman je to sam konstatiral, da bode težko slovenske rokopise dobiti, če pisateljem nobene nagrade ne bomo privolili.
Dolgo in obširno je govoril gospod Dežman o tem, koliko se šolskih knjig piše, kako pridejo vsako leto ali skoraj vsakega pol leta nove knjige na dan in kako so obteženi stariši naših učencev ravno s to nadlogo; ali strokovnjaki, ki se „per excellence“ strokovnjake imenujejo, niso s tem nič zadovoljni. Jaz sem z mnogimi govoril in vsi so pripoznali veliko nepotrebno nadlogo, in vsi so rekli, da je to velika ovira za naše šole. Ce mora učenec vsak semester 20 gld. samo za nove učne knjige dati in dostikrat dati ne zarad tega, da so boljše, ampak zarad tega, da jih je njegov učitelj spisal in, če jih drugo leto, ko dobi zopet novega učitelja, mora v kot vreči, je to gotovo velika nadloga in sitnost in sicer nepotrebna sitnost. Bes je, da znanstva napredujejo, ali tako nikakor ne napredujejo, da bi bilo treba vsakega pol leta šolske knjige prenarejati. Sklicujem se na besede mnogih strokovnjakov, ki so filologije profesorji na srednjih šolah in ki so izrečno rekli, da tista šolska knjiga, ktero smo še mi imeli kot latinsko in grško berilo, tako imenovana „Chrestomatija“, bi ravno tako dobra bila in morda še boljši, kakor da so učenci sedaj primorani, v vsakem razredu klasike nakupovati, tri ali štiri strani v enem polletu brati in jih potem zopet v kot djati. Tedaj tudi to ni istina, da je potrebno, da se vpeljejo nove knjige; marveč je najbolj škodljivo, da se vpeljujejo šolske knjige iz Nemčije, posebno če so knjige zgodovinskega in zemljepisnega za-držaja in če se taki zemljevidi v šolah rabijo, na kte-rih je Avstrija kot en del velike Nemčije narisana. Tako na primer je kranjski deželni šolski svet prisiljen bil, enkrat take zemljevide, ki so se vlezli v našo deželo, precej preklicati.
Kar Jesenkovo knjigo zadeva, od katere je gospod Dežman rekel, da jo je miuisterstvo potrdilo in da je pozneje aprobativ revociralo, moram reči, da meni o tem nič znano ni. Mislim, da je kaka pomota v tem, da je Jesenkov „občni zemljepis“ privoljen bil za šolski nauk v gimnazijah in realkah, pa da je prišel pozneje od ministerstva daljni ukaz, kateri reče, da se zemlje-pisje nima v slovenskem ampak v nemškem jeziku prednašati. Seve da, če se to godi, potem je knjiga faktično preklicana.
Gospod Dežman pravi, da miuisterstvo dovoljenja ne bode dalo za vpeljavo knjig v šole na podlagi samih rokopisov. To je istina. Tega nikdar ne privoli prej, nego je rokopis natisnen; ali v vseh predlogih ni rečeno, da bi se tako privoljenje zahtevalo, temveč v 6. točki je samo rečeno, da se takim rokopisom prednost da, za katere je miuisterstvo uka kake remunera-cije dovolilo, ali katere je deželni šolski svet posebno priporočal. Tako se zmirom godi pri rokopisih kakor je na primer navedeno v poročilu deželnega odbora priloga 17.
Gospod Dežman misli in pravi, da te knjige tudi ne bodo imele dosti kupcev, da bodejo toraj segnjile v naši registraturi. Tudi to je mogoče, ali to ne more biti ovira našim predlogom. Nam je treba, da tiste naj-poglovitneje ovire, na katere se miuisterstvo zmirom sklicuje, odpravimo. Zatorej se jaz sklicujem na besede
ministerstva samega, katero je reklo: Hiczu kommt endlich, daß der Mangel an Lehr- und Hilfsbüchern, so wie an anderen Lehrmitteln für den Mittelschulunterricht in der slovenischen Sprache weitaus nicht so rasch und vollständig behoben wurde, als seinerzeit in Aussicht gestellt worden war", in dalje pravi ministerstvo: Der Zeit und der geistigen Anstrengung des slovenischen Volkes ist es anheimgegeben, an der Hand der Anregung durch das deutsche Kulturleben jene Unmöglichkeit (da namreč ni slovenskih knjig) in kürzester Frist zu beseitigen." Tedaj ministerstvo samo je reklo: Odstranite to, naredite slovenskih šolskih knjig, potem bode učni jezik slovenski ! Mi smo toraj primorani pred svetom in pred svojim narodom, da ustanovimo tak zaklad, kateri bode najvažnejše ovire odstranil.
Meni se zdi, da sem enkrat bral, kako je minister Giskra v Ljubljani govoril z denašnjim gospodom poročevalcem (dr. Blehveisom) in, ko mu je dr. Bleiweis tožil, da nimamo slovenskih šol, je Giskra odgovoril: Priskrbite si jili sami! Dobro je to, je tudi nekaj, če ravno ni pravično, glede na veliko podporo nemških šol iz državnega zaklada. Ker smo primorani sami kaj storiti, smo to pot nastopili.
Gospod Dežman je rekel: „Saj so druge pota, po katerih je podpirati mogoče šole in posebno je to kaka dotacija za fizikalični kabinet ali šolsko bukvarnico.“ A kar to zadeva, je za take potrebe dežela že mnogo storila in bode še mnogo storila, kadar pride do tega, da se realka preseli v novo poslopje. Gospod Dežman je dalje rekel, da bi rajši dal 10,000 gld. za notranje naprave v novi realki. Saj ni deželni zbor še nič odbil, saj ni rekel, da ne bode vse potrebno za novo realko storil; ali mi zahtevamo tudi nekaj za slovenske šolske knjige, in da je tudi to učni pripomoček, je gotovo. Kajti marsikteri učenec ne vidi v vseh letih svojih študij na gimnaziji ali na realki nič druzega kakor učne knjige in, če so tudi najboljše knjige v šolski knjižnici, ne pride, da bi jih bral. Tedaj so šolske knjige veliki učni pripomoček, in če se to v tem letu ustanovi, bode mnogo koristilo slovenskemu narodu.
Gospod Dežman pravi, da je to blaga misel, če hočemo tudi slovenski niirod pripeljati na višo stopinjo omike, pa on dostavi, da tega ne bodemo dosegli in naj se rajši koj danes odpovemo svojim nadejam in naj se utopimo v veliki Nemčiji. Gospoda moja, tega ne bomo storili, ampak borili se bomo do zadnjega za to, da se ohrani in da se tudi pripelje na višo stopinjo omike naš slovenski narod. Ako mu ni dano od Boga, da se bode ohranil, naj pade; ali mi vsaj_ svoje roke ne damo, da bi slovenski närod uničili! (Živa pohvala — Lebhafter Beifall.)
Kar gospod Dežman pravi, da vsak bolj izobražen posebno tak slovenec, ki konča svoje študije na realki ali gimnaziji, nemški jezik potrebuje, moram reči, da temu mi nismo nikdar ugovarjali, temveč ravno zarad tega smo zahtevali in priporočali utrakvižem v naših srednjih šolah, da se naši učenci, ki so vezani na to, da stopijo na više šole, tudi v nemškem jeziku izurijo. Očitno tedaj pro testu jem zoper to, kar se nam zmirom podtika, da hočemo odstraniti nemški jezik. Mi obdržu-jemo nemški jezik tam, kjer je potreben; ali mi rečemo, da slovenski narod kot narod ponemčevati, je zoper božjo in zoper državno postavo.
VIII. seja.
Gospod Dežman je stavil predlog, da bi ta zaklad bil samo za strokovne šole in je toraj tudi izpustil meščanske šole. Ali jaz mislim, da ravno za meščanske šole je ta zaloga jako dobra, da bode koristila, če pridemo enkrat do takih šol, sicer pa ne vem, kedaj da bodemo pri nas dobili meščanske šole. Če pa pridejo, in bi mi ne imeli primernih slovenskih knjig — kajti vlada jih ne bode dala — potem ne bodo te meščanske šole nič druzega, kakor šole nemškutarstva. Meščanske šole ne podučujejo zato, da bi njeni učenci stopili v više šole, ali da bi postali uradniki i. t. d., one le iz-učujejo za splošno meščansko življenje in, če hočemo to doseči, ni dvomljivo, da se to zgoditi more le v slovenskem jeziku.
Dostikrat se je že pokazalo, da je tudi v tem zboru kakor v vsakem parlamentu več strank, če pride kako državnopravno prašanje na posvetovanje. To je naravno, to ne more drugače biti, ali tukaj ne gre za državnopravno prašanje, tukaj ne gre za nič druzega, kakor da mi revni Slovenci skrbimo tudi za svoj närod. In kolikokrat smo slišali od une strani: „Če smo ravno ločeni v državnopravnik vprašanjih, smo vendar pripravljeni v närodnih zadevah pomagati slovenskemu närodu. Gospoda moja, toraj mislim, da na tej podlagi bode stal ves zbor, in da ves zbor bode dovolil to, kar je neobhodno potrebno za slovenski närod. Za pravice našega näroda danes gre, in toraj se nadjam, da bode predlog finančnega odseka enoglasno sprejet. (Živa pohvala — Lebhafter Beifall.)
Poslanec dr. Zarnik:
Slavni zbor! moram priznati, da od 1869. 1. po-čenši, kar sem v ta slavni zbor stopil, do današnjega dne, se nij še naše stališče nič spremenilo, niti pri nä-rodni, niti pri protivni stranki, akoravno moram pripo-znati, da je govornik protivne stranke danes jako mirno in hladno svoj predmet obravnaval, toraj je tudi odgovor lože j, kar se tiče mirnosti in hladnokrvnosti.
Predlog sam na sebi, kakor ga je deželni odbor stavil, je velike hvale vreden. Akoravno bom še imel marsikatero priliko, deželni odbor grajati, moram vendar reči, da je v tej stvari deželni odbor pravo zadel. In ako bi bil še več nasvetoval, gotovo bi bilo težko večo svoto dovoliti, glede na dohodke naše dežele, vendar bi tudi to storili, ker so slovenske šole v resnici živa potreba. Kakor veste, govorimo in debatiramo s svojimi protivniki zmirom v enem in istem kolobarji, to je zmirom taisti ,,circulus vitiosus.“ Kadar se zahteva, naj se slovenski jezik vpelje v javno življenje, posebno pa v šole, odgovarja se nam v enomer: Saj nimate knjig in učiteljev. O tem ni treba govoriti več.
Deželni odbor je ravno s tem pravo pot nastopil, ka se temu ugovoru enkrat za vselej v okom pride, da nemoremo imeti slovenskih šol, ker nimamo knjig. Ako bi bilo mogoče, jaz bi še več dovolil, nego 10,000 gld.
Kar gospod Dežman pravi, da je mogoče, ka bode drugo leto še več prišlo, in pozneje zopet več in več. Dopuščam jaz to, in z veseljem bomo tudi takrat kaj takega dovolili, ako se bode vidilo, da naše šolske potrebe tako naraščajo, da je treba več dovoliti. Tisti kapital, kterega naložimo za poduk, ni mrtev, ampak je produktiven kapital.
2
Na posamezne točke v Dežmanovem govoru je že gospod dr. Costa odgovoril, vendar se mi treba zdi, se nekoliko stvari razjasniti,
Gospod Dežman pravi, da poskušnje, ktere smo imeli na slovenskih gimnazijah, ali prav za prav z nekolikimi slovenskimi razredi z utrakvizmom, se niso dobro izkazale, nego da se je vidilo, da stem ne gre. Kolikor se jaz spominjam, sem bral v slovenskih časnikih — ako se ne motim v „Novicah“ — na tanko razloženo, da so se na slovenskih gimnazijah, v slovenskih razredih, posebno v Kranji, leto za letom učenci množili, naraščali, med tem, ko je na ljubljanski gimnaziji, ker je nemška, število učencev nazaj šlo od leta do leta. Jaz ne bom rekel, da je tega morebiti ravno slovenski jezik kriv, če je na Gorenskem število učencev naraščalo, ali vendar, če učenci primerno naraščajo na slovenskih gimnazijah, na nemških pa se vsako leto število zmanjšuje, gotovo slovenski jezik kriv ne more biti po tem takem, ko so ga odpravili z navajanjem tega uzroka, da zavoljo njega ta gimnazija ne pro-sperira.
Kar se pa tiče raporta ali „berichta“ ravnatelja Kranjske gimnazije, je gospod dr. Costa prav dobro omenil, da ta mož je nemški Pemec, ki našega jezika ne razume. (Dežman: pa zna! zna! — er kanns ja! er kanns ja!) Ako pa zna, bom kaj druzega omenil. Moram reči, da med uradniki in učitelji — kajti na zadnje je ta tudi uradnik, ker jih vlada plačuje, postavlja in odstavlja — je jako malo tako značajnih mož, da bi take „berichte“ ministerstvu dajali, kteri ne bi bili ministerstvu ugodni. Ako bi bil slovanski minister nauka, potem bi „beriehti“ takih gim-nazijalnih ravnateljev vse drugo lice imeli; ker pa je zdaj Stremayr minister, je tem gospodom le za to, da od stopinje do stopinje kviško stopajo, druzega nič. To je stališče „berichtev“ proizišlih od gimnazijal-nih ravnateljev.
Kar je gospod Dežman rekel, da dvomi, da bi ministerstvo take knjige odobravalo in da bi potem, ako bi dosti knjig imeli, slovenski jezik v srednje šole vpeljalo, moram zopet to omeniti, kar sem že naznačil, da, ako bode poduk v našem jeziku ministerstvu ali vladi ugoden, bode za gotovo vpeljala vlada tako, kakor ga je zdaj Stremayr odpravil, ki se je mnogo predrugačil. Jaz bom vas samo na to opomnil per pa-rentesim, da je gospod Stremayr celo telegrafično upeljal naš jezik, da naj se hipoma začnejo na Kranjski gimnaziji vsi predmeti v slovenskem jeziku razlagati. Ko je telegram prišel, so bili vsi profesorji „pas“ in niso vedeli, kaj bi zdaj začeli. Kavno tako je zdaj vse to spet hipoma odpravil, in kakor se vidi, nimamo od ministerstva, kterega član je Stremayr in ktero je skoz in skoz germanizatorično, ničesar se nadjati. Naša naloga je, da med tem časom delamo, da imamo pripravljene knjige, ker na zadnje Stremayr in to ministerstvo tudi vekovito živelo ne bode. Ako pa to ministerstvo pade, takrat smo mi pripravljeni in takrat bode mogoče, da se brez prepira in brez ugovorov slovenski jezik v šole uvede. Kar se hrvatskih šol tiče, moram reči, da ima gospod Dežman predsodek, ali je pa slabo podučen. Veliki razloček je med magjarskimi in med hrvaškimi profesorji. Na Hrvaškem ne more nikdo učitelj postati, kdor ni izpitan pri dunajski ali graški, ali kaki drugi cislajtanski „Prüfungscommission". Kdor je
v Pešti izpit položil, se v trojedui kraljevini ne dopušča v profesorsko službo. Na Ogrskem pa so srednje šole tako slabe, da je sam magjarski minister Trefort rekel, da je to „škandal“ za njihovo šolstvo. Tam so namreč neizpitani pijaristi učitelji, kteri so najhujši magjaroni, ki ne gledajo na drugo kakor na to, da magjarizirajo. Ako se dijak kaj nauči ali ne, to jim je vse eno, samo da strasten niagjar postane. Zarad tega se je na Dunaji in v Gradci pogovarjalo, ali ne bi bilo shodno, magjarskih dijakov ne dopuščati več na cislajtanske univerze. Hrvaške šole so pa tako dobre kakor cislajtanske in nikdar ni bilo govora o tem, ka bi se ne dopuščali hrvaški dijaki, bodi si na tehnike, bodi si na univerze. Moram nekaj omeniti, kako izvrstna je Zagrebška realka, od koder gre vsako leto nekoliko učencev na 1. nemško tehniko v Zürich. Dogodilo se je, da sta predlanskem dva učenca, katera sta Zagrebško realko absolvirala v lirvatskem jeziku, bila najbolj odlična dijaka na tehniki v Ziiricku, tako da je ravnateljstvo tehnike pitalo, kje so tako izvrstne srednje šole? Taisto je Zagrebški realki posebno priznanje izreklo zarad izvrstnega odgojenja v srednjih šolali, na katerih se ne čuje uiti en nemški glas. Jaz vem celo imena teli dveh dijakov, eden je Eisenhut, na drugega se ne zmislim; oba sta Zagrebčana.
Kar se tiče utrakvističnega poduka, moram se strinjati z dr. Costo, da tukaj ne more reči „Fachmann", ali je dober ali ne; ali en faktura vam bodem navel, kateri vam je skoro gotovo neznan in kateri gotovo za utrakvistični poduk govori. Gospoda moja, ko se je Alzasija in Lorena popolnoma odtrgala od Francoske in postala pruska „unmittelbares Rcichsland", se je tam nemški jezik uvel v srednje šole v tako imenovanih licejih. Jaz sem bral postavo leta 1871., ki je „deutsches Reichsgesetz" s podpisom ministra Müllerja, kije bil v Berlinu predhodnik Falkov, in s podpisom Bismarcka. 8 to postavo se je uvel utrakvistični poduk v vse srednje šole in podučuje se tam polovica predmetov francoski in polovica nemški. To je „deutsches Reichsgesetz!" To so napravili možje, kateri so gotovo „Fachmänner" in nam dajo moralični izgled tembolj, ker je Bismarck, prvi državnik Nemčije, sam za utrakvizem. Ako imamo tak faktum pred seboj, potem se ne more obsojati utrakvizem, ampak potrebno je, da se ga poprimemo Da se nek-terim strokovnjakom slab zdi, to nič ne de. Jaz ne rečem, da bi bil izvrsten, da bi celo dober bil. ali po mojem mnenji našim okoliščinam še zdaj najbolj ugaja, ravno tako, kakor so Nemci priznali, da v Alzasiji za zdaj ugaja in so zarad tega tako postavo izdali.
Tudi to je jako nevgodno, da ne bodo učitelji velikih honararjev dobivali; ali po mojem mnenji še imamo zmirom toliko tacih učiteljev, ki ne bodo samo za honorar delali, da imamo, poudarjam, še toliko tacih učiteljev, ki imajo nekoliko slovenskega patrijotizma v sebi in ki bodo ravno iz tega rodoljubja knjige spi-80vali, samo da so v tem sigurni, da jim bodo vsi stroški pokriti. Jaz poznam mnogo učiteljev, ki so rekli: to in to sem spisal, to in to bodem pripravil, ali ne more se od mene zahtevati, da bi iz svojega žepa to v tisk dajal. To je ravno glavna točka, in dokler nam niso vgodne razmere, bomo še zmirom primorani na rodoljubje učiteljstva apelirati. Dokler navdušenje ne zamrje, toliko časa se smemo zmirom nadjati, da bodemo dosti slovenskih knjig dobivali. Ako bi se v
„detail“ spuščal, lahko bi navel mnogotere učitelje, ki so s svojimi deli pripravljeni in ki komaj čakajo, da se ta nasvet odobri. In ravno s tem predlogom so rešene za zdaj njihove želje.
Gospod Dežman je rekel, kaj nam bo to pomagalo, stem ne bomo slovstvu prav za prav nobenega dejanskega pripomočka dali in gotovo ne bo iz tega nič drugega, kakor „Schulbiicherfabrication". Gotovo ima v tem obziru prav; kajti šolske knjige nimajo pri nobenem nä-rodu pomena velike literature in rabijo se le za svoj namen, to je za šolo. Niti pri Nemcih niti pri Francozih, niti pri družili narodih nimajo kakor literarni proizvod nobenega pomena. Kar se pa tiče naše odvisnosti od kulture nemškega naroda, tudi to je istina. Mi se nikdar ne moremo meriti z velikimi kulturnimi narodi. To je ravno tako, kakor bi hotel naš kmet reči, da se bode v svoje gospodarstvo „šafnerja“ vzel po izgledu velikih posestnikov. Veliki kulturni narodi so proti nam s svojimi literarnimi in drugimi kulturnimi zakladi pravi Rothschildi, kakor Nemci, Francozi, Angleži in v bližnji prihodnosti tudi Rusi; s temi velikimi närodi se ne bodemo nikdar merili, ampak mi moramo odnošaje primerjati z druzimi manjšimi närodi, kakor so Danci, Rumuni, Grki. Oni ne izpahujejo svojega jezika, ampak priznavajo potrebo, se tudi druzih jezikov naučiti. Tako je v Rumuniji povsod romunski jezik edino merodaven, ali vsak je primoran, se tudi francoskega učiti, ker je cel narod naslonjen na francozko kulturo. Ravno tako je pri Novogrkih, pri Švedih in Dancih, kjer se tudi italijanska, francoska in nemška kultura širi. Samo nekaj še hočem omeniti. Na Švedskem ste dve univerzi v švedskem jeziku, na teh se tudi predava medicina in ravno za medicinsko stroko nimajo skoro nobenih obširnih knjig, nego samo nekoliko „Handbücher" ročnih knjig. Profesorji se tam naslanjajo izključiva na svoja predavanja in švedski vseučiliščini učenci rabijo za svoje študije nemške in francoske knjige. Zarad tega pa vendar ne pravijo, da bodo in da morajo poginiti. Ne rečejo, da se ni treba učiti druzih jezikov, oni pripoznavajo, da närod, ki šteje 4 milijone ali pol drugi milijon, ne more takih literarnih proizvodov na dan spravljati, kakor närod, ki šteje po 50 do 60 milijonov. To je po celem svetu znano. Närodi imajo različne osode. Če smo ravno mi Slovenci tako revni kakor evropski kajžarji, nam vendar zarad tega poginiti ni treba, temuč mi moramo ravno ta mali temelj, katerega imamo, obdelovati. (Dobro! — Bravo!) Gotovo je dobro za vsacega nemško učiti se, kolikor je treba, ne samo za tistega, ki v Avstriji živi, ampak za vsakega mejaša nemškega näroda. Zarad tega se popolnoma strinjam z gospodom Dežmanom, da bi bilo neumno in da bi na kvar delali slovenskemu närodu, ako bi se nemški jezik čisto odstranil. To bi bila kvar in ob enem bi bilo žalostno, ako bi se ne mogli učenci v osmih letih toliko nemškega jezika naučiti, da bi v praktičnem življenji izhajali. Akoravno imajo Hrvatje svoj jezik v vseh šolah, ne dobite niti enega absolvi-ranega hrvaškega gimnazijasta ali realista, ki bi ne znal popolnoma nemškega jezika. Ne govorijo sicer tako kakor rojeni nemci, a vendar znajo toliko, da shajajo po celem svetu; lahko grejo na vsako univerzo, celo na tehniko v „Zürich“ in se lahko z uspehom vdele-žujejo vseh nemških predavanj. In gospoda moja! najhujši. magjarski teremtet ember, ki spada k skrajni
levici, ki neče nič o Švabu slišati, vendar le dobro nemški zna. Kultura sama ob sebi pride in deluje, ni je treba dolgo izklicevati, ona se širi sama brez umetnih predpreg, dokler ima vrednosti. Tudi nam je treba od kulture ptujih närodov kaj profitirati, pri tem ko spoštujemo ob enem svoj jezik, kakor tudi drugi mali närodi delajo.
Kar se tiče Jesenkove knige, je, kolikor je meni znano, se ministerstvo v nekem „Berordnungsblattu" izreklo za dopuščenje v srednjih šolah in tega ni re-vociralo.
Gospod Dežman je dalje rekel, da je to v praksi neizvedljivo, namreč, da bi se kterikrat slovenski jezik v naše gimnazije popolnoma vpeljal. Jaz bi rekel, da tega ne morem zapopasti, kako da bi to neizvedljivo bilo, ako vidimo, da slovenski jezik v javnosti vsak dan več veljave dobiva. To je izpeljivo, ako se le hoče. Gotovo, ako bi bil kdo pred 50 leti trdil, da bode slovenski jezik v parlamentarnem življenji vladal, bi se bil vsak smejal človeku kaj tacega trdečemu, kar je dandanes čisto naravna stvar in samo od sebe teče, kakor da bi že bog ve od kedaj tako bilo. Na Hrvaškem zdaj nikomur na misel ne pride, da bi se nemški podučevalo, in ravno tako bode pri nas, ako se enkrat naš jezik vpelje v javne šole. Čez 10 ali 20 let se bode vsakemu to tako naravno zdelo, da bi bili tisti, ki so zdaj največi sovražniki našega jezika, gotovi protivniki predloga, ako bi se reklo, da se ima slovenščina zopet iz-tirati. Konstatirati pa moram na koncu svojega odgovora, da me jako žalosti, da je pri nas v obče še katera stranka, ki nam, akoravno je v državopravnih vprašanjih od nas različnega mnenja, ovira razvitek naše narodnosti in našega jezika v javnih šolah in v uradih. V tej zadevi so Hrvatje srečnejši. Akoravno je magjaronska stranka vse mogoče storila, ter vsa postavna in nepostavna sredstva vpotrebila, da bi se narodna stranka razrušila, vendar je taista, kar se tiče jezika, stala ravno na tem stališči kakor narodna stranka. Ti magjaroni so še celo dalje šli, in so v finančni urad domači jezik vpeljali, ki je bil poprej pod kancelarjem Mažuranicem nemški. V tej zadevi se smejo sosedje naši Hrvati ponašati, da lahko rečejo, pri nas so državno-pravne stranke, ali protinarodne stranke nij! Kar se jezika tiče, imajo Hrvati samo eno stranko. Tudi jaz imam eno željo v tej zadevi, da bi enkrat v našem zboru se vsi vstopili na obče slovensko stališče, da bi mi vsi bili o pravicah našega jezika ene misli. Lahko smo si v verskih, v liberalnih ali neliberalnih, v državopravnih vprašanjih navskriž, ali kadar pride na vrsto vprašanje eksistence razvitka in napredka našega naroda, takrat naj bi ne poznali stranke, ampak mi vsi bodimo Slovenci, kolikor nas je! To je moja želja. (Živahna pohvala — Lebhafter Beifall.)
Abg. Deschmann:
Zur Ehrenrettung des Lehrerstandes erlaube ich mir zwei Vorwürfe, welche demselben gemacht worden sind, zurückzuweisen.
-Fürs erste pflegt man in den Entgegnungen von jener (linken) Seite des hohen Hauses vorauszusetzen, daß, wenn jemand nicht zufällig in Krain oder in den slovenischen Landestheilen geboren ist, er die slovenische Sprache nicht kenne. Wenn ein Lehrer Leiter einer Anstalt ist, wenn er
Bericht erstattet über die Zustände des Unterrichtes an derselben, so gebietet ihm doch die Pflicht und die Ehre, nicht über etwas Bericht zu erstatten, was er nicht kennt. Ich halte es übrigens für keine Hexerei, daß ein solcher Lehrer, wenn er Jahre lang im Lande ist und mit der Jugend verkehrt, auch ihre Sprache sich angeeignet habe.
Die zweite Einwendung, die noch viel schwerwiegender ist und die, wie ich glaube, vom Herrn Dr. Zarnik doch nicht so gemeint sein konnte, ging dahin, daß Berichte von Lehrkörpern, welche ans Ministerium gehen, sich darnach richten, wie der Wind oben weht, daß dieselben, wenn Jirrcek Unterrichtsminister wäre, ganz anders lauten würden, als unter der Leitung Stremayrs.
Ich glaube denn doch, daß unser öffentliches Leben so weit gediehen ist, daß ein Lehrer sich nicht zu fürchten braucht, von dem Ministerium diesfalls degradirt zu werden, wenn er über Gegenstände, die rein didaktischer Natur sind, nach freier Ueberzeugung Bericht erstattet. Ich weiß, daß unter Jirecek Berichte von Schulinspectoren und Lehrkörpern erstattet wurden, welche jenem Minister durchaus nicht angenehm sein mochten. Ich glaube für die Ehre unseres Lehrerstandes insoweit eintreten zu müssen, daß derselbe nach seiner besten Ueberzeugung an die Regierung Berichte erstattet. (Pohvala na desni — Beifall rechts.)
Poslanec dr. Costa:
Prosim besede. Temu nasproti, kar je gospod Dežman zdaj rekel, moram konstatirati, da je poročilo ravnateljstva Kranjske gimnazije izšlo 1871. L, in če gospod ravnatelj zdaj nekaj slovenskega ume, kar mu ne bodem odrekal, je gotovo, da 1871. 1. razun nekih malih besed, ni znal slovenskega jezika, kakor sem trdil. Tega mi gospod Dežman ne more ovreči! To pa tudi nobena nečast ni, ker se ni sam imenoval za ravnatelja Kranjske gimnazije, temveč minister ga je imenoval. In da se prej ni gledalo na to, ali je kdo zmožen slovenskega jezika ali ne, to nam kaže vsakdanje življenje, to nam kaže, da smo imeli na Kranjski gimnaziji v tej dobi, v kateri je bil slovenski jezik izključivno učni jezik, učitelja, ki je bil letos potrjen za profesorja in ki uiti tistokrat, niti danes ni znal slovenske besedice. Tedaj ni to nič nečastljivega; gotovo je. on moral poročati, če je nalog dobil. On je tako poročal, kakor je vedel in poročal je slabo, ker je le malo ali nič vedel od slovenskega jezika.
Drugo, kar je gospod Dežman rekel, je, da smo danes na taki stopinji, da ni treba gledati na mini-sterstvo, da vsak uradnik ali profesor poroča po svojem prepričanji. Temu nasproti hočem le omeniti, da ni davno, kar sta dva slovenska učitelja v Mariboru celo svoje službe! izgubila. Prvi je bil prestavljen v nemško deželo, ker je bil najboljši slovenski učitelj; zahtevala se je disciplinarna preiskava, ali ni se dovolila. Reklo se mu je: Ti si odstavljen, če ne greš, in tako je moral iti. Drugi je bil v bolj srečnem materijalnem položaji in je rekel: Jaz izstopim.
Še nekaj druzega — imena nečem imenovati — vem, namreč, da je en Slovenec se predlagal v vseh stopinjah za eno profesuro na Slovenskem, kateri se nikdar mešal ni v kako politično stvar, ampak bil popolnoma miren Slovenec in je bil kot znani izvrstni učitelj nasvetovan enoglasno, ali od ministerstva ni dobil službe zarad tega, da se mesto ohrani kakemu nemškemu profesorju.
Landeshauptmann:
Ich schließe die Debatte über Antrag 1 und ertheile das Schlußwort dem Herrn Berichterstatter.
Poročevalec dr. Bleiweis:
Slavni zbor! Čas je denar, in ako bi še jaz zdaj hotel obširno govoriti, mi lahko očitate, da le ponavljam to, kar je od mojih predgovornikov že omenjeno bilo.
Gospod Dežman je v obširnem govoru zagovarjal tisto stališče, katerega sem jaz vajen od leta 1861, od kar imam čast v tem zboru biti, in zmirom od te (desne) strani slišati. Tudi danes je gospod Dežman sopet le za to govoril, da more reči: „Dixi d salvavi animam meam.“ Kar je on ugovarjal predlogu, sta gospoda dr. Costa in dr. Zarnik tako temeljito pretresla in vsako točko mu ovrgla, da bi — naravnost meram reči — le čas tratil, ako bi ponavljal pobijati, kar je že pobito. Le v eno stvar še se spustiti, naj mi bode dovoljeno, in to je utrak vizem, nad katerim se je gos.pod Dežman najbolj hudoval. Utr a kvizem po njegovem mnenji ne velja nič. Gg. dr. Costa in dr. Zarnik sta mu že dokazala, da to ni res, in gospod dr. Zarnik je segel celo v daljno deželo, v velike omike deželo in kazal, da je ondi tudi utrakvizem vpeljan. Jaz pa mislim, kaj bomo iz domovine tako daleč segali: ostanimo pri nas doma in pogledimo malo let nazaj. Ali ni bil utrakvizem ta čas, ko smo mi v gimnazijo in filozofijo hodili, zastopan po jeziku nemškem in latinskem ? Kdo ga je takrat grajal? In jaz mislim, da smo se precej dobro nemški in latinski naučili.
Dandanes pa se nekaj drugega godi. Ali ne silite nemščino v lj udske slovenske šole? Ali ni to utrakvizem? Popolnoma utrakvizem? Tu je dober, tušem ga hočete s silo dobiti, iz srednjih šol pa ga šiloma preganjate. Tam nemški jezik noter silite, tukaj slovenski jezik ven ! Utrakvizmu za bistre slovenske glave ni nobena težava. Ako pogledamo okoli nas, ki v srednjih šolah kar nič slovenskega slišali nismo, vidimo vendar, da so nekteri se precej dobro naučili slovenskega jezika, in mi v tej zbornici imamo celo dva čislana pesnika med nami gospoda Dežmana in gospoda dr. Razlaga, ki sta se slovenskega tako naučila, da sta zlagala sloveče pesmi, (veselost — Heiterkeit.)
Vse to, kar se utrakvizmu ugovarja, je po djan-skih skušnjah čisto prazna reč; naj se raji kar naravnost reče: Mi nočemo slovenščine v šoli! Gospod Dežman bi bil svoj obširen govor lahko okrajšal s tem, da bi bil rekel: Slovenščine nočemo v srednje šole. Na to je meril ves njegov govor ; mi pa moramo zagovarjati ravnopravnost našega narodnega jezika ravno zato, ker ne maramo v Avstriji za tisto nemško kulturo iz Reicha, ki se nam silovito vriva od več strani; mi hočemo v Avstriji ostati in obstati, in zato mislim, da nas ne bode niti Bismarck požrl niti pogoltnila Italija. Mi zaupamo na Avstrijo, mi se borujemo ravno za Avstrijo, ker hočemo, da narodni naš jezik obvelja in se ž njim vtrdi našega näroda zadovoljnost. Zato, gospoda moja, mislim, da je res to edino resnično, kar je gospod Dežman rekel, da je 10,000 gld. „celo kaj malega"; to je gotova resnica, al pri okoliščinah našega zaklada je vendar že to tudi nekaj. Toraj dajmo vsaj to malo na oltar domovine, da se nam ne bode očitalo, da smo v središči slovenskega naroda skopi s tisto pripomočjo, katera je za pospeh šolskega književstva
potrebna, in da se nam ne bo zmirom sramotno oponašalo : „Saj nimate knjig, da bi vaš jezik mogel v šolo priti!“ Zato raj priporočam častitim gospodom te stranke, naj enkrat pokažejo, da je res to, kar pravijo, da tudi oni skrbijo za naš narod, (dobro! — bravo! Poslanec Zagorec zapusti dvorano — Abgeordneter Zagorec verläßt den Saal.)
Landeshauptmann:
Wir kommen nun zur Abstimmung über Punkt 1 der Ausschußanträge. Es liegt ein Abändcrungsantrag des Herrn Abgeordneten Deschmann vor, den ich zuerst zur Abstimmung bringen werde. Ich bitte demnach jene Herren, welche diesem Abänderungsantrage zustimmen, sich zu erheben. (Po prestanku — Nach einer Pause.) Es ist die Minorität, der Antrag also abgelehnt. Ich bitte nun jene Herren, welche Punkt 1 in der vom Ausschüsse beantragten Fassung annehmen wollen, sich zu erheben. (Po prestanku — Nach einer Pause.) Punkt 1 des Ausschußantragcs ist angenommen. (Točka 2., 3. in 4. odsekovega predloga obveljajo brez razgovora — Punkt 2, 3 und 4 des Ausschußantrages werden ohne Debatte angenommen.)
Landeshauptmann:
Zu Punkt 5 hat der Herr Abgeordnete Dr. Costa eine Abänderung zu beantragen erklärt und ich ertheile demselben das Wort.
Poslanec dr. Costa:
V tem stavku je največa prememba finančnega odseka o predlogah deželnega odbora. V predlogu deželnega odbora je namreč rečeno: „Nagrade se pisateljem iz te založbe navadno nimajo dovoljevati, ampak primerno število odtiskov njihovih del brez plačila. — Ako so stroški natisa kakega pisateljskega dela po prodaji odtisov popolnem poravnani, tedaj se imajo vsi ostali odtisi pisatelju brezpogojno v last prepustiti.“ Tukaj v predlogu finančnega odseka pa je rečeno:
„5. Nagrade pisateljem iz te založbe se smejo le izjemno in edino le za taka dela dovoliti, ki so namenjena za strokovne šole, pisateljem pa se smejo ne-kteri brezplačni eksemplari njihovih del darovati. — Ako so stroški natisa kakega pisateljskega dela po prodaji odtisov popolnem poravnani, tedaj se imajo vsi ostali odtisi pisatelju brezpogojno v last prepustiti.“
Deželni odbor je imel toraj pred seboj tole: prvič je rekel, navadno naj se ne daje honorar pisateljem, ampak kakor je pred gospod dr. Zarnik rekel, upamo in tudi vemo, da se bodo pisatelji našli, ki bodo iz patrijotizma delali in bodo le zadovoljni, če se je njihovo delo natisnilo. Če je tudi to deželni odbor pred očmi imel, je vendar on tudi mislil, da zna kaka knjiga za srednje šole tako važna, tako izvrstna biti, da bi tudi taka knjiga zaslužila honorar za delo, ako ga minister-stvo ne dä. Tedaj tudi za knjige srednjih šol naj se — izjemno se ve da — daje sem ter tje honorar. Dalje je deželni odbor tega mnenja bil, da se s tem, če se daje primerno število iztiskov, akoravno ni bil rokopis honoriran, vsaj nekoliko plačilo za trud nadomestuje. Finančni odsek je bil drugega mnenja, kar nagrade zadene. On je rekel: Honorira naj se le knjiga, ktera je namenjena za naše strokovne šole; tedaj knjige za srednje šole ne dobijo nikdar honorara. Sklicuje se na to, da take knjige bode honoriralo ministerstvo in dru-
gič, da bode deželni odbor obložen s prošnjami marsi-ktere vrste, ker bode vsak pisatelj hotel imeti nagrade. Jaz nisem tega mnenja, marveč mislim, da bode sedanje ministerstvo v prihodnje le redko dovolilo kak honorar, kakor je tudi gospod Dežman omenil, da državni zbor ne bode dosti denarja dovolil za take potrebe. Tedaj mnogo upanja mi Slovenci ne smemo imeti, da bi ministerstvo nagrade dovolilo, in vendar rečem, da je treba enmalo ozirati se na naše pisatelje. To je gotovo, razmere pri nas za pisatelje so v vsakem oziru jako slabe. Skoro ni mogoče, da bi kak pisatelj nagrado dobil, drugače če piše za Mohorjevo društvo ali za Matico slovensko; sicer pa so primerljeji jako redki, da bi se za posvetne knjige plačevala nagrada, in vendar je to velika krivica. Mislim toraj, da je treba tudi ozirati se na naše pisatelje. Vsak delavec je svojega plačila vreden, in posebno tak, ki dela na težavnem duševnem polju. Resje zaklad 10,000 gld. majhen in ne bomo mogli mnogo storiti. Naj ostane toraj prvi del finančnega nasveta, ali to je vendar slabo, da finančni odsek pisateljem noče dovoliti primerno število izrisov knjig. Tudi pisatelj ne piše popolnoma zastonj, pisatelj daruje duševno delo svojemu narodu.
Tudi to je različno, ali je samo prestava ali izvirno delo. To dovolimo, da naj se primerno število, postavim 100 izrisov dovoli. Če jih bode pisatelj prej prodal kakor deželna zaloga, zarad tega tudi ne bode še dežela poginila, posebno če tako pičlo podporo damo slovenskim pisateljem. Moram reči, da se mi zdi nespodobno, da bi pisatelje popolnoma prezrli, in vendar je vprašanje, ali bode patrijotizem vse sam delal ali ne? Samo na patrijotizem ne smemo gledati, ampak misliti moramo, da so duševni delavci ravno tako, kakor drugi svojega plačila vredni in si svoj kruh zaslužijo krvavo in težavno. Toraj priporočam predlog manjšine, ki se glasi: „Da se pisateljem sme primerno število brezplačnih eksemplarov darovati.“ Potem pa stavim tudi še predlog v svojem imenu, da bi se predloga deželnega odbora popolnoma sprejela, namreč: „5. Nagrade se pisateljem iz te založbe navadno nimajo dovoljevati,, ampak primerno število odtiskov njihovih del brez plačila.“ Drugi stavek ostane, kakor je. (Se podpira — Wird unterstützt.)
Poročevalec dr. Bleiweis:
Naj slavnemu odboru le to poročam, da je ta odstavek v finančnem odseku bil precej obširno obravnavan. Nagrade v denarji so se opustile, ker svota s 10,000 gld. bi potem celo majhna bila, ki je namenjena iztisku knjig. Gospod govornik je zato sam zadnjič od tega predloga odstopil, rekši, naj se le primerno število knjig dä brez plače. Ali jaz mislim, da je izraz „primerno število“ tak, da bode težavno potem deželnemu odboru zmirom pravo zadeti. Večina odsekova je mislila, da pisatelja, ki žrtvuje to, da svoj manuskript izroči deželnemu odboru, utegne navdajati upanje, da, kedar se toliko izrisov proda, da so stroški natisa izplačani, mu iz ostalih natisov, ki so njegova lastnina, dojde nekoliko dohodka. Razloček med večino odsekovo in gospod dr. Costo je celo majhen. Mi smo mislili, da zadostuje le kakih 10—15 brezplačnih izrisov pisatelju dati, dr. Costa morebiti sega na 100 izrisov. Ali kaj hoče s tem pisatelj doseči? Da bi te knjige na trg poslal, tega menda ne bode storil, in tudi mi nismo nameravali tega, da bi pisatelj prvemu razprodajanju knjig kon-
kurencijo delal. Edino to, da bi svojo knjigo mogel kakemu svojemu prijatelju darovati, bilo je vodilo finančnega odseka. Edino le varčnost za majhno zalogo, ktero naj bi slavni zbor dovolil šolskim knjigam, bila je povod dotičnemu predlogu, in zarad ktere smo — lahko rečem — z nekako skrbjo stopili pred slavni deželni zbor. Priporočam tedaj, ker ni med predlogom manjšine in večine nobenega velicega razločka, da pritrdite predlogu finančnega odseka.
Landeshauptmann:
Wir kommen zur Abstimmung. Der Abänderungsantrag Herrn Dr. Costa's lautet (bere — liest):
„Nagrade se pisateljem iz te založbe navadno nimajo dovoljevati, ampak primerno število njihovih del brez plačila.“
„Honorare sind den Verfassern aus diesem Fonde in der Regel nicht zu bewilligen, wohl aber eine entsprechende Anzahl von Freiexemplaren ihrer Werke."
(Predlog se zavrže — Der Antrag wird abgelehnt.)
Im Namen der Minorität des Finanzausschusses stellt Herr Dr. Costa den Antrag: Punkt 5, Absatz 1 habe zu lauten:
„Nagrade pisateljem iz te založbe se smejo le izjemno in edino le za taka dela dovoliti, ki so namenjena za strokovne šole, pisateljem pa se sme primerno število iztisov njihovih del brezplačno darovati.“
„Honorare sind den Verfassern aus diesem Fonde nur ausnahmsweise und nur für solche Werke zu bewilligen, welche zum Gebrauche für Fachschulen bestimmt sind, wohl aber kann den Verfassern eine entsprechende Anzahl von Freiexemplaren überlassen werden."
(Sprejeto — Angenommen.)
Ich bitte nunmehr über den ersten Absatz des Punktes 5 des Ausschußantrages abzustimmen. (Sprejeto — Angenommen.)
Nunmehr bitte ich über den zweiten Absatz des Punktes 5 des Ausschußantrages abzustimmen. (Sprejeto — Angenommen.)
Der ganze Punkt 5 hat daher zu lauten (bere — liest):
„Honorare sind den Verfassern nur ausnahmsweise und nur für solche Werke zu bewilligen, welche zum Gebrauche von Fachschulen bestimmt sind; wohl aber kann den Verfassern eine entsprechende Anzahl von Freiexemplaren überlassen werden. — Sind die Kosten der Auflage eines Werkes durch Verkauf von Exemplaren desselben vollständig gedeckt, so sind alle noch erübrigten Exemplare dem Verfasser derselben ins unbeschränkte Eigenthum zu überlassen."
Wünscht jemand zum Punkt 6 des Ausschußantrages das Wort?
Poslanec dr. Razlag:
Kar zadeva izdavanje šolskih knjig za deželne strokovne šole, kakor je gozdarska šola šneperska, sadje- in vinorejska šola slapska in prihodnja kmetijska šola na Dolenskem, so vsi gospodje v tem složni, da se naj iz deželne založnice take knjige na svet spravijo. Morebiti je meni mogoče bojazni nekaterih odstraniti, da ne bi primerno in koristno bilo tudi za druge srednje šole iz deželnega zaloga učne knjige izdavati. Srednje šole imajo povsod namen, temelj postaviti za obširnejšo vednost, kakor jo je mogoče v ljudskih malih šolah dajati; toraj je za razvoj srednjih in viših šol, za razvoj znanosti in vednosti potreba širokega prostora. Pri vseh izobraženih närodih nahajamo dvoja različna sred-
stva. Ljudski jezik je za izobraženje nižjih stanov, literarni jezik pa je za izobraženje v obširnem pomenu namenjen in edino sposoben.
Poglejmo si malo razvoj našega jezikoslovja. Če pogledamo osnovni načrt za gimnazije in realke, kateri je v nemškem jeziku 1. 1849 izdan bil pod naslovom; „Organisationsentwurf für Gymnasien und Realschulen", najdemo tam na strani 149 in naprej, kako se učencem slovenskega jezika priporoča uk sorodnih narečij. To velja, postavim zastran češkega jezika, kjer se priporo-čuje razun stare slovenščine tudi poljščina; pri poljskem tudi rusinski jezik; pri rusinskem staroslovenščina in poljščina in Slovencem se priporočuje ilirsko narečje, katero jim je najbližje. Pod ilirskim jezikom se je tisto narečje razumevalo, katero dandanašnji imenujemo hrvat-sko-srbsko. Torej se je Slovencem že leta 1849 službeno priporočalo, učiti se najbližnjega sorodnega narečja in zato se priporoča, da naj bi se v berila tudi nekaj iz starodavnega ilirskega slovstva vzelo, kakor je na primer Gundulič, Palmotič, Gjorgjic. Potem je priporočan uk iz stare slovenščine. Toraj je pripoznano, da je nam Slovencem od leta 1849 v slušbenem načrtu za gimnazije in realke priporočan bil razun slovenskega jezika tudi hrvatsko-srbski in potem še le staroslovenščina. Mladenči nekaterih gimnazij na Slovenskem so mi pa vendar že večkrat pripovedovali, da na paših gimnazijah se še tiste male različnosti med pravopisom slovenskega in lirvatskega narečja ne prednašajo, toraj jim niso znane, ker ni prave priložnosti se jih naučiti.
Dalje učni načrt pravi: Tam, kjer je ilirsko narečje učni jezik, naj se na sosedno slovensko narečje obzir jemlje, in dalje pravi, da bi želeti bilo in je pričakovati tista vzajemnost, katera je potrebna, da se slavjansko slovstvo razširi. Pozna se na prvi pogled, da v tem načrtu veje duh našega Kopitarja in Miklošiča, potem Dobrovskega, Kolara in Šafafika. Staroslovenščina, kakor znano, je podlaga — skoro se sme reči — skupna podlaga za vsa južnoslovanska narečja, toraj za Slovence, Hrvate, Srbe in Bulgare.
Domače narečje je povsod le za prvi razvoj nižjih stanov, in če je treba višjega vzleta, treba je tudi slovstveni jezik razvijati. Mi ne bomo nazaj segli na razrečje Krempeljnovo, na razrečje v Zilski dolini, ali na posebno Bohinsko narečje, ampak za slovstveni jezik je treba širokih mej si poiskati in ga razširiti, kakor učni načrt veleva do južnoslovanskega književnega jezika.
Povdarjalo še je, da bodo tudi slovarji v slovenskem jeziku pisani, ali grški, latinski, laški in francoski slovarji bodo le malo koristili in da bi jako drago prišli. Jaz toraj trdim in rečem, da bi nam Slovencem taki dragi slovarji nepotrebni bili, ker lahko take ilirske slovarje vzamemo in te male razlike prestavimo, katere se nahajajo med slovenskim in lirvaško-srbskim jezikom. Vendar je meni znano, da so nekteri slovenski pisatelji že poskušali spisati take slovarje, in ki bodo po mojem mnenji pa le takrat beli dan zagledali, kadar bodo nam vsem južnim sorodnikom ne samo Slovencem, ampak tudi Hrvatom in Srbom služili za skupni razvoj enega slovstvenega jezika. Če toraj prevdarimo, da pri knjigah, kakor so za gospodarske šole, je pričakovati, da se bodo tudi drugi ljudje zanimali za nje in je s pridom rabili na primer gospodarji, je gotovo dobro, da je cela slavna zbornica mnenja, naj se izdajo take knjige. Pri šolskih knjigah drugih strok je pa stvar drugačna. Vzemimo
matematiko, geometrijo; to so knjige, katere le učenci rabijo, in med drugimi ljudmi bode težko kdo, ki bo segel po njih, kakor vsakdanja skušnja uči. Vzemimo dalje naravoslovje, zgodovino, zemljepis, tudi pri teh strokah škoduje Slovencem, da celo koristno bi bilo združiti se s hrvatsko založnico knjig, ker je le majhna različnost med narečji. Eazun tega moramo pozornost na to obrniti, da pri nas precej veliki del rabi hrvatski jezik, to je, ves črnomeljski, metliški, kostanjeviški okraj in en del krškega okraja. In nazori zastran takega ravnanja, kar zadeva slovstveni razvoj, so ravno taki, kakor jih želi in širi časnik „Slovanski pedagog.“ Če se toraj pridružimo hrvatski-srbski zalogi knjig, potem bode polje delovanja obširniše in pričakovati je, da bodo pisatelji ložej zasluženo nagrado za svoj trud dobili, ker sicer jaz malo pričakujem vspeha, da bi kdo pisal knjige iz golega rodolubja, kar tudi ne moremo zahtevati, da bi kdo poleg svojega dela še stradati moral.
Tukaj v šesti točki se govori o tem, da se ima rokopis veščim strokovnjakov dati v pregled. Jaz mislim vendar, da bi dobro bilo nekoliko natančneje povedati, kdo ima pravico in zmožnost imenovati strokovnjake. Dobro hi bilo ustanoviti vodilna načela za enega ko za drugega. Potem bi imel deželni odbor z deželnim šolskim svetom določevati, katerim strokovnjakom se imajo rokopisi v pregled dajati. Ako se ta reč dobro izvede, je pričakovati veliko koristi; ako se ne izvede dobro, bode vendar za naš deželni zaklad škoda tudi tega ne ravno majhnega denarja. Sicer pa ima vsak narod pravico na razvoj svojega jezika in tudi mi imamo to pravico in nam je nihče zanikati ne more, dokler smo, kakor narod; vendar se naj taka naprava umno in previdno napravlja, da bode vsaki potrebščini zadostila, kavno zdaj je čas povdarjati, da se razširijo znanosti in vednosti pri nas in to se da umno izpeljati le, ako se naša zaloga učnih knjig za srednje šole združi z že obstoječo zalogo hrvatsko-srbsko.
Poročevalec dr. Bleiweis:
Na to nimam nič omeniti, ker gospod predgovornik ni nobenega predloga stavil. Stvar je v roke deželnega odbora dana; on bode skrbeti moral za izvedence, rad jih bode tudi iskal, da pravo zadene. (Točka 6. obvelja po odsekovem predlogu v 2. in potem vse točke tudi v 3. branji — Punkt 6 des Ausschußaiitrages wird in zweiter und sohin sämmtliche Anträge auch in dritter Lesung angenommen.)
3. Ustmeno poročilo finančnega odseka zarad ustanovitve službe deželnega učitelja za gozdarsko šolo v Šneperku.
(K prilogi 34.)
3. Mündlicher Gericht des Finanzausschusses wegen Anstellung eines landschaftlichen Lehrers an der Wald-bauschule in Schneeberg.
(Ad Beilage 34.)
Poročevalec dr. Bleiweis:
Finančni odbor je to predlogo v seji dne 3. januarja 1.1. v pretres vzel in enoglasno sklenil:
Slavni deželni zbor naj skene:
1. Dovoli se, da se nastavi učitelj za natoroznan-ske vednosti na gozdarski šoli v Šneperku in plača z deželnimi denarji.
2. Deželnemu odboru se naroči, nemudoma razpisati in oddati to službo, ki je za zdaj začasna in z letnimi 800 gld. in prostim stanovanjem plačana.
Der hohe Landtag wolle beschließen:
1.	Die Anstellung eines Lehrers für die Naturwissenschaften an der Waldbanschule in Schneeberg aus Landesmitteln wird bewilliget.
2.	Der Landesausschuß wird beauftragt, sofort im Can-curswege diese Stelle, welche vorläufig eine provisorische und mit welcher eine Remuneration von jährlichen 800 fl. und freier Wohnung verbunden ist, zu besetzen.
Abg. Gras Thur«:
Sowohl in dem Berichte des Laudesausschusses, als auch in dem Rechenschaftsberichte geschieht Erwähnung, daß der landschaftliche Ingenieur Witschl diese Schule untersucht und einer genauen Prüfung unterzogen habe. Es dürfte wesentlich beitragen zur Kenntnis der Verhältnisse dieser Schule, wenn dieser Bericht vorgelesen würde. Ich stelle daher den Antrag auf Vorlesung dieses Berichtes. (Se podpira — Wird unterstützt.
Poročevalec dr. Bleiweis:
Predlog gospoda grofa Thurna gre na to, da bi se poročilo bralo v zboru; ali jaz moram omeniti, da je to poročilo jako obširno, obsega namreč sedem pol. Zarad tega bodo morebiti gospodje poslanci dovolili, da priobčim samo obseg tega poročila.
Landeshauptmann:
Beharren Herr Graf auf ihrem Antrage, daß der ganze Bericht vorgelesen werde?
Abg. Graf Thurn:
Ich bitte den Bericht nur auszugsweise vortragen zu wollen.
Abg. Graf Blagay:
Vollständig! Vollständig! Warum denn nicht?
Landeshauptmann:
Bei dem größeren Umfange des Berichtes empfiehlt wohl die Rücksicht auf die uns gegebene Zeit, daß die mündliche Mittheilung des Herrn Berichterstatters, welche zur vollen Information der Herren Abgeordneten sicherlich genügen wird, au die Stelle der Vorlesung trete.
Poročevalec dr. Bleiweis:
Slavni zbor! Gospod Vici se je po ukazu deželnega odbora dne 24. avgusta 1873, št. 4971, podal v Šneperk in tam pri preskušnji učencev dne 30. avgusta 1873 pričujoč bil. Poročal je potem sledeče (bere — liest): „Die Vorträge an der genannten Schule erstrecken sich auf folgende Gegenstände, und zwar auf: 1. Die forstliche Rechnungskunde und angewandte Geometrie; 2. die forstliche Boden- und Pfla nzen-kunde; 3. den Waldbau; 4. die Forstbenutzung; 5. den Forstsch utz; 6. die Uebungen in schriftlichen Aufsätzen; 7. die Uebungen im Zeichnen mit Bezug auf das Forstwesen."
V teh predmetih bila je preskušnja, o kteri gospod inženir Vičl poroča, „daß man sich mit dem Resultate der abgeführten Prüfung immerhin zufrieden stellen sann." Potem poročilo njegovo pride na to, da ena ura učenja na dan v šolski sobi je vendar le premalo, in pogreša
nauk, kterega nasvetuje deželni odbor. V učnem načrtu namreč niso zastopane n at or oz nansk e vednosti, ne fizika in ne kemija, ki so podlaga drugim gozdarskim naukom. Gospod Viel dokazuje to, da bi potrebno bilo, da imajo učenci po dve uri na dan nauk v šoli in da se učijo natoroznanske stvari in zato nasvetuje, naj se nastavi poseben učitelj za te nauke. — Poročilo gospod Vičlna dalje pravi, da v Šneperski gozdarski šoli še niso za vse nauke knjige vpeljane, kterih bi se učenci posluževali; učeniki si deloma pomagajo s tem, da zraven nekterih slovenskih knjig večidel nemške rabijo. Gosp. Viel trdi, daje slovenskih knjig treba za vse nauke, ki se učijo na tej šoli. Deželni odbor je, kakor je že gospod Dežman omenil, dal dve ali tri knjige na svitlo v slovenskem jeziku; ali se ve da ne zadostujejo za mnogo naukov. Dalje pravi poročilo, da bi bilo želeti, da bi naši gospodje veliki posestniki po izgledu druzih dežel štipendije napravili gozdarskim učencem (dr. Poklukar : Čujte! Hört!) in to iz svojega premoženja;, te štipendije naj bi bile ali cele štipendije ali le polovične, sploh po izgledu, kakor se to v drugih deželah godi. On misli, s tem deželi marsiktere stroške prihraniti, in šola bi potem več učencev dobila. Konečno pravi, da bi bilo želeti, da bi se ena štipendija osnovala za to, da se pošlje kdo v akademijo gozdarsko v Maria Brun. Kar se take štipendije tiče, naj slavnemu deželnemu zboru naznanim, da je c. kr. gozdni nadzornik v svojem predlogu za 1874. leto tudi nasvetoval iz državne blagajnice tako štipendijo za Mario Brun, in da, ko je poročal o tem predlogu kmetijski družbi, mu je ona popolnoma pritrdila. Po takem se je tedaj nadjati, da iz državne blagajnice se ustanovi taka štipendija za to, da kak sposoben rojak gre v šolo v Maria Brun, in se ondi kvalificira za učitelja gozdarskega.
To, gospoda moja, je zapopadek Vičlnovega poročila, on tedaj odločno povdarja potrebo, da bi se nastavil v šneperski šoli za natoroznanske vednosti poseben učitelj in isto potrebo povdarja tudi ravnateljstvo šneperske šole same. Ravnateljstvo trdi, da te moči, kakor so zdaj pri učilnici šneperski, ne zadostujejo zato, ker oba sedanja učitelja sta ob enem uradnika knezova; ona sta gozdarja in služba ju večkrat zadržuje, tako, da po več dni v časih ni nobene šole. Od druge strani pa tudi ravnateljstvo samo pripoznava pomanjkljivost, da se na tej šoli ne daje poduk iz nato r o z n a n s k i k vednosti. Deželni odbor, ko je to reč resno prevdarjal, prišel je enoglasno do sklepa, da slavnemu deželnemu zboru nasvetuje učitelja za te nauke, in nasvetovaje to ima kmetijsko šolo na Dolenskem pred očmi. Jaz morem očitno tukaj reči, da okolščine s šnepersko šolo so se nekako predrugačile, kakor so iz-prva bile. Namen deželnega zbora je bil takrat, ko je to šolo ustanovil, ta, da bi naši kmetiški fantje v šolo šli, ki se po dovršeni šoli vrnejo na kmete nazaj, in kmetijstvo svoje oskrbujejo podučeni v boljšem gospodarstvu z gozdi. To je bil prvotni namen. Ali kakor se zdaj kaže, ne pridejo taki kmetiški mladenči v šolo, ampak to so učenci večidel iz realke, ki se ne povračajo na gospodarstva svojih starišev, ampak ki
Seja se konča o 45. minuti čez 1. uro. -
nižjih gozdarskih služeb iščejo in jih mnogi res tudi najdejo. Ali s tem prvotni namen gozdarske naše šole ni dosežen. Zato tedaj, če se šola na Dolenskem ustanovi, bode se tam lahko en oddelek za gozdarske nauke vpeljal, ki bode zadostoval, da se sinovi kme-tiških starišev kot prihodnji gospodarji sami učijo umnega gospodarstva v gozdih. Če tedaj zdaj učitelja v šneperski šoli nastavimo, nam ta dobro vtegne služiti, ako pride, česar se za trdno nadjamo, kmetijska šola na Dolenskem v življenje.
To, mislim, bode zadostilo, da slavni zbor vidi, da je nasvetovani učitelj res živa potreba.
Abg. Graf Thurn:
Ich würde mir nur in formeller Beziehung das Wort erbitten.
Dieser Gegenstand kommt wiederholt zur Berathung bei der Debatte über den Rechenschaftsbericht des Landesausschusses und cs dürfte im Interesse der Herren Abgeordneten liegen, eine genaue Kenntniß davon zu nehmen. Deshalb möchte ich den Wunsch aussprechen, daß dieser Bericht des Herrn Landesingenicurs auf den Tisch des h. Hauses niedergelegt werde.
Landeshauptmann:
Der Bericht liegt hier zur Einsicht den Herren Abgeordneten vor. Wenn niemand mehr das Wort begehrt (nihče se ne oglasi — niemand meldet sich), so schließe ich die Debatte und schreite zur Abstimmung.
(Oba predloga odsekova obveljata v 2. in 3. branji
—	Beide Ausschußanträge werden in 2. und 3. Lesung angenommen.)
Landeshauptmann:
Wir kommen nun zu Punkt 4 der Tagesordnung.
Poslanec dr. Zarnik:
Predlagam, da se seja pretrga, in zvečer ob 6. ali 7. uri zopet začne.
Landeshauptmann:
Es ist mir bekannt, daß viele Herren Abgeordnete verhindert wären, abends an der Sitzung theilzunehmen, und unter diesem Gesichtspunkte bitte ich den soeben gestellten Antrag zu beurtheilen. Da wir aber sämmtliche Gegenstände der Tagesordnung in dieser Sitzung nicht erledigen können, so glaube ich vorschlagen zu sollen, daß wir zu deren Erledigung morgen wieder Sitzung halten.
(Konec seje obvelja, prihodnja seja pa se odloči na prihodnji dan — Schluß der Sitzung wird angenommen, die nächste Sitzung aber auf den folgenden Tag anberaumt.)
Die nächste Sitzung findet also morgen vormittags 10 Uhr statt.
Als Tagesordnung bestimme ich nur die noch nicht erledigten Gegenstände der heutigen Tagesordnung, da ich nicht in der Lage bin, neues Berathuugsmaterial heute hinzuzufügen.
Der Finanzausschuß und der volkswirthschaftliche Ausschuß werden sofort jetzt zu kurzen Berathungen sich hier versammeln.
Ich erkläre die heutige Sitzung für geschlossen.
-	Schluß her Sitzung 1 Uhr 45 Minuten.