čil s Ljubljani. ČITANKA za obče ljudske šole. Izdaja v štirih delih. II. del. KRALJ ALEKSANDER I ČITANKA l • za obče ljudske šole. Izdaja v štirih delih. H. del. Za drogo in tretje šolsko leto štiri- in večrazrednih ljudskih šol. Sestavila Henrik Schreiner in Fr. Hgbad. Četrta pregledana izdaja^. • Oskrbel Ljudevit Černej, okr. šol. nadzornik. Odobreno z odlokom oddelka za prosveto in vere, pokrajinske uprave za Slovenijo št. 4157 , od 18. oktobra I. 1922 . Cena 8 Din. Ljubljana 1923. Kr. zaloga šolskih knjig in učil. Šolske knjige, izdane v kr. zalogi šolskih knjig in učil v Ljubljani, se ne smejo prodajati za višjo, nego na čelni strani označeno ceno. Pridržujejo se vse pravice. c - /Q q _■ • v '-‘'l- \ ki •' t,Tiskarna Sava v Kranju" d. d. I. Sola in dom a) Šola. 1. Bog. Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo, z Bogom delo dokončaj, imel boš tu že sladki raj! 2. Hvaljen bodi Jezus Kristusi Ko zjutraj se zbudim, najprej pregovorim: hvaljen bodi Jezus Kristus! Po poti tudi gredoč, pozdravljam vse rekoč: hvaljen bodi Jezus Kristus! Ko mimo križa grem, pobožno brž povem: hvaljen bodi Jezus Kristus! Za vsaki božji dar, še tako majhno stvar hvaljen bodi Jezus Kristus! Zdaj in pa vsaki čas vesel mi bodi glas: hvaljen bodi Jezus Kristus! A. M. Slomšek. 3. Pred poukom. 1. Tebi kliče, večni Oče, zbranih otročičev krog, blagoslovi, prosi vroče, ga pri uku, mili Bog! 2. Srca naša Ti pripravi, um razjasni in spomin, raste naj v modrosti pravi vsak ko Jezds, Božji sin. Po pouku. 1. Večno slavo ti pojemo z nami naj Te vse časti; hvalo Tebi vsi dajemo za vse, kar smo slišali. Štiridelna čitanka. II. 2. Lepe uke v srcih hrani, nam po njih živeti daj, vedno Ti nam stoj na strani in nas pelji v sveti raj! l 4. Gospod učitelj. Jurček in Tonček sta se igrala na trati pred hišo. Med igro zasliši Tonček, da nekdo prihaja. Hitro se ogleda in zašepeta: »Naš gospod učitelj!<; Pre¬ stane se igrati in zardi. Ko se približajo gospod učitelj, se Tonček odkrije in vljudno pozdravi. Tudi Jurček se odkrije, pozdravi pa prav tiho. »Glej, glej,« se nasmehnejo gospod učitelj, »naš Tonček?« in pogladijo Tončka po licu. »Čigav je pa ta deček?« »To je naš Jurček,« odgovori Tonček glasno. Gospod učitelj se Jurčku nasmehnejo in mu reko pri¬ jazno: »Le igraj se z bratcem! Lepa in mirna igra ne ško¬ duje. Z bratcem se dobro poznava in se imava rada. Kaj ne, Tonček? Ko prideš tudi ti v šolo, se bova tudi midva se¬ znanila!« Potem odidejo gospod učitelj. Oba dečka sta gledala molče za njim; klobuk sta dr¬ žala še vedno v rokah. Za nekaj časa vpraša Jurček: »Ali so dobri?« , »Saj si sam videl,« reče Tonček in gleda še vedno za gospodom učiteljem. »Lepo so te pobožali,« reče Jurček. Tonček si seže na lice: še vedno je čutil, kako milo so ga pobožali gospod učitelj. V očeh se mu zasveti. »Ah Jurček, našega gospoda učitelja imam tako rad!« vzklikne, in oba stečeta v hišo, da povesta vse materi. Po K. R a i s u. 5. V šoli. »Ti tam šesti v drugi klopi! koliko je šestkrat pet? Mali mož, na prste, stopi!« »Šestkrat pet je trideset!« »Vrane družijo se rade, pet na smreki jih čepi; puška poči, ena pade; koliko jih še sedi? — 3 - Kaj se tebi zdi?« — »Nobena!« »Kaj? To v glavo mi ne gre!« »Ena pade ustreljena, druge štiri odlete.« »Glej ga, glej, glavica bistra! Majhen deček, velik mož! S časom boš še za ministra, ako vedno priden boš!« J- Stritar. 6. Novi součenec. Dobili smo novega součenca. Piše se Ivan Novak. Go¬ spod učitelj so mu odkazali prazno mesto v klopi. Vsi smo ga gledali. Tudi Ivan nas je pogledoval. Gospod učitelj mu rečejo: »Pokaži, Ivan, kako znaš sedeti!« Ivan sede ravno; nasloni se zadaj na naslonilo. Noge postavi s stopalom na tla. »Dobro,« ga pohvalijo gospod učitelj. »Sedaj pa obrni glavo k meni in pozor!« Ivan stori tako; sedel je lepo ka¬ kor mi. Tudi pri pisanju in risanju je sedel kakor mi. Glavo je nagnil mirno naprej. Prsi ni naslanjal ob klop. Roke je po¬ ložil do lakta na desko, tako da je imel laket prost. Z levo roko je držal papir. Beroč je držal knjigo z obema rokama. Glave ni skla¬ njal k njej. To je priden in poslušen součenec. Tudi ljubezniv je. Vsi ga imamo radi. Po Jož. Kliki. 7. Pičica na „i“. Ker Radivoj lenušček pri nalogi hiti, površna je pisava — brez pičice na »i«. Zaman ga opominja učitelj ter uči, da vedno naj postavi vsaj pičico na »i«. l — 4 — A končno mu je dosti, in Radivoj — sedi! Oj, ti nesrečna pika, ti pičica na »i«. k. C er ne j. 8. Plemenito delo. Res, to jutro smo spoznali, kako plemenite duše je Gruden. Ko sem zjutraj prišel v šolo, še ni bilo učitelja v šolski sobi. Trije ali štirje učenci so nagajali Krmelu. Suvali so ga z ravnili, metali mu kostanjeve lupine v obraz, pitali ga s priimki in mu oponašali hromo roko v obvezi. On pa je stal sam zadaj pri klopi, bled in tih ter proseče pogledoval drugega za drugim, da bi ga pustili na miru. Toda oni ne nehajo; čedalje huje ga psujejo — in on je od jeze čim¬ dalje bolj rdeč. Hipoma skoči Boškin predenj na klop in oponaša nje¬ govo mater, kako nosi košare na rokah; videl jo je, ko je čakala sina pred šolo. Mnogo se jih začne smejati. Krmel se ne more premagovati, zgrabi knjigo in jo na vso moč zažene proti svojemu nasprotniku. Toda ta se spretno umakne, in knjiga prileti učitelju, ki so bas vstopili, na prsi. Kakor bi trenil sedi vsak na svojem prostoru. Vsi so tihi in preplašeni. Učitelj stopijo k mizi in vprašajo resno: Kdo je storil to?« — Nihče ne odgovori. Učitelj zakličejo drugič ostreje: »Kdo je bil to?« Hitro se dvigne Gruden, ki se mu je smilil ubogi Kr¬ mel, in reče odločno: »Jaz!« Učitelj pogledajo njega, nato pogledajo osuple njegove tovariše in rečejo mirno: »Ti nisi bil!« Precej na to prista¬ vijo: »Kdor je kriv, vstani, kaznoval ga ne bodem!« Krmel se dvigne in pravi jokaje: »Tepli so me in psovali, in pre¬ naglil sem se ...« »Sedi!« pravijo učitelj. »Sedaj naj vstanejo oni, ki so ga izzivali!« štirje vstanejo in povesijo glave. »Vi,« rečejo učitej, »vi ste psovali tovariša, ki vam ni storil nič hudega! Zaničevali ste nesrečnika, lotili ste se slabotnika, ki se vas ne more ubraniti! To je najpodlejše dejanje, ki se ž njim more kdo omadeževati! Sram vas bodi, malovredniki!« Ko so to izustili, stopijo k Grudnu, ki je poslušal s po¬ vešeno glavo, denejo mu roko pod brado, dvignejo mu glavo, pogledajo mu v oči in rečejo: »Ti si plemenita duša!« E. de A m i c i s. 9. Bolni tovariš. Kako ti je, Andrejče ? — Bolje ? Veliko bolje, to je prav; vstal skoro boš, na vrt, na polje in v šolo šel krepak in zdrav. Gospod učitelj so vprašali: »Kako se Kotniku godi?« Hvalili so te in dejali, da si najboljših eden ti. Te jagode sem ti prinesel, ki sem to jutro jih nabral; v torilce to jih bom iztresel, kaj boljšega bi rad ti dal! Še drugi pridejo za mano: vsa šola rada te ima; — zdaj grem, nalogo, danes dano, mudi se zdelati doma. J. Stritar. 10. Dva slaba šolarja. Andrejček je pogosto prihajal prepozno v šolo. Prvi uk je bil večji del že dokončan, ko je prilezel. Ker pouka ni sli¬ šal, tudi ni nič znal. Celo leto je ta zamuda veliko znesla. Ko je bila na koncu leta očitna izkušnja, je Andrejček slabo znal. Gospod šolski nadzornik najdejo v imeniku, da je prišel Andrejček v enem letu petdesetkrat prepozno v šolo. Rekli so: »Ni čuda, da otrok malo ve. Tudi težak na polju malo opravi, če ga ni o pravem času na delo. Tak še druge mudi.« Videk je po cele dni izostajal iz šole. Moral je doma dete varovati, živino pasti ali kaj malega delati. Kadar so — 6 — ga zopet poslali v šolo, si ni upal noter. Potepal se je okrog, dokler je bila šola, potem je šel domov. Doma ni nič prida zalegel in v šoli ni nič vedel. Zrastel je neveden, razvajen potepuh. A. M. Slomšek. 11. Prva skrb. V nekem kraju sta bila dva kmeta. Imela sta mnogo otrok. Juri je bil bogat in ni hotel svojih otrok pošiljati v šolo. Rekel je, da žive lahko brez šole. Radi so ostali otroci doma, a znali niso nič. Marko je bil siromak, skrbel pa je za otroke. Pridno jih je pošiljal v šolo. Kaplje vina si ni kupil ter je poleti hodil bos, da je obul na zimo otroke za šolo. »Ljubi otroci,« je dejal Marko večkrat, »blaga vam ne morem dati; le skrbno se učite in pridni bodite, Bog vas že preskrbi. Če boste pametni, boste tudi srečni.« Tako je res bilo. Tatje so okradli Jurija in mu odnesli ves denar. Dve leti potem je pogorel in umrl od žalosti, Jurijevi otroci so ostali sirote. Imeli so gole roke in prazno glavo. Ko je umrl Marko, so imeli vsi Markovi svoj kos kruha. Bogomil je bil kolar, Ivan kovač, Gregor dober kmet, Anica je bila pridna dekla, Neža pa šivilja. Vsem se je godilo dobro; dostikrat so Jurijevim dajali kruha. A. M. Slomšek. 12. Materin opomin. Tako v imenu božjem, le hodi v šolo zdaj, a v šoli, čuj, motiti nikomur se ne daj! Tam v klopi mirno sedi, ko da bi v cerkvi bil, ker le tako, Ivanek, lahko se boš učil. Lucijan. — 7 — 13. Na Kaj mudiš me, oj zeleni in cvetoči travnik ti? Lep si, ali v šolo meni, ljubi travnik, se mudi. Urne ribice v potoki, rad bi vam tovariš bil; tekal, skakal bi po loki in metulje bi lovil. poti v šolo. Ptiček, ti utegneš peti; kar ti treba, znaš ti že: v šolo moram jaz hiteti, kjer se bistrijo glave. Ali ko pa šola mine, kakor ti bom, ptiček, prost; hej, čez jarke in krtine! Travnik ves bo moj in gozd. J. Stritar. 14. Učenec, iz šole grede. Prav vesel iz šole grem, ' mnogo lepega že vem; kar naučil sem se v šoli, ne pozabim vam nikoli. To te prosim, Stvarnik moj, vedno mi na strani stoj, da se morem prav učiti, priden in pobožen biti. Bom povedal starišem, kar vse lepega že vem! Oj, kak bodejo veseli radi, radi me imeli. Zlati orehi. 15. Telovadska. 1. Hajd na noge, le v korak! Čvrsto stopa korenjak. V vrsti redni vojska gre, in razlega petje se: Hura! 2. Boben poje: tram, tram, tram! kliče svoje: trom, ri, rom! Brzo dalje črez polje, gozd, ravnine in gore! Hura! — 8 — 3. Pojmo srčno vsi na glas: naš je mladi, zlati čas! In veselo in gorko srce bije nam zvesto! Hura! A. P e r n e. Uganki. 1 . Tovarišev dvajset je prišlo v deželo; vsak drugo obličje imel je in čelo, bil sleherni je omikan in čeden, a govoriti ni znal nobeden; le eden kaj malega zinil je včasi, a bili so trdi, hripavi glasi. Da bi jih ljudje po svetu unieli, tolmačev so pet pri sebi imeli. Prvi zija, ko govori, drugi kakor otrok kriči, tretji cvili kakor prašiček, večkrat četrtega sliši voliček, peti kakor sova tuli. Po vsem svetu so zasluli. Čast in hvalo od mene dobos, če mi uganeš imena teh mož. 2 . 4 Kateri človek ima največ otrok? Pregovori, reki in pametnice. 1. Prebrisana glava in pridne roke boljše blago so ko zlate gore. A. M. Slomšek. 2. Ni grdo, če kdo česa ne zna, a grdo je, če se neče učiti. 3. V šoli moraš miren biti, pridno moraš se učiti. 4. Mladini najlepša lepota je ta: nedolžnost,' ponižnost in žlahtnost srca. A. M. Slomšek. - 9 — 5. Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. 6. Kdor mnogo govori, veliko vreden ni. 7. Kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje. A - M. Slomšek. 8. Daši majhen sem in mlad, hodim vendar v šolo rad. b) Dom. 1. Nova hiša. Pod streho je, glejte jo, hišicg nova, veselo in srečno jo gleda oko; kako je hitro bila gotova! Od dneva do dneva je rastla lepo. Kako prijazno človeka vabi! Prijetno v njej živelo "se bo; hvaliti, duša, Boga ne pozabi, ki nam je pomagal z blago roko. Veseli zato in hvaležni bodimo, skrbi je minil in žalosti čas; pa tudi sosedov ne pozabimo, ki so prijazno podpirali nas. Mir božji, hišica, v tebi prebivaj, četudi ne boš prepolna blaga; mir, zadovoljnost srečno uživaj, kdor bo pod streho tvojo doma. Stritar. 2. Pajek in polž. »Čudno se mi zdi,« rqče pajek polžu, »da moreš stano¬ vati v tako tesni hišici. Jaz živim po sobanah — celo v mestnih palačah razpenjam svojo pajčevino.« Polž odgovori: »Ne bi rad živel po tujih stanovanjih. Rajši stanujem v majhni, toda svoji hiši.« S o 1 o v e j. — 10 — 3. Mali bratec. Prišel bratec, mali Jure, do očetove je ure. Ura pa je vsa od zlata in ima kar dvojna vrata. Joj, to pa je res lepo! Če nastaviš jo na uho, uho ti je kakor gluho. Čuješ samo: tika-teka! Bratec misli: hoče mleka. Joj, kako pa bi to šlo? S sladkim mlekom jo zalije, ura pije, pije, pije. Bratec misli: Ej je žvita, zdaj molči, ko je že sita, ko več nima praznih čev! Moder človek je pripovedoval: »Še nikoli nisem bil ža¬ losten, naj se mi je še tako slabo godilo. Samo enkrat sem godrnjal, ker sem moral bos hoditi. Nisem imel novcev, da bi si čevlje kupil. Stopim v cerkev. Tu najdem človeka, ki ni imel nog. Ko ga ugledam, sem bil z bosimi nogami popolnoma zadovoljen ^ ter sem hvalil Boga, da sem zdrav in čvrst, četudi moram hoditi bos. Oni nesrečnik bi gotovo rad hodil bos, ko bi le imel noge.« Cika Jova - Gradnik. 4. Zadovoljnost. D. Juriša. 5. Uspavanke. Nina, nana, nena veja je zelena, v vrtu cvete gartroža Nina, nana, ninana a na veji jabolka, na tej roži pisana pa sedi polončica. Polončiča frfota jabolka rumena. Priletela ptičica vejo je zazibala jabolka je pala, Anka jo pobrala. ne boji se deteta na ročico zleta s pisanega cveta. Nina, nena — kaj pa je? Deca vsa vesela je, lešnikov iz šume je prinesel kume. Nina, nena kraj steze volk nabira jagode; bo zaprosil ga naš Tonček, kadar bo navrhan lonček, — 11 — Jedla bi jih Slavica, pa le zobčka dva ima. Ali, da ne veka, mama da ji mleka. naj vseh jagod ne pohrusta, naj da eno Dani — v usta. Volk poreče: »To se ve! Danici — kako da ne!« Nina, nana, Dana, si že kaj zaspana? Štiri imaš brate, vsi skrbijo zate. Eden vpraša: »Kam je šla?« Drugi pravi: «Je doma!« Išče zopet tretji te po belem sveti. A četrti najde te. Kje? V naročju mamice. Cika Jova - Gradnik. < 6. Jutro. Pokoncu, pokoncu, zaspanci! K molitvi sklenite roke! Pod nebom pojejo škrjanci, in solnce visoko je že. Že močnik na mizi kadi se, pod mizo pa maček preži; po jedi na delo mudi se, Bog siti le pridne ljudi. Pod pazduho bukvice, Tine, pa v šolo si bistrit glavo! Ti, Tone, se spomni živine, ti, Minka, na polje z meno- Na delo, naj mraz je, naj vroče, trudit' se vsak je dolžan; kdor delati more, pa noče, zanj krop je predober neslan. J. S t r i t a r. - 12 7. Petelin in putka. Že je tukaj lepo jutro, lepo jutro, dan svetal petelinček je poskočil, da bi ga oznanjeval. Odgovoril petelinček: »He, ne trudi se nikar, kaj bi rekli drugi moji, da sem kakšen gospodari Kaj bi rekle druge putke in sosedov petelin, ako ne bi se oglasil jaz najprej iz naših lin?« In prosila lepa putka petelinčka je zaman, gori v lino je poskočil in zapel je beli dan. To zagledala je putka naša tolsta.jarčica, ki se vozi po dvorišču kakor kaka barčica. Pa tako je govorila: »Petelinček, čuj me čuj, saj je še prezgodaj! Jutra še nikar ne oznanjuj!« Dragotin Kette. 8. Jutranja molitev. Ljubi Bog, zahvalim te, da nocoj si čuval me! Hvala, ljubi angeli, zvesto ste me čuvali. Vse, kar vidim, gozdi, polja, vse, o Bog, je tvoja volja; le veselo, ptica, poj, vse ti daje Bogec moj. . Čuvaj tudi, ljubi Bog, starše moje vseh nadlog. Čuvaj brate, sestre mi, jaz pa priden bom vse dni. Solnce je pripekalo. Od severja in juga so se kopičili oblaki kakor velikanske gore. Muhe so bile sitne. Tudi Be¬ ličevemu Lipčetu, ki je ostal sam z materjo doma, nekaj ni bilo prav. A sam ni vedel dobro, kaj bi rad, ko se je sukal ob materinem krilu. Iz hrvaškega. 9. Iz zlatih skledic. - 13 — Mati so pomivali posodo v kuhinji in podili Lipčeta stran, naj jih ne moti. Toda šestletni dečko se ni takoj spra¬ vil. Vprašal je mater: »Ali res hodi dopoldne angel — z vodo v zlati skledici, z lepo belo otiračo, pa otroke vabi, naj se umijejo?« »Hodi, hodi,« reko mati naglo. »Popoldne pa hodi škrat s pomijami v umazani golidi in s sirkovo metlico, kaj, mama?« vpraša dalje Lipce. »Seveda za tistimi, ki se nečejo umiti,« odvrnejo-*nati. »Jaz sem se dopoldne, ne, mama?« Ne bi se, ko bi te jaz ne silila.« — »E pa vendar sem se!« Za nekaj časa priteče zopet potezat mater za predpas¬ nik: »Mama, aj, mama! Ali se umiva tudi Bog v nebesih iz zlate skledice?« »E, pojdi! Ne bodi siten!« In Lipče je šel na vrt. Začel je misliti, kako lep mora biti tak angelček z zlato skledico in belo, mehko otiračo. Pa gotovo tudi vode nima mrzle — Seveda — ... Lipče se je namreč bal mrzle vode in ostre brisače. Po J. Troštu. 10. Veselo dete. Trarara, trarara! kdo me neki rad ima? Trarara, trarara! Bog, ki dobro vse mi da! Trarara, trarara! kdo me tudi. rad ima? Trarara, trarara! Bratec moj in sestrica. Trarara, trarara! kdo me tudi rad ima? Trarara, trarara! Oče moj in mamica. Trarara, trarara! Ker me vsakdo rad ima, Trarara, trarara! sem veselega srca. P. Gross. 11. Koga ljubim. L Koga ljubim, vprašaš me? Starše, brate in sestre, ljubim, ljubim vse ljudi, ker me Bog tako uči. 2. Koga ljubim, vprašaš me? Moje naj srce pove: »Ljubim, da, čez vse Boga, bolj ko starše, bližnjega.« J. Tomšič. — 14 — 12. Maj čica, moj andjeo. Sad mi čelo ljubi, Sad mi vlasi redi, Sad mi lice gladi, Sad u oči gledi. Sad mi ljubi oči, Sada ljubi usne, Sada drži ruku, Sad mi njome prijeti. Na usnam sad spazim Smiješak joj ljuveni. Aj, ta majka mi je Andelak mileni. Stanko Vraz. 13. Preprostega Jezušček, tam gori v svojem zlatem dvori sveti križ držiš, z angelci sediš. Prve hlače nosim in kleče te prosim zdravja svoji mami, ki me zjutraj drami, češe in umiva, meni srajčko šiva, sladkih jabolk reže rada s kruhom streže, mleko piti daje, da ga še ostaje. Spremljaj še in vodi, koderkoli hodi, tudi mi očeta, ki je gnal teleta otroka molitev. past na telčjo stajo. Črevlje mi kupuje, šibo urezuje; piščal mi obeta bič konopen spleta: potlej moja roka sredi tnala poka; malinček mi stavi v curku na Močavi; gobo nosi z breze, ptičke mi zaleze: grahaste, rumene pisane, zelene; čmrlje mi pokaže, a nikdar ne laže. — On s seboj me vzame, kjer so v gozdu jame, zajci in lisice, kosi, jerebice, Andjeo = angel, ljubi = poljubuje, sad = sedaj, mi vlasi redi = mi urejuje (gladi) lase, prijeti = preti (žuga), smiješak = nasmeh, ljuveni = ljubki, mileni = mili (ljubi). — 15 volki ip medvedje, črednikom sosedje. Kedar medved Jaka kosmat prikoraka, oče ga namaha, da zbeži od straha. Če se volk prikaže, s kolom ga namaže da, nabit zadosti spet izgine v hosti. Stori mi še to, hrani prelepo bratce in sestrice, tete mi in strice! A najprvo meni v žgance žmitkov deni! Fran Levstik. 14. Materi Mati moja ljuba, mati moja mila, da bi vedno srečna in vesela bila! Da bi se izpolnile Tvoje srčne želje, da bi vse Ti bilo v radost in veselje! za god. Da bi Ti življenje bilo brez bridkosti, in srce se Tvoje tajalo v sladkosti! To bi rada Tebi, mati moja mila, hčerka Tvoja ljuba od Boga izprosila. Če me Bog usliši, dolgo še živela bodeš, ljuba mati, zdrava in vesela. Pavlina. 15. Materina slika. V vasi sta živela oče in mati. Imela sta edinega sinčka Stojana. Ker je bil dober in bistre glave, skleneta, da ga po¬ šljeta v mestne šole. Pride dan, ko je Stojan moral zapu¬ stiti domačo vas in drage svoje starše. Mati jokajoč objame Stojana. Potem mu izroči svojo sliko, govoreč: „Vzemi, Sto- janček moj, to je — moja slika! Dam ti jo za spomin!” Stojan je obesil materino sliko nad zglavje svoje po¬ stelje. Vselej, ko ga je obhajala kaka izkušnjava, je pogledal materino sliko. In zdelo se mu je, kakor bi ga mati sva¬ rila ... Tako je Stojan rastel in ostal dober otrok. Janko Leban. — 16 — 16. Tožba po materi. Kako je hiša strašno prazna, odkar v njej matere več ni! Ta izba, prej tako prijazna, odljudna, tuja se mi zdi. Odkar so nesli vas iz hiše in položili v temni hram, solze si vaša hčerka briše, le k vam želi si, mati, k vam! Oj, kje ste, kje ste, mati zlata, tako se toži mi po vas! 0, ko bi se odprla vrata in se prikazal vaš obraz! Vratu bi vam se oklenila, pa v ljube gledala oči; od sebe bi vas ne pustila, le tam bi bila, kjer ste vi! J. Stritar. / _ 17. Zorko in Anica. Zorko in Anica sta bila sama doma. Zorko reče Anici: »Pojdi z menoj, poiščiva si dobre jedi!« Anica mu odgovori: »Pojdem s teboj, če veš za kraj, kjer naju nihče ne bo videl.« «Nu,« reče Zorko, »pojdiva v mlečnico, tam bova sme¬ tano lizala.« Anica odgovori: »Tam naju vidi sosed, ki na dvorišču drva cepi.« * »Pa pojdi z menoj v kuhinjo,« je dejal Zorko, »v ku¬ hinjski omari je poln lonec medu; vanj si bova kruh po¬ makala.« Anica veli: »Tam naju vidi soseda, ki pri oknu sedi in prede.« »Pa pojdiva v klet jabolk jest,« reče Zorko, »tam je to¬ lika tema, da naju nihče ne more videti.« 17 - Anica odgovori: »Moj ljubi Zorko! misliš li, da naju tam ne vidi nihče? Ali nič ne veš o tistem očesu nad nami, ki zidovje prodira in vse vidi tudi v temoti.« Zorko reče prestrašen: »Prav govoriš, sestra moja! Bog naju vidi tudi tam, kjer ne more videti človeško oko. Za¬ torej nikjer ne delajva, kar ni prav.« Miklošič, Začetnica. Kadar se Ciciban joče. Ciciban se cmeri za dve mili Jeri. Hitro, hitro meh za smeh, vleci ga po vseh koteh, meči ga ob tla pod strop, in ob steno hop, hop, hop! Pok! — se smeh razpoči, smeh iz njega skoči, Oton Župančič. 19. Pripovedka o nosku. »Danes zopet mi posneta smetana je v skledi! Veš li, kdo jo je pojedel? Mimica, povedi! »»Jaz je nisem, mama, res ne! Zajček jo posnel je; glej, kako na desni šapi in krog ustec bel je!«« »Čakaj, videla takoj bom! Nosek mi pokaži — — —! Aj, kako je mehek! Pa sem vjela te na laži.« »»Oh, odpusti, saj povem' ti po pravici, mama: jaz namazala sem zajčku šapo, gobček sama.«« 2 — 18 — »Naj bo! ali vedno pomni: nosek vse odkrije; kadar praviš neresnico, ,Laže, laže!’ vpije.« Oton Župančič. 20. Ječmenček. »Jermenček je premalo zabeljen,« reče izbirčna Metka opoldne pri kosilu, ne bom ga jedla!« Nevoljna položi žlico na mizo. »No, že dobro!« pravi mati. »Sedaj ti ne utegnem sku¬ hati drugega, ampak za večerjo ti napravim boljšega.« Popoldne gre Metka z materjo na njivo krompir kopat. Spravlja ga v vreče, dokler ne zatone solnce za gore. Ko prideta domov, ji da mati obljubljeno večerjo. Met¬ ka pokusi in pravi: «To je pa res drug ječmenček. Ta se mi prilega«! Poje ga polno skledico. Mati se .nasmeje in pravi: »Bil je prav tisti ječmenček, ki ga nisi marala opoldne. A sedaj ti je šel v slast, ker si ves popoldan pridno delala in ker si bila lačna.« Po K. Šmidu — Ivan Tomšič. 21. Tri najžlahtnejše dišave. Kraljeviča je dobila ploha na izprehodu; zato je šel vedrit v bližnjo kmetiško hišo. Otroci so sedeli ravno za mizo pri polni skledi ovse¬ nega močnika. Vsem je dobro dišalo; jedli so, da je bilo ve¬ selje; bili so čvrsti in lepo rdeči kakor mleko in kri. »Kako je to vendar mogoče,« reče kraljevič materi, »da jim ta borna jed tako dobro tekne in da so pri tem tako zdravi in tako lepih lic?« Mati odgovore: »To store tri di¬ šave, s katerimi sladim jedila. Prva dišava je delo, s katerim si morajo zaslužiti kosilo. Druga je glad, ker ne dobijo razen kosila ves dan ničesar. Zato vselej sedejo lačni k mizi. Va¬ dim jih pa tudi zadovoljnosti, da jim je vse všeč, kar dobijo. To je tretja dišava, ki jim sladi jed. Sladčic in drugih poseb¬ nosti ne poznajo. A. M. Slomšek. — 19 — 22. Peška. Mati je kupila sliv in jih hotela dati otrokom po kosilu za priboljšek. Ležale so na krožniku. Milček ni še bil nikoli jedel sliv, zato je prežal neprenehoma nanje. Ves čas je hodil okrog njih kakor mačka okrog vrele kaše. Ker ni ni¬ kogar v sobi, se ne more več premagati: popade slivo in jo poje. Pred kosilom prešteje mati slive in zapazi, da ene ni. Gre in pove to očetu. Pri kosilu vpraša oče: »No, otroci, ali ni eden od vas pojedel slive?« Vsi odgovore: »Ne!« Nato reče oče: »Naj jo je pojedel kdorsibodi, lepo to sicer ni, ampak huje je, ker so v slivah peške. Če kdo ne zna jesti sliv in pogoltne peško, lahko čez en dan umre. In ravno tega se bojim.« Milček pobledi in reče: »Ne, jaz sem vrgel peško skozi okno.« In vsi se zasmejejo. Milček pa se začne jokati. Po Tolstem — Solovej. 23. Pred jedjo. 0 Bog, to vse nam daješ Ti, kar vsaki dan nas preživi; dodeli, da nam to jedilo po Tvoji volji bo teknilo! Po jedi. 0 Bog, s pijačo in jedjo nahranil si nas milostno! za vse, kar roka Tvoja dala, presrčna naj Ti bodi hvala! 24. Gori, gori! Žarko je bil deček, jedva 7 let star. Igral se je naj¬ rajši z vžigalicami, dasi so mu jih mati večkrat ostro pre¬ povedali. Toda Žarko ni hotel matere slušati. 2 * — 20 — Nekega dne, ko matere ni bilo v hiši, je imel Žarko vžigalice v roki. Stopi pred ogledalo, ki je viselo ob steni, ter prižiga klinček za klinčkom. Oj, kako lepo se to vidi v ogledalu! Od samega veselja se kar smeje neporedni Žarko. Ali glej nesreče! Ko prižge tretji klinček, odleti iskra v zaveso, ki je bila ob oknu. Zavesa se takoj vname in za¬ čne z velikim plamenom goreti. Žarko se tega zelo ustraši, zbeži iz hiše ter ne pove nikomur, kaj se je zgodilo. Ker ni nihče gasil ognja, vnamejo se tudi druge stvari, ki so bile blizu. Gorele so mize, stoli, omare in vse, kar je bilo hišne oprave. Ogenj udari skozi okno v podstrešje in kmalu je bila vsa hiša v plamenu. Ljudje, to videč, so vpili: »Gori! gori! pomagajte!« V bližnjem zvoniku je začelo zvoniti, in kmalu se zbere vse polno ljudi, ki so gasili, da bi oteli, kar se da še oteti. Ali prepozno! Hiša je pogorela do tal, in zgorelo je vse, kar je bilo v njej. Žarkovi roditelji zdaj niso imeli hiše, kjer bi stanovali. Tudi denarja ni bilo, da bi si zidali novo hišo in si kupili najpotrebnejših reči. 0, kako sta jokala oče in mati, ko jim drugega ni ostalo, nego golo življenje! I. T. 25. Miši. Zbrale so se k svetu miši. — Star mišjak je to govoril: »Dosti naših že pomoril maček v hramu je in hiši. Res, prišel je zadnji čas, da se sili jez postavi, da divjak nas več ne davi če ne, bratje, je po nas! In, da se ta cilj doseže hotel sem nasvetovati, da od jutri koj za vrati mačku zvonec se priveže.« — 21 — »Slava!« zadone glasovi, vse nasveta veseli se, sklenjeno je, da zgodi se po besedi naj njegovi. »Modro je glavar govoril,« reče miška — mlada stvar, »kdo pa bo med nami storil, kar je svetoval glavar?« S i in o n Jenko. 26. Mačka, miš in miška. Mačka: Miška moja, pojdi sem, s tabo se igrati čem; rada bi te gladila, plesati navadila. Miš: Dete ljubo! pazi mi, k mački tja ne lazi mi. Mačka: Kup orehov jaz imam, pridi k meni, vse ti dam. Miška: Poslušajte, mati vi, kaj mi teta govori, naj no smuknem tja lepo, jederee je le sladko. Miš: Dete! molči, umikaj se, mački ne dobrikaj se! Mačka: Vidiš, debeličica, tukaj je potičica, polna masla in medu, grozdnih zrnec in sladu. Miška: Mati, mati, naj no grem! Teta dobra je ljudem. Miš: Oj, ne hodi ji k nogam! teta misli tebe ham! Miška: Mati! gleda prelepo izpod čela nje oko! Mačka: Nič se mene ti ne boj, teci semkaj, tam ne stoj! (Miška smukne k mački.) Miška: Mati, mati, oj gorje! med zobmi drži me že. — 22 — Miš: Kadar ubit že lonec je, potlej kuhe konec je; k mački gluha tekla si, gobček si opekla si. Miška: Mati! grozno me boli, strla mi je vse kosti! Fr. Levstik. 27. Dobri in pridni otrok. Slavko vrlo dober in priden otrok, vstane vsako jutro rano, čita na knjigo in se uči. Zlato solnčece ga pozdravlja skozi okno in vabi iz hiše rekoč: »Slavko moj ljubi, kaj sediš v hiši, pojdi brž rajši igrat se z menoj!« Ali Slavko ne po¬ sluša zlatega solnčeca, prijazno se ozre vanje in mu reče: Zdaj ne utegnem, solnčece zlato! Kadar se naučim, kar moram znati, pridem in se poigram v tvojih zlatih žarkih.« In Slavko sedi in se uči ter piše nalogo. Zdaj prileti drobna ptičica, potrka na okno in ga vabi rekoč: »Slavko, Slavčec moj! pojdi brž z menoj, tam v gozdu je lepo, cvetice tam cveto, in ptičice drobne prelepo žvrgole.«,* Ali Slavko se drobni ptičici ne da zapeljati. Prijazno jo pozdravi, jo pogleda in pravi: «Zdaj ne utegnem, ptičica drobna: kadar zvršim nalogo, potlej pojdem s teboj, kamor me vabiš; zdaj se moram učiti.« In Slavko sedi in se uči ter piše nalogo. Kar završi pod oknom zelena jablana s svojimi košatimi vejami in ga vabi rekoč: »Kdo učil se bo ves dan? Deni knjigo zdaj na stran! Zrela jabolka imam, pridi k meni, ti jih dam!« Ali vse zaman. Slavko se ne da zapeljati, pogleda ja¬ blano in pravi: »Zdaj ne utegnem! Ko se pa naučim, kar mi je treba znati, rad vzamem, kar mi ponujaš.« In glej! Slavko se je naučil vsega in tudi nalogo je spi¬ sal. Hitro spravi svoje knjige in hiti na vrt, da malo po- — 23 — skače in se poigra z zlatim solnčecem, drobno ptičico in ze¬ leno jablano, ki mu vrže dvoje najlepših jabolk v zeleno travo.- Slavko si ju pobere in shrani. Vesel je. Zlato solnčece se mu smeje, drobna ptičica mu poje, in jablana mu dela prijetno senco. V senci se sladko počiva po dobro končanem delu. —č. »Vrtec«. 28. Hokus — pokus. Mihec je nekoč videl v mestu glumača, ki je izlil jajce v klobuk. Rekel je: »Hokus-pokus!« in poveznil klobuk na glavo. Jajce pa je izginilo. Mihec si je vse to dobro zapomnil in hotel posnemati. Odnese materi jajce, vzame očetov klobuk in skliče vaško mladež skupaj. Modro pogleda okrog sebe in ubije jajce v klobuk. Nato reče: »Hokus-pokus!« in se pokrije s klobu¬ kom. A iz klobuka ni izginilo jajce. Rumenjak in beljak se izliieta Mihcu po laseh, po licu in po obleki. Mihec se joče, a gledalci se mu smejejo . . . Josip Ribičič. 29. Večerna molitev. »Nebeški oče ljubi moj, z nebes ozri se name doli, in brani v spanju me nocoj. Če sem kaj greha danes storil, otrok prešeren, razuzdan, če sem kaj hudega govoril, odpusti, prosim te skesan. 'S perutmi rahlo me odeni, moj angel, da bom mirno spal; ponoči zvesto čuj pri meni, da.se strahov ne bodem bal.« J. S t r i I a r 30. Najboljše vince za otroke. Najboljše sladko vince za dece belo je: izvira izpod skale, prelepo sveti se. — 24 — Po logu tiho teče, živinico poji, in ptičica brez plače si žejo ugasi. Od tega vinca glava bolela te ne bop telo bo tvoje zdravo in spanje prav sladko. M. S1 o m š e k. 31. Pijani vol. Gospodar je pripeljal t domov sod vina. Nosili so ga v škafih v klet. Ko pa je poklicala gospodinja ljudi k južini, so pozabili poln škaf pod sodom. Tedaj je prišel na dvorišče vol, ki ga je bil hlapec sla¬ bo priklenil. Ker je bil vajen piti vodo iz škafa, se je takoj lotil vina. Ali je bil tako žejen, ali mu je vino ugajalo — popil je vsega. Kmalu nato pa je začel vol z povzdignjenim repom tekati po dvorišču. Prihiteli so domači, da bi ga spravili v hlev. Zaman! Nič ni pomagalo, ne palica, ne bič. Sicer krotki vol je pohodil hlapca, a gospodarja je skoraj nabodel. Končno si ni upal nihče več blizu. Mislili so, da je žival znorela. Vol je vedno bolj divjal in mukal na vse pretege. Kon¬ čno je telebnil na zemljo. Strašno je' tulil ter brcal z nogami. Gospodar ga je že hotel zabosti, kar je začutil, da mu duha iz penečega gobca vino. Tedaj je šele spoznal, da je bil vol —■ pijan. Polivali so ga z vodo in ga pustili ležati. Proti večeru si je četveronožni pijanec toliko opomogel, da so ga spravili v hlev. Drugi dan je bil že precej zdrav. Iz $kafa pa ni hotel piti nikdar več. Ako ga je kje opazil, se mu je daleč izognil. Pa pravijo, da je vol neumen! L. č. — 25 — 32. Grlo. »Imel posetva je obila in ladij, da ne vem števila; a zdaj berač še nima hlač. Kaj meniš, kam je šlo vse premoženje to?« »■»Ej, morje mu ga je požrlo!«« »Ha, motiš se prijatelj! — Grlo!« Uganke. 1. Dva očeta, dva sinova prineso tri zajce z lova; vendar ima enega vsak,lepo rejenega. Ali je mogoče to? Je, toda povej, kako! 2. Očetov otrok, materin otrok, a vendar ni nobenega človeka sin? Kdo je to? 3. Jaz nosim gospodarja, gospodar pa mene? Kdo sem? 4. Groza, kadar po strehi divjam, v peči prijateljev dosti imam. Pregovori, reki in pametnice. 1. Ljubo doma, kdor ga ima. 2. Lastna koča je več vredna nego tuja palača. 3. Zadovoljnost je največja sreča na svetu. 4. Kdor zgodaj vstaja, temu kruha ostaja. 5. Rana ura — zlata ura. 6. Snaga in red je pol zdravja. 7. Snaga je Bogu draga. 8. Prava snaga ne sega samo do praga. — 26 — 9. Snažnost in čistost varuje telo, krasi otroka, moža in ženo. 10. Roditelja sta dva, ki jih otrok ima, Boga le enega, ki vekomaj živi; umro ti oče ali mati ali oba, ne trepetaj, saj te Bog pozabil ni. Ivan Tomšič. 11. Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme. 12. Kdor laže, ta krade. IB. Laž ima kratke noge. 14. Delo beli jelo. 15. Glad je najboljši kuhar. 16. Kdor pridno dela, jesti mu diši. on zdrav vstane in sladko za^pi. 17. Otroci, ne igrajte se z ognjem! 18. Mala iskra zaneti velik ogenj. 19. Sreče svoje poderuh, kdor je modrim ukom gluh. 20. Očeta, mater slušaj rad, da srečen boš oj deček mlad. 21. Kdor ne uboga, tepie ga nadloga. 22. Kdor ne dela, naj tudi ne je. 23. Kdor vedno brez dela pohaja okrog, nihče ga ne mara, ne ljubi ga Bog. 24. Pridni človek ima kruha, glad mori samo lenuha. 25. Pijanec se preobrne, kadar se v jamo zvrne. 26. Žganje pomori jih več nego kuga, glad in meč. 27. Človek se lahko tudi od živali uči. II. Spomlad a) Vrt. 1. Vstajenje. Kot bi peli angelci vstajenja dan, trobijo trobentice čez mlado. plan. Zvončki jih povprašajo: »A kdo je vstal?« •Ej, nevedni zvončki vi: Nebeški kralj! Viri vstajajo iz ledenih skal, cveti vstajajo iz spočitih tal, ptice vstajajo izza tujih dalj, vsi mi kličejo: Tudi ti boš vstal, ko boš v grobu mir, zimski mir prespal.« Alojzij Merhar. 2. Aleluja. Velika noč je. Solnce gleda z radostnim svitom z modrega nebesnega svoda na mlado zemljo. Na vrtu sedi vrabček na bezgovi veji, se greje na to¬ plem solnčecu ter pravi: »čimčara, že je zopet za jara. Letel sem pogledat na polje. Oj, tam je krasno! 0 snegu niti sledu 28 — ni več. Potočki skačejo in žubore. Zvončki cveto. Škrjanci pojo in vetrc veje tako gorko, tako milo, da bi bilo greh, ko bi še spal. Bezeg, nikar ne spi, vstani, že je zopet za jara — čimčara!« Bezgova veja sliši vrabčkovo sporočilo, se strese od ve¬ selja in se nasmeje z zelenim perescem. Spodaj pod bezgom pa dremlje cvetlica marjetica. Vrab¬ čkovo gostolenje jo prebudi. Prestrašena se ogleda in, videč bezeg v pomladni lepoti, se razveseli in hitro odgrne svojo krasno nežno glavico. Nad vrtom se vzdiguje škrjanček in poje, gledajoč njuno veselje: aleluja! Po Vacl. Kosmaku preložil Borodinov. Mlado je nebo se razpelo in jasno ko ribje oko; ščink! ščinkovec ščinka veselo, ko grm zeleni in drevo. Trobentice, zvončke, zlatice čebela obira brenče; igrajo se v solncu mušice, metulj spreletava se že. Pastirček pri čredi prepeva in uka, pomladi vesel; pred hišo se starček ogreva, kožušek je solncu odpel. Kako je lepo zdaj na sveti, čast pojmo in hvalo Bogu, ki dal nam je spet doživeti to rajsko lepoto — juhu! 3. Pomlad. J. Stritar. 4. Pomladanska. Burja počiva, Potok po tali zemlji Šumija, v bistrem zrcali solnce igra. megla beži, iva cvetice zlate rodi. — 29 -*■ Slavec iz gaja pesen glasi, pirne obhaja z družbo gosti. Modra vijola, cvetje lepo krasita polje, dol in goro. Blaga dišava dije povsod, vsa se narava smeje nasprot. Pustimo zide, hitro na plan! žal -aj odide, tugo na stran! Dokler leskeče miljeni čas, rože dišeče pletimo v las! L. Svetec. 5. Čebele. Nastopila je pomlad. Sneg je skopnel. Polja in travniki so ozeleneli, drevje je zacvelo. Takrat se je zbudila nežna čebelica iz zimskega spanja. Zbudila je pa tudi svoje tova¬ rišice rekoč: »Pojdimo gledat, je li še led in sneg na polju.« Ali snega in ledu ni bilo nikjer; zakaj solnce je pripekalo, in povsod je bilo gorko. In čebelice so izlezle iz panja, si umile nežna krilca in zletele prvič v božjo naravo. Najprej so šle k jablani ter jo vprašale: »Ali imaš kaj za naše lačne želodčke?« Jablana jim reče: »Ne, nimam še; prišle ste prezgodaj. Moje cvetje še ni razvito. Pojdite tja dol k črešnji.« In letele so čebelice k črešnji in ji rekle: »Črešnja ljuba, ali imaš kaj cvetja za nas? Lačne smo!« Črešnja jim reče: »Pridite jutri, danes so moji cvetovi še zaprti; pridite, kadar bom v cvetju!« Nato so zletele čebelice k tulipanu, ki je imel velik, lep cvet, a v njem ni bilo niti vonjave, niti sladčice. Čebelice tudi tu niso našle medu. Že so se hotele domov vrniti, ko ugle¬ dajo v grmovju lepo, dehtečo cvetico. Bila je ponižna vijo¬ lica. Čebelice prilete, in vijolica jim odpre svojo cvetno čašo. Bila je čaša polna dišav in medu. Napile so se in še domov prinesle prvega medu, ki so ga nabrale spomladi. Iz »Vrtca«. — So¬ ft. Trobentici. Tra-ra, tri-ro, tra-ra, tri-ro! tako trobentaj ti! oznanjaj radost nam novo, ki je srce želi. Ali ne veš, da cvetov sto in sto še v zemlji spi? Trobentaj no, tra-ra, tri-ro! tu več je treba ni. da vsak se prebudi. Tra-ra, tri-ro, tra-ra, tri-ro! trobentaj na ves glas! Bogu trobentaj hvalnico, ki da pomladni kras! A. K. Sežunov. - Trobentaj no, trobentica, pomladi prvi cvet! Rumena kakor zvezdica, trobentaj glasno v svet. Trobentaj vsej prirodi zdaj, naj brž ozeleni, in zimi, da se skrije naj. 7. Prva vijolica. Obšla sem vso okolico, da našla bi vijolico — Ha, tu je ena; oj, veselje' Izpolnjene so moje želje. Dovoli, oj cvetica, mi, ti prva med sestricami, izgrebla te bom z gručo celo, skrbno, da te ne bo bolelo. V gredico te vsadila bom, z 'vodico te pojila bom, branila slane te strupene in toče,- da te ne zadene. Kar si želiš, imela boš, pa cvela in dehtela boš; domov zdaj urno kar mogoče, da ti ne škodi solnce vroče. J. Stritar. 8. Tulipan in vijolica. Tulipan je stal blizu vijolice. Nekoč ji reče: »Glej, kako čvrst sem jaz, kako sem lepo rdeč!' Jaz sem najlepša cve¬ tlica na vrtu! Kakor kralj se bleščim, vsakdo me občuduje. Kako majhna pa si ti proti meni! Kako neočitna je modra barva tvojega cveta!« Vijolica si nobene besede ne upa odgovoriti ošabnemu tulipanu. Kmalu priteče deklica. Ko zagleda cvetlici, hitro zbeži k mični vijolici rekoč: »Res, da je tulipan okrašen z lepšimi — 31 — barvami, a vonja nima nobenega. Ti pa, ljuba vijolica, nas ne razveseljuješ samo z lepo modro barvo, ampak tudi s svojo prekrasno vonjavo.« Nato utrga deklica vijolico, steče k materi in ji prinese dehtečo cvetličico. Mati se je iz srca razveseli. Po nemškem. 9. Deklica in metulj. Deklica: »Oj, ti pisani metuljček semkaj, semkaj k meni hodi, na to cvetko mojo sedi, sedi in brez skrbi bodi.« Metulj: »Prišel bi, pa se bojim, da ne spelješ me na led, da prebodeš z iglo me, in potem: oj z bogom svet!« Deklica: »Nočem, ne, nikar ne misli, da ne govorim resnice, jaz bi rada le preštela tvoje drobcene nožiče.« Metulj : »To pa lahko ti povem.« Odleti in že v daljavi pravi: »Šest imam nožič. Zbogom! Drži to si v glavi!« bika J o v a - G r a d n i k. 10. Vrtec. Svoj vrtec preljubi prav rada imam, ko jutro zbudi me, brž vanj se podam. Tam rožice nežne prav krasno cveto, po drevju okoli mi ptice pojo. — 32 — To v srce me gane in miče močno, o božje stvarjenje, kako si lepo! Iv. J a r n i k. 11. Tri kite. Sadila sam bosiljak U našem cvetnjaku. Hajdemo ga gledati, Je li niko, procvao. Berimo ga tri kite! Jednu tebi za šešir, Dragu meni u njedra, Treču čemo uzeti Kad podemo u goste Staroj našoj majčici. Narodna. 12. Vrt gospoda Mirodolskega. Vrt pred hišo gospoda Mirodolskega je bil zagrajen z živo sečjo, visoko, da je ni mogla preskočiti nobena žival, gosto, da se skozi ni bilo moči splaziti ne lisici, ne kuni, ne drugi tatinski zverini. Na eni strani vrta so bile gredice z navadno zelenjavo, kakršne je treba pri hiši. Te gredice so bile obrobljene z vrsto preprostih cvetic, kakršnih je videti na vsakem kme- tiškem vrtu. Cvele so in dišale, dokler se jim je zdelo. Ni jim krajšala kratkega, nedolžnega življenja pohlepna člove¬ ška roka. Pred hišo in na drugi strani hiše je bilo samo sadno drevje. Tako lepega, tako plemenitega sadja ni bilo more¬ biti v vsej deželi, kakor je bilo na vrtu gospoda Mirodol¬ skega. Res se je mnogo trudil z drevjem tudi sam gospodar: sna- žil je in trebil in rezal; a vendar ne'vemo, kako bi bilo, ako Bosiljak = basilija, hrvaiska narodna cvetica kakor naš rožmarin, cvelnjak = cvetličnjak, niko, niknuti == vzklil, procvao = se razcvel, šešir = klobuk. — 33 bi ne bil imel neutrudnih brezplačnih pomagačev. Vrt go¬ spoda Mirodolskega je bil pravo zbirališče, prava obljublje¬ na dežela raznovrstnih ptičev. Tu ni bilo skoraj drevesa brez ptičjega gnezda spomladi; in po seči je bilo celo vse živo. Dobro so vedele nedolžne živalice, da se jim tu ni bati pasti in nastav, zalezovanja in preganjanja. Nad njimi je culo skrbno gospodarjevo oko. Res so mu nadležni vrabci, na pol berači, na pol tatje, pobrali jeseni mnogokako vinsko jagodo. A gospod Mirodol- ski je vse voljno trpel, četudi ne moremo reči, da je bil tem vednim gladežem in kradežem poseben prijatelj. Še splašil jih je, pravijo, včasi, vendar tako, da je vselej kmalu nazaj priletela lačna druhal. Naravno je torej, da je bilo na gospoda Mirodolskega vrtu vse polno življenja, gibanja in petja. Prvi se je spo¬ mladi na njegovem vrtu oglašal ščinkovec, ko je bilo še drugod vse tiho in mrtvo. Kosovo petje se je razlegalo po¬ leti z njegovega vrta daleč okrog po vsej dolini. Po J. S t r i t a r i ti. 13. Ptičje gnezdo. Tiho, tiho, le počasi, da stopinja se ne glasi! Tam v zatišju grma, glej! v krilu varnem gostih vej, gnezdece drobno je skrito, meni samemu očito. In iz njega, glej, ljubo gleda drobna mi glavica! O ne boj se, drobna ptica! Kaj trepeče ti oko? Kak bi moral človek biti, da bi mogel ti kaliti tiho srečo, ljuba stvar? 0 ne boj se me nikar! Mila tebi sreča bodi, rod veselo svoj izvodi, da vaš zbor poletni dan v gozdu peval bo glasan! J. Stritar. 3 — 34 - 14. Škorec. Star gozdar je imel škorca, ki je znal prav razločno iz¬ govor jati nekatere besede. Če je vprašal gozdar: «Škorec, kje si?« je odgovoril vselej prav gladko in glasno: »Tukaj sem!« Nobenega ptiča gozdar ni imel tako rad kakor škorca. Tudi sosedov Tone se je tega ptiča zelo veselil, zato je pridno zahajal h gozdarju. Nekega dne pride Tone zopet v vas. Gozdarja ni bilo doma. Tone pogleduje po lepem ptiču, ki je skakal po sobi. »Ko bi bil ta ptič moj,« si misli deček, »to bi bilo kaj!« Urno stopi za krotkim škorcem, ga ujame in vtakne v žep. Tiho se misli pobrati in odnesti lepega ptiča. Kar stopi gozdar v sobo. Da bi razveselil mladega dečka, pokliče po stari navadi:- «Škorec, kje si?« in škorec v dečkovem žepu odgovori prav krepko: »Tukaj sera!« Tako je bila dečkova tatvina odkrita. Gozdar je Toneta hudo pokaral. Za kazen ni smel nikoli več k njemu priti, da bi se veselil učenega škorca. Po K. Schmidu. 15. Ptičica na veji. Mačica: Ptičica na veji, vejici zeleni, pridi malo bliže, malo niže k meni! Zanka je nastavljena, ptička se je ujela, bila bi zadavljena, da jei ni otela Pravila ti bodem zanimivo basen: slušaj! Že začetek njen tako je krasen: Mačica usmiljena. Lovec pa se čudil in se togotil je: »Na, čemu sem se trudil!« Ptičica je letala po zelenem logi, gnezdece je spletala oj, gorje ubogi! Zdaj pa šele pride, ptička moja, pravo — spusti, da povem ti, k meni se na travo! Ptica: Mačica, poslušaj, ta je tudi mična -- kakor čudovita — vendar je resnična: Krač, klobas so spravili v shrambo neizmerno, mucko so postavili, da jih čuva verno. — 35 — Pravijo, da mačica je tako stražila, da nobena kračica ukradena ni bila. Mucka, ni li tudi ta močno prijetna? A pred vsem opomnim, zdi se mi verjetna. Pod nebo zletela ptička premetena — mucka stran odšla je, vsa osramočena. O. Župančič. Uganki. 1 . Od znotraj vse življenje ni možiček videl svoje hiše; in vendar vedno v njej tiči: Kako se gospodar ta piše? 2 . Videti je kakor mačka, ima kremplje kakor mačka, lovi si miši kakor mačka, in vendar le ni mačka. Kaj je to? Pregovori, reki in pametnice. 1. Pomladi, mladosti so enake lastnosti. 2. Jablane, hruške in druge čepe cepi v mladosti za stare zobe. 3. Trdovraten grešnik mora biti, kdor ne ljubi nedol¬ žnih, veselih ptičkov. 4. Nič ni tako skrito, da bi ne bilo kdaj očito. 5. Prilizovalec, zalezovalec. 6. Lastna hvala, cena mala. — Kdor se povišuje, s« ponižuje. 3 ' — 36 b) Polje in travnik. v i. Crez noč, črez noč ... Črez noč, črez noč pregrnila travica svet je, črez noč, črez noč na travo se usulo je cvetje. , In sapica razkošna hiti po livadi: »Pozdrav, poljub, otroci, od zlate pomladi!« Veselje, vriše zaraja pred mano, za mano, in z rožami in z deco je' polje postlano. O. Župančič. 2. Majnikova. Juhejsa, juhaj, prekrasen je maj! Žgolevajo ptiči, prepevajo ptiči: juhejsa, juhaj, prekrasen je maj! Juhejsa, juhaj, prekrasen je maj! Fantiči, dekliči, zapojmo kot ptiči: juhejsa, juhaj, prekrasen je maj! A. F u n i e k. 3. Vrnitev pomladi. Po dolgi, mrzli zimi so zapihljale gorke južne sapice. Led se je raztajal in sneg je izginil. Tedaj se je pripravljala vsa narava na vrnitev pomladi. Na močvirnatem svetu so vzklili beli zvončki, na pri¬ sojnih krajih pa rumene trobentice, višnjeve vijolice in dru¬ ge cvetlice. Drevje se je skitilo z novim, nežnim zelenjem. Vse je ozelenelo. Priletele so brze lastavice in druge ptice. Z glasnim čvrčanjem so naznanjale, da prihaja pomlad. Škrjanček se je dvigal visoko v zrak, da bi jo prvi opazi 1 . — 37 — Nekega jutra pa je v bukovju zaklicala kukavica: »Ku¬ ku, kuku! Pomlad je že tu!« In zvončki so zvonili, troben¬ tice so trobentale in vijolice in druge cvetlice so razširjale prijeten vonj v čast pomladi. Drevje se je blestelo v svatovski obleki. Ptičke so žvr- golele in prepevale, metuljčki so zaplesali po zraku in otroci so rajali in vriskali samega veselja. L. č. 4. Na poljani. Kakor živi cveti letajo metuljčki po livadi, po zeleni, pod rumenim solnčecem. Kot bi počivali na grmeli metuljčki, cveti se belijo na zelenih vejicah. Kot da prišli bratci bratcev so obiskat, sedli so metuljčki na zelene vejice. Gostoljubno bratci bratcem so postregli, pili so medico iz srebrnih kupičie. Ko so se napili, so se poslovili in se pošalili: »Kdaj pa vi k nam pridete ?.< 0 . Župančič. 5. škrjanec. Ko je Zveličar potoval nekoč s svojimi učenci skozi gozd, so jih razveseljevali drobni ptički s krasnim petjem. Apostolom je bilo tako voljno pri srcu. Zdelo se jim je, da so v raju. Potem pridejo na ravno polje. Na nebu ni bilo oblačka. Pekoče solnce je sijalo na {mazde, ki jih je s težkim plugom delal orač. »Ubogi ratar!« je vzdihnil sv. Peter, »nobena ptička mu ne prepeva pri težkem delu. Pusto in žalostno je na polju.« ki Molče gre Gospod dalje. Pridejo do orača, ki je ravno¬ kar postal, da si obriše pot s čela. Znoj mu je kapljal raz obraz na suho grudo. Kristus se pripogne, vzdigne pest rjave — 38 — prsti, napolnjene s kmetičevimi sragami, obrne oči proti nebu in tiho zašepeče nekoliko besedi. Nato razprostre smehljaje se, svojo čudežno pest, in glej! rjava ptičica zleti iz roke v zrak in začne drobiti z višave milo pesem. In više in više se vzdiga v sinje nebo, in daleč na okrog se razlega njeno milo petje. Zamaknjeni in molče so gledali učenci za milim pevcem, ki se je izgubljal v sinje nebo; z njim se je iz¬ gubljala tudi pesem, da so jo še jedva slišali. »Tako,« je dejal Gospod, poln božje milosti, »odslej bodi ta ptičica ratarju tolažba! Na vse zgodaj, ko pride kme¬ tič na polje, se dvigni njegov tovariš škrjanec izmed brazd ir ga razveseljuj! Sključen za plugom stopa orač, hoj za brazdo! voliča priganja; vrana za njim gre kakor berač, črve pobira in se priklanja. Pridno mož obdeluje zemljo, s črtalom reže ji dolgo rano; seme rumeno poseje v njo, setev povlači z zobato breno. Bilka priklije iz plodnih tal, bilka zelena, ki klas bo rodila; če bo dežja in solnca Bog dal, žetev iz setve bode obila. Ljuba pšeničica, tebe Gospod sam blagoslovil je s svojo desnico; po vsej zemlji človeški rod čisla in ljubi zlato pšenico. Po Sv. Čehu. 6. Orač. J. Stritar. 7. Pluga. Pred hišo ležal je plug pri plugi; rjav je prvi, svetal je drugi. Kako da rja obeh ni snela? Branila menda so pridna dela! M. Vilhar. — 39 - 8. Kisa. Molimo se višnjem Bogu, Da udari rosna kisa, Da porosi naša polja 1 pšenicu ozimicu I dva pera kukuruza I lanove za darove, Da pokisnu svi orači, Svi orači, i kopači I po kuči poslovači. Narodna. N 9. Kosec. Prepelica prepeli, ko še ni minila rosa; kosec travico kosi, v solncu se mu sveti kosa. Pot, ki čelo mu rosi, si obriše, koso brusi; kadar se mu dobra zdi, razkoračen jo poskusi. Trave bilke padajo, vmes sirotice svetice; glavice pokladajo petelinčki in zlatice. Padaj, padaj travica, sivka suho bo hrustala; pridna naša kravica mleka bo obilo dala. J. Stritar. 10. Seno. Seno dišeče grabimo, pa peti ne pozabimo; kaj bi ne bili dobre volje? Tako lepo je ravno polje! Možje seno nakladajo, na vile ga nabadajo; voliča vprežena stojita in sladko mrvico drobita. Oblački beli plavajo, mošice se zigravajo, kobilica pred nami skače, boji lesene se zobače. Hladno je, solnce niža se, večernim goram bliža se: voz proti domu se porniče, k molitvi zvon večerni kliče. J. Stritar. Kisa = dež, kisa udari = lije dež, pera kukuruza = turščina lista, da pokisnu = da bodo mokri, kuča = hiša, poslovači = delavci. — 40 - Uganki. 1. Poznam volička, ki gre od doma, pa domov roge moli. 2 . Štirje bratje so, ki vedno tekajo drug za drugim in se vendar nkdar ne ujamejo. Kako se imenujejo? Pregovori, reki in pametnice. 1. Zdaj le biti vence viti, o mladina, zdaj je čas; majnik ide, zopet pride — a mladost je le enkrat. J. Kruleč. 2 . Bog skrbi za vse. 3. Če bo dežja in solnca Bog dal, žetve iz setve bode obilo, 4. Brez setve ni žetve. 5. Dokler blešči lemež, kmet ni revež. 6. Ključ, ki se vedno rabi, se vedno sveti. 7 . Kmet z roko, gospod z glavo. 8. Trpljenja pri delu nikdar se ne boj, če tekel bi tudi raz čelo ti znoj; saj, kadar vse delo si vestno končal, gotovo brez skrbi sladko boš zaspal. A. P i n. c) Gozd. 1. V gozdu. Markec in Angelica sta šla vesela v gozd. Angelica ni bila še nikdar poprej v gozdu. Kaj čuda torej, da je zamaknjena str¬ mela v lepo stvarstvo božje! Kako ne*bi? Pod nogami mehek, zelen mah, a okoli nje in nad njo zopet vse zeleno! Ponosna drevesa — oj, takih niti na domačem vrtu ni bilo — so se dvi- — 41 — gala v nebo. Sklepajoč svoje košate veje, so delala hladno sen¬ čico. Vetrič je zibal veje, da so se globoko priklanjale. - »Vidiš, Angelica, vidiš?« je šepetal Markec. »Vidim, Mar- kec, vidim,« je rekla Angelica. »Lej, to je smreka, to bukev, to gaber, to jelša . . .« je razkazoval bratec. »Smreka, bukev, gaber, jelša . . '.« je ponavljala sestrica. «In ti vse to veš, Mar¬ kec? Oj, Markec, ti si učen!« Kar je videla Angelica, to še ni bilo vse; kar je čula, to, to ji je polnilo srčece z radostjo. Ptički so žgoleli sladke pesmi med košatimi drevesnimi vejami. In le-ti, oj, le-ti lepo ubrani nežnomili glaski so segali deklici v globino duše. Šla sta dalje.-V ozadju tam je žuborel hladen potoček skozi dobravo. A pred njima se je vrstilo kakor poprej drevo za dre¬ vesom, grm za grmom. Povsodi, povsodi so po drevesih pevale drobne ptice. In po tern ali onem deblu je spolznila zdaj pa zdaj vitka veverica. Oj, veverica! Take živalice Angelica še svoje žive dni ni videla. Zdajci čuj: pik, pik, pik! . . . Angelica je poslušala, da si še sopsti ni upala. »Kaj pa je to, Markec?« je vprašala naposled bbjazljivo. »Lej, Angelica, tako pika žolna.« Še marsikaj je videla Angelica, in Markec ji je povedal še to in ono. In deklica je bila vesela. Za tem pa se je nagnilo zlato, čisto solnce k zatonu. Večerni hlad je zavel po zemlji. Še enkrat je zlato solnce poljubilo najvišje vrhove gora, potem pa se je poslovilo. Tudi Angelica in Markec sta se ločila od lepega gozda. Vesela sta hitela proti ljubemu domu. Markcu so krasile klo¬ buk cvetlice, ki jih je v gozdu nabral, Angelica pa je nesla pre¬ lep šopek v rokah za drago mamico. Po »Vrtcu«. 2. Na vse zgodaj. Na vse zgodaj prišlo solnčece je k meni, reklo: »Pojdi z mano, greva v gozd zeleni! »Ljubo, zlato solnee, kdo pa čaka name?« »Čakajo te rdeče jagodice same!« — 42 »Kdo ponudi v senci hiaden mi prostorček? »Na zelenem mahu gostoljubni korček!« »Kdo se pogovarjal bo z menoj veselo?« »Aj, studenček smeje se s teboj veselo!« »Kdo zapoje z mano pesemco, povej mi!« »Cicifuj in kuku, ki žive sred vej mik »Pa če pride škratec v suknjiči zeleni — in če strah me najde, kdo bo še pri meni?« »Sam nebeški Bogeo te zaziblje v sanje, da strahov ne vidiš, da ne misliš nanje.« In sva šla po rožah v gozd, ej na v«e zgodaj.... klanjale se smreke: dobro jutro Bog daj! Vida. 3. Kukavica. Ku, ku! Kaj si vendar že tukaj? 0, kukaj, tiča, le tukaj po svoji stari navadi! Saj ni še prave pomladi, dokler ni tvojega čuti glasu. A ko se razlega črez hrib in ravan: ku, ku! ku, ku! vse giblje, poganja in sili na dan: iz jazbine jazbec pogleda zaspan, vesela čebela iz ulja leti, na zvonček, na jaglec, vijolo brenči. Iz skale, z mahom pokrite, vir curlja in Šumija brez miru: na trati vesel odgovarja pastir: ku, ku! ku, ku! J. Stritar. 4. Nezadovoljna kukavica. Ko je Bog ustvaril ptiče, je odkazal vsakemu dom. Raci je odkazal vodo, škrjančku polje, lastovici človeško hišo. Vsi so bili zadovoljni s svojim stanovanjem, le kukavica ne. Voda ji je bila premokra, njiva pretrda, drevje prezračno. — 43 - To je zabolelo Stvarnika. »Sama si poišči stanovanje, kjer ti je ljubo!« ji reče. Odslej si išče kukavica stanovanja, leta iz dežele v deželo, iz kraja v kraj, pa še ni našla doma, kjer bi ji bilo všeč. Vsako noč spi na drugem drevesu. Jajce znese eno tu, drugo tam; ona ne pozna svojih otrok, in otroci ne poznajo nje. 5. Slavec. Ko je Bog ustvaril živali, da bi bile človeku priče večne modrosti in dobrote, so si smele izprositi vsaka en dar. Lev je prejel moč nad vse zveri, kača strup v svojo hram¬ bo, žlahtni konj brze noge, lisica prekanjenost, orel bistro oko, pav lepo obleko itd. Naposled prileti drobni slavček pred božji prestol: »Mene ne mika moč,«' je dejal, »ne lepota, prosim te pa sladkega glasu, da bom izlival čuvstva svojega srca v mile pesmice in vsemu stvarstvu oznanjal tvojo slavo.« »Ljubček moj,« mu odgovori vsemogočni Stvarnik milo- stivo, »modro si volil, modreje od vseh drugih stvari. Zato pa ti podarim dar petja, odmev one pesmi, ki jo prepevajo čisti duhovi v mojem svetišču noč in dan.« In hvaležen je zletel slavček v gaj, kjer ti prepeva v mič¬ nih spevih slavo Vsemogočnemu. J. G o m i 1 š a k. 6. Ptica. D. Kdo te, ptiček mali, peti je učil, kje si tako lepe pesmice dobil? Pt. Kdo učil me petja, rad bi, deček, znal? Drobne moje pesmi mi je Stvarnik dal. D. Kje li ta stanuje, da poiščem ga, da enakih pesmi tudi meni da? Pt. V dobrem srcu biva, ljubi deček ti, dobremu otroku pesmi podeli. »Angelček" 7. Opomin k petju. Ali slišiš, dete moje, kako v logu slavček tnali svoje sladke pesmi poje, Stvarnika časti in hvali? Tudi tebi čista duša v čisti pesmi naj odseva! Večni Oče rad posluša , ko nedolžno dete peva. L. Černej — 44 — 8. Veverica. Kdo je ne pozna vesele in lahkonoge veverice, one spretne in žive živalce v našem gozdu, ki nikdar ne miruje, ki je ve¬ dno pripravljena na dir in skok. Le poglej jo, kako urno skače z veje na vejo, z drevesca na drevo. In veverica s smreke tam se norca dela: , : Ktirnok, kam? Če moreš, pa ujemi me in v torbi s sabo vzemi mei« A če potekel si za njo — : ho, ho! ho, ho! po deblu gor je šinila, med vejami izginila; in zdaj je tu in zdaj je tam, a ti ne veš, ne kod, ne kam! Tako popisuje pesnik veselo skakanje veverice. Veverica je zelo nemirna živalica, nikoli ne more biti dol¬ go na istem mestu, vsak čas ima drugo opravilo. Zdaj pripleza dol po deblu, poskoči sem, poskoči tja, povoha to, povoha ono ter se plaho ozira na vse strani. Ako najde lešnik, hitro sede na zadnje noge, privihne dolgi, metlasti, na dvoje razče- sani rep, prime s prednjimi nogami lešnik ter ga.začne dolbsti in vrteti na vse strani. A to ne traja dolgo. Kmalu ga izpusti in se liže in si umiva lepi kožušček, potlej zopet popade le¬ šnik in gloda sladko jederce iz njega. A če le kaj zaškrtne blizu nje, ga vrže proč in kakor blisk šine po smreki v gosto krošnjo. Toda veverica je samo podnevi tako živa in to le o lepem vremenu. 0 dežju in veliki vročini pa leži mirno v svojem gne¬ zdu. Njena hišica je navadno kje na visokem drevesu med ro¬ govilami, redkokdaj v kakem duplu. Iz vej in mahu je prav umetno spletena' in prav ugodno in mehko nastlana. Mlade ve- — 45 — verice postanejo prav krotke in domače. Ljudje jih imajo radi v kletkah, ker so snažne in smešne. Po P o u r j e v i. 9. Veverici. Veter lahek je z drevesa stresel oreh bil droban, prišli blizu sta iz lesa veverici v ono stran. Ugledate obe ga kmalu. Menda ju je gradil glad, ker drugače bi ne dalo gristi se za mali sad. Slednjič konec je nevolje, zgrabili sta ga z zobmi; oreh pa se sam razkolje, prah rjav se zakadi. Vrže vsaka pol lupine jezna izmed zob na tla; izpred druge draga šine v gozd, osramočena vsa. Mnogokrat tako ravnajo strastni med seboj ljudje; jezo in prepir imajo, piškav oreh si dele. Fr. Cimperman. 10. Glas v gozdu. Mali Jurče še ni poznal odmeva, ki človeka oponaša. Nekoč zakliče na travniku: »Hop, hop!« Kmalu se mu v bližnjem go¬ zdu tudi oglasi: »Hop, hop!« »Kdo si pa?« Tudi v gozdu reče: »Kdo si pa?« Zadrl se je: »Ti si bedak!« — »Bedak, bedak!« se mu iz gozda povrne. Na to se je Jurče razsrdil in klical čim dalje grše besede v gozd. Vse so se mu v odgovor oglasile. Menil je, da je kak pobalin v gozdu. Leti preišče vse kote, da bi ga poplačal; pa ni ga bilo najti. Potem dirja Jurče domov in potoži materi, kako ga je zmer¬ jal hudoben fant v gozdu skrit. Mati so pa dejali: »Zdaj si jo pač izkupil, zdaj; sam sebe si zatožil! Veš, da nisi nič drugega slišal, nego sam svoje besede. Ali veš, kako si večkrat gledal svojo podobo v vodi? Ravno tako si svoj lastni glas slišal v gozdu. Ko bi bil zaklical lepo besedo v gozd, bi se bila tudi lepa odrtlela.« Hf • : A. M. Slomšek. — 46 — 11. Hojka in kostanj. Bilo je rženega cveta. Kostanjevo drevo je cvetelo v najve¬ čji lepoti. Vse drevo je bilo belo ko sneg; le tu pa tam je kukalo kako zeleno peresce izmed cvetja. Žalostna je stala hojka blizu kostanja in globoko vzdiho¬ vala, kadar je veter potegnil po njenih temnozelenih vejah. De¬ jala je kostanju: »Sosed, kako lep si pač ti! Vsak človek se rad po tebi ozira, tvoje cvetje diši daleč okoli. Brez števila čebelic leta po tvojem cvetju in, veselo šumljaje, nabira strdi. Tudi ptičica rada na tvojih vejah počiva. Sama lepota in dragota te je. Name pa se nihče ne ozire.« Tako je hojka hvalila kostanj, ker bi bila rada sama bila taka. Nato ji kostanj odvrne: »Sestra, nikar me ne hvali, da sem lepši od tebe. Hitro mine rženi cvet. Moje cvetje bo obletelo. Tudi poletja bode skoro konec. Ljudje me bodo s prekljami otepli, vzeli mi sadje in listje. Jesenski vetrovi me bodo otresli. Ves gol bom stal brez cvetja in zelenja. Nihče ne bo več maral za me. Ti pa stojiš vedno lepo zeleno oblečena, ravna kot sve¬ ča. Pozimi in poleti se ne izpremeniš. Daši ne cveteš, je tvoja glava vedno opletena s čednim zelenjem. V trdi zimi prihajajo ljudje radi po tvojega zelenja za božične jaslice, ko se na mene nihče ne ozre. Nikar mi torej ne oponašaj lepote. Prav rad bi menjal s teboj.« A. M. S 1 o m š ek. Uganki. Kdo zna vse jezike? Živi brez telesa, govori brez jezika, nihče ga ne vidi, a vsakdo ga sliši. Kaj je to. Pregovori, reki in pametnice. 1. Zgodaj pojdi mi na delo, da bo dober uspeh imelo. A zvečer pa zgodaj spanje naj slade ti sladke sanje. A. P in. 2. Slavec je ptica, in ptica je sraka, a slavec prepeva in sraka le kvaka! A. Hribar. 47 — 3. Majhen ptiček, toda slaviček. 4. Le tam se naseli, kjer pesmi done, kjer cvetejo rožce in ptički žgole; tam vedno boš našel najboljše ljudi, hudobnim pa petja in cvetja mar ni. A. P i n. 5. Boljši tanek mir nego gost prepir. 6. Boljša kratka sprava nego dolga pravda. 7. Boljša je žlica soka v miru nego polna miza jedi v pre¬ piru. 8. Kakršen pozdrav, takšen odzdrav. 9. Vsakemu stanu je dal Bog svojo dobroto, svojo lepoto, veselje kakor žalost; vsak za svoje zahvali Boga in bodi zado¬ voljen! A. M. S1 o m š ek. č) Vas. 1. Naša vas. Stoje na holmu hiše tri, pod holmom potok čist šumi, in ribice tam plavajo, po vodi se zigravajo. Orehov, jablan, lirušek, sliv ob. kočah je do samih njiv; precvetajo diše spomlad, jesen rode okrogel sad. A v senci drevja sadnega, pod hrambo krova hladnega v vročini skače kup otrok, ki golih glav so, bosih nog. — 48 — Nad njimi ptičice pojo in gnezda si skrivaj pleto: pomladi tam se vesele, drugam jeseni odlete. Za kočo vsako je uljnjak, šumi od 'zlate zore v mrak; čebele pridno letajo, medu ljudem obetajo. Razgled je s holma lep tako, da vabi srce in oko: tam gore so, a tod polje, in travniki tam zelene. Po gorah cerkve so okrog, moleče k nebu v sinji lok; a vsaka ima zvon glasan, ki poje, ko se bliža dan. Minilo je že nekaj let, kar šel sem s holma v beli svet; a vtisnil se mi je v spomin do črne jame globočin. Fr. L e v s t i k. 2. Prvič pri sv. maši. a) Na poti v cerkev. »Tinček, Tinček, meni pa so mati obljubili, da pojdem kmalu k sveti maši,« pravi Mihec nekega dne sosedovemu Tinčku. V nedeljo zjutraj pride Tinček gledat Mihca. Ves je bil izpremenjen. Kakor da bi ga bil vzel iz škatljice, tak je bil da¬ nes naš Mihec. Novo izlikano srajco je imel, nove hlače platne- nice, nov telovnik; kaj bi rekel — vse novo! In kako čisto je danes Mihec umit! Drugekrati so morali mati vselej Mihcu za¬ pretiti, da se mu bodo ušesa z repo zarastla, če se ne bo dal umiti. Danes pa tega ni bilo treba. Mihec se je dal materi po¬ trpežljivo umiti, kakor so sami hoteli. Potem so ga pa še poče- - 49 šali. Babica so rekli: »Mihec, nikoli še nisi bil tako brdak kakor danes!« In kako moško se drži! Tinčka jedva pogleda. Drži se po- koncu, kakor da bi imel kol v hrbtu. Zdaj pa zdaj mu uidejo oči nehote dol, da bi videl, kako se mu obleka podaje, in več¬ krat se mu tudi glava zasuče, da bi videl, kakšen je od zadaj. Ustnice pa mu lezejo neprenehoma vsaksebi — na smeh. Kar samo se mu je smejalo lice! Čas je bilo iti. Mihec steče skozi vrata in gre pred vsemi drugimi. A mati ga pokličejo nazaj ter mu dado še vse polno naukov, kako se mora vesti in kako moliti, da ga bo Bog imel rad. Kjer Mihec med potjo doteče kakega človeka, mu reče: »Jaz pa grem k maši!« Zdaj premišljuje, kakšna je cerkev. Ni še videl nikoli nobene. Pravili so mu doma, da je v cerkvi vse polno svetnikov, da je zelo lepo, vse zlato in srebrno, vse v lučcah kakor v nebesih . . . Mihec misli in misli, ali nikakor mu neče in neče v glavo, kakšna da je cerkev. Pridejo iz gozda na piano. Cerkev se pokaže. Mihec se kar ustavi in ostrmi, ko vidi tako veliko hišo. »Kaj pa je tisto, ki je tako visoko?« vpraša Mihec mater. Mati mu razlože, da je to zvonik, kjer vise zvonovi. — Zdaj zapojo zvonovi. Kar od veselja bi poskakoval Mihec, ko bi se ne sramoval ljudi. Pridejo k cerkvi. Mihec zre le na zvonik in posluša zvo¬ nove, ki tako lepo pojo. Zagleda jabolko vrhu zvonika. Zlato je in sveti se kakor solnce. Kdo je neki zanesel to jabolko gor na vrh? si misli. Tudi on bi rad splezal gori k tistemu jabolku in bi gledal na okoli. Vse ga veseli, vse mu je novo. b) V cerkvi. Tako je zamaknjen, da ga morajo mati kar s silo vleči v cerkev. — V cerkvi je. Mati ga prekrižajo na čelo, a Mihec ima že po vsej cerkvi oči. Vse je v lučcah, vse se blesti, da Mihcu kar oči jemlje. Sam ne ve, kaj bi najprej gledal. Ko bi imel sto oči, bi jih bilo še premalo. Mati mu dado molek v roke, a kaj je Mihcu zdaj molka mar! Izpusti ga na tla, in mati ga morajo pobrati. Srečno ga spravijo mati do klopi ter ga spravijo vanjo. A Mihec neče sesti. Z očmi pride do sv. Petra, ki je bil izklesan iz belega marmora. 4 — 50 — »Mati, mati, kdo je pa tisti, ki ima tako velike ključe v ro¬ kah?« izpregovori Mihec skoro na glas. Mati mu hitro pritisnejo roko na usta rekoč: »Tiho bodi, tiho, ali ne veš, da se v cerkvi ne sme govoriti?« Potem pa mu prišepnejo: »To je sveti Peter, ki nebesa odpre.« Mihec pregleduje zdaj od vseh strani sv. Petra, kakšen je. Vsako gubo vidi na njegovem licu. Opazuje ga, če je kaj hud, če se kaj jezno drži, ali če je prijazen. Premi- Jsljuje, bi li hotel njemu odpreti nebesa, ako bi ga prav lepo po¬ prosil. Mihec začne sam pri sebi premišljevati, kako bi prosil sv. Petra, da ga vzame v nebesa. Začel je moliti. Maša se prične. Orgle zapojo, in pevci in pevke se oglase. Mihec si je kar ušesa mašil in poskušal, kako se sliši, če zatisne samo eno uho, ali pa, če zatisne obe ter ju zopet odmaši. Mati ga opomnijo, naj moli. Mihec začne zopet moliti, a ne gre mu, oči ga zopet zapeljejo. Zdaj zagleda smejočega se angela, zdaj zopet Boga očeta z veliko kroglo v roki. Po maši pa Mihec ni vedel, kaj bi mater najprej vprašal. »Mati, ali v nebesih tudi tako lepo godejo kakor v cerkvi?« izpregovori Mihec že na cerkvenem pragu. »Seveda, in še lepše!« rečejo mati. Domov pa Mihec ne gre več tako hitro. Vedno ječi: »Po¬ čakajte, počakajte,« in toži, da ga čevelj žuli, da je lačen, žejen in vedi si ga Bog, kaj še vse. Mihec ni nikoli pozabil, kako je bilo, ko je bil prvič pri sv. maši in ko je videl prvič cerkev. Po »Vrtcu«. 3. Zvon na poti. Otrok je bil, ki nikdar ni v nedeljo hodil k maši, in kadar zval je zvon ljudi, tedaj je bil na paši. De mati mu: »Pozivlje zvon v cerkveni hram glasno te, in če- ne poj deš, v hipu on bo prišel jezen pote.« Nato otrok: »Kako le bi prikimal zvon po mene?« In že, kot šel iz šole bi, na trate gre zelene. — 51 Ne klenka, klenka v linah zvon, plašili pač so mati! A strah in groza! — zadaj on črez njive kolovrati. Otrok od straha samega ihteč kot v sanjah bega, da hudi zvon ne vzame ga in da ne skrije v se ga. Črez polje, trate in steze, črez hrib in cesto belo hiti, beži, kot veter gre v cerkveni hram, v kapelo. In kadar na gospodov dan zvon zopet se razlega, tedaj ne čaka, da črez plan prišel bi spet po njega. Po Goetheju — A. Funte k. 4. Veseli otroci. »Nosili smo še suknjiče,« tako so začeli pripovedovati stari dedec svojim vnukom, ki so se bili pod lipo zbrali okrog njih in pazljivo poslušali, »a zabavali smo se vendar in veseli smo bili dan na dan. Dobili smo igračo, naj si je bilo karkoli. Zbrali smo se na kaki zeleni grivi; ondi smo skakali, rajali, vriskali, na¬ birali cvetic, spletali vence i. t. d. Iger smo poznali čuda mnogo. Zdaj smo se lovili, zdaj se šli »zlate barvice« ali »zlate cimbare« igrat, zdaj smo se zopet spomnili, da so take igre preotročje za nas ter začeli posnemat one igre, ki smo jih videli igrati odraslo mladino, kakor »od cilja do cilja«, »trdni most« i. t. d.; ali pa je zvil ta ali oni iz kakih cunj žogo, da smo jo metali sem ter tja, dokler se ni raz¬ nesla. In peli smo tudi, peli preproste, otročje pesemre, a ven¬ dar se nam je zdelo, da je naše petje najlepše. Tako je bilo po ves dan. Na večer pa smo zaigrali »kolo«, dali drug drugemu v roko »zadnjo« ter odšli vsak na svoj dom. Nekega dne smo se zbrali pod kozolcem, kjer so nam oče napravili lepo ujčkalico, ter pometali tla s svojimi suknjicami. 4 * — 52 — In ko smo se tega naveličali, smo šli v največji prah, merit ga. A to delo je bilo zaradi tega neprijetno, ker smo si umazali in uprašili pri njem svoje suknjiče. Nam se to sicer ni zdelo nič hudega, a mati so zvečer drugače govorili. Kako li? Oj, tako skrivnostno, da drug drugemu nismo hoteli povedati. Samo Štekljev Franek nam je drugi dan ves objokan, pravil, da ne ho nikoli več meril prahu, ker so ga mati sinoči, ko je prišel s prašno suknjico domov, sprejeli s šibo v roki. Smejali smo se mu sicer, a marsikateri je bil med' nami, ki mu je vest očitala, češ: kaj se boš smejal, ali niso tudi tebi iztepli doma iz suknjiče prahu? Po Podtrojiškem. 5. Božji volek. Čurimuri, božji volek, božji volek moj, zleti, zleti in pokaži, kje je domek tvoj! Z roke dečkove je božji volek odletel, pa na polja pisani je cvetki obsedel. Čurimuri, božji volek, tam je domek moj! zdaj pa zleti in pokaži, kje je domek moj! Poletel je božji volek k solncu pod nebo — Dolgo je za njim strmelo dečkovo oko. O. Župančič. 6. Miško in vrabci. Miško je bil malopriden deček, ki je rad lovil vrabce. Ne¬ kega dne jih ujame toliko, da ne ve, kam z njimi. Ne premišlja dolgo; vrabce dene v klobuk ter hitro z njim na glavo. Ko se je vračal domov, ga sreča popotnik ter ga prijazno pozdravi. Ali naš Miško gre dalje, kakor da bi ne bil slišal po¬ potnika. Popotnik, to videč, si misli: »To so pač čudni ljudje; če jih pozdraviš, so gluhi in ti ne odzdravijo.« Malo potem srečata malopridnega dečka župan in občinski pisar. Tudi teh Miško ni pozdravil. Župan reče pisarju, naj stopi za Miškom in naj ga opomni vljudnosti. Pisar to stori, ali Miško ne zine niti besedice. Pisar tebi nič meni nič potegne Mišku klobuk z glave in — frrr — vrabci veseli zlete. Pisar, župan in drugi ljudje, ki so to videli, so se — 53 iz vsega grla smejali. Malopridnežu so dali ime: Vrabcev Miško. Od tega časa pravijo ljudje o vsakomer, ki ne pozdravlja starej¬ ših, da ima vrabca pod klobukom. Po nemškem. 7. Lastovkam. Lastovke, oj, Bog vas sprimi, ko po dolgi, ostri zimi priletele ste nazaj v mirni naš planinski raj! Ve pomladi ste znanilke, dobre sreče ste nosilke, kjer svoj dom postavite, blagost tja pripravite. Gostoljuben strop je moj: gnezda svoja nanj pripnite, tu valite, tu gojite srečonosni zarod svoj. Skrbno jaz vam branil bom nežni rod in mali dom. Tu nikdo se vas ne takne, — in mladičev vam nikdo z roko kruto ne izmakne, — čuval jaz jih bom zvesto. S. Gregorčič. 8. Vprašanje solnčecu. Kje, solnčece moje, domovje je tvoje, kam pojdeš o mraku nocoj? »Črez sinje vodice na zlate stopnice tja v grad bom poplavalo svoj.« Pa kje ta tvoj grad je? 'Mar tudi ves zlat je? In posteljca, kakšna je ta? — Lahko je pač temu. se nama ni bati; poslušaj le mene, znam dobro skakati.« Besedam lisičjim res kozel verjame, nastavi rogove, da skoči iz jame. »Na tvoja rogova bom spretno stopila, pa hitro ko ptica iz jame skočila. A njene pomoči zastonj pričakuje, nad zvito lisico zelo se huduje. Potem bom pomoči še tebi iskala, pastirja bom semkaj po tebe poslala. bil slišal ga vpiti, še danes bil kozel utegnil tam biti. Ko ne bi pastirček P. Gros. 12. Lakomni pes. Pes izmakne kos mesa, z njim črez vodo se poda, in ko čreznjo gre, seveda sebe tudi v njej ugleda. Kakor on, taiste glave, iste barve in postave,' kakor on, sestradan ves, takšen plava v vodi pes. Ali kar največ velja: v gobcu nese kos mesa! »Oj ti vrabec v vodi čisti, kaj, če meni kosec tisti dal bi, da imel bi dva?« To si pravi v mislih Muren, a potem po mesu uren plane, da enkrat vesel kosov dveh bi se najel. — Kaj bi dalje še povedal? To samo, da željno gledal Muren je na sred valov, kjer je izginil kos — njegov! A. Funte k. 6 * - 84 — 13. Pozabljeni pevci. »Kje pa so tisti pozabljeni pevci?« bodete vprašali. Le po¬ čakajte! Na občinskem pašniku je velika mlaka; tam napajajo pa¬ stirji svojo živinico. Tu, v tej mlaki, ljubi moji, tu so vam po¬ zabljeni pevci. Kolikokrat ste že slišali njihovo petje, a malo ste ga cenili. Čujmo torej veličastne — žabje pesmi! V žabjem zboru nastane, preden začno svojo pesemco, tiši¬ na, da bi se miška ne slišala. Kar povpraša krepak moški glas: »Kaj bi jele, kaj, kaj?« Nekoliko časa je zopet vse tiho, kakor da bi se žabe po¬ svetovale, kako sladčico bi si izbrale za večerjo. A posvetovanje je kmalu končano; kar se oglasi drug glas in odgovori za vse: »Grah bi jele, grah bi jele, grah, grah!« Temu pritrdi tudi tre¬ tji glas in pravi prav odločno in trdo: »Grrah, grrah!« Zopet za trenotek vse molči; a na hip zagrmi enoglasno iz vseh grl: »Le ga, le ga, le ga, le ga!« In ta »le ga« se pona¬ vlja z jezičnostjo in trdovratnostjo, da jo moraš občudovati. Na¬ posled ves zbor utihne. Ali le za malo časa. Prvi pevec ponovi vprašanje in dobi znani odgovor, kojemu zopet neutrudno pri¬ trjuje ves zbor. In tako gre dalje brez kraja in konca. Pa pravite, da to ni nič? Raca na vodi, ali ni to prekras¬ na pesemca? »Vrtec«. 14. Žabe. Rega, rega, rega, rega, vedno hujša je zadrega, solnce že do dna nam sega, jojmene, kaj bo iz tega! Kum, kum, le pogum: slišal sem od juga šum! t Kvak, kvak, glej oblak, glej oblakov sivih vlak, vedro vode nosi vsak, kmalu bo vse polno mlak! — 85 — Rega, rega, rega, rega, Bog nas resi vsega zlega! Kum, kum, kvak, kvak, le pogum! glej oblak! 0. Župančič. 15. Ribica. Ribica, ribica, mala stvar, le ne popadi trnka nikar! Hitro se v vrat ti zasadi; bolelo bi te, pritekla bi kri. Ali ne vidiš dečka tam? Ribica, urno splavaj drugam! Zdi se drugače ribici mladi, gleda samo po tolsti vadi. Misli, da z vrvco deček ta ondi na bregu se, le igra. Zdaj priplava, zine močno — ribica, zdaj te boli hudo. W. H e y. — A. F u n t e k. 16. Draga kamena. Preprost kmetič pride po opravkih v hišo bogatega trgovca. Ni bilo ravno zgodaj, pa gospod je bil šele vstal in se je umi¬ val. Prijazno reče trgovec kmetiču: »Oče, le sedite na ta-le stol in počakajte, da se umijem, potem se kaj pomeniva.« Kmetič sede in ogleduje prstane, ki jih je bil gospod snel s prstov in položil na mizo. Dva prstana sta mu posebno bodla v oči, ker sta bila jako lepa in sta se zelo lesketala. Kmetič reče: »Gospod, ne zamerite, da vas vprašam, koliko veljata ta dva lepa prstana?« Gospod odgovori: »Saj mi ne bo¬ dete verjeli, če vam tudi povem. Oba veljata tisoč dinarjev. Kmetič se začudi in pravi: »Hm, lepi denarci! Saj ni toliko zla¬ ta, pa toliko veljata!« Gospod pa odvrne: »Res ni toliko zlata, pa dragi so oni-le kamenci, ki so vdelani v prstana; to so žla¬ htni kameni, zato se tako svetijo.« I — 86 — Kmetič pravi: »No, no, to pa že verjamem;'saj sem že včasi slišal, da so taki kameni zelo dragi. Pa, povejte mi še, koliko dobička vam pa neso ti-le žlahtni kameni na leto? Gospod se nasmeje in pravi: »Ej, kakšni,ste vendar, ko mislite, da mi mo¬ rajo kaj dobička donašati! Prstane nataknem na prste, da se z njimi ponašam, kadar grem med ljudi.« Kmetič pa pristavi: »Tudi jaz imam doma dva kamena, a ta mi prinašata vsako leto čistega dobička tisoč dinarjey, dasi ne veljata oba več nego 50 dinarjev.« Gospod se začudi in vpra¬ ša: »Oba, kako je to mogoče?« Zdaj se pa kmetič nasmeje in reče: »Prav lahko — moja dva kamena sta mlinska kamena.« J. Cigler. 17. Mlin. Mlinček pravi: klip, klip, klop, deca pravi: top, top, top. Žito vozi kmet skoz duri, pek pa dobro peč zakuri! Mlinček pravi: klip, klip, klop, deca pravi: top, top, top! Moko v vreče zdaj denite, kruh, 'kolače nam specite! A. F irn t e k. Uganke. 1. Kdaj kolo v mlinu samo teče? 2 . Kdo ob enem laže in resnico govori? 3. Kakor slavček noč in dan prepevam, pa me vsak črti, če le zazevam. Kdo sem,? 1. Otrok, ki svoje roditelje ljubi, se veseli, če jim veselje naredi. 2 . Lepota oslepi. — Lepota sveta je nedolžnost srca. 3. Nezgoda je že zdramila marsikoga. 4. Škoda modri. 5. Ako se kmet po lovu klati, v kratkem drugim mlati. 0. Poslednja lisičja zvijača je, ko se iztegne. 7. Lisica se dlake iznebi, ne pa zvijače. 8. Lisica na videz spi, da kuro ulovi. — 87 — 9. Ne bodi ponosen na svoje telo in njega čarobno lepoto; le hip zadostuje in tvoje telo te vrže r največjo sramoto. A. P in. 10. Svet gostokrat plačuje z nehvaležnostjo. 11. Dokler prosi, zlata usta nosi; kadar vrača, hrbet obrača. 12. Ne bodi lakomen! 13. Lakomnost je človeku dostikrat v potrato. 14. Velika riba malo požre. 15. Z veliko gospodo ni dobro črešnje zobati. - 88 - IV. Jesen. a) Polje in pašnik. 1. Jesen. Jesen je tu, po vrtu v travi podlesek cvete nevesel; na jug leteli so žerjavi, hladan je čas se nam začel. Slovo so lastovke že vzele, v grmovju črni kos molči; sinice so prišle vesele od mrzle severne strani. Po njivah se živina pase, več žitne bilke ni nikjer; plevel zdaj po strnišču rase, pastirčki kurijo zvečer. Jesen rumena, dobra žena! otroci se te vesele: rdeča, bela in rumena na drevju jabolka zore. J. Stritar. 2. Zaklad v njivi. V daljni deželi prideta kmeta k sodniku. Prvi kmet začne rekoč: /Kupil sem od tega soseda njivo. Ko sem jo prekopal, sem našel v njej zaklad. Zaklada ne moreni obdržati z dobro vestjo; kajti kupil sem le zemljo in nimam pravice do zaklada. Nato reče njegov sosed: Tudi meni vest ne pripušča, da bi shranil toliko zlata in srebra. Zaklada nisem zakopal jaz, torej tudi moj ni. Prodal sem sosedu njivo z vsem, kar je bilo v njej. Razsodite, gospod sodnik, čigav je zaklad. — 89 — Sodnik jima reče: »Slišal sem, da imaš ti sina, ti pa hčer ki se mislita vzeti. Dajta otrokom zaklad za jutrnino!« Poštena moža obljubita, da storita to, in gresta vesela domov. ' A. M. Slomšek. 3 Ajda. (Belokranjska.) Majdiša: -Ajda zori, čebele brenče na pašico sladko dehtečo — nabrale mi bodo za Božič potic, za svetega Štefana svečo.« , Kazin: »Ej, čakaj, Majdiša, ne boš, ne boš, Moja ajda je meni narasla! Ta bila bi lepa, da čreda tvoja po moji se njivi bi pasla!« Majdiša ubog je, bogat je Kazin, srce pa ima nevoščljivo — pa vole vpreže pred val, J>a hajd! kam žene? naravnost na njivo. Ej, čakaj, Kazin, ti zavidni bedak, čebele si hotel potreti: lahko je čebelam — zletijo drugam, a tebi ne bode kaj žeti! O. Ž u p a nei č. 4. Nekaj danes, nekaj jutri. Kmet je imel veliko njivo korenja. Dan na dan ga je hodila njegova hči plet; ali vselej, kadarkoli se je ozrla po prostorni njivi, je vzdihnila ter šla v senco počivat misleč: »Kaj bi se tru¬ dila, saj ga tako ne morem vsega opleti, ker ga je toliko!« Tako je bilo vsak dan. Sosedova hčerka, ki je imela še večjo njivo korenja opleti, pa si je mislila: »Nekaj danes, nekaj jutri! Hitro in pridno se loti dela in opleve v kratkem vso njivo 90 — 4. Črno kravo, molžo našo. Črno kravo, molžo našo, Gregor žene v log na pašo star pastir in pogonič, ne boji se volka nič; leskovačo je prijel, čadi zvonec sam pripel. Zvonec poje prelepo, Gregor gluh je na uho, Gregor gluh je na obe, kar najbolje sam on ve: kravico za rep drži, da je kam ne izgubi. Pride krava do brvice, do brvice, do vodice; napoji se ter napase, tamkaj mlada trava rase. Pasi se, pasi, kravica, kjer je mehka travica! Mleka dosti nam podeli, dve čebrici, dve keblici, drobno kašo z njim zabeli! Mlečna kaša, mati naša, in otročja sladka paša. Fr. Levstik. 6. Sirovež. Kaj ti ravnaš tako sirovo z živinčetom? To ni lepo! Hudoben človek je gotovo, kdor more delati tako- Kaj meniš li, da bolečine žival ne čuti kakor ti? Trpljenje tuje te ne gine, ne smili se ti, kdor trpi? Lahko bi z rogom se branila, kar bi ne bilo ti ljubo; lahko vse dvakrat ti vrnila, pa je predobro kravče to. — 91 — Ti ne pomisliš, da ti mleka in masla daje, te redi; žival osramoti človeka, sramuj se, nehvaležnik ti! J. Stritar. 7. Koliko velja žrebe. Na pašniku se je pasla kobila. Veselo je skakalo mlado žrebe okoli nje. Kar pride volk in vpraša kobilo, ali bi mu ne hotela prodati žrebeta in koliko ga ceni. »Rada prodam žrebe,« reče kobila, »njegova cena je napi¬ sana spodaj na kopitu moje desne noge. Ako znaš brati, poglej mi na kopito!« »Učen sem, brati znam,« odgovori volk. Kobila vzdigne nogo. Volk stopi bliže, da bi bral. Ali ko¬ bila ga udari s kopitom po glavi, tako da pade mrtev na tla. 8. Pes in ovca. Ko so živali še govorile, je rekla ovca gospodarju: »Čudno ravnaš, da ničesar ne daš nam, ki ti dajemo volno, jagnjeta in sir; same si moramo iskati živeža; psu pa, ki ti ni za nič, daješ svoje jedi.« Gospodar odgovori na to: »Pes vas varuje, da vas ne ukra¬ dejo tatje, ne raztrgajo volkovi. Ko bi vas pes ne varoval, bi se zaradi nevarnosti še pasti ne mogle.« Odslej so privoščile ovce psu boljšo hrano in postrežbo. Fr. Metelko. 9. Čebela in ovca. Majhna čebela pribrenči k človeku in ga vpraša: »Človek! ali imaš večjo dobrotnico med živalmi nego nas čebele?« Človek jo pogleda in odgovori: »Seveda jo imam.« Čebela zopet vpraša: »Kdo pa ti je večja dobrotnica nego čebela?« Človek odgovori: »Ovca mi je večja dobrotnica, nego si mi ti in tvoje sestre. Ovca mi daje toplo volno, ti le sladko strd. Volna pa mi je potrebnejša in koristnejša od sladke strdi. Vrhu - 92 - tega mi ovca radovoljno daje volno, ti čebela, me pa pikaš. Ali ni ovca imenitnejša od tebe, čebela?« Čebela molči in odleti. A. M. Slomšek. 10. Volk in pastirji. Pastirji so janjčka zaklali, spekli in jedli. Prišel je mimo volk. — Videč jih pri tako dobri južini, je dejal: »No, koliko hrupa in vpitja bi bilo, ko bi jaz to storil!« 11 Pametna koza. Koza se je pasla na strmi, skali. Volk jo vidi. Rad bi prišel do nje, a ne more, ker je prestrmo. Zato ji reče: »Ljuba kozica, ali se ti ne bode zvrtelo v glavi na taki višini? Kako lahko bi se spodtaknila in padla s strmine! Zlezi raje s skale in pridi k meni na ta lepi, zeleni travnik. Tu najdeš mnogo zelišč.« — »Hvala ti lepa,« mu odgovori modra koza. »Poznani te; vem, kaj hočeš. Sam sebi bi rad preskrbel kosilo!« 12. Večer. Solnce zašlo je za gore, noči umika se dan; mrak po nižavah prostore v plašč že zagrinja teman. Mesec polagoma vzhaja, zvezda večerna miglja; žejne cvetice napaja hladna rosica z neba. Zvon je zapel iz zvonika, snema klobuček pastir; mesec se više pomika, pokoj povsod je in mir, Jagodo, sivko in dimo — dobro napasle so se — urno domov poženimo, one so site, mi ne! J. Stritar. Uganke. L Nisem kri, nisem voda, pa sem obema v rodu. 2. Belo je, sir ni; zeleno je kakor trava, trava ni; rep ima kakor miš, miš ni; kaj to? 8. Zakaj snedb bele ovce več krme liego črne? Pregovori, reki in pametnice. !. Poštenje več velja nego sto oral sveta. 2. Krivično blago teknilo ne bo. 3. Poštenje je najboljše irnenje. 4. Kdor drugim jamo koplje, sam v njo pade. 5. Pohlepi oslepi. 6. Lenuhu je vse težko, pridnemu vse lahko. 7. Na en mah ne pade hrast. 8. Kdor se dela hoji, slabo obstoji. . 9. Krava pri gobcu molze. 10. Na dva prijatelja se smeš zanesti: zaupaj le svojemu umu in vesti. A. Hribar. 11. Pamet je boljša nego, žainet. 12. Vsakemu se svoje najiepše zdi. 18. Vsak po svoje. — Vsak ni za vse. 14. Koristno več velja nego prijetno. 15. Kdor rad da, dvakrat da. 16. Vsak ne sme vsega. 17. Varuj se tistih maček, ki spredaj ližejo, zadaj pa praskajo. b) Vinograd in gozd. 1. Kovač in kopač. »Nikarte tak, gospod kovač,« poprosi, mimo grede, kopač, »zakaj pa železo tak bijete? Poglejte siroto, kak zvija se!« »Kaj boš govoril, prijatelj kopač! Tega ne razumeš,« veli mu kovač. »Iz železa, ki dobro kovano ni, dobra motika se ne naredi. Tudi ti vinjak rezal ne bo, jeklo če prav ni udelano!« M. M. Slomšek. 2. Trnoljica in vinska trta. O lepi pomladi je cvetela nad vinogradom trnoljica in se v svojem belem cvetju vsa košata grela na solncu. Prevzeta od svoje lepote, gleda v vinograd in zaničuje vinsko trto rekoč: - 94 - ;»Zakaj se pa ti lepše ne oblečeš, visoko hvaljena vinska trta? Ali te ni sram, da tako borna čepiš v vinogradu in prelivaš sol¬ ze? Gotovo ti mrzi, da sem lepše oblečena nego ti, da čebelice veselo šume po meni in otroci skačejo okrog mene, tebe pa nihče ne pogleda!« Vinska trta pohlevno molči, pa tiho in čvrsto goji svoj žlahtni sad. Ko jeseni dozori grozdje, pride truma ljudi rumeno grozdje trgat in poje vinski trti hvalo: »Preljuba vinska trta, veselje našega srca!« Na trnoljico se nihče ne ozre. »Sosed ,« ji reče zdaj vinska trta, »povej mi, katera zdaj več velja! Tvoja prerana hvala ti ni ostala; tako košato si cvetla, a tvoje jagode so kisle in vse se ogiblje tvojega trnja. Mojega ponižnega cvetja sad, sladko grozdje, pa veseli otroke in oživlja možake; vsak pošten človek me ima rad.« A. M. S1 o m š e k. 3. Sv. Urbana grozdje. Sv. Urban je zelo rad zobal grozdje. Na svojem vrtu je tudi sam trto zasadil in jo oskrboval. Željno je pričakoval prvega sadu. Kadar je gledal svoj trs, je prosil njemu in vsem vinogradom božjega blagoslova. Tretje leto je Urbanov trs cve¬ tel in nastavil grozdek majhen, ki je imel sv. Urban vendar z njim veliko veselje. JTodil ga je vsak dan gledat. Ko nekaga dne zopet gleda svoj grozdek, stopi k njemu star siromak in ga prosi milostinje. Sv. Urban išče po žepih, a niče¬ sar ne najde. Zato ga siromak poprosi rekoč: »Pa mi daj ta-le grozdek!« »Utrgaj si ga, če ga želiš,« reče svetnik. Siromak utrga grozdek, želi sv. Urbanu in njegovemu trsu božjega bla¬ goslova in odide. Sv. Urban sede na vrtu na klop in zadremlje. Ko se pre¬ budi, je bil njegov trs tako poln žlahtnega grozdja, da se je s kolom vred podrl na tla. Svetnik je takoj spoznal, da je ta čudež storil Bog, ki je hotel pokazati, kako všeč mu je bila milostinja, ko je dal svoj prvi grozdek potrebnemu siromaku. Odslej je sv. Urban še bolj čislal grozdje. Po njegovi smrti so mu vinogradniki svoje vinograde izročali v varstvo. Slovenci ki se radi bavijo z vinarstvom, še zdaj časte tega svetnika kot variira vinogradnikov. Med vinogradi stavijo najrajši njemu na čast kapelice. Narodna legenda, zapisal I. S. - 95 4. Trgatev. Jesensko .solnce obseva z dobrodejnimi žarki vinske gorice. Po vinogradih je vse živo. Žene in otroci trgajo grozdje ter ga mečejo v lepo umite keble. Seveda izgine marsikatera sladka in najlepša jagoda skozi usta, zlasti otrokom. Kdo bi jim zame¬ ril •' Saj danes je trgatev, ki so jo tako željno pričakovali. Polne keble izpraznujejo trgači v brente, ki jih nosijo mo¬ ški v stiskalnice. Vsak brentač ima količek, ki zarezuje vanj z nožem zareze, da ve koliko brent je zanesel. Veselo ukajo v vinogradih, vmes pa streljajo s samokresi, da odmeva od hriba dp hriba in da sladkosnedne ptice prestrašene letajo iz vino¬ grada v vinograd. Žene in dekleta pa pojo, se šalijo in smejejo. To vam je veselja ves božji dan. Pa kaj šele zvečer, ko stiskajo! Stiskalnica poka, da grozdje se joka in sladke solzice curljajo v kadi. Mati speče kostanj. Ej, pečeni kostanj pa sladki mošt! Pa bel kruh mora biti za trgatev in gibanca, a v boljših časih tudi svinjska pečenka! — Kdor še ni bil pri Slovencih v trgatvi, ne 'more umeti vese¬ lja vinogradnikovega. L. Č e r n e j. 5. Jablana pred domačo hišo. Pred domačo hišo stoji košata jablana. Od njenega nizkega debla se širijo veje in vejice daleč naokrog. Spomladi jih ode¬ vajo veliki, bledordeči cveti, ki stoje v majhnih šopkih. Med njimi že poganjajo tudi zeleni lističi. Mladi listi so izprva lepo zaviti ter posuti z dlačicami, da jih pomladni mrazovi ne umore. Cveti lepo dehte in so polni medu. V prijetnem vonju jabolčnih cvetov brenče marljive čebelice; po vejicah skakljajo in veselo pojo drobne ptičice. Kmalu popadajo cvetni lističi na tla; ali na njihovih mestih nabreknejo majhni, zeleni gumbiči, mlada jabolka. Na jablani zdaj listje popolnoma doraste ter kmalu potemni v žarkih po¬ letnega solnca. V njeni senci sedi mati na vrtni klopi; okoli nje igrajo na toplih tleh veseli otročiči. — 96 Ko pride jesen, se začne vesel čas. Otroci pridejo z jerbasi, oče pa prisloni dolgo lestvo k drevesu, gre po klinih navzgor ter oprezno trga z roko ali s trgalnikom zrela jabolka. Nato jih shrani v klet; otroci jih pozimi kaj radi jedo, o Božiču pa kra¬ sijo z njimi božično drevo. Po Fr. N o 11 u. — er. 6. Pri dobri gospodinji. Korakal vroč poletni dan utrujen sem po cesti; kam stopil žejen pit bi v stran? kje bi dobil kaj jesti? Kraj steze gospodinja tam prijazna se me usmili, povabi me v zeleni hram, češ, bodi gost moj mili! Pod senčnico tam hladno jaz počival sem na trati; pa pevcev mi za kratek čas zdaj dala je pozvati. In prišli so od vseh strani — ne prišli — prileteli! Najlepše pesmi pevci ti mi peti so začeli. Leže na mehkih tleh, vesel to petje sem poslušal, med tem pa tudi pil in jel in južino okušal. In kaj sem jel in kaj sem pil? Rumeno sadje sočno! Kar poln klobuk sem ga dobil od gospodinje ročno. Že šlo je solnce za goro, in jaz sem moral vstati. »Kaj pa sem dolžen za vse to?« jo vprašam, »dobra mati!«, - 97 - A ona zmaje le z glavoj, češ, nič za to ne vzame: »Ostani le prijatelj moj in — ne pozabi name!« Kdo gospodinja bila je prijazna ta, bogata? To jablana vam mila je, oj, jablana košata. Po D h 1 a n d u. — A. A. T. Strupene gobe. Mati so Katarinko poslali v gozd po gobe, ker so jih oče posebno radi jedli. »Mati,« reče deklica, ko se vrne, »danes sem nabrala jako lepih gob! Poglejte, kako so lepo rdeče in belo pisane. Našla sem tudi onih grdih, sivih, ki ste jih vi prinesli v sredo, a nisem jih hotela natrgati.« »O neumno dete!« odgovore mati, »to so mušnice, vse stru¬ pene, če tudi se tebi zde prelepe. Kdor bi jih jedel, bi umrl. A one sivke, ki si se jih ogibala, tiste so najboljše, če tudi so se tebi zdele malo lepe.« A. M. Slomšek. 8. Želod in buča. Kmetiški človek je ležal v senci pod hrastom; premišljeval je o bučevini, ki je zraven njega rastla ob plotu. Začel je z glavo zmajevati rekoč: »Ne, ne, to mi ne gre v glavo, da mala bučevina rodi toliko in tako lepega sadu, veliki in krepki hrast pa nosi tako drobnega in malovrednega. Ko bi bil jaz ustvaril svet, bi moral hrast imeti same velike, kakor solnce rumene, težke buče. To bi bilo veselje gledati!« Jedva izreče to, kar pade želod s hrasta in ga udari ravno na nos tako zelo, da se mu kri ulije. »O, joj meni!« zavpije mož, ves plašen, »zdaj sem jo za svojo modrost dobro dobil po nosu. Ko bi bil ta želod buča, bi mi bil zdaj ves nos razbit.« A. M. Slomšek. 7 98 — 9. Vole ženem vitoroge. Vole ženem vitoroge, vsak po štiri ima noge. V gobov jarem jih uklenimo in brez gože naprezimo v stara kola križevata, razrušena, trdovrata. Upregli vole smo uže, da v gozdič po drv se gre. Volek vleče v goro, polža drgne svoro, prednja,prema, zadnja prema, cvili, vpije, sala nema; potoglava so kolesa, pregelj sili iz ojesa! Res gosposka, dobra kola, Bog pomozi nam iz dola! Hej, rusin, od sebe, bov! Daleč nam je še domov. Fr. L e v s t i k. Uganke. 1. V kateri sod ne moreš novega vina vliti? 2. Če nima, je kregan; če ima, je tepen. Kaj je to? 3. Oče da vsem svojim sinovom kapice, sam je pa nima. Pregovori, reki in pametnice. 1. Tam kjer glad mori lenuha, najde pridnost dosti kruha. 2. Pri Bogu je vse za delo na prodaj. 3. Pridnemu možu lakota le v hišo pogleda, v njo si ne upa. 4. Pridnost je najboljši zaklad. 5. Za pridnega za vsakim grmom kos kruha, pod vsakim kamenom para. 6. Otroka ljubi, pa ga ne pogubi! 7. Brez muke ni moke. 8. Prevzetnost je najhujša pregreha, ponižnost najpotreb¬ nejša čednost. - 99 - 9. Dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel. 10. Dokler je sreča s teboj, imel boš prijateljev roj. 11. Bogu posojuje, kdor ubožcu podeljuje. 12. Ljubimo iz vsega srca Boga, karkoli imamo, to vse nam On da. 13. Kdor pomaga drugim iz nadlog, temu rad pomore tudi Bog. 14. Ce drevje mlad sadiš, pa sadje star dobiš. 15. Zunaj lepota, znotraj praznota. Zunaj lep, znotraj slep. 16. Kar Bog stori, vse prav stori. 17. Kdor se Boga boji, na trdi skali stoji. c) V tuje kraje. 1. Kako je v Noratanu. Kadar jelša dozori, nese gožo in cepi slokobedri moj župan Noratan je čuden svet: česen mlatiti v Noratanu. smreka ima lipov cvet; raste v loži bukov gozd, smokve daje brezov grozd; grah je v klasju, bob v lateh, riba drsa na smučeh; kaže vidra sedem nog, maček nosi kozji rog; žolna laja v žitni slami, kavka pere sode v hrami; kura bobna, vrana gode, rak muhotež vozi hlode; z repom zajčjim je oslič, jelen žvižga kakor ptič; krava rahta, gos mekeče, medved ruče, volk rezgeče; — 100 — v ognju zebe, da je led; dan imaj v meh ujet, da temo bi z njim podili, ker možje so pozabili, če kedaj so res umeli, kam bi okna v hišo deli. Fr. Levstik. 2. Pod avtomobilom. Dečki, ki so hodili v šolo in iz šole po državni cesti, so imeli največje veselje z avtomobili. Postavljali so se jim na poti in ogibali šele v zadnjem trenutku. Nekega dne so spet ponavljali to neumno šalo. Zdajci sli¬ šijo oster žvižg za hrbtom. Ko se ozro, zapazijo drug avtomobil, ki je pridirjal od nasprotne strani. Prestrašeni zbeže dečki s ceste. Mali Ivanček pa je bil tako zmeden, da se je hotel iz¬ ogniti na nasprotno stran. V tistem trenutku je že bil pod av¬ tomobilom. Čudež je bil, da je ostal živ. Z zlomljeno nogo so ga prepeljali v bližnje mesto v bolnico. 3. Ako Bog da. * Jurij je vprašal svojega soseda Andreja, ali pojde drugega dne na semenj. »Pojdem,« odgovori Andrej, »ako Bog da!« »Tudi jaz pojdem,« reče Juri, «naj Bog da ali ne.« Ko se drugega jutra Andrej zdrami, vstane in se napravi na semenj ter pokliče soseda, mimo njegove hiše gredoč: »Juri! čuješ li, pojdiva na semenj!« »Prijatelj, jaz ne morem,« mu odgovori sosed, »nocoj mi je konj poginil.« Po V. V r č e v i č u. 3. Konjski žrebelj. Trgovec hoče jezditi v mesto na semenj. Preden zajezdi, opazi, da nima konj žreblja na eni nogi, a reče: »Kaj pa en žrebelj, ali je, ali ga ni!« ter jezdi v mesto. Kmalu izgubi konj podkev. »Ko bi bila kovačnica blizu, bi dal konja podkovati/ reče mož; »pa kaj za to, saj po treh podkvah tudi lahko hodi.« - 101 - Konj si pa na trdi cesti kopito pokvari in ohromi. Dva tolo¬ vaja skočita iz gošče. S hromim konjem jim trgovec ne more niti. Vzameta mu konja in ves denar. Trgovec pride peš domov in pravi: »Ne bil bi verjel, da za¬ radi enega žreblja izgubim konja in denar.« A. M. Slo m š e k. 5. Podkev. Oče gredo s svojim sinom Jurčkom z doma. Med potom re¬ ko oče: »Glej, Jurček, tukaj leži kos podkve na cesti; poberi in spravi ga!« »Kaj še,« pravi Jurček, »to pač ni vredno, da bi se človek pripogibal.« Oče pa podkev tiho*pobero in jo vtaknejo v 'žep. V bližnjem trgu jo prodajo kovaču za deset par in kupijo za nje črešenj. Nato gresta dalje. Solnce je zelo pripekalo. Daleč okoli ni bilo hiše, ne drevesa, ne vode. Jurček že skoro omaguje od žeje in jedva dohaja očeta. Zdaj izpuste oče eno črešnjo na tla. Hi¬ tro jo pobere Jurček in jo pozoblje. Za nekoliko časa izpuste oče zopet eno črešnjo. Jurček se pripogne ravno tako naglo in jo pobere. Tako dado oče Jurčku vse črešnje pobrati. Ko je bil Jurček pozobal zadnjo črešnjo, se obrnejo oče in se nasmejejo rekoč: »Glej, Jurček, ko bi se bil pripognil le enkrat po železo, bi se ti ne bilo treba pripogibati tolikokrat po črešnje.« J. Miklošič. 6. Kako sta mlinar in njegov sin gnala osla na semenj. Mlinar in njegov sin ženeta v bližnje mesto osla na prodaj. Med potjo ju sreča kmetič na konju in jima reče: »Pač ni¬ sta pametna, da vama osel gre prazen in vaju nobeden ne sede nanj.« Mlinar takoj posadi sina na osla. Malo potem srečata voznika, ki pravi: »Ti nerodni mlade¬ nič! Ali te ni sram, da ti jezdiš, tvoj stari oče pa morajo hoditi peš?« Sin skoči raz osla in oče sedejo nanj. Komaj sta pa prišla malo dalje po peščeni cesti, kar ju sreča kmetica, ki je nesla poln jerbas sadja na glavi, in reče: »To je neusmiljen oče, ki tako široko sedi na oslu, sin pa mora po pesku brusiti noge.« Na to vzame mlinar še sina k sebi na osla. - 102 - >Oj ubogo živinče! gotovo mora poginiti pod toliko težo/ zakriči ovčar, ki je ovce pasel ob poti. Zdaj stopita oba raz osla in sin reče očetu: »Kaj hočeva zdaj z oslom storiti, da ustreževa ljudem?« Mlinar odgovori: ;Kaj vprašava druge! Storiva, kakor se nama zdi dobro.« Pavliha je potoval preko polja. Na poti sreča voznika, ki je neusmiljeno podil konje po kameniti cesti. Voznik vpraša: »Ali lahko za dne pridem do mesta?« »Lahko,« odgovori Pav¬ liha, »če bodeš polagoma vozil.« »Ta človek je brez uma,« reče voznik sam sebi ter še bolj požene konje. Na večer se Pavliha vrača po istem potu nazaj ter najde voznika v veliki težavi. Zaradi hitre vožnje po kameniti cesti se mu je bilo kolo strlo, da se ni mogel z mesta geniti. »Ali ti nisem velel,« reče Pavliha smehljaje se, da polago¬ ma vozi, ako hočeš za svita v mesto priti?« 7. Voznik in Pavliha. J. Miklošič. 8. Postiljonska. Najlepše življenje ima postiljon, veselje enako mi iščeš zastonj: zagodem ji v plačo prelepo brez zmot: Ponoči pa kaže mi lunica pot, trara! trara! Po hribih, dolinah s konjiči drdram Če skrije se solnce in tuli vihar, zatrobim veselo, da zanj mi ni mar: in zraven si trobim najlepše, kar znam: trara! trara! Ko svet še počiva, vse tiho še spi, jaz pesem zatrobim že jutrnjo si: Tako se brez mira okoli drevim, pa reči ne morem, kam neki hitim: trara! trara! — 103 — Ko pridem v deželo, kjer potnikov ni, še enkrat k slovesu naj rog se'glasi: trara! J. P a r a p a t. 9. Neredni deček. Mati so rekli Nežici in Blažku: »Otroka, jutri pojdemo po železnici k babici. A vlak zgodaj odhaja in kdor ne bode o pravem času pripravljen, ta ostane doma.« — Otroka se ve¬ selita babico videti, ker vesta, da dobita od nje mnogo lepih stvari, ako bodeta pridna. Blažek je bil nereden deček. Igrače, obleka, knjige, vse je ležalo po koteh. Kadar je bilo čas iti v šolo, je bilo treba knjige, tablico, kamenček še le iskati. Zato je često tudi pouk zamudil. Učitelj so ga zaradi tega kaznovali. Oče bi ga bili radi pogostoma kam s seboj vzeli, ali za svojo nerednost je moral doma ostati. Nežica je vse to vedela in zato ga je vpra¬ šala: »Blažek, imaš li svoje stvari v redu?« »Da, da,« odgo¬ vori deček ter odide spat. Čas je bilo odpotovati. Mati in Nežica pohitita, Blažek tudi za njima. Mati se ozro ter vidijo, da je gologlav. »Kje imaš kapo?« povprašajo mati. Blažek jo teče iskat ter išče in išče, a preden jo najde, oddrdrata mati in Nežica. Za kazen je Blažek ostal doma. Miklošič, Začetnica. 10. Lahkomiselnost. . Ob železnici je paslo več dečkov. Kratkočasili so se radi s tem, da so polagali na tračnice razne drobne kovinaste reči in gledali potem, kako jih je vlak stisnil. Tudi z malimi kamni so poskušali. Nekega dne pa so položili čez tir precej debelo jelšo, ki so jo bili našli ob meji. Videti so hoteli, kako jo bo vlak od- pahnil. Tedaj je prišel po tiru železniški čuvaj, ki je bil dečke že večkrat napodil. Odstranil je najprej jelšo, potem skočil za pastirji. Nobenega ni mogel dobiti, še smejali so se mu. 104 Drugo jutro na vse zgodaj je prišel v vas orožnik. Po¬ izvedoval je, kateri dečki pasejo ob železnici. Kmalu je iz¬ vedel in vse popisal. Dobili so vsi poziv, da morajo določenega dneva priti v mesto k sodišču. Tudi očetje so morali priti. Najstarejšega pastirja, ki je bil že izstopil iz šole, je ob¬ sodil sodnik na tri tedne zapora. Druge pa je ostro pokaral in jim razložil, kaka nesreča bi se bila lahko zgodila vsled take lahkomiselnosti. Očetom je priporočil, naj jih doma pošteno kaznujejo. Gotovo bi jih bili tudi brez priporočila! . L. č. 11. Ločitev. Jadra bela so razpeta; veter vpraša: »Naj začnem?« »»Čakaj, veter, da slovo še vzamem, preden grem!«« Vzel slovo sem, sedel v barko; veter pravi: »Zdaj?« »»Ej — še brašno sem pozabil, pridem brž nazaj!«« Stekel k svojcem sem nazaj spet; veter pravi: »Kam?« »»Čakaj, veter, da klobuček še si poravnam!« Poravnal sem si klobuček, veter zapihljal, barka plava — oh, da še bi kak izgovor znal! O. Župančič. 12. Janko očetu za god. Preljubi oče! Radost, največja radost mi navdaje danes srce, ker Vi, oče moj dragi, praznujete svoj god. Kaj naj Vam želim? Ne morem izraziti vsega, kar danes čuti moje srce. Prositi hočem Boga, da Vas ohrani še mnogo, mnogo let v najboljšem zdravju in vese¬ lju na radost meni in na radost mojim bratcem in sestricam. Paš hvaležni sin Janko. — 105 — Uganke. 1. Molče govorim od daleč s teboj; ne slišim, ne vidim, a kar se je videlo in slišalo, razodevam. 2. Karkoli mi rečeš, opravim zvesto, pa nimam jezika, sem gluho, mrtvo. Pregovori, reki in pametnice. 1. Kdor po svetu gre, mnogo zve. 2. Kolikor krajev, toliko običajev. 3. Kdor laž govori, vso vero izgubi. 4. Lazniku še resnice ne verjamemo. 5. Brez božje volje se nič ne zgodi. 6. Človek obrača, Bog pa obrne. 7. Človek namerja, Bog naredi. 8. Krpa hišo drži. 9. Previdnost nikjer ne škoduje. 10. Kdor malega ne ceni, velikega vreden ni. 11. Kdor ne varuje malega, nima velikega. 12. Brez vinarja ni dinarja. 13. Komur vinarja ni mar, ne bode zlata gospodar. 14. Kdor košček kruha zametuje, drobtinic večkrat mu zmanjkuje. 15. Vsem ljudem se ne more ustreči. 16. Vsem ljudem še Bog ne naredi prav. 17. Stori, kakor pamet -te uči, drugih ne poslušaj preveč ljudi. 18. Naglica ni nikjer pridna. 19. Hiti počasi. 20. Kar se rodi, smrt zori. 21. Bodi reden. , 22. Snaga in red vzdržuje svet, nered in nemir je pogube vir. 23. Povsod dobro, doma najbolje. L. Pintar. — 106 — č) Trg in mesto. 1. Dva vesta za to. Popotnik je našel mošnjo denarja. V bližnji vasi jo odda županu, da pozve za lastnika. »Norec!« mu reče tovariš, »zakaj nisi ohranil denarja? Kdo je pa vedel, da si ga našel?« »Ne govori tako,« mu odgovori popotnik. »Dva vesta za to: Bog, ki se ga bojim, in vest, ki me sodi.« 2. Tesar. Pri delu zgodaj je tesar, ne straši dež ga, mraz in veter. Tesaril je sam ruski car, mož slaven, po imenu Peter. Hlod dolg pred mano tu leži. Jaz tešem ga po pravi meri. Sekiro krepko dlan vihti, da odskakujejo iveri. Tesarji hiše stavimo, kolibe, hleve, streham odre; kar ho¬ češ ti napravimo, če tudi nismo glave modre. Nam sveti Jožef je patron, ki ga v ponižnosti častimo. V nebesih ima on svoj tron, pomoči v sili ga prosimo! J. Stritar. 3. Kovač in krojač. Neke sobote popoldne prinese krojač v kovačnico gladil- nik, da si ga ondi razbeli. Med pogovorom reče kovaču: »Moj Bog, kako se moreš po ves dan tako neusmiljeno žgati pri ognju, ogljeno soparo požirati, težko železo obračati, od ranega jutra do poznega večera s težkim kladivom nabijati, da ti iskre v lice frče! Sam Bog me varuj takega dela! Že zdaj me glava boli od tvojega nabijanja! »A kako ti, prijatelj,« odgovori mu kovač, »ki po ves dan čepiš sključen v kotu? Ali ti ne preseda ves dan držati drobno šivanko v roki ter z njo neprenehoma vbadati, drobni konec skozi malo ušesce vtikati, oči si napenjati? Res, pravo čudo je, da še nisi slep, da še nimaš grbe na hrbtu in ti prsti še niso odreveneli. Sam Bog - me varuj takega nadležnega dela.« A. M. Slomšek. - 107 - 4. Kovač. Poslušam kovača, ki kl^dvo obrača, ko tolče, se krega, se daleč razlega: »Bunkati, bunkati,« noč in pa dan. Pri vroči tam peči, kjer ogenj žareči železo raztaja, kovač tam razsaja: Bunkati, bunkati!« močen ropot. zdaj enkrat počije, veselja kaj užije: »Bunkati, bunkati!« kladvo pa v kraj. Ko pride nedelja, kovačeva želja, da križem se bliska: »Bunkati, bunkati!« jeklo trdo. In meh pa zapiše, vse iskre pobriše: kovač pa pritiska, • A. P e r n e. 5. Mizar. Na tleh bi človek pri jedi sedel, na tleh bi posteljo svojo imel, če Bog bi ne bil ustvaril mizarja, ki dela za kmeta in za cesarja. Kako neokreten, okoren je les! Za v peč je dober, dober za kres; on vzame ga, reže in gladi in lika, posamezne dele umetelno stika. Stol, mizo in klop, kar človek želi, mizarjeva roka vse naredi; omaro in posteljo, pisano skrinjo, ki bo veselila zelo gospodinjo. Naredil je zibelko tebi mizar, v kateri si ležal, ubožna stvar; on mero vzame kdaj ti tudi, za mirni dom po zemeljskem trudi. Janezek, kje si?« so klicali mati. »Pojdi hitro, prinesi mi od trgovca kave in sladkorja! Tu imaš denar — pa nič ne izgubi!« J. Stritar. 6. Poštenost. — 108 — Janezek si dobro zapomni, kaj ima kupiti, in izgine za oglom. Trgovec mu da, kar je zahteval. Na potu domov se domisli Janezek, da bi preštel, ali mu je trgovec dal dosti nazaj. Kavo in sladkor, zavita v papir, po¬ loži na kamen in vrže denar v kapo. Šteje in šteje in se prepriča, da mu je dal trgovec deset par preveč. Vstane, spravi kavo in sladkor v žep, pa steče k trgovcu nazaj. »Gospod trgovec!« reče, »zmotili ste se; dali ste mi deset par preveč nazaj.« Trgovec se začudi. Na mizi prešteje denar. Res, zmoti! se je na svojo škodo. Ali obraz se mu zjasni; Janezkova po¬ štenost ga je veselila. »To ti je v čast,« reče. Starši so te lahko veseli.« Po L. Benyšku. 7. Najboljše priporočilo. Trgovec je razglasil, da tim je treba hlapca. Več mladičev se zglasi za to službo. Trgovec si izbere hitro enega in odslovi vse druge. »Zakaj si vzel ravno tega?« ga vpraša prijatelj. »Saj ni imel nikakega priporočila.« »Motiš se,« odgovori trgovec, »mnogo ga je priporočalo. Očistil je noge, preden je vstopil v .sobo, in zaprl vrata; torej je čeden in skrben. Odkril se je, preden je stopil v sobo, na moja vprašanja je odgovoril hiro in odločno; torej je bistrega uma in lepega vedenja. Pobral je knjigo, ki sem jo bil položil nalašč na tla; vsi drugi so jo brcali stran ali so se spotikali nad njo. Mirno je čakal, ni se rinil naprej, — to je dobro zna¬ menje, da se bo vedel dostojno. Videl sem tudi, da je bila njegova suknja lepo okrtačena, da je imel roke umite in lice čisto. Ali niso to priporočila? Več mi je vredno, kar zvem o člo¬ veku, ko sem ga gledal deset minut, nego vse, kar stoji v priporočilnih pismih.« Po Schindlerju. 8. Kaznovani nehvaležnež. Gospod je naročil pri čevljarju škornje. Ko mu čevljarjev učenec prinese obuvalo, mu podari gospod dvajset par. To mu je podaril iz dobre volje. Učenec je v gospodarjevi službi in ne gre mu kaj zahtevati od naročevalca. — 109 — Učenec pa je bil razvajen; po strani pogleda dar, obrne gospodu hrbet, zažvižga in gre, ne da bi se zahvalil. Gospoda je speklo, zato pokliče učenca rekoč: »Počakaj malo! Kaj sem ti že dal? Menda sem se zmotil.« Učenec se obrne, se zareži in misli, da bo dobil več. Gospod pa vzame mimo dvajset par iz njegove roke, jih vtakne v žep in reče: »Res, zmotil sem se. Takemu nehvalež- nežu ne dam nič. Le pojdi!« Po Wichnerju. 9. O skopulji z nogavico. Ko sta še hodila po svetu sveti Peter in njegov tovariš sveti Pavel, je živela skopa ženica Suholja. Za vsako paro se je tresla. Vsakega berača je odpodila od hiše. Kadar pa je zo¬ pet naskoparila nov cekin, tedaj je šla in odvezala nogavico, ki jo je imela vedno skrito pod zglavjem. Trepetaje in varno je spustila vanjo novi cekin. Nekoč pa prideta sveti Peter in Pavel tudi mimo njene koče. Takrat pa je bila skopulja baš nekoliko bolna in je ležala na postelji. Silno se prestraši, ko zasliši trkanje od zunaj. Hitro hoče skriti svojo ljubo nogavico, toda v tem pa že vstopi sveti Peter in jo začne prositi božjega daru. »Kje ga bom pa vzela!« zagodrnja starka. »Ali tudi nobenega koščka kruha nimaš?« jo vpraša Peter, »midva sva jako zdelana. Ves božji dan sva že na poti!« »Tudi kruha nimam,« zarenči staruha, »saj vesta, da bo¬ lezen vse požre. »Res je!« pravi nato Peter žalosten, bolezen vse požre. Morda imaš vendar kaj drugega. Glej, kaj pa imaš v tej no¬ gavici?« »Eh, to so same luskine? Bog ti jih blagoslovi!« pravi na¬ to Peter in odide s svojim tovarišem. Ko sta bila svetnika odšla, se je zvito zasmejala hudobna starka, češ, pa sem vaju opeharila. In hitro razveže svojo ljubo nogavico, da bi preštela svetle cekinčke. Toda joj! V nogavici ni bilo nič več cekinov, ampak samo bele luskine so bile v njej. Tako je lažnica sama sebe opeharila. Pravijo, da se ji je od žalosti in strahu kar zavrtelo v glavi. Dragotin Kette. — 110 - 10. Kadar pridejo vojaki. Boben bobna: bam, brbam! Zdaj vojaki gremo k vam! Konj po cesti peketa, voz ropoče in drdra. Tromba poje: trarara! »Mesto vaše smo izbrali, da bi tukaj nočevali: mi pešaki s telečnjaki; konjeniki in topniki; vozataji in stražaji; zemljerovi, konjekovi; strelci mladi, golobradi; ropotači in piskači!« Spredaj silni častniki, vojevode, vlastelini konje gladke jahajo, z golo sabljo mahajo. Sablja v solncu se leskeče, konjič prha in rezgeče. Boben bobna: bam, brbam! »Dobrih postelj dajte nam!« Tromba poje: trarara! »Vina, kruha in mesa, sena, slame in zobl treba nam se tudi zdi.« Boben bobna: bam, brbam! »Jutri pojdemo drugam! Kralj nam plača tu in tam.« Fr. L e v s t i 1 11. Mladi vojaki. Mi smo vojaki, korenjaki, kako nas gledajo ljudje! Pa pravijo: »To so junaki, ki se nikogar ne boje.« — m - Velike delamo korake, pred nami boben ropota; papirnate so naše čake in puške naše iz lesa. Ko mi vihtimo bridke meče, ni smrti, ne krvavih ran; če teče kri, iz nosa teče; kako je lep vojaški stan! Ko bomo pa kedaj dorasli, železo bo, kar zdaj je les; ko bodo drugi krave pasli, vojaki bomo mi zares! J. Stritar. 12. Kam in kje. »Kam drži na desno cesta, kam drži na levo pot? Mož, povejte mi po izkušnji, kje se laže ognem zmot!« »Pot, ki vidiš jo na pravo, te prinese v mesta kras; ki drži na levo steza, te pripelje v prosto vas. Če nameriš jo na mesto, kras zidovja najdeš hiš; če se pa na vas obrneš, tam nasprotno vse dobiš.« »Kam tedaj naj se obrnem, naj li v mesto se podam, ali naj na vas jo mahnem, srečo boljšo kje imam?« »Vidiš, to ti je vse eno, kakor se pač vedel boš, lahko v mestu, lahko v vasi si, če hočeš, srečen mož.« M. Kračmanov Valjavec. Uganka. Kateri ljudje ne delajo nič drugega, nego pobijajo in more, pa se jim vendar nič žalega ne zgodi? Pregovori, reki in pametnice. 1. Boljša je pravična para nego krivičen zlat. 2. Resnico govori, pošten vedno bodi, in ljubil te vsak bo in hvalil povsodi. A. Pin. - 112 — 3. Ne kradi, in če najdeš kaj, lastniku hitro daj nazaj! 4. Kdor se pridnega dela izuči, lahko si slamo v seno izpremeni. _ A. M. Slomšek. 5. Svoje veselje vsak ima stan, tudi s težavami vsak je obdan. 6. Ena krivična para deset pravičnih sne. 7. Sreča je vsakemu stanu doma, pa le zvestoba nam jo poda. A. M. S1 o m š e k. 8. Sreča človeka le sreča, ujeti se ne da. - 113 - V. Zima. a) V domači sobi. 1. Pesem nagajivka. Zima, zima bela vrh gore sedela, vrh gore sedela, pa tako je pela, pa tako je pela, da bo Mirka vzela, da bo Mirka vzela, ker on nič ne dela, ker on nič ne dela, ker on nič se ne uči — čakaj, čakaj, Mirko ti! O. Župančič. 2. Ljubi sveti Miklavž. »Atek, kdaj pa bo sv. Miklavž?« je vprašal Božidarček in oko se mu je zaiskrilo, ko se je spomnil prejšnjih let. Koliko mu je doslej vsako leto prinesel ta radodarni svetnik! _ In skoro vedno kaj novega, najrajši pa to, kar je slučajno najbolj potreboval. Da, najrajši je imel Božidarček med vsemi svetniki'sv. Miklavža in vsak večer je molil ter mu naročal, če¬ sar si je najbolj želel. »Miklavžev večer bo prav danes teden,« mu pojasnijo ate.v. »Le pridno moli, morda se te spomni tudi letos!« »Atek, ali bi ne bilo prav, da mu napišem pisemce ter ga prosim kaj, bi imel rad? Lepo bom pisal, saj veste, da znam!« »Dobro, piši mu in potem oddaj pismo meni, da ga pone¬ sem na pošto!« pristavijo atek. Božidarček naglo pogoltne zadnji košček jabolka, vrže pe¬ celj v peč in pripravi papir, ki so mu ga ponudili atek, ter na¬ piše to-le: 8 — 114 — Ljubi sveti Miklavž! Že vem, koliko je petdeset in_ petdeset. Sto. Tudi že vem, koliko je Bogov. Eden. In kdaj se piše velika črka in naredi pika. Kmalu bodem znal tudi šteti do milijon in do petsto. Zdaj pa te prosim, prinesi mi mapo za pisanke, dva svinčnika in no¬ sek, puško, pero, pa dosti jabolk in orehov, pa tudi železnico. Drugega nič, da ne porečeš, da hočem preveč. Zdaj pa z Bogom! Božidareek. Atek so pregledali list, se nasmehnili, pogladili Božidac- čka po rumenolasi glavici ter rekli: »Dobro si pisal. Ne dvo¬ mim, da dobiš, česar želiš.« Jo s. Kostanjevec. 3. Sv. Miklavž. Vesel je naš otroški rod, saj jutri je Miklavžev god, nocoj pa nam darila trosi, od hiše jih do hiše nosi: fantičem sablje, bobne, puške, dekličem smokve, med in hruške, fantičem tudi še konjiče, vojake, tope in voziče, a deklice, te hočejo bolj punce, ki se jočejo. ' Miklavž pač deco rad ima, da toliko stvari nam da! Pa ta le, kdor je priden bil, nocoj dobode kaj daril, a oni, ki nič prida ni, skelečo šibo le dobi. Zatorej pridni vsi bodimo, da šibe hude ne dobimo, fantiči mi in ve dekleta, spoštujmo mater in očeta! Tedaj, če kdo nastavi kaj, . Miklavž gotovo mu skrivaj ponoči bode mu prinesel, daril na krožni. mu natresel. A. F u n t e k. I - 115 - 4. Božič odpisuje Najdihojci. Najdihojca, listek tvoj sem priletel v dvor je moj! Črke niso prelepe, krivousto se drže; iztežka sem iz njih razbral, kakšen dar bi tebi dal. V roki imam zdaj pero, odgovarjam z njim tako: Kaj se nisi bolj učil? Vsega z vrhom bi dobil: konja iz meda, nožek zlat, krivo sabljo, pečen grad. Ker premalo si mi znal, pa zato sem ti poslal pisan ništrc, ki je tak, da ga nima izlepa vsak: v sredi votel se mi zdi, in ob kraju ga nič ni. Bodi priden, uči se, po pečeh ne smuči se, da ti kaj za pirhe dam, ki jih dvesto voz imam, dvesto voz in petdeset, kadar vuzem pride spet, svetli vuzem, velik dan, ki praznuješ ga, kristjan. Fr. Levstik. 5. Jaslice. Pri Hladnikovih so napravili jaslice v kotu gori pod po¬ dobo nebeške Kraljice, kjer je tudi med letom ob sobotah in pred Marijinimi prazniki brlela lučca. Navadno so pribili oče, pozneje tudi najstarejši sin Ivan v tisti kot štiri žeblje, da so držali trioglato desko. Otroci so nanesli lepega, kakor baržun gladkega in živozelenega mahu. Ivan je na to zložil mah v hribček, ki mu je v znožju stal hlevec. V ozadju pa je utrdil betlehemsko mesto. Po hribcu pa je razstavil pastirce, ovce, janjčke, koze, pse, palme, oljike, 8 * — 116 — skale, plotove — Ivan jih je prestavljal sam — sv. Trije kralji, prvi na konju, drugi na velblodu, tretji na slonu. Med njimi je bil eden zamorec. V hlevu sta pa grela božje Dete volek in osliček s svojo sapo. Goli rob deske so potem še pogrnili z lepo tančico, skozi katero je vsakdo lahko razločil rdečo ruto matere Hladnikove. Ob straneh štiri in pred hlevcem šest barvanih svečic na pisanih svečnikih stoji pripravljenih, da zaplamene na vse tri božične večere. Gori pred Marijino podobo v viseči svetilnici se pa utrinja rdeča lučca noč in dan, dokler ne razdro jaslic. Na mizi je bil pri Hladnikovih vsako leto božičnik ali poprtnik, pa tudi skoro v vsaki drugi hiši naše vasi so ga imeli. Ivo Trošt. 6. Božični večer. Božični večer je. Snežna odeja krije tihi dol in hribe na okrog. Smrekove veje se pripogibajo pod belim bremenom; zdaj pa zdaj katera šine nagloma kvišku, ko je z nje zdrsnil južni sneg. Tih mrak nastane po dolini. Družine so zbrane po hišah, pripravljajo se na sveto opra¬ vilo. Oče, mati in otroci se prekrižajo, in oče vzamejo kropilo v roko, starejši otrok pa posodo z blagoslovljeno vodo, drug otrok dobi lonec z žerjavico, na kateri.se žge in kadi veliko¬ nočna oljika, lavorovo listje in mačice. Najmlajši ima ključe v roki. In tako gredo od poslopja, do poslopja, od shrambe, do shrambe, v klet in žitnico in hlev. In kamor pridejo, povsod vzamejo oče-svečenik otroku ključ iz roke, odpro hram, pokade ga in pokrope po vseh prostorih in kotih, potem zapro in iz- roče ključ otroku. Potem, ko se vrnejo v družinsko sobo, kako praznično, kako častitljivo stoji tam v kotu velika javorova miza, z belim prtom pogrnjena! In na mizi leži »poprtnik«, božični kruh, in oče vzamejo nož, razrežejo poprtnik ter ga delijo družini. In po večerji gredo v cerkev k polnočni službi božji. Ta¬ ko nikoli ne vabijo zvonovi, tako nikoli ne pojejo orgle, tako ljubo nikoli ne doni pesem kakor na božični večer, ko se poje" Pastirci vstanite, pogledat hitite. Po J. Stritarju.. 7. Božič. Božič, najsvetejši v leti Angelci pojo v višavi: starim ti in mladim dan! Čast Bogu, človeštvu mir! praznik, ki ga doživeti Da Zveličarja pozdravi, vsak želi si kristijan. kralj prišel je in pastir. Sem, pobožni prihitite, Jožef in Marija mati dete gledata ljubo volek in oslič uhati vanje dihata gorko. čudež velik se godi; pokleknite in molite, dete v jaslicah leži. J. Stritar. 8. Tepežnica. Šip, šap, zdaj je tepežni dan ... Reši se, reši, pa me uteši! šip, šap — daj mi denarca kaj, Bog ti daj sveti raj! šip, šap! Danes, prvi dan novega leta, mi veleva srce, da Vas po¬ sebno zahvalim, za vse dobrote, ki ste mi jih izkazali. Nikoli Vam jih ne morem poplačati. Obetam Vam pa, da hočem biti vedno priden in pobožen ter Vam vse leto delati veselje. Bodite srečni in veseli, kakor je veselo tudi moje srce, kadarkoli Vas gledam. Bog naj Vas ohrani še mnogo let sebi v srečo , meni v radost in veselje. A„ M. It o s t o v. 9. Listek o novem letu. Preljubi, starši! Hvaležni Vaš sin Branko. — 118 — 10. Aj, na okna. Aj, na okna, tja na okna dihnila je zima, rože je na njih pustila, ki jih mnogo ima. »Rože, rožice studene, le cvetite dalje, kmalu z burjo vam napravim trde, bele halje! . . .« Ivo pa se smeje rožam, okno vam odpira, rože mrzle, halje bele z dihom ust razdira. »Ko spet dahne vetrič mlačni, ve se zasolzite, pa cveticam lepšim v oknu prostor naredite!« Smeje se skoz okno Ivo, v divjo burjo gleda, zima mrzla pa razsaja, od togote bleda. Andrej Rape. 11. Taščica. 0 hudi zimi prileti taščica na okno kmetiške hiše, kakor da bi hotela v gorko izbo. Kmetič odpre okno, in taščica smuk¬ ne v izbo. Tu pobira drobtinice, ki padajo z mize. Otroci imajo taščico zelo radi. Zima mine, in pride vesela pomlad. Kmetič odpre okno, in taščica zleti v bližnji gozdek. Tu si naredi gnezdece in veselo prepeva. Zopet se vrne zima. Z njo se vrne tudi taščica k dobremu kmetu, in glej! ne pride sama, privede s seboj tudi tovarišico. Kmetičeva družina je ljubkih živalc zelo vesela. Ptičici sta prav domači in otroci reko: »Ptičici nas gledata, kakor da bi nam ho- — 119 — teli kaj povedati.« Oče odgovore: Ko bi mogli govoriti, bi vam rekli: »Prijazno zaupanje zbuja zaupanje, ljubezen zbuja lju- bežen.« Ivan T. 12. Predice. Za kolovrat sedemo, zavrtimo, predemo, nit gre gladka izpod palca, veselila bode tkalca. Tu lepo se grejemo, šalimo in smejemo: zunaj oster veter brije, snežna rjuha zemljo krije. Pravljice si pravimo, zdaj uganke stavimo; oče pa sede pri peči, riečejo nobene reči. Zdaj kolesa ustavite, spat lepo se spravite! Lahko noč! pa sladko spite, jutri zgodaj spet vstanite! J. Stritar. 13. Gospodar in njegov hlapec. Gospodar je imel jako prevzetnega in izbirčnega hlapca. Nobena jed mu ni bila po volji. Zlasti boba ni mogel videti. Kadarkoli je prišla skleda boba na mizo, vselej je žlico obrnil ter rekel: »Ako se bob žlice prime, ga bodem jedel, ako pa ne, ga ne bodem jedel!« Minilo je nekaj let. Hlapec ni več služil; imel je svojo kme¬ tijo. A ni ravno dobro gospodaril. Bil je premalo štedljiv, zato si v boljših letih ni ničesar prihranil. Slabe letine pridejo ter ga tako pritisnejo, da je šel k svojemu nekdanjemu gospodarju boba prosit. Ta mu reče, naj gre z njim v žitnico. Ondi vzame velnico, jo obrne in reče: »Ako se bob velnice prime, ti ga dam, ako pa ne, ti ga ne dam«. — 120 — Hlapec se spomni svoje nekdanje prevzetnosti ter prosi gospodarja odpuščenja. A on, ki je bil mož dobrega srca, je od¬ pustil hlapcu in mu nasul boba. Fr. Praprotnik. 14. Modra miška. Miška prileze iz luknjice in ugleda nastavljeno past. »Olio,« je dejala, »vidiš jo past! Zviti ljudje nastavijo dve deščici, na zgornjo nalože kamenja, v sredi med deščici nataknejo košček slanine, da bi miška okusila slanino, sprožila past in se ujela. Pa miši smo modrejše od ljudi. Dobro poznamo take zvijače. Ne bodete me ujeli ne!« »Pa povohati,« je dejala miška, »povohati pa dobro slanino vendar smem; nosek še ne more sprožiti pasti. Slanino pa kaj rada voham.« Miška smukne v past in prav na lahko povoha slanino. Past je prav rahlo nastavljena, in ko se miška slanine dotakne, lop! — past zagrmi, in miška — mrtva leži. A. M, Slomšek. •" 15. Moj psiček. Kako rad svojega psička imam! Na svetu takega ne poznam; tovariš zvest mi je vedno na strani, on kratkočasi me, čuva in brani. Kako prijazne oči ima, pa umen je, le govoriti ne zna; pokoncu stoji in kruha prosi, zapira duri, košarico nosi'. Vse urno stori, kar mu velim, če kamen zaženem, teče za njim; ko mu jo držim, črez palico skoči, pod posteljo mojo čuje ponoči. Jaz njega, on mene rad ima, zato se v vsem po meni ravna; prav kakor jaz, on maček na sveti in potepuhov ne more trpeti. J. Stritar. — 121 — Uganke. 1. Kdo se poti o najhujšem mrazu? 2. Vsaka hiša ga ima, Bog ga pa nima. Kaj je to? 3. Karkoli mi rečeš, opravim zvesto, pa nimam jezika, sem gluho, mrtvo- Pregovori, reki in pametnice. 1. Česar se Janezek ne uči, tega Janez ne bo znal 2.. Kdor uboga rad in moli, Bog ne žabi ga nikoli. 3. Kdor ne moli, gre navzdoli. A. S e ž u n o v. 4. Zadovoljnost ima kmalu zadosti. 5. Zadovoljnost je največja sreča na svetu. 6. Velik siromak je ta, ki moliti, slušati in delati ne zna. 7. Pridne roke skrbe za stare zobe. 8. Spoštuj očeta in mater! 9. Bog vsakemu srečo da, ki starše v čislih ima. 10. Bodite usmiljeni! Ne pozabite ptičkov pozimi! 11. Poštena je predira, in stara je pravica, da tisto dekle kaj velja, ki krilo svoje preje ima. A. M. Slomšek. 12. Kdor pred nevarnostjo ne beži, se lahko v njej pogubi. 13. Rad se prevzame, komur se dobro godi. 14. Prevzetnost in napuh ne vesta, kako se služi kruh. 15. Bog kaznuje vsako prevzetnost o svojem času. 18. Prevzetnost se sama kaznuje. b) Na kmetiji. 1. Sneg. .Juhe, juhe, juhe, sneg prvi pada že! Na polje, trato, vrt in log potresa listje ljubi Bog, — 122 — da zdaj, ko mraz grozi skeleč, ne' zeblo bi rastlin preveč, Čuj, prvi sneg, le vse skrbno pokrij z odejo nam gorko. A. Funtek. 2. Zima. Prikašljala je starka zima, naguban, suh ima obraz; ko z brado kljukasto pokima, sneg z neba prileti in mraz. Po vrtu se sinica klati, premalo hrane da ji gozd; zdaj imaš, zajec ti uliati, svoj štiridesetdanski post! Mož starček se pri peči greje in kima truden, da zaspi; da bo dovolj za platno preje, kolovrat urno suče hči. Po gladkem ledu se otroci dreve, ne vejo, kaj je mraz; nagajajo si s kepo v rod — kako vesel je zimski čas! ]. Stritar. 5. Na ledu. Sneg pokriva vse po redu: polje, hrib in gaj; mi pa drsamo po ledu, da je kaj. Ako že nesreča hoče, da se kdo zvali, sram ga bodi, kdor se joče in kriči! Dol in gor vsi kakor veter, Videk, Blaž, Andrej, Jože, Ponče, z Minko Peter — vsi, juhej! Pasti res na skorji trdi ni prijetno bas, a nikar se mi ne srdi, Videk naš! Prvič ne in zadnjič tudi menda nisi sel; nič na tleh se nam ne mudi, saj si cel!... Huj , kako v ušesa reže, toda nam je všeč! Kogar zebe, pa naj leže spat za peč! Bol in gor vsi kakor veter, Viclek, Blaž, Andrej, Jože, Tonče, z Minko Peter — vsi, juhej! A. Funt ek. 4 . Konj. Konj je lepa in urana žival. Kakor iz jekla je vsa njegova postava. Tanek in skočen je ves kakor lahkonoga srna na pla¬ nini. Ponosno ziblje glavo na dolgem vratu, ki ga zaljša lahko- kodrasta griva. Čelo je visoko in ploščato: veliko, živo oko igra v prečudnem lesku. Ušesa mu ponosno migajo pokoncu. Širo¬ ke, lepo obokane prsi in močna pleča kažejo prečudno moč in ognjen pogum. Noge so visoke in tanke, ali pri vsem tem močne in skočne. S kopitom bije zemljo, da podkev iskre kuje ob trdem kremenu. Hrbet je raven in lepo zalit, obokani križ proti dolgemu, žimnatemu repu otekel. Gladko kožo pokriva gosta, kratka in svetla dlaka. Po barvi dlake se imenujejo konji: belec, sivec, plaveč, kostanjevec, rjavec, lisec, serec i. t. d. Konj pa ni samo lepo zrasla, temveč tudi jako razumna žival. Ako je šel le enkrat po potu, ve za zmeraj. Svojega gospodarja dobro pozna in precej ve, če je kdo drug sedel nanj, ali če je na vozu kdo drug vzel vojke v roko. Da bi se bolj pre¬ pričal, se ozira rad nazaj po ljudeh. Še črez več let spozna svo¬ jega prejšnjega gospodarja, teče k njemu in od veselja rezgeta. Za gospodarjem ali hlapcem gre kakor pes; kadar je ohomotan, gre sam k vozu in se postavi na svoje mesto. Konja lahko marsikaj naučiš, ako ga izlepa nagovarjaš in sploh lepo ravnaš z njim. Ako pa vpiješ nad njim ali ga celo tepeš, bode tvoj trud zastonj; le zbegal ga bodeš. Konj nam zelo koristi. Nosi jezdeca, vlači voz, sani, plug; kmetu pomaga na polju, vojaku v boju, lovcu na lovu. Konjsko .meso je užitno, ali ljudje ga ne cenijo. Kožo, kosti in kopita pa rabijo za marsikaj. Iz žime delajo loke za gosli„ sita in še marsikaj drugega. Po F r. Erjavcu. — 124 — 5. Vrabec in konj. Vrabec: Konjiček, v jaslih zob imaš in izlahka tudi meni daš. Trepečem v 'slami od zime, drsim se lačen v tri gube. Konj: Zobi je tukaj dosti res; ne boj se mi, le kljuni vmes! Zobala sta lepo ta dva, nasitila se vkup oba. Kodi se leto pregorko, mušic in muh je vse živo. Zdaj vrabec hitro jih lovi, da konj ubadov ne trpi. Fr. Levstik. 6. Kravica prodana. Zdrava, sivka, srečno hodi, milo me tako ne glej! Pridna kakor tukaj bodi, kjer živela boš poslej. Pridna kravica si bila, mirno v hlevu stala si, malo klaje si dobila, mleka dosti dala si, Modra bila si na paši, ne uhajala drugam, telčka si o Mali maši vsako leto dala nam. Enkrat še poglej prijazno, preden te odtod ženo! 0, kako bo v hlevu prazno, ko zdaj tebe več ne bo! J. Stritar. 7 . Domače živali. Psiček laje: hov, hov, hov! jutri pojdem spet na lov, na gorice po srnice in po zajce, po lisice, — 125 — po volkove in volčiče, po medvede, medvediče. Puške bodo pokale, zveri v gozdu jokale. Psiček laje: hov, hov, hov! jutri pojdem spet na. lov. Mačka mjavka: mrmrmrjav! miška vredna sedem krav! Miška teče: tek, tek, tek! jaz pa gonim: pek, pek, pek! Miška zlomi si nogo, jaz jo primem, — v usta z njo! Dve za zajtrk, dve v kosilo, tri za večerjo — ni obilo. Mačka mjavka: mrmrmrjav! miška vredna sedem krtfv! Koza vpije: mekekel vse gorice zelene; kje sta kozel in kozica, da ne pride volk, volčiča, volk, volčiča »dudeldu«, ki živita brez domu? Volk za grmom, sivi tat, plane kozi, skok! za vrat. Koza vpije: mekeke! volk me stisnil je v zobe. Krava v senci ruče: mov! jaz bi rada šla domov. Čaka mene tele v hlevi, a predolgo je do drevi. Volek modro govori: Telec naj še potrpi, da pastirček » ruriro« v rog zatrobi nam glasno. Krava v senci ruče: mov! jaz bi rada šla domov! — 126 — Konjič vriska: iliaha! dobro biti je doma: sena dosti, ovsa dosti, nič ne vem,o, kdo se posti; ali kadar popotujem, popotujem in. cestujem, kola vozim, sedlo nosim, lačen hodim, slame prosim. Konjič vriska: ihaha! dobro biti je doma. Fr. Levstik. 8. Žena in kokoš. Žena je imela kokoš, ki ji je znesla vsak dan jajce. Ko bi jo obilneje redila,« si misli žena, »bi dobila od nje na dan po dvoje, morebiti po troje jajc.« Zato jo začne prav obilno pitati. Kokoš pa neha nesti. Fr. Metelko. 9. Kokodin. Imeniten je bil res Kokodin; videlo se je vsaj, da se je sam sebi zdel silno imeniten. Noben petelin v okolici ni tako visoko pokoncu nosil žarečega grebena, noben se ni ponašal s tako dolgimi, tako ostrimi ostrogami kakor Kokodin, strah vsem sosednim petelinom. Kako mogočno sta mu visela dolga pod¬ bradka! S svojim ostrim, srditim pogledom je imel v strahu vse dvorišče. Enkrat zakokotati in z glavo zmajati je bilo dovolj — in vse mu je bilo pokorno. Gorje pa porednemu petelinčku, ako se je Kokodin usrdil nad njim! Kar jezno je ob tla jel bru¬ siti zakrivljena svoja perutna peresa, bridkim sabljam podobna. Domači maček, Kara Mustafa, kojega ni mogel nič kaj trpeti, mu ni hodil rad pred obličje. Tudi sam hišni čuvaj Perun se ga je ogibal, kjer je le mogel. Še celo gospodarju ni šel s poti, .kadar sta se srečala; skoro vselej se je moral ogniti gospodar. Vedel se je Kokodin oblastno, kakor da je njegovo vse lepo do- movje. Tako moško ni stopal, tako visoko ni privzdigoval noge niti sam gospodar po dvorišču! — 127 — Prvi se j,e zjutraj Kokodinov glas mogočno razlegal po vasi. On je dajal znamenje; za njim so se oglašali drugi po vrsti, vsak po svoji moči. Po pravici je torej bil Kokodin znan po vsej vasi. J. Stritar. 10. Leni dekli. Pridna gospodinja je klicala zjutraj svoji dekli na delo, ko je petelin zapel. Dekli se jezita nad petelinom in ga zadavita, da bi mogli delj časa spati. Ali stara gospodinja je spala le ma¬ lo; odslej ni vedela, obkorej je, in je klicala dekli še bolj zgo¬ daj, včasih že o polnoči. 11. Sraka in pav. Sraka, da bi bila zala, pavovih peres nabrala; »To bo pa lepo!« in z vsemi našopiri se, našemi. Zdaj pa k pavu v vas! Seveda v mlaki se gredoč ogleda. Pavu vsa izpremenjena reče: »Naj bom tvoja žena!« Pav se razsrdi: »Ti spaka, moja žena? Ti si sraka!« Perje svoje ji pobere, vmes še njeno ji izdere. J. Stritar. 12. Jagnje in volk. Žejno jagnje je pilo ob potoku. Nekoliko više si je tudi volk pri istem potoku gasil žejo. Komaj je ugledal nedolžno jagnje, že je začel osorno revsati nanj, češ: »Zakaj mi kališ vo¬ do, ki jo hočem piti? »Saj to ni mogoče, odvrne jagnje bojazljivo, »jaz stojim tu spodaj in ti tako daleč tam zgoraj, voda teče od tebe k meni.« - 128 »Glej ga, glej!« prične zopet volk, »ti se vedeš prav tako kakor tvoj oče pred šestimi mesci. Spominjam se. še prav živo, kako me je takrat psoval in zasramoval. Ti si bilo tudi zraven, a ušlo si mi srečno, medtem ko sem staremu za njegovo za¬ sramovanje slekel kožuh.« »Ah, gospod,« prosi jagnje s trepetajočim glasom, »jaz sem staro šele štiri tedne in očeta niti poznalo nisem, tako dolgo je že mrtev; nemogoče je torej, da bi bilo zraven.« »Nesramnost!« zavpije volk s prihlinjeno jezo, »kazen si zaslužiš že zato, ker mi ugovarjaš!« Pograbi ga in ga zadavi. Po Evzopu. Uganke. 1. Poznaš li, deček moj, moža ki v roki palico ima? Drži jo trdno noč in dan, a nič se ne postavlja v bran, ko divjih paglavcev se broj v srditi z njim nabira boj? Ubožec velik mož je ta, ki tepsti, tekati ne zna, ki, smrtnohled v obrazu, živi samo o mrazu, pretakajoč bridke solze, ko se vsi drugi vesele, ko že poljubov svojih žar pošilja zemlji nebni car. Nu, imenuj moža mi zdaj, dokler, dokler — ne pojde v kraj. Luiza Pesjakova. 2 . Nišem živo, a v sebi življenje imam; okusil krepko jedilo si moje že sam. Kaj je to? 3. En klobuk, pa dve glavi; en rep, pa dve roki; štiri nos¬ nice, dve škornjici; šest nog, po štirih gre. Kaj je to? 4. Kdo se joče, kadar solnce sije? — 129 — Pregovori, reki in pametnice. 1. Bog oblači, Bog prevedri. 2 . Pravo veselje je toliko vredno kakor pravo zdravje. 3. Kakor drugim posojamo, tako oni nam povračajo. 4. Kakršna setev, takšna žetev. 5. Pohlep oslepi. 6. Petelin je gizdalin. 7. Kdor male nadloge ne potrpi, si cesto še večjo težavo naloži. A. M. Slomšek. 8. Lenuha dan straši. 9. Ne prileže se vsaka roža za klobukom. 10. Gizdavost si sama jamo koplje. 11. Volk dlako izpremeni, a nravi nikdar ne. 12. Stara navada železna srajca. c) V prirodi. 1. Pozimi iz šole. Vse belo! Dol je bel in breg; pod nogo škriplje trdi sneg. Uboge ptičice zmrzujejo, nožiče gole privzdigujejo. Zaspano, kakor da je v šoli, z neba mi gleda solnce doli. Kam je gorkoto svojo delo? 9 130 — Samo bi zdaj se rado grelo. Zato že skoraj pojde spat za morje v svoj kristalni grad. — Od mraza škriplje vse in poka; mraz tudi vama je, otroka, iz šole zdaj domov grede. Le urno dvigajta pete! Še mnogo vama bode teči, da se doma pri gorki peči ogreje zmrzli ves životček, kaj gorkega dobi želodček. Oh, poln težav je in bridkosti že sam začetek učenosti! J. Stritar. 2. Pozimi v gozdu. »Hu, hu, kako je mraz, kar nič neče odnehati in neče!« tako se hudujejo stari Strletov ded, gredoč v hosto po panjev, da si ogrejejo z njimi mrzlo sobo. Za njimi vlečeta sani mlada vnuka Tonček in Franček, ki jedva dohajata starega deda. Ko pridejo na zaželjeno mesto, si ogledata otroka gozd v zimski obleki. Ves drugačen je nego poleti. Visoke smreke in vitke jelke otožno mole svoje veje do tal, kakor da hočejo po¬ ljubiti beli snežec. Tam ječi stari gaber, ves sklonjen in zvit; na vejah se mu je nabralo mnogo snega, ki mu je skrivil hrb¬ tišče, tako da ni več podoben drevesu. Žalostno se drži ponosni in ošabni hrast, ki se toli rad baha, češ, da njega ne zmore nihče. Hej, ta sneg in zimski mraz sta mu jo dala! In lipa, po¬ hlevna, mehka lipa? Tožno in boječe se vam stiska tja med brestovje ter se sramežljivo ozira na oholo hrastje, ki stoji okoli nje ter se smeje njeni šibkosti. Ded ukrešejo gobo in kmalu gori žareč ogenj; Tonček in Franček mu pridno prikladata suho vejevje. Oj, kako prijetno se sedi pri ognju tam v tihem gozdu! In čuj! tudi brez petja ni popolnoma pozimi v gozdu. Vi¬ soko po bukvi se, glasi drobna siničica. »Cicifuj, cicifuj,« gostoli tja v tihi gozd, da našima otrokoma kar zveni po ušesih. Pi¬ sani ščinkovec priklada s svojim resnim »ščink, ščink«. A tam-le v onem grmu skrit oteplje potuhnjeni stržek s svojim repkom, skakljaje od vejice do vejice, ter v enomer klepeče: »stržek, stržek, stržek!« — 131 — Tudi brinjevka in strnad se oglašata in pomagata s svojim glasom, da petje v gozdu pozimi ne utihne popolnoma. Prav vesela in zadovoljna sta se vrnila otroka z dedkom, domov. Po Z u p č e v u. 3. Ptice pozimi. Vrana vpije: kra, kra, kr a! mrzla zima je prišla; slaba zdaj za me bo ta, večkrat bodem stradala! Vrabec poje: živ, živ, živ, toliko da sem še živ; moj želodček prazen je, ves od mraza tresem se! De sinica: fuj, ci, fuj! deček ljubi, čuj me, čuj! Daj mi kako zrnece, vrnem ti na pomlad vse! Brglez, zeba, kos, strnad, so pri nas, jih tare glad, in še druge ptičice nikdar nas ne zapuste. Smili torej se jih zdaj, živeža jim malo daj! In spomladi s petjem te ptičice razvesele. Zdravko. 4. Krivokljun. Krivokljuni se lahko spoznajo po svojih navskriž zraslih kljunih. Pravljica nam pravi o krivokljunih to le: Ko je Sin božji na križu trpel neznosne bolečine, je priletela plaha ptičica. Ža¬ lostno je čivkala in obletovala sveti križ. S šibkim svojim klju- 9 * - 132 — npm je pulila iz lesa žreblje, ki so tako neusmiljeno ranili pre¬ svete roke in noge. Toda zaman je bil njen trud. Kljun je bil prešibek in ptičica preslaba, da bi potegnila močne žreblje iz lesa. Drobni kljunček je začel krvaveti in naposled se je skrivil, da sta mu konca stala navzkriž. Žalostno je ptičica povesila glavo, a križa ni zapustila. Zdaj prijezdi vojak na visokem konju in predere z dolgo sulico sveto stran, da se je kri polila po Zveličarjevih prsih. Na to se zaleti drobna ptičica z zadnjimi močmi h krvaveči rani. Hotela je s svo¬ jimi drobnimi prsi zabraniti, da bi ne tekla kri iz svete strani našega Odrešenika. In prsi so se namočile s krvjo Sina božjega. V spomin, da se je usmilila Zveličarja, ima ptičica navzkriž zrasel kljun in krvavordeče prsi. Ime ji je krivokljun. Po J. M. 5. Vran in lisica. Črni vran, imel si dober dan, kos mesa ukradel si, oj vran! »Mirno rad bi ga pojedel; z njim na hrast visok bom sedel.« Vidi ga lisica, mimo grede, goste sline se ji pocede, pod drevesom se ustavi, te besede vranu pravi: »Lepšega pod solncem ptiča ni kakor si, kraljevi orel, ti, perje ti ko demant sije, pav naj se pred tabo skrije! Če tako lepo še peti znaš, kakor perje ti imaš, pa prisežem pri tej priči, da si prvi ti med ptiči.« Kar se petja tiče, to pa vem, da se z vsakim drugim meriti smem, misli vran si, s kljunom zine, južina mu iz kljuna šine. — 133 — Norček, ves pobit, povesi nos, ko po vejah smukne mastni kos, a lisica pod drevesom smeje se, masti se z mesom. Simon Jenko. 6. Stržek in orel. Ptiči so hoteli imeti kralja in so sklenili, naj jim bo tisti kralj, ki zleti najviše. Vsi ptiči se vzdignejo. Tudi stržek ni ho¬ tel zaostati. Ali revče je dobro vedelo, da se v letanju ne more meriti z drugimi. Zato smukne na letečega štrka ter se mu skrije med perje. Štrk tega še zapazil ni. Ptiči lete više in više; sčasoma pa opeša drug za drugim. Na zadnje se zibljeta samo še orel in štrk po zraku. Sedaj začne tudi štrk pešati. Kar mu zleti stržek izpod perja in se drzne meriti z orlom. In glej! orel omaga, stržek pa zleti visoko nad njega. Stržek hoče biti kralj. Toda ptiči so zvedeli o njegovi pre¬ vari ter so ga hoteli ubiti. Zato se zmuzne revček v mišjo luknjo. V sramoto so mu vzdeli ptiči ime kraljiček, kakor imenujejo stržka pri nas semtertja ljudje. # Fr. Erjavec. 7. Lipa. Lipa zelenela je tam v dišečem gaju, s cvetjem me posipala, dejal sem, da sem v raju. Veje raztezavala k nebu je visoko, meni pa je do srca segala globoko. Ptičice je miljena v senčico vabila; kadar ležal sem pod njo, me je ohladila. ivi i r o s i a v v i i .n a r. Zdaj pa mi je revica skoro ovenela; cvetje, listje ljubljeno zima ji je vzela. Spavaj, draga lipica! Večno ne boš spala; Nova pomlad zelena novi cvet bo gnala. Zopet bodo ptičice, ptičice presladke, pesemce prepevale, pesemce pregladke. 134 — 8. Ošabnežu. Stoji ošaben hrast na gori, na nebo z vrhom se opira, sosede svoje zaničuje, s posmehom nanje se ozira. Drvar s sekiro gre na goro in tam pod hrastom se ustavi; sekira smrtno pesem poje, na tla telebi hrast gizdavi. 0 ti, ki zaničuješ brata, ker več prejel si od gospoda, ozri se! Stopa ti na peto nemila hrastova usoda. Fr. Cegnar 9. Zakaj je jelka vedno zelena. Okoli betlehemskega hleva, v katerem se je rodil Zveličar, je rastlo razno drevje. Nekega dne je bilo božje Dete zaspano. Mati ga je uspavala. Vse je bilo tiho okoli hleva. Ptičice so umolknile, ovčice so legle na tla, nobena ni blejala, še angelci nad hlevom niso ga¬ nili svojih perutnic, da bi ne motili spanja Odrešenikovega. Božje dete zaspi, in Mati ga pokrije s svojim pajčolanom. Kar zašumi po drevju, veter zatuli po njem. »O, usmilite se spečega Deteta, ne motite njegovega spanja; blagoslovilo vas bode za to.« Ali drevesa se ne zmenijo za njene besede; z vrhovi majajo in z vejami bijejo ob veje. Le eno drevo je ostalo mimo. Jelka je razprostrla svoje veje nad hlev, da šum drugega drevja ni motil spanja Gospodovega. Hvaležna se ozre Mati božja na jelko in reče: »Vedno ze¬ lenje te bode krasilo odslej poletu in pozimi. Veter bode samo šepetal po tvojih vejah. Vonj tvojih vej bode zdravil bolne prsi, in potnik bode iskal hladu v tvoji senci.« Po Burckhartu. — 135 — 10. Da mi biti je drevo. Da mi biti je drevo, bil spomladi rad bi breza — drugo drevje še golo, nanjo sveti Juri pleza. Da mi biti je drevo, bil poleti rad bi lipa — v njeni senci je hladno, cvet na potnika se usipa. Da mi biti je drevo, bil pozimi rad bi smreka — drugo drevje že golo, topla greje njo obleka. O. Župančič. Uganki. 1. Striček most dela brez sekire in brez noža. 2. Čist in jasen kakor kristal, a ni drag; od matere rojen, a sam jo rodi. Pregovori, reki in pametnice. 1. Brez potu ni medu. 2. Kadar konja love, mu ovsa mole. 3. Krivično blago teknilo ne bo. - 136 - VI. Domovina. 1. Moj dom. V dolini prijetni je ljubi moj dom, nikoli jaz njega ostavil ne bomv; pod lipo domačo najrajši sedim, v domačem veselju dovoljno živim. Le išči si sreče, prijatelj, drugje, li misliš dobiti na tujem jo kje? Kaj marsikateri je hodil po svet, nazadnje proti domu obrnil se spet. Glej, rožice domače najlepše cveto, in ptički domači najslaje pojo. Prijatelji domači so milega srca, ljubezen, zvestoba sta pač le doma. Doma preživeti si dni vse želim, umreti se tudi doma ne bojim; v domači gomili se spava sladko, mi bratci, sestrice rahljajo zemljo. A. Praprotnik. 2. Slovenska vas. Le poglej jo dišečo, širokovejato, stoletno lipo tamkaj na tratini! Kako ljubo razpenja svoje vrhove nad nizkimi, s slamo kritimi, iz lesenih brun zgrajenimi kočami, nad lepo pobeljeno hišico! Da, dviga se nad krog in krog samotnim selom, nad vrtovi, in vidi se ji, kakor da bi hotela prerasti še visoki, rdeče kriti zvonik bele cerkvice in pod to senčnato lipo te vabi le¬ sena klop v svoje naročje, zelena tratinja pa pregrinja cvetoč prt pod tvojimi nogami. Tu je oni najlepši, najprijetnejši kraj »sredi vasi«. — 137 — Tod sredi prijaznega sela se vije bela cesta kakor srebrna nit mimo preprostih poslopij dalje, dalje v dolino in log. Tu jo križa prav poleg vaške lipe druga cesta, ki drži v temni gozd mogočnih hrastov, sključenih borovcev in tankih, zelenih jelk košatic, ki rastejo tam ob robu nad vasjo in gledajo kot zveste čuvajke nad njo. In nekoliko bolj ob strani, kjer se razprostirajo pisani trav¬ niki, kjer cveto bele marjetice, rdeči petelinčki, zlate troben¬ tice in Marijini lasci, kjer na cvetju počepa in poseda krilati metulj: tamkaj šumi in žubori, dirja in se upira vaški studenec in vali svoje valčke proti jugu, tjakaj črez sredino vasi. To je oni priljubljeni nepozabni kraj sredi milega rodnega sela, domače vasi, katerega se spominja vsakdo, ako ima le kaj čuta za svoje domovje, za svoj rod, za svoje najlepše dneve, ki jih je preživel ondi v družbi nedolžnih otrok pod senčnato lipo. A. Koder. 3. Na goro. Na gori pod mano oblaki vise, nad mano višave bleščijo vedre. Na svobodni gori ni zemskih nadlog, nad mano, pod mano, krog mene je Bog. Tedaj le m goro, na strme vrhe, tja kliče in miče in vabi srce. M. Vilhar. Na goro, na goro, na strme vrhe, tja kliče in miče in vabi srce. Na gori cvetice najzaljše cveto, in ptice preljube najslaje pojo. 4. Štirje letni časi. Kako krasno je spomladi! Solnce se dviga više in više in g re j e vedno bolj. Dan in noč sta enako dolga. Cvetlice se raz- cvetajo. Travniki, polja in gozdi zelene. Sadno dreyje je v — 138 — cvetju. Ptički veselo prepevajo. Kmet orje in seje. Otroci se igrajo zopet bosi pod milim nebom. Po pomladi pride vroče poletje. Solnce sije skoraj navpik. Dnevi so dolgi, noči pa kratke. Žito raste in zori. Kmetje spra¬ vljajo seno. Jagode in črešnje so zrele. Tudi drugo razno sadje zori. To je življenje za otroke! V vročini se kalužajo v topli vodi,, ob večerih pa tekajo za svetlimi kresnicami. Kmalu se bliža jesen. Solnce se pomika zopet proti jugu. Hladno postaja. Po dolinah se vlačijo goste megle. Dan in noč sta zopet enako dolga. — Kmet spravlja poljske pridelke in sadje. V vinogradih trgajo sladko grozdje in veselo ukajo in pojo. Tudi otroci imajo povsod obilo posla, zabave in veselja. Pride zima. Solnce le redkokdaj posije. Dnevi so prav kratki, noči pa dolge. Kmet vozi drva. Lovec zasleduje divja¬ čino. Kako se razvesele otroci prvega snega! Kako radi se san¬ kajo in drsajo! In kaj še-le razni zimski prazniki: sv. Miklavž, Božič itd. Pa koline! Da, da, tudi zima je lepa. Vsak letni čas ima svojo krasoto in veselje, zlasti za mlade ljudi; vsak jim prinaša novih darov. Po J. K. C a m p e j u, 5. Uganka. Štiri sestre vsako leto pridejo, nam darove mnogolične nesejo. Prva mlada, lahkonoga skače v svet, ponujaje v vencih rož dišečih cvet; druga z delom poljskim lice si poti, koso v travi kleplje, krivi srp ostri; tretja drva seka, sadje spravlja v kot, grozdje sladko trga, polni vinski sod; a četrta v kožuh je ogrnjena, rokavice ima, v peč obrnjena. Vsem je znano štirih sester teh ime: kdor ne ve ga, ta prebistre ni glave. , Iz „ Vrtca". 6. Ob potoku. Gorkega poletnega dne je stalo troje otrok ob potoku..Gle¬ dali so v čisto vodo, kako so švigale ribice semtertja. »Od kod — 139 - li pride voda,« vpraša mala Micika, »nikoli je ni konec, vedno teče dalje!« »Voda pada kot dež z neba,« odgovori Andrejček, »to bi vendar že lahko vedela.« »Saj že mnogo, mnogo dni ni šel dež, pa vendar teče potok še vedno,« reče Micika. Andrejček pomisli nekoliko ter reče: »Ali veš morda, ti Tonček, od kod prihaja voda?« Tonček je bil največji med nji¬ mi, hodil je že v šolo. »Potok priteče iz zemlje,« odgovori mo¬ dro. »Več ur daleč od tod je njegov dom. Tam je dolinica z mo¬ čvirnim travnikom. Tam vre voda iz tal, tam je izvir našega po¬ toka.« »Ali je potok tam že tudi tako velik kakor tukaj pri nas?« vpraša Micka. — »Tako majhen je, da bi še ti lahko skočil črez njega,« reče Tonček. »Studenček teče po dolinici navzdol, sam si koplje strugo. Robovi te struge so bregovi potoka.« — Prav tako teče deževnica izpod našega kapa po cesti. Tudi ona si je že izkopala lepo stružnico,« pripomni Andrejček. Tonček mu pritrdi rekoč: »Tako teče studenček po dolinici vedno navzdol, dokler ne priteče na ravnino.« »Kako pa, da je studenček vedno večji?« seže mu Micika v besedo. — »Da, skoro bi bil pozabil,« pravi Tonček, »iz po¬ stranskih doline in z reber one gore tečejo drugi studenci nav¬ zdol in se iztekajo v prvega. Ker se tako zbira čedalje več vode, je struga vedno širša in globlja, bregovi pa so vedno višji. Iz studenca je nastal potok. Ali znata za mlin, ki stoji na levem bregu potoka, tam ob gozdu? Na ta mlin teče po rakah del po¬ toka in žene mlinsko kolo, potem se pa izteka zopet v potok.« Radovedna vpraša Micika dalje: »Povejta mi vendar, zakaj dela potok toliko ovinkov, zakaj ne teče naravnost?« Tonček ji odgovori: »Iskati si mora vedno najnižjih krajev, navkreber ne more teči, a takih krajev ne najde v ravni črti. Ako zadene na svojem potu ob skalovje ali debelo drevje, se mora ogi¬ bati. Zato mora teči po ovinkih.« »Tako je prav,« se oglasi mož, ki je prišel mimo in je po¬ slušal otroke, ne da bi ga bili zapazili. »Pametno se razgovar- jate! To je modro! Ali vidite tam-le one oblake? Kmalu bodo pokrili vse nebo.« »Dež bo,« vzklikne Micika. »Potok bo nara- stel,« pristavi Andrejček. »Seveda,« reče prijazno mož; »to bi še ne bilo kaj posebnega; v potoku kmalu odteče voda. Tam v gozdu, kjer je potok doma, bo pa po dežju še dolgo mokro. Dež 140 — visi v kapljicah po listju in po iglah na drevju, počasi se sceja v mahovje in v tla globlje in globlje. V zemlji se zbira voda in napaja studence. Sedaj pa le domov, otročiči, dež greh Po K. M o i,s slu. 7. Naša domovina. Naša domovina je Jugoslavija ali kraljevina Srbov, Hrva¬ tov in Slovencev. Slovenci, Hrvati in Srbi smo si rodni bratje — Jugoslovani. Dolgo, dolgo smo bili ločeni, a zdaj smo ujedinjeni. Bolj ko bomo res edini, bolj bomo močni in srečni. Krasna in bogata je naša domovina. Po njej se razprosti¬ rajo širna, rodovitna polja, ki rode obilno raznega žita in dru¬ gih pridelkov. Po njej se dvigajo prijazni griči in gore s prija¬ znimi vinogradi, sočnatimi pašniki in temnimi gozdovi, pa tudi visoki snežniki. Bistri studenčki se zbirajo v potoke, ki gonijo mline in žage. Po dolinah se vijejo mogočne reke. Po njih plavajo splavi in ladje v daljne kraje. V naši domovini je tudi več čudovito lepih jezer. V mno¬ gih krajih pa se nahajajo toplice z zdravilno vodo. Imamo tudi dolgo morsko obal. Naša zemlja je bogata raznih rudnin in kopanin. Vsak razumen in pošten Jugoslovan ljubi svojo domovino kakor svojo lastno mater in je ponosen nanjo. Žal mu je za tiste brate in sestre, ki še niso združeni z nami. 8. Ljubljana, Zagreb, Beograd. Največje mesto v Sloveniji je Ljubljana. Leži ob reki Ljub¬ ljanici, ki se izteka v Savo. Nad mestom se dviga na prijaznem holmu mogočni stari- grad, odkoder imaš prekrasen razgled na mesto in črez širno Ljubljansko polje. Mesto ima dokaj lepih palač in cerkev, pa tudi staroslavnih hiš in lepih spomenikov. Ljubljana je središče višjih uradov in raznih učilišč. Ljubljan¬ čani se hodijo radi šetat v bližnji Tivoli. Slovenci smo ponosni na svojo »belo« Ljubljano. Zagreb, ki je največje mesto sosednih Hrvatov, je mnogo večji od Ljubljane. Večina mesta se razprostira v ravnini ob Savi, manjši del pa po dolinah. Mesto se ponaša z mnogimi pre- — 141 — krasnimi palačami in slavnimi cerkvami. Izmed spomenikov je najlepši Jelačičev. V bližini mesta je izprehajališče Maksimir. Zagreb je središče narodnega življenja hrvatskega, živahno, sve¬ tovno mesto, ki se hitro razvija. Največje mesto junaških Srbov je slavni Beograd, ki. je ob¬ enem glavno mesto cele naše države. V Beogradu biva Nj. Ve¬ ličanstvo, naš presvitli kralj Aleksander I. Tukaj se zbirajo poslanci iz vse države v narodni skupščini. Mesto ima pre¬ krasno lego na gričastem svetu ob izlivu Save v Donavo. Ako bi znalo govoriti, bi nam lahko pripovedovalo mnogo, mnogo o preteklih časih in hudih bojih. V svetovni vojni je Beograd silno trpel in bil strašno poškodovan, a v kratkem času bo večji in lepši nego prej. Kar je za Ljubljano Tivoli in za Zagreb Mak¬ simir, to je za Beograd krasni Topčider. Tako spaja naša Sava kot naravna vez tri največja mesta troimenega edinega naroda jugoslovenskega. 9. Hišni patron v Srbiji. Vsaka hiša ima pri naših bratih Srbih posebnega svetnika za svojega priprošnjika ali patrona. Tega svetnika vsako leto lepo in svečano praznujejo. Posebno radi časte sv. Miklavža, sv. Janeza (pozimi), sv. Jurija in sv. Savo. Na praznik se zbe¬ rejo v hiši vsi domačini, sorodniki in gostje. Sredi največje hiše postavijo dolgo mizo, ki je iz novih desk iztesana. Na njo polože jedila in vino, posebno pa velik kolač iz pšenične moke. V ko¬ laču je vtisnjeno znamenje sv. križa. Nato pokličejo duhovnika, naj pride blagoslavljat. V sredo kolača vtaknpio voščeno svečo ter jo prižgo. Zdaj začne du¬ hovnik moliti. Najprej blagoslovi kolač, nato pa moli, naj Bog blagoslovi hišo in stanovalce. Stanovalce še posebno priporoča hišnemu patronu. Potem pokadi’ s kadilom svečo, kolač in vse, ki so v sobi. Nazadnje prelomita duhovnik in hišni gospodar kolač, ga polijeta z vinom in razdelita posamezne koščke med navzoče ljudi. Po tem obredu sedejo vsi k mizi ter obedujejo. Med obedom si napivajo in prepevajo. Po H o i 6 u. — 142 10. Molitev naše Danice. Slovenka sem, ker ti moj Bogec, slovensko dal si mi ime Slovenca mati sta in oče, Slovenci bratje in sestre. Ti dal si mi slovenske grudi, v slovenski si me venec vplel O, zdaj razumem, Bogec dragi, razumem dobro, kaj si htel. Zato pa Danica te prosi, da jo krepiš, ji kažeš pot, da bo koristna mogla biti za dom svoj in slovenski rod! Cika Jova — Gradnik. 11. Bogdanček Jugoslovanček. Bogdanček, Bogdanček naš Jugoslovanček, je vitke postave a čvrstih kosti, prebrisane glave in bistrih oči. Kako se zaveda! V bodočnost že gleda; učiti se hoče krepiti vsak dan za čase bodoče naš Jugoslovan! L. Černe j. 12. Lepa naša domovina. Lepa naša domovina, oj junaška zemlja mila, - 143 - stare slave dedovina, da bi vedno častna bila! Mila, kakor si nam slavna, mila si nam ti edina, mila, koder si nam ravna, mila, koder si planina. Vedro nebo, vedro čelo, blaga prša, blage noči, toplo leto, toplo delo, bistre vode, bistre oči, vele gore, veli ljudi, rujna lica, rujna vina, silni gromi, silni udi: to je naša domovina. Teci, Sava, Drava, teci, Dunav, sile ti ne gubi, koder tečeš, svetu reci, da Slovan svoj narod ljubi: dokler njive solnce greje, dokler hraste burja vije, dokler mrtve grob ne krije, dokler živo srce bije. Blagoslov se naj razliva v tvojih poljih in lesovih, Bog. ljubezni naj prebiva v tvojih selih in domovih! V božjem dihu, v božjem varstvu tvoja ladja mirno plava, mir s teboj po vsem vladarstvu! Tvojim sinom večna slava! A. Mihanovič in Silvin Sardenko. 13. Lijepa naša domovina. Lijepa naša domovino, Oj junačka zemljo mila, — 144 — Stare slave djedovino, Da bi vazda sretna bila! Mila kano si nam slavna, Miia si nam ti j edina! Mila, kuda si nam ravna, Mila, kuda si planina. Teci, Savo, Dravo, teci, Nit ti, Dunav, šilu gubi, Kud li šumiš, svijetu reci, Da svoj narod Hrvat ljubi: Dok mu njive sunce grije, Dok mu hrašče bura vije, Dok mu mrtve grobak krije, Dpk mu živo srce bije. A n t u n M i h a n o v i č. 14. Jugoslaviji. Pozdrav ti, domovina, oj Jugoslavija, ti lepa, troedina, up srca mojega! Tu prožijo si roke Slovenec, Srb, Hrvat ter ginjen se globoko objema z bratom brat! — Nas vera ne razdvaja, verujemo v Boga, ponos nas vse navdaja, smo enega duha! Vazda = vedno, kuda = koder, nit ti Dunav šilu gubi = niji ti, Do' nava ne izgubljaj moči. Kri ista v žilah teče, beseda tuja ni, srce zvesto ljubeče ti hranimo vse dni! Pozdrav ti, domovina, oj Jugoslavija, naj gora si, dolina, ni kraja lepšega! Ko mene smrt obišče, to srčno si želim: sladko počivališče da v tebi le dobim! Janko Leban. 15. Naprej. Naprej, zastava slave, na boj, junaška kri! Za blagor očetnjave naj puška govori! Z orožjem in z desnico nesemo vragu grom, zapisat v kri pravico, ki terja jo naš dom. Simon Jenko. 16. Vile. Neki deklici je umrla mati. Zbolel je tudi oče. Hčerka mu je stregla, kolikor je vedla in znala, toda bolniku ni od¬ leglo. »Oh, ko bi še dočakal jagod,« je vzdihnil nekega dne, zdi se mi, da. bi me ozdravile.« Hčerka je takoj poiskala na tihem jerbašček ter se od¬ pravila proti gozdu iskat jagod. Bilo. pa je še rano v spomladi. 10 146 — Ko je prišla do potočka ob gozdu, je bilo vse polno snega. Revico je zazeblo, da je drgetala. Vsled obupa in mrazu je začela glasno jokati. Tedaj ji je položil nekdo roko na ramo. Prestrašena se je deklica ozrla. Pred njo je stala prekrasna žena, ovita v snežnobelo tančico. Pogledala je deklico tako milo, da ji je prešel takoj ves strah. »Kaj delaš, otrok, tukaj?« je vprašala ljubeznivo. Dekli¬ ca pa ji je potožila: »Oh, atej so mi bolni in samo jagode bi jih ozdravele —- — —« »Pojdi z mano!« je rekla bela žena, »pokažem ti jih. Šli sta skozi gozd in prišli sta v prelepo dolinico. V tej dolinici ni bilo nič snega in solnce je sijalo tako toplo, da je postajalo deklici vroče. »Evo jih!« je rekla žena in pokazala na zložno pobočje, ki je bilo vse rdeče samih zrelih jagod. V tistem trenotku je izginila. Deklica je nabrala kmalu poln jerbašček najlepših jagod in se odpravila domov. Ko je šla nazaj, se ji je zdelo, da jo nese veter, kmalu je bila doma. Kako se je začudil bolnik, ko je zagledal jagode, ki jih je tako srčno želel. Hčerka mu je natanko pripovedovala, kako ji je pomagala bela žena. »Oh, to je bila Vila!« je zaklical oče. »Vile stanujejo ob gorskih potokih. Dobre so dobrim ljudem, zlasti nedolžnim otrokom, ki ljubijo starše. Srečna si, da si jo videla!« Užil je polovico jagod, a polovico si je hranil za drugi dan. Ko pa je drugo jutro vzel jerbašček v roko, je bil zopet poln. To se je ponavljalo tako dolgo, da je oče popolnoma ozdravel. In oče in hčerka sta srečno skupaj živela. Narodna pripovedka. 17. Bajka o siroti in škrateijčkih. Živela je deklica, borno živela brez ateja, mamice; ničesar ubožica ni imela — ne bilke, ne slamice. — 147 — In o zlatem je jutru sirotica vstala, napotila v daljni se vset, da ateja, mamico bi poiskala, napotila v daljni se svet. A znala ni steze, a znala ni pota in v gozd je zašla teman, in glasno je jokala mlada sirota, ko zbežal je beli dan. In ko je ležala tam v vzdihljajih glasnih, prišli so k njej škrateljčki, in dali zlata so in biserov jasnih ji dobri prijateljčki. In peli so z njo in pri njej so ostali vso dolgo, čarobno noč in k dobrim ljudem so ji pot kazali, ko zjutraj odšli so proč. Cvetko Golar. 18 . Divji mož. Divji mož, kosmati mož tri doline je ogradil: »To bo vrt moj, nanj si rož in sočivja bom nasadi!.' Pluga nima, ne brane, kar z rokami prst rahlja si — kar storile so roke, to z nogami potepta si. Divji mož, kosmati mož hišico si je sezidal: »Tukaj mirno živel boš; kdo ti ne bi zdaj zavidal D V izbico vesel je šel, ali ko se v njej zravnal je, v strop z glavo se je zadel, in ves dvorec mu razpal je. 1 #* — 148 — ' Šel na jezero je pit, a na brado je pozabil: mož povodni, v kotu skrit, za kodeljo ga je zgrabil. Joj,« zajavka divji mož, »za nezgodo gre nezgoda!« . a vodnar: »E, kaj se boš! Ni nezgoda, le neroda!« O. Župančič 19. O Indiji Koromandiji. In vsaka stezica povede te v Rim, pa če še tako je izgubljena, tja v Indijo, tja v Koromandijo pa roka ne kaže nobena. Tam v Indiji, tam v Koromandiji bonbončki visijo raz veje, in izpod grmiča se vsakega medena potičica smeje. Morda pa orehovo rajši imaš? rozinovo? — Hočeš peruti? hi Vile zvečer te uspavajo, in ptičice zjutraj pojo ti. Tja v Indijo, tja v Koromandijo pa dedek naš, lani odšel je: »Otroci, le pridno ubogajte! Ko vrnem se — to bo veselje!« In čakali smo ga in čakali, a zdaj ga več nihče ne čaka; gotovo tam cvička dolenjskega je, gotovo je mnogo tobaka! O. Župančič. — 149 - 18 . Zlatorog. Na planinah ob Triglavu so prebivale nekdaj bele žene. Bile so zelo dobrosrčne. Včasih so prišle v dolino in pomagale nbožnim ljudem v stiskah in nadlogah. Pastirje so učile spo¬ znavati zdravilne moči raznih zelišč. Po njihovi volji je ra- stla trava po skalah, koder so se pasle koze ubogih kočarjev. Hvale niso marale. Ako je kdo prišel v kraje, kjer so prebi¬ vale, so ga prepodile s silno nevihto. Po tamošnjih planinah so se pasle njihove divje koze, ki / so bile bele kakor sneg. Te koze je vodil krepak kozel, ki je imel zlate rogove. Imenovali so ga zato Zlatoroga. Njegova kri je imela čudovito moč. Ako ga je ranila lovčeva kroglja, je zrastla iz vsake kaplje krvi in naj si je padla tudi na skalo ali sneg, čudna triglavska roža. Ako je použil ranjeni Zlato¬ rog le en list te rože, je bil zopet zdrav. Tudi njegovi zlati rogovi so imeli baje prečudno moč. Z njimi se je dala odpreti podzemeljska jama v gori Bogatinu, kjer so bili velikanski zakladi zlata in srebra. Nekoč se je napotil lovec, da bi vlovil Zlatoroga, ter se polastil z njegovimi rogovi zaklada. Posrečilo se mu je res, da je zalotil kozla. Dobro ga je zadel s svojo puško, toda ra¬ njeni kozel se je splazil na visoko skalo nad strašnim pre¬ padom. Lovec ga je sledil. Pot so mu kazale lepe rože, ki so zrastle iz Zlatorogove krvi. V tem pa je bil Zlatorog že použil tako rožo in obrnil se je z novo močjo proti sovražniku. Njegovi rogovi so se svetili kakor solnce. Omamljen po tolikem blesku je pogledal lovec podse v brezdno in zavrtelo se mu je v glavi. V tistem tre¬ nutku se je zaletel proti njemu Zlatorog, ter ga pahnil v glo¬ bočino, kjer se je ubil. Bele žene pa so bile vznemirjene in odšle iz tistih kra¬ jev. Z njimi so izginile tudi bele koze. Zlatorog pa je še prej razril s svojimi rogovi cvetoče livade. Sedaj so tamkaj same skalnate puščave. Po K. Dežmanu. 21. Kralj Matjaž. V narodnih pripovedkah živi kralj Matjaž še danes. Otroci /govore, kadar se igrajo: — 150 — Križ, kraž, kralj Matjaž, daj mi groš, bom si kupil nož, luknjo vrtal — poč!« Preprosto ljudstvo si misli, da kralj Matjaž spi v gori, ki je najvišja na zemlji, a njen vrh je počen. V votlini spi vsa vojska Matjaževa. Iz votline drži pot, ki je zavarovana z dur¬ mi. Nihče ne more iz votline, a noter gre vsak lahko, kdor najde duri. V votlini stoji miza iz slonove kosti. Za mizo sedi kralj Matjaž in spi. Njegovi brki so že zrasli skozi mizo in se ovi¬ jajo okoli miznih nog. Kadar bodo ovite vse štiri noge, tedaj se prebudi kralj Matjaž. Poslal bode na svet svoje poslance, palčke in kraljičke. Ko se poslanci vrnejo, bode začel buditi svoje vojake, in ko bode vsa vojska na nogah, pride ono leto, ko bode Velika noč na dan svetega Jurija. Tedaj se bode za¬ čela strahovita vojna. Kralj Matjaž bode izgubil vse vojake, samo sedem mu jih bode ostalo. Teh sedem bode gnal pod lipo; tu se bodo odpočili, potem pa bo z njimi premagal ves svet. Narodna. — .M. H e r i č. t 22. Kraljevič Marko. »Za te Marko, smrti nema S tobom sudba misli drugo; Ti češ živet’, živet dugo, Nov se život tebi sprema; Ali dugo ti češ spati I za sebe nečeš znati. Nema = ni, s tobom = s iaboj, sudba = usoda, češ živet' = boš živel, dugo = dolgo, život = življenje, se sprema — se pripravlja, češ spati = boš spal, nečeš znati = ne boš vedel, vreme = čas, se digne = se dvigne, prokuša = poskusi, snaga = moč, digneš se - dignut’ češ se = se boš vzdignil, i = tudi, ja = jaz, ču probuditi = bom prebudila, sa planine, sa Urvine = z gore, višina = višina. 151 — A kad bude došlo vreme, I)a se digne srpsko pleme, Da prokuša svoju snagu Za slobodu svoju dragu, Dignut češ se Marko, i ti A ja ču te probuditi«. Sa planine, sa Urvine Vila reče sa višine. . L. P. Nonadovič. 23. Oranje Kraljeviča Marka. Vino pije Kraljeviču Marko Sa staricom Jevrosimom majkom, A kad su se napojili vina, Majka Marku stade besjediti: 0 moj sinko, Kraljeviču Marko! Ostavi se, sinko, cetovanja, Jer zlo dobra donijeti ne če, A staroj se došadilo majci Sve peruči krvave haljine; Več ti uzmi ralo i volove Fak ti ori brda i doline Te sij, sinko, pšenicu bjelicu Te ti hrani i mene i sebe.« To je Marko poslušao majku; On uzima ralo i volove, Al’ ne ore brda i doline, Več on ore careve drumove. Otud idu Turci janjičari, Oni noše tri tovara blaga Pa govore Kraljeviču Marku: More Marko ne ori drumova! More Turci, ne gaz’te oranja! More Marko, ne ori drumova!« »More Turci, ne gaz’te oranja!«' A kada se Marku došadilo, Diže Marko ralo i volove Te on pobi Turke janjičare Pa uzima tri tovara blaga, Odnesi ih svojoj staroj majci: To sam tebi danas izorao.< 24. Sv. Ciril in Metod. Naši pradedi, stari Slovani, so verovali še v več bogov. Sosednji narodi, zlasti Nemci, so jih poizkušali pokristjaniti. To pa se jim ni posrečilo, ker niso znali slovanskega jezika in ker naši pradedi še niso poznali niti črk, niti knjig. Sveto vero pa sta prinesla Slovanom brata sv. Ciril in Me¬ tod. Rodila sta se v začetku devetega stoletja v Solunu. Znala sta razen drugih jezikov tudi slovenskega. Ciril je izumil novo pismeno cirilico. S cirilico pišejo še zdaj Srbi, Bolgari in Rusi in tudi mi jo moramo znati. Preložil je bogoslužne knjige in brzo se je jela širiti božja služba v slo¬ vanskem jeziku. Sv. Ciril in Metod sta torej prižgala Slovanom luč sv. vere pa jim tudi položila temelj omike. Zato ju slavimo kot slovan¬ ska apostola. Po šolskem listu. 25. Črni Juri. Ded našega pokojnega kralja Petra je bil preprost srbski kmet. Na glavi je nosil črno kučmo. Turki so ga imenovali Karadžordže, ali po naše Črni Juri. Pisal pa se je Petrovič. Pred dobrimi sto leti je Črni Juri prvi osvobodil del Sr¬ bije Turkov. Bil je velik junak in dober poveljnik. Sovražniki so se ga silno bali. Ko so zaslišali njegovo ime, so najrajši po¬ kazali pete. Po Črnem Juriju se imenuje naš kralj Aleksander—Ka- radžordževič. Sa starjcom = s staro ženo, Jevrosima = ime matere kraljeviča Marka, napojili = napili, stade = začne, besjediti = govoriti, ostavi se = nehaj, pusti!, čelovanje = bojevanje, jer zlo dobra donijeti ne če = ker hudo delo ne bo prineslo nič dobrega, dosaditi = naveličali, peruči krvave haljine = ko je prala krvavo obleko, ralo = plug, sij = sejaj, pšenicu bjelicu = belo pšenico, drumove = mostove, janjičari = janičari, tri tovara blaga = tri vozove zla¬ tega denarja, more = vzklik, s katerim se kdo podcenjuje, kakor: pojdi! pa! gaz’te = gazite, diže'= vzdigne, pobi = pobije potolče, uzima =. vzel je, odnesi = je odnesel, odpeljal. — 153 — 26. Ljubezen do kralja. Srbski vojak je hranil hlebček kruha za največjo silo. La¬ čen je bil, toda pokusil ga ni. Dejal je: »Gotovo mi pride kruh še bolj prav!« V zasneženih gorah so vojaki nekoč počivali. Pošla so jim vsa živila. Sivolasi kralj Peter, oče našega kralja je počival med vojaki. Trpel je z njimi lakoto in mraz. Na obrazu se je starčku videlo, da je lačen in utrujen. Ko je oni vojak zagledal kralja, je rekel: »Če sem bil kdaj srečen, sem danes. Hvala Bogu, da nisem pojedel kruha! Svo¬ jemu kralju ga sedaj ponudim. Star je in slaboten. Bolj je potreben okrepčila, nego jaz.« Kakor je mislil, tako je storil. Izpod plašča vzame hleb¬ ček kruha, stopi pred kralja in pravi: »Potreben si okrepčila, moj kralj! Vzemi, prosim te, in jej!« S temi besedami mu po¬ moli hlebček. Žarek iskrenega veselja šine kralju preko obraza, ko od¬ govori: »Hvala ti, ljubi moj sinko! Toda glej, vse si izgubil: hišo, družino, imetje, domovino! Poslednjega koščka kruha, ki ti morda reši življenje, tvoj kralj pač ne sme vzeti. Lačen si in utrujen. Jej sam in se okrepčaj za daljno pot, vrli junak!« In še je dostavil okolo stoječim: »Sicer bo pa kmalu bolje, le zaupajte otroci moji!« Kralj ni jedel onega kruha, a ljubezen vojakova ga je naravnost okrepčala. Rekel je: »Dokler imamo tako verne in vdane državljane, se nam ni treba bati za domovino!« In krepko je stisnil roko preprostemu vojaku. Andrej Rape. 27. Kako je spoštoval kralj Peter kmetiški stan. Ko so zasedli premočni sovražniki vso Srbijo, je moral tudi sivolasi kralj Peter pobegniti v tujino. Tamkaj je dejal nekoč: «Mene sovražijo nasprotni vla¬ darji. Zaničujejo me in mi očitajo, da je bil moj ded kmetiškega rodu. Jaz pa povem celemu svetu to-le: »Moj ljubljeni srbski narod je kmetiški narod in jaz sem bolj ponosen na svoj kme¬ tiški rod, nego na kraljevsko krono!« , — 154 — Peter je bil kralj narodne krvi, pa tudi narodnega — srca! In prav tak je njegov naslednik kralj Aleksander I. L. Černe ,j. 28. Kralj Peter I. Veliki Osvoboditelj in Ujedinitelj. Dne 12. julija 1921 je dopolnil naš prvi skupni jugoslo¬ vanski kralj Peter 77. leto svojega življenja — dne 16. av¬ gusta je zatisnil za večno svoje trudne oči. Njegovo ime pa bo živelo z našim troedinim narodom od roda do roda in dalje ko bo živel narod, tem hvaležneje se ga bo spominjal. Babice bodo pripovedovale strmečim vnukom o nesmrtnem kralju Pe¬ tru, mladina se bo učila v šolah o njegovih činih in pesniki jih bodo opevali. Kralj Peter je izpolnil rešitev Srbije iz petstoletnega tur¬ škega suženjstva ter tako dovršil delo svojega deda Jurija. Osvobodil pa je v veliki svetovni vojni tudi Slovence in PIrvate ter nas ujedinil. Po pravici mu je dala torej narodna skupščina, ko je ležal na mrtvaškem odru, ime »Kralj Peter I. Veliki, Osvoboditelj in Ujedinitelj. — Mi Slovenci pa, ki bi bili brez njegove pomoči izgubljeni, mu zapišimo v hvaležnih srcih še eno ime: Rešitelj«! — 29. Naš kralj. Naš kralj Aleksander I, se je rodil 17. decembra 1888. leta na Cetinju, v prestolici očeta svoje matere Zorke Ljubice. Šolal se je večinoma v Ženevi. Ko je postal njegov oče kralj Srbije, ga je kot lSletni mladenič spremljal v Beograd. Živel je potem deloma na očetovem dvoru, deloma v inozemstvu tiho in pridno študiral. V balkanski vojni (1912/13) je bil Aleksander poveljnik ene srbske armade. Odlikoval se je po svoji osebni hrabrosti tako, da je postal pravi ljubljenec svojih vojakov. Leta 1914. mu je izročil oče zaradi bolehnosti začasno re- gentstvo. Kmalu nato je nastala svetovna vojna. Aleksander je prevzel vrhovno poveljstvo vse srbske vojske. Takrat je imel svet priliko spoznati in občudovati njegovo brezprimerno junaštvo in vztrajnost. Ves čas vojne je bil v sredini svojih vojakov. Prenašal je z njimi z največjim samozhtajevanjem vse napore in težave. Ko so se morali Srbi nazadnje umakniti pre- — 155 — moči sovražnikov, je šel Aleksander z očetom vred z njimi čez strašne albanske gore. Izmučena je prišla srbska vojska do obali, da bi se prepeljala čez morje. Tamkaj pa so jo napadli sovražni letalci z bombami. Takrat so silili odlični možje v Aleksandra, naj se hitro reši na ladjo. Aleksander pa je rekel odločno, da bo šele tedaj mislil na sebe, £o bo rešen zadnji vojak. Tri leta je živel Aleksander v tujini ter vlival v srca svo¬ jih vojakov tolažbo in up na končno zmago. Leta 1918. je na čelu zmagonosne vojne osvobodil svojo Srbijo in vse Jugoslo¬ vane. Dne 1. decembra istega leta je proglasil ujedinjenje in nezavisnost Srbov, Hrvatov in Slovencev v eno državo. Po smrti kralja Petra I. 1. 1921. je postal Aleksander naš kralj. Po svojem velikem očetu ni podedoval samo prestola, temveč v obilni meri tudi njegove izredne vrline. Tako gleda danes vsak pravi Jugosloven s ponosom in zaupanjem na svo¬ jega mladega kralja. 30. Kralj Aleksander v Sloveniji. v I. Drugo leto po našem ujedinjenju je obiskal Aleksander kot regent Slovenijo. Povsod ga je ljudstvo radostno in navdu¬ šeno pozdravljalo. S svojo izredno prijaznostjo in prikupljivo- stjo je pridobil na mah srca vseh, ki so imeli srečo, da so ga videli od blizu. Koderkoli je potoval, je bilo zbrane zlasti mnogo šolske mladine. Ko je zagledal Aleksander šolarje, se je zadovoljno nasmehnil, kakor da je hotel reči: »Živeli, naši mladi dr¬ žavljani! Na vas stavimo ves up za bodočnost!« II. Dve leti pozneje je bil Aleksander 1. že kot kralj za kra¬ tek čas na lovu v kamniških planinah. Daši je potoval na ti¬ hem, ga je vendar na vseh večjih postajah pričakovalo naše ljudstvo ter ga iskreno pozdravljalo. Ko so na neki postaji ho¬ teli odganjati orožniki radovedne otroke, je zaklical po izreku Izveličarjevem: »Pustite male k meni priti!« Bilo je ginljivo, s kakšno prisrčnostjo je pozdravljal kralj deco in odrastle. Prikupila se mu je naša krasna zemlja in ljudstvo. — 156 31. Narodna himna. Bože pravde 1 ti, što spase 2 od propasti do sad 3 nas ! Čuj i od sad naše glase, i od sad nam budi spas ! 1 Močnom rukom vodi, brani budučnosti naše brod : 5 Bože spasi, Bože hrani, hašeg kralja i naš rod! Iz mračnoga sniu groba srpske krune novi sjaj. Nastalo je novo doba — novu sreču, Bože, daj! Kraljevinu našu brani, pet vekovue borbe plod. Aleksandra, Bože hrani, mali ti se sav naš rod. Jovan Dordevič. pravice, 2 ki si rešil (varoval), 3 zdaj, 4 rešitev, 5 brod (ladjo). — 157 - Kazalo. L Šola in dom. a) Šola. 1 d s,rBr ' 1 B «g . j 2. Hvaljen bodi Jezus Kristus! (A. M. Slomšek) .... , 3. Pred poukom. — Po pouku .* 1 4. Gospod učitelj. (Po K. Raisu) . . 5. V šoli. (J. Stritar) .“ 6. Novi součenec. (Po Jož. Kliki) .. 3 7. Pičica na »i«. (L. Černej) . 3 8. Plemenito delo. (E. de Amicis) .. 4 9. Bolni tovariš. (J. Stritar) . - 10. Dva slaba šolarja. (A. M. Slomšek) . r 11. Prva skrb. (A. M. Slomšek) .g 12. Materin opomin. (Lucijan) .g 13. Na poti v šolo. (J. Stritar) . ’ 14. Učenee, iz šole grede. (Zlati orehi) . 7 15. Telovadska. (A. Perne) . . Uganki. 1. Soglasniki in samoglasniki. 2. Učitelj . . . 8 Pregovori, reki in pametnice . 3 b) Dom. 1. Nova hiša. (J. Stritar) . g 2. Pajek in polž. (Solovej) .j, 3. Mali bratec. (Cika Jova — Gradnik) . jq 4. Zadovoljnost. (D. Juriša) .I () 5. Uspavanke. (Cika Jova — Gradnik) . 1() 6. Jutro. (J. Stritar) . f 7. Petelin in putka. (Dragotin Kette) . ]0 S. Jutranja molitev. (Iz hrvaškega) . ]0 9. Iz zlatih skledic. (Po J. Troštu) .,n 10. Veselo dete. (P. Gross) .. 11. Koga ljubim. (J. Tomšič) .. . 12. Majčica, moj andjeo. (Stanko Vraz) . .. 13. Preprostega otroka molitev. (Fran Levstik) . . H 14. Materi za god. (Pavlina) . )( . 15. Materina slika. (Janko Leban) . " 16. Tožba po materi (J. Stritar) . )f ! - 158 - Stran 17. Zorko in Anica. (Miklošič — Začetnica) .16 18. Kadar se Ciciban joče. (0. Župančič) . 17 19. Pripovedka o nosku. (O. Župančič) . 17 20. Ječmeuček. (Po K. Šmidu — Ivan Tomšič) .IS 21. Tri najžlahtnejše dišave. (A. M. Slomšek) .IS 22. Peška. (Po Tolstem — Solovej) . 19 23. Pred jedjo. — Po jedi. jy 24. Gori, gori! (I. T.) 19 25. Miši. (Simon Jenko) . .. at 26. Mačka, miš in miška. (Fr. Levstik) .21 27. Dobri in pridni otrok. (— č. « Vrtec«) .22 28. Hokus — pokus. (Josip Ribičič) .23 29. Večerna molitev. (J. Stritar) .23 30. Najboljše vinee za otroke. (A. M. Slomšek) .23 31. Pijani vol. (L. Č.) 24 32.. Grlo 25 Uganke 25 Pregovori, reki in pametnice .25 II. Spomlad. a) Vrt. 1. Vstajenje. (A. Merhar) .27 2. Aleluja! (Po V. Kosmaku preložil Borodinov) ■ • ■ ■ 27 3. Pomlad. (J. Stritar) .28 1. Pomladanska. (L. Svetec) .28 0. Čebele. (Iz «Vrtca«) .29 6. Trobentici. (A. K. Sežunov) .30 7. Prva vijoliea. (J. Stritar) .30 ,8. Tulipan in vijolica. (Po nemškem) .30 9. Deklica in metulj. (Cika Jova — Gradnik) . 31 10. VrleCi (Iv. Jarnik) .31 11. Tri kite. (Narodna) .32 12. Vrt gospoda Mirodolskega. (Po J. Stritarju) .32 13. Ptičje gnezdo. (J. Stritar) .33 14. Škorec. (Po K. Schmidu) .34 15. Ptičica na veji. (O. Župančič).34 Uganki. 1. Polž. 2. Malček. 35 Pregovori, reki in pametnice . 35 b) Polje in travnik. 1. Črez noč, črez noč ... (O. Župančič) .36 2. Majnikova. (A. Fuutek).36 3. Vrnitev pomladi. (L. Č.) 36 4. Na poljani. (O. Župančič) .37 5. Škrjanec. (Po Sv. Čehu) . 37 6. Orač. (J. Stritar) .38 — 159 — A Stran 7 . Pluga. (M. Vilhar) .^ 8. Kiša. (Narodna). 9 . Kosec. (J. Stritar) .. 39 10 . Seno. (J. Stritar) . 39 Uganki. 1. Plug. 2. Kolesa na vozu ..40 Pregovori, reki in pametnice .. . 40 c) Gozd. 1 . V gozdu. (Po «Vrtcu«) ..40 2 . Na vse zgodaj. (Vida) . x .41 8. Kukavica. (J. Stritar) .49 4 . Nezadovoljna kukavica. (Po nemškem) .44 5 . Slavec. (J. Gomilšak) .43 6. Ptica in deček. («Angelček«) .• • • • 43 7 . Opomin k petju. (L. Černej) .43 8. Veverica. (Po Pourjevi) .44 9 . Veverici. (Fr. Cimperman) .-45 10 . Glas v gozdu. (A. M. Slomšek) .45 11 . Hojka in kostanj. (A. M. Slomšek) . .46 Uganki. 1 . Odmev. 2 . Odmev . -46 Pregovori, reki in pametnice .40 č) Vas. 1 . Naša vas. (Fr. Levstik) .47 2 . Prvič pri sv. maši . 48 a) ' Na poti v cerkev ..48 b) V cerkvi . V ... 48 8. Zvon na poti. (Po Goetheju — A. Funtek) .50 4 . Veseli otroci . 51 5 . Božji volek. (O. Zupančič) . 52 6. Miško in vrabci. (Po nemškem) .59 7 . Lastovkam. (S. Gregorčič). .53 8. Vprašanje solnčecu. (Vida Jerajeva) .53 9 . Žarki. (Oton Župančič) . 54 10 . Na večer. (M. Podtrojiški) .55 11 . Večerna slika. (Simon Jenko) . . .*.55 12 . Oltar. (A. Funtek) . ..• • 56 13 . Pred praznikom Sv. Rešnjega Telesa .50 14 . Blagdani • • 57 Uganke. 1 . Iz vasi. 2 . Zvon. 3 . Solnce. 4 . Zvon .... 58 Pregovori, reki in pametnice . 5g III. Poletje. a) Na vrtu. 1. Črešnje. (Po «Vrtcu«) .59 2 . Lepa novica. (Cika Jova — Gradnik). 60 - 160 — Stran 3. Bezeg. (A. M. Slomšek) . 61 •4. Cvetice. (Po nemškem) .61 5. Zajec. (Fr. Cimperman) .62 6. Lišček. (J. Tomšič) .62 7. Ciciban — Cieifuj. (Oton Zupančič) .- 63 8. Penice. (Češka čitanka) .64 9. Gad in Belouška. (Fr. Metelko) .65 10. Deček in metulj. (W. Hey — A. Funtek) .65 11. Deklica in kresnica. (Po Slomšku) .66 12. Telovadba. (E. Gangl) .66 Uganke. 1. Kadar jih v ustih imaš. 2. Zeljnata glava. 3. Krt. 4. Krt . 67 Pregovori, reki in pametnice .67 b) Na poiju. 1. Mrzli studenec. (A. M. Slomšek) .68 2. Žitno klasje. . (Po nemškem) .68 3. Žetev. (Vilma Sokolova — preložil — e) .68 4. Ženjice. (J. Stritar) .70 5. Rženi klas. (Narodna basen) .70 6. Ujeti vrabec. (Fr. Levstik prosto po Burgerju) . . . .71 7. Prepelica. (Al. K. Sežunov) ..72 8. Solnce in veter. (Po Ezopu) .72 9. Mak. (O. Župančič) .73 10 Oblaka. (O. Župančič) .73 11. Solnce in dež. (A. M. Slomšek) .'. . 74 12. Mavrica. (S. Gregorčič) ..74 13. Nevihta. (Po «Vrtcu«) . 75 Uganke. 1. Senca. 2. Dež. 3. Nikoli, ker je vedno noč vmes. 4. Veter. 5. Blisk. 6. Mavrica. 7. Grom in blisk. 8. Vihar Pregovori, reki in pametnice .76 c) V gozdu in pri potoku. 1. Po jagode. (A. Fu#tek) . 77 2. Jagodov cvet in solnčni žarek. (Po L. Pesjakovi) ... 73 3. Strupene jagode. (A. M. Slomšek). 78 4. Breza in hrast. (O. Župančič) . 79 5. Gozdar detel. (Fr, Mam). 79 6 . Pevec. (Vida Jerajeva) .80 7. Spoznavanje Boga. (A. M. Slomšek) . 80 8 . Lovčev raj. (J. Cimperman) . -81 9. Oba junaka! (J. Stritar) ..81 10. O zviti lisici. (Po «Vrtcu«) .82 11. Lisica in kozel. (P. Gros) .82 12. Lakomni pes. (A. Funtek) .83 — 161 - Stran 13. Pozabljeni pevci. («Vrtec«) .. 34 14. Žabe. (O. Župančič) .g 4 15. Ribica. (W. Hey — A. Funtek) . 35 16. Draga kamena. (J. Cigler) . 85 17. Mlin. (A. Funtek) . .• . . gg Uganke. 1. Kadar druga stoje. 2. Zrcalo. 3. Žaba ... 36 Pregovori, reki in pametnice .. 36 IV. Jesen. a) Polje in pašnik. 1. Jesen. (J. Stritar) .. 8 S 2. Zaklad v njivi. (A. M. Slomšek) . 88 3. Ajda. (0. Župančič) .89 4. Nekaj danes, nekaj jutri. (J. Rosa) .89 5. Črno kravo, molžo našo. (Fr. Levstik) ..... 90 6 . Sirovež. (J. Stritar) .90 7. Koliko velja žrebe? .91 8 . Pes in ovca. (Fr. Metelko) .: . . . 91 9. Čebela in ovca. (A. M. Slomšek) .91 10. Volk in pastirji .. . 92 11. Pametna koza 92 12. Večer. (J. Stritar) .92 Uganke. 1. Mleko. 2 . Repa. 3. Ker jih je več .■ . . . . 92 Pregovori, reki in pametnice .92 b) Vinograd in gozd. 1. Kovač in kopač. (A. M. Slomšek) .93 2. Trnoljica in vinska trta. (A. M. Slomšek) .93 3. Sv. Urbana grozdje. (Narodna legenda, zapisal I. S.) . . 94 4. Trgatev. (L. Černej) . 94 5. Jablana pred domačo hišo. (Po Fr. Nollu — er.) .... 95 6 . Pri dobri gospodinji. (Po Uhlandu A. A.) 96 7. Strupene gobe. (A. M. Slomšek) .97 8 . Želod in buča. (A. M. Slomšek) .97 9. Vole ženem vitoroge. (Fr. Levstik) .98 Uganke. 1. V polni sod. 2. Orehovo drevo. 3. Hrast . . 98 Pregovori, reki in pametnice .98 c) V tuje kraje. 1. Kako je v Norotanu. (Fr. Levstik) . .. 99 2. Pod avtomobilom .100 3. Ako Bog da. (Po V. Vrčeviču) . 100 4. Konjski žrebelj. (A. M. Slomšek) . . , . 100 5. Podkev. (J. Miklošič) . 10 i 6. Kako sta mlinar in njegov sin gnala osla na semenj . . 101 — 162 — Stran 7. Voznik in Pavliha. (J. Miklošič) . . 102 8. Postiljonska. (J. Parapat) .102 9. Neredni deček. (Miklošič, Začetnica) . 103 10. Lahkomiselnost. (L. Č.) 103 11. Ločitev. (O. Župančič) . . .. 104 12. Janko očetu za god. (Iz «Vrtca«) . 104 Uganki. 1. Pismo. 2. Pismo . 105 Pregovori, reki in pametnice . 105 č) Trg in mesto. 1. Dva vesta za to .106 2. Tesar. (J. Stritar) .106 3. Kovač in krojač. (A. M. Slomšek) ... • • • • 106 4. Kovač. (A. Perne) .• • 107 5. Mizar. (J. Stritar) . .107 6. Poštenost. (Po L. Benyšku) .• • • • 107 7. Najboljše priporočilo. (Po Schindlerju) . 108 . 8. Kaznovani nehvaležneš. (Po Wichnerju) . ... 108 9. O skopulji z nogavico. (Dragotin Kette) .109 10. Kadar pridejo vojaki. (Fr. Levstik) . 110 11. Mladi vojaki. (J. Stritar) .110 12. Kam in kje. (M. Kračmanov Valjavec) .. .111 Uganka. Mesarji . -111 Pregovori, reki in pametnice .111 V. Zima. a) V domači sobi. 1. Pesem nagajivka. (O. Župančič) .113 2. Ljubi sveti Miklavž. (J. Kostanjevec) .113 3. Sv. Miklavž. (A. Funtek) . ... 114 4. Božič odpisuje Najdihojci. (Fr. Levstik) .■ 115 5. Jaslice. (Ivo Trošt) .115 6. Božični večer. (Po J. Stritarju) . 116 7. Božič. (J. Stritar) .117 8 . Tepežniea. (A. M. Rostov) ... . 117 9. Listek o. no vem letu . . • ..117 10. Aj, na okna. (Andrej Rape) .118 11. Taščica. (Ivan T.) 118 12. Prediee. (J. Stritar) . -119 13. Gospodar in njegov hlapec. (Fr, Praprotnik) . . . . 119 14. Modra miška. (A. M. Slomšek) . . ... . . ' 120 15. Moj psiček. (J. Stritar) ..120 Uganke. 1.. Šipe na oknu. 2. Gospodar. 3. Pismo . • 121 . Pregovori, reki in pametnice . . . . ... . . .. . J21 b) Na kmetiji. • j 1. Sneg. (A. Funtek) ...121 2. Zima. (J. Stritar) .... • ... 122 — 163 - Siran ' 3 . Na ledu. (A. Funtek) . . . . . ... . . . . . 122 4 . Konj. (Po Fr. Erjavcu) .jo3 5 . Vrabec in konj. (Fr. Levstik) . 124 6. Kravica prodana. (J. Stritar) . 12 4 7 . Domače živali. (Fr. Levstik) .■ • • • 124 8. Žena in kokoš. (Fr. Metelko) .I2g 9 . Kokodin. (J. Stritar) .1 2 q 10 . Leni dekli j 2 7 11 . Sraka in pav. (J. Stritar) . jq 7 12. Jagnje in volk. (Po Evzopu) . Uganke. 1 . Sneženi mož. 2 . Jajce. 3 . Jezdec na konju. 4 - Sneg 128 . Pregovori, reki in pametnice . . . .. -129 c) V prirodi. 1 1 . Pozimi iz šole. (J. Stritar) . 129 | 2 . Pozimi v gozdu. (Po Zupčevu) .130 | 3 . Ptice pozimi. (Zdravko) .131 I 4 . Krivokljun. (J. M.) . . ..131 I 5 . Vran in lisica. (Simon Jenko) .132 V 6. Stržek in orel. (Frančišek Erjavec) . 133 7 . Lipa. (Miroslav Vilhar) .133 . 8. Ošabnežu. (Frančišek Cegnar) ... 134 ':i 9 . Zakaj je jelka vedno zelena. (Po Burckhartu) . . . . 334 10 . Da mi biti je drevo. (O. Župančič) .135 Uganki. 1 . Zima. 2 . Led . . ..135 Pregovori, reki in pametnice.135 VI. Domovina. 1 . Moj dom. (A. Praprotnik) .136 ! 2 . Slovenska vas. (A. Koder) .• • • 136 . 3 . Na goro. (M. Vilhar) . .137 4 . Štirje letni časi. (Po J. K. Campeju) ...... 137 o. Uganka. (Iz «Vrtca«) ..13g 6. Ob potoku. (Po K. Moisslu) .. 1 38 ■ 7 . Naša domovina 140 I 8. Ljubljana, Zagreb, Beograd . ]40 * 9 . Hišni patron v Srbiji. (Po Hoiču) .141 10 . Molitev naše Danice. (Cika Jova — Gradnik) .142 11 . Bogdanček Jugoslovanček. (L. Cernej) . 142 12. Lepa naša domovina. (A. Mihailovič in Silvin Sardenko) 140 13 . Lijepa naša domovina. (A. Mihailovič) . 143 14 . Jugoslaviji. (Janko Leban) . .144 15 . Naprej. (S. Jenko) .145 16 . Vile. (Narodna pripovedka. — L. C.) . ]45 17 . Bajka o siroti in škrateljčkih. (Cvetko Golar) .... 145 18 . Divji mož. (O. Župančič) .V.147 164 - Sirarn 19 . O Indiji Koromandiji. (O. Župančič) .14s 20 . Zlatorog. (Po K. Dežmanu) .149 21 . Kralj Matjaž. (Narodna pripovedka. — M. Heric) . . . i4g 22 . Kraljevič Marko. (L. P. Nonadovič) ..150 23 . Oranje kraljeviča Marka . 154 24 . Sv. Ciril in Metod. (Iz Šolskega lista) .152 25 . Črni Juri .152 26 . Ljubezen do kralja. (Andrej Rape) .153 27 . Kako je spoštoval kralj Peter kmetiški stan. (L. Černej) 153 28 . Kralj Peter I. Veliki, Osvoboditelj in Ujedinitelj . . . 154 29 . Naš kralj .154. 30 . Kralj Aleksander v Sloveniji .155. 31 . Narodna himna. (Jovan Dordevič).. 15© .Tiskarna Sava v Kranju 41 d. d.