
KAJ PA BODEŠ?

Nekatere misli o volM stanu.

_ _ .'-S'.  >, _-

Spisal

Jakob Verhovec D. I.

Z dovoljenjem redovnih poglavarjev z dne io. oktobra 1898 št. 2975 in preč. kn..
lavant. ordinarijata, z dne 18. oktobra 1901 št. 3307.

_eZVX\S\?_SK.

J

n

Ponatis iz „Voditelja“.


1 »

f

V Mariboru, igoi.

Založilo uredništvo »Voditelja«. — Tisek tiskarne sv. Cirila.

ii>l=a!>ocoil5;.

Predgovor.

»M arsikateri č 1 o v e k j e medel, pomoči potreben,
prav opešan v moči in obilen uboštva-: pa božje oko
se dobrotljivo nanj ozre in ga vzdigne iz njegove niz¬
ko t e in mu glavo p o v i k š a; in veliko jih je, ki se mu ču¬
dijo in Boga hvalijo«, piše modri Sirah. (11, 12.) Prvi del tega
reka je gotovo še danes resničen. Marsikateri, da, mnogi so medli in
pomoči potrebni: ali pa se ozira oko božje na nje, ali smejo pričako¬
vati, da se bo Bog milostljivo na nje ozrl in jih povikšal? Do sedaj
se še ni ozrl in ni upati, da se bo ozrl nanje. Zakaj ne? Zakaj spod¬
leti dandanes, ali ostane brez pravega uspeha toliko podjetij? Zakaj
imamo toliko ponesrečencev posebno med onimi, ki so se šolali, kateri
bi imeli biti voditelji in podpora poedinih družin in celega ljudstva?
— Ali ne za to +  ker so zapustili Boga, ker se ne posvetujejo več z
Bogom, ter le po svoji glavi delajo ? »A k o Gospod ni zidal hiše,
se zastonj trudijo, kateri jo zidajo; ako Gospod ne va¬
ruje mesta, zastonj čuje, kdor ga varuje.«  (Ps. 126, 1.) Bog
le tistim pomaga, kateri ga pomoči prosijo, in od njega pomoči priča¬
kujejo, in le v tem, kar je po njegovi volji. Ako tedaj hočeš, da se
oko božje milostljivo na te ozre in te povzdigne, če ne že tukaj, vsaj
po smrti v nebesih, moraš večkrat pomisliti, kaj Bog od tebe terja, v
katerem stanu te hoče imeti, moraš vedno pripravljen biti izpolnjevati
njegovo sveto voljo. Kako pa moreš njegovo sveto voljo spoznati, je
drugo vprašanje. Večji narodi imajo različne knjige, katere razlagajo
izvolitev stanu. Slovenska književnost do sedaj še nima take knjige,
ki bi izrecno obravnavala ta predmet, dasi vmes govorijo o tem razne
nabožne knjige. Za to sem se potrudil, da podam slovenski mladini
vsaj nekatere misli o volitvi stanu, želeč, da bi mnogo koristile vsem,
kateri se bodo po njih ravnali. Ozirajo se te misli posebno na volitev

i*

4

stanu ali vedno tako, da morejo tudi pri drugih važnih odločbah ko¬
ristiti. V nekaterih oddelkih se naravnost ne govori o volitvi, razla¬
gajo se le resnice, katere imajo pri volitvi kot svetle zvezde svetiti in
zmot varovati.

Misli so vse vzete iz sv. pisma in iz pobožnih bogoslovskih knjig,
če tudi ne vselej od besede do besede. Prevodi iz tujih jezikov so
podani večjidel le po zmislu, in za to se ne pristavlja vselej, od kod
da je kaj vzeto.

Volitev stanu je važno in najvažnejše opravilo za vsakega člo¬
veka posebno pa za tiste, ki hočejo biti enkrat naobraženi voditelji
ljudstva. O važni stvari se pa ne piše za kratek čas, in tako tudi te
misli niso pisane za tiste, kateri le berejo, da se kratkočasijo, ampak
za odrasle, duševno dozorele ljudi, kateri premišljujejo, kar berejo.
Pisane so posebno za dijake srednjih šol, pa tudi za druge naobražene
ljudi obojega spola, ki še si niso izvolili stanu. Koristne bodo duhov¬
nim pastirjem in vsem, kateri imajo mlade, neizkušene ljudi voditi pri
volitvi stanu in jim svetovati. Pa tudi ti naj ne mislijo, da bodo tukaj
vse našli, kar bi utegnili potrebovati v poedinih slučajih, ker vsak slu¬
čaj, vsaka volitev posebej zahteva temeljito poznavanje zmožnosti in
okoliščin volivca in stanov ali reči, med katerimi se voli. Tukaj so le
nekatere misli kot vodilo ali pravilo za dobro izvolitev, in te le kratko.
Kdor si hoče ž njimi koristiti, jih mora večkrat čitati, vse dobro po¬
misliti in za svoje življenje porabiti. »Kdor bere in želi kaj zvedeti
samo za to, da bi znal, je le radoveden«, pravi sv. Bernard, »kdor pa
želi kaj vedeti, da bi svojo učenost pokazal, je ohol in ničemuren,
kdor želi kaj znati, da bi se s tem preživil, je le skrben, kdor želi kaj
vedeti, kaj znati, da bi mogel druge k dobremu napeljevati, ima hvale¬
vredno ljubezen, kdor pa želi kaj vedeti, da bi mogel sam svetejše ži¬
veti in bolj popolnoma Bogu služiti, je resnično moder.«

i. Odkod različni nazori?

1. Človek je za resnico vstvarjen, resnica je ena in človek spozna
resnico, ljubi resnico, misli resnično ali logično, in vendar najdemo v
raznih vedah ljudi nasprotnega mišljenja, še celo o namenu človeko¬
vega bivanja na zemlji niso vsi enih misli. Odkod to? — To pride
nekaj od poželjivosti in strasti, od popačenega nagnjenja človekovega;
nekaj pa od slabosti in omejenosti našega razuma.

Nekateri ljudje imajo tako slabe in občutljive oči, da čiste dnevne
svetlobe ne morejo prenašati, zato nosijo zelenkaste, zelene, ali pa črno
zatemnele očale, skozi katere vse le zelenkasto, zeleno ali zatemnelo
vidijo. Ko bi imeli rumene ali rdeče očale, bi pa rumenkasto ali rdeče
videli. Kdor ve, da ima take očale, tudi ve, da reči drugače vidi kakor
so, ko bi pa tega ne vedel in bi mislil, da je vse tako, kakor on skozi
svoje barvane očale vidi, bi se zelo motil. - Taki barvani očali za
naš razum so razni predsodki, strasti in neurejene želje. Take očale
so imeli farizeji ob času Jezusovem. Oni so pričakovali slavnega Odre¬
šenika, kateri bi jih povikšal pred svetom in rešil jarma rimskega, za
to niso mogli spoznati resnice in moči božje v ponižnem življenju Je¬
zusovem. Taki barvani očali pri volitvi stanu so: obupna žalost, pre¬
veliko veselje, jeza in nevošljivost, vsaka strast, vsaka nezmerna, ali
neurejena želja, če bi bila tudi sama na sebi dobra. Tako je sv. Peter
neurejeno poželel ostati na gori Tabor, češ: »Dobro nam je tukaj, na¬
redimo tri šotore . . . ker ni vedel, kaj govori.« (Luk. 9, 33.) Ako hočeš
torej resnico prav spoznati in se pri volitvi obvarovati zmote, ne smeš
imeti takih očal krivih predsodkov.

2. Drugi vir zmot je naš razum, ki je omejen in slab, pa ne more
videti samo bistvo stvari, ampak vidi le to, kako stvari se javljajo in
delujejo, in od tega^ sklepa na njih lastnosti in bistvo, pa še to večkrat
negotovo, se hitro utrudi in neče dalje preiskovati. Ko pa volja hoče,
razum izreče sodbo kakor da bi bila vsa preiskava dognana, se ve,
da sodbo, kakršno želi volja. Ko pa postane tak nepopolno spoznani
rek podlaga ali prednji stavek daljnemu premišljevanju, se ne smemo
čuditi, če razum zaide še dalje od prave poti. Ravno tako se um utrudi
pri daljnjem premišljevanju in preiskovanju, pa sklepa po zapovedi ali

— 6

po želji volje. Kolikokrat si mislimo: to je tako ali bo tako, kakor je
bilo tukaj ali tamkaj, posebno kadar to želimo ali se tega bojimo, in
potem izrečemo sodbo, če tudi natančnejše stvari nismo spoznali. »Ne
prenagli se ob času nadloge«, nas opominja Sirah (2, 2.) Če je tudi tak
prenagel sklep včasi resničen, vendar ni pravilen ali logičen, našla je
le slepa kokoš zrno. In taka slučajna resnica nas zapelje, da zaupamo
in brezskrbno dalje gremo. Pregovor pravi: Vsaka reč ima dve strani,
dobro in slabo. To velja tudi pri volitvi stanu. Vsak stan ima svoje
ugodnosti in svoje zoprnosti. Ne odloči se, dokler nisi obojega dobro
spoznal in pravilno pretehtal!

3. Vsled našega omejenega razuma je tudi potrebno, da spreje¬
mamo in moramo sprejemati reke drugih ljudi kot resnične, ko jih sami
še nismo dovolj spoznali. — Kar človek sliši ali bere, hitro za resnico
sprejme, če mu ugaja, in vse tako razlaga, kakor je ravno njegovi po¬
pačeni naravi bolj ugodno. Od tod mnogo krivih in tudi pri katoli¬
čanih nekrščanskih nazorov posebno o zatajevanju samega sebe in o
nabožnem samostanskem življenju. Če se jih hočemo obvarovati, mo¬
ramo take reke sami brez strasti preiskovati in prizadevati si, da jih
razumemo, ali vsaj njih pomen in verodostojnost spoznamo.

2. Pravi pomen našega vprašanja.

Čim važnejše je kako vprašanje, tem jasnejše mora biti vprašanje
samo in odgovor. V važnih rekih ne sme biti nič skrito ali zavito, nič
dvoumno, nič površno ali izpuščeno, vsaka beseda mora imeti svoj
določen pomen. Vprašanje: Kaj pa bodeš? je gotovo za mladega člo¬
veka važno in najbolj važno, od tega zavisi vse življenje in cela večnost.
Zato je potrebno, da vsak mladenič to vprašanje dobro razume in v
dejanju pri njem ne omahuje, temveč s polnim prepričanjem postopa.
Za to pa mora dobro razumeti, po čem da se vpraša, in kakšen mora
biti dejanski, dober odgovor:

1. Vprašanje: Kaj pa bodeš? ni govorniško opominjanje, ali trditev,
temveč je pravo volivno vprašanje, na katero se lahko različno in tudi
protivno odgovori. Tedaj ni enako vprašanju: ali hočeš ostati otrok
božji in dedič nebeškega kraljestva ali ne, ker na to vprašanje se ne
sme protivno odgovoriti. Naše vprašanje je samostalno, vpraša se kakor
po premembi bistva, ali bistvo človeka se ne more spremeniti, kakor
se spremeni moka v kruh ali v močnik, za to se ne more razumeti o
bistvu samem, ampak le o delovanju ali o pravilih človekovih.

Ker pa je vprašanje samostalno, nas že sama oblika opominja,
da mora dejanski odgovor obsegati vse življenje (celega človeka), vsa
opravila in dejanja, lahka in težka, ugodna in neugodna, pa tudi vse

— 7

moči in zmožnosti, katere imajo omenjena dela opravljati. Ako te mika
kak stan, pomisli, kakšna ima opravila, ali si jim kos? ali bo treba
pomagavca, — kako se boš ž njim združil? Nekateri stanovi potrebujejo
zavoljo svojih opravil posebne priprave in vaje, posebne pripravne
šole, ki stanejo mnogo truda in denarja, pa imajo tudi velike duševne
nevarnosti. Ali jih moreš premagati, kako ti bo na vseučilišču ali na
drugih pripravnih šolah? Ni vsak za vse. — Pomisli, kako se ti je
godilo ? Ako ti je kaj spodletelo, ne govori o nesreči, ne izgovarjaj se
na nepoznane zapreke, spoznaj svojo slabost, ker prava zmožnost mora
vsaj navadne zapreke vse zmagati.

2. Sposobnost je pri vsakem delu nujno potrebna, brez nje ne
gre nič od rok. Ali sama sposobnost še ni zadosti, treba je tudi dobre
volje in nekega veselja do opravil. Ali tudi to še ni zadosti. Tudi spo¬
sobnost in veselje do opravil ali nagnjenost k stanu in k opravilom še
ne sme odločiti. Človek ne želi samo, da ima uspeh pri svojih opravilih,
on pričakuje tudi za svoj trud plačilo. Kdo dela zastonj? ali ne priča¬
kuje vsak, da bo za svoj trud prejel plačilo ? Plačilo pa gre le tistemu,
ki je bil najet ali povabljen, in je storil, kar se mu je ukazalo. Ako
nisi bil poklican ali nisi delal po volji gospodarjevi, ne moreš pričako¬
vati plačila. Tako je pri ljudeh, tako tudi pri Bogu. Mnogi bodo slišali
enkrat bridke besede: Vi ste svoje plačilo že sprejeli, med temi vsi tisti,
ki ne poslušajo glasu božjega. Kdor hoče od Boga plačilo sprejeti,
mora Bogu služiti, njegov glas poslušati in spolnjevati, ko bi ga tudi
klical, kamor ga ne veseli. Tedaj ne smeš po svoji volji premišljevati,
kaj da bodeš, ampak moraš misliti in popraševati, kaj Bog od tebe
terja, kam te kliče. »Kateri stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih,
tisti pojde v nebeško kraljestvo.« (Mat. 7, 2.)

3. Vprašanje: kaj pa bodeš, se tedaj ne tiče naravnost tvoje volje,
kaj da sam želiš ali nameravaš biti, to vprašanje meri na tvoj um, na
tvoje spoznanje, ter bi se moralo glasiti: Ali že veš, ali si že spoznal,
kaj bi naj po volji božji postal? Ali si na to že mislil? »Blagor jim,
kateri preiskujejo spričevanja Gospodova in ga iščejo iz vsega srca«.
(Ps. 1 18, 2.) Gorje pa tistim, kateri glas božji prezirajo. Ne ravnaj se
tedaj po lastni modrosti in ne hodi po nagnjenju svojega srca! Glej,
kaj piše sv. apostol Jakob. (4, 13.). »Pravite, danes ali jutri pojdemo
v ono mesto in bomo tam eno leto ostali in kupčevali in dobiček sto¬
rili: Vi, ki neveste, kaj bo jutri... Namesto tega recite: Ako bo Gospod
hotel... bomo to ali ono storili.« Volja božja ti mora biti prvo in edino
vodilo. Reci iz dna svojega srca: »Gospod, kaj hočeš, da naj storim?«
(Dj. ap. 9, 6.) Vend; ir pa ne pričakuj, da bi te Bog sam naravnost
poklical, ker: »enkrat govori Bog in v drugo ravno tega ne ponavlja.«
(Job 33, 14.) Bog hoče, da človek njegove besede hvaležno ohrani

8

in se po njih ravna. On je »zemljo nepremakljivo naredil« (1. Kron.
16, 30), »vse po meri in številu in po teži obravnal«. (Modr. 11, 21.)
Človeku pa je dal »pamet in jezik in oči in ušesa in srce, da misli...
pokazal mu je dobro in hudo... pokazal veličastvo svojih del, da bi
njegovo sv. ime častil in hvalil njegove čudeže in oznanjeval njegova
velika dela. (Sir. 17.) Ali pustil mu je prosto voljo, da se sam odloči.
Pota so različna; ali ne vodi vsaka v nebesa, moli in premišljuj, pa
boš spoznal, po katerem potu ti je hoditi, in s pomočjo božjo boš tudi
srečno nastopil. Če si pa to vprašanje enkrat prav rešil, si rešil naj¬
važnejše opravilo celega življenja ter smeš pričakovati pomoči božje
na zemlji in kot dober služabnik božji večno plačilo v nebesih.

3. Premišljevanje o odvisnosti človekovi.

1. Ko je Bog človeka ustvaril, mu je rekel, naj si podvrže zemljo,
in naj gospodari čez ribe v vodi in čez ptice pod nebom, in čez vse
živali, ki se gibljejo po zemlji. Človek je bil postavljen za gospodarja
na zemlji, sam pa bi moral biti Bogu podložen. Bog mu je dal zapoved
in po prelomljenju zapovedi ga je kaznih Pa tudi kaznovani človek si
je še podvrgel zemljo in si pridobil mogočno gospostvo, ali ne po¬
polnoma; narava ima svoje postave, po katerih se mora tudi človek
sam ravnati, on je v marsičem odvisen in mora spoznati še neko bitje,
katero gospodari čez vso naravo in tudi čez človeka. Koliko ima narava
skrivnosti, v katere še človeški um ni prodrl, koliko velikanskih sil,
katerih si človek še ni in si jih ne bo nikdar podvrgel! Pomisli na
strašne dogodke, pri katerih tudi najpogumnejši človek le roke vije in
se trese za svoje življenje. V mirni naravi pa vidimo povsod red in sile,
katere delujejo po stanovitih postavah; red, katerega ni naredil človek;
sile, katere presegajo vse človeške moči; postave, katere vežejo vsako
ustvarjeno bitje, tudi človeka. Kake premembe vremena in časov, kaka
odvisnost pri rastlinah in pri živalih!

2. Vsaka rastlina raste iz semena, v semenu je neka moč svoje
vrste, ki sicer potrebuje zunanjih pomočkov: vlage in zraka, svet¬
lobe in topline in raznih stvari za hrano, ona moč pa zapoveduje, da
se stvari združujejo ravno tako, ne drugače. Ko ima več rastlin ravno
isto zemljišče, ravno isto toplino, zrak . . . vse ravno isto, vendar le
vsaka po svoje raste in sad rodi. Z opazovanjem je človek spoznal,
koliko da more vsaka rastlina prenesti mraza, koliko da potrebuje
topline in drugih stvari, in kako da se more z zunanjimi pomočki rast
pospešiti ali zakasniti, same rastlinske moči ne more dati, ne premeniti,
ne s čim nadomestiti, kamo li cvet ali rodovitno seme umetno na¬
praviti. Težko da se bo kdaj posrečilo pripraviti kako hrano iz ne-

9 —

rastlinske ali neorganične snovi. Ako hoče človek imeti rastlinsko
hrano, si jo mora od rastlin pripraviti, rastline pa mora sejati ali saditi
in njih rast z zunanjimi pomočki pospeševati, in to samo do stano-
vitih mej. Ko se seže čez mejo, je rastlinsko življenje pokončano. Tako
je človek pri poljedelstvu in pri sadjerejstvu odvisen od teh postav,
odnosno od Onega, kateri je dal te postave rastlinam, kateri deli vreme
in daje rast.

3. Ravno to opažamo tudi pri živalih. Vsako živalsko telo je
nekak stroj svoje vrste, ki se giblje, hrane išče in se zoper nezgode
brani. Živalsko življenje ima svoje postave in meje, med katerimi se
bolj ali manj hitro in ugodno razvija. Ko pa zunanja sila te meje pre¬
stopi, mora žival poginiti; v mrtvem telesu od živalske moči ni nobenega
sluha več.

Človeško telo je v življenju podvrženo postavam, odločene so mu
meje, katerih ne more prestopiti. In tako je vsak človek ne le pri go¬
jitvi in porabi živali, temveč tudi v lastnem telesu odvisen od nekih
postav. Vender pa je med človekom in med živaljo velik razloček.
Živali so od narave obvarovane zoper nezgode vremena z dlako, s
perjem, z luskami; človek od narave nima nikake odeje. Živali imajo
ostre zobe, rogove, kopita in drugo orožje, s katerim se branijo; človek
nima nič. Mnoge živali so močnejše od človeka, druge imajo bistrejši
vid ali sluh in druga čutila, nekatere morejo dolgo časa živeti brez
jedi in pijače ter lahko mnogo nezgod pretrpe; nobena žival ne potre¬
buje toliko časa, da si more sama pomagati in hrano iskati, kakor
človek. In vendar se človek povzdigne čez živali in gospodari čez nje.
Tedaj mora biti nekaj v človeku, kar ni v živali, in to je razumna
duša.  Umna duša je, ki stori človeka gospodarja čez živali, umna
duša je, ki skrbi za telo in ga brani proti nezgodam. Ali proti vsem
nezgodam ga ne more ubraniti, tudi najmodrejši in najprevidnejši
človek se ne more vsega ogibati, kar mu škoduje. Vsak čuti, da je
postavljen v meje, »katere se ne morejo prestopiti* (Job), vsak mora
enkrat umreti. To je postava sveta, te postave si ni človek sam dal,
ne svet, ne slepa narava, ampak sam Gospodar sveta. In ta Gospodar
je še nekaj zapisal v človeško dušo, zapisal je, da ni dovoljeno vse
storiti, kar morejo storiti naravne človeške moči. Ako duša neče tega
brati, mora pa poslušati glas, ki doni v srcu, da bo človek enkrat
zavoljo vsega svojega dejanja v sodbo vzet. Vsak človek spozna in
pravi: to je dobro, to ni dobro; to je pravo, to ni pravo in »misli se
med seboj ali tožijo, ali tudi izgovarjajo«. (Rim. 1.) Spoznajo, čutijo
neke meje, katerih ne smejo prestopiti. Tedaj ne more nihče reči, da
je njegov um neomejen, popolnoma neodvisen in sam svoj gospodar.
Tako moreš tudi ti spoznati in prepričan biti, da imaš pri svojih mislih

— 10

in željah, pri vseh svojih delih neko pravilo, po katerem se moraš
ravnati, in da bo treba enkrat od vsega (tudi od volitve stanu), odgovor
dati. »Vedi, da te bo Bog ... v sodbo vzel.« (Pridig. 11, 9.)

4. Kaj nas uči sv. pismo ?

Ako hočemo nauk sv. pisma o poklicu in o volitvi stanu prav
spoznati, moramo premišljevati reke sv. pisma in dogodke, ki so nam
vzgled božje previdnosti.

1. Bog »za vse enako skrbi« (Modr. 6, 8), vsak ima svoje mesto,

ne eden ni pozabljen, vsak je delo njegovih rok. Vsi smo »iz ila, iz

prsti, iz katere je bil Adam«. (Sirah 33, 10.) In zato Bog ne gleda

nikomur na obraz, in se mogočnosti nobenega ne boji. »Kakor je ilo

v roki lončarjevi, kateri ga predeluje in pripravlja in po svoji volji
izdeluje, tako je (vsak) človek v roki Tistega, ki ga je ustvaril in mu
bo povrnil po svoji razsodbi«. V tem smo vsi enaki.

Dalje pravi sv. pismo, da »človeku ni dobro samemu biti«, da
potrebuje pomoči in želi v društvu živeti. Bog pa neče, da bi bili
ljudje v društvu vsi enaki med seboj. On neče da bi živeli le v čredah
združeni kakor neumna živina. V svoji modrosti je on sklenil, da ima
biti človeško društvo podobno človeškemu telesu z različnimi udi in
raznimi opravili. Za to je on ljudi »po svoji mnogoteri modrosti razločil
in jim odkazal razna pota. Nekatere izmed njih je oblagodaril in po¬
višal, in nekatere izmed njih je posvetil in sebi odločil; in nekatere
izmed njih je preklel in ponižal in zavrgel, ker so se od njega ločili«.
(Sirah 33, 11.)

Ljudje so tedaj v društvu po volji božji neenaki ne samo v tem,
da nimajo vsi enakih zmožnosti in talentov, nego tudi v tem, da nimajo
vsi enakih opravil. Nekateri imajo od Boga oblast zapovedovati, drugi
imajo dolžnost slušati. Kakor je v telesu mnogo udov, vsi udje pa
nimajo ravno tistega opravila, tako je tudi človeško društvo: nas veliko
je le eno (društveno) telo sleherni pa smo drug drugega udje, vsak
ima svoj poklic, svoje opravilo. (1. Kor. 12.)

2. Bog s stvarjenjem še ni končal svojega dela. »Moj Oče do
sedaj dela«, pravi Jezus (Jan. 5, 15), on vlada svet. On je sicer pustil
narode, ki so od njega odpadli, hoditi po svojih potih, vendar pa ni
pustil samega sebe brez pričevanja (Dej. ap. 14, 15). On ni le narodom
dobrote z neba delil, On je tudi marsikaterega njih sklepov razdejal in
misli ljudstev razmetal. (Ps. 32, 10.) Nekatere je vzel kakor bič v svoje
roke in je ž njimi druge tepel, če tudi sami tega niso spoznali. Per¬
zijskega kralja Čira imenuje Bog (Iz. 44, 28) svojega pastirja, ki bo
njegovo voljo dopolnil. Vzel ga je za desnico in njemu narode pod-

11  —

vrgel. Pred njim je kraljev hrbte obrnil in v beg nagnal, vrata odpiral
in železne zapahe lomil.

O Nabuhodonozorju pa pravi (Jerem. 27, 67): »Jaz sem dal vse
te dežele v roke Nabuhodonozorju, Babilonskemu kralju, svojemu
hlapcu ... da mu služijo. In služili bodo vsi narodi njemu in njegovemu
sinu . . . dokler ne pride njegov in njegove dežele čas«, ter opominja
Izraelce, naj se mu prostovoljno podvržejo, da ne bodo pokončani. Po
Danielu (11, 4) je bil tudi Aleksander Veliki le orodje v rokah božjih,
kakor tudi Rimljani, o katerih je že Balaam rekel (IV. Mojz. 24, 24),
da bodo Asirce premagali in Hebrejce pokončali. Svoje izvoljeno ljud¬
stvo si je pa sam sebi tako oklenil, »kakor se oklene pas ledij mo¬
žakovih« (Jerem. 13, 11) in je zanj skrbel. V njegovi roki je bila oblast
čez deželo in ji je obudil pripravnega vladarja o pravem času (glej
Sirah 10, 4). Po njem »kralji kraljujejo, in zapovedniki določujejo, kar
je pravično«. (Preg. 8, 15.)

3. Ravno tako Bog vodi in vlada poedine ljudi. Za vsakega člo¬
veka skrbi in ga postavi na mesto, katero mu je odločil. Bog je sicer
dal človeku prosto voljo, in kar je enkrat dal, ne jemlje nazaj, v svoji
modrosti in mogočnosti pa le doseže, kar hoče. Ce je pa človek prost,
vendar »svojega spočetja nima v svoji oblasti in v nikogar moči ni,
kako da naj hodi in ravna stopinje svoje«. (Jerem. 10, 23.) Bratje
Egiptovskega Jožefa so hudo mislili ž njim, Bog pa je vse obrnil v
dobro; po njih hudobiji ga je poslal v Egipt in ga povikšal, da je ob
času lahkote prehranil mnoge. Abrahamu je prisegel, da mu bo dal
slavo med ljudstvom, Mojzesa je povikšal pred kralji in mu dal povelja
do svojega ljudstva. Arona je izvolil, da mu daruje daritev v spomin
za spravo. Sobni, ošabnemu in zvitemu pisarju kralja Manaseta se je
zagrozil, da ga bo spodil iz mesta in od službe odstavil, in na njegovo
mesto drugega poklical. (Izaj. 22, 15.) In kmalu so ga sovražniki
zvezanega v sužnost odpeljali. Godilo se mu je, kakor ošabnemu pete¬
linu, katerega vjamejo, za noge zvežejo in na trg na prodaj odnesejo.

4. Ko so izraelci prosili kralja, reče Bog Samuelu: »O tej uri ki
je sedaj, ti bom jutri poslal moža iz Benjaminove dežele, njega mazili
čez moje ljudstvo«. (1. Kralj. 9, 16.) Drugi dan je Savel iskal izgubljene
oslice svojega očeta, ter po nasvetu hlapca prišel k Samuelu, in Samuel
ga je mazilil. Tako je bil Savel ne le izvoljen od Boga, temveč že
potrjen in maziljen za 'kralja. Ljudstvo za to ni nič vedelo in je še
zahtevalo kralja. Samuel reče, da naj vadljajo po rodovih in rodovinah,
in vadljaj je prišel na Savla, sina Kisovega. Kdo je vodil Savla k
Samuelu, kdo razdelil vadljaje, ki so se metali, ali ne sam Bog? In
»Bog je tudi ganil srca«, da je šel del vojske takoj s Savlom. Ko pa
je Bog Savla zavoljo nepokorščine zavrgel, je rekel Samuelu: »Napoln 1

— 12  —

svoj rog z oljem in pridi, da te pošljem k Izaiju Betlehemljanu, zakaj
izmed njegovih sinov sem si kralja izvolil«.„(1. Kralj. 16, 1.) In Samuel
je vzel rog z oljem in mazilil Davida sredi njegovih bratov. Savel pa
je bil še dolgo časa kralj in David je ostal še pastir. Koliko raznih
in na videz slučajnih dogodkov, preden je postal David kralj! Ko je
prišel od očeta poslan prvikrat k vojski, mu je še starejši brat očital,
da je le iz prevzetnosti in potuhnjenosti prišel gledat boja. In vendar
je vse to Bog vodil. Ravno tako vodi Bog tudi druge, dokler ne pri¬
pelje vsakega na pripravljeno mesto, če nam tudi ne razodene poedinih
potov. Sam pravi, da ima še celo lase na naši glavi razštete, in da
brez njegove volje nobeden ne izpade. Naj tedaj človek obrača kakor
hoče, Bog bo vse obrnil kakor on hoče. »Človekovo srce si izmisli
svoj pot, Gospod pa njegove stojrinje vodi«. (Preg. 16, 9.)

5. K zveličanju ni zadosti, da Bog vodi stopinje človekove, to je le
božje delo, tega človeku ne bo poplačal; odrasli ljudje si morajo ne¬
besa sami zaslužiti. »Bog nas je vstvaril brez nas, ali nas ne bo zve¬
ličal brez nas«, pravi sv. Avguštin. Mi pa z lastno močjo ne moremo
nič storiti, kar bi imelo pri Bogu vrednost za večno življenje. Potrebna
je milost božja, in mi moramo z milostjo sodelovati. Ko Bog naše
stopinje vodi, in naše delovanje urejuje, moramo mi ne slepo, ne pri¬
siljeno, nego prostovoljno sodelovati, in ko bi mi tudi kaj drugega
želeli (kakor v bolezni zdravje), moramo vendar iz dna srca reči: »zgodi
se tvoja volja«. Tako bo delo božje postalo tudi naše delo, katero bo
Bog poplačal. Za to pa je potrebno, da človek pazi na glas božji in
ima dobro voljo, da je pripravljen vse storiti, kar Bog hoče. Bog sam
toži, da je klical, pa ni bilo nikogar, ki bi bil pazil na njegov glas.
(Iz. 50, 2.)

6. Bog »deli slehernemu, kakor hoče« (1. Kor. 12, 11) in je »bogat
za vse, ki vanj kličejo«. (Rim. 10, 12.) On pa tudi nobenega ne po¬
zabi, še vedno govori, kakor je govoril izraelskemu ljudstvu: »Postavil
sem pred vas življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi si tedaj
življenje da živiš«. (V. Mojz. 30, 19.) Dal sem ti pamet, da spoznaš
dobro in hudo. Izbrati si moraš sam. On govori »po mnogih potih«,
po vesti, po drugih ljudeh, po posebnih dogodkih, po stiskah in nad¬
logah, v katere nas pusti pasti. On govori k vsakemu in »razsvetli
vsakega človeka, ki pride na svet«. Tedaj je on tudi tebe že razsvetlil,
tudi k tebi že govoril. Le dobro poslušaj, pa boš slišal, kako ti nek
glas pravi: Varuj se tukaj hudega, stori sedaj to dobro, ogibaj se one
tovaršije, prejmi te nadloge za pokoro ... Glej, tukaj je pot zveličanja,
tamkaj pa za te pot pogubljenja. — To je glas božji, ako nanj paziš
in se po njem ravnaš, delaš po volji božji, ako se to zgodi pri volitvi,
voliš po volji božji.

— 13 —

7. Lz tega, kar smo do sedaj premišljevali, moramo reči:

ii)  Vse, karkoli se je že zgodilo, kar se godi in se bo še zgodilo
na svetu, je ali delo božje, ali delo človekovo, ali je delo božje in člo¬
vekovo skupaj. Delo božje stori Bog sam brez človeka. Taka dela
moramo le spoznati in sprejeti iz rok božjih. Tukaj ni nič našega.
Druga dela so človekova, katera Bog iz vzrokov nam nepoznanih le
dopusti, ne odobrava. Taka dela so naši grehi, pa tudi nekatera druga
dela, ki jih ne moremo naravnost greh imenovati. Tako je bilo kralje¬
vanje izraelskih kraljev, kateri so, kakor pravi Bog sam po preroku
Ozeju (8, 4), »kraljevali, pa ne po meni«, »bili so poglavarji, pa jih
nisem spoznal«. Tedaj je Bog njih kraljevanje, kakršno je bilo, le
dopustil. Bilo je, ako smemo tako reči, proti njegovi volji, on jih je le
trpel. Kar pa Bog naravnost neče, to se ni, in se ne bo zgodilo.
»Nihče si ne vzame (in si ne more vzeti) časti razven, kateri je po¬
klican od Boga kakor Aron«. (Hebr. 5, 4.)

Za nas važna in prav imenitna so dela, katera stori Bog po člo¬
veku ali človek z Bogom. Tako je vse, kar stori človek dobrega s
posebno pomočjo božjo. To je vse božje in tudi vse naše. Vse je božje,
ker je res delo njegove milosti, vse je naše, ker nam to Bog zavoljo
našega prostovoljnega sodelovanja vračuni, kakor da bi bili vse sami
storili. Na vse to moramo tudi pri volitvi paziti. Taka volitev je dobra.

h)  Vsi ljudje so prosti, ali niso vsi enako prosti. Nekateri so po
zunanjih okoličinah, nekateri po posebnem poklicu (kakor Savel) tako-
rekoč prisiljeni, da jim ni več prosto kaj voliti ali izbirati si: njih vo¬
litev je delo božje, zasluženje imajo v tem, da prostovoljno spoznajo
in sprejmejo glas božji. — Druge Bog tako vodi, vabi in kliče, da bi
bilo očitno protivljenje in zaničevanje milosti božje, ko ne bi poslušali
in spolnili klica božjega. — Nekateri pa imajo večjo prostost, ter morejo
po svojem spoznanju v tem ali v onem stanu Bogu služiti in svojo
dušo zveličati.

c)  Bog kliče vse ljudi ali ne vseh enako. »Glej stojim pri vratih
in trkam«, govori Zveličar naš v skrivnem razodenju sv. Janeza (3,20).
»Glej stojim pri vratih in trkam. Ako kdo moj glas posluša in mi vrata
odpre, pojdem noter k njemu in bom ž njim večerjal in on z menoj«.
Ali on ne trka vsak čas, ne pri vsakem enako; k vsem hoče priti, ali
ne k vsakemu enako. Pri enem trka, da bi ga v svetu greha obvaroval,
pri drugem, da bi svet zapustil in se ves službi božji posvetil. K enemu
hoče priti in pri njem ostati, da se z navadnimi dobrimi deli zveliča,
k drugemu, da ga vodi po nenavadnih potih velike svetosti. Nekatere
kliče Bog upravno k spolnjevanju evangeljskih svetov v redovniškem
življenju, drugim je prosto, enemu pa (ki želi stopiti v samostan),
pravi: »Pojdi na svoj dom k svojim«. (Mrk. 5, 19.)

— 14 —

8. Mnogi se za glas božji ne zmenijo, Bog se bo naveličal trkati
in se bo umaknil, oni pa bodo padli. »Ozdravljali smo Babilon (grešno
dušo), pa se ni ozdravil, zapustimo ga«, pravijo angeli pri Jeremiju
(51, 9), in Bog sam se grozi rekoč: »Ker sem vas klical, pa se niste
oglasili, . . . zavrgel vas bom spred svojega obličja«. (Jerem. 7, 13.) Ne
bom vam več dajal obilnih milosti in vi boste padli v razne nesreče, v
greh in večno pogubljenje. »Ker ste ves moj svet zaničevali in moje
svarjenje zanemarjali (govori večna Modrost Preg. 1, 26), se bom
tudi jaz k vaši pogubi smejala«. — Strašno! Tedaj »danes, ko njegov
glas slišite, nikar ne zakrknite svojega srca«. (Ps. 94, 8.) Blagor člo¬
veku, ki to dela«. (Iz. 56, 2.)

5. Med katerimi rečmi smemo izbirati?

1. Izbirati smemo, ako smo drugač prosti, med vsemi rečmi, ka¬
tere niso grešne. Karkoli samo na sebi ni grešno, ker ni zlo ali na¬
vadam krščanskega življenja protivno, se sme poželeti, izbirati in iz¬
voliti. Človek pa je sebičen in koristoljuben, nikdar ne voli in ne bo
volil brez lastne koristi. Ljubezen do sebe je podlaga in mera vseh
naših opravil. Zveličar naš sam pravi, da moramo bližnjega ljubiti
»kakor samega sebe«.  Ker pa je koristi več vrst, razlikujemo
po njej tudi več vrst reči, med katerimi moremo izbirati, in več vrst
izbiranja med njimi. Posebno važen je razloček med koristjo, katero
uživa človek samo na tem svetu, katera mu le malo ali nič ne premeni
dušnega življenja ter nima nobene posebne važnosti za večno zveli¬
čanje, in med koristjo, katera se tiče edino ali skoraj edino le duš¬
nega življenja na zemlji in večnega zveličanja po smrti. Tako je za
tvoje dušno življenje malo ali nič razločka, da li si zidar ali tesar,
kovač ali mizar, ali poljedelec. Če je tudi morebiti za tvojo čast in
za tvojo denarnico znaten razloček, je vendar za tvoje dušno življenje
in večno zveličanje malo na tem ležeče, da li sediš v poštnem uradu,
ali pri davkariji, ali v kaki drugi pisarni. (Zavoljo osebne slabosti, ali
posebne grešne priložnosti, utegne biti tudi v tem znaten razloček.)
Navadno pri takih volitvah odločujejo le zunanje (gmotne) potrebe in
naravne zmožnosti, katerih tukaj ne moremo razlagati, in za to tudi
upravno o takih volitvah ne govorimo, akoravno so naša pravila pri
takih odločbah koristna.

2. Pri volitvi stanu, o kateri tukaj govorimo, je prvo vprašanje:
hočeš li ostati sam, ali stopiti v zakonski stan? Ako stopiš v zakon,
s katero osebo? Ako ostaneš sam, hočeš li v svetu živeti, ali se hočeš
službi božji posvetiti? Ali hočeš biti sveten mašnik, ali redovnik? To
so vprašanja, na katera mora odrasla mladina misliti, da more svoj čas

— 15 —

tudi dejansko dobro odgovoriti. Kdor na ta vprašanja svoj čas dejan¬
sko dobro odgovori, ta je duševno zrel, ta sme pričakovati, da bo tudi
druga važna vprašanja v življenju dobro rešil in po smrti zrel za ne¬
besa spoznan. Kdor pa v tem zablodi, ima križe in težave povsod.

6. Kaj smejo stariši zapovedati?

Nekateri trdijo, da imajo stariši kot namestniki božji pravico in
dolžnost odločiti stan svojih otrok, in da imajo otroci po četrti zapo¬
vedi božji biti njim pokorni ter stopiti v stan, katerega sta jim oče in
mati odločila, drugi pravijo, da stariši pri volitvi stanu nimajo čisto
nič govoriti, da je vse to opravilo in skrb vsakega človeka posebej.
Poglejmo, kdo ima prav.

1. Vsak človek je otrok božji. Bog pa daje svoje otroke starišem
kakor v rejo; stariše postavi On za svoje namestnike čez nje. Stariši
imajo tedaj toliko oblasti čez otroka, kolikor jim je Bog pripusti in
tako dolgo, dokler Bog hoče. Ako hoče Bog sam koga v svojo skrb
vzeti in sam voditi, morajo stariši odstopiti. Bog starišem nikdar ni
dal oblasti čez življenje njih otrok, ampak jim je naložil dolžnost za
življenje otrok skrbeti kakor za svoje, in brigati se, da bodo njih otroci
enkrat človeštvu v korist, ne v nadlogo. Stariši morajo tedaj svoje
otroke privaditi na dela in opravila, da bodo mogli pošteno živeti, in
otroci jim morajo v tem pokorni biti. Tako morejo stariši mnogokaj
glede svojih otrok odločiti, mnogo je že odločeno po okoliščinah.
Mnogi otroci morajo starišem pomagati pri delu in postati, kar so
stariši. Večja naobrazba ni mogoča.

2. Stariši morajo skrbeti tudi za dušo svojih otrok, in zato morajo
brigati se za krščansko življenje. Stariši morajo otroke varovati greha
in grešne priložnosti; oni jih morajo v nevarnosti svariti in od grešnih
potov odvračati ne le majhne, ampak tudi odrasle. To je dolžnost sta-
rišev in otroci jim morajo biti v tem pokorni. K večji popolnosti in
k posebnim pobožnostim jih pa ne morejo siliti, ker te niso potrebne
k zveličanju, in Bog jih od vsakega ne terja. Stariši pa tudi ne smejo
otrokom braniti, ko bi jih Bog k večji popolnosti klical, in Bog ni
dolžan poprej stariše vprašati ali prositi. On pokliče, katerega hoče in
kamor hoče.

3. Ko je dvanajstletni Jezus ostal v Jeruzalemu, je dobro vedel,
da bosta Jožef in Marija žalostna, pa jima vendar ni nič naznanil, kaj
da misli storiti. On je ostal v Jeruzalemu, in ko sta ga tretji dan našla
v templju sedečega sredi učenikov, jima reče: »Kaj je, da sta me
iskala? Nista li vedela, da moram v tem biti, kar je mojega Očeta?«
(Luk. 2, 49.) Kakor da bi bil rekel: Stariši morajo vendar vedeti, da

- 16 —

imajo otroci, ko jih Bog kliče, tudi proti volji starišev ostati v templju
ali pri službi božji. Stariši tedaj nimajo pravice siliti otroke v zakonski
stan, ne braniti jim, ako imajo priložnost in hočejo v Gospodu pošteno
stopiti v zakon. Ne smejo jih' siliti ne odvračati jih od duhovskega ali
redovniškega stanu, odrasli otroci se smejo v tem protiviti, posebno
ako so prepričani, da jih Bog kliče. Tukaj velja pravilo: Boga je treba
bolj slušati, kakor ljudi, če je tudi starišem neugodno. V resnični po¬
trebi jih pa vendar ne smejo zapustiti, ker to bi bilo gotovo proti volji
božji. (To pa se ne more reči, kadar stariši le v prihodnosti od tebe
pomoči pričakujejo, sedaj pa jim še ne moreš pomagati.)

Ko otroci niso v srcu prepričani o posebnem poklicu božjem, naj
izpolnjujejo pametno voljo  svojih starišev s prepričanjem, da spol¬
njujejo voljo božjo, katero jim on po svojih namestnikih razodeva.
Tako je ravnala sv. Frančiška Romana; ona je sklenila deviški živeti
in v kak samostan iti, po volji starišev pa (ker ni bila prepričana o
poklicu božjem) je stopila v zakonski stan in je v zakonu postala svet¬
nica. O drugih svetnikih vemo, da so jih stariši že v zibelki odločili
za kak samostan, in Bog je te njih želje uslišal, dobili so otroci poklic
božji in so srečno in sveto živeli v samostanu. Ali »čudoviten je Bog
v svojih svetnikih« (Ps. 67, 36)! On daje moč in krepost svojim iz¬
voljenim, da se imamo marsičemu čuditi v njih življenju, česar pa brez
posebne milosti ne smemo posnemati.

4. Ko smo že govorili o dvanajstletnem Jezusu v templju, moramo
pri tem dogodku premišljevati še nekatere resnice, katere morejo
vznemirjeno srce tolažiti. — Jezus se ni pred Marijo in Jožefom skril,
ne nalašč od nju odločil, on se je resnično izgubil (med množico
oddaljil). Namesto da bi ju poiskal ali se drugim Nazarečanom pri¬
družil, je po volji Očeta nebeškega ostal v Jeruzalemu. Krivoverci
dolžijo Marijo nemarnosti in neskrbnosti, ker je brez njega šla na pot;
ali ona ni nič grešila, akoravno bi se Jezus ne bil izgubil, ko bi bila
bolj pazila (mogla bi, ali ni bila dolžna, bolj paziti kakor je pazila).
Tedaj ko si izpolnil svoje dolžnosti, bodi miren, če tudi spoznaš, da
bi bil mogel več storiti in kake nesreče obvarovati se.

5. Jožef in Marija nista vedela, da je Jezus v Jeruzalemu ostal;
mislila sta, daje  v društvu Nazarečanov in sta šla dan hoda. To mnenje
ni bilo resnično, ali bilo je pametno.  Pametno je misliti, da bo
dvanajstleten mladenič po dokončani pobožnosti, ko se vsi domov
vračajo, tudi ž njimi šel; Jožef in Marija sta se po tem ravnala, in
nista grešila. Tako naj bo tudi tebi dovolj, bodi miren da si le pa¬
metno ravnal, če tudi pozneje spoznaš da v resnici ni bilo tako. Več¬
krat se moramo po pametnem mnenju ravnati, ker gotove resnice ne
moremo vselej spoznati. Tako posebno ko skrbimo za prihodnost svojo

- 17

ali drugih. Stariši morajo skrbeti za svoje otroke, akoravno ne vedo,
kaj da bodo potrebovali. Bog je dopustil, da sta se Jožef in Marija
motila, da sta se (brez greha) ravnala po mnenju, ki ni bilo resnično,
tedaj more on tudi dopustiti, da se tebi tako zgodi. Ako si pametno
delal in svoje dolžnosti izpolnil, boš od Boga plačilo prejel, če tudi na
zemlji nisi svojega namena dosegel, ali bi bil drugače delal, ko bi bil
resnico spoznal.

7. Kdaj je čas volitve ?

Kadar more človek grešiti, more tudi odločiti, kako da hoče Bogu
služiti, more voliti svoj stan. Mnoge je sv. Duh že mlade poklical, za
nekatere stanove se je treba dalj časa pripravljati, oni si morajo že
pred pripravo izvoliti, ali dolžnosti ni, izbirati si stanu, dokler ni po¬
trebno. »Vsak naj ostane v stanu, v katerem je«, piše sveti Pavel, (I.
Kor. 7, 20; Ef. 9, 1), in naj skrbi da dobro, pošteno živi. Ako te tedaj
ne silijo zunanje okoliščine na premembo stanu, in ne čutiš v sebi
nobenega nagona ali posebnega mikanja na volitev, ni treba na njo
misliti. Sveti Ignacij Lojolski pravi, da so za volitev stanu trije časi:

Prvi  čas  je, kadar Bog tako kliče, da pobožna duša nič ne
sumnja in ne more sumnjati o poklicu božjem, ter prosto in z vsem
prepričanjem spolnjuje voljo božjo, ko premeni stan. Tako je Bog po¬
klical sv. Matevža, sv. Pavla in druge. Ali to so nenavadna pota mi¬
losti božje, kaj takega se sicer še more zgoditi, ali mi ne smemo take
milosti pričakovati, ne za njo prositi.

Drugi  čas  je, kadar zunanje še ni potrebno premeniti stanu,
vendar pa je mogoče, in ti čutiš v sebi nek nagon, neko mikanje,
rekel bi, neko silo, ki te goni in naganja k volitvi, k premembi stanu.
Ko ti take misli in želje prihajajo (četudi le proti tvoji volji), je pravi
čas volitve, prava dolžnost resnobnega premišljevanja. Take želje sicer
morejo biti posledica domišljije, navadno pa so od Boga, ki kliče
k volitvi. Kliče resnično k volitvi, k resnobnemu premišljevanju živ¬
ljenja, če tudi morebiti neče premembe stanu, ampak le za to kliče,
da bi te lahkomišljenosti in greha obvaroval. (Poslušaj njegov glas in
premišljuj, voli, če tudi ne izvoliš.) Ako te pa take misli navdajajo, ko
imenovanega stanu še ng moreš nastopiti, so tudi dobre, če te od¬
vračajo od greha in ti dajejo moč k dobremu, ali čas prave volitve ni.
Nisi dolžan resnobno voliti.

Tretji  čas  je, ko je duša mirna, ko ne čuti želje k volitvi, ko
bi še rada ostala kakor je, pa jo silijo zunanje okoliščine na volitev.
Tako se mora dijak srednjih šol, gimnazijalec v zadnjem letu gimnazije
za nekaj odločiti. Sicer more biti tudi nagnjenje k enemu stanu (glej

— 18

§ 13. 3.) ne popolnoma odločno, na odločno volitev silijo te zunanje
razmere. Dekle ne misli na zakon, za deviški stan se tudi ni odločila,
najrajši bi še ostala pri stariših kakor je, ali pošten mladenič jo snubi,
ona se mora odločiti, mora pomisliti, da li je to snubenje klic božji
ali le skušnjava. Tedaj je čas resnobnega premišljevanja, da se lahko-
mišljeno ne obveže za celo življenje, pa tudi pravega ženina ne odbije.
Tako bodo tudi drugi večkrat zunanje prisiljeni na važen korak, od
katerega zavisi sreča ali nesreča celega življenja. Treba se je za nekaj
odločiti, ali odločiti po volji božji; za to pa potrebujemo vodila.

8. Premišljevanje o potrebi vere.

1. Majhen otrok je samo občuten, sčasoma začne stvari okoli sebe
razločevati in se zavedati, posluša druge in pazi, kako razne reči ime¬
nujejo, začne misliti in spoznavati, da ljudje resnico govore, ter se na
njih resničnost zanaša. Pa tudi odrasel človek še vedno sprejema reke
drugih kot resnične in čuti v sebi neko potrebo vere in višje pomoči:
vzbujajo mu se vprašanja in želje po vedi, katerim ni lahko zadostiti.
Učenjaki strokovnjaki, ki so pri vedi ostareli, prebirajo spise drugih
in prejemajo njih reke kot golo resnico; človeško društvo bi bilo ne¬
mogoče, ko bi drug drugemu ne verjel. Kdor se hoče kaj naučiti,
mora učitelja poslušati, njemu verjeti. Vsak pameten človek, tudi naj¬
večji učenjak, spozna, da drugi ljudje kaj vejo, kar on ne ve, in jim
takorekoč slepo verjame. Tedaj moramo reči, da je vera vsakemu člo¬
veku potrebna, da ni nihče tako pameten, da bi vse vedel, vse spoznal,
da ga ne bi bilo mogoče kaj več učiti.

2. S tem bi lahko svoje premišljevanje končali, ali nekatere je
»njih domišljevanje goljufalo in v nečimurnosti njih um pridržalo« (Sir.
3, 26), priznavajo da marsikaj ne vedo in da morajo drugim verjeti,
ali v svoji prevzetnosti trdijo, da ni ničesar, kar bi človek ne mogel
spoznati, in tako tajijo vsako čeznaravno razodenje božje. Naš Vodnik
je imenoval take učenjake pametuhe, sedaj pa jih rajši imenujemo z
latinsko besedo racijonaliste. Z njimi se nečemo mnogo ukvarjati, le
na dve njih trditvi hočemo odgovoriti.

a)  Res je, kar oni trdijo: Razumnost ni pri vseh ljudeh enaka,
učeni veleum mnogo več in boljše spoznava, kakor preprost človek.
Ali s tem še niso dokazali, da veleum vse spozna, vse ve. Tisočletni
hrast je mnogo večji, kakor bilka trave, med njima je velik razloček,
vendar pa se v nečem oba strinjata. Kakor bilka trave nikne iz semena
in raste do veličine, katera je njeni naravi določena, tako tudi hrast,
tudi on nikne iz semena in raste do veličine, katera mu je odločena
in raste po postavah, katere je Bog dal. Tako sta tudi veleum in ne-

— 19 —

uki prostak v tem enaka, da ni nju nobeden sam od sebe, in da se
njune moči razvijejo po stanovitih postavah in le do njima postavljene
meje. Tudi naj večji veleum ni, in ne bo nikdar vseum. To je le Bog
sam.

b)  Res je tudi, da človeški um vedno napreduje in da je težko
določiti, kako daleč da more napredovati, vendar pa moremo reči, da
so tudi tukaj meje, katerih ne bo nikdar prestopil. Naš um je kakor
luč ali ogenj, ki v temi sveti, ali še tako velik ogenj ne bo nikdar po
celi zemlji svetil in v vse podzemne votline prodrl. Kdor bi pa hotel
preiskovati, kako daleč da sveti ta ogenj, bi lahko po temi tavajoč v
kako jamo padel. Tako tudi človeški um ne bo nikdar prodrl do kraja
vse resnice, vedno mu bo ostalo nekaj temnega, kjer lahko zgreši pot
in zabrede v zmote. — Nikar ne reci, da moreš z dobro svetilko pre¬
iskati vso zemljo in se spustiti v največje njene globočine, ker vsega
tega ne moreš sam storiti, moraš tedaj drugim verjeti. Mnoge reči so
temne, navadno svetlo preslabo, če pa svetlobo povečaš, se ti blišči
in si v nevarnosti, da oslepiš. Ali ta puhli prigovor, ako kaj velja,
velja le za naravne stvari, mi pa imamo resnice, katere presegajo vso
naravo.

3. Človek nekako čuti neko višje bitje nad seboj ter more po
tem, kar je stvarjenega, spoznati Boga, tako da neverniki »nimajo iz¬
govora« (Rim 1.) in vendar Boga še »noben človek ni videl, in ga tudi
videti ne more« (1. Tim. 6, 16), ker »prebiva v nedosegljivi svetlobi«.
Bog je osebno v vsem stvarjenju pričujoč, s svojo močjo vzdržuje in
vlada vse, in je od vsega tako oddaljen, da njegovega bistva ne bi
noben vstvarjen razum spoznal, ko bi se ne bil sam razodel. Se več,
Ko bi Bog samo govoril k nam, bi bila njegova beseda le nerazum¬
ljiv glas. Da more človek prav verovati, mora Bog sam njegov um
pripraviti, nekako preustvariti in mu nekaj od svoje svetlobe podeliti.
Vera je namreč posebna milost božja, nadnaravna, od Boga vlita čed¬
nost, po kateri imamo za resnico vse, kar je Bog razodel. Le po tej
milosti spoznamo mi Boga, »sedaj skozi zrcalo kakor v megli« (LKor.
13, 12) in upamo, da ga bomo enkrat gledali, »od obličja v obličje,
kakršen je«. (1. Jan. 3, 2.) Brez te milosti sedi človek v smrtni senci,
ali pa tava kot slepec okoli.

4. Ta milost nam je pri sv. krstu vlita, tako da more vsak krščen
otrok, ko pride k pameti, verovati. Ali Jezus Kristus tudi nas opo¬
minja, kakor je opominjal svoje poslušavce (Jan. 12, 36), da moramo
svoj razum podvreči in verovati, če tudi ne razumemo. Ko je namreč
začudena množica popraševala, kako da ima Sin človekov povišan ali
križan biti, ko Kristus ostane vekomaj, ni na vprašanje upravno nič
odgovoril, ampak je le rekel: »Še malo časa je luč pri vas, hodite,

- 20  —

dokler imate luč, da vas tema ne obide.« Kakor da bi bil rekel: ne
preiskujte, kako da bo to, le po tem se ravnajte, tako delajte, tako
hodite, kakor vam luč resnice po veri sveti ter je s tem tudi jasno
naznanil, da more človek z nerabo ali zlorabo milost sv. vere izgubiti.
Ako ne boste hodili v luči, vas bo obšla tema, vi boste luč sv. vere
izgubili. — Po veri moramo živeti, vero v dejanju spolnjevati, če ne,
jo bomo izgubili.

5. Po veri živi ali v luči sv. vere hodi, kdor ta svet, reči tega
sveta tako čisla in ceni, tako rabi, kakor ga sv. vera uči. Ko vidiš,
kako umetno delo, ali kako tovarno z mnogimi stroji, bolj zaupaš be¬
sedam umetnika, ki je stroje napravil, kakor lastnim očem. Pa glej!
umetno tovarno sveta je Bog sam postavil, sam jo vzdržuje in vlada.
Tedaj moraš tudi njegovim besedam bolj zaupati, kakor svoji pameti.
Ko slišiš njegov glas, reci v srcu: Resnično tako je, če ti je tudi bistvo
ali notranje jedro razodete resnice popolnoma skrito. In to tudi pri
dejanskih resnicah vsakdanjega življenja. Resnično: »Blagor ubogim
v duhu« (Mat. 5); resnično je: »Bogat pojde težko v nebeško kralje¬
stvo« (Mat. 19, 23), bolj težko, kakor revež. Resnično: »Veliko boljše
je dajati, kakor jemati.« (Ap. 20, 25.) Resnično: »Kaj pomaga človeku,
če ves svt pridobi, svojo dušo pa pogubi?« (Mat. 16, 26.) Resnično:
»človek ko umrje, nič seboj ne ponese, in njegova slava ne pojde ž
njim.« (Ps. 48, 18.) »Kaj je življenje naše? Dim je, ki se za malo časa
kaže.« (Jak. 4, 15.) In vendar od tega časa zavisi večnost. Prevzet¬
nost, bahanje z blagom bo prešlo kakor senca. Res ničemurnost čez
nečimurnost in vse je nečimurnost. Kaj več ima človek od vsega svo¬
jega dela, s katerim se trudi pod solncem?« (Pridig. 1, 2.)

g.  Priprave k volitvi stanu.

I. Po besedah sv. Tomaža Akvinskega Bog posebno v tem svojo
modrost kaže, da ne dela vse sam, ampak da se poslužuje vstvarjenih
pomočkov in sicer vedno primernih vsaki naravi. Človek je prosto in
razumno bitje, za to ga Bog tako vodi, da človek sam svoj razum rabi
in prosto voljo, prosto se odloči; prosto in razumno postopa, misli in
premišljuje in se po lastnem spoznanju ravna. Mi pa smo slabi, v svo¬
jem spoznanju omejeni, čutimo potrebo pomoči. Bog jo bo dal, ako
ga prosimo. Za to moramo tudi pri volitvi stanu sicer svoje moči ra¬
biti in truditi se, ali z lastnimi močmi ne moremo pravega poklica bož¬
jega spoznati, kamoli v dejanju izpolniti. Torej moremo Boga prositi
za razsvetljenje in pomoč. — Dobro je v ta namen opraviti kako po¬
sebno pobožnost: devetdnevnico k presv. Srcu Jezusovemu, ali k bi.
D. Mariji, k sv. Alojziju, k angelu varihu . . . kakor ima kdo ravno

— 21  —

priložnost ali osebno zaupanje. Ker pa »modrost ne gre v hudobno
dušo, in ne prebiva v telesu, ki je udano grehu« (Mdr. 1. 4), se mora
najprej duša očistiti greha, grešne navade se morajo odpraviti, po¬
trebna je prava pokora, resnično poboljšanje življenja, ako je bilo prej
grešno. Potem je treba premišljevati večne resnice, ker one so edino
pravo svetilo pri volitvi stanu, one so splošno razodenje volje božje,
temelj in podlaga vsake pobožnosti, one poslednji nagib k spolnjevanju
stanovskih dolžnosti. Za vse to pa je treba dobre volje in nekoliko
časa: v enem ali dveh dneh se to važno opravilo ne more končati.
Sv. Ignacij svetuje, za to delati celi mesec duhovne vaje in premišlje¬
vati večne resnice.

2. Bog hoče, da človek pri človeku išče pomoči. Za to je on
nekatere postavil za svoje namestnike. Savla je poslal k Ananiju, da
mu pove, kaj ima storiti. BI. D. Marija je ukazala sv. Alojziju s spo¬
vednikom se posvetovati. Ali »pred svojimi prijatelji bodi previden«
in »izmed tisoč imej le enega svetovalca« (Sir. 6), ki je izurjen v du¬
hovnem življenju, ki nima lastnih želj, ampak le želi, da ti voljo božjo
spolnjuješ. Ako te kdo nagovarja ali odvrača, ako težave zmanjšuje
in zakriva, ako hoče da le njemu zaupaš, ako ti hoče zapovedati, ne
poslušaj ga! Vsaka setev, ki je ni sejal Oče nebeški, vsako drevo, ki
ga ni Bog zasadil, bo s korenino izruvano. Svetovalec ali vodja nima
nič sejati ali saditi, on te ne sme nagovarjati, on ti ima le pokazati
voljo božjo. (To si pa tudi v spominu ohrani, ako ti drugim svetuješ,
ali jih vodiš pri volitvi.) Za Bogom je vsak človek sam svoje sreče
kovač, ako mu jo hoče drugi kovati, mu bo le nesrečo skoval. Le ko
se kdo že spoznani volji božji protivi, ali se obotavlja v dejanju spol¬
niti, naj se nagovarja ali nagiba, da stori, kar Bog od njega terja.

3. »Naraven človek ne razume tega, kar je božjega duha; zakaj
to mu je nespamet, in ne more spoznati, kar se po duhovno preudarja.«
(1. Kor. 2, 14.) Zato se ž njim ne posvetuj! Ne govori o volitvi stanu
z ljudmi, kateri ne skrbijo za zveličanje duše. Citaj pa knjige, katere
govore o različnih stanovih, ali razlagajo dolžnosti stanu, katerega
misliš nastopiti. Kar te je ganilo, kar si posebno spoznal, ali kar ne
razumeš, česar se bojiš, vse to zapiši, da moreš pozneje še premišlje¬
vati in z drugimi se posvetovati.

4. Ne voli in ne misli na volitev stanu, kadar je tvoje srce ne¬
mirno in razburkano, kadar strastno kaj želiš ali se bojiš, kadar imaš
neurejene želje in se ne čutiš udanega v voljo božjo! V ognju pože¬
lenja in v viharju strasti ne govori Bog, in ko bi govoril, ga ne mo¬
reš razumeti. Bog govori prijateljski le k pobožnemu srcu, le mirna,
čista duša more njegov glas spoznati. Kakor se Bog Eliju ni prikazal
ne v močnem pišu, ne v potresu, ne v ognju, ampak v šumljanju tanke

2

22  —

sapice, tako bo tudi pri tebi. Tanko sapico milosti le mirna duša opaža.
»Kateri želijo obogateti (če tudi le na dovoljen način, veliko čast in
slavo doseči, ali mesene sladnosti uživati), padejo v skušnjavo in za¬
drego hudičevo in v veliko nepridnih in škodljivih želj, katere potope
človeka v pogubljenje.« (1. Tim. 6. 9.)

5. Nekateri so se že odločili za en stan, pa še nekaj premišljujejo,
kakor da bi stan volili z željo, naj bi Bog njih volitev potrdil. Tako
premišljevanje utegne biti dobro, ali ni volitev. Je že po volitvi, ko
bogoslovec premišljuje, kako da bo kot mašnik živel, ali ko si samec
išče osebo, s katero bi se zaročil. Pri pravi volitvi stanu je prvo in
edino vprašanje, da li je ta stan za te ali ne?

io. Premišljevanje o delu.

1. Preden je bil človek ustvarjen, je bila zemlja že pripravljena,
tako ustvarjena, da bi jo človek »obdeloval«.  Ko je pa Bog člo¬
veka ustvaril, ga je postavil v vrt veselja, »da bi ga obdeloval in va¬
roval«. Po grehu je Bog zemljo preklel in rekel, da bo človek le v
trudu od nje živel in v potu svojega obraza kruh jedel. Delo je po¬
stalo težavno in nujno potrebno za življenje. Akoravno pa je težav¬
nost dela  posledica greha, prava pokora, ki nas opominja na greh
(in v tem nekako sramotna), vendar ni sama v sebi sramotna, temveč
v sedanji nujnosti upravo častna. Hrana, obleka, stanovanje, vse kar
človek potrebuje, se more le s trudom, s težkim delom pripraviti. Kdor
hoče te reči brez truda uživati, terja, da bi se drugi zanj trudili, on
dela krivico, ni pošten. Kdor hoče, pošteno živeti, se mora za to, kar
potrebuje, sam potruditi. In še več. On mora to, kar so v otročjih
letih drugi zanj storili, povrniti in skrbeti, da ne bo na stare dni od
truda drugih živel. Pa tudi tako še ni zadostil vsem dolžnostim člo¬
veštva. V človeštvu (med vsemi ljudmi) so nekateri, ki morajo celo
življenje od.truda drugih živeti, nekateri so pohabljeni, bolehni, slabi,
ali jih prezgodaj smrtna kosa pokosi. Za te morajo drugi skrbeti, ka¬
teri so zmožni. Naj nam to pojasnijo vzgledi.

2 .  V neki kmečki hiši je dvanajst ljudi: stari oče in stara mati,
gospodar in gospodinja in osem otrok, za delo jih je pa samo šest.
Tedaj se mora vsak za dva truditi, ako hočejo vsi živeti. Oni pa ne
potrošijo vsega, kar pridelajo; potrošili bi lahko, pa si pritrgujejo in
hranijo, da jim ne zmanjka, ko bi prišla slaba letina ali kaka druga
nesreča. V drugi hiši sta oče in mati, dobra pridna delavca, pa komaj
preredita svojih petero otrok. Ko nemila smrt pokosi očeta in mater,
mora občina za otroke skrbeti, vsakdo v občini si mora, kakor pravimo,
zavoljo njih nekaj od ust odtrgati.

23  —

Pomislimo si sedaj, da je cela dežela, ali cela država le ena dru¬
žina ali zadruga: vse kar se pridela, je skupno za vse. Od tega mo¬
rajo živeti ne samo delavci in njih otroci, bolniki, starci, in tisti, ki
skrbijo za red, učitelji in učenci, pa še nekateri drugi. Zakaj ljudje
bi ostali ljudje kakršni so, nekateremu bi se ne ljubilo delati, pa bi
ga morali siliti, drugi bi hotel bolj ugodno živeti, pa bi kradel. Potre¬
bovali bi orožnikov in beričev, kaznilnice in ječe. Če pa tudi ni vsa
država ena zadruga, je vendar le neka zadruga, in vse to se mora
preskrbeti: nekaj se preskrbi iz poedinib družinskih blagajn, nekaj iz
občinskih, deželnih in državnih. Blagajna pa se hitro izprazni, ako
se nič notri ne deva. Tedaj si mora vsak zmožen človek nekaj pri-
trgati zavoljo drugih. Pomisli še, koliko pridelkov človeškega truda
propade po nesreči. Vse to nadomestiti je prava dolžnost človeštva,
vseh zmožnih ljudi.

S tem bi bilo naše premišljevanje končano, ali zavoljo godrnjav-
cev moramo še nekaj povedati za dijake in učenjake.

3. V trgu D. sta bila Jaka in Janez, otroka sosednjih hiš, velika
prijatelja, ko sta v domačo šolo hodila, in sta prijatelja ostala celo
življenje. Janez je postal zdravnik, Jaka pa je ostal kmet. Nekega
dne (bilo je proti koncu sušca 1875), popraša Jaka Janeza, kako da
ima on zdaj tako veliko plačo, in da mu vsi radi tudi mali trud dobro
plačajo. Ko bi bil doma ostal, bi bil njegov trud gotovo tako slabo
čislan, kakor drugih kmetov. Na to odgovori Janez: Ti si se pri kme¬
tiji z lastnim trudom preživil in morebiti še kaj prihranil. Ko pa sem
jaz v šolo hodil, so stariši za me plačevali, vsako leto več kot dvesto
goldinarjev. Od teh denarjev niso imeli nobenih koristi, bili so nalo¬
ženi v moji glavi, kakor pravijo učeni, na amortizacijo, to se pravi
tako, da se glavnica kot glavnica ne bo povrnila, in tudi obresti ne,
dokler se ne izšolam. Ko pa se izšolam, imam dobivati obresti in nekaj
glavnice. Ko bi bil umrl, bi bilo vse izgubljeno. Ko bi se bil ta denar
(vsako leto le 200 gld.) v hranilnici naložil, bi hranilnica v trinajstem
letu več kot tri tisoč goldinarjev izplačala. Ta glavnica je še vedno
naložena v moji glavi. Ljudje to vejo ali vsaj nekako čutijo, in zato
mi radi odplačujejo trud poprejšnjih let. Trud pa tudi ni tako majhen,
kakor ti misliš. Ti poznaš de delo z rokami, ne veš, kaj se pravi učiti
se in z glavo delati. Glej! učiti se, je tako težko in neugodno, da
mnogi opešajo, ali začnejo hirati in ne morejo šol dovršiti. Vsak stan
ima svoje težave, svoja težka in neugodna opravila. Jaka mu na to
ni vedel kaj odgovoriti, le gledal ga je, ker Janezov odgovor je imel
neko čudno resnico v sebi, namreč razloček med vrednostjo in po-
sledki telesnega in duševnega napora. Ako pa hočemo še bolj na-

2

— 24 —

tanko preračuniti, koliko da stane učena glava, in koliko da se ceni
učenost, moramo računati vse, kar se na dijake troši: plačo učiteljev
in vse vzdrževanje šol. Ali to ni naš namen. Mimogrede naj bo le
rečeno, da bi se mogel res vsak gimnazijalec in visokošolec (vsaj ako
vzamemo vseh dvanajst let skupaj) s trudom, ki ga potroši za vedo,
pošteno prehraniti in še kaj prištediti. Res je tedaj, da se denar, ki
se na dijake troši, nekako nalaga na glavnico, katera ima svoj čas
koristiti. Ali kako in komu? Koristi ali obresti te glavnice se gotovo
ne dajo s številkami zapisati, in tudi noben pravi prijatelj dijakov ni
tako sebičen, da bi pričakoval sam za se od dijakov gmotno korist.
Od dijakov se pričakuje, da bodo enkrat s svojo vedo človeštvu kori¬
stili. To je namen tistih, ki dijakom pomagajo; za to skrbeti, je tudi
prava dolžnost dijakov. Kdor pa uživa kako podporo pod pogojem
ali s pristavkom, da vstopi v kak odločen stan, je dolžan stopiti v ta
stan in v tem stanu človeštvu koristiti. Ako bi brez važnih vzrokov
tega ne storil, bi grešil, ako bi podporo še užival, ko se je že odločil
za drug stan, bi nekako kradel. Kakor mladenič po zaroki ali resnobni
obljubi, stopiti s kako osebo v zakon, težko greši, če brez važnih
vzrokov odstopi, tako se more tudi dijak z izrecno ali sporazumljeno
obljubo (s prejemo podpore) težko obvezati, stopiti enkrat v odločen
stan. Ali dotičniki mislijo na to? Malopriden dijak, ki je nanj vloženo
glavnico zapravil, bo ostal dolžnik, dokler ne plača vsega dolga do
zadnjega vinarja. Kateremu se je mnogo dalo, se bo tudi mnogo ter¬
jalo od njega. Za marsikaterega bi bilo boljše, da bi vse žive dni koze
pasel, kakor da je hodil v šole. Ce misliš, da je tebi šola prižgala
posebno luč, katera drugim ne sveti, da ti ni treba več po stari šegi
živeti, nikar ne misli, da boš brez truda pošteno živel in »ne sovraži
trdih del in kmetovanja, katerega je Najvišji ustvaril.« (Sir. 7, 16.)
»Kdor neče delati, naj tudi ne je.« (2. Tes. 3, 10.) »Kdor svojo zemljo
obdeluje, bo kruha sit, kdor pa lenobo pase, je pravi neumnež.« (Preg.
12 , 11 .)

Tedaj je po volji božji, katero nam je razodel po naravi, in tudi
naravnost vsakega človeka dolžnost delati, s trudom in naporom svoj
kruh jesti. Akoravno si more človek s svojim umom naravne in žival¬
ske moči podvreči in svoja telesno-naporna dela olajšati, je vendar
misel in želja, vedno ugodno, brez zoprnega in napornega dela živeti,
da najmanj rečemo, neurejena. Prej je delo, potem plačilo, kdor prej
plačilo terja ali zaužije, nego zasluži, se gotovo ne ravna po pravem
redu. Ugodno življenje je plačilo, ali naše pravo plačilo bo še le v
nebesih, pa le »po mnogih nadlogah moramo iti v nebeško kraljestvo.«
(Dej. Ap. 14, 21.) Tukaj na zemlji smo v dolini solz, tukaj so težave
in bridkosti.

— 25

n. Volitev.

1. Pri volitvi stanu moraš dobro premisliti vse, kar se tiče pri¬
hodnjega stanu, ali ne vsega na enkrat, tudi ne smeš skakati od ene
reči k drugi. Ko si eno resnobo na vse strani pretresel in pretehtal,
začni z drugo. Pa tudi sam nase ne pozabi! Pomisli na svoje zmož¬
nosti in na dolžnosti, katere si že nase vzel. Ako imaš veljavne za¬
roke, kako obljubo, ali druge dolžnosti, ki te vežejo pod greh, ne mo¬
reš nič voliti, kar bi biio njim protivno. Ako pa ti meniš, da moraš
kaj tacega voliti, pomisli najprej, kako da se boš teh vezi pošteno
znebil. Dokler te vežejo take vezi, je vsaka njim protivna volitev ne¬
veljavna, in ako bi bila resnobna, greh.

Poedine reči, katere pri volitvi premišljuješ, preglej od vseh strani,
kakšne da so, same na sebi, kakšne posebe za te: ali so mogoče, ali
si ti še prost voliti jih itd. Kar ti je zapovedano, ali k zveličanju nujno
potrebno, to moraš sprejeti. Kar ti je prepovedano, kar se protivi dolž¬
nostim, katere si že sprejel, kar je samo na sebi grešno, ali krščan¬
skemu življenju protivno, moraš pustiti. Pri takih rečeh ni volitve.
Tukaj veljajo besede sv. evangelija: »Ako hočeš v življenje iti, spolnjuj
zapovedi« (Mat. 19, 17), spolnjuj vse dolžnosti svoje.

2. Volitev kake reči se začne, ko si dobro spoznal, da moreš ž
njo in tudi brez nje zveličan biti. Prvo volivno vprašanje je: Kako
bom bolj lahko, ali bolj gotovo zveličan, s to rečjo ali brez nje — v
tem stanu ali v kakem drugem? Tu posebno pazi, da se ne prenagliš,
da te poželjivost ne zaslepi. Poglej kakšna da je tvoja volja pri tej
reči, da li je k njej nagnjena ali jej protivna, da li jo želiš, ali se bo¬
jiš? Prizadevaj si in prosi Boga, da boš ravnodušen, da ti bo čisto vse
eno, da li služiš Bogu s to rečjo, ali brez nje, v tem stanu ali v ka¬
kem drugem, kakor je volja božja.

3. Ko se čutiš do te leči tako hladnega, kakor da bi ti za njo
nič mar ne bilo, in da hočeš le kakor od prijatelja naprošen čez njo
svoje mnenje izreči, prosi Boga za razsvetljenje in začni to reč pre¬
mišljevati in pretresati. Poišči, koliko da ima v sebi dobrega in koliko
slabega, koliko ugodnosti in koliko težav; pa si zapiši vsako posebej.
Potem poglej svoja lastna svojstva, svoje strasti in svoje zmožnosti,
svoje moči in svoje slabosti, pa misli, kaj bo, če bo taka narava sku¬
paj s to rečjo. Pomisli tudi, kaj je bistveno, kaj le slučajno, kaj se
le more zgoditi in kaj se bo skoro gotovo zgodilo; kaj je le telesno
ali časno, dobro ali zlo, kaj dušno ali čeznaravno. Bolj ko vse to
premisliš in preudariš, boljše je. Vse, kar bi te od molitve in tega
preiskovanja odvračalo, je gotovo skušnjava. Duh božji se nikjer spo¬
znanju potrebne resnice ne protivi.

— 26 —

4. Volitev še ni končana, ko si spoznal, koliko da ima kaka reč
v sebi dobrega in koliko slabega; tudi še ne, ko si spoznal, koliko
da ima več dobrega ali slabega. Voliti mora volja, volja pa je prosta
in ima svoje muhe. Večkrat najde razum mnogo dobrega in le malo
slabega, volja se pa za dobro ne zmeni, le hudega se boji, včasi pa
vidimo le malo dobrega in mnogo hudega, volja se pa ne plaši hudega,
ona čuti v sebi neko srčnost, hudo premagati, hoče ravno ono dobro
in se z nekim veseljem spusti v boj proti hudemu. Ali mi ne smemo
voliti po nagnjenju lastne volje; dobra volitev mora biti po volji božji.
Le takrat volimo resnično dobro, kadar volimo to, kar Bog hoče. Bog
pa ne terja od nas, da bi volili vselej to, kar je samo na sebi boljše.
Vemo, da je devištvo boljše, kakor zakonski stan, in vendar Bog mnoge
kliče v zakon. Tako more On tudi tebe klicati k temu, kar je samo
na sebi sicer dobro, ali vendar manj dobro. Kakor je v nebesih mnogo
stanovanj, tako vodijo tudi mnoga in različna pota v nebesa. Bog
najbolj ve, kake zmožnosti da imaš, in po kaiterem potu ali v katerem
stanu da se lahko zveličaš, za to ga prosi in izroči se njegovi volji.

5. Kadar si popolnoma ravnodušen, da ti je vse eno, po kateri
poti da hodiš, ali v katerem stanu da Bogu služiš, poglej in premisli
•vse dobro in slabo onega stanu in pazi, kam da se tvoja volja nagiblje.
Ako sam od sebe resnično nimaš nobenega nagnjenja, in vendar čutiš
neko nagnjenje, o katerem moreš reči, da ni poželenje mesa, ne po¬
želenje oči, ne napuh življenja, tedaj smeš zaupati, da je to nagnjenje
od Boga, pravi poklic božji. Včasi se pokaže tako nagnjenje močno
in s takimi znamenji, da se pametno ne more dvomiti o poklicu bož¬
jem, včasi se komaj opazi. Kadarkoli pa si opazil tako nagnjenje in
si vsaj nekoliko prepričan, da je od Boga, zahvali se mu in prosi ga
popolnoma udan v njegovo sv. voljo, da on to volitev prejme in potrdi,
ako je njemu na čast in slavo. (To se more med volitvijo večkrat
zgoditi.)

6. Včasi ostane človek pri takem premišljevanju res hladen, ne
čuti nobenega nagnjenja, ali pa se nagiblje enkrat na eno, drugič na
drugo stran, enkrat je ves vnet za kako stvar, drugič ga obhaja groza
in strah, ko na njo misli. — Ne obupaj! Jezus je »zapovedal vetrovom
in morju, in bila je velika tihota.« (Mat. 8, 26.) On bo tudi vihar tvo¬
jega vzburkanega srca pomiril. Le moli in prizadevaj si spoznati, od
kod da prihaja strah in nemir, od kod veselje. Večkrat je skrito kako
samoljubje; kaka neurejena želja, katera te vznemirja. Za to moraš
ponavljati prošnjo in trditev, da iščeš le čast božjo in zveličanje duše.
Posebno po sv. obhajilu je ugoden čas za take prošnje in premišlje¬
vanja. Misli si človeka tebi nepoznanega, ki se nahaja v ravno takih
težavah, kakor si ti, in te prosi za svet. Kar bi njemu svetoval, to

— 27

stori sam! Drugokrat si misli, da si na smrtni postelji, ali celo že pri
sodbi božji, pa preudarjaj, kaj bi takrat želel, da si storil. Pazi, kako
da ti je pri srcu, ko to premišljuješ, in ravnaj se po tem! Ohrani si
v spominu, in zapiši si, pri kateri priložnosti da si bil vesel in pri ka¬
teri poln strahu, posvetuj se s pobožnim, v dušnem življenju izurjenim
spovednikom, odkrij mu svoje srce in ravnaj se po njegovem napelje¬
vanju. Koristna je tudi telesna pokora iz tega namena, da se umiri
srce in spozna volja božja. Varuj pa se storiti kako obljubo ali kako
drugo dolžnost na se vzeti ob času veselja in vnetosti, kakor tudi ob
času velike žalosti in otožnosti. Ne obveži se na nič, dokler nisi po¬
polnoma miren.

12. Primer.

Mnogi ne vedo, kako bi pričeli, kaj in kako da bi premišljevali
pri volitvi stanu, pa premišljujejo marsikaj brez vsega reda in tudi brez
prave koristi. Že več kot pred sto leti je nek Ljubljančan tako-le po¬
stopal, tako-le premišljeval: gimnazijo moram zapustiti, v nebesa ho¬
čem priti, iti moram na nevarno pot življenja, vidim mnogo razpotij.
Odprta so mi razna pota svetnega življenja, pristop k oltarju mi ni
zabranjen, ako potrkam na samostanska vrata, se mi bodo tudi vsaj
za poskušnjo odprla. Kam naj se obrnem? O Bog! pokaži mi pot, po
kateri imam k Tebi priti, razsvetli Ti mene, da prav spoznam:

1. Dobro in zlo, prijetnosti in težave svetnega življenja. Mnogi
so bili, ki so v svetu živeli in so postali svetniki. Tedaj se lahko tudi
ti v svetu zveličaš. (Ali se pa boš?)

Zdi se mi, da bom v svetu še bolj lahko zveličan, kakor v du-
hovskem ali samostanskem stanu. Svetnim ljudem so mnoge ugod¬
nosti dopuščene, katere so duhovnikom prepovedane in za to greh.
Pobožno živeti in druge k pobožnosti spodbujati je gotovo dobro delo
in to ni težko. Ako le sam pošteno živiš, že z vzgledom druge k do¬
bremu napeljuješ, ti si jim pridigar in apostol!

V svetu lahko v zakon stopiš, kot duhovnik pa se boš moral
vedno vojskovati zoper grešno poželjivost. V svetu lahko mnogo do¬
brega storiš, kar duhovniki ne morejo; v svetu lahko greš, kamor hočeš
n. pr. na božjo pot, duhovniku je to bolj težko, redovniku nemogoče.
V svetu moreš delati dela usmiljenja po svoji volji, moreš voditi krš¬
čanska društva, bolj skrbeti za svoje zdravje itd. S slabostmi bodo
imeli ljudje več potrpljenja, ne bodo te tako ostro sodili. — Ali kaj
pomaga, če te svet blago sodi, Bog pa te obsodi !

Svet ima tudi svoje zlo: mnogo grešnih priložnosti, mnogo raznih
dražil in zapeljivosti na greh. (Je se jih ogibaš, nimaš nič od sveta,

živiš v svetu kakor v samostanu, če pa s svetom živiš, te bo svet pre¬
magal. Le pomisli, kako si slab! Zelja po ugodnem življenju, telesno
poželenje po jedi in pijači te bo premagalo, pa bo joj! Vse posvetno
dobro je le napeljevanje v greh. Katerega revščina tare, skrbi in se
trudi, da se preživi, komu pa Bog da v časnih rečeh blagoslov, zopet
skrbi, da si premoženje ohrani in še poveča. Kako bo pri tebi? Vsi,
ki v svetu živijo, vedno hrepenijo po časti in po premoženju, vedno
se nekako natezajo in preganjajo med seboj. Koliko je nevošljivosti,
jeze, prepira in sovraštva med ljudmi! Ali boš ti drugačen, ali boš
voljen tudi krivico trpeti?

Vedna briga za posvetne reči s časom človeka odvrne od skrbi
za dušo. Zgodilo se bo, da dalj časa na dušo ne boš mislil. Ako
postaneš pravnik, si navezan na postave, še ganiti se ne moreš; ako
ne plešeš kakor drugi godejo, moraš sedeti v kotu, ne prideš naprej.
Učitelj, profesor mora mnogo sedeti, prebirati in popravljati vsako¬
vrstne čečkarije, mnogo govoriti in ukvarjati se s siboritimi dijaki, pa
še slišati, da tega ali onega (lenuha) ne more trpeti. Ako zdravniku
prvi bolniki umrjejo, je zgubil vse. In koliko težav, koliko skušnjav
na vseučilišču!

V svetu samski živeti je skoraj nemogoče (rajši postanem mašnik),
in v zakonskem stanu koliko križev: smrt, ločitev od mile žene in ne-
oskrbljenih otrok, kako bridko!

2. Dobro in zlo, blagost in breme duhovskega stanu. Ljudje spo¬
štujejo duhovski stan, in tistim, ki ga črnijo, se lahko dokaže, da ga
črnijo iz hudobije. Tedaj mora biti spoštovanja vreden stan. Duhovnik
ima mnogo priložnosti skrbeti za svojo dušo; vsa dela njegova so le
dela usmiljenja. Ko on drugim besedo božjo oznanjuje, ne more sam
na se pozabiti, pri bolnikih, pri umirajočih ima vedno zveličanje duše
pred očmi. Ko gre k bolniku .. nalezljivo boleznijo, kako zaslužno je
to! »Večje ljubezni od te nima nihče, da kdo da svoje življenje za
svoje prijatelje.« (Jan. 15. 13.) Ako duhovnik le svoje dolžnosti spol¬
njuje, mora biti svetnik. Koliko mora on moliti, koliko pobožnih knjig
brati; ko se za pridige pripravlja, le za nebesa živi in dela. Duhovnik
se nima bati telesnega pomanjkanja, on lahko živi brez skrbi za časne
reči, in še drugim dobrote deli. Ali sv. Avguštin pravi, da naj nihče
ne stopi v duhovski stan zavoljo časne koristi. Tedaj tega ne smem
preveč ceniti, to je zgolj časen in naraven nagib.

V sv. cerkvi je še vedno tako, kakor je bilo ob času apostolov.
Učenci so šli za Jezusom, Jezus pa je izmed »njih dvanajst izvolil, ka¬
tere je tudi apostole imenoval, katere je on hotel.« Ravno tako je
zdaj, ako postaneš mašnik, ti bodo poglavarji odločili službo in ti boš

— 29

spolnjeval voljo božjo, ne bo ti treba več voliti, v najtežavnejših rečeh
bodo imeli vso odgovornost drugi, ako si le pokoren. Ali to je te¬
žavno. Tudi duhovski stan ima svoj križ.

Ako hočeš spoštovan biti, si moraš spoštovanje zaslužiti. Mašnik
mora ne le dobro, temveč sveto živeti, če hoče svojemu stanu primerno
živeti. On mora učiti in svariti, dolgo v spovednici sedeti, večkrat
pozno (in se ve da tešč) službo božjo opravljati, pri vsem tem pa
ostati miren in krotek, uljuden in prijazen do vseh sitnežev. On se
mora ž njimi razgovarjati, kakor da ne bi imel nič drugega opraviti.
Za to pa je potrebno veliko telesnih in duševnih moči. (Ali jih imaš?)

Nekatere duhovnije so samotne, oddaljene od naobraženih ljudi,
njih duhovni pastir še k spovedi ne more iti, kadar bi hotel, in ven¬
dar mora svoje življenje v nevarnost postaviti za svoje ovčice. On
mora z vsemi občevati in vedno čisto živeti.

Duhovni pastir ima veliko odgovornost pred Bogom, on bo moral
enkrat odgovor dati za vse sebi izročene duše in za vsa opravila svoja.
Gorje mu, ako pri delitvi sv. zakramentov ne ravna po volji božji in po
predpisih sv. cerkve. Gorje mašniku, kateri je drugim v pohujšanje!

Pri porabi svojih dohodkov tudi ni prost, mora se ravnati po
cerkvenih predpisih; pa naj stori kar hoče, vedno ga bodo nekateri
ogovarjali; nikdar ne more vsem ustreči: če je vesel, jim ni prav, če
je žalosten, tudi ne.

Mnoge službe in večje časti so večkrat odvisne od raznih slučajev
človeške slabosti, katerih se sv. Duh posluži, tako da duša brez prave
žive vere lahko v skušnjavo pade, poslužiti se sumljivih ali še celo
grešnih pomočkov. Ako je koga upanje goljufalo, koliko sumničenja,
natolcevanja in ogovarjanja!

3. Dobro in zlo, ugodnosti in neugodnosti redovniškega življenja.
Redovniku ni težko izpolnjevati svoje dolžnosti, ker ima mnogo po¬
močkov. Za to skrbijo predstojniki, ki so mu namestniki božji, na to
drug drugega spodbuja in z vzgledom vabi. (Ali je pa res?) Pogosto
prejemanje sv. zakramentov, pobožno branje in premišljevanje večnih
resnic ga mora utrditi v dobrem, dražil na greh je malo ali nič, no¬
bene skrbi za časne reči. Redovnik živi le v Bogu in za Boga, kakor
poseben prijatelj božji. Bog, prošnje redovnikov rad usliši, in tako oni
s svojimi molitvami mnogo koristijo. Kakor je Job prosil za svoje pri¬
jatelje, da jim ni bila njih neumnost všteta, tako molijo tudi sedanji
redovniki za ljudstvo in pridržujejo jezo božjo. Ko bi bilo v Sodomi
ob času Lota le deset pravičnih (dobrih redovnikov), bi Bog mesta ne
bil pokončal. Kolika dobrota za nje bi bila, ko bi imeli le en samo¬
stan ! V samostanu ni nič prisiljenega, vsak mora poprej poskusiti,

30 -

brez poskušnje ali novicijata ne more nihče redovnik postati. (Ali ne
smeš le na poskušnjo vstopiti, moraš se resnobno odločiti, preden vsto¬
piš. Poskušali te bodo drugi.)

V samostanu je smrt lahka, redovnik se je že ločil od sveta, in
mu je tudi, če ostane stanoviten do konca, večno zveličanje zagotov¬
ljeno. "Resnično vam povem, slehern, kateri zapusti hišo in brate in
sestre in njive zavoljo mojega imena, bo stotero prejel in večno živ¬
ljenje dosegel.« (Mat. 19, 29.) »Ako hočeš popoln biti, idi prodaj, kar
imaš, in daj ubogim, in boš imel zaklad v nebesih.«

Ali obleka sama še ne stori redovnika. Redovnik mora tudi re¬
dovniški živeti, samega sebe zatajevati, svojo poželjivost mrtviti, pod
pokorščino biti. To pa ni za vsakega, posebno ne za trmaste svoje¬
glavce, ne za take, ki so lahke ali vnete čudi. Kako bo?

Človek se vsega naveliča ter želi vedno kaj novega, kako pre-
membo, redovniško življenje je pa enolično, nima prememb; za to so
mnogi nezadovoljni, obžalujejo, da so šli v samostan in v dejanju po-
kazujejo, da redovniško življenje ni več po njih volji, čutijo se ne¬
srečne.

Obljube prelomiti je težek greh, bogoskrunstvo, in kako lahko se
zgodi. Sv. apostol Pavel piše Korinčanom (I. 7, 9), da je za mnoge boljše
v zakon stopiti, kakor pa goreti (tukaj v ognju poželenja in tamkaj v
ognju pogubljenja). Imenuje se sicer samostansko življenje pozemeljski
raj ali nebeško življenje na zemlji, utegne pa biti tudi začetek pekla.

Kogar mika redovniško življenje, naj pretrese po tem primeru
poedine redove in samostane, h katerim čuti nagnjenje, kdor pa ni za
redovniško življenje, naj premišljuje okoliščine onih stanov, med kate¬
rimi izbira in to dalj časa, večkrat in vsestransko (pri poedinih vpra¬
šanjih naj se ravna po t. 9.) Ali ne samo pri volitvi stanu, pri vsaki
volitvi, pri vsakem važnejšem koraku življenja boš pametno postopal,
ako ne boš samo na dobro mislil, ampak tudi na slabo in se priprav¬
ljal na dotične težave in ovire.

13. Še nekatera pravila in znamenja.

I. »Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse to
(česar potrebujete) vam bo privrženo« (Mat. 6, 33), pravi Zveličar naš.
Za to mora biti čast božja in zveličanje duše prvi namen vsake volitve,
vse drugo mora biti podrejeno temu namenu. Ko preudarjaš časne
reči, ne misli, da je vsa sreča človekova v ugodnem življenju ali v
časti in dobičku; prava (časna) sreča je tam, kjer je zadovoljnost.
Mnogo dohodkov, mnogo opravil in dolžnosti, katerim ni vsak kos,

— 31

malo opravil, malo dohodkov, vedna nevarnost poslužiti se manj po¬
štenih pomočkov.

Ne voli nič samo za to, ker so bili nekateri v tem srečni; in za
to, ker so bili nekateri nesrečni, se pameten človek ne plaši. Kjerkoli
jih je mn,ogo, bodo nekateri prezirani in v kot potisnjeni. Pomisli pa
vendarle, da li bo v čast božjo in za zveličanje duše, ako se tebi to
zgodi ?

2. Bog se nikdar ne posluži nesposobnih ali neprimernih sred¬
stev. Ako nisi zmožen, gotovo nimaš pravega poklica, Bog je sicer
mogočen in more »Abrahamu iz tega kamenja otroke obuditi« (Mat.
3, 9) in je tudi izvolil, kar je nespametnega pred svetom, da bi osra¬
motil modre, in kar je slabo, je izvolil, da osramoti, kar je mogočnega,
in kar je neimenitno in zaničljivo pred svetom, in kar ni nič, je izvolil
Bog, da bi razdejal kar je, da se noben človek ne hvali pred njegovim
obličjem. On je tudi apostole, na sebi slabe ljudi, storil »pripravne
služabnike nove zaveze«. (2. Kor. 3, 6.) In tako stori on vsakega pri¬
pravnega za to, za kar ga izvoli. Sposobnost in zmožnost je tedaj
potrebna k pravemu poklicu, vendar pa moramo razločevati med spo¬
sobnostjo in sposobnostjo; drugo je biti sposoben za vsa opravila ka¬
kega stanu, drugo biti sposoben za nekatera opravila v tem stanu,
tako da moreš v tem stanu živeti, če tudi ne moreš častnih služb
opravljati. Da ne moreš priti do zaželene časti, ni znamenje, da nimaš
poklica — (imaš poklic, pa ne za čast.) Majhne zmožnosti se morejo
z resnobno vajo razviti in zboljšati, največje sposobnosti pa zahirajo
in izginejo, ako se zanemarijo. — Najboljša priprava in Bogu najpri¬
jetnejša prošnja za kak stan je, vaditi se v čednostih, katere so v tem
stanu potrebne, in prizadevati si postati sposoben za ta stan.

Ko pa govorimo o sposobnosti in zmožnosti, ne mislimo samo
na eno ali drugo potrebno lastnost, ampak na vse, česar človek po¬
trebuje pri svojih opravilih. Tako je za učenje dober spomin potreben
ali ni zadosten. Učenjakov dobrega spomina, ki mnogo vejo, pa ne
znajo pravilno misliti in dobro razsoditi, naj nas Bog obvaruje.

3. Dobro znamenje poklica božjega je, ko sposoben mladenič čuti
že od mladih rtog neko željo in nagnjenje k enemu stanu; posebno
ako se ta želja vzbuja pri molitvi in nagiba k čednostim stanu potrebnim
ter odvrača od greha. Ni potrebno, da bi bilo to nagnjenje veliko in
občutljivo, zadostuje, da se gotovo opaža. Ako je bilo tako nagnjenje
stanovitno in ne iz zgolj časnih ozirov, in nimaš sedaj nobenega res¬
nično važnega vzroka, ki bi se proti vil, smeš brez dalnje volitve s pol¬
nim zaupanjem biti prepričan, da te je Bog klical, in mirno stopiti v
dotični stan.

32 —

Nezanesljivo je tako nagnjenje, ako še ni dolgo časa, ali ni sta¬
novitno, ako je postalo le vsled uljudnega občenja s elani imenovanega
stanu, ali po nasvetu prijateljev.

Sumljivo in slabo znamenje je, kadar ima tako nagnjenje neko
skrito hrepenenje po časti ali po meseni ugodnosti, ako vzbuja razuz¬
dano, nečimerno in posvetno veselje ali odvrača od molitve. Zato se
ne sme takoj vsakemu duhu verjeti, temveč treba je poskusiti in pre¬
iskati, da li je od Boga.

Strah, ki včasi obhaja človeka pri volitvi ali po volitvi, ko misli
na dolžnosti izvoljenega stanu, je navadno le posledica domišljije in
krivih nazorov, neka groza v telesnih občutkih in boj mesa zoper duha.
Jezus Kristus je postal »žalosten in otožen« in še celo smrtne bridkosti
so ga obšle, ko je mislil na trpljenje, katero je imel po volji svojega
Očeta trpeti. Tedaj tudi velik strah pred težavami ni protiven pravemu
poklicu božjemu. Utegne pa tudi biti ta strah glas božji, ki opominja,
ne nastopiti (slabo izvoljenega) stanu. Zato, dokler te tak strah ob¬
haja, ne prejmi stanovitih dolžnosti nase, nego moli in prosi, da spo¬
znaš odkod ta strah izvira. Ako opaziš nek glas v sebi, ki govori,
kakor je govoril Mojzes (V. 31, 8) Josuetu: »Gospod bo s teboj, on
te ne bo zapustil in ne bo odstopil od tebe, ne boj se in ne prestraši
se«, le zaupaj v Boga. Če pa čutiš tolažbo v tem, da se boš težav
ogibal, da te ne bodo tako ostro zadele, ali kaj takega, je slabo zna¬
menje. Ako moreš to, česar se plašiš, v dejanju poskusiti, poskusi!
Marsikaterega je plašilo samostansko življenje, ko pa je začel mrtviti
se in svoje telo treti in ga v sužnost devati, je našel tudi v trdi po¬
kori duševno tolažbo.

4. Težave, katere imajo mnogi pri nastopu izvoljenega stanu,
so največkrat skušnjave, katere Bog dopusti. Za to le srčno na
delo in zaupaj v pomoč božjo, pa bo šlo. Če ti jih je pa Bog poslal,
ker nisi za izvoljen stan, se bo tudi pri resnobnem trudu najprej
vse pojasnilo in tako zasukalo, da ti bo resnično nemogoče stopiti v
ta stan. Ali težave, ki so le skušnjave, utegnejo dolgo trpeti. Sv.
Alojzij se je tri leta vojskoval, preden je zmagal. Tedaj ne obupaj
prehitro. Ako imaš take težave od ljudi, bodi popustljiv, ravnaj se po
njih volji v vsem, kar ni poklicu protivno, pri svojem sklepu bodi sta¬
noviten, ne trmast. Glej! dokler kalno vodo mešaš, se ne bo sčistila,
ko pa jo mirno pustiš, se kmalu sčisti. Tako je tudi človeško srce.
Dokler dregaš v svoje protivnike, ne spoznajo tvojih vzrokov ter se
protivijo, ko pa nekoliko časa pametno miruješ, se njih srce pomiri,
in se ne protivijo več. Čakaj in pazi na zgodno priložnost, vse ima
svoj čas, blagor mu, kdor ga spozna in porabi.

33 —

Dodatek za tiste, ki drugim svetujejo in pomagajo pri

volitvi.

Akoravno se Bog lahko posluži tudi strasti in slabosti človekovih,
da doseže svoj namen, se vendar v strasti in v zgolj naravnih nagibih
nikakor ne more spoznati glas božji in pravi poklic. Ako hočeš komu
pri volitvi prav svetovati, moraš biti sam prost strasti in neurejenih
želj, in moraš tudi volivca, vsaj za čas volitve na toliko popolnost
povzdigniti, da išče resnično le čast božjo in zveličanje svoje duše, ter
voli brez strasti. Če tega ne moreš doseči, ne govori ž njim mnogo
o volitvi, ker se ne bosta razumela. Priporoči mu, da moli, in pusti
ga, naj si sam kuje svojo srečo ali nesrečo.

Mnogi poprašujejo za svet, ko so že izvolili svoj stan, pa bi le
radi, da njih volitev potrdiš. Nekateri niso odkritosrčni, ali ne znajo
svojih misli in notranjih občutkov prav povedati, nobenemu ne vidiš
v srce, ne veš, da li bo stanoviten ali ne. Za to ni dobro naravnost
kaj odločiti ali nagovarjati. Pove naj se resnica ali vrednost kakega
mnenja, voli naj pa vsak sam, da ne bo potem tebe dolžil ali ti kaj
očital.

14. Po volitvi.

1. Vse na svetu je časno, minljivo; vse se spreminja in mine, le
Bog je nespremenljiv, od vekomaj do vekomaj vedno ravno isti in
Gospodova resnica ostane. Človek kot bitje tega sveta je tudi pre-
menljiv, od premenljivih reči odvisen in raznim premembam podvržen,
vendar pa čuti v sebi nagnjenje k nespremenljivi resnici in spozna,
da je za resnico ustvarjen, da je odstopiti od resnice nekaj hudega.
Kdor svoje nazore premeni, vedno trdi, da je prišel k boljšemu spo¬
znanju. Ako si tedaj pametno volil in resnično spoznal, po kateri poti
da imaš hoditi, ostani stanoviten, ne odstopi od te poti, če je tudi te¬
žavna, le skrbi, da svoj poklic in večno zveličanje z dobrimi deli bolj
in bolj zagotoviš. Že sama beseda stan  te opominja na stalnost ali
stanovitnost, in Bog hoče, da človek ostane v stanu, v katerem je,
nekatere stanove je on še celo s sv. zakramenti tako posvetil in utrdil,
da človeški volji ni več dopuščena prememba. Tedaj ne misli več na
premembo ali na novo volit-ev.

2. Ako imaš, kakor ljudje pravijo, nesrečo, ako imaš v svojem
stanu mnogo križev in težav, misli si, da ti jih je Bog poslal. »Kogar
namreč Gospod ljubi, ga pokori, in tepe vsakega otroka, katerega
sprejme.« Glej, sv. Pavel, izvoljen apostol Jezusa Kristusa, je bil stis¬
kan čez moč, tako da se je živeti naveličal. (2. Kor. 1, 8.) Tako Bog
tudi tebe pusti trpeti, ali on je zvest, in te ne bo dal skušati bolj ka-

— 34 —

kor premoreš. On ti bo pripomagal, da jo konečno premagaš. »Kdor
bo stanoviten do konca, bo zveličan«, ali »kateri se bojuje na prema-
ganje, ni kronan, ako se ni po postavi vojskoval.« Tvoje postave so
tvoje dolžnosti, glej da jih spolnjuješ, da stanoviten ostaneš, pa ti je
krona zagotovljena.

3. Kakor Bog ne kliče vseh k enaki popolnosti, tako tudi ne kliče
vseh enako, ne vseh na enkrat. Kakor je Jezus nekatere učence več¬
krat poklical, prvič da so poslušali njegov nauk, potem pa, da so vse
zapustili in pri njem ostali; tako tudi še sedaj nekatere večkrat kliče,
enkrat, da mu zvesto v svetu služijo, drugič da bi spolnjevali tudi
evangelijske svete v samostanskem življenju. (Nikdar pa ne reče: od¬
stopi od popolnosti, pomakni se nazaj.)

Tedaj ako po dobri volitvi še lahko premeniš stan in se povspneš
na večjo stopinjo popolnosti, in če čutiš v sebi neko mikanje, ti vedno
prihaja želja po redovniškem življenju, voli še enkrat, ali le z ozirom
na to mikanje (glej t. 7. o drugem času volitve).

Ako si lahkomišljeno stan nastopil, le po svoji strasti in po čas¬
nih nagibih volil, sedaj pa moreš še kaj premeniti in popraviti, si dol¬
žan resnobno vse še enkrat premisliti, dobro voliti in popraviti, kolikor
je mogoče.

4. Če pa po slabi volitvi ne moreš nič več spremeniti, če si že
pod greh navezan ostati v nastopljenem stanu, moraš pa le misliti,
kako da se v tem stanu zveličaš. Bodi prepričan, da se je to zgodilo
z dopuščenjem božjim, da Bog že ve iz tvoje slabe volitve nekaj do¬
brega storiti, in da je za te še vedno (dokler živiš) v nebesih mesto
pripravljeno. Prenašaj tedaj težave in nadloge v duhu pokore in ne
pozabi, da smo vsi v dolini solz, da je pot zveličanja ozka in trnjeva.
Če si tudi ti malo bolj globoko v trnje zablodil, boš vendar enkrat
rešen, če ne poprej, pa po smrti. Enkrat te bo smrt nemilo zgrabila
pa te bo milo preselila v večnost, postavila te bo, ako ne naravnost
v nebesa, gotovo v vice, že blizu nebeških vrat.

5. Ti pa zdihuješ in obžaluješ svojo volitev, ker so te zanjke
grešnikov obdale, tvoje noge so se vtaknile v njih mrežo in hodijo
sedaj po njih zapletali. Imaš še dopadenje nad božjo postavo, ali čutiš
drugo postavo v svojih udih, katera te deva v sužnost pod postavo
greha. Ti živiš v grehu, vest te peče, pa nimaš moči, raztrgati grešne
vezi. To je res žalostno, pot greha ni pot zveličanja, ali ne obupaj !
Glej, ravno v tem, da te vest še peče, da imaš še spoznanje in neko
dopadenje nad postavo božjo, je še znamenje, da sv. Duh še k tebi
govori, kakor je govoril enkrat po Izaiju (52, 1): »Vstani in obleci
svojo moč (obleci moč molitve, katero še imaš), in obleci veličastna
oblačila (prave pokore). Otresi prah, vsedi se, razreži vezi svojega

— 35

vratu, vjeta (grešna duša) hči Sijonska.« »Čut in misel človeškega
srca sta nagnjena k hudemu od njegove mladosti« (1. Moz. 8), ali »ne
ravnaj po poželenju mesa«, ne hodi po poti greha. Ako spolnjuješ
svoje želje, te bodo dale v posmeh tvojim sovražnikom. Glej, brez mo¬
litve nihče ne more spolnjevati vseh zapovedi, in Bog ti molitve ne
odreka. Ti imaš tedaj še milost molitve, po molitvi pa boš dobil po¬
trebno moč ustaviti se grešnemu poželenju in premagati skušnjave. Le
vzdihuj z Davidom: »Gospod, ozri se na me, imej usmiljenje nad
mojo revščino, reši me! Ne premorem nič brez Tebe, in od nikoder,
razun od Tebe nimam pričakovati pomoči.« Prosi, da spoznaš, kaj
imaš storiti, da raztrgaš grešne vezi. Ko pa si grešne vezi enkrat
raztrgal in svojo dušo s pravo pokoro očistil, spoznaj, da je »ta pre-
memba prišla od desnice Najvišjega« in posnemaj sv. Pavla, ki je po¬
zabil, kar je bilo za njim in se je stegoval po tem, kar je bilo pred
njim. Pozabil je takorekoč na judovstvo in na to, da je enkrat cerkev
preganjal, stegoval pa se je po tem, da spolni voljo božjo in doseže
krono, katera mu je bila prihranjena. Ne bodi podoben oni namešani
drhali Izraelcev, katerim so še v puščavi na misel hodile buče in
dinje in Čebulj in česen, ki so ga v Egiptu jedli. Ne misli več na
stare grehe, ne premišljuj, kake sladnosti da drugi uživajo, ali kake
ugodnosti da bi imel ti v drugem stanu, temveč misli na to, kar je
pred teboj, kar imaš storiti, s trdnim prepričanjem, daje  sedaj za te
edina pot zveličanja spolnjevanje dolžnosti stanu, V katerem si. Moreš
tudi včasi misliti, kake težave da imajo drugi stanovi, in bi imeli za
tebe morebiti še večje, posebno pa premišljuj in preudarjaj, kako da
boš vse dolžnosti svoje kar najboljše izpolnil. Le tako bo tvoja duša
rešena iz potreb in iz silnih voda; zanjka bo raztrgana in ti boš brez
strahu Bogu služil, tvoje noge bodo stale v preddvorih (nebeškega)
Jeruzalema ter boš vesel čakal, da ti porečejo: »V hišo Gospodovo
pojdemo«.

C' C-n

O bseg.

Stran

Predgovor . ... 3

1. Premišljevanje: Od kod različni nazori. 5

2. Pravi pomen vprašanja.6

3. Premišljevanje o odvisnosti človekovi.8

4. Kaj nas uči sv. pismo.10

. Med katerimi rečmi smemo izbirati.14

. Kaj imajo stariši zapovedati. 15

7. Kedaj je čas volitve. l7

8. Premišljevanje o potrebi vere.18

9. Priprave k volitvi stanu.20

10. Premišljevanje o delu .’.... .22

11. Volitev. 25

12. Primer. 27

13. Se nekatera pravila in znamenja ..30

14. Po volitvi. . 33

NARODNA IN UNI0ER2ITETNA
KNJIŽNICA