VERA:
Ptičja gnezda
 fopoldne po končanem pouku sva šli s tovarišico vsak dan na izprehod. Celo dež na]u ni zadržal v zatohli sobi. Kadar je bilo lepo vreme, sva se napotili v gozd, kjer so smreke tako duhtele,   kier ie borovničevje, praprotjc, mah in drugo zelenje pokrivalo tla kot nove, svetlozelene preproge. Bog ve, kolikokrat je že vsaka od naju prehodila tisti gozd in vendar se nania je zdel vedno nov v svoji lepoti. Nekega dne zavijeva po stari navadi zopet med temne smreke. Bila ie ozka, a lepa ravna pot, kakor da bi jo bil kdo na-lašč napravil za šetalce. Tedaj sta naju spremljala lovska psa Perun in Vari. Seveda sta uhajaia sedai na desno, sedaj na levo, preiskala vsak grm in vohala po tleh, kakor da bi Ju bil kdo najel. Pai. nista mogla pri-kriti svoie lovske kr.vi. Hipoma se oglasi Perun, za njim še Vari, vmes pa se zasli5i prestrašen glas, podoben kokošiemu.
.,Kaj je to?" se oglasim prva in liočem proti kraju, kjer sta psa stala in trdovratno lajala. ,,Nie, nikjer nič."
,,Pa nekaj ie vendar moralo biti," pravi tovariSica. ,,mogoče zajec ali iereblca."
m
Iščeva in gledava, toda nikjer nič. Da ni bil zajec, na to sva se kmalu spomnili. Saj je vendar bilo slišati nekakšno plahutanje s perutmi. a psa sta ostala na mestu in gledala navzgor med vejevje. Kakor pa je bilo videti, sta tudi onadva izgubila žival izpred oči. Kar začneta zopet vohati po tleh in obstaneta tik ob deblu visoke smreke. Drevje je bilo tu jako redko, tla pa je pokrivalo ponajveč resje. Stopim k smreki, da bi videla, kaj sta našla.
,,Joj, poglej, poglej! Gnezdo, polno sivozelenih iajčk."
In obedve se skloniva k tlom in štejeva: ,,Ena, dve, tri... deset." Bilo je gnezdo fazanke. Jajčeca so bila nekoliko manjša in bolj okrogla od kokošiih, barve pa so bila umazanozelene. Gotovo jih ie že valila, za-kaj fazanka jih znese po navadi le 8 do 10. Če se ji še ta odvzamejo. nese dalje, a iih nanese redkokdaj več kot 16. Vsa srečna sta stala psa poleg gnezda, gledajoč sedaj med smreke, sedaj jajčka, pa zopet naiu. Pričako-vala sta pohvale, toda zaman. Midve sva mislili na ubogo starko, ki ie gotovo s strahom čakala kje na kaki veji, kaj se bo zgodilo z iajčki. Toda Peruna in Varija odpraviti z mesta, kjer Je dišala divjačina, ni bilo ravno nailaglje. Klicanje in vabljenje je bilo zainan. Prijela je torej vsaka enega za ovratnik in ga vlekla stran. Dobro sva si zapomnili mesto, kjer ie bilo gnezdo. Živalca in njeno življenje sta naju zanimali in ob prvi priliki sva se hoteli prepričati, kaj se bo pozneje zgodilo z jajčki. Sele pri domu sta lovska psa zopet dobila prostost. Od tu se )ima ni več ljubilo nazai.
Kak teden dni pozneje jo zaviieva s tovarišico zopet v tisto smer. Ni stalo mnogo truda, da sva poiskali smreko, pod katero je bilo gnezdo. Po prstih in prav počasi sva se bližali. Obema je utripalo srce od strahu, da bi se starka ne splašila. Prideva blizu, se skloniva in iščeva. Jafčkov ni nikjcr — pač pa sedi starka nepremično na gnezdu. Barva njene obleke se ni skorai popolnoma nič ločila od suhe trave in resja, ki ie bilo na-okrog. Niti trenila ni z očesom, ki je sicer polno strahu gledalo v naju.
Fazanka vali z veliko skrbjo. Omeniti pa tudi moram, da dosfikrat naibrž ne zbeži zaradi svoje neumnosti. Prirodopisci in opazovalci pripi-sujejo temu ptiču prav malo pameti. Pravijo, da fazan časih v nevarnosti kar glavo med grmičevje porine, misleč, če on drugih ne vidi, tudi drugi njega ne morejo. Je li to res ali ne, tega ne vem, toliko fazana še nisem opazovala. Takrat se mi je starka smilila, zakaj prepričana sem bila, da se je bala za svoj zarod, ki ga je grela in valila. Mladičev še ni bilo. sicer bi bil gotovo kateri pogledal izpod materinega okrilja. Saj veste, kako radovedni so piščančki. Naj jih ob preteči nevarnosti mati še tako svari, eden ali drugi je že toliko razposajen, da pomoli glavico izza starkine peruti in pogleda s svojimi drobnimi očmi v ta božji svet.
.  -        "                                                                              205
,,Pustiva jo popolnoma na miru in pojdiva!" nasvetuje tovarišfca. In res. Kakor sva prišli, tako sva po prstih odšli. Najin sklep pa je bil.ob priliki zopet pogledati, in sicer kmalu, zakai mladiči se bodo gotovo že krnalu izvaljavali. Fazanka vali natnreč 25 do 26 dni. Kadar mora gnezdo zapustiti, da si poišče hrane, pokrije jajca z listjem ali sulio travo. Ko izvali, greje mladiče tako dolgo, da so popolnoma suhi. Nato jih žene na pašo kakor kokoš. Če Je vreme ugodno, so mladiči v dvanajstih dneh toliko krepki, da že lahko malo frfotajo. Kadar so veliki kakor jerebičke, že nočujejo s starko med vejami. Vkljub temu pa, da Jih inati z največjo skrbjo neguje in varuje pred vsako nevamostjo, doživi !e redkokdai to veselje. da bi videla vse mladiče dorasle. Mladi fazančeki so namreč silno slabotni in občutliivi. Do pozne jesenl živi)o pri materi, četudi so že popolnoma dorasli. Ko prkie zima, se ločijo.                                   ''
Pa naj povem, kako ie bilo z našo fazanko! Veselili sva se že na pri-j hodnji obisk. Mislili sva namreč. da najdeva takrat že celo družinico. Pa kako nama je Imdobna roka prekrižala račun!                                 ¦¦;
: V popolnem prepričanju, da je še vse v najlepšem redu, povabim ne-kega popoldneva sosedova otroka Ludovika in Miška, naj gresta z nama v gozd. da jima pokaževa mlade fazančke. Otroka sta kar skakala oi veselja. Vso pot sta nestrpno izpraševala: ,,Ali smo že tam?" Sledniič iima pokaževa oddaleč smreko, pod katero je bilo gnezdo. Tiho smo se bližali zaznamovanemu prostoru. da ne bi pregnali starke. Toda g!ej! -r-, Onezdo ie bilo Drazno in — razkopano. Kdo je to storil, nismo zvedeli. Najbrž naju ie preišnji teden opazovai kak hudoben fant, ki je pasel na bližnjem travniku in ši je uničenie nedolžne živalce privoSčil v zabavo.
206
— Otroka sta razočarana stala poleg gnezda, nama pa je bilo težko, kex sva si očitali, da jc bila mogoee najina radovednost kriva fazankine smrti. Uboga starka, ubogi mladiči! Ni jim bilo dano živeti.
Sploli pa pri takih opazovanjili nisva imeli sreče. Še en slučaj!
Ne dolgo po opisanem dogodku naideva ob robu gozda gnezdo ta&Mce. Saj jo vsi poznate. Je to prav Ijubezniv ptiček, po hrbtu sivo-rujav, po prsih pa rdečkast. Tudi repek, ki ga taščica prav rada potresa. je bolj riavkaste barve. Gnezdece dela pri tleh, v starem Storoviu, pod ko-reninami, v maliu ali nizko v grmičevju. Tudi kakšna duplituca ji je pri-pravna. Samec irna prijeten glas. Ako opazuješ pevca, ga zagledaš visoko v drevesu. Perutnice htia nekoliko povešene. Ponosno se drži in žvrgoli svojo Ijubko pesemco. Sploh je taščica jako Ijubezniva, živahna in ne ravno plašna. Dobro ve, da jo ima človek rad. S svojimi tovarišicami živi rada v prepiru, to pa bolj iz porednosti kot iz hudobije. Živahna kot je, rada pokljubuje sedaj tej, sedaj oni, in potem je seveda umevno, da na-stane časih vpitje in kreg v kraljcstvu teh drobnih živalc. Vkljub temu pa ima taščica dobro srce. Ni dolgo, kar sem čitala v veliki prirodopisni knjigi to-Ie o nje]:
Oozdar je ujel ta^ico — samca, ravno ko je bil pri svojib mladičkih v gnezdu. Nesel je gnezdo s starcem in mladiči domov in dal vse skupaj v kletko. Samec je pridno krmil in grel mladiče. Ko so dorasli, iih je go-zdar izpustil, starca pa je pridržal. Približno osein dni pozueje pa prinese gozdar drugo gnezdo taščic in jih porine v kletko. In glpj! Kq začnejo lacni ubožci klicati in jokati. pristopi starec, jili nekaj časa gleda, potem pa skoči k skledici in jih začne krrniti, kakor da bi bili njegovi.
Iz'tega razvidite, da ima taščica res dobro srce. r:Toda vrnimo se zopet k mojetnu gnezdu taščic!
To sva imeli veselje, ko sva zvedeli, čigavo je najdeno domovje. Gnezdo ie bilo v maiiu popolnoma skrito, samo od strani !e držala nuijhna okrogla luknjica v mehko ležiSče. Skozi to malo odprtino sva videli, da v gnezdu nekai miglja. Bili so že mladički. Koliko jih ie bilo, ne vcin, ne ena ne druga ni 51a blizu, zakaj vsaka se ie bala, da ne bi živalc splašiia. Kmalu se je zaslišal med vejami vprašujoč starkin glas: ,.Trip-titip." Skrili sva se in le od daleč gledali, kako je smuknila k tlom in koj na to zopet odletela. Bog ve, kolikokrat je tistega popoldne prišla! S kukšno skrbjo ie krmila svoje otroke! Proti večeru se je oglasil samec med vejami in zapel svoji družinici uspavanko. Potem se je jeto mračiti, in tudi midve sva se odpravili proti dorau. Čez tri dni sva se zopet na-potili v ono smer. Toda tedaj ni bil vzklik veselja, teinveč jeze, ko sva došli do onega mesta in našli vse razkopano. Mlade taščice so ležalc inrtve in razmetane po tlcli. Tiho sva stali in giedali nekaj časa na to
21»
morišče. Povem vam, da so mi stopile solze v oči, tako se mi je zasmi-Kla ta uboga družinica. Kdo je mogel biti tako sirov, da je razdrl ta dom, vzel starsem otroke in otrokom življenje! KomaJ da so se živalce zbudile If življenju, jim je bilo že vzeto. ..Triptitip!" se je žalostno oglasila starka v smreki. ,,Triptititip!" )i ie odKovoril starec na visoki bukvi. Še sta obiskovala gnezdo, kakor da ne bi mogla verjeti, da so v resnici mrtvi mladički, ki sta jih s toliko ljubeztiijo grela in krmila.
Od takrat nisva več opazovali ptičkov in njih življenja. Še je ena ali druga zagledala kakšno gnezdece, a nobena si ni upala blizu, da ne bi motila te tihe sreče ali pa da ne bi pokazala s svojo radovednostio komu drugemu skrito domovje ptičje družinice.