proslawlfafo rasfeo ime. Pred svetovno vojno smo fcazake le malo poznali. Vedeli smo le, da so silno drzni jezdeci, a drugače so nam jih slikali kot surove, napol divje ljudi, ki v vojski ne poznajo nobenega usmiljenja. Ker je v bojih zoper boljševike bilo največ kazakov, je po boljševiški zmagi zapustilo mnogo ikazakov Rusijo, ker bi jim sicer bilo šlo za življenje. Dandanes jih najdemo po celi Evropi in deloma tudi po drugih delih sveta. In resnici na ljubo moramo priznati, da so kazaki popolnoma drugačni kot so jih nam slikali Nemci; niso le pogumni, marveč tudi omikani, uljudni in verni ljudje. Posebno znani so naro kubanski kazaki — džigiti. Džigit je tatarska bese'da, pomeni v našem jeziku jezdec. In 'džigitovka je njihovo vratolomno kre'tanje na fconjih, n. pr. kazak pobira, se'deč na ikonju, v najhujšem diru robce na tleh, se sklanja z glavo do tal, slca'če po konju, telovadi, stoji in drži zastavo v rokah itd. Pojejo svoje kazaške pesmi in plešejo svoje zanimive plese, zlasti »lezginko«. Džigiti so gotovo na,drznejši jezdeci na svetu, zdi se, kaikor da bi bili zraščeni s konji. Več takih skupin džigitov od 6 do 12 mož in 6 do 12 ikonj pohaja zdaj po Evropi in Ameriki, polkovnik Elisejev pa ima pod seboj celo 25 mož in pripadajoče število konj. Potujejo iz ene države v drugo, od mesta do mesta, povsod dajejo svoje vratolomne predstave. Vse jih občuduje in prijazno sprejema od visokih vojaških činov do zadnjega siromaka. Ena taka skupina džigitov, fci se je organizirala leta 1922 v Jugoslaviji, je lani jeseni že obhajala svojo 10letnico in je prehodila velik del Evrope. Povsodi so jo ljubeznivo sprejemali. Na Ogrskem so se mudili tri leta — tam so našli v vsakem polku oficirje, ki so govorili ruski. Septembra 1. 1924 so v nekem mestu naleteli na poveljnika 7. ogrskega huzarskega polka, fcaterega so v avgustu leta 1914 pri mestu Gorodok ranjenega ujeli ikazaki I. kazaškega polka. Ta je vse džigite povabil v svoj grad in z besedarni: »To so moji rešitelji« jih je predstavil svojim starišem. Huzarski poveljnik je našteval vse podrobnosti boja, v ikaterem je bila avstrijska divizija uničena, sam je pa ostal ranjen na bojišču. »Po boju ležirn na polj.u«, tako je pripovedoval, »in čakam zverske obsodbe od strani ikazakov. Spomnil sem se tebe, o mamica, in rad bi se bil skril v tvojem objetju. A prišli so in so me pobrali kubanski kazaki, dali so mi jesti in piti, ponudili so mi tobaka in belega fcruha. Odpravili so me v oficirski zbor, kjer so me zopet pogostili.« Pri tem pripovedovanju je bil tako ganjen, da se je ikar tresel. Potem je pripovedoval o svojem ujetništvu v Sibiriji in o povratku v domovino. Mati se je razjokala, oče pa je pil na zdravje hrabrih kubanskih kazakov in pogumnih huzarjev. Vesele pesmi in ples je poživljala druba veselih džigitov in vrle ogrske rodbine. V drugem mestu so džigiti prejeli v dar kindžal in dve kazaški sedli, kateri so jim Ogri odvzeli v svetovni vojni. Imenitne predstave so imeli na Du« naju in v Gradcu. Listi so pohvalno pn sali o kazakih in eden je priobčil celO pesem, zloženo ¦kazakom na cast. V me^ stu Gmunden je bilo pet predstav in vseh se je udeležila hči bivšega cesarja Viljema II., Viktorija Luiza, soproga vojvoda Ernsta Avguština Braunšvajg.: Po prvi predstavi so bili džigiti povabIjeni v njeno vilo na obed, ki je bil pripravljen na ruski način. Tudi v Nemčiji in v Franciji so imeli kazaki velike uspehe. Listi so mnogo pisali o njihovem junaštvu in o njihovi veliki spretnosti. V Kopenhagehu na Danskem je bilo dne 13. junija 1931 zbranih na polju 35 tisoč oseb, ki so gledali drzno kazaško predstavo. Tam je bivala takrat velika kneginja Olga Aleksandrovna. Povabila Je džigite na obed ter jim je razkazala svoj vrt, jezero na vrtu in vse svoje gospodarstvo. ' Tako Sirijo kazaM-džigiti slavo ruskega imena po svetu, ena skupina v tej, dmga v drugi državl. Toda ikolikor moremo posneti iz njihovib listov, vlada v njihovih srcih silno domotožje po lepi domovini. Zato jim iz srca želimo, da bi prej kot prej zopet mogli napajati svoje Čile fconje v bistrem Kubanu!