Slovensko gledališče.
Po „S1. Narodu". „H a 1 k a" opera v štirih dejanjili, vglasbil Stanislav Moniuszko.)
Do svojega jetlenintridesetega leta je moral Stanislav Moniuszko, največji operni skladatelj poljskega naroda, životariti kot reven organist Ivanove cerkve v Vilni, prodno je bil poklican na svojemu znanju in svojemu talentu primerno mesto oi)ernega kapelnika in pozneje na mesto učitelja varšavskega konservatorija. So - li tedaj slutili, da je poklican ustvariti poljsko narodno oi)ero, da bode njegovo delo Poljakom sveto, kakor Rusom Glinkova opera „Življenje za carja" in Čeliom ,.Prodana nevesta", da se bode njegova „Ualka" po štiridesetih letih predstavljala na oddaljenih odrih in da bode kedaj tako na dušeno vsprejeta, kakor sinoči na našem odru ?
Czrok velike popularnosti „Ilalke" mej Poljaki je že snov dejanja in luičin njega obdelovanja. Libreto pač ni v/gleden ; to je novelistična pripovedka, v kateri se prav malo godi. V štirih dejanjih — posameznih — se slika nesreča devojko, katere ljubezen je bila izdana in ki je vsled tega zblaznela. Pri poroki nje bivšega ljubimca iz cerkve doneči pobožni napovi jo še jedenkrat obudc k zavesti in blagoslavljajo nezvestnika se sama usmrti. Dejanje je i)reprosto in - kar je posebno naglašati - tudi' zunanji arangement i)rizorov je vzet iz narodnega življenja ; vse ima spe-citično poljski kolorit in vsled tega je, primerno uglasbeno, moralo to delo postati narodna opera.
In Stanislavu Moniuszku se je v polni meri posrečilo, zložiti za to delo i»ravo glasbo, dasi ni bil novotar in ni na absolutnih muzikalnih tleli ustvaril nič novega. Delal je s tem, kar je imela njegova doba, s sredstvi, z aparatom in v oblika!:, katere je spoznal jiri svojih učiteljih, organistu Freycrju v Varšavi in IKlugenhagonu v Berolinu, in kateri so vladali v operali [)0 Weeberju. Glasba nemških kapelnikov je nanj ni)li-vala zlasti v formalnem oziru, v melodičnem oziru je tu in tam upli-^ vala italijanska glasba. Dokazov za to je dobiti koj v overturi in v duetu
40 Slovensko gledališče, j
mej Janušem in Halko. Moniiiszko pa je bil pretin umetnik, da bi se bil iiflal maiiiri rečenih smerij, samo spretne uredbe ; zaokroženosti form se je naučil pri Nemcih, vzlet in lepe črte metodike pa od Italijanov. Oboje je bilo potrebno, da je v svojem času mogel svoje skladbe prirediti gle dališču primerno. Da pa jim zagotovi večno življenje v narod u, zato je bilo treba nekaj več. Da je Moniuszko pogodil, v tem tiči njegova znamenitost. Moniusko je vzel v svojo opero narodno pesem in nje mej ljudstvom živeče forme, on je narodno formo preobrazd v umetniško, a jej vendar ohranil narodni značaj, m je poljski kolorit libreta potenciral z narodnim značajem svojih iiapevov in svojih ritem in ga tako povzdignil do poi)olnega sijaja. Poljski značaji v poljskem miliea-u pojo poljske speve.
Ne vsi in ne vedno. V prvi vrsti so taki zbori in partija Halke. Kdo ve, če ne namenoma — da se narod pokaže kot nasprotje bolj kozmopolitičnih plemenitašev. Prav tu je Moniuszko podal najlepše skladbe ; šumečo polonezo, lepe zbore kmetov in karakteristični zbor s spremlje-vanjem orgelj v cerkvi, poetična Halkina pesem v prvem dejanju, nje veliki ariji, Jontkova arija z melanholičnim spremljevanjem dudle, to so točke, katere še dolgo ne izgube svoje življenske moči. Večina ostalih točk, zlasti ensembli, ima pač vsa že prej rečena dobra svojstva, a niso prav poljsko narodna, tako veliki duet v prvem dejanji in veliki ensemble v zadnjem dejanji, vse pa je zajeto iz bogatega studenca liriške nadarjenosti.
Predstava tega plemenitega dela na našem odru je bila dostojna. Okolnosti (lil seje gospod F e d y c z k o \v s k i zelo trudil, da bi prišlo to delo njegovega slavnega rojaka do popolne veljave, ne samo na ta način, da je izvršil svojo partijo, ampak, da je tudi z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo sodeloval pri uprizoritvi, ter okolnost, da je bila gdč.na Ševčikova izredno srečna intcrpretinja Halke, to je odločilo popolni uspeh opere. Halka gdč. Ševčikovc je bila kaj poetična : stopnjevanje oil pretužne zamišljenosti do izbruha srditosti pred cerkvijo je bilo jako lepo ; v briških pasažah je gdč. Ševčikova i)ela ognjevito in z vzletom ter sploh vzgledno. Toplo i)riznanje gre tudi g. R a s k o v i č u. Njegova mala in-dispozieija se je le neznatno opazila ; pel je lepo in plemenito zlasti ve-' liko arijo v zadnjem dejanju. Tudi gdč^ H o r v a t o v a in g. N o 11 i sta dobro izvršila svoji nalogi. Zbor bode moral še neke negotovosti premagati, da se prelei)a opera i)ri prihodnji predstavi pokaže v vsem svojem sijaji, da bode res predotava slavnostna, saj se slavi ž njo štiridesetletnica rojstva HalkCi
Da je imel dirigent g. Beni šek zopet jako srečen dan, ni treba še posebe omenjati, ker ima sploh samo srečne dni.
Iz Poljske, osobito iz Lvova in Varšave je dospelo mnogo brzojavnih pozdravov, katere je občinstvo sprejemalo s klici; ,,Živeli Poljaki!" — , K. Hoffmeister.