USMERITEV K AKTUALNEMU O premišljeni usmeritvi, kjer je vsaj Ob Kondorjevih novitetah s pogledom nekaj del že dolgo pričakovanih tudi za na šolsko klop čisto praktične šolske potrebe, govore tudi zadnji štirje zvezki Kondorja. Ze nekaj poprejšnjih zvezkov Kon- V območju domače književnosti je Književnost dorjeve knjižnice je opozorilo, da se posebej razveseljiva antologija Daneta ta zbirka, prvenstveno namenjena sred- Zajca Kepa pepela. Brez kurtoazije po- nješolcem, utirja k tistim avtorjem in k vedano — D. Zajčeva pesem, pa tudi takim delom, ki jih je možno opredeliti poetična drama, ga upravičeno uvršča kot pomembno aktualizacijo za beročo med najvidnejše povojne literarne mladino, ne da bi ponujeno vsakikrat ustvarjalce, s svojim delom je v dote- pomenilo soskladje s šolskim bobnom, danji poetološki praksi naredil teme- 852 853 Usmeritev k aktualnemu ljito zarezo in hkrati ohranil aktualno polnokrvnost pesniške izpovedi. S svojo poetološko izvirnostjo v formalnem in vsebinsko-problemskem obsegu ima docela samosvoje mesto v današnjem času. Kepo pepela je antologijsko izbral, uredil in pripravil Boris A. Novak. Torej pesnik o pesniku, k temu je treba pridjati še urednikovo spremno besedo Pesem in človek. Boris A. Novak jo je izpeljal kot dvogovor z Zajčevo poezijo, torej mimo ustaljenih tirnic, kot je to v navadi za spremno besedo. B. A. Novak je s poznavanjem in z občutkom odbral Zajčeve pesmi iz zbirk, ciklov in poetičnih dram: Požgane trave, Jezik iz zemlje, Otroka reke, Ubijalec kač, Potohodec, Rožengrun-tar, Si videl, Voranc, Mlada Breda, Belo ter štiri neobjavljene pesmi. Tako je torej pred nami antologijski prerez najznačilnejšega, kar je nastalo izpod Zajčevega ustvarjalnega poetološke-ga razpona in pri tem urednik ni želel zaradi dojemljivostnega faktorja nobenih odstopanj, zato kaže Kepo pepela pojmovati prek mladinskega branja kot dosežek antologijske predstavitve pesnika. Boris A. Novak je dvogovor z Zajčevo poezijo pojmoval kot čim bolj sozvočen odmev na poetično sporočilo znotraj specifike pesmi, oziraje se na Zajčevo jezo na »poklicne razlagalce besedil«, sorodno hoteč, da pustimo, naj pesmi same govorijo. Zato ni naključje, da B. A. Novak že uvodoma posveča pozornost Zaj-čevemu jeziku in tropom, v branju pesmi je lahko primes osebnega občutja, v razlagi metaforike pa opozarja na bistvene poteze in izjemno svežino izrazne možnosti. Ritem je pri D. Zajcu lahko pravi ritual, zagotovo pa odsev prvinske sproščenosti in energije. Tudi pri igri besed ugotavlja, da Zaje to dela zaradi poetološke sporočilne premišlje-nosti, zato igra z besedami nikoli ni sledila artistični dopadljivosti in cenenosti. Toliko značilne besedne figure v ponavljanju soustvarjajo napetost in pomensko potencirajo jedro sporočilnega. Zajčeva pesem nas nagovarja z brezdomstvom človeka, kot neskončno ranljivega, zaznamovanega s tujstvom in zapisanega smrti. V ta osnovni splet pa je zajeto neskončno več in v večplastnosti pesmi se nam odkrivajo eksistencialne prenikave poteze in spoznanja, globoka tragika, pa tudi čudež življenja in sveta. Vsa spremna beseda pa želi doseči, da pustimo, naj pride pesem sama do nas. Ob koncu Zajčevega pesemsko dramskega izbora pa najdemo dva značilna primera esejisti-ke. Značilna za miselno in pojmovno območje pesnika. Knjiga ne premore opomb, dodana pa je bibliografija. Zelo prilegajoče so likovne priloge Janeza Bernika in tvorijo svojevrstno časovno in umetniško vzporednico k Zajče-vim pesmim. Med dolgo pričakovanimi natisi v Kondorju je slednjič med nami izbor novel Iva Andriča Misel, ujeta v divjini. Novelistični I. Andric je nehote podcenjen na račun romana med širšim krogom bralcev, kar pa je povsem nevzdržno; Andričeva novelistika ima enako žlahtno estetsko vrednost kot roman in je docela nepogrešljiva v leposlovnem opusu Nobelovega nagrajenca. Značilne novele Iva Andriča je odbral Miha Mate ter napisal spremno besedo in dodal manj znane besede in razlage za posamezne novele. Z desetimi novelami, ki so jih prevedli Janko Moder, Tone Potokar, Severin Šali, je urednik želel po najboljših močeh strniti tipiko Andričeve kratke proze tako po motiviki, kot po vsebinski plati, pa pri tem ohranil široko paleto. Škoda, da ni ob koncu dodal kakega Andričevega eseja, morda poprej nekaj primerov iz njegove poezije. Očitno pa je urednik imel v zamisli koherentno podobo novelističnega Andriča kot izbrano, ilustrativno in zaokroženo podobo pisateljeve estetske zmogljivosti. Tako je Miha Mate tudi podal Življenje in delo Iva Andriča (pri kazalu je naslov spremne besede drugačen) in se osre- 854 Igor Gedrih dotočil na bistvene pojave in spoznanja, se ravnal po kronologiji. Najprej je prikazal življenjsko pot Andriča (kot navajajo, se je pisatelj rodil v Dolcu pri Travniku, ne v Travniku), se omejil na poglavitne postaje in na koncu navedel niz nagradnih in častnih priznanj. Prikaz Andričevega literarnega dela je pregledno zgoščen, informativno opredeljen ter preprost in jasen, zato zlahka umljiv za srednješolca. Urednik je najprej skiciral naravo obeh osrednjih romanov, nato prešel k no-velistiki in omenil naravo Andričevega novelističnega ubesedovanja in značilne poteze, ki spremljajo novele v izboru: Seveda je vmes tudi ugotovitev, ki jo je dal sam Andrič, kako ni pomembno, ali pisatelj govori o sedanjosti in o preteklosti, zato pa je pomemben duh, ki preveva pripoved in daje sporočilo. V jedru bi lahko dejali, da Andričeva proza odseva zgodovinski čas, vendar pa ljudje in njihova narava in nrav ostajajo v bistvu kaj malo spremenljivi, zato pisatelj govori prek svojega časa, kot o mnogokratnih različnih človeških navzkrižjih. Rabindranatha Tagoreja poznamo pri knjižnici Kondor po Spevih, s čimer se je »šolsko« odprl pesniški koz-mos velikega bengalskega književnika, skozenj pa seva svojevrsten poetični utrip narave in življenja, miselni svet Vzhoda in drugačen meditativen odnos do življenja. Tagore, ki je že od Grad-nikovih zgodnjih prevodov zbujal več kot pozornost pri nas in drugod, je posredno ali neposredno vplival na več književnikov pri nas in po evropskem svetu. (Od A. Gradnika do Sama Sim-čiča.) Kar bogati prevodni beri Tagor-jevih del v slovenščini se pridružuje Sadhana v prevodu Vinka Ošlaka. Kajpak Sadhane — poti k popolnosti — ne bomo našli v nobenem učnem načrtu, najsi je Tagore leposlovec v območju svetovne književnosti in tudi delček (starega) učnega programa. Seveda je dragoceno, da smo ob pre-vajalčevem prizadevanju pridobili tudi tistega Tagoreja, ki nam je bil nepoznan v slovenščini. Posredno pa nastane vprašanje, ali bo Kondorjeva knjižnica potlej skrbela tudi za filozofske antologije, izbore, primere? Nekoč, še pod uredništvom Uroša Kraigherja, je tak predlog prišel na piano kot posebno dopolnilo k literaturi in času. Če vzamemo v obzir Voltairovega Kan-dida, ki je prav tako izšel pri Kondorju in velja za filozofsko besedilo, pa je pri tem vendarle povsem prevladujoča leposlovna oblika. Kakor koli že, Tago-rejeva Sadhana je pridobitev, ne le dopolnitev k Tagorejevem leposlovnemu opusu. Ko je Tagore v dvajsetih letih hodil po Evropi, obloženi s krizami raznih vrst, je nevsiljivo ponudil streznitvena razmišljanja, ki so bolj z eksotiko privabljala mnoge, miselno prevzela redke; v današnji mnogo bolj krizni situaciji po Evropi in drugod se znova in živo vzpostavlja vprašanje o preverjanju filozofske misli in vrednot brez dogmatične preobleke in zarjavelih klišejev. Iz takih temeljev je prevajalec opozoril na delo, ki poprej ni bilo dostopno v domačem jeziku, najsi je to ena od možnosti. Vlasta Pachei-ner-Klander pa je podala pojasnila k sanskrtskim izrazom. Spremna beseda Vinka Ošlaka (ne Ošljaka!) iz eseja Premislek o Tagoreju je osebno barvita, premočrtna v svoji premišljeni naravnanosti k vprašanjem, ki jih avtor zastavlja kot bistvena in odprta do sebe in do sveta. Spregovoril je tudi o Tagoreju pri Slovencih, v ospredju pa je tudi njegova razlaga Tagorjeve filozofije, toliko drugačne že v pojmu filozofija, tu je tudi dejstvo, da ne bi mogli poimenovati »Tagorjeve filozofije« kot v sebi sklenjen sistem, kot smo ga vajeni pri evropskih mislecih, kar pa ne zmanjšuje pomena Sadhane. Pomen je tu drugačen in drugje. Brane Mozetič je poskrbel za izbor, prevode in ureditev Rimbaudovih pesmi, ki so izšle pod naslovom Pijani čoln. Ali je vmes nostalgični spomin na stare čitanke ali ne, kjer najdemo Rim- 855 bauda, naj presodi vsak sam, zagotovo pa v novih dosedanjih treh ni sledu ne o Baudelaireu ne o Rimbaudu ne o Whitmanu in ne o Traklu — pa še mnogih drugih — domačih. Še Maja-kovski kot da je bolj po naključju prisoten. Če pustimo šolsko grenčico ob strani, je Pijani čoln ob še tako zadrtem nasprotovanju pridobitev nečesa, kar pač sodi v evropski kontekst pesniške literature in pojavnosti, pa naj posameznik nadene ta ali oni predznak, zatajiti vplivne reflekse tega pesnika ni mogoče. Brane Mozetič je ponudil premišljen, skrbno izbran prerez skozi li-riko Arthurja Rimbauda, lahko je reči, da je vse poglavitno prevedel in podal zelo zaokroženo podobo o Rimbaudo-vem literarnem delu. Pri prevajanju se je srečal z zahtevnim gradivom, ga tekoče podal, o čemer pa bodo lahko več povedali strokovnjaki. Zagotovo pa je vmes velika zagretost prevajalca, ki je tudi temeljit poznavalec Rimbauda. Ob koncu je Brane Mozetič podal opombe, zagotovo so potrebne in v marsičem pojasnjevalne narave. Spremna beseda Zapisi o Rimbaudu in njegovi poeziji je širši prikaz o naravi in specifiki Rimbaudovega opusa, avtor pa je mestoma s pridom vnesel remi-niscence o drugih književnikih in podal nekatere primerjave. Pri literaturi bi morda kazalo zaradi ravnotežja upoštevati italijanskega rimbaudologa Iva Morgonija. Na koncu najdemo začrtano življenjsko pot Arthurja Rimbauda, manjši izpusti v biografiki so nepotrebni. Igor Gedrih Usmeritev k aktualnemu