L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 286 BEZLAJ, Lucija Zala, magistrska študentka zgodovine in sociologije, Filozofska fakulteta UL, SI-1000 Ljubljana, Krži čeva 6, zala. bezlaj@gmail.com Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? Zgodovinski časopis, Ljubljana 72/2018 (158), št. 3-4, str. 286–325, cit. 112 1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En., Sn., En.) Prispevek se ukvarja s kritiko prevladujo čih pristopov preu čevanja rasizma v antiki, pri čemer problematizira njihovo ahistori čnost in anahronisti čnost. Na primerih prikaže, da slednji izvirata iz fetišizacije rase in obravnavanja rasizma kot ideologije. Nato predlaga alternativni pristop, ki rasizem obravnava predvsem kot sistemske prakse izklju čevanja in šele nato kot diskurz. Takšen pristop je predstavljen za obdobje zgodnjega rimskega cesarstva. Ključne besede: rasizem, antika, zgodnje rimsko cesarstvo, suženjstvo, družbena smrt. BEZLAJ, Lucija Zala, MA student of History and Sociology, Faculty of Arts, University of Ljubljana, SI-1000 Ljubljana, Krži čeva 6, zala. bezlaj@gmail.com Can We Speak about Racism in the Early Roman Empire? Zgodovinski časopis (Historical Review), Ljubljana 72/2018 (158), No. 3-4, pp. 286–325, 112 notes Language Sn. (En., Sn., En.) The paper critiques the dominant approaches to the exploration of racism in antiquity and problematizes their ahistorical and anachronistic traits. It demonstrates by way of examples that these traits stem from fetishising race and handling racism as an ideology. An alternative approach is proposed, which treats racism, fi rst and foremost, as systemic practices of exclusion and, only secondarily, as a discourse. Such approach is presented for the period of the early Roman Empire. Key words: racism, antiquity, the early Roman Empire, slavery, social death. Lucija Zala Bezlaj Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? Uvod Raziskovanje rasizma v antiki je malo obravnavana tema, saj v splošnem velja za anahronisti čno. Koncept rase je namre č pojav novega veka kapitalizma. Zgodovinarji so se tako za obdobje antike posve čali predvsem odnosom med ‚etni- jami‘, ne ‚rasami‘. 1 Tisti, ki so se z vprašanjem rasizma v antiki vendarle ukvarjali, so večinoma dokazovali, da v tem obdobju o njem ne moremo govoriti: ne grški pojem ethnos ne latinski natio ne kakšen drug grški ali latinski pojem namre č ne ustrezajo sodobnemu pojmu (biološke) rase, ki se pojavi šele v novem veku. Takšen pogled izpodbija Benjamin Isaac v svoji na tem podro čju prelomni študiji The Invention of Racism in Classical Antiquity iz leta 2004, v kateri dokazuje, da lahko v predsodkih Grkov in Rimljanov o drugih ljudstvih, široko razširjenih v anti čni literaturi, prepoznamo mnogo elementov modernega rasizma, čeprav jih niso spremljali pojmi, ustrezni pojmu biološke rase. 2 Poleg tega Isaac dokazuje, da naj bi bili prav anti čni predsodki tisti, ki so vplivali na utemeljitelje rasisti čne doktrine v času razsvetljenstva. Če naj se pri preu čevanju predkapitalisti čnih sistemov izognemo anahronizmom in ahistori čnosti, moramo najprej poznati specifi čnosti kapitalisti čnega sistema. V prvem delu članka bom poskušala pokazati, da napa čni pristopi do vprašanja rasizma v antiki izvirajo prav iz nerazumevanja logike delovanja kapitalizma in njegovega na čina vzpostavljanja rase. To namre č poteka na na čin, da zakriva sa- mega sebe – kar ostane vidno, je kon čni produkt, so že izoblikovane (rasne, spolne itd.) identitete, ki se nam tako kažejo kot objektivna dejstva; rasa ima torej fetiški zna čaj. Le s teoretsko analizo pa lahko razložimo družbene odnose, ki raso skozi dolo čene sistemske mehanizme šele vzpostavljajo. 1 Oba izraza uporabljam v narekovajih, saj menim, da ni ni česar takega kot ‘rasa’ ali ‘etnija’ mimo družbenih odnosov, ki ju vzpostavljajo. Pojmu etnija se v pri čujo čem delu ne bom posebej posve čala. Tu naj le pripomnim, da se mi zdi potrebno biti previden tudi pri tem konceptu, da se njegove sodobne vsebine ne aplicira slepo na anti čne družbe. Pojem namre č predpostavlja identitete na podlagi skupne kulture in jezika (ter v časih skupnega izvora), kar pa za anti čno obdobje velja zgolj s pridržki. Ve č o identitetah v antiki Armstrong, Nations before Nationalism. 2 Na neujemanje anti čnih pojmov s sodobnim pojmom rase opozarja Wilker v recenziji Isaacovega dela (H-Soz-u-Kult, H-Net Reviews). Kot njegovo pomanjkljivost izpostavi dejstvo, da poleg širokih opisov anti čnih predsodkov in iskanja njihovih sorodnosti s sodobnim rasizmom ni zapisal ni česar o rasi alternativnih pojmih, s katerimi so Grki in Rimljani opisovali kulturne in etni čne razlike. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) | 286–325 287 L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 288 Tako je vprašanje, ali lahko že v antiki prepoznamo elemente modernega ra- sizma (s čimer je najpogosteje mišljen rasisti čni biologisti čni diskurz), samo po sebi napa čno. Izhaja namre č iz predpostavke o ahistori čnosti oz. univerzalnosti rasnih identitet in torej podlega fetišizmu rase. Zaradi slednjega zgodovinarji za kriterij rasizma uporabljajo moderni rasizem, ki ga obravnavajo zgolj na ravni diskurza. Ker ne upoštevajo sistemskih mehanizmov in praks izklju čevanja, ga praviloma razumejo kot hierarhiziranje ljudi na podlagi namišljenih povezav med njihovimi biološkimi in mentalnimi zna čilnostmi. 3 V drugem delu članka bom podrobneje predstavila metodološko kritiko takšnega pristopa, podkrepljeno s primeri, ki kažejo, da nekatere anti čne ideje, ki so na videz podobne modernim rasisti čnim, izvirajo iz povsem druga čnega zgodovinskega konteksta in so posledica povsem druga čne družbene logike. Namen članka je predlagati druga čno zastavitev vprašanja rasizma v antiki, ki se izogne fetišizmu rase ter ahistori čnosti in anahronisti čnosti dosedanjih pristopov. In sicer: na kakšen na čin in zaradi katerih sistemskih mehanizmov so se v anti čnih družbah vzpostavljale skupine ljudi, ki so bile sistemsko diskriminirane ali izklju- čene in rasno ozna čene ( če raso razumemo kot družbeni odnos, in ne kot biološko dejstvo). Šele ko razumemo te, je mogo če raziskovati tudi rasisti čne diskurze v antiki. Ti pa verjetno ne bodo imeli ve č veliko skupnega z modernim rasisti čnim diskurzom, ki poudarja predvsem genetske ali kulturne zna čilnosti. Sistemati čna analiza mehanizmov izklju čevanja in diskriminacije skupin ljudi za celotno obdobje antike je za pri čujo či prispevek seveda preobsežna naloga. Zato se bom osredoto čila zgolj na obdobje zgodnjega rimskega cesar- stva in poskušala identifi cirati tiste zna čilnosti takratne družbe, ki vzpostavljajo sistemsko diskriminacijo. To bo tema tretjega dela članka, v katerem bom po- skušala pokazati, da sistemska diskriminacija in izklju čevanje temeljita po eni strani na sužnjelastniškem produkcijskem na činu ter po drugi na imperializmu kot glavnem mehanizmu za reprodukcijo suženjske populacije, za pridobivanje zemlje kot glavnega vira bogastva in za delovanje politi čne tvorbe principata. To sicer velja za širše obdobje rimskega imperija, vendar se nekatere zna čilnosti obeh mehanizmov skozi čas spreminjajo. Poskušala bom identifi cirati in orisati nekatere najpomembnejše, ki zadevajo sistemsko izklju čevanje. Glede na opi- sane mehanizme bom nato poskušala identifi cirati nekatere elemente anti čnega rasisti čnega diskurza, temelje čega na sužnjelastništvu. Tega je tvorilo predvsem poudarjanje predstave o svobodi (libertas), o suženjstvu kot stanju duha, o (ne) častnosti ipd. Takšne predstave se niso nanašale zgolj na de facto sužnje, temve č tudi na Rimu podrejena ljudstva, kar odraža tesno povezavo med sužnje- lastništvom in imperializmom v tem obdobju. Čeprav se bom osredoto čila zgolj na obdobje zgodnjega rimskega cesarstva, menim, da je predlagani pristop primeren za raziskovanje anti čnih družb nasploh, pri čemer pa je treba upoštevati strukturne spremembe v razli čnih obdobjih. S to 3 Ta defi nicija sicer ne zajame niti sodobnega kulturnega rasisti čnega diskurza – glej prvi del. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 289 opombo naj sklenem glavno poanto pri čujo čega dela – odgovor na vprašanje, ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu (kakor tudi v antiki nasploh), se glasi: ne, če z rasizmom mislimo hierarhizacijo na podlagi bioloških zna čilnosti; da, če z rasizmom mislimo sistemske prakse izklju čevanja in diskriminacije. 1 Ekskurz v konceptualizacijo rasizma Čeprav se kratek pregled razvoja modernega rasisti čnega diskurza ob vprašanju rasizma v antiki morda ne zdi na mestu, menim, da je zelo potreben. V e čina zgodo- vinarjev namre č tudi za antiko uporablja defi nicijo rasizma v smislu biologisti čnega diskurza, ki je zaznamoval obdobje od časa razsvetljenstva do propada nacisti čne Nem čije. Da bi sploh lahko za čeli kritiko takšnega pristopa, pa je najprej potrebno poznavanje konkretnih zgodovinskih okoliš čin, v katerih se je biologisti čni rasi- sti čni diskurz uveljavil in razširil. Nadalje pa lahko s prikazom razvoja rasisti čnega diskurza ugotovimo, da biologisti čni diskurz nikakor ne zaobseže vseh rasisti čnih diskurzov modernega kapitalizma. Ne zaobjame na primer sodobnega rasisti čnega diskurza (npr. nasproti migrantom in muslimanom), ki diskriminira na podlagi kulture, ne genov. Da bi razumeli, zakaj je sodobni protibegunski, protimuslimanski in proti- teroristi čni diskurz prav tako smiselno obravnavati kot rasizem, je treba z ravni diskurza preiti na raven sistemskih mehanizmov izklju čevanja in diskriminacije. Izkaže se, da ima pristop, ki rasizem razume na na čin sistemske prakse, in ne zgolj ideologije, bistveno ve čjo razlagalno vrednost. Razumevanje takšnih sistemskih mehanizmov je nujno tudi za preu čevanje rasizma predkapitalisti čnih družb: kot bom pokazala, glavne metodološke napake slednjega izvirajo prav iz nerazumevanja specifi k kapitalisti čnega sistema. 1.1 Razvoj modernega rasisti čnega diskurza Izraz »rasizem« se je pojavil šele v zgodnjem 20. stoletju, v splošno uporabo pa je prešel v času druge svetovne vojne. Kljub temu sociologi in zgodovinarji pojav rasizma ve činoma postavljajo v zgodnejše obdobje, po navadi v čas vzpona kapitalizma, natan čneje v obdobje razsvetljenstva. V e čina jih tako rasizem razume izklju čno kot kapitalisti čni fenomen, vzpon katerega je neposredno povezan s ko- lonizacijo novoodkritih dežel od časa velikih geografskih odkritij dalje. Takrat se je namre č pojavilo dojemanje, da obstaja korelacija med biološkimi in kulturnimi oz. osebnostnimi zna čilnostmi, ki je svojo zlato dobo doživelo v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Vendar je datiranje rasizma seveda odvisno od tega, kaj pod tem pojmom razumemo oz. kako defi niramo sam pojem rase. Kot bomo videli v nadaljevanju, je rasisti čni diskurz v 20. stoletju nekoliko spremenil obliko, tako da ne gre ve č za poudarjanje korelacije med biološkimi in kulturnimi (oz. mentalnimi) zna čilnostmi. A o tem nekoliko kasneje. L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 290 Razvoj dojemanja rase v smislu povezovanja bioloških in kulturnih oz. oseb- nostnih zna čilnosti opisuje Loren Goldner. 4 Prve elemente takšnega dojemanja identifi cira v t. i. zakonih o čistosti krvi v Španiji 15. stoletja, ki so bili usmerjeni proti tamkajšnjim Judom. 5 Od leta 1478 je v Španiji delovala inkvizicija, ki je prei- skovala predvsem t. i. marrane, v krš čanstvo spreobrnjene Jude, saj jih je sumila, da še vedno skrivaj opravljajo stare obrede. Leta 1492 (istega leta, kot je bila zavzeta Granada, s čimer se je kon čala rekonkvista, ter je Kolumb prispel v Ameriko) so bili Judi iz Španije izgnani. To sta bila prva primera novega dojemanja, ki iš če korelacije med biološkimi in kulturnimi oz. osebnostnimi zna čilnostmi, čeprav je še zmeraj prepleteno s srednjeveškim modelom delitve človeštva, ki razlikuje med kristjani, muslimani, judi in heretiki na podlagi vere. Marrani so bili namre č že pokristjanjeni, a so bili kljub temu podvrženi preganjanju na podlagi judovskega porekla. 6 Temu novemu povezovanju bioloških in kulturnih zna čilnosti je nato mogo če slediti v času kolonizacije Novega sveta, ob dolo čanju porekla in statusa domorodnih ljudstev. Sto petdeset let po odkritju Amerike je prevladovalo iskanje njihovega izvora na podlagi klasi čne anti čne zapuš čine in bibli čnih interpretacij. Široko razšir- jeno mnenje je bilo na primer, da so Indijanci potomci izgubljenih plemen Izraela, potomci Kanaancev ipd. V takšnih tezah, ki so iskale izvore novoodkritih ljudstev, se tako kot v španskih protijudovskih zakonih že kažejo zametki ‚krvne zavesti‘, kot temu pravi Goldner (torej pomembnosti porekla oz. genetskih zna čilnosti), ki pa so še vedno prepleteni s srednjeveškim bibli čnim dojemanjem delitve človeštva (ki se kaže npr. v pretresanju vprašanja, ali imajo staroselci dušo). Poleg tega so se, v nasprotju z uradno cerkveno doktrino, širile tudi ideje, da so ta ljudstva ‚zrasla‘ iz zemlje. Zadnje obdobje predrazsvetljenske debate o ljudstvih Novega sveta je po Goldnerjevem mnenju klju čno zaznamovalo delo Pre-Adamitae Isaaca LaPere- yra, ki je skozi nekonsistentnosti v Bibliji dokazoval, da so obstajali ljudje že pred Adamom, in s tem zanikal monogenetsko razlago izvora človeštva. Poligenetska teorija je pri ve č kasnejših avtorjih privedla do sklepa, da Indijanci in Afri čani niso ljudje. S tem se je po časi izpelo obdobje anti čne klasi čne in judovsko-krščanske epistemologije, ki je utemeljevala enoten izvor človeštva. Novo, psevdoznanstveno rasno dojemanje je svoj vzpon doživelo v času razsvetljenstva. Tako je lahko v 18. stoletju, ko je trgovina s sužnji dosegla vrhunec, za njeno legitimacijo že služil nov, naturalisti čen pogled razsvetljenstva. 7 Rasisti čne ideje korelacije med biološkimi in kulturnimi zna čilnostmi se niso oblikovale neodvisno od realnih družbenih sil. Sovpadale so z oblikovanjem nacionalnih držav, zatonom fevdalne družbene ureditve in vse ve čjim vklju čeva- 4 Goldner, Race and the Enlightment, I. 5 Skladno s pravopisom besedo ‘Judi’ pišem z veliko za četnico, kadar gre za pripadnike naroda, in z malo, kadar gre za pripadnike religiji. Čeprav v tem primeru sicer prevladuje razu- mevanje judov kot vernikov, želim poudariti novo razumevanje, ki poudarja njihovo poreklo, zato na tem mestu Jude pišem z veliko za četnico. 6 Ibid. 7 Ibid. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 291 njem Zahoda v atlantsko trgovino s sužnji. Pomen oblikovanja nacionalnih držav za rasisti čne ideje lepo prikaže Goldnerjev primer izgonov Judov: medtem ko so prve dekrete za njihov izgon izdale Anglija (leta 1290), Francija (leta 1305) in Španija (leta 1492), ki so že v 15. stoletju oblikovale nacionalne državne tvorbe, so v Italiji in Nem čiji, kjer je bilo oblikovanje nacionalne države kasnejše, izgoni Judov predstavljali le sporadi čne fenomene na lokalni ravni. Drugi primer pred- stavlja sam pojav koncepta ‚rase‘, ki se je (v smislu povezave med biološkimi in kulturnimi zna čilnostmi) pojavil v 70. letih 17. stoletja v Angliji, torej prav v času konsolidacije angleške ustavne monarhije in njene strmo naraš čajo če udeležbe v trgovini s sužnji. Klju čno za vzpon ideje (biološke) rase je bilo torej dejstvo, da je bila družbeno u činkovita: lahko je legitimirala atlantsko trgovino s sužnji, do- minacijo zahodnega sveta in kmalu tudi stratifi kacijo samega delavskega razreda. V 19. stoletju se je razvila v psevdoznanost frenologije in evgenike, veljavo pa je za čela izgubljati v 20. stoletju; zaradi njene kulminacije v nacisti čni Nem čiji, ameriškega črnskega gibanja v 60. letih in antikolonialisti čnih bojev je bila vse bolj deležna prevpraševanja in kritik. 8 Po tem bežnem pregledu koncepta rase postane razumljivo, da se rasizem po navadi ozna čuje za moderni fenomen. To je upravi čeno, če raso defi niramo kot povezovanje bioloških in kulturnih zna čilnosti in rasizem kot vrednotenje na tej podlagi. Vendar se zdi, da je ta defi nicija preozka. Etienne Balibar 9 tako opozarja na fenomen neorasizma, ki se pojavi »v času ‚dekolonizacije‘, obratnega gibanja populacij med starimi kolonijami in starimi metropolami«. 10 Za ta novi rasisti čni diskurz je zna čilno, da celo sam priznava, da biološka rasa ne obstaja ter da vede- nja in sposobnosti posameznikov ne moremo razložiti na podlagi njihovih genov, temve č so rezultat zgodovinsko konstruiranih kultur. Kot pravi Balibar, je to »[...] rasizem, ki na prvi pogled ne predpostavlja superiornosti dolo čenih skupin ali ljudstev v odnosu do drugih, ampak ‚zgolj‘ škodljivost odpravljanja meja, nekom- patibilnost življenjskih stilov in tradicij.« 11 Pri tem je opuš čanje hierarhizacije le navidezno, kot se pokaže v praksi. Takšen ‚kulturni‘ rasizem se danes najizraziteje kaže nasproti beguncem in muslimanom, kjer kategorija imigracije funkcionira kot nadomestek za kategorijo rase. V obeh primerih – tako biološkega kot kulturnega – rasizma gre torej za podobne sistemske izklju čevalne prakse, ne glede na to, na kakšen na čin se legi- timirajo v diskurzu. Če torej upoštevamo, da je sodobni odnos do beguncev tako v diskurzu kot v institucionalnih praksah rasisti čen, moramo temu prilagoditi tudi defi nicijo rasizma; vrednotenje na podlagi bioloških zna čilnosti ne zadoš ča ve č za njegovo opredelitev. 8 Ibid. 9 Balibar, Ali obstaja ‚neorasizem‘? 10 Ibid., str. 119. 11 Ibid. L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 292 1.2 Defi nicije rasizma Defi nicije rasizma razli čnih znanstvenikov se med seboj precej razlikujejo. Pogosto o njegovi defi niciji niti ne razpravljajo, temve č ga preu čujejo kot nekaj danega in zgolj opisujejo njegove zna čilnosti, ne da bi ga poskušali razložiti ali sploh natan čneje opredeliti. 12 Kjer so defi nicije podane, pa so pogosto nezadostne (kot npr. zgornji primer upoštevanja zgolj biološkega rasizma). V splošnem lahko razlo čimo dva pristopa do preu čevanja rasizma: tistega, ki rasizem razume predvsem kot ideologijo (sem spadajo tudi individualne rasisti čne prakse, ki izvirajo iz nje), in tistega, ki se osredoto ča predvsem na institucionalno prakso. 1.3 Rasizem kot ideologija in problemi Prvi pristop, ki se osredoto ča na rasisti čno ideologijo, rasizem pogosto dojema psihologisti čno. Zanima ga skupek predsodkov in sovražnosti ene skupine ljudi proti drugi, ne da bi se ukvarjal z družbenimi okoliš činami segregacije. A čeprav je preu čevanje idej lahko zanimiv raziskovalni problem, vse preve č vsebuje skrito predpostavko, da so predstave in predsodki nekaj zgolj psihološkega, preddružbe- nega, ter le malo prispeva k razumevanju vzrokov za segregacijo in diskriminacijo dolo čene skupine. Rasisti čne prakse segregacije (s praksami tu ne mislim medoseb- nega obnašanja posameznikov, temve č institucionalne in sistemske prakse) namre č potekajo neodvisno od tega, kaj si njihovi izvajalci mislijo o segregirani skupini. Kot posledica pogleda na rasizem, ki ne upošteva sistemskih praks izklju- čevanja, sta se uveljavila dva vidika, ki problematiko rasizma vidita predvsem kot odklon od ‚normalnega‘ delovanja sistema. Prvi se osredoto ča na raso kot kulturno stigmatizacijo, nekakšno ‚napa čno zavest‘, za odpravo katere je potreb- no zgolj pripoznanje posameznikov in institucij oz. njihova afi rmacija identitete stigmatiziranih skupin. Drugi razume raso kot sistem pla čnih razlik ter poklicne stratifi kacije, torej kot neobjektivno delovanje trga delovne sile, ki so ga povzro čili predsodki delodajalcev. Tako se raso razume bodisi kot kulturno partikularnost bodisi kot odklon od domnevno objektivnega in rasno slepega delovanja institucij in sistema. Politi čni boj proti rasizmu se po tem razumevanju kaže prej v afi rmaciji stigmatizirane identitete kot v njeni odpravi. 13 12 Miles et al., Racism, str. 55–86 passim. 13 Chen, The Limit Point. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 293 1.4 Rasizem kot institucionalna praksa 1.4.1 Rasizem in kapitalizem Chris Chen pokaže, da je raso smiselneje razumeti druga če – kot odnos podreditve, ki je posledica strukturne prisile, ki jo sistem v svojem ‚normalnem‘ delovanju šele vzpostavlja. Kapitalisti čni sistem raso vzpostavlja najprej skozi kolonizacijo in suženjstvo, nato skozi varnostne protibegunske, protiteroristi čne in protikriminalne politike. Medtem ko je v času velikih geografskih odkritij trgovina s sužnji še potekala rasno neozna čeno (da so bili sužnji predvsem črnci, je bila posledica zgodovinskih okoliš čin, ne rasisti čne ideologije), se je to spremenilo, ko se je vanjo množi čno vklju čil Zahod in za čel sistemati čno producirati rasisti čne doktrine. Rasno ozna čena populacija se je tako šele vzpostavila skozi kolonialno izkoriš čanje surovin in delovne sile koloniziranih dežel, prisilno in suženjsko delo ter kolonialisti čno nasilje. 14 Hkrati je v Angliji prvotna akumulacija proizvedla razlaš čene in odve čne množice nekdanjih kmetov, ki jih še ne dovolj razvita kapitalisti čna produkcija ni mogla absorbirati kot delovno silo. Te so pošiljali v kolonije ali na delo med imperialno mornarico. Ko je v 18. in 19. stoletju sledil porast kapitalisti čnih pro- izvodnih obratov, je bilo to odve čno delovno silo mogo če inkorporirati v proces produkcije. V endar je s postopnim pove čevanjem delovne produktivnosti že kmalu vse ve č delovne sile zopet postajalo odve čne. Tako je nastala nova oblika odve čne populacije – tokrat kot odve čna delovna sila potomcev zasužnjenih in kolonizira- nih, ki životari v getih, slumih in favelah, ter beguncev, zaprtih v azilnih domo- vih. Kapitalizem namre č potrebuje le omejeno število delavcev (s tehnološkimi izboljšavami vse manj); poleg njih še rezervno armado delovne sile, da pritiska na višino mezde in pravice delavcev. Vendar je tudi potreba po rezervni armadi omejena in tako se vzpostavi populacija, ki je za sistem popolnoma odve čna. Kot poudarja Primož Krašovec, je to »sfera popolne družbene izklju čenosti, v kateri se producira in reproducira rasa.« 15 Sistemski vzroki rasizma danes torej ležijo v števil čnosti ljudi, ki so za sistem odve čni. 16 14 Ibid. 15 Krašovec, Proti fetišizmu identitet, str. 134. 16 Podobno inherentnost kapitalisti čnemu sistemu lahko najdemo v seksizmu. Podrejenost žensk v kapitalizmu je mogo če razložiti s potrebo po skrbi za reprodukcijo, ki se v kapitalizmu vzpostavi kot lo čena od produkcije, katere smoter je profi t. Za produktivno delo delavec prejme mezdo, ki je ekvivalentna vrednosti, potrebni za reprodukcijo delovne sile (gledano na ravni celotnega sistema, ne na ravni posameznikov, katerih mezda je lahko tudi ve čja ali manjša od te vrednosti. Omenimo še, da je vrednost reprodukcije odvisna od vsakokratnega stanja razrednega boja). Vendar za reprodukcijo ni potrebna zgolj hrana, obleka ipd., temve č tudi delo – hrano je treba skuhati, stanovanje pospraviti itd. To delo je zgodovinsko pripadlo ženskam. To se ni zgo- dilo zato, ker bi bili moški seksisti, temve č zaradi samega funkcioniranja kapitalizma, katerega glavna zna čilnost je, da je produkcija namenjena ustvarjanju profi ta (in ne npr. zadovoljevanju potreb ljudi – te so zgolj stranskega pomena, kolikor je pa č treba produkt prodati), ki se nato investira v nadaljnjo produkcijo, ki naj prinese še ve č profi ta. Zaradi tega mora kapitalist kar se da zmanjšati stroške proizvodnje in s tem tudi delovne sile. Zato bo pa č rajši zaposlil moškega L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 294 Discipliniranje tako izklju čenih in nadzor nad njimi potekata druga če kot pri delavskem razredu. Medtem ko so delavci v sferi produkcije v kapitalizmu pravno svobodni, kar je predpogoj, da lahko prodajajo svojo delovno silo, in so si postopoma pridobili nekatere socialne in politi čne oziroma državljanske pravice, pa so rasno ozna čeni brez politi čnih pravic. Ker nimajo neposrednega dostopa do trga delovne sile in te ne morejo prosto prodajati, so bodisi prisiljeni v suženjsko in nesvobodno delo bodisi v kriminal. V tem smislu potekata tudi discipliniranje in nadzor nad rasno ozna čenimi, ki sta v nasprotju z delavci, ki jih disciplinira ‚tiha prisila tržnih odnosov‘, v domeni represivnih organov z uporabo odkritega nasilja. 17 1.4.2 Fetišizem rase Vsak temnopolt, musliman itd. ni vedno podvržen zgoraj opisanim meha- nizmom; prav lahko je tudi redno zaposleni delavec, direktor ali celo predsednik ZDA. Toda v tem primeru strukturno ne pripada ve č ‚drugi‘ rasi. Rasa je namre č družbeni odnos, ne dolo čen genski zapis ali kulturna zna čilnost, na katero se pripenja. Kot piše Krašovec, 18 ima rasa fetiški zna čaj. To pomeni, da so družbena razmerja skrita, kar ostane vidno, pa so materialni nosilci teh razmerij (v tem primeru pa č zunanje – biološke ali kulturne – zna čilnosti rase). 19 Produkcija rase se v nasprotju s produkcijo razreda, ki zakriva samo sebe kot žensko, katere sama biološka zmožnost zanositve in rojevanja predstavlja kapitalistu grožnjo, da bo moral v tem primeru iskati novega delavca. Diskriminacija žensk na trgu delovne sile in pri odpuš čanju torej ni posledica ideologije, temve č je inherentna samemu produkcijskemu na činu. Glej Krašovec, Proti fetišizmu identitet. 17 Chen, The Limit Point; Krašovec, Proti fetišizmu identitet. 18 Ibid., str. 140–146. 19 Fetišizem je marksisti čni koncept, ki ga Marx uporablja v prvi vrsti za zna čaj blaga (a tudi denarja in kapitala). Blagovni fetišizem pomeni, da se družbeni odnosi kažejo kot odnosi med stvarmi oz. kot njihove lastnosti. V kapitalisti čnem produkcijskem na činu je namre č pro- dukcija privatizirana in atomizirana, tako da se delo posameznih delavcev (ki tudi vstopajo na trg delovne sile individualno), podružbi šele, ko njihovi proizvodi vstopijo na trg. Vrednost blag, ki jo dolo ča povpre čni družbeno potrebni abstraktni delovni čas, se torej vzpostavi šele skozi razmerja do drugih blag, torej skozi tržno menjavo. Torej se šele skozi odnose med stvarmi delo posameznikov lahko podružbi. Kot piše Marx, se delavcem, ki blaga proizvajajo, »zato druž- beni odnosi med njihovimi zasebnimi deli kažejo kot to, kar so, tj. ne kot neposredna družbena razmerja med samimi osebami v njihovih delih, temve č kot stvarna razmerja med osebami in družbena razmerja med stvarmi« (Marx, Kapital, I, str. 59). Pri fetišizmu ravno ne gre za napa čno zavest, temve č za »družbeno veljavne, torej objektivne miselne forme za produkcijska razmerja tega zgodovinsko dolo čenega družbenega produkcijskega na čina, blagovne produkcije« (ibid., str. 61). Družbena razmerja so torej dejansko organizirana na tak na čin, da sama sebe zakrivajo – kažejo se le kot lastnosti stvari na sebi. To velja tudi za denar, ki ima v kapitalizmu fetiški zna čaj: čeprav je zgolj materializirana ob ča ekvivalentska forma, se njegova vrednost kaže (in je družbeno veljavna) kot notranja lastnost predmeta, ki je njen materialni nosilec. Fetišizem ima za posledico tudi ahistori čno dojemanje blaga in tržne menjave mainstream ekonomistov, ki v njih ne vidijo družbenega odnosa specifi čnega produkcijskega na čina – kapitalizma, temve č univerzalno formo, ki jo prepoznavajo tudi v predkapitalisti čnih družbah. Glej Heinrich, Kritika politi čne ekonomije. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 295 zaradi samega kapitalisti čnega na čina produkcije (glej opombo 19), zakrije na čr- tno: nasilje nad rasno ozna čenimi pred preostankom družbe se zakriva z njihovim zapiranjem v geta in zapore. Kot zapiše Krašovec: »Kar v svojem vsakdanjem življenju vidijo rasno neozna čeni državljani, je le kon čni produkt, fetiška forma rase, njena ‚identiteta‘.« 20 Sklenemo torej lahko, da ve čina tistih, ki rasizem razume zgolj kot ideologijo, zapada fetišizmu rase – izhaja iz že oblikovanih identitet kot objektivnih danosti, rasizem pa vidi ve činoma kot psihološki odgovor na razli čnost identitet (kultur- nih, bioloških zna čilnosti itd.). Da je tak pogled neustrezen, nam pokaže nešteto primerov stikov razli čnih kultur ali skupin z razli čnimi biološkimi zna čilnostmi, med katerimi ne prihaja do nikakršnega rasizma (npr. japonski turisti v Evropi), ter številnih primerov rasizma, kjer med rasno ozna čeno in neozna čeno skupino ni izrazitih kulturnih ali bioloških razlik (npr. neko č Irci v ZDA). Če ne upoštevamo procesa produkcije rase, se nam zakrije tudi njena histori čna specifi čnost. Podobno kot blagovni fetišizem, katerega posledica je, da mainstre- am ekonomisti blagovno menjavo vidijo kot univerzalno obliko menjave, ki naj bi veljala tudi za predkapitalisti čne družbe (glej opombo 19), fetiški zna čaj rase, kot bo prikazano v nadaljevanju, u činkuje na mainstream zgodovinarje, da raso dojemajo ahistori čno. Zgornje izvajanje je osredoto čeno na rasizem, kakršnega proizvaja kapitali- zem. Tako je postalo o čitno, da o rasizmu v današnjem smislu v predkapitalisti čnih družbah ne moremo govoriti. A če sprejmemo, da je rasizem konstruiran sistemsko in ni zgolj skupek predsodkov, neodvisnih od konkretne družbene formacije, lahko sklenemo, da so tudi v številnih predkapitalisti čnih družbah potekale (oziroma še potekajo) prakse izklju čevanja in dominacije ( čeprav iz druga čnih razlogov in teme- lje če na bistveno druga čnih mehanizmih kot kapitalisti čne), ki jih lahko ozna čimo za rasisti čne, tudi če jih ni spremljal diskurz bioloških ali kulturnih razlik. In prav na te mehanizme se mora osredoto čiti preu čevanje rasizma, če naj ima razlagalno, in ne zgolj opisne vrednosti, in predvsem, če naj ne bo ahistori čno. 2 Preu čevanje rasizma v antiki Vprašanje rasizma v predkapitalisti čnih družbah je bilo deležno le malo po- zornosti raziskovalcev. Pogosto razumevanje rasizma zgolj v smislu biologisti čnega diskurza vprašanje seveda naredi anahronisti čno. Kot zapiše George Fredrickson: »Med raziskovalci, ki so preu čevali dojemanje razli čnosti v anti čnem svetu, pre- vladuje mnenje, da v mislih Grkov, Rimljanov in zgodnjih kristjanov ni mogo če prepoznati koncepta, ki bi bil zares ekvivalenten konceptu rase.« 21 Zgodovinarji, ki so se lotili tega vprašanja, so torej ve činoma dokazovali, da rasizem v antiki 20 Krašovec, Proti fetišizmu identitet, str. 145. 21 Fredrickson, Racism, str. 17; prev. Z. B. L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 296 ni obstajal – vse do na tem podro čju prelomnega Isaacovega dela The Invention of Racism in Classical Antiquity. Preden pa se posvetim podrobnejšemu pregledu slednjega, bom opozorila na nekatere probleme del, ki obstoj rasizma v antiki zanikajo. Izbrani dve deli, ki ju bom obravnavala, nikakor nista reprezentativni za obravnavano tematiko; drugo poleg tega niti ni posebej poglobljeno (vprašanju rasizma v antiki nameni zgolj eno poglavje). Nanju se bom osredoto čila preprosto zato, ker ju lahko predstavim kot tipi čna primera ahistori čnega dojemanja rasizma, ki je, če upoštevamo zgornji prikaz, simptomati čno. Kot bomo videli, so njune glavne metodološke napake prav v zgoraj opisani psihologizaciji rasizma in fetišizaciji rase. 2.1 Raziskave, ki zanikajo obstoj rasizma v antiki 2.1.1 Frank Snowden: Blacks in Antiquity Eno pomembnejših študij na podro čju rasizma v antiki predstavlja Snow- dnovo delo Blacks in Antiquity iz leta 1975. V njem, opirajo č se na obsežno pisno in arheološko gradivo, dokazuje, da anti čni Grki in Rimljani temnopoltih niso dojemali kot manjvrednih ali eksoti čnih in jih niso prikazovali karikirano. Čeprav je bil v antiki mo čno prisoten simbolizem bele in črne barve, po katerem je slednja predstavljala podzemlje, smrt in negativnost, ni zaslediti pejorativnega dojemanja temnopoltih na podlagi barve kože. In čeprav je nekaj anti čnih avtorjev menilo, da je svetla polt lepša od temne, je bilo razširjeno mnenje, da je okus relativen, nekateri avtorji pa so celo menili, da so temnopolti najlepši ljudje. Med anti čnimi pisci je bila tudi dokaj razširjena predstava o veliki pobožnosti Etiopijcev (takšno poimenovanje je v antiki veljalo kot splošna oznaka za vse temnopolte): Snowden navaja primer Diodorja, 22 ki piše, kako so bili bogovi veseli darov Etiopijcev, in zatrjuje, da so Etiopijci prvo ljudstvo, ki se je nau čilo ceniti bogove in v njihovo čast prirejati obrede, ter da so zaradi tega uživali tolikšno naklonjenost bogov, da so jim ti podelili notranjo varnost in varnost pred zunanjimi invazijami. 23 Čeprav se mi zdi ugotovitev, da pejorativnega odnosa do temnopoltih v antiki ni bilo, vsekakor zanimiva, osredoto čenje Snowdnove raziskave prav nanje izhaja iz predpostavke, da so ti tudi takrat tvorili ‚drugo raso‘. In če bi po zgoraj povedanem Snowdnovo študijo še lahko razumeli kot ravno zanikanje te predpostavke, nam takšno interpretacijo besedila skazi sam avtor, ko s strogo znanstveno resnostjo za čne naštevati, kakšne biološke podvrste ‚ črnske rase‘ so antični Grki in Rimljani poznali, sklepajo č po obraznih potezah na poslikavah in po literarnih opisih sodobnikov, ter ko piše o ‚rasnem mešanju‘ bele in črne rase v antiki. Da je biološko razvrš čanje ras (in skupin znotraj rase) arbitrarno in brez resne znanstvene podlage, je danes že dovolj sprejeta trditev. Snowden pa ne predpostavlja zgolj biološkega obstoja črnske rase, temve č tudi njen družbeni obstoj, v smislu identifi kacije temnopoltih z 22 Diodorus, 3.2. 23 Snowden, Blacks, str. 146. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 297 njo in njeno pripoznanje s strani Grkov in Rimljanov. Glede na njegove sklepe, da odnos do temnopoltih ni bil bistveno druga čen kot do preostalih, bi lahko sklepali prej nasprotno, da ti v antiki dejansko niso tvorili druge rase. Namesto sklepa, da bi to mesto lahko zavzemala kakšna druga družbena skupina, pa Snowdnova ugo- tovitev, da Rimljani niso poznali diskriminacije na podlagi barve kože, številnim zgodovinarjem služi za sklep, da v antiki rasizma ni bilo. 2.1.2 Christian Geulen: Geschichte des Rassismus V erjetno enega novejših zgodovinskih pregledov rasizma, ki se bežno posveti tudi obdobju antike, predstavlja delo Christiana Geulena, Geschichte des Rassismus iz leta 2014. Njegova defi nicija rasizem ozna či kot mešanico ideologije in prakse. Po njej je rasizem mogo če prepoznati tudi tam, kjer ekspliciten koncept rase ni prisoten. 24 Kot zna čilnosti anti čnih družb, ki se na prvi pogled kažeta kot rasisti čni, Ge- ulen identifi cira sužnjelastništvo in dihotomijo barbari/Heleni. V sužnjelastništvu, tako Geulen, ne moremo prepoznati rasizma, saj ga sodobniki niso upravi čevali z rasisti čno ideologijo. Tako naj bi bilo splošno sprejeto, da je le malo anti čnih piscev čutilo potrebo po njegovi legitimaciji. Dva najbolj znana upora sužnjev, Spartakov in upor helotov, nista imela za cilj odprave suženjstva ali kakšne dolo- čene diskriminatorne ideologije, temve č zgolj izboljšanje lastnega položaja. Sploh so bili sužnji najbolj ‚multikulturni‘ element v rimskem cesarstvu in niso bili za- sužnjeni na podlagi barve kože, verske in etni čne pripadnosti ali kulture, temve č na podlagi poraza v bitki. Zato Geulen sklene, da tu ne gre za rasizem, temve č za na čin anti čnega samodojemanja (»Selbstverständnis«). 25 Takšno sklepanje je neutemeljeno, če upoštevamo, da se rasizem oblikuje skozi izklju čevalne prakse. Tako je sicer gotovo res, da zasužnjevanje ni potekalo na podlagi dolo čene pripadnosti, vendar to še ne pomeni, da se ni rasizem (tako na ravni diskurza kot, seveda in predvsem, družbenega odnosa) vzpostavil ob zasužnjenju oz. po njem. Če za rasizem ni potrebna delitev na biološke rase in se lahko izklju čevalne prakse pripenjajo na razli čne zna čilnosti in lastnosti, potem ni nobene nuje, da bi skupino, proti kateri je rasizem usmerjen, ozna čevale iste ge- netske ali kulturne lastnosti oz. da kriterija za rasno ozna čeno skupino ne bi moglo predstavljati zgolj dejstvo, da je nekdo suženj. Podobno kot Chen pokaže za primer 24 »Rasizem v svojih razli čnih oblikah razglasi predvsem rasisti čno obnašanje in rasisti čne prakse (in ne [nujno] rasnih razlik) za naravne« (Geulen, Geschichte, str. 16; prev. Z. B.). Problem tako nerazdelane defi nicije se pokaže predvsem ob Geulenovem opisovanju sodobnega rasizma, kjer za rasisti čno ozna či celo bombardiranje Hirošime, ker so bili za državni cilj žrtvovani posa- mezniki, ali ko izrazi mnenje, da je bila medvojna Sovjetska zveza bolj rasisti čna od Nem čije, saj je niso zanimali posamezniki, temve č skupni cilji. Ne le, da takšno pojmovanje spominja na ‘noč, v kateri so vse krave črne’, v svojem bistvu nosi tudi izrazito liberalnoideološko pozicijo, ki posameznika zoperstavlja sistemu in ga postavlja za nekakšno moralno normo: vse, kar na prvo mesto ne postavlja posameznika, je rasisti čno. 25 Ibid., str. 16–26. L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 298 črnih sužnjev v kolonizirani Ameriki: sužnje so tvorili temnopolti pa č zato, ker je bila takšna praksa že vzpostavljena med njimi samimi. Evropejci se niso vklju čili v trgovino z njimi zaradi rasisti čne ideologije, temve č iz prakti čnih razlogov. Šele nato se je zaradi sistemske umeš čenosti temnopoltih razvila rasisti čna ideologija, ki je v tem primeru rasno ozna čila ljudi z dolo čenimi genetskimi lastnostmi. Tudi po odpravi sužnjelastništva v Združenih državah so bili temnopolti bolj ali manj izklju čeni s trga delovne sile – spet iz povsem sistemskih razlogov, ker kapitalisti čna produkcija pa č ni potrebovala tolikšne delovne sile. Druga značilnost, ki jo Geulen izpostavi kot potencialno rasisti čno, je anti čna dihotomija med Heleni, pripadnost katerih je temeljila predvsem na skupni kulturi, in barbari, ki so predstavljali nekakšno nasprotje kulturi. Pri dojemanju barbarov se Geulen naslanja na Aristotela, ki jih ozna čuje za rojene sužnje in manjvredne po naravi. Aristotelovo pisanje naj bi bil tudi prvi poskus razložiti telesne razlike posameznih ljudstev z razlikami v podnebju, v katerem živijo. Geulen sklene, da je Aristotel formuliral temelje za kasnejši moderni rasisti čni diskurz, v katerem je utemeljevanje naravne manjvrednosti dolo čenih skupin tako prisotno. Hkrati pa trdi, da tudi v tem primeru ne moremo govoriti o rasizmu v antiki, saj naj bi bilo »nižje vrednotenje drugih kultur in poveli čevanje lastne del grškega dojemanja sveta nasploh« 26 Torej: tam, kjer je na prvi pogled rasisti čno dojemanje sveta vseprisotno, naj to ne bi bil rasizem, ampak izraz splošne družbene mentalitete. Zdi se, da ho če Geulen rasizem prepoznati zgolj tam, kjer gre za odstopanje od ‚normalnosti‘, saj mu kot argument, da v primeru dojemanja barbarov ne gre za rasizem, služi trditev, da je šlo pa č za splošno anti čno dojemanje sveta okrog sebe (podobno kot je prej na primeru suženjstva trdil, da ni bilo rasisti čno, ker je bilo tako splošno sprejeto). Takšno (nekoliko protislovno) pojmovanje sloni na predpostavki, da je družba v svojem bistvu nekaj harmoni čnega in so pojavi kot rasizem lahko zgolj anomalije. A kot je vidno iz prejšnjega dela, je moderni rasizem v samem jedru sistema in je neposreden produkt na čina organizacije kapitalizma. Prav zaradi strukturnega mesta, ki rasno ozna čenim pripade v kapitalizmu (torej njihove odrinjenosti na rob družbe), se rasizem v kapitalizmu kaže kot anomalija. Suženjstvo v antiki je bilo, nasprotno, zaradi svoje strukturne pomembnosti za produkcijo vseprisotno, zato se tudi ni moglo kazati kot anomalija. Vendar to še ne pomeni, da suženjska populacija ni bila sistemsko izklju čena skozi druga čne mehanizme (glej tretji del). Kot dodaten argument, da v antiki ne moremo govoriti o rasizmu, Geulen navaja, da Grki in Rimljani barbarov niso dojemali kot grožnjo ali bolezen. 27 Takšna argumentacija je brezpredmetna: dokazala bi zgolj to, da v antiki pa č ni bilo sodob- nega biopoliti čnega diskurza (po katerem druga rasa ogroža vitalnost populacije). Čeprav Geulen stalno poudarja, da je problemati čno aplicirati moderne koncepte na antiko, sam stori prav to – ker ideje, ki jih identifi cira kot potencialno rasisti čne, ne ustrezajo modernim rasisti čnim idejam, sklene, da rasizma v antiki ni 26 Ibid., str. 21; prev. Z. B. 27 Ibid. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 299 bilo. Nato zaklju či: »To pa še ne pomeni, da moramo [antiko] izklju čiti iz zgodo- vine rasizma. Veliko bolj gre za to, da postavimo vprašanje izvora rasizma na nov na čin: ni relevantno, ali so v antiki že poznali rasizem, temve č, kateri fenomeni in konteksti te epohe so igrali vlogo pri kasnejši izgradnji in razvoju rasizma.« 28 Vprašanje vpliva anti čnih idej na razsvetljenske se mi zdi legitimno, vendar ob upoštevanju, da prispeva zgolj k razumevanju razsvetljenskega obdobja, ni- kakor pa ne k razumevanju anti čnega. Čeprav so se razsvetljenci res navdihovali pri anti čnih idejah, so te interpretirali, izbirali in jih prilagajali potrebam svojega časa. Vprašljivo je torej, do katere mere sploh še lahko govorimo o istih idejah. 2.2 Benjamin Isaac: The Invention of Racism in Classical Antiquity Isaacovo delo The Invention of Racism in Classical Antiquity iz leta 2004 je eno prvih del, ki obstoj rasizma (oziroma protorasizma) v antiki potrjuje, pa tudi eno bolj odmevnih del, ki je vplivalo na nadaljnje raziskave na tem podro čju. 29 Zato bom v nadaljevanju to delo podrobneje analizirala. Glavni tezi Isaacovega dela sta, prvi č, da je protorasizem – torej nekakšen predhodnik modernega rasizma – v antiki obstajal, in drugi č, da so anti čne oblike predsodkov služile kot prototip za moderni rasizem, ki se je razcvetel v 18. stole- tju. Delo tako preu čuje, prvi č, »[...] oblike protorasizma, etni čnih predsodkov in ksenofobije, ki jih sre čamo v anti čni literaturi v Gr čiji in Rimu od 5. stoletja pr. n. št. do pozne antike.« 30 Drugič, delo se ne ukvarja z »[...] dejanskim obravna- vanjem tujcev v Gr čiji in Rimu, temve č z mnenji in koncepti, ki se pojavljajo v njihovi literaturi. Sledi zgodovini diskriminatornih idej, in ne dejanj [...]« 31 Tretji č, preu čiti želi »[...] odnos med takšnimi idejami in vzorci mišljenja ter anti čnim im- perializmom, [...] odnos uma, ki je ustvaril atmosfero, v kateri so se lotevali vojn in ekspanzij.« 32 To ga pripelje do zaklju čka, »da so bile odlo čitve o vojni in miru vsaj deloma pogojene s trenutno sprejetimi klišeji in nejasnimi idejami in v manjši meri s tem, kar bi skozi dobro informirano preu čitev lahko imeli za racionalno.« 33 Tretji to čki, torej Isaacovemu prepri čanju, da so predsodki oziroma ideje vplivali na rimski imperializem, se natan čneje ne bom posve čala, saj menim, da je banalnost 28 Ibid., str. 22–23; prev. Z. B. 29 Glej npr. Gruen, Rethinking the Other in Classical Antiquity iz leta 2011. Avtor nadaljuje Isaacov projekt in izhaja iz njegove metodologije, pri čemer pa se poskuša predstav Grkov in Rimljanov do drugih ljudstev lotiti kompleksneje: meni namre č, da predsodki, kot jih opisuje Isaac, niso tako enozna čni, poleg negativnih poudarja tudi pozitivne predstave o drugih ljud- stvih, predvsem pa ugotavlja, da so mnoge predstave Grki in Rimljani prevzeli prav od drugih ljudstev in jih preoblikovali po svojih potrebah. Čeprav Gruenovo delo vsekakor predstavlja kompleksnejše razumevanje problema, pa ne problematizira osnovnih metodoloških postopkov in predpostavk, ki jih bom kriti čno ovrednotila v nadaljevanju. Zato lahko nadaljnja študija velja tudi za Gruenovo delo. 30 Isaac, The Invention of Racism, str. 2; prev. Z. B. 31 Ibid.; prev. Z. B. 32 Ibid.; prev. Z. B. 33 Ibid.; prev. Z. B. L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 300 Isaacove argumentacije dovolj o čitna. 34 Tu naj zgolj še omenim, da je iz Isaacovega pisanja implicitno mogo če razbrati, da ‚dejanja‘ razume predvsem kot individualna dejanja posameznikov, in ne kot delovanje družbenega sistema – dejansko to raven avtor ignorira in zdi se, da jo ima za popolnoma nerelevantno za preu čevanje idej (to velja celo za primer rimskega imperializma! – »imperializem ni samo politika, temve č tudi in predvsem stanje duha« 35 ). Da imperializma nikakor ne moremo razumeti kot posledico predsodkov in da ideje niso tiste, ki vplivajo na sistemsko prakso, bom zavrnila posredno, s tem, ko bom v tretjem delu članka ubrala ravno nasproten pristop: poskušala bom pokazati, da je potek prej obraten, namre č da je na oblikovanje predsodkov vplivala (tudi) imperialna praksa, in predvsem, da ima takšen pristop bistveno ve čjo razlagalno mo č od Isaacovega. Najprej pa bom podrobneje predstavila prvo in drugo to čko in k njima podala svojo kritiko. Kot bom dokazovala, izhaja glavni problem Isaacovega dela iz njegovih defi nicij klju čnih konceptov in metodološko sporno utemeljenih tez. Tudi Isaacu je mogo če o čitati izrazito psihologiziranje, ki izhaja iz razumevanja rasizma kot ideologije, ter podleganje fetišizmu rase. Čeprav se namre č zaveda, da rase niso biološko dejstvo, jih obravnava kot dane, preddružbene identitete, ki vzbujajo rasizem na podlagi njihove medsebojne razli čnosti, in ne na podlagi družbenega odnosa podreditve. 36 34 Argumentacija gre nekako takole: Napoleon je imel o Rusiji dolo čeno predstavo, na- mre č da jo bo lahko zavzel, ki je vplivala na to, da jo je dejansko napadel. O čitno ta predstava ni ustrezala realnosti oz. je bila ‘neobjektivna’, kar se je izkazalo ob njegovem porazu. Če ne bi imel napa čne predstave, je ne bi napadel. Ergo: ideje vplivajo na odlo čitve o vojni in miru (ibid., str. 7.). 35 Ibid., str. 2; prev. Z. B. 36 V recenzijah Isaacovega dela praviloma žal ni zaslediti kritik njegove temeljne me- todologije. Ena redkih izjem je recenzija Haley (American Journal of Philology 126 (3), str. 451–54.), ki najšibkejšo to čko Isaacovega dela vidi v popolni odsotnosti razumevanja rasizma kot sistema zatiranja. Drugim recenzentom se ne zdi sporno, da Isaac kot kriterij rasizma uporablja biologisti čni diskurz in ga aplicira na anti čno literaturo. Ve činoma izpostavljajo manj temeljne kriti čne pripombe, npr. nejasno razmejitev pojmov rasizma in protorasizma. Shaw (Journal of World History 16 (2), str. 227–232) tako meni, da bi bilo treba namesto izraza protorasizem uporabljati izraz rasizem, saj naj bi oba pojma imela iste elemente. Dee (Bryn Mawr Classical Review) izpostavlja, da defi niciji protorasizma umanjka element hierarhiziranja na podlagi domnevnih nespremenljivih lastnosti skupin ljudi in izrazitega nasilja do njih, saj Isaacova de- fi nicija zajema zgolj prepri čanje v obstoj takšnih lastnosti. Champion (Scolia 14, str. 127–132) opozarja na nepravilnosti Isaacovega dokazovanja za obstoj protorasizma na primeru okoljskih teorij: te ima Isaac za pomembne elemente anti čnega protorasizma, saj njihovi avtorji trdijo, da razli čno podnebje vpliva na razli čen razvoj dolo čenih fi zi čnih in psihi čnih lastnosti ljudi ter jih torej determinira; Champion pa meni, da v anti čni literaturi prevladuje prepri čanje, da skupne karakteristike ljudi najbolj dolo čajo politi čne in družbene institucije, ki pa se skozi čas spre- minjajo; takšne predstave torej po njegovem zamajejo upravi čenost koncepta protorasizma za antiko; kljub temu se mu z nekaj zadržki zdi Isaacova trditev, da že v antiki lahko prepoznamo elemente rasizma, prepri čljiva. Med Isaacu bolj naklonjenimi je kritika Gilletta (Polis 23 (2), str. 410–414), v kateri se postavi po robu morebitnim o čitkom o anahronisti čnosti Isaacovega dela, saj naj bi vendar dovolj prepri čljivo dokazal, da gre pri anti čnih idejah za predhodnike rasisti čnih; za zaklju ček Gillett poda še moralno sodbo o anti čnem svetu, ki naj bi bil odgovoren za ustvarjanje okolja, v katerem se lahko pojavljajo protorasisti čne ideje – vsaka moralna sodba seveda ve č pove o morali avtorja kot o anti čnem svetu. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 301 2.2.1 Isaacovi koncepti rasizma, protorasizma in etni čnih predsodkov Isaac defi nicijo rasizma poda takole: »[...] odnos proti posameznikom in skupinam, ki postavlja neposredno in linearno povezavo med fi zi čnimi in men- talnimi zna čilnostmi. Zato tem posameznikom in skupinam pripiše kolektivne fi zi čne, mentalne in moralne lastnosti, ki so konstantne in jih človeška volja ne more spremeniti, ker jih povzro čajo podedovani faktorji ali zunanji vplivi, kot sta podnebje ali geografi ja.« 37 Poudarja, da je klju čno pri rasizmu prepri čanje, da teh zna čilnosti ni mogo če spremeniti individualno. O protorasizmu govori takrat, ko »grški in latinski viri skupinam ljudi pripisujejo skupne lastnosti, ki jih imajo za nespremenljive, saj naj bi jih determinirali zunanji faktorji ali poreklo.« 38 Isaac razlikuje rasizem, ki po zgornji defi niciji zna čilnosti skupin obravnava kot nespremenljive, od etni čnih (oz. verskih oz. regionalnih itd.) predsodkov kot tiste vrste predsodkov, ki sicer tako kot rasizem pripadnike dolo čene skupine obrav- navajo ‚kot en sam individuum‘, vendar dopuš čajo možnost njihove ‚izboljšave‘: »Glavna razlika med rasizmom ter etni čnimi predsodki in predsodki do drugih skupin je, da slednji v principu ne zanikajo možnosti spremembe na individualni ali kolektivni ravni.« 39 Protibegunski diskurz današnjih Evropejcev tako Isaac ozna či za ksenofobnega, ne za rasisti čnega – ob pozivanju h kulturni asimilaciji priseljencev Evropejci namre č dopuš čajo možnost njihove spremembe, torej ne gre za pravi rasizem. Poleg tega se tudi sami pogosto nimajo za rasiste. O konceptu rase Isaac zapiše, da ta ne obstaja v realnosti, temve č v glavah ljudi. Upoštevajo č njen družbeni obstoj jo defi nira kot »[...] skupino ljudi, za katero se verjame, da si deli namišljene skupne karakteristike, ki so fi zi čne, mentalne ali moralne, ki jih človeška volja ne more spremeniti, saj se zanje verjame, da jih determinirajo nespremenljivi, stalni fi zi čni faktorji: dedni ali zunanji, kot so geografi ja in podnebje.« 40 Prepri čanje v obstoj rase torej še ni rasizem – ta nastopi šele, ko na podlagi domnevnih ras vrednotimo in hierarhiziramo razli čne skupine. Isaacovi koncepti so metodološko problemati čni iz ve č razlogov. Isaac sicer res zanika obstoj ras samih na sebi, vendar družbeni obstoj rase pripiše neracional- nemu obstoju predsodkov v glavah ljudi, in ne družbeni realnosti, ki raso konstruira skozi sistemsko prakso, neodvisno od prepri čanj posameznikov. Samo na sebi je preiskovanje (protorasisti čnih) idej seveda legitimno. Nedvomno so predsodki proti nekaterim ljudstvom pri anti čnih Grkih in Rimljanih obstajali. Kar je metodološko sporno, je Isaacovo ahistori čno in univerzalisti čno obravnavanje rasisti čnega diskurza. Isaac namre č v rasisti čnih predsodkih prepoznava ‚ človeško naravo‘: »so rezultat človeške tendence (sic!), da generalizira in poenostavlja, tako da so celotni narodi obravnavani kot en sam posameznik z eno osebnostjo.« 41 S tem, ko Isaac vzroke rasizma iš če v nekakšni ‚ človeški tendenci k poenostavljanju‘, zakrije njegove 37 Ibid., str. 23; prev. Z. B. 38 Ibid., str. 38; prev. Z. B. 39 Ibid., str. 24; prev. Z. B 40 Ibid., str. 35; prev. Z. B. 41 Ibid., str. 3; prev. Z. B. L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 302 sistemske vzroke in ga naredi za univerzalen pojav, neodvisen od vsakokratnega zgodovinskega konteksta. To ima za posledico že omenjeno ahistori čnost rasizma, ki jo bom podrobneje in na primerih prikazala nekoliko kasneje. Po drugi strani pa privede tudi do bizarnih politi čnih posledic – do liberalne politi čne strategije ‚ozaveš čenih posameznikov‘. K odpravi rasizma, tako Isaac, lahko prispevajo posamezniki s tem, da ozaveš čeno obravnavajo ljudi kot unikatne posameznike, in ne kot pripadnike dolo čenih skupin. Tu se še enkrat pokaže Isaacovo razumeva- nje posameznikov (in njihovih idej) kot povsem preddružbenih, ki jih je mogo če obravnavati enako, ne glede na družbenozgodovinski kontekst. Isaac se o čitno ne zaveda, kako je sama ideja o ‚unikatnem posamezniku‘ povezana z liberalnim diskurzom dolo čenega zgodovinskega obdobja – kapitalizma, s časom atomizacije in privatizacije družbene produkcije. 42 Vrednotenje posameznika glede na njegovo unikatnost (v nasprotju z vrednotenjem glede na njegovo pripadnost dolo čeni skupini) Isaac postavi za normo objektivnosti in nevtralnosti. Zato rasizem ozna či za vselej neracionalnega, neobjektivnega, za ‚zmoto in zablodo‘. Ne le, da takšno vredno- tenje rasizma nima nikakršne razlagalne vrednosti in ni znanstveno produktivno, predvsem zakrije dejanske družbene mehanizme, ki rasizem proizvajajo. Namesto da bi v rasizmu videl družbeni odnos, ga Isaac razume kot ‚patološko stanje duha‘. Nadaljnji problem Isaacove opredelitve rase in rasizma zgolj v polju diskurza se nanaša na postavljanje defi nicij klju čnih konceptov. Pri svojih opredelitvah se namre č zaplete v razlikovanja, za katera se postavlja vprašanje, kolikšno razlagalno vrednost sploh imajo. Spomnimo, da Isaac striktno lo čuje med etni čnimi predsodki in rasizmom, pri čemer prvega prepozna v primeru, da pejorativni predsodki dopuš čajo možnost spremembe oz. ‚poboljšanja‘ na ravni posameznika, medtem ko za rasizem ozna či tiste pejorativne predsodke, ki takšne spremembe ne dopuš čajo. Smiselnosti takšnega razlo čevanja Isaac resneje ne argumentira; s popolnim ignoriranjem rasi- sti čnih praks in upoštevanjem zgolj diskurzivnih razlik namre č ne more pokazati, da gre za strukturno relevantno razlo čevanje. Če je strukturna pozicioniranost skupin ljudi, za katere Rimljani ali Grki sicer verjamejo, da se individualno potencialno lahko spremenijo, enaka pozicioniranosti ljudi, za katere verjamejo, da tega ne morejo, se Isaacovo lo čevanje ne zdi smiselno. Namesto da bi poskušal raziskati, kakšne so bile zna čilnosti anti čnega rasizma ( če je ta obstajal), poskuša preprosto na podlagi anti čne literature identifi cirati nekatere zna čilnosti modernega biologi- 42 V tej zvezi naj omenim študijo Geze Alföldyja Die Rolle des Einzelnen in der Gesellschaft des Römischen Kaiserreiches v Die römische Gesellschaft, str. 333–377. V njej avtorja zanima, kako so v anti čnem Rimu razumeli vlogo posameznika oz. kako so ga vrednotili. S pregledom anti čnih literarnih tekstov in napisov na nagrobnikih ipd. ugotavlja, da so posameznike slavili, če so se ravnali po vrednotah, ki jih je narekovala oblast. Posameznik je bil cenjen, če je čim bolj presegel druge v že sprejetih vrednotah. Kot ugotavlja Alföldy, torej ni bil cenjen kot kvalitativno unikaten individuum, temve č kolikor je bil unikaten pri kvantitativnem preseganju drugih v že sprejetih vrednotah. Alföldyju lahko vsaj priznamo, da v svoji anahronisti čnosti presega ve čino zgodovinarjev. Preprosto postavi kot univerzalno normo konvencionalno liberalno vrednoto individualnosti (z vsemi fl oskulami o unikatnosti in ve čplastnosti posameznika), s katero nato primerja anti čne vrednote in ugotovi, da ji ne ustrezajo. Dokaže zgolj to, da anti čne vrednote pa č niso enake kot moderne liberalne. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 303 sti čnega rasisti čnega diskurza. Zakaj je takšen pristop neustrezen, nam pokaže že primer sodobnega diskurza Evropejcev do beguncev. Medtem ko Isaac eksplicitno zanika, da bi šlo v tem primeru za rasizem, gre strukturno gledano prav za to, kot je z Balibarjem prikazano v prvem delu. Dejansko gre za sistemsko izklju čevanje dolo čene odve čne populacije, ki jo je proizvedel kapitalisti čni kolonializem, le da se v tem primeru diskurz osredoto ča na kulturne razlike (ki so na čeloma spremen- ljive), in ne na nespremenljive biološke razlike. Če že v času kapitalizma lahko prepoznamo razli čne rasisti čne diskurze, potem moramo biti toliko bolj pozorni na specifi ke anti čnega (oz. anti čnih). Tako se zdi, da je defi nicija rasizma, ki ustreza zgolj biologisti čnemu diskurzu rasizma, neuporabna. Po Isaacovem mnenju pa je to lo čevanje na ‚rasizem‘ in ‚etni čne predsodke‘ klju čnega pomena. Delom, ki so pred njim preu čevala etni čne predsodke v antiki, o čita namre č prav to, da so zaradi pomanjkanja te delitve prezrla prvine rasizma. 43 2.2.2 Vplivanje anti čnih protorasisti čnih idej na moderne Po predpostavki, da gre pri rasizmu za ‚ človeško tendenco k poenostavljanju‘, Isaac naredi nadaljnji korak: v anti čnih predsodkih prepozna isto prvino kot v sodobnih in med njimi iš če vpliv in kontinuiteto. Rasizem razume kot pojav, ki v razli čnih družbah sicer spreminja svojo obliko, a katerega rde čo nit je mogo če iskati skozi zgodovino vse do antike. Tako v uvodu med drugim zapiše: Upam, da bo ta knjiga uporabna tudi tistim, ki jih zanimajo sodobne manifestacije diskriminacije, antisemitizma in sovraštva do skupin. Podlaga za takšno izjavo je moja trditev, da je rasizem fenomen, ki zavzame veliko o čitno razli čnih oblik, medtem ko ohranja izjemen element kontinuitete, ki je ni mogo če zanikati, če ji sledimo skozi stoletja. [...] Če prepoznamo zgolj eno razli čico, ki pripada omejenemu obdobju, se lahko zgodi, da ga ne prepoznamo kot takega tam, kjer se pojavlja v spremenjeni podobi. 44 43 Ibid., str. 39. To o čita npr. Sherwin-Whitovemu delu Racial Prejudice in Imperial Rome. Dejansko gre omenjenemu delu o čitati marsikaj. Najprej, ne da bi to kakorkoli utemeljil, predpostavlja družbeni obstoj ras v antiki. Čeprav ne defi nira, kdo in na podlagi česa tvori raso, je implicitno mogo če razbrati, da ima rase za dane entitete. Delo se tako kot Isaacovo sicer ukvarja predvsem s predsodki, ki jih rimska literatura izraža o nekaterih Rimljanom sosednjih ljudstvih. Ve čina kritik na njegovo delo leti na to, da pod naslovom ‘Racial Prejudice’ piše o etni čnih predsodkih – kot da bi obstajala objektivna, preddružbena razlika med raso in etnijo. S tem delom se ne bom posebej ukvarjala, saj glavnina moje kritike Isaacovega dela velja tudi zanj. 44 Ibid., str. 3; prev. Z. B. Čeprav Isaac poudarja, da se rasizem skozi zgodovino spre- minja in zavzema razli čne oblike, pa to ‘ve čno, nespremenljivo’ jedro prepozna v rasisti čnem biologisti čnem diskurzu dolo čenega obdobja. In čeprav je hvalevredno, da poziva k prepoznanju rasizma tam, kjer ta ni povsem o čiten, je zanimivo, da mu ozka defi nicija koncepta onemogo ča prepoznati rasizem tam, kjer kar bije v o či: za profesorja na univerzi v Tel Avivu je pomenljivo, da kljub številnim primerom rasizma iz nacisti čne Nem čije ne poda niti enega primera rasizma iz Izraela in Palestine. Ko piše o povezanosti dolo čenega ljudstva s svojim ozemljem kot ele- mentu rasizma, pa se mu zdi potrebno v opombi posebej poudariti, da: »[t]o pa ne pomeni, da so misti čne ali religiozne vezi z zemljo vselej del rasisti čne ideologije« (ibid., str. 122, opomba 257; prev. Z. B.). L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 304 Od tod Isaacu tudi pojem ‚protorasizem‘: njegova uporaba naj bi bila upra- vi čena zaradi podobnosti elementov, ki naj bi jih imele tako ozna čene ideje z raz- svetljenskimi rasisti čnimi idejami 18. stoletja, iz katerih naj bi izhajal ves sodobni rasizem, ter zaradi vplivanja teh anti čnih idej na razsvetljenske. A tudi če so nekatere anti čne ideje dejansko vplivale na razsvetljence, je vpra- šljivo, ali lahko zgolj na podlagi tega anti čne ideje res razumemo kot protorasisti čne. Povsem mogo če je, da so v anti čnem kontekstu imele precej druga čen pomen, kot naj bi ga razbirali razsvetljenci. 45 Res je, da so ti poznali anti čne tekste, v katerih Isaac prepoznava protorasisti čne ideje, in gotovo so na prvi pogled nekateri elementi teh idej prepoznavni tudi pri razsvetljenskih rasisti čnih idejah, a to še ne pomeni, da lahko anti čne pisce ozna čimo za ‚izumitelje‘ rasizma in govorimo o ‚izumitvi rasizma v klasi čni antiki‘. Kot je prikazano v prejšnjem delu, je bil proces vzpo- na ideje biološke rase nelo čljivo povezan s specifi čnim zgodovinsko-družbenim kontekstom – kolonializmom, vzponom kapitalisti čne produkcije in oblikovanjem modernih nacionalnih držav. V antiki ni mogo če razpoznati ni č od naštetega. Ker Isaac rasizem preu čuje zgolj kot skupek idej, neizogibno zapade v ahi- stori čno dojemanje rase in rasizma: če so predsodki neodvisni od družbene prakse, potem lahko pa č enake ali podobne predsodke kot danes zasledimo že v antiki (kar je kon čno ena glavnih tez obravnavanega dela). Dejansko v anti čni literaturi ni težko najti podobnosti z modernim biologisti čnim rasisti čnim diskurzom – oz. vsaj nekaterimi njegovimi elementi. Vendar je vprašanje podobnosti napa čno: razvoju rasizma ne moremo slediti, ne da bi upoštevali družbeni kontekst vsakokratnega diskurza. Takoj ko se podrobneje posvetimo slednjemu, lahko razberemo, da so na videz isti rasisti čni elementi diskurza v razli čnih družbah posledica povsem druga čne družbene logike. Za potrditev moje trditve zadoš ča že nekaj primerov. Morda najbanalnejši primer izraža Isaacovo nerazumevanje specifi k razli čnih produkcijskih na činov. Tako zatrjuje, (seveda) ne da bi se naslanjal na gradivo iz antike: »Ljudje bodo v vseh obdobjih prepri čani, da jim imigranti kradejo službe [...]« 46 Toda v antiki vendar ni bilo ni česar takega, kot je trg delovne sile. 47 Ve čino 45 Na tem mestu naj navedem zgolj en primer: Isaac kot pomemben element rasizma, ki naj bi ga bilo mogo če prepoznati že v antiki, izpostavlja navezanost na zemljo oz. mit o avtohtonosti ljudstva; pogost mit, prisoten npr. pri Tebancih in Atencih, da so njihovi predniki zrasli iz zemlje, na kateri živijo, Isaac vzporeja z nacisti čno Blut und Boden ideologijo (ibid., str. 131–133). Tako površnih analogij nikakor ne moremo vle či: na videz enaka ideja lahko igra v razli čnih kontekstih bistveno druga čno družbeno vlogo. To nam pokaže že na primer ideja, znana iz časa vzpostavljanja razsvetljenskega rasizma, namre č, da so ljudstva Novega sveta ‘zrasla’ iz zemlje in jih torej ni ustvaril bog: medtem ko ima v anti čnem primeru opisani motiv izrazito pozitivno konotacijo, pa je v zgodnjem novem veku predstavljal podlago za hierarhizacijo človeštva na ‘ljudi’, ki jih je ustvaril bog, in druga manjvredna ljudstva. Glej Goldner, Race and the Enlightment. 46 Ibid., str. 120; prev. Z. B. 47 Novejše študije ugotavljajo, da je bila mezdna delovna sila v anti čnem Rimu bistveno bolj razširjena, kot se je domnevalo prej. Podlaga za takšne trditve so najdbe številnih ohranjenih delovnih pogodb, locatio conductio, in drugih zapisov o višini pla čil. Peter Temin v delu The Labour Market of the Early Roman Empire iz leta 2004 zaradi podobno visokih ‘realnih mezd’ v Egiptu in Rimu sklepa, da je bila delovna sila o čitno dovolj mobilna, da se je lahko vzpostavil trg delovne sile, prek katerega se je (torej po tržnih mehanizmih) vzpostavila višina mezd. Ne da Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 305 izkoriš čane delovne sile so tvorile suženjska in druge oblike prisilnega in pol- svobodnega dela, medtem ko so svobodnjaki, ki so se morali preživljati z lastnim delom, ve činoma proizvajali samostojno, za neposredno zadovoljevanje lastnih potreb in za prodajo – ki je bila tudi namenjena zadovoljevanju njihovih potreb, in ne npr. kopi čenju profi tov. Delež pla čane delovne sile je bil po mnenju Finleyja zanemarljiv. 48 Tako ni moglo biti nikakršnega strahu pred tem, da bi imigranti ‚kradli službe‘. Najizrazitejši primer, ki pokaže, da za iskanje podobnosti ali razlik ni dovolj ostati na ravni idej, je antisemitizem. Isaac meni, da gre v antiki pri njem za izra- zito etni čno sovraštvo, ne za protorasizem ( čeprav naj bi vseboval nekaj takšnih prvin). Domnevno slabih lastnosti judov Rimljani namre č niso nikoli razumeli kot dednih, nanašale so se predvsem na njihove kulturne prakse. 49 Zakaj je takšno razlo čevanje nesmiselno, sem že razložila. Bistveno pomembnejši za razumevanje modernega in anti čnega antisemitizma so njegovi konteksti in vzroki zanj, ki so v obeh obdobjih izrazito razli čni. Moderni antisemitizem lahko razložimo z Michaelom Heinrichom 50 kot obli- ko personaliziranja (to pomeni, da so »družbene strukture reducirane na zavestno delovanje oseb« 51 ) fetišisti čnih razmerij. V poznem srednjem in zgodnjem novem veku sta porast tržne menjave in denarja povzro čala razkroj predmeš čanske druž- bi se spuš čala v podrobno obravnavo navedenih trditev, naj tu navedem nekaj pomislekov proti takšnemu sklepanju. Tudi če je bil delež pla čane delovne sile bistveno višji, kot se je predvide- valo do zdaj, samo to dejstvo še ne potrjuje obstoja trga delovne sile v smislu dolo čanja višine mezd zgolj po tržnih mehanizmih, torej znotrajekonomsko. Tudi podobna višina realnih mezd v Egiptu in Rimu ni nikakršen dokaz za to. Pri primerjavah bi bilo npr. treba upoštevati dejstvo, da je bil od leta 58 pr. n. št. do 3. stol. n. št. vsak državljan, ki je prebival v Rimu, upravi čen do brezpla čne prehrane in torej ni bil podvržen eksisten čni nuji, da prodaja svojo delovno silo. Nadalje, zdi se mi smiselno razlo čevati med delovno silo, ki je delala za ‘zasebne’ posameznike, in tisto, ki so jo za dolo čene projekte ali opravila pla čevali cesarska uprava ali posamezniki, ki so se javno udejstvovali (npr. gradnje svetiš č, gasilska služba ipd., predvsem pa vojska): vsaj za slednje bi lahko sklepali, da višina pla čila ni bila podvržena tržnim mehanizmom, temve č npr. želji vladarjev in velikašev, da preskrbijo množico in si s tem pridobijo njeno politi čno podporo. Vsekakor gre sklepati, da je tu pomembnejšo vlogo od tržne igrala ideološka in politi čna sfera. Glej npr. Finley, Anti čna ekonomija, str. 73. O tem anekdota, ki jo po Svetoniju (Vespazijan, 18) povzame Finley: »Zgodba pravi [...], da je nekdo prišel k cesarju Vespasianu z novo napravo, s katero bi bilo mogo če poceni prevažati težke stebre na Kapitol. Cesar je nagradil izumitelja za njegovo bistroumnost in se nato odpovedal uporabi naprave, češ: ‘Kako pa naj potem nahranim ljudstvo?’« (Finley, Anti čna ekonomija, str. 74). A Finley takoj doda: »Zgodba je ljubka, toda zajetni, stalni cesarski izdatki za populus so bili namenjeni kruhu in igram, ne službam« (ibid.). 48 Finley, Anti čna ekonomija, str. 72. Finley sicer uporablja izraz ‘mezdna delovna sila’, vendar se mi zdi za obdobje antike primerneje govoriti o ‘pla čani’ delovni sili. Anti čni pla čani delovni sili namre č ne moremo pripisati lastnosti, ki jih ima v kapitalizmu mezdna. Za slednjo velja, da je njena mezda ekvivalentna vrednosti reprodukcije delovne sile (gledano s stališ ča celotne družbe, ne posameznikov; ta vrednost ni absolutna, temve č vselej odvisna od vsakokra- tnega stanja razrednega boja). Ker pla čana delovna sila v antiki ni imela strukturno pomembne vloge, ni bilo nobene nuje, da bi pla ča ustrezala njeni družbeni reprodukciji. 49 Isaac, The Invention of Racism, str. 482–483. 50 Heinrich, Kritika politi čne ekonomije, str. 102–109. 51 Ibid.,str. 204. L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 306 be. Pri Judih, ki so takrat predstavljali glavne posojilodajalce in bankirje, so se zadolževali tako osiromašeni nižji sloji kot tudi plemstvo in vladarji. Z besedami Heinricha jih je bilo zato: »lahko istovetiti z uni čevalno mo čjo denarja in obresti [...]« 52 V 19. in 20. stoletju, ko so denar, maksimiranje profi ta in uvrednotenje ka- pitala že konstitutivni elementi produkcijskega na čina, se spremenijo tudi temelji antisemitizma. 53 Kot zapiše Heinrich: Oblast vrednosti, ki je osamosvojena v denarju ter stoji nasproti konkretnemu delu in uporabni vrednosti, se projicira na ‚Jude‘ kot oblast, ki izhaja iz njih. Ko pa se kapital, ki ‚ustvarja‘ (nejudovski), postavi nasproti kapitalu, ki ‚grabi‘ (judovskemu), kar je pridigal zlasti nacionalsocializem, pri čemer naj bi judovski kapital s pomo- čjo bank in borze držal v kleš čah nejudovski kapital, se nasprotje med vrednostjo, osamosvojeno v denarju, in konkretnim delom premesti na raven celotnega procesa kapitalisti čne reprodukcije. Tu je personaliziran kapitalski fetiš v svoji najbolj razviti podobi kot obrestonosni kapital. [...] [Z]aradi videza, da so obresti izvirni plod kapi- tala, podjetnikov dobi ček postane plod podjetniškega dela, fungirajo či kapitalisti pa so reducirani na posebno kategorijo delavcev. Na tem videzu gradi personaliziranje [...] Vprašljiva ni lo čitev obresti in podjetnikovega dobi čka, temve č misteriozna mo č kapitala, da proizvaja obresti; zdaj so ‚Judi‘ ti, ki tiste, ki dejansko delajo, naj bodo podjetniki ali delavci, držijo v ‚obrestnem suženjstvu‘, sami pa kot nedelavci niso ni č drugega kot ‚zajedavci‘. 54 Seveda ne kapitala ne avtonomne sfere trga 55 v antiki ni bilo. Izposojanje 52 Ibid., str. 206. 53 Obresti zdaj niso ve č ‘oderuške’ in samovoljno postavljene, temve č se dolo čajo na bre- zosebnem trgu. Znašajo ve č od ni č in manj od bruto profi ta v kapitalskem ciklu produkcijskega procesa, tako da se podjetnikom izpla ča izposojati (seveda govorimo o posojilih, namenjenih kapitalskim investicijam, in ne tistih, namenjenih potrošnji). Bruto profi t po koncu kapitalskega cikla se tako razdeli na podjetnikov dobi ček in obresti. Oboje črpa iz eksploatacije presežne vrednosti, ki jo ustvarja delovna sila, vendar se zaradi mistifi kacije mezdne forme in profi ta zdi, kot da je profi t plod kapitala samega, njegove ‘misti čne mo či’, da se oplaja: ker je vrednost delovne sile, torej mezda, na ravni celotne družbe enaka vrednosti reprodukcije delovne sile, se zdi, kot da je ta v produkcijskem procesu popla čana, pri čemer pa se ne upošteva specifi čne lastnosti delovne sile, njene uporabne vrednosti, da ustvarja novo vrednost. Ta se namre č uveljavi šele za nazaj, ko blaga stopijo v medsebojna razmerja v tržni menjavi. Izkaže se, da je po koncu vsakokratnega produkcijskega procesa celotne vrednosti ve č kot na za četku (produkcijski proces lahko ponazorimo takole: denar → delovna sila, stroji, surovine → blago → ve č denarja). Ker stroji in surovine vrednost na blago zgolj prenašajo, medtem ko jo delovna sila ustvarja, pride do razlike med profi tom in presežno vrednostjo, s čimer je razmerje eksploatacije še dodatno zakrito – kapitalista namre č zanima zgolj profi t, ki ga na čeloma lahko pove ča, tudi če hkrati zmanjša ali ne spremeni stopnje presežne vrednosti. Pri obrestonosnem kapitalu pa se njegovo družbeno razmerje še dodatno zakrije: fi nan čnemu kapitalistu se kaže, kot da mu že samo pose- dovanje kapitala prinaša dobi ček, produkcijski proces, ki tega šele omogo či, pa mu ni viden. S tem se dodatno zaostri podoba, da je podjetnik zgolj eden izmed delavcev, medtem ko nasproti njemu stoji fi nan čni kapitalist kot neproduktivni, parazitski člen, ki se zajeda v produktivni del družbe (ibid., str. 137–147, 165–181, 207–2011). 54 Ibid., str. 208. 55 Kapital se kot marksisti čni koncept razlikuje od bogastva po tem, da predstavlja dolo čen družbeni odnos. Namenjen je investiranju v nadaljnji produkcijski proces in ustvarjanju nove vrednosti. V nasprotju s tem bogastvo ne igra vloge v produkciji in je namenjeno kopi čenju dobrin in potrošnji. V antiki torej lahko govorimo o bogastvu, ne pa o kapitalu. Razlikovati moramo Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 307 denarja in obresti so bili stvar konsenza in pogosto podvržene regulacijam oblasti, poleg tega posojila niso bila namenjena investicijam v produkcijo. 56 Judi tudi niso bili tista skupnost, ki bi se s trgovanjem in posojanjem ukvarjala kaj bolj od drugih. Temu ustrezno tudi predsodki do njih niso leteli npr. na njihov pohlep, oderuštvo itd. kot v moderni dobi. Predsodki Rimljanov, najjasneje izraženi v Tacitovem delu Historiae, 57 so se nanašali predvsem na njihovo asocialnost (sovražili naj bi vse nejude in se zavestno ograjevali od njih, prakso obrezovanja so si razlagali kot željo judov, da bi se razlikovali od drugih itd.) in religijo (pogosto so jo ozna čevali za vraževerje, jude dolžili prozelitizma, menili, da častijo osla, izvajajo skrivne obrede, žrtvujejo ljudi itd.); drugi predsodki so se nanašali še na njihovo spolno življenje (imeli naj bi velik libido, izvajali orgije itd.) in osebnostne lastnosti (bili naj bi lažnivi, prevarantski itd.). 58 Pri tem je treba poudariti, da so Rimljani za jude imeli tiste, ki so se javno opredelili za takšne, in ne na podlagi njihovega rojstva. 59 Vendar razlike med modernim in anti čnim antisemitizmom ne moremo ra- zložiti zgolj z razlikami v diskurzu. Pomemben element sovraštva do judov (ki ga omenja že Isaac ob citiranju ve č anti čnih piscev in ga lahko deloma zasledimo že v zgoraj naštetih predsodkih) je njihova domnevna grožnja oblasti, tesno povezana z vero, ki je bila njen konstitutivni element. Judi na primer niso bili pripravljeni po božje častiti cesarja, ko se je takšna praksa uveljavila po cesarstvu. Tacit 60 pripove- duje, da je Klavdij tuje ‚vraževerje‘ razumel kot grožnjo starim italskim verskim tudi med avtonomno sfero trga, ki je specifi ka kapitalisti čnih družb, in trgovanjem v smislu menjavanja dobrin. Slednje je bilo v antiki nesporno dovolj razširjeno. Specifi ka avtonomne sfere trga je ta, da se vrednosti vzpostavijo šele, ko blaga vstopijo v medsebojne odnose, torej na trgu. Trg je tisti, ki socializira individualna specifi čna dela, vložena v izdelavo blag. Vrednost blag tako predstavlja družbeno potreben abstraktni delovni čas za izdelavo dolo čenega blaga in izven družbenega odnosa na trgu ne obstaja. Predpogoj za to je privatizirana in atomizirana produkcija ter konkurenca med razli čnimi producenti, ki proizvajajo za profi t. Konkurenca na trgu producente sili, da ve čji del profi ta investirajo v nadaljnjo produkcijo, sicer so s trga izrinjeni. Posledi čno so tudi npr. tehnološke izboljšave inherentna tendenca kapitalisti čne proizvodnje (Marx, Kapital, I.). V antiki o takšni avtonomni sferi trga ne moremo govoriti. Ne glede na to, kako razširjena je bila sama trgovina in uporaba denarja, ne moremo skleniti, da se je med procesom menjave vzpostavila vrednost v zgoraj opisanem neosebnem, znotrajekonomskem smislu. Kar je bilo relevantno pri nekapitalisti čni menjavi, je v nasprotju s tem uporabna vrednost dobrin. Temu ustrezno se v procese produkcije in menjavanja tudi ni vstopalo z namenom zagotavljanja profi ta, temve č zaradi zadovoljevanja lastnih potreb, torej kot dopolnitev omejenosti dobrin iz lastne produkcije. O konkretnih primerih, zakaj o trgu v modernem pomenu besede ne moremo govoriti, glej Finley, Anti čna ekonomija, še posebej str. 136–149. Finleyjevi sklepi, da v antiki ne moremo govoriti o tržnem gospodarstvu, so bili sicer deležni številnih kritik, glej npr. Temin, The Labour Market. Finleyju o čita, da anti čno družbo razume kot primitivno organizirano, in na podlagi številnih najdb, ki dokazujejo živost trgovanja, trdi, da je anti čna družba bila tržna v modernem smislu. A, kot re čeno, ne gre za vprašanje kvantitete menjavanih dobrin, temve č kvalitativno druga čno logiko tržne kapitalisti čne družbe. O specifi čnosti moderne tržne ekonomije glej tudi Polanyi, Velika preobrazba. 56 Finley, Anti čna ekonomija, str. 23, 52–54, 138–139. 57 Tacit, Historiae, 5.4–5. 58 Isaac, The invention of Racism, str. 440–484. 59 Goodman, Nerva, the ‘Fiscus Iudaicus’, str. 40–44. 60 Tacit, Anali, 11.15.1. L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 308 institucijam, ki so zlasti v časih krize igrale pomembno vlogo pri konsolidaciji države. 61 Dojemanje judov kot protirimski element se je gotovo še okrepilo zaradi številnih judovskih uporov in ob časnih izgredov, povezanih s porastom krš čanskih skupnosti. Tako lahko sklenemo, da je sovraštvo Rimljanov do judovske skupnosti izviralo prav od tu. Isaac trditve, da so bili ‚judi sami krivi‘ za vzpon antisemitizma, zavra ča z argumentom, da so bili predsodki do njih v veliki meri iracionalni. 62 To je seveda res, vendar širjenje iracionalnih predsodkov pa č lažje razumemo, če jih postavimo v družbeni kontekst – pri čemer ni pomembno, kdo je ‚kriv‘, ampak je klju čen na čin pozicioniranja dolo čene skupine v širši družbi. Tako vidimo, da anti čnih predsodkov do judov ni vzbudila npr. zgolj druga čna religija – teh je bilo v rimskem cesarstvu namre č veliko – temve č njihovo zavra čanje javnih obredov in dekonsolidacijski odnos do rimskih oblasti. Problem vseh obravnavanih del je simptomati čen: če ostajamo na ravni idej, če psihologiziramo, če rasizem razumemo zgolj kot ideologijo, imamo najprej težavo, kako defi nirati, katere vse ideje sploh so rasisti čne. Če potem te ideje primerjamo z na prvi pogled podobnimi idejami v antiki, lahko bodisi spregledamo kontekst in veliko elementov teh idej, ki se z našo idejo ne ujemajo, ter razglasimo, da je rasizem obstajal že v antiki (kot to naredi npr. Isaac), bodisi lahko upoštevamo druga čnost anti čnih idej in sklenemo, da rasizma, kot smo ga defi nirali, ni bilo (kot to stori Geulen). V prvem primeru smo zagrešili neodpustljiv anahronizem, v drugem smo pokazali, da v antiki pa č niso imeli enakih idej kot danes, kar ni ravno razsvetljujo ča ugotovitev. V nobenem primeru nismo kaj prida izvedeli o anti čni družbi. Drugi problem, ki sem ga izpostavila, je rasni fetišizem, ki mu zapadajo vsi obravnavani pisci, čeprav se (razen Snowdna) zavedajo, da rasa ni biološko dejstvo, temve č družbeni konstrukt. Vsi namre č tiho predpostavljajo, da treba potencialni rasizem v antiki iskati tam, kjer imamo opravka z (negativnim) odnosom do do- lo čene identitetne skupine oz. skupine z isto kulturo ali pripadnostjo. To je morda sicer ustrezno, vendar bi bilo to treba šele dokazati, ne pa vzeti za izhodiš če. Kot je prikazano v prvem delu, raso v kapitalizmu producirajo mehanizmi izklju čevanja, ki jih poraja sam kapitalisti čni produkcijski na čin. Rasa v smislu družbenega odnosa se lahko pripenja na zelo razli čne ‚materialne‘ nosilce, bodisi na genetske bodisi na kulturne bodisi na katerekoli druge zna čilnosti – tu ni nobenega pravila, zgolj empiri čni primeri. Če zapademo fetišizmu in etni čne, kulturne ali kakršnekoli že zna čilnosti gledamo lo čeno od družbenih odnosov, ki relevantnost teh zna čilnosti šele proizvajajo, zagrešimo anahronizem, brž ko jih nekriti čno iščemo v katerikoli družbi. Če nas torej zanima, ali je v antiki obstajal rasizem, moramo najprej preu čiti temelje anti čnega družbenega sistema in pogledati, kakšne izklju čevalne prakse ( če kakšne) je porajal. Šele na podlagi tega lahko ugotovimo, na katere zna čilnosti in skupine ljudi ( če sploh) se je takrat pripenjala ‚rasa‘ kot družbeni odnos izklju če- vanja. To bo tema tretjega dela članka. 61 Isaac, The Invention of Racism, str. 458. 62 Ibid., str. 444–445. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 309 3 Rasizem kot institucionalna praksa v zgodnjem rimskem cesarstvu Do zdaj sem se posve čala raziskovanju rasizma v antiki in poskušala identi- fi cirati klju čne probleme del, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem. Videli smo, da je problemati čno predvsem fetišizirano dojemanje rase, ki privede do ahistori čnega in anahronisti čnega razumevanja rasizma. V nadaljevanju bom poskusila podati svoj pristop do vprašanja rasizma v antiki, za katerega menim, da se opisanim problemom izogne. Kot je prikazano v prvem delu, je raziskovalno najproduktivneje rasizem razumeti kot družbeni odnos podrejanja z mehanizmi izklju čevanja in segregacije, raso pa kot populacijo, ki je strukturno izklju čena in segregirana. Pri tem gre za na čin organizacije dolo čenega sistema, in ne za posledico predsodkov dolo čene skupine. Prav tako smo videli, da izklju čevalne prakse lahko spremljajo razli čni diskurzi: v kapitalizmu na primer diskurz biološke (genetske) pogojenosti kultur- nih zna čilnosti in diskurz kulturne nekompatibilnosti druge rase. Oba diskurza sta posledici, in ne vzroka sistemske izlo čenosti druge rase. Če torej želimo preu čiti rasizem (kot družbeni odnos) v obdobju antike, nam ni treba zgolj preu čiti vsebine diskurza, s katerim so sodobniki ozna čevali družbeno izklju čene, temve č mora- mo predvsem ugotoviti, na kakšen na čin, če sploh, je sistem proizvajal družbeno izklju čeno populacijo. Naloga je preobširna za obseg pri čujo čega prispevka, zato jo je treba nujno omejiti. Predvsem zato, ker celotnega obdobja antike nikakor ne moremo obrav- navati kot enotnega sistema, ne v ekonomskem ne v politi čnem smislu, se bom omejila zgolj na obdobje zgodnjega rimskega cesarstva. Kljub temu menim, da je mogo če na podoben na čin, kot ga bom ubrala sama, preu čiti tudi druga obdobja anti čnih družb, čeprav z upoštevanjem nekoliko druga čnih sistemskih mehanizmov. Obdobje zgodnjega rimskega cesarstva se po navadi zamejuje z obdobjem prin- cipata, torej od leta 27 pr. n. št., ko je Oktavijan oz. Avgust pridobil naziv princeps senatus, do časa Dioklecijana leta 284 n. št., ko je nastopil t. i. dominat, s čimer je bila vzpostavljena bolj helenisti čna oblika vladanja (vzpostavitev dominata je sicer daljši proces, katerega za četke nekateri postavljajo že na konec 2. stoletja, v čas Septimija Severa). Sama oblika vladavine sicer ni bistveno relevantna za temo rasizma, vendar se obdobje spremembe iz principata v dominat približno prekriva z obdobjem širših družbenih sprememb v rimskem cesarstvu, zato naj za potrebe pri čujo čega dela služi kot legitimen časovni okvir. Nekatere strukturne zna čilnosti tega obdobja so se sicer uveljavljale že stoletje pred Avgustom: prvi č, ob za četku obravnavanega obdobja je Rim že imel utrjen in izoblikovan imperij (po letu 14 n. št. sistemati čnega rimskega osvajanja ni bilo ve č); drugi č, v tem času je ve čina Italije imela status državljanstva (od leta 88 pr. n. št., ko se je kon čala zavezniška vojna) in ga je postopoma prenašala na provincialne skupnosti (vse do Antoninovega edikta leta 212 n. št., s katerim je cesar Karakala podelil državljanstvo skoraj vsemu svobodnemu prebivalstvu cesarstva; s postopnim širjenjem državljanstva je plahnel tudi njegov privilegirani pomen). Prav tako so se nekatere nove zna čilnosti pojavile že stoletje pred iztekom obravnavanega L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 310 obdobja: najizrazitejšo gotovo predstavlja postopen zaton suženjske delovne sile, ki jo je do konca 3. stoletja po pomenu presegel kolonat; drugi č, konec 2. stoletja se je uveljavila delitev prebivalstva na kategoriji humiliores in honestiores, za kateri se je poleg razli čnih stopenj časti uveljavilo razli čno kazensko pravo (humiliores so bili v nasprotju s honestiores lahko podvrženi mu čenju in telesnim kaznim); tretji č, vzpon krščanstva, ki je z milanskim ediktom 313 n. št. doživelo priznanje cesarstva, je bistveno vplival na spremembo identitete in pripadnosti organiziranim lokalnim verskim skupnostim; četrti č so strukturno spremembo predstavljali vpadi barbarskih ljudstev, ki so od konca 2. stoletja predstavljali stalnico ter privedli do postopne bar- barizacije vojske. Teh strukturnih sprememb ne bom posebej preu čevala, čeprav so se pojavile še pred iztekom obravnavanega obdobja, saj me ne bo, kot re čeno, zanimala natan čna zgodovinska analiza obdobja, temve č njegove strukturne zna čilnosti, ki jih ne moremo zamejiti z natan čnimi letnicami. 3.1 Suženjstvo kot razred Kot smo videli v prvem delu, je klju čnega pomena za razumevanje rasizma v kapitalizmu prav razumevanje produkcijskega na čina, ki rasizem šele proizvaja. Anti čni produkcijski na čin se je od modernega bistveno razlikoval. Glavnino pre- sežkov je proizvajala suženjska delovna sila, predvsem z obdelovanjem zemlje. Ker v antiki ne moremo govoriti o lo čeni tržni sferi, se je razlikoval tudi na čin eksploatacije: medtem ko ta v kapitalizmu poteka znotrajekonomsko in je nepo- sredno nevidna, 63 je v antiki potekala izvenekonomsko, z o čitnim in neposrednim prisvajanjem produktov dela z uporabo sile. V obdobju zgodnjega rimskega cesar- stva je poleg tega pomemben del izkoriš čanja presežkov potekal prek imperialnega sistema s pla čevanjem tributa Rimu podrejenih provinc. Klju čna razlika med obema produkcijskima na činoma je tudi ta, da v anti čnem motivacija produkcije ni bila ve čanje profi tov, ki jih je treba v čim ve čji meri reinvestirati (po marksisti čni formuli: denar – blago – ve č denarja oz. D – B – D‘), temve č kopi čenje bogastva (v nasprotju s kapitalom se bogastvo ne investira v nadaljnji produkcijski cikel). Ve čina mainstream zgodovinarjev 64 zanika, da bi sužnji v antiki tvorili razred (v marksisti čnem smislu), pri čemer razred razumejo na podlagi odnosa do pro- dukcijskih sredstev. Ker se je pri razli čnih sužnjih odnos do produkcijskih sredstev zelo razlikoval, saj so imeli ti zelo razli čen življenjski standard in so opravljali zelo raznolika dela ter ne nazadnje niso imeli nikakršne razredne zavesti ali politi čnega programa, naj tu po njihovem mnenju ne bi šlo za razred. 63 Presežna vrednost je v kapitalizmu enaka razliki med vrednostjo delovne sile, enaki vrednosti njene reprodukcije, in vrednostjo produkta, ki se vzpostavi za nazaj v odnosu do drugih blag na trgu. Ker mezda delavca na družbeni ravni ustreza stroškom reprodukcije delovne sile, se izkoriš čanje presežne vrednosti zakrije (razen v primerih ekstremne eksploatacije pri bistveno nižjih mezdah od povpre čnih). Ustvarjanje vrednosti je namre č uporabna vrednost delovne sile, in ne njena vrednost. Glej Heinrich, Kritika politi čne ekonomije, str. 77–98. 64 Npr. Finley, Anti čna ekonomija, str. 48–50; Alföldy, Die römische Gesellschaft, str. 41–96; idr. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 311 Takšna ugotovitev bi bila gotovo pravilna, če bi po marksisti čni teoriji za dolo čitev razreda res zadostoval odnos do produkcijskih sredstev. V endar je razred v marksisti čnem smislu pravilneje razumeti kot družbeni odnos, kot strukturno mesto v produkciji – glede na eksploatacijo presežkov (ki lahko ali pa ne ustreza odnosu do produkcijskih sredstev). Kot opombo naj dodam, da strukturno gledano posameznik lahko pripada ve č razredom hkrati (npr. suženj, ki je bil toliko bogat, da je imel svoje sužnje in zemljo, je hkrati izkoriš čal in bil izkoriš čan). V tem smislu lahko v rimskem cesarstvu prepoznamo ve č razredov, ki niso ne ustvarjali ne eksploatirali presežkov. Te so tvorili najprej tisti, ki so sicer lahko posedovali kakšnega sužnja in nekaj zemlje, vendar so še vedno morali za preživetje delati in (razen prek posameznih davkov) niso bili izkoriš čani, saj so produkti njihovega dela pripadli njim samim. Dalje, pla čana delovna sila, ki je delala za druge, vendar se produkti njenega dela niso menjavali v lo čeni sferi trga, kot v kapitalizmu, in zato v tem primeru ni šlo za znotrajekonomsko izkoriš čanje prek prilaš čanja presežne vrednosti (ali je potekalo druge vrste izkoriš čanje, je iz razpoložljivih virov težko dolo čiti; glej opombo 47). Ne glede na to, ali je tudi pla čana delovna sila ustvarjala presežke in je torej v marksisti čnem smislu spadala v isti razred kot sužnji ali ne, se mi zdi pri njenem obravnavanju zanimivo izpostaviti, da je med rimskimi pisci pogosto veljala za suženjsko (seveda ne v pravnem smislu) in ne častno – a ve č o tem kasneje. Nadalje, v Rimu se je vzpostavila obširna skupina – proletarii, torej brezdelni reveži, ki niso posedovali (skoraj) ni česar, a tudi niso delali, saj je država njihovo preskrbo prevzela nase (zopet glej opombo 47). Razreda, ki pa sta klju čno defi nirala produkcijski na čin in med katerima je potekal razredni boj (ne toliko v politi čnem kot predvsem v ekonomskem smislu izkoriš čanja presežkov), pa sta v antiki predstavljala razreda posedovalcev in su- žnjev (sem lahko štejemo tudi tiste oblike prisilnega dela, ki strogo vzeto niso bile suženjske, npr. debt bondage ipd.). 65 Čeprav so sužnji tvorili predvidoma le med 10–20 % 66 prebivalstva (natan čne številke je zaradi pomanjkljivih virov nemogo- če dolo čiti), so bili prav oni tisti, ki so proizvajali glavnino presežkov, ki si jih je prisvajal razred posedovalcev. Sem Ste. Croix umeš ča vse tiste, ki so s prihodki od posedovanja zemlje lahko živeli, ne da bi jim bilo treba delati. 67 Marx sicer pojem razreda uporablja tudi v politi čnem smislu, torej kot razre- dno zavest. V politi čnem smislu seveda drži, da anti čni sužnji niso tvorili razreda z razredno zavestjo – a to ne zmanjša relevantnosti njihove strukturne umeš čenosti v produkcijski proces. Kot je zapisal Lukacs, v predkapitalisti čnih družbah »statusna zavest [...] maskira razredno zavest«: »Strukturiranost družbe na kaste in stanove pomeni, da so ekonomski elementi nelo čljivo povezani s politi čnimi in religioznimi 65 Ste. Croix, The Class Struggle, str. 31–68. 66 Scheidel, The Roman Slave Supply, str. 4. Delež sužnjev v Italiji ocenjuje na 15–25 %, v Egiptu na 5–10 %, za celotno cesarstvo pa so številke še bolj vprašljive – ugibanja se gibljejo med 10–17 %. 67 Ste. Croix, The Class Struggle, str. 112–132. Suženjstvo, kot ga opisujem v nadaljevanju, je bilo najbolj razširjeno v Italiji, ne pa toliko v provincah, kjer so prevladovale druge oblike prisilnega in polprisilnega dela, ki jih Ste. Croix prav tako umeš ča v izkoriš čani ‘suženjski’ razred (ibid., str. 31–204). S temi oblikami se ne bom posebej ukvarjala. L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 312 dejavniki« ter so »ekonomske in pravne kategorije objektivno in substancialno tako prepletene, da so nerazdružljive.« 68 Navedeni citat Finleyju služi za sklep, da marksisti čni pojmi niso dovolj zamejena kategorija, da bi jih bilo smiselno uporabljati za anti čne družbe, in zato zanje rajši uporablja pojem statusa. 69 V endar njegov sklep zgreši poanto Lukacseve misli: pri statusu gre namre č za na čin prikri- vanja prisvajanja presežkov (ki je v predkapitalisti čnih družbah izvenekonomsko) in s tem razredne delitve družbe v pravni in religijski sferi. Tako sta se na primer kazala statusa ekvitov in senatorjev kot dve razli čni skupini, čeprav je za oba ve- ljalo, da sta bila posedovalca zemlje in jima ni bilo treba delati. Po drugi strani je status sužnjev, pravno in kulturno dolo čen, tvoril izkoriš čani razred, pri čemer se je izkoriš čanje legitimiralo v kulturni (izvenekonomski) sferi. Po podobnem principu se od kapitalisti čnih razlikujejo anti čni mehanizmi podreditve in discipliniranja. V kapitalizmu mehanizmi discipliniranja in podreditve delavskega, torej izkoriš čanega razreda potekajo skozi ‚tiho prisilo tržnih odnosov‘, njihovo izkoriš čanje pa je prikrito s fetišizmi in mistifi kacijami, ki jih proizvaja sama ekonomska sfera. V nasprotju s tem discipliniranje rase poteka z o čitnim nasiljem, sistemsko proizvajanje rase pa je na črtno zakrito pred rasno neozna čeno populacijo z zapiranjem rasno ozna čenih v geta in favele ter v zapore. V antiki so ti mehanizmi potekali nekoliko druga če. V prejšnjem odstavku sem z Lukacsem že pokazala, kako se v antiki zakriva razredni odnos. V nadaljevanju se bom posvetila anti čnim mehanizmom discipliniranja in podreditve. 3.2 Suženjstvo kot družbena smrt Pri suženjstvu so mehanizmi discipliniranja in podreditve potekali po eni strani z uporabo gole sile (ve čino rimske zgodovine so gospodarji svojega sužnja kaznovali po želji, lahko tudi s smrtjo) 70 in po drugi z uporabo simbolov. Discipli- niranje sužnjev z nasiljem je dovolj raziskana tema, zato se vanjo na tem mestu ne bom posebej poglabljala, ampak se bom v nadaljevanju posvetila zgolj uporabi simbolov. Kot pokaže Patterson, so bili vsi aspekti odnosa med gospodarjem in sužnjem mo čno simbolizirani, sam proces zasužnjenja pa vselej ritualiziran. Pri tem sta glavno vlogo igrali t. i. sužnjeva alienacija od rojstva (v izvirniku: natal alienation) in njegova družbena smrt. 71 Poglavitna zna čilnost sužnjev je bila njihova zaznamovanost s simboliko družbene smrti. Suženj je bil najprej alieniran, nasilno iztrgan iz svojega okolja, desocializiran in depersonaliziran. Nato je bil vklju čen v skupnost svojega gospo- darja, in sicer vselej kot ne-bitje, kot ne-rojen. V zgodnjem rimskem cesarstvu, kjer 68 Lukacs, History and Class Conciousness, str. 55–59. 69 Finley, Anti čna ekonomija, str. 50. 70 Tudi ko so se v času pozne republike za čeli poskusi omejevanja samovoljnosti gospo- darjev nad sužnji, so ti ve činoma ostali na ravni priporo čil, pri čemer ostaja vprašljivo, do katere mere so jih upoštevali. 71 Patterson, Slavery and Social Death, str. 38. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 313 je pridobivanje sužnjev potekalo zunaj lastne skupnosti, 72 je bil na čin reprezentiranja družbene smrti sužnja intruziven: kot razloži Patterson, je bil pri intruzivnem modelu suženj kot družbeno mrtev ritualno inkorporiran v gospodarjevo družbo, ne da bi ji obenem tudi zares pripadal – torej kot stalni notranji sovražnik, saj je izhajal iz tuje in sovražne skupnosti. 73 Kot družbeno mrtev je bil suženj institucionalno mar- ginaliziran. Odtujen od rojstva (v izvirniku: natally alienated), izklju čen iz verige prednikov, je zasedal liminalno družbeno pozicijo. Na tem je temeljila avtoriteta gospodarja: ta se je tako vzpostavil kot tisti, ki je (kot v vlogi bogov) edini lahko mediiral med sferama družbeno mrtvih in družbeno živih. 74 Družbena smrt sužnja je bila vselej tudi ritualizirana. Suženj se je moral skozi ritual odre či svoji prejšnji kulturi in se vklju čiti v tisto svojega gospodarja. To se je zgodilo že na ravni imena – sužnji so vselej dobili drugo, novo ime kot simbolni akt odvzema njihove prejšnje identitete. Klju čno vlogo pri ritualu vklju- čitve v gospodarjevo skupnost pa je v Rimu igrala religija. V času rimske polis in republike so bili sužnji vklju čeni v religijo gospodinjstva, predvsem skozi kult larov. Medtem ko je prvotno kultu na čeloval paterfamilias, se je to spremenilo, ko so manjša kmetijska zemljiš ča zamenjale latifundije – tako je v 2. stoletju pr. n. št. kultu že na čeloval suženj villicus, nadzornik. 75 Nadaljnji razvoj ritualov vklju čevanja sužnjev v času prehoda iz republike v cesarstvo opiše Patterson: »Ko je v rimskem življenju princip gesellschaft na- domestil princip gemeinschaft, se je specializacija ritualov še pove čala. Vendar so suženjsko naravnani kulti lahko zgolj iniciirali nove sužnje v suženjski sektor. Ostala je nujna potreba po inkorporiranju sužnjev, in še bolj njegovih potomcev, v širšo skupnost.« 76 72 Zasužnjenje svobodnega človeka je zakon na čeloma prepovedoval, razen kot kazen (tudi v tem primeru je šlo za suženjstvo zgolj, če je kazen predvidevala dosmrtno prisilno delo). Od leta 67 pr. n. št., ko je Pompej zatrl morsko razbojništvo na Delosu, je zasužnjevanje z ugra- bljanjem bolj ali manj prenehalo. Prav tako se je do vzpostavitve cesarstva kon čala (predvsem na Vzhodu) pogosta praksa predaje v suženjstvo, kadar davkov ni bilo mogo če pla čati druga če. Ohranilo se je sicer zasužnjevanje najden čkov, ki so jih starši izpostavili, vendar je ekonomsko obseg tega vira težko oceniti (takšni otroci so na čeloma ostali pod patria potestas, in če so uspeli dokazati, da so bili rojeni kot svobodni, so lahko bili osvobojeni, če so povrnili stroške vzgoje). Samozasužnjenje zaradi dolgov je bilo zakonsko prepovedano – v praksi se je sicer dogajalo, da se je obubožanec pretvarjal, da je suženj, in se prodal drugemu; če se je to ugotovilo, je bil lahko za kazen zares zasužnjen. Ker je bilo zasužnjenje svobodnjakov prepovedano, so obubo- žani v časih svoje otroke za daljše obdobje (vsaj 20 let) dajali v najem, in čeprav ti otroci niso smeli svobodno prenehati delati, so pravnoformalno ohranili status svobodnjakov. Glavni vir sužnjev je do za četka cesarstva predstavljalo zasužnjevanje vojnih ujetnikov. V času cesarstva za takšne ocene manjka zgodovinskih virov, vendar je zaradi omilitve rimskega ekspanzionizma pri čakovati, da so bila množi čna zasužnjenja v teku cesarstva omejena na zatrtje posameznih uporov in redkejših vojaških podvigov, ki pa so predvidoma zadostili povpraševanju po sužnjih. Poleg ujetnikov je skozi vse rimsko obdobje obstajala trgovina s sužnji z ljudstvi onstran meja cesarstva (Scheidel, The Roman Slave Supply). 73 Patterson, Slavery and Social Death, str. 39. 74 Ibid., str. 46. 75 Ibid., str. 69. 76 Ibid., str. 69; prev. Z. B. L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 314 Temu cilju je sledila vrsta religijskih organizacij in kultov. Najprej, kulti, v katerih so sodelovali vsi razredi – npr. Jupiter, Junona itd. so bili rimski bogo- vi, ki so jih sužnji lahko poistovetili s svojimi poganskimi. Mnoge izmed takih kultov so z Vzhoda prinesli sužnji, npr. Mitrov kult, slovit po enakosti sužnjev in gospodarjev med izvajanjem obredov. Dalje, institucija kolegijev (collegia), v katere so se sužnji množi čno vklju čevali – torej združenja, ki so bodisi skrbela za organizacijsko plat verskih obredov in slavij bodisi so delovala kot pogrebna društva bodisi so združevala člane dolo čene profesije. 77 V času zgodnjega rimskega cesarstva pa je klju čno vlogo pri vklju čitvi sužnjev v družbo gospodarjev igral kult cesarjev, v katerem so najbolj zavzeto sodelovali prav sužnji in osvobojenci. Najzgodnejši takšen kult je bil kult Avgustovega lara, oživitev izumirajo čega starejšega kulta larov, ki ga je Avgust institucionaliziral. Bogatim sužnjem, ki so bili zadolženi za njegovo organizacijo, je dal potrditev in prestiž pred drugimi sužnji. Ko se je kult cesarjev kmalu razširil na vse sloje prebivalstva, pa je, kot pokaže Patterson, za suženjstvo igral druga čno funkcijo: predstavljal je legitima- cijo takratnega reda, saj je v rimsko zakonodajo vpeljal možnost azila za sužnje pred njihovimi gospodarji, če so se zatekli k cesarjevemu kipu – to je bil eden redkih primerov, ko je država intervenirala med gospodarji in sužnji. Čeprav so bili v praksi takšni primeri vmešavanja države v avtoriteto gospodarja redki, pa je tako pove čana avtoriteta cesarja pove čala in utrdila legitimnost celotnega družbenega sistema: »Kar je gospodar izgubil na individualni avtoriteti, je pri- dobil sužnjelastniški sistem kot celota, utelešen, kot je bil, v božansko zaš čitno mo č pobožanjenega cesarja.« 78 Še vedno pa, dodaja Patterson, je bila motivacija sužnjev pri tem prej strah kot pa ljubezen do cesarja. Ko je bil suženj enkrat vklju čen v skupnost svojega gospodarja kot družbeno mrtva ne-oseba, je bila njegova klju čna zna čilnost manko časti. Kot zapiše Pat- terson: »Ne častnost sužnja [...] ni bilo specifi čno, temve č posplošeno stanje. Do njega je prišlo skozi primarno dejanje podreditve. Bilo je takojšen človeški izraz nezmožnosti samoobrambe ali zagotovitve lastnega preživljanja. [...] Ne častnost, ki jo je bil suženj prisiljen izkusiti, je izvirala iz tistega surovega človeškega čuta ponižanja, inherentnega temu, da nima bitja razen kot izraz bitja drugega.« 79 Kot pokaže Patterson, je v vseh družbah, kjer je imelo sužnjelastništvo struk- turno pomembno vlogo, pojem časti igral eno osrednjih kulturnih tem. Rim tu ni bil izjema. Patterson za primer navaja študijo Garnseyja o pristranosti rimskih sodnih praks, ki so se razlikovale glede na obtožen čevo privilegiranost – pri tem je bilo klju čnega pomena »posedovanje časti ali dignitas, ki je izviralo iz zna čaja, rojstva, 77 Kot opozarja Finley, collegia pogosto napa čno prevajajo kot cehi, saj prvi niso imeli nikakršne regulativne ali zaš čitne funkcije (Finley, Anti čna ekonomija, str. 134). 78 Patterson, Slavery and Social Death, str. 69; prev. Z. B. Glede na zapisano postane razumljiveje, kar sem o antisemitizmu v antiki zapisala zgoraj. Verski in cesarski kulti so bili klju čnega pomena za ideološko reprodukcijo celotnega rimskega sistema. Judi (podobno kot kasneje kristjani), ki se z njimi niso mogli poistovetiti in v njih sodelovati, so zato logi čno predstavljali sovražnika cesarstvu. 79 Ibid., str. 78; prev. Z. B. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 315 javne funkcije in bogastva.« 80 Pri tem je bila rimska zakonodaja do 2. stoletja, ko se je uveljavilo razlikovanje med honestiores in humiliores (že sama izraza potrjujeta pomen časti), na čeloma enaka za vse rimske državljane (za nedržavljane je veljalo njihovo lokalno pravo). 81 Suženj je bil v nasprotju s tem iz pravnega sistema izklju- čen – nikogar ni mogel tožiti, pred sodiš čem pa je lahko pri čal zgolj po mu čenju, saj naj bi bila sama njegova beseda popolnoma brez časti. 82 To ponižanje sužnja je igralo pomembno družbeno vlogo: kot pokaže Pat- terson, naslanjajo č se na Heglovo dialektiko gospodarja in hlapca, se je šele skozi ponižanje suženj zavedel pojma svobode in za čel hlepeti po njej. Ravno slednja je predstavljala najve čjo motivacijo sužnja, da uboga gospodarja. Ta je namre č posedoval obljubo svobode, ki je bila po Pattersonu u činkovitejše disciplinatorno sredstvo od golega nasilja. Svoboda je predstavljala novo rojstvo, bila je negacija negacije (prva negacija je bila zasužnjenje, izguba življenja). Ta dialektika se je z osebne ravni prenesla na institucionalno: da bi bilo suženjstvo trajno, je morala biti zagotovljena možnost osvoboditve. 83 Ta je prav esencialni pogoj suženjstva. 84 Dejansko je bilo osvobajanje v rimskem cesarstvu mo čno razširjena praksa. Osvo- bojenec je praviloma prejel rimsko državljanstvo, čeprav se ga je držala stigma ne častnosti (tako npr. ni smel opravljati dolo čenih javnih funkcij), ki pa se ni prenesla na njegove potomce. 85 80 Garnsey, Social Status and Legal Priviledge, str. 234; citirano po Patterson, Slavery and Social Death, str. 89; prev. Z. B. 81 Glej Sherwin-White, The Roman Citizenship. 82 Patterson, Slavery and Social Death, str. 92. 83 Ibid., str. 97–101. 84 To upoštevajo č ni nenavadno, da je bila libertas v rimski družbi ena pomembnejših vrednot (v času Avgusta je ta pojem v cesarski propagandi nekoliko spremenil pomen: po novem je predstavljal fi zi čno in pravno varnost prebivalcev, torej tudi varnost pred možnostjo njihovega zasužnjenja – glej Bratož, Rimska zgodovina, str. 180). 85 Na tem mestu naj omenim še primer cesarjevih sužnjev in osvobojencev (in sužnjev nje- govih osvobojencev in sužnjev njegovih sužnjev). Šlo je za skupino z velikim politi čnim vplivom in bogastvom, nekateri izmed njih so v časih celo opravljali vodilne administrativne funkcije v državi. Na prvi pogled se zdi, da vsaj za sužnje v tej skupini ne velja niti, da bi bili izkoriš čani razred, niti da bi bili brez častni skozi družbeno smrt. Ste. Croix trdi, da so tudi ti sužnji pripadali razredu izkoriš čanih (kljub visokemu življenjskemu standardu, ki jim je bil zagotovljen), saj dela niso mogli zavrniti, prav tako pa so ga morali opravljati bistveno bolj intenzivno in dlje časa, kot bi se lahko pri čakovalo od svobodnjaka (Ste. Croix, The Class Struggle, str. 65). Čeprav se mi zdi Ste. Croixeva argumentacija pomanjkljiva, se v to debato ne bom posebej spuš čala, saj njen izid ne vpliva bistveno na moje teze. Bolj zanimiv se mi zdi drugi pomislek, da zaradi velikega vpliva niso mogli biti brez časti in družbeno mrtvi. Patterson pokaže, da je veljalo prav to: ravno zato, ker so bili družbeno mrtvi, ker so živeli zgolj skozi svojega gospodarja – cesarja, so jim bile lahko zaupane tako odgovorne funkcije; le oni so jih lahko opravljali kot podaljšek cesarja, mo č, ki so jo imeli, pa je bila dejansko mo č cesarja. Dalje, še vedno so bili lahko podvrženi mu čenju in eksekuciji, kar je zagotavljalo njihovo korektnost, nekoruptivnost in motiviranost biti kar se da u činkovit. Ne nazadnje so administrativne funkcije, ki so jih opravljali, veljale za ne častne, tako da bi bilo razumljeno kot žalitev, če bi jih cesar namenil senatorjem ali ekvitom. Pripadle so sužnjem in osvobojencem, ki so bili že tako ali tako brez časti (Patterson, Slavery and Social Death, str. 300–308). L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 316 V zgornjih izvajanjih sem poskušala pokazati, da so bili sužnji tisti, ki so v zgodnjem rimskem cesarstvu zasedali strukturno mesto družbeno izklju čene po- pulacije. Tako lahko sklenemo, da sta se v zgodnjem rimskem cesarstvu razred in rasa (v strukturnem, ne biološkem ali kulturnem smislu) do neke mere pokrivala (v nasprotju s kapitalizmom, kjer je rasno ozna čena populacija prav tista, ki ne tvori delavskega razreda – ki ji je otežen ali onemogo čen dostop do trga delovne sile). Uporabila sem izraz ‚do neke mere‘: menim namre č, da so sistemski mehanizmi izklju čevanja, discipliniranja in podrejanja izkoriš čane suženjske populacije dajali podlago za vzpostavitev cele hierarhi čne palete segregiranih in segmentiranih skupin, ki jih je po eni strani proizvajala širša družbena delitev dela, po drugi pa imperiali- zem kot na čin pridobivanja novih sužnjev in kot sistem prisvajanja presežkov skozi zemljiški davek. V nadaljevanju bom zato opisala segregiranje prebivalstva glede na družbeno delitev dela, nato pa še glede na imperializem kot sistem proizvajanja segregirane populacije. Pokazala bom, da v obeh primerih diskriminatorni diskurz o segregiranih skupinah izvira iz sužnjelastništva. Na tem mestu naj opozorim še na dokaj o čitno, pa vendar pomembno razliko med sodobno rasno ozna čeno populacijo in anti čno suženjsko. Prva je prostorsko stratifi cirana od preostale populacije, lo čena v getih in favelah ter zaporih. Pra- viloma jo je od rasno neozna čenih mogo če lo čiti že na prvi pogled po zunanjih zna čilnostih (npr. barvi kože, na činu obla čenja, simbolih na vidnem mestu, npr. Davidovi zvezdi, ki so jo morali nositi Judi v nacisti čni Nem čiji, ipd.). V nasprotju s tem rimski sužnji niso imeli nobene zna čilnosti, ki bi jih navzven razlikovala od preostale populacije (z nekaj izjemami, kot so ožigosani ubegli sužnji). Kot razloži Patterson, se suženjska populacija na pogled ni razlikovala od ostalega proletariata (v anti čnem, ne sodobnem pomenu besede!), prav tako pa se je zaradi visokega števila osvoboditev (in migracij) ni moglo razlikovati po ‚etni čnem‘ izvoru. 86 Sene- ka poro ča, da so sodobniki neko č razmišljali o uvedbi posebnih obla čil za sužnje, vendar so zamisel opustili, ko je nekdo opozoril, da bi v tem primeru sužnji takoj prepoznali svojo števil čnost in mo č. 87 3.3 Nečastni poklici Preden se posvetim imperializmu, naj opišem še en segment populacije, do katere so Rimljani gojili odnos, katerega podlago gre iskati v sužnjelastništvu: pla čano delovno silo. O njeni vlogi v rimski produkciji sem pisala že v opombah 47 in 48, na tem mestu pa se bom osredoto čila zgolj na pejorativni diskurz o njej in njegovi povezavi s sužnjelastništvom. V rimski literaturi se pogosto pojavlja nizko vrednotenje pla čanih oblik dela, t. i. operae, ki so veljale za suženjske in ne častne. Šlo je za vsako delo, ki se je opravljalo na tujih produkcijskih sredstvih in katerega produkti so pripadli druge- 86 Ibid., str. 58. 87 Seneka, De Clementia, 1.24.1. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 317 mu (najpogosteje so bila to fi zi čna dela – npr. najeto delo na polju v času žetve, sem pa je spadalo tudi delo osvobojenca za nekdanjega gospodarja, h kateremu se je zavezal ob osvoboditvi). 88 Poleg tega takšni delavci niso mogli sami dolo čati svojega pla čila, temve č je to dolo čal ponudnik dela. 89 Nekateri izmed takšnih po- klicev so tudi pravno veljali za infamne, torej takšne ‚z zmanjšano častjo‘, kar je pomenilo, da so bili njihovi izvajalci ob dolo čene pravne pravice, npr. niso smeli biti zastopniki drugega ali tožiti v njegovem imenu. 90 Nečastni pa niso bili vsi pla čani poklici. Tisti, ki so domnevno služili interesu skupnosti, so bili opredeljeni kot častni. To je npr. veljalo za pla čane vojake, ki naj bi svoje delo opravljali iz dolžnosti, ne iz pridobitništva ( čeprav so prejemali pla čilo). Predvsem pa se to kaže v strokovnem, bolj kvalifi ciranem delu, t. i. opus. Pri tem je šlo za poklice, kot so zdravniki, u čitelji, pravniki itd., ki svojega dela tudi niso opravljali v okviru delovne pogodbe (locatio conducio) tako kot izvajalci operae, temve č v pravnem okviru prijateljskih uslug (mandatum). Prav tako za opravljeno delo niso prejeli pla čila, temve č častno nagrado, t. i. honorarium. Višino slednjega so v nasprotju z izvajalci ne častnih poklicev dolo čali izvajalci sami. 91 Najznamenitejši primer opisanega vrednotenja del lahko beremo v Cicero- novem delu De ofi ciis, kjer pla čana dela (operae) imenuje suženjska, umazana in sramotna. 92 Poleg tega sta po prepri čanju Rimljanov neodvisnost in brezdelje spadala pod nujna pogoja za svobodo. 93 Tako lahko vidimo, kako se kategorije suženjstva (in svobode, ki vznikne iz njega) aplicirajo na širšo družbeno delitev dela, torej na delo za druge. 3.4 Imperializem in državljanstvo 3.4.1 Imperializem kot mehanizem zasužnjevanja Rimski sužnjelastniški sistem je bil neposredno povezan z imperializmom. Kot ugotavlja Patterson, je zaradi povezave sužnja s premaganim sovražnikom velik del rimske terminologije o suženjstvu izhajal iz vojaške organizacije. Tako je bilo npr. splošno ime za sužnja captivus – ujetnik. 94 V endar je veljalo tudi obratno. Menim, da sta zasužnjevanje v vojni premaganega prebivalstva kot poglavitni na čin pridobivanja sužnjev ter izjemni pomen sužnjev za rimsko ekonomijo imela za posledico aplici- ranje rimske suženjske terminologije na vojaško. Najizrazitejši primer tega je izraz ‚zasužnjiti‘, ki so ga tako Grki kot Rimljani uporabljali tudi v pomenu ‚podrediti si‘ dolo čeno ljudstvo (tudi v primerih, ko prebivalci niso bili dobesedno zasužnjeni). 95 88 Finley, Anti čna ekonomija, str. 42. 89 Kranjc, Rimsko pravo, str. 624–631. 90 Ibid., str. 298. 91 Ibid., str. 624–640. 92 Cicero, O dolžnostih, 1, 150. 93 Finley, Anti čna ekonomija, str. 40. 94 Patterson, Slavery and Social Death, str. 39, 40. 95 Glej Isaac, The Invention of Racism, str. 279, 296. L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 318 Tako tudi ni presenetljivo, da v rimski literaturi pogosto beremo, da so nekatera Rimu podrejena ljudstva suženjska, brez časti, prevarantska, poženš čena itd. 96 – torej so se nanje aplicirali zelo podobni predsodki, kot so veljali za de facto sužnje. Prav tako je zanimivo v Rimu razširjeno mnenje, da dlje kot je ljudstvo v podrejenem položaju do Rima, bolj izgublja svojo bojevitost in bolj postaja suženjsko. 97 Kako suženjstvo kot sistemska praksa izklju čevanja tvori identitete podrejene, izklju čene populacije in kako ti isti mehanizmi vzpostavljajo hierarhijo družbene- ga umeš čanja podrejenih ljudstev, se lepo kaže na primeru odnosa Rimljanov do Grkov. Rimljani so sicer zelo cenili grško kulturo in jo imeli za superiorno svoji. Vendar se je odnos do Grkov spremenil v 2. stoletju pr. n. št., ko so se rimske ek- spanzionisti čne težnje usmerile na grško ozemlje. Takrat se je za čelo pejorativno obravnavanje Grkov, ki so jim pogosto o čitali arogantnost, nagnjenost k prevaram, neprimerno in nezmerno obnašanje, neodgovornost, predvsem pa levitas, kar je v tem času pomenilo pomanjkanje kredibilnosti kot posledico podrejanja časti in dolžnosti osebnim motivom ter so jo Rimljani pogosto zoperstavljali dignitas. 98 V obdobju, ki je sledilo rimskim osvajanjem grškega ozemlja in zasužnjevanjem tamkajšnjega prebivalstva, se je pojavil poseben izraz, s katerim so rimski gospo- darji imenovali svoje grške sužnje – graeculus. Izraz je bil izrazito pejorativen, izražal naj bi ‚nemoškost‘ Grkov in njihovo nevrednost. Njegova uporaba se je postopoma razširila na vse sužnje helenisti čnega porekla in tudi na svobodne Grke. 99 Mojo tezo, da je rasizem posledica sistemskih mehanizmov, ki rasisti čni diskurz šele proizvajajo, potrjuje tudi Pattersonova ugotovitev, da je ta pejorativni izraz posledica, ne pa vzrok sistemskih praks: [...] pomanjkanje časti, pripisane Grkom med [Rimljani], gotovo izhaja iz odnosa med gospodarjem in sužnjem ter iz tendence, da se gleda na vse sužnje z Vzhoda (katerih mnogo je kon čalo v gospodinjstvih) kot na Grke. Z drugimi besedami, vzro čna veriga ni potekala od stereotipov o Grkih kot ljudeh brez časti, temve č prej v nasprotni smeri: na Grke kot skupino se je za čelo gledati kot na ljudi brez časti, ker je bila ve čina sužnjev, ki so bili v neposrednem stiku z rimskimi gospodarji, bodisi etni čnih Grkov bodisi heleniziranih ljudstev. 100 3.4.2 Imperializem kot sistem izkoriš čanja Do zdaj sem se posve čala pejorativnemu (zdaj že lahko re čem rasisti čnemu) diskurzu do Rimu podrejenih ljudstev, ki izvira neposredno iz suženjstva in za- sužnjevanja premaganih ljudstev. V nadaljevanju pa se bom posvetila preostalim sistemskim mehanizmom imperializma, ki so predstavljali ekonomske temelje segregacije podrejenih (in v rimsko državo že inkorporiranih) ljudstev (torej 96 Ibid., passim. 97 Ibid., str. 53–250 passim. 98 Patterson, Slavery and Social Death, str. 90. 99 Ibid. 100 Ibid., str. 91; prev. Z. B. Zgornji citat je tudi lep odgovor na Isaacovo tezo o vplivu predsodkov in idej na imperializem. Tu se namre č pokaže, da je vzro čna povezava ravno obratna. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 319 svobodnih peregrinov) v odnosu do rimskih državljanov. S tem imam v mislih ekonomsko izkoriš čanje provinc, predvsem v obliki prisvajanja zavzete zemlje in zemljiškega davka. Tudi te mehanizme je spremljal (in zakrival) rasisti čni diskurz, kot je opisan zgoraj, in z njim povezan pravni status državljanstva. ‚Rimljani‘, kot pokaže Finley, niso bili »niti narodnost niti rasa« 101 (verjetno s tem misli biološko raso?), temve č je v tem obdobju rimsko državljanstvo tvorilo red oz. stan: prinašalo je vrsto pravno defi niranih privilegijev in obveznosti. 102 V endar državljanstvo vsaj na za četku obravnavanega obdobja ni bilo zgolj stan, temve č je predvsem predstavljalo strukturni položaj za odnos prilaš čanja presežkov. Mislim, da je zato tudi zanj mogo če uporabiti Lukacsevo ugotovitev, zgoraj navedeno za razredno delitev družbe: imperialno izkoriš čanje je bilo (podobno kot neposredno razredno) nerazlo čljivo prepleteno s kulturno, pravno in politi čno sfero, ki so ekonomsko izkoriš čanje zakrivale. V nadaljevanju bom poskušala pokazati, na kakšen na čin je položaj posamezne skupnosti v strukturi imperialnega izkoriš čanja vzpostavljal njeno rasno ozna čenost (ki se je na ravni diskurza kazala v stopnji časti) ter kako je strukturnim spremembam teh mehanizmov sledila tudi vloga diskurza. Od leta 88 pr. n. št. je imela ve čina Italije status rimskega državljanstva. Poleg kulturnega in pravnega vidika (zgolj rimski državljani so bili podvrženi rimskemu pravu) je rimsko državljanstvo prinašalo pomembne ekonomske privilegije. Posa- mezni pripadniki rimske elite so si v provincah lahko priskrbeli velika posestva, prav tako so npr. kot guvernerji provinc imeli priložnost pridobiti veliko premoženje. 103 Dalje, skupnosti s statusom državljanstva so bile, vsaj v pozni republiki in zgodnjem obdobju zgodnjega cesarstva, opravi čene pla čevanja zemljiškega davka (za podro čje Italije je to veljalo skozi celotno obravnavano obdobje). 104 Zemljiški davek je lep primer, kako je pravna sfera zakrila ekonomsko izkoriš čanje provinc. Pravnoformalno namre č to ni bil davek, temve č pla čilo za uporabo in uživanje zemlje (lat. uti frui habere possidere) – zemljiš ča podrejenih skupnosti so bila namre č de iure lastnina rimskega senata oz. princepsa, čeprav so (v zameno za tributum v cesarskih in stipendium v senatorskih provincah) de facto ostala v uporabi dotedanjih lastnikov. 105 Še eno prednost državljanskega statusa je poleg opravi čenosti od davkov predstavljala možnost kolonizacije: Rimljani so namre č problem pomanjkanja 101 Finley, Anti čna ekonomija, str. 46, 47. 102 Ibid. 103 Ibid., str. 153. 104 To pa po navadi ni veljalo za t. i. Ius Latii, vmesni status med peregrinskim in drža- vljanskim. Ta je omogo čal pravico do trgovanja z Rimljani (in veljavnost rimskih pogodb za trgovanje), pravico do poroke (ki je bila tako priznana tudi po rimskem pravu) ter pravico do migracij, kar je pomenilo, da se je takšen status posamezniku ohranil, tudi če ni ve č živel v sku- pnosti, ki ji je bil status podeljen. Kasneje so se pojavljali tudi drugi vmesni statusi, za katere ni vselej jasno, kaj vse so zajemali. Razli čne statuse so kasneje kot znak časti v časih podeljevali tudi posameznikom. Vprašanje tudi ostaja, v katerih primerih so podeljevali pravico do latus clavus, dobesedno do nošenja senatorske tunike – šlo je za pravico kandidirati v senat. Ve č Sherwin-White, The Roman Citizenship, str. 221–275; 291–331 passim. 105 Kranjc, Rimsko pravo, str. 315. L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 320 zemlje, ki je nastopil ob prenaseljenosti in kopi čenju zemljiških površin v rokah razreda posedovalcev, reševali z naseljevanjem revnejšega prebivalstva v za to ustanovljene kolonije na ozemljih premaganih ljudstev. V posebne kolonije so naseljevali tudi vojaške veterane (kot pla čilo za kon čano služenje) – te so kmalu postale najpogostejša oblika kolonij. Kolonije, ki so bile namenjene preskrbi vete- ranov in revnih Rimljanov na ra čun podvrženih ljudstev, so dobile status rimskega državljanstva. 106 Poleg kolonij so status državljanstva postopoma prejemali posamezni muni- cipii v provincah. Izraz, ki je sprva ozna čeval dolo čen italski populus, ki je vstopil v rimsko državo, je ob za četku cesarstva že pomenil predvsem mesto s statusom državljanstva, ne glede na njegovo geografsko lego ali izvor. Že kmalu so namre č rimsko državljanstvo podeljevali tudi mestom, katerih prebivalstvo ni izviralo iz Italije (to velja predvsem za zahodni del cesarstva; na vzhodnem pa so do časa Septimija Severa državljanstvo imele skoraj izklju čno kolonije – domnevno zaradi ve čjih kulturnih razlik, druga čnih politi čnih struktur in manjše urbaniziranosti). 107 Sherwin-White meni, da je bil kriterij podeljevanja državljanstva izven Italije predvsem kulturna asimiliranost in lojalnost oz. predanost Rimu (kasneje zgolj še slednja). Državljanstvo se je po njegovem mnenju sprva praviloma podeljevalo skupnostim, ne posameznikom (izjema so veterani), postopoma pa so za dolo čene usluge ali kot izraz posebne časti državljanstvo lahko prejeli tudi posamezniki. 108 Ko se je državljanstvo postopoma širilo na obmo čja v provincah, se je izgubljal tudi njegov prvotni pomen. Vse bolj je postajalo zgolj statusni simbol in vse manj ekonomski privilegij (npr. munera – čast, da služiš rimskemu ljudstvu – predvsem lokalni skupnosti – je bila pravica in dolžnost zgolj tistih s statusom državljanstva). 109 Sam status rimskega državljanstva se je postopoma nekoliko razslojil – medtem ko je v Italiji in nekaterih skupnostih še naprej prinašal oproš čenost od davkov, pa 106 Finley, Anti čna ekonomija, str. 167. Širitev državljanskega statusa se lepo izraža tudi v sestavi vojske. Medtem ko je bilo med legijskimi vojaki (torej tistimi z rimskim državljanstvom) v času Avgusta okrog 65 % takih, ki so prihajali iz Italije, jih je bilo dve stoletji kasneje takih že manj od 1 %. Pomožne enote, ki so se rekrutirale izmed peregrinov, pa so štele okrog 250.000 ljudi, kar je za tretjino ali polovico ve č od legijskih (Bratož, Rimska zgodovina, str. 402). V 2. stoletju v času Hadrijana, ko je državljanstvo že izgubljalo privilegiran status, pa se je dogajalo, da so vojake pomožnih enot že rekrutirali iz skupnosti z državljanstvom (Sherwin-White, The Roman Citizenship, str. 264–274 passim.). Do 3. stoletja so v kolonije naseljevali zgolj legijske vojake, torej tiste, ki so že bili državljani. Peregrini so tvorili pomožne enote in po kon čanem služenju niso bili naseljeni v ko- lonije, pa č pa jim je bil za nagrado podeljen status državljanstva. Vsi veterani, tako iz legijskih kot pomožnih enot, so imeli dolo čene privilegije: oproš čeni so bili davkov, od časa Septimija Severa, torej od konca 2. stoletja dalje pa so bili kot honestiores skupaj z otroki oproš čeni tele- snih in sramotnih kazni (ibid., str. 405–406). V tem času se je tudi sicer izrazito pove čal pomen vojske, tako v cesarski propagandi kot v njenem dejanskem politi čnem vplivu (ibid.). V endar te spremembe že napovedujejo temeljite prestrukturacije rimske družbe (in vojske) v času krize 3. stoletja in po njej ter jih tu ne bom podrobneje obravnavala. Ve č o tem, kako so strukturne spremembe vplivale na rimske in barbarske identitete, v Geary, Mit narodov, str. 90–104. 107 Sherwin-White, The Roman Citizenship, str. 165–173. 108 Ibid., str. 311–313. 109 Ibid., str. 264. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 321 to ni ve č veljalo za nekatere provincialne municipie. Prav tako je v časih prinašal pravico do zavzemanja mest v državnih uradih, v časih pa ne. 110 Obenem s procesom širitve državljanstva je potekal proces širitve državne administracije in politi čnooblastnih struktur, kar je veljalo tudi za lokalno raven. Temu ustrezno se je spremenil tudi tok pretakanja presežkov iz tributa: medtem ko se je ta na za četku obdobja ve činoma stekal v državni aparat v Rimu, so se posto- poma iz njega vse bolj fi nancirale lokalne javne uprave in s tem lokalna elita, tj. municipalno plemstvo, ki je ta mesta zasedalo. 111 Leta 212 n. št. je cesar Karakala državljanstvo podelil skoraj vsemu svobodnemu prebivalstvu v cesarstvu, s tem pa se je tudi dokon čno izni čil njegov nekdanji pomen. Zdaj je torej lo čnica potekala navzven, v odnosu do barbarskih ljudstev, ne pa ve č med državljani in peregrini. Poskušala sem pokazati, da je v času zgodnjega rimskega cesarstva izklju čeno populacijo proizvajal sužnjelastniški sistem, tesno povezan z imperializmom. Struk- turno mesto izklju čene skupine so zasedali sužnji, ne glede na njihov življenjski standard in vrsto dela, ki so ga opravljali. V tem smislu so se sužnji kot razred prekrivali s sužnji kot raso. Vendar se segregacija prebivalstva ni ustavila pri su- žnjih. Skozi razli čne sistemske mehanizme, tesno povezane s sužnjelastništvom, se je vzpostavila cela paleta segregiranih skupin. Tako so bili najnižje na hierar- hi čni lestvici sužnji, sledila jim je pla čana delovna sila, nato pa pripadniki Rimu podrejenih ljudstev, inkorporiranih v cesarstvo (pri čemer so bili tudi slednji med seboj hierarhi čno razporejeni glede na lojalnost do Rima in kulturno asimiliranost). Rasisti čni diskurz o teh skupinah izvira, kot sem pokazala, prav iz sužnje- lastništva kot temeljnega za produkcijski na čin zgodnjega rimskega cesarstva. Tako ne čudi dejstvo, da so med pejorativnimi zna čilnostmi, ki so jih Rimljani pripisovali naštetim skupinam, izstopale tiste, ki so izvirale iz suženjskega stanja družbene smrti, ne častnosti, ki je iz tega izvirala, in svobode, katere pomen se je lahko vzpostavil šele skozi sužnjelastništvo. Zaklju ček Namen pri čujo čega prispevka je pokazati, kako neprimerna in znanstveno neproduktivna je aplikacija modernih konceptov na predkapitalisti čne družbe, v tem primeru modernega koncepta rasizma na anti čne družbe. Videli smo, da dosedanji takšni poskusi zgodovinarjev izvirajo iz fetišizma rase, ki ga proizvajajo sistem- ske prakse izklju čevanja rasno ozna čenih v kapitalizmu, vodijo pa v ahistori čno, anahronisti čno in teleološko dojemanje anti čnih družb. Da bi se izognili takšnim napakam, sem predlagala druga čen pristop k vpra- šanju rasizma v antiki, ki bi izhajal iz anti čnih praks izklju čevanja in segregacije posameznih skupin, ne da bi se pri tem ozirala na moderni rasisti čni diskurz. Takšen 110 Ibid., str. 134–220 passim. 111 Finley, Anti čna ekonomija, str. 136. L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 322 pristop sem uporabila pri obravnavi rasizma v zgodnjem rimskem cesarstvu, za katerega je poleg temeljnega pomena sužnjelastništva zna čilen še imperializem. Za oba tesno povezana mehanizma je veljalo, da sta svoje strukturne mehanizme zakrivala skozi pravno, kulturno in politi čno sfero, in ne skozi ekonomsko sfero, kot je zna čilno za kapitalizem. Ta sistem je rasno ozna čeno populacijo po eni strani proizvajal neposredno skozi razredni odnos izkoriš čanja sužnjev, kar se je v omiljeni obliki dogajalo tudi pri (pol)svobodni populaciji, ki je morala delati za druge in pod pogoji drugih, po drugi strani pa skozi imperializem – najprej z neposrednim zasužnjevanjem pre- maganih ljudstev, nato z ekonomskim izkoriš čanjem provinc. Tako se je ustvarila hierarhizirana paleta rasno ozna čenih: na dnu lestvice so bili sužnji, sledili so svobodnjaki, ki so morali delati za druge, in nato peregrini. Seveda so tudi znotraj teh skupin obstajale velike razlike v stopnji rasizma do njih (npr. bolj kot so bili peregrini kulturno asimilirani, višje so bili vrednoteni). Poleg sistemskih mehanizmov izklju čevanja sem se posvetila diskurzu, ki je te spremljal. Pokazala sem, da so Rimljani tudi za segregirane, a pravno svobodne skupine uporabljali diskurz, ki je izhajal iz suženjstva. Tako lahko sklenemo, da anti čni rasisti čni diskurz, ki je poudarjal manko časti in svobode, v resnici nima ni č skupnega z modernim biologisti čnim, temve č zaradi sužnjelastniških temeljev družbene produkcije izvira iz sužnjelastništva. O rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu (kakor tudi v antiki nasploh), torej, kot re čeno, ne moremo govoriti, če z rasizmom mislimo na hierarhizacijo na podlagi bioloških zna čilnosti, lahko pa, če z njim mislimo na sistemske prakse izklju čevanja in diskriminacije. 112 Viri in literatura Objavljeni viri Cicero, Marcus Tullius: O dolžnostih. Ljubljana: Študentska založba, 2013. Diodorus Siculus: The Library of History of Diodorus Siculus. V ol. II. Loeb Classical Library, 1935. Seneca, Lucius Annaeus: On Mercy. Cambridge: Harward University Press, 1970. Svetonij Trankvil, Gaj: V espazijan. Dvanajst rimskih cesarjev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1960. Tacitus, Publius Cornelius: The Histories of Tacitus. Vol. III. Loeb Classical Library, 1931. Tacit, Publius Cornelius: Anali. Zgodovina histori čne misli: od Homerja do za četka 21. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, 2006, str. 256–262. Internetni viri Dee, James H.: Review of Isaac, Benjamin H., The Invention of Racism in Classical Antiquity. Bryn Mawr Classical Review 06.49, 2004, http://bmcr.brynmawr.edu/2004/2004-06-49. html, dostop: januar 2018. 112 Članek je predelava mojega diplomskega dela iz leta 2017. Za vso pomo č pri pisanju naloge se zahvaljujem mentorjema prof. dr. Rajku Bratožu in doc. dr. Primožu Krašovcu. Posebej bi se rada zahvalila profesorju Bratožu tudi za spodbudo, da nalogo objavim v obliki članka, ter za vse nasvete in kriti čne pripombe. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 323 Wilker, Julia. Review of Isaac, Benjamin H., The Invention of Racism in Classical Antiquity. H-Soz-u-Kult, H-Net Reviews, 2005, http://www.h-net.org/reviews/showrev.php?id=18934, dostop: januar 2018. Literatura Alföldy, Geza: Die römische Gesellschaft: Ausgewählte Beiträge. Stuttgart: Franz Steiner V erlag Wiesbaden GmbH, 1986. Armstrong, John Alexander: Nations before Naitonalism. Chapel Hill: University of North Carolina Press, 1982. Balibar, Etienne: Ali obstaja »neorasizem«? Časopis za kritiko znanosti XXXII (217–218), 2004, str. 115–125. Bratož, Rajko: Rimska zgodovina. Del 1. Od za četkov do nastopa cesarja Dioklecijana. Ljubljana: Študentska založba FF, 2007. Champion, Craige: The Origins of Racism? Scholia 14, 2005: str. 127–132. Chen, Chris: The Limit Point of Capitalist Equality: Notes toward an Abolitionist Antiracism. Endnotes: Gender, Race, Class and Other Misfortunes 3, 2013: str. 202–223. Finley, Moses I.: Anti čna ekonomija. Ljubljana: Založba ŠKUC FF, 1987. Fredrickson, George M.: Racism: A Short History. Princeton: Princeton University Press, 2002. Garnsey, Peter: Social Status and Legal Priviledge in the Roman Empire. Oxford: Oxford Uni- versity Press, 1970. Geary, Patrick J.: Mit narodov: Srednjeveški izvori Evrope. Ljubljana: Studia humanitatis, 2005. Geulen, Christian: Geschichte des Rassismus. München: Verlag C. H. Beck, 2014. Gillett, Andrew: Review of Isaac, Benjamin H., The Invention of Racism in Classical Antiquity. Polis 23(2), 2006, str. 410–414. Goldner, Loren: Race and the Enlightenment: From Antisemitism to White Supremacy Part I, 1492–1676. Race Traitor 7, 1997. Goodman, Martin: Nerva, the ‚Fiscus Judaicus‘ and Jewish Identity. Journal of Roman Studies 79, 1989, str. 40–44. Gruen, Erich S.: Rethinking the Other in Classical Antiquity. Princeton: Princeton University Press, 2011. Haley, Shelley P .: Review of Isaac, Benjamin H., The Invention of Racism in Classical Antiquity. The American Journal of Philology 126(3), 2005: str. 451–54. Heinrich, Michael: Kritika politi čne ekonomije: Uvod. Ljubljana: Založba Sophia, 2013. Isaac, Benjamin H.: The Invention of Racism in Classical Antiquity. Princeton: Princeton Uni- versity Press, 2004. Kranjc, Janez: Rimsko pravo. Ljubljana: GV Založba, 2013. Krašovec, Primož: Proti fetišizmu identitet. Prvotna akumulacija med zgodovino in konceptom, ured. Simon Hajdini, Ljubljana: Inštitut za delavske študije, 2013, str. 124–147. Lukacs, Georg: History and Class Conciousness: Studies in Marxist Dialectics. Cambridge: The MIT press, 1971. Marx, Karl: Kapital: Kritika politi čne ekonomije. 1. zvezek. Ljubljana: Sophia, 2012. Miles, Robert et al.: Racism. New York: Routledge, 2003. Patterson, Orlando: Slavery and Social Death. London: Harvard University Press, 1982. Polanyi, Karl: Velika preobrazba: Politi čni in ekonomski viri našega časa. Ljubljana: Založba /*cf, 2008. Shaw, Brent D.: Journal of World History 16(2), 2005: str. 227–232. Scheidel, Walter: The Roman Slave Supply. Stanford: Stanford University Working Papers in Classics, 2007. L. Z. BEZLAJ: Ali lahko govorimo o rasizmu v zgodnjem rimskem cesarstvu? 324 Sherwin-White, A. N.: Racial Prejudice in Imperial Rome. Cambridge/London: Cambridge University Press, 1967. Sherwin-White, A. N.: The Roman Citizenship. Oxford: Oxford University Press, 1996. Snowden, Frank M.: Blacks in Antiquity: Ethiopians in the Greco-Roman Experience. Cambridge: Harvard University Press, 1975. Ste. Croix, G. E. M.: The Class Struggle in ancient Greek World. Ithaca: Cornell University Press, 1981. Temin, Peter: The Labour Market of the Early Roman Empire. Journal of Interdisciplinary History XXXIV (4), 2004, str. 513–538. SUMMARY Can We Speak about Racism in the Early Roman Empire? Lucija Zala Bezlaj The article explores racism in antiquity. The widely accepted opinion among historians is that we cannot speak about racism in antiquity. Benjamin Isaac opposes this view in his groundbreaking volume The Invention of Racism in Classical Antiquity from 2004. Naturally, the question of how to date racism is contingent upon how racism is defi ned. When bringing up the question of existence of racism in pre-capitalist societies, historians mostly understand it as a biologistical racist discourse. It emerged in the Age of Enlightenment, in the period of great geographical discoveries; it was spread in the pseudosciences of phrenology and eugenics and peaked in Nazi Germany, whereupon its infl uence gradually started to wane. It is nowadays generally regarded as an anomaly. However, such defi nition of racism is too narrow as it fails to encompass modern phenomena which are, structurally speaking, just as racist. Present-day racism is directed at Muslims and stateless refugees and the discourse against them highli- ghts, fi rst and foremost, their alleged cultural incompatibility with the rest of the population. Defi ning racism merely as a biologistical discourse stems from the approach that understands racism as ideology. Such understanding cannot provide a suffi cient explanation for the causes of racism (namely, diversity of cultures or that of biological features per se does not always lead to a pejorative discourse). It thus makes more sense to understand racism, fi rst and foremost, as an institutional practice, a consequence of systemic mechanisms occurring regardless of individuals’ ideologies. In the period of capitalism, the racially defi ned population can thus be defi ned as that which is excluded from the production process and does not have access to the labour market. Namely, the capitalist mode of production requires merely a limited quantity of labour force in production, hence producing the excluded population on a systemic basis. Only thus can be understood why racist discourses (in any form, either cultural or biologistical) are associated with this population. If we aim to examine racism, we must fi rst scrutinize systemic mechanisms of exclusion, which in pre-capitalist societies differed signifi cantly from those in capitalism. Only then attention can be paid to the racist discourse, which will probably have nothing in common with the modern-day biologistical discourse. The understanding of racism as a biologistical discourse in pre-capitalist societies stems from the fetishisation of race produced by the capitalist mode of production itself; namely, the mechanisms of exclusion that produce the racially defi ned population keep themselves out of sight, while these groups’ identities and the accompanying discourses remain visible. By concealing these mechanisms, their specifi city for the mode of production gets concealed as well. Consequently, the research of racism in pre- -capitalist societies is marked by ahistorical and anachronistic traits. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 325 In the second part of the article, several works by mainstream historians on the question at hand are addressed, one of whom is the aforementioned Isaac. All these works understand racism as a biologistical racist discourse and fetishise the race. It is exemplifi ed why insistence on the level of the discourse symptomatically leads to anachronistic historiography. An alternative methodological approach to the question of existence of racism in antiquity is proposed in the third part of the article; it calls for an examination of systemic mechanisms of exclusion of specifi c swathes of population in respective societies, whereupon the type of the discriminatory discourse this population is met with is to be determined. In the article at hand, this approach was taken in the case of the early Roman Empire. In order to understand systemic mechanisms, we must examine the mode of production fi rst. It can be stated for the period in question that the slaveholding mode of production prevailed, in which the bulk of the surpluses was produced by slaves (this does not imply that they carried out the bulk of the production, on the contrary, the majority of production was intended for meeting one’s own demands). The surplus appropriated by landowners (as a rule, senators and equites) stemmed, in principle, from working the land. If class relations are defi ned as the relation of production and appropriation of surpluses, we can conclude that in the period in question slaves represented the exploited class. The article demonstrates that they also represented the socially excluded (according to the proposed defi nition) racially defi ned population, since they were a foreign body within the society. Namely, with ritualistic transitions to slavery slaves were included in the society as socially dead nonbeings existing only through their masters and thus considered honourless. However, they were not the only racially defi ned group. The discourse of honourlessness, sla- very, and non-freedom was transferred to other groups in terms of the broader social division of labour (particularly to the so-called honourless occupations, when work was done for and as required by somebody else) and with respect to the system of imperialism, which represented a mechanism for obtaining slaves on the one hand and for further exploitation of provinces on the other. Imperialism thus established a segregated population of peregrines, to whom the Romans often applied the discourse that originated from slavery. A hierarchical array of excluded and segregated groups thus emerged, relating to different systemic mechanisms. The article concludes that we can speak about the presence of racism in antiquity if it is understood as systemic practices of exclusion rather than as a modern racist biologistical disco- urse. The mechanisms of exclusion and the accompanying discourses have in different societies a completely different logic of operation.