DOMINSVET
LETNIK 36. V LJUBLJANI 20. JUNIJA 1923. ŠTEVILKA 6.
je in videl, da je pisal njegov davni prednik Matija Mercina. Treiber je bral: »Pisano je: mnlieres et vinum apostare faciunt sanctos. Non sum sanctus, še v petek nisem svet. A toliko me je vendar še v mojem žalostnem mesu in v moji nesrečni laški krvi — Ti meni, Gospod Bog, pomagaj, quia non vivo quod doceo,
—	da me hudič ne bo premotil. Spadel ne bom. Ne bom! Pa če me tudi lutrovski bogovci lajajo in v pesmi pojejo, da sem seme hudičevo, in sem res preprost in še tega ne vem razložiti ex patribus svojim garjevim ovcam, ali je iz hudiča krizma-nek ali iz božje volje. Spadel pa ne bom. Scripsi. Fiat. Amen.« Pod Mercinov izliv je bila zapisala pisanja bolj vešča roka bukovski distih:
Si tacuisses ... Zares, kiklopska je tvoja nevednost!
Norskih bab modrost krizmanek bil je in bo.
Podpisal pa se je bil Matije Mercine učeni naslednik, župnik Frančišek Steynmetz — Lapicida — Lathomus — Carniopolitanus
—	Doctus.
»Nečimurnik!« je vzdihnil župnik Treiber in sodil. In za prehitro sodbo je sodil sebi: »Vsi spadamo v mesu in napuhu.« Nepotolažen je legel, da bi spal.
Baronu Nikolaju pa je bil zmotil neči-murno veselje biblične ure stražar, ki je bil vstopil v grajsko kemenato povedat, da je prišel sel z važnimi poročili. Baron se je dvignil. Bogovec se je poklonil, da bi šel. Takrat je rekla baronica Judita: »Tet viel schön bitten!« Bogovec je osupnil:
»Od kdaj sem ji po licu? Brez prič hoče biti z menoj?«
Norsko upanje se je obudilo vanj: »Žalost iz Kokre me je ubila in postarala. Pa še za sinu mojega so ji povedali, župnik papirje, ki niso bili* njegovi. Bral 161 Smilim se ji, kakor se ji je moja Gertruda.
li
BOŽIDAR JAK AC: STARKA.
BOGOVEC JERNEJ.
DE: IVAN PREGELJ.
III. KRIZMANEK.
1.
Primož Treiber, župnik pri cerkvi svetega Kocijana v Kranju, je zaključeval letne cerkvene račune in urejal beležke o svojem pastirstvu. Imel je že določenega naslednika v Janezu Frideriku Klemenu. Med svojimi zapiski je našel
>
Odpustila je, da sem ji iz bolečine slabo-rečil zadnjega.«
Do bridkosti živo je občutil: »Žena, dobra si. Blagoslovljena bodi, Judita!« Baronica je rekla kratko: »Te nadležne ure nisem jaz kriva.« »Vem,« je dejal bogovec. »Saj ste katoliška.«
»Sem,« je potrdila in se vznevoljila, kakor da jo moti njegova beseda. »Zato, ker mi je duh iz Martina prigrusten.« Bogovec je zmedeno iskal v njene lepe bridke ustnice, da je govorila še burneje in bolestne je:
»Duh iz Martina, hudičev. Saj je pisal sramotno o ženi in možu in še tretjem med njima.«
»To je pisalo meso,« je vzrastel bogovec. »Hujše stoji sedemkrat in sedem v pismu. Ali je zato že iz hudiča?« »Iz hudiča je Vaš Antikrist, ki mi ga vzdajate,« je planilo iz žene. V očeh ji je zagorelo sivo. Bogovec je trpel, trepetal. Skoraj jecljal je.
>:Tudi jaz . . . gospa ... iz mesa sem klel. Nisem vedel, kaj delam. Blagoslavljam...« Nozdrvi so ji igrale. Zadrževano je krik-nila in se zdrznila. Kakor v molitvi je sklenil bogovec roke: »Gospa Judita, sveto je Vaše dekelstvo . . . blagoslavljam . . .« Žena je dvignila poveljujoče roko, kakor da ga podi. Strahotno je bila pobledela. Ustnice so ji hlastale za besedo. Ko so jo našle, so jo šepetale, a strašno jasno: »Kolnite me!«
BOŽIDAR JAK AC: MOST.
* Kolnite,« se je nato razvezala v sikajoco zgovornost. »Boli, a ne ponižuje in maže. Saj so duhovine, Mreta v hlevih in dekle v Kokri. Nanje mislite. Mene ljubiti Vam prepovem. Gnusni ste.« Bogovcu je motno udarilo ob sence. Prijel se je oberoč za rob mize in hlastal za sapo. Žena se mu je nagnila izzivaje čez mizo v obraz in rekla prezirljivo: »Bogovec, ki se z duhom baha, pa tak, da trpi zaradi tuje žene. Fej!« Bogovcu je zahroplo iz prsi. Glava se mu je sklonila kakor pod udarcem. Strašno mu je zarezalo v živčevje iz tilnika. Omo-tilo ga je bilo, ko je dahnil vanj vonj njene sape. Zamižal je bil. Ko je spet spregledal in se zavedel v jezno moštvo, je zastrmel v praznino. Baronica se je bila oddaljila. »Faex Satanae,« se je razvezal bogovec v hripav krik, ki je jeknil od sten in slike, ki je kazala Dalilo in filistejske orožnike. Do solz besno je stresel za težko mizo: »Faex, faex, janua publica, fossa novis-sima . . .«
Takrat je vstopil baron s pismi. »Kaj golči?« se je spraševal bogovec, ko je baron tarnal, da so jobske vesti in ne ve kam ne kaj. Sklicujejo se na bruško pacifikacijo, na odloke in prepovedi in prepovedujejo zadnjič in poslednjič mo-lilnico na Brdu meščanom iz Kranja. Sredi besede je baron utihnil in vzkliknil: »Molčite?«
Obličje mu je bilo trenotno zardelo v nevolji. Silil se je mirno govoriti: »Ne hvalim se. A morda ne veste, da sem imel že celo zaradi Vas samih velike sitnosti.«
Bogovec je slej ko prej topo molčal. >Sitnosti,« je vzkliknil baron. »Z lažjo, da ste mi samo prelektor, sem vztrajal. Kot predikanta bi Vas bil moral zdavnaj odsloviti. «
>To uro ne bom več nadležen,« se je vzdramil bogovec. Baron je bil trenotno mirnejši in vljuden.
»Ne zato. Ali me niste umeli? Meščanski ne smejo več na Brdo.« >Pa jim prepovejte, svetli,« je menil ledeno bogovec.
Baron je bil znova nevoljen. »Jaz jim morem molilnico zapreti, prepovedati jim je ne morem. To je posel drugih.«
>: Ali moj, presvetli?« je vprašal začudeno predikant.
»Moj Bog,« se je tedaj razvnel baron odkrito in naravnost. »Kako ste počasnih misli. Ali ne vidite, da bi pomenila moja prepoved očitno pohujšanje? Kolator nas je izdal, bi verjeli in te odgovornosti ne morem prevzeti.«
»Pa boste vendar zaprli molilnico,« je grajal bogovec.
>• Prepovedali kranjskim jo boste Vi,« se je branil baron. »Toliko hvaležnosti se smem nadejati.«
»Smete se,« je nmel bogovec in čuv-stvoval: »Smešni Abdija, hoče ostati na videz junak, pa ne vidi, da je norsko hlapče nečimurno. Naj bo, Abdija. Dobiš, kar hočeš. Pa takoj še ne. Strpel se boš, nadležni localis, strpel, smešni igrač.« Tako je mislil in čutil in molčal. Vprašujoče je čakal baron.
»Sporočili boste torej v Kranj . . .,« je
začel nato kakor narekovati. Bogovec je
zmajal z glavo in rekel:
»Storil bom tako, da boste zadovoljni z
menoj.«
»Kaj boste storili?« je bil baron nemiren. >: Samo še enkrat bodo kranjski Vaši gosti, poslej nič več,« je odvrnil bogovec. Oni mu je iskal nevoljno v lice. Ko ni našel, je rekel prisiljeno zadovoljno: »Zanesem se.«--
»Samo še enkrat,« je čuvstvoval bogovec, ko je bil sam v svoji sobi. »Tako bom bral iz besede, da bodo pljuvali, ko izidejo, pa ne name, nate, Abdija, in te bodo vsi videli, da si bil najvišji in najgrši in bodo iz gnusa nad teboj bolj goreči kakor kdaj koli prej.«
Hotel je, a ni videl ni besede, s katero bi storil, kakor je hotel. Zajemal je iz vina, a še ni videl, odpiral je v knjigo, a je govorila dobro. Še snaga in še tista o ženi in možu v sli ni hotela biti pridna. Trenotno je ugasnil v njegovih mislih baron in je vstala vanj slika baronice. Znova je bolestno zadrgetalo v njegovih živcih. Planil je rezko ob mizi in udaril trpko s pestjo na les: »Duha imaš, papežnica! Strašno si videla. A lagala se nisi.«
In začel se je smejati brez volje, kakor speči, kakor zmedenci. . .
^ "if ^
Nekaj dni pozneje je videl bogovec, da se grajska selita v hišo, ki sta jo imela v Kranju za cerkvijo. Veliki orožnik čiste evangeljske besede Primož je pred davnim prenočil tam. Bogovec je trpel, da bo odslej sedal ljubljanski Tomaž za isto mizo in legal v isto posteljo. Tegoba dne je rastla bogovcu iz samote, strašne so mu bile oči. Vino ni hotelo omotiti. Veselje ni vzšlo. Pa je bil vendar red, da pride novorojeni božji hlapčič, ki je prinesel zemlji mir. Mir? Lažejo se, da je mir, in* ni miru. V bogovčevo žalost je rastla strahotna sla: nekje sredi gluhih lesov je drevo z vejami. Tam bi človek obvisel in dotrpel in mir imel. Ne vran izpod neba ne žival iz jazve ga ne bi našla. Tako je vabila slika iz sle. Pa je še ena tesnila srce: visi človek in se mu je drob razlil. Potoglavo se je opotekla naga dušica iz telesa. Nenavidni črni iz mlamola z moče-rolskimi očmi je roke razširil, da bi jo ujel, in je plaha zakoprnela nazaj v laj-nasto osrčje.
Bogovec je odprl okno v dremotno jutro. Nenavadna južna sapa je bila vzela sneg. Težko mokrotno, kakor za zgodnjih jesenskih ur je ležalo nad zemljo. Ostra bolečina je zatrepetala bogovcu iz grla v pljuča. Obudila mu je spomin nadušlji-vega mestjana.
»Mokro vreme. Iz njega je bodilj. Debeljak
je iz pijače. Iz te vlage bo legel in ne bo
več vstal.«
Skoraj privoščil je:
»Pa lezi in ne vstani več.«
Strmel je čez polje. Umazano je ležalo
do gozdov za Prevaljem. Samo razpelo
otročnic je bledo sevalo sredi vlage in
umazanosti.
Izza grajskega poslopja je stopila bosa ženska. Zavita je bila v nemarne mokre cunje. Globoko do gležnjev ji je tonila noga, ko je šla v oranju in se sklanjala za preperelo in zmrzlo repo, ki so jo bili pustili v zemlji. Bogovec je spoznal ob-nožnjo grajskih konjarjev in je zaklical: »Sram jih bodi, tvoje ljubeje, da te stradati puste.«
Žena je dvignila glavo. Glupo se je stidila. »Pridi gor,« je velel bogovec, »dam ti kruha.«
Žena je izpustila nabrani sadež iz krila in si brisala roke. Stopila je bliže pred grad.
li*
»Pridi gor!« je ponovil bogovec. Odvrnila je, da je ne bodo pnstili. »Saj so te v molilnico,« je odgovoril in je šla. Vzel je kruha in ostanke svoje
SAŠA ŠANTEL.
večerje in položil na mizo. V obrabljen vrč je natočil še vina h kruhu in čakal. Ko je dolgo ni bilo, je nemirno odprl vrata. Stala je pred njim. Ni si upala vTstopiti sama. Ko je bila v sobi, mu je trenotno prevzel vse vzdušje zoprni vonj njenih mokrih in parečih se cunj. Odstopil je, čim dalje je mogel, in rekel trdo: »Jej pa pij!«
Žena je stopila k mizi — in jedla stoje. Iz kril, ki jih ji je bila napojila rosa, se je voda nabirala ob njenih nogah. Lahna obleka ji je vlažno ležala na bohotnih ramenih, da je v bogovca rastla bolest njenega nemarnega telesa. Občutil je zoprno:
»Pravo prase, a srečno. Uživa in ne ve,
da je smrt.«
Trdo je vprašal:
»čigava si?«
Zastrmela je glupo.
»Kdo je tvoja mati?« je vprašal jasneje. Zmedla se je. S polnimi usti je skušala povedati:
»Marjeta kakor jaz. V Kranju je služila. Dala me je v rejo.« Bogovec je sovražil:
»Baronica Jezabela! Za tvojo oholnost tole ženo tu bi ti pokazal za priliko in znamenje prave babelske hčere. Po štirih kakor prase naj bi hodila pred teboj, da bi te vprašal: kdo so, ki so razločeni? Po delih jih sodi, stoji zapisano. Glej, ne vem,
ali ni bolj tvojim podobna nego mojim, ali je iz mojega Heinricherja ali tvojega Mer eine.«
Zopet je pogledal na ženo in se umiril
v bridkem usmiljenju. Sebe je karal za
gnus, ki je plal iz žene.
»Zakaj sem ji bridek? Kaj more za to, da
živi iz prasca in sle.«
Vprašal je trpko:
»Zakaj te tvoji ljubeji puste stradati? Ali si zbolela?«
»Ne maram jih več,« je odvrnila in mu poskušala pogledati v obraz. Pa ni mogla in je še topleje občutil: »Saj ni nesramna, le glupa je. Kakor ščene je plaha, človeškega pogleda ne prenese.« Motril jo je in videl njene ozeble in gnojne roke, vse bedno siromaštvo njenih kril in cunj.
»Kako si nemarna,« je rekel »še obleči se ne znaš. Ali boš gola okoli hodila? Ali nimaš rok, da bi si zaslužila?« »Nikjer me ne marajo,« je odgovorila, »Poslom sem nadležna.« »Kaj posli najemajo?« »Branijo gospodarjem, češ, da sem nora,« je povedala. »Saj sem menda res.« »Nisi, če veš, da si,« je odvrnil in velel: »Pij!«
Pila je. Bogovec je stopil k skrinji, kjer je hranil obleko in spomine svojih dveh žen in otrok. Segei je na dno in izvlekel svileno krilo svoje druge žene. Za poroko jo je nosila. Zdaj jo je vrgel na mizo pred nemarno in rekel:
»Tvoje rasti in pameti je bila. Obleci. Če je bila nekaj bolj čedna, ne boj se. Skromna si, omazala se ne boš.« Ženi so se oči od začudenja razširile. Obraz se ji je spačil na jok. Z drhtečo roko je šla po dragem blagu. Jeclja je je spraševala: »Gospod, zakaj —«
»Preobleči se,« je rekel bogovec in se obrnil v stran. Slišal je plahutniti njene mokre cunje na tla. Potem se je ozrl za njenim glasnim ihtenjem. Ležala mu je ob nogah in vpraševala: »S čim bom plačala?« Umel je njeno lotriško hvaležnost in vzkliknil jezno:
»Vstani! Nisem tvoj ljube j, da bi plačila iskal.«
Žena je vstala, strmela in trepetala. Bogovec se je umiril ob njeni gluposti in
nerodnosti. Ganotje se ga je polaščalo, ko
jo je videl v novem odeln hofartne mest-
janke. Vedel je kakor prej, da je prav
tiste rasti in se ni omazala, dasi je bila
čednejša ona daljna, prigrustna.
»Kje pa nočuješ, odkar ne hodiš več v
hleve?« je vprašal čez čas.
»Doma,« je oživela in pripovedovala o
poti z Brda mimo ribnika in po močadi
navzgor do treh brez, od brez čez brdo in
po košenini navprek pod Belo.
Videl je pot, ki jo je risala. Občutil jo
je kakor skrivnostno doživetje. Še skriv-
nostneje je čutil, da mu je žena zoprna in
prijetna; trpel je:
»Gertrudo sladko sem utrpel. Strašno sem izgubil. Prase v svili mi je dal nenavidni jahač, da bi mi žalost usopila.« Nov gnus mu je zagrabil v živce in je velel trdo:
»Poberi zdaj cape in pojdi.«
Šla je. Še ji je vzdajal, naj pride po
kruha, ko bo lačna. Ko je bila odšla,
je ugasnil gnus v njem in je spet po-
miloval:
»Ščene. Človeških oči ne prenese. Po kruh je ne bo, preveč se boji. Pa saj bi ga ji tudi dajati ne imel. Danes še, jutri ve Abdija.« Obšla ga je stara blodna tegoba. In še iz vremena mu je ležalo na razboljenih živcih. Vino se mu je gabilo, knjiga s snago žene in moža v zadnji sli je rastla strašno vanj. Potem je strastno odgrnil po veliki nečisti Babilonki in se razvnel v strašno besedo:
»Svinja z Bele, vzdajem ti mir. Tebi pa vzdajem lajno in smrad, Judita Stnnol-
ska.«---
Žena z Bele je bila prešla grajsko vežo. Vratar je pozabil suniti z nogo za njo, ko jo je videl v novi obleki. Tem bridkeje je sodil bogovcu:
»Lutrovec, svinje jemlje v grad.« Pred uro je prinesel sel pismo za bogovca. Vratar ga je bil spravil. Zdaj se je domislil, da bi ga oddal. Pa se je spomnil svojega sina, ki sta mu ga grajska šolala v Ljubljani. Deček je bil prišel na počitnice. Na vrtu je nastavljal ptičem. Oče ga je poklical.
»Praviš, da že znaš bukovski. Daj, hlapčič, pokaži, če je res. Tole pismo preberi.« Hlapčič se je bridko prestrašil. List mu je drhtel v roki.
»Ne bereš, ne veš?« je videl oče. > Berem po tiho,« je ginil deček. »Pa razumeš?«
Deček je trpel. Potem se mu je zjasnilo v
licu in je povedal:
»O Luki Knaflju pišejo . . .«
»Da se bo vrnil?«
»Da pride domov,« je ugibal in verjel začetnik.
»Daj sem,« je stegnil oče roko po pismu. »Tega veselja za božič naj nima.« »Oče,« je tedaj vzkliknil deček, »saj ni pisano, da se vrne. Pisano je, da je umrl.« Vratar je živahno planil. »Lej ga, bukovskega. Dobro si prebral. Nesi, hlapčič, nesi ubogemu očetu žalostno pismo. Potrkaj na vrata in lepo pozdravi, da vzdaješ mir, pa povej: Pismo od gospoda sina, gospod bogovec; piše, da je umrl.«
»Pismo od gospoda sina; piše, da je umrl.« Ali ne morda tudi iz bodilja? Iz bodilja . . .
2.
»"Degens et contionator, leugest, len gest,« IV se je krčilo bogovcu očetno srce. A verjel je vendar, da je Luka Knafelj umrl, da je lepo umrl, da so ga s poslednjim oljem mazilili, zaduštvo opravili za njim, njegov grob blagoslovili in še njegovo zadnjo željo spolnili, pisali očetu in sporočili, kakor je želel in povedal: »Oče! Umiram. Strašno mi je hudo po Tebi. Oče! Pri zveličanju moje uboge rajne matere
Te rotim, da spreglej. Strašno je spasti. Strašno je pasti v roke živemu Bogu. Oče! Spadel si, spadel si. . .« »Regens et contionator, leugest, leugest,« je trpel oče in vendar moral verjeti pismu, da je za zadnjih poletnih dni vstopil v nemški Gradec mlad človek, napil se po dolgi poti, nočeval z razbrzdanimi dru-govi in pijan oskrunil Marijino znamenje. Kmetje so ga videli in ga natepli. Pol-mrtvega in mrzličnega je pobral stražar novih menihov in ga prinesel v kolegij. »Pred postavo nadvojvodovih smo ga skrili,« je pisal novi menih, da bi ga ne zaprli in sodili, zakaj smilil se nam je mladec, ki ni hudoben, le zapeljan. Nismo smeli pisati, da živi. Tajili smo ga. Sam je spoznal našo dobro misel in jo hvalil. Ko je malo okreval, je prosil knjig. Dali smo mu njegovih . . .« >;Leugest, novi menih, leugest,« je besnel bogovec. Ni verjel. A še je bral: »Ni jih bral. Po neskončni božji dobroti se je zgodilo, da jih je vzel in vrgel v ogenj in so vsi sveti očetje videli in rekli: amen.«
»Vzel bom in vsi sveti očetje bodo videli in rekli: amen!« je zahropel bogovec in vrgel pismo med goreča polena. Potem je ubito omahnil za mizo in pil iz vrča do strašne bolnosti.
»Kje je vrv? Kje je drevo? Obesil se bo človek in bo visel nad grobom kakor kriz-manek nad posteljo. Nihče ga ne bo snel v gluhoti. Drob se mu razspe in poto-glava dušica bo izstopila v mraz in temnice pred nenavidnega, pred močerola, pred jahača, ki je pojal brez nehanja, prekleti, trikrat krgavi iz ure spočetja do zanke pasu . . .«
Bogovec je vstal. Iz pijače mu je vzrastla žalost obupancev v blodno željo: ubiti se, umreti. A ne na veji. V lajnu in hotlji-vosti pri nečedni obnožnji pod kopjem jeznega Pinehasa . . .
Bogovec je vstal na pot, da bi šel mimo ribnika po močadi do treh brez, od brez čez breg v košenine pod Belo. Zablodil je v gozd in noč, ki ga je prehitela; noč mu je vzela pot. Do jutra je blodil v temi. Lajavi psi in nedeljski zvon od Suhe so mu proti jutru povedali domov. Od Kranja so prihajali evangeljski. Bogovec se je ovedel, da mu je vstopiti v
molilnico in jo zapreti, kakor je želel baron Nikolaj.
W	W
Pesem srenje je prosila:
»Gott Vater, Son vnd heyiger Geyst,
Eyn wahrer Gott du bist vnd heyst!
Gib hiilf vnd Trost ynn yeder Not,
Hilf vns zum leben aus dem Tod.«
Pesem srenje je ugasnila in le šum na-hodnih pljuč prehlajenega in nadušlji-vega mestjana je trgal v molk. Takrat je spregovoril bogovec.
»Brez števenja potov sem kroto modro govoril in učil in blaznil, da vam govorim iz duha. Pa nisem vedel, da golčim iz mesa. Šele to zadnjo uro so mi spadle luskine z oči, da vidim in zares bogujem iz duha. Vzdajem vam besedo iz duha.« Beseda se mu je utrgala, misel je utonila. Ni vedel, kako bi žalil. Le svojo lastno bolečino je imel. Kakor kralju mu je bilo, ki so mu znamenja molčala in ni Bog maral ni za dim ovnov in kri bikov in molitve bogovcev.
»V toge me je dal Bog, v kamenje in tolčo nameril mi pot. Kroto težka je roka njegova. Poja v temnice, ne da ni videti ni vedeti. Zakaj? Ali nisem imel vere, da bo moje nebeško tovarištvo iz besede čiste, vojnice in varišice od žlahte do žlahte, iz besede, ki se ne bo razšla in bo razsveče-vala ves voljni svet? Kaj mi je iz vere? Kregulju peklenskemu so podrastle kre-ljuti, pažlji so hudiču podrastli za rop. Sovražim, nenavidnim, ne meni, je dal, da so jim pribivale sile in so me pojali v vršo in mrežo kakor ribo polzečo. Bojcem, ne pak meni, je dal, da so me vezali s potami in lanci, da so me lovili s pretežno besedo, prinaredni, da umorijo život in porobijo s svečenjem.« Težko je vzdihnilo iz srenje. Kakor kovaški meh je gnalo nadušljivega. Bogovec je tožil bridkeje.
»Ljubil sem pismo kakor mati pod kriz-mankom hlapčiča prvenčiča v plenah. Pel sem iz njega za reda jutranjega zora in prvih gostožerčičev. Bral sem pokončanje ženi na zveri s sedmimi glavami, bral sem red veliki lotrici in obnožnji vseh kraljev sveta od žlahte do žlahte. Bral sem smrt babelski hčeri, ker je slabo-rečila Gospodnje ime, zlobila se, želovala
po silovanju, polna Mnenja in hudobe, smradna v požrešnosti goltunje, mati raz-ločenikov, poluvercev, požrehov in požrt-nikov v lajnu in smradnem sadlu, velika Babylon, Mysterium . . . Ljubil sem goreče in vedeče pismo in besedo. Beseda se je lagala, pismo mi ni bilo pridno. Babelska hči je živa, kroto močna, močerol peklenski zija iz mlamola temnic. Zaobstonj je umrlo Jagnje, zavman so s snago snažili, da je vzšlo zmagovito nad mrtvo kačo, nad nenavidnega, ki je Abadon. Štejmo! Ali so en sam? Ali so šibki? Pavel, Pij, Marcel, Gregor, Sikst, Klemen . . . Moj pa je en sam in je iz mesa blaznil, da ni opprobrium tretji ob ženi in možu in da ni abominandae abominationis v možu, ki ima ženo in skrito obnožnjo. Norski Martine! Zaradi njega je spadla, ko je brala. Zmagala je žena. Judita ji je ime in vse ljudstvo je klicalo: amen . . .« Zagonetno je zašumelo v srenji. Naduš-ljivi je bil s strašno voljo ukrotil trenotno svoja pljuča. Topleje je plala bogovcu beseda. Opojil se je bil sam iz sebe v bridek psalm.
»Z molitvijo sem kljukal na vrata Go-spodnja: zakaj si moč in silo dal zlodeju? Zakaj bojcem in blodačem in blodežem rast? Pasjak gadji si otroval name, velikega farja robljenike in erbiče si umnožil, da so podščukovali in drastili name, ki sem bil truden rabotne reči. Pa še sem kljukal, ali si slišal moj vpij? Zakaj si dal pri-bivati nenavidljivcem, nekazanim, da bi prenorili in obnoreli še eno in še zadnje srce v zadnjem orožniku resnice in čiste besede, še eno srce, ki ni bilo zatepeno in okorno? Kje je Tvoja prijazen in milost? Ali mi nisi obljubil po postavi, po bo-g'ovcih in vidcih, po Jezaji in Ecehijelu, po Pinehasu in kazni, po razodevenju in videnju bogoslovnega evangelista, da boš žalost srca usopil, da boš sodeč na božji mavri prišel, maščavec po čislu in vagi za vse, kar si dal na počak, in da bo jeza Tvojih ust razpihala zoprnike kakor pir-jevico in smotlako. Zakaj si mi še Abdijo dal, da sem ga moral utrpeti?« Jasneje je šumelo v srenji. Morda se je mestjanom svitalo, odkod čudna bogov-čeva beseda. On sam se je jedva zavedal. V čisto osebno žalost je bila prešla njegova beseda.
»Nisem bil ljube j zblažn jenih poti, za basni in marnje zmamnega sveta sem bil gluh. Hotel sem biti glasen vabeč k božji besedi, videči in vedeči vodeč, trezev vina pijanega in imenja in blaga, sovraž lako-miji, hofarti in hotljivosti. Nisem praznoval niti sem bil praznovit, vpij veselja mi je bil prigrusten. Pa kaj imam? Luskine in pirjevico. Zrno in strok pa sem utrpel. Lasje so mi podsiveli in opolznili z glave, duhovine vstajajo vame za strah. Starosti tegoba mi je ustudila kri in ogenj srca. Znamenja ne vem, komaj kleti še znam.«
Iskal je v ljudi za človekom, ki je hropel iz naduhe. Nato je planil neumljivo, ne-voljno:
»Kaj hodite, da vam dam? Ali naj vzdajem mir, ki ga ni? Nenavidni je in poja od rojstva do groba. Njega molite in njegove. Debeljaki so iz mesa in bukovski iz duha in bogujejo mir. Verujte jim; meso jih priča, sadlo jih trdi. Za njihov glas rodi Gospod, za prošnje, ki svetce imenujejo. Rodi za čast Katarine in Gregorja v prid šolarjem, kovačem za čast Lojevo, vojšča-kom za čast orožnika Jurija, gobavcem za čast Roka s križem na čelu in lotricam za čast lotrice Afre.« Razgrnil je roke predse in se rogal: »Sprejmite! Vzdajem vam blagoslov za bolest v trebuhu: pomagal bo sveti Erazem. Vzdajem za krče vaših otročnic, žena in dekel: babičila jim bo sveta Marjeta. Vzdajem za francosko rano: pomagala bosta Britius in Ciriacus cum emplastro . . .«
Nadušljivi je zahropel, kakor da so mu vrat prerezali.
»Vzdajem,« je gnalo bogovca, »krizmanek, vražo in zaduštvo za bolest telesa in duše: pomagal bo novi menih Koprivec. Pa je še močnejši. Pojdite in verujte: pomagal bo sveti komisarius Tomaž . . .« »Leugest, Here, leugest,« je vzkliknil v srenji Erazem Wassermannov. Učitelj Dachs je rekel vedro: »Baertl, dein Lehr was grob.« Bogovcu se je zameglilo pred očmi. Glava mu je klonila v roke. Strašna telesna slabost ga je obšla. Moten šum mu je polnil glavo. Čudno trpko se mu je oglasilo v misli:
»Ali me je prizadelo? Ali je smrt?«
Dvignil je obraz. Prav nič ni vedel, kje je. Trenotno pa ga je obšlo prečndno ganotje. Solze so mu navrele v oči. Jokal je kakor
žene in otroci. . .
• # # *
Ko je vzšel iz molilnice, je sunil Dachs k njemu in dejal:
»Hudiča povej, ki te je obsedel. Orožnik Erazem z mečem ga bo posekal. Glej ga, kako mu je! Ali mu je bilo treba še te žalosti, ki je ne prenese in ne veruje, da si blaznil iz straže, katero strežeš brd-skemu localisu. Daj, reci in potrdi.« »Baron me bo vesel,« je odvrnil bogovec. »Zdi se mi, da jih ne bo več.« »Norski si,« je menil učitelj. »Ne bo jih. Pa zato, ker vedo, kako je z ukazi. Vernejši pa so vendar od učenika in mo-lilnico hočejo imeti do konca. V kovačiji na Glaserjevi pristavi. Zdaj veš. In če jim ti ne boš bral, jim bom jaz.« Bogovec ni odgovoril. »Ali sploh veš, kaj si govoril?« je vprašal učitelj. »Daj, reci, ali si trezev? Strašno si bolan v lice.«
Bogovec je še vedno topo strmel predse. Potem je dvignil glavo, videl Erazma in velel Dachsu:
»Reci mu, da je norski. Povsod vlači svoj meč. Čemu neki mu bo?« »Gospodov apostol je bil star, pa ga je nosil,« je odvrnil Wassermannov. »Zakaj ga ne bi mlad orožnik?« Bolno je zadrhtelo bogovcu ob ustnicah. Kakor sam zase je rekel: »Norska mlada kri. Oskrunjala bi znamenja papežniških; da bi ga kmetje s cepci pobili kakor psa.« »Če padem, padem pod mečei^,« je odvrnil mladec.
Bogovcu se je razlilo dobrohotno ganotje čez lice. Dolgo je strmel v mladega, nato je rekel:
»Iz Kokre mi je bližji.« Stegnil je roko proti Wassermannovemu: »Daj roko. Pa če ti je v srečo in če je od krizmanka tako v tebi, služi mi. Iz polja v zarji obljubljeni ne bo prišel.« Rdečica je zalila Wassermannovemu obraz. »Here Meister,« — je zaklical zanosno — »vahre wohl. Erasmus vigilat.« »Norstvo,« je vzkliknil učitelj.« Kaj glu-mita? Vrč vina na to jalovo božjo službo
danes bi teknil bolje. Tudi nisem brez lepih novic. Baertl, bodi gostoljuben.« Bogovec se je ozrl po njem in dejal mimo njegovih besed:
»Umej. Krizmanek sem rekel. Ime hudiča pa je bukovsko —«
»Zares blazni,« je zaklical učitelj skrbno. Bogovec je zmajal z glavo in rekel: »Krizmanek. To je močni iz roda v rod. Nikoli ni bil silnejši. Spiritus saeculi mu je ime.«
Nato se je zdrznil in dejal vsakdanje: »Prav si hotel, Johannes. Stopimo, zajeli bomo iz vrča. Iz vrča je pozabljenje. Pijmo na žalost!«
Prikimal je učitelju in Erazmu: »Na žalost zaradi sina, ki mi je umrl.«
GODBA NA POTAPLJAJOČI SE LADJI.
MIRAN JARC.
I.
Ne ozri se več v večerno zarjo, pod drevesom ne pošto j, če sreča te žival, se skrij . . .
Kam?! Kam?! Kje je še prostor zate
o, človek, od vseh stvari preklet!
II.
Na veji ptiček ziblje se in kliče, 111 kliče svoje solnčne brate . . . od obzorja do obzorja so razpeta barvna zrcala: v njih se ogledava oblak in gora . . . gozd . . . Nebo in zemlja smehljata se v blesteči vseradosti.
Sredi planjave stoji človek — edinec: telo — trhlo drevo — osušil ga je glad, okostenele roke, vpijoče na vzhod in zapad, oči kričijo pod nebo vsemu vesoljstvu strašno vest:
Človek umira . . . zapuščen, osamel. . . Kje si, kje si, Bog, o Bog!?«---
Na veji ptiček ziblje se in kliče in kliče svoje solnčne brate ... 168 od obzorja do obzorja vse žari, vse žari. ..
Zaprimo okna, prižgimo luči, na strune udarimo, napolnimo čase, plešimo, plešimo, plešimo, plešimo, pevajmo, vriskajmo! Skupaj, vsi skupaj, tesno, tesneje, da gneča bo večja! Plešimo, rajajmo dalje, brez konca, da se omamljeni več ne zavemo, da bomo gledali le še vrtenje teles, da nas bodo preplavljali godbeni vali, da nas mlačni vonji zagrnejo! Kajti:
od zunaj polzi kot mraz škrtajoč
grozničav strah . . . Na nebu obstala sta Mart in Saturn. Izza obzorja že raste ogromen komet — mrtvih prokletstvo . . .
IV.
Donebesniki so nam vse zvezde zakrili, solnce je ugasnilo v žarnic, obločnic valovju, misli, besedi, koraku v ubranem brnenju odmeva
tisoče strojev, njih žice — živci
nežno ovili so duše nam in jih osvojili. . .
Komaj se misel zbudi, že udarijo prsti na tipke
električne . . . sluga nevidni mi streže kot
v pravljici nekdaj . . . čas sem prevaral, razdalje zenotil, vse je številka — o, davni sen sem uresničil!
In vendar razjokal sem v tihi uri se v pesem! —
V.
Obsipamo se z raketami iz samokresov, po cesti pobiramo bele trde rože . . . Strah nas meče v dvojno sopeče naročje, strah z nami ometa hišne zidove. Naši kriki so kakor zvenk razbitih zvezd! Nebo je črno . . .
VI.
če bi legel pod večerno zarjo in prisluhnil valovanju trav in razprožil roke kvišku, da bi ob njih drseli zračni toki od vseh strani sveta, — 169
če bi vdihaval vsemirsko molčanje daljin in bi se gledala iz obraza v obraz priroda in jaz Kajn-Evropec
o, tedaj bi moral od vesoljne bolesti umreti!
VIT	"; ' : ' T^ryi?
Ko gledam ribo, ki se požene iznad vode, da bi morda srknila solnce ali zrak, pa se spet hlastno vrže valovju v naročje nazaj —
in ko motrim živali, ki smo jih čez dan prisilili gledati po naše, a se jim na noč oči spet razširijo v zverski pogled —
ali pa, ko vidim cvetlice in drevesa, tiho in vdano rastejo, kot je od vekov določeno, —
o, vse stvari žive v svojem krogu, če bi ga zapustile — prenehajo biti!
Samo ti, samo ti — Ahasver, človek, ki si prst in voda, drevo in žival in še nekaj, kar je čudno in grozno in veličastno
— pa izven misli in besed —
samo ti stopaš iz risa v ris, ki si si ga občrtal — ne moreš nazaj in ne moreš umreti, moraš naprej in ne moreš umreti.--
Kako smo osamljeni sredi prirode —
pustinje! Kako vesoljno smo osovraženi! Ni nam še dom dograjen kakor drugim stvarem.
Smo kakor med zemljo in nebom blodeči leteči Holandec.
Ljubimo se, o, ljubimo se! Bratje bodimo kakor na daljnem otoku ponesrečenci, ki ladjo pogoltnil jim je ocean.
Ljubezen bodi naše edino delo in dom in čas, orožje in zakon.
Morda nas potem ne bo več strah, krotke živali se nam bodo približale, veje nad nami se bodo pokojno sprostrle, daljave bodo prenehale vpiti:
ker bo solnce pri nas in mi sami bomo kot angeli v solncu žareči.
Nikar, o, nikar, plešimo, rajajmo, vriskajmo dalje, brez konca!
Skupaj, vsi skupaj tesneje, tesneje, tesneje!
FRANC KRALJ: ŽIVLJENJE - TRPLJENJE VSEPOVSOD.
TEŽKA URA.
JOŽA LOVRENČIČ.
»Sin!«	»Da!«
sem zaslišal iz daljin.	Žalostno, ko da je padla kaplja iz srca.
Prisluhnil sem in priprl oči: Jok.
»Mati, ti?«	»Otrok, moj otrok!«
SKRIVNOST.
JOŽA LOVRENČIČ.
Bilo je v kraju — hrepenenje ga pozna — tam je živela mati moja križana . . . Danes počiva pod Sveto goro —
ob bridkih urah se pogovarjam ž njo---
*
Iz polnega poletnega polja domov hitela z rožami nabranimi otroka mati je dojit
in svetoivanski venec vit,
da sveti Janez, ko pojde mimo, dobi hišo
okrašeno in da ji božji blagoslov.
In pletla je mati venec ob novi zibelki: Bog ti, otrok, daj srečne dni, srečnejše kot ima tvoj oče jih! Tvoj oče, otrok, je siromak, s solzami prestopa domači prag — v Rumuniji podira smreke in hoje in misli na naju, zlato moje! . . .
Iz prsi iz vil se je materi vzdih, ji solza orosila oko in padla na venec spleten —
v zibelki se nasmehnil je otrok njen--
#
Pod hišno številko je venec visel, skozi noč je sveti Janez z belim jagnjetom
šel
skrivnosten, tih, blagoslavljaje na levo in pravo
hišo in vrt in polje in dobravo. Mati je v izbi zibelko zibala, vzdihnila in trudna ugibala: Moj otrok, kaj zmeraj jočeš?
Ali je sveti Janez prisluhnil ali kdo — izpod božjega groba v kotu za mizo po-
prašalo je mehko tako milo in zavlečeno: x Joče? . . .«
Mati ni odgovorila,
otroka je vzela iz zibelke in ga k sebi pri vila--
*
Daleč je kraj, ki ga hrepenenje moje pozna, daleč je čas, ko je mati z rožami šla iz polja, danes počiva pod Sveto goro, jaz mislim na njo in njeno skrivnost in mi je težko.
POD MRTVIMI DREVESI.
ANDRE ČEBOKLI.
V tihi kresni noči je ob robu goriškega polja stala vrsta mrtvih dreves — žrtev druge soške krvave pomladi. Ena so bila gola — tem so bili šrapneli polomili samo dolge košate veje. Tu so stala in samim sebi so se rogala brez smeha: invalidi brez ene in brez obeh rok. Druga so bila gola in razklana — tem so bile granate raztrgale še stoletna debla. Tu so bila — kakor bi ne bila vzrasla iz tal . . .: nepokopana trupla z iztrganimi prsi in polomljenimi rebri. Taka so znamenja v spomin na dni, ko sodi Bog ljudi že na zemlji. Pod devetim v vrsti teh dreves je ležalo v senci polnočne mesečine mlado dekle z razmahnjenimi rokami, mirno kakor noč. Slabotno, togo telo je bilo podoba križa, pribitega na to nesrečno zemljo. Ali njene oči so vihrale, žarko se je bliskalo iz njih, da je vsakikrat razsvetlilo temo globine pod belim čelom: ker duša se je kresala ob srce, ko je v modro in slastno daljino gledala za njim, katerega ni videla in o katerem ni slišala ničesar dve leti in pol:
»Ni te več pri meni, kakor si bil v tistih
dneh, ko so cvetele te črešnje--kakor
v tistih večerih, ko je vse vrelo v meni in
sem te vzela v svoje naročje--.«
Pri postaji vseh bridkosti pa je vzdihnila:
»In ko sem te najbolj želela--o, tedaj
so te poklicali iz mojega naročja in te odpeljali daleč od mene proč--dalje in
dalje v neznane kraje, v eno samo ognjeno noč--.«
Po tem sodnem dnevu je bila še bolj vzkoprnela po njem. Drhtenje vseh dolgih noči je bilo žejno sladkosti ukradene ji sreče. —
V odmevu soških valov se je zdaj topilo drhtenje njene duše, iz samote gladujoče. In ko da bi se bila ta duša napila mlade nočne rose, se je drobno telo, od neutešenih sil svoje mladosti izstradano, z novimi močmi zvilo navzdolž. Tako je ležalo tu z muko in s trepetom: samo njemu vdano, v polnem pričakovanju samo zanj pripravljeno --medtem ko je šla njena
duša ponj v daljne kraje in tam klicala v zboru vzdihov vseh tedaj zapuščenih deklet:
»Mati hočem biti--mati--!«
Razgaljene roke so obupne prosile v noč, kakor bela jadra brez krmarja sredi razburkanega morja, umerjene za objem--.
In dalje v daljino plahuta ognjeni krik njene duše skozi polnoč, kakor zaklinjanje boginje vseh devic:
»Pridi in uteši mi telo bolečin--!«
In še dalje:
»O pridi, pridi. . . kličeta te duša in kri!« Predaleč je bil, da bi jo rešil rdečih bolečin
mlade krvi--. Tako daleč, da ga je
komaj duša slutila:
»O, ko bi mogla, bi romala bosa in lačna,
kakor sem, za teboj--! Sredi galiških
polj bi te s prsti izgrebla--v osrčju
bukovinskih gozdov bi izsledila tvoje telo, v gostem vejevju pozabljeno--: razodel bi se mi v duhu svoje razškropljene krvi--!«
Duša se je zamaknila iz strahu pred novo, ostudno slutnjo — in telo se je streslo: »Gorje —: krik svetih teles oskrunjenih tujih deklet in mladih mater bi te mi
izdal--v njihovih otrocih bi spoznala
živi greh tvojega zločina--!«
Mlada bela duša je bila preletela tri nesrečne dežele--preplavala prostrane
pokrajine, medtem ko je dekle v dušeči trudnosti občutilo že vso slabost svojega telesa.
Pogledala se je, same sebe se je ustrašila in omahnila z obupnim vzklikom:
»Moj Bog, kam sem prišla--!«
Pod njo je odmevala zemlja, globlje in bolj žalostno nego njen glas: na to zemljo
jo je pribilo neugasljivo koprnenje--
kakor mučenico na železno mučeniško klop. In brez solz. Kakor mučenica se je bila že
odpovedala veri v svoje bedno telo--
in namesto iskrih solz ji je razsvetlil obraz
spoznanja beli smeh:
»Ha — —! čemu ti zdaj to moje suho
telo--ta črna koža--še par kapljic
krvi--V.«
Sramovala se je hirajočega svojega telesa celo v noči in samoti: »Vsa v nič sem prišla iz trpljenja za teboj, ti moj daljni! Duša moja te je bila vedno
polna, kakor pesmi neskončne--. In če
te je ž njo tudi srce zaželelo, tedaj se je hotela izpolniti le skrivnost, katero mi je volja božja vdahnila v kri in meso. Ali nedosegljiva daljina mi je izpila to kri
— in zavoljo človeka, ki bi bil rojen iz mojega in tvojega trpljenja, zdaj sramotno
hiram--, zavoljo sinu, ki bi maščeval
mojo izsušeno in tvojo prelito kri, zavržena umiram--!«
In iz trhlega telesa je še vzkriknilo medlo kakor iz daljine:
»O pridi--, a kliče te samo moja žalostna duša!«
Iz bridke bolesti, ki dušo kljuje noč in dan in grebe srcu grob, je spoznala vesoljno obsodbo in kruto ponižanje večne usode: z mladim telesom je umirala tudi živa želja —: biti mati.
In temu telesu brez mesa in krvi se je bližal črn človeški lik, tiho in nemo, ko da bi se bil vzel iz noči: potajil se je bil kakor zver, ki voha svoj plen. Luna je nanovo posijala izza oblaka — v boljinbolj rastočem liku so se vžgale oči, dva plamena — in na zemlji je bilo svetlo, kakor bi solnce posijalo. Nadvse pa in ne-beškolepo je na črni zemlji, kakor na križ pribito, žarelo dekletovo telo, kamor so strmele te plameneče oči. In še strastneje je oživljal lik iz noči ter
se sklanjal že, da plane--.
»Ona je — —!« In sunek strasti ga je
butnil za korak bliže.
Dekle pa se ni zgenilo. In črni neznanec
vztrepeče iz noči, plane kvišku, odskoči z
rezkim vzklikom in obstane trd:
»Mrtva!«
Rezki vzklik je vzbudil dekle, ki je za svojim daljnim trpelo po rdečih pokrajinah --. Telo je vztrepetalo in duša je
vprašala: »Ali si ti--?«
Iz skale bi se bilo odzvalo, iz njegovega
živega telesa se ni--.
Goreče njene oči so srečale preplašene, oledenele tuje oči in v bridkem razočaranju so obstrmele:
»To nisi ti--!«
»Sem —«
Trde oči, ki so se bile ogrele v njenem koprnenju, so se že tajale. Zopet so vzplam-tele:
»Suženj sem, suženj, tvoj--!« In pla-
menele so tem više, čim niže so se nagibale k njej njegove črne ustnice. »Proč — te ustnice dišijo, kakor bi pile kri--!«
Nato zamahne z roko: »Proč--!« in
jeknilo je v noč, ko da bi bil dekletu pritisnil kos ledu na dlan. Silni njeni vzkliki so odbili brezimenca; zgrudil se je sam vase in zaihtel:
»Samo en pogled usmiljenja--en gorak
dih--!«
Vroče so prosile besede iz tenkega moškega glasu, kakor bi bile iz otroške duše zvenele. Dekle se je dvignilo do pasu in pogledalo vanj z očmi, ki prizanašajo in odpuščajo: »Kdo si?«
Tujec je prisedel, a rame si ni upalo dotakniti njenega ramena. Tako po pasje, da bi ne trenil z očmi in bi jo še hvaležno gledal, če bi ga bila sunila. Od strasti pa se mu je zapletal jezik:
»Mlad po-poročnik--- ki te ljubi — —
ne zaničuj me!« »Mene--?!«
Vsaka lepa njegova beseda se ji je odbila iz srca in ji padla v dušo z detonacijo zverinske strasti . . .
»Prvo mlado bitje, ki sem te našel v tem mrtvem kraju pobitih mater — zasutih otrok — podušenih deklet--! Ali ne
veš več?«
Dekle ga milu je z nevidnim in neslišnim nasmehom:
»Vem, kako si bežal pred krikom granat --.«
»Kakor blazen.«
»Kajne, ko da nisi imel več pravice, biti
na svetu . . .!?«
»Manj ko preganjani pes.«
»Pa potem?«
»Sam ne vem, kako,« — — se počasi osvešča — »naenkrat sem čepel v črnem kotu porušenega doma, v samem smradu
človeških smeti in kosti---.«
»Ali pa te ni dušilo do solz —?«
»Izpljuval sem jih . . .!«
»Tako lehak pa vendar ni bil ta boj
z duhom podsutih teles — kaj, fantič
mladi?«
»Vse hujši nego z živim človekom--!«
»In vpijočih src nisi čul, ki jih je stiskalo gorje —?«
»Preklinjal sem in vse prevpil--!«
Dekletu duša zaječi:
»Na naših grobeh —!«
Fant — kakor bi bilo na njem zarožljalo
orožje:
»Ne čuti vojak--.«	1
Ona se zvije v strahu in mrazu: »Mrzlo in trdo je njegovo srce —!« »Ko železo in jeklo.«
S sijem materinih oči ga pogleda dekle: »Ali nisi na nikogar mislil tedaj?«
»Sem.« In kri mu vzvalovi--.
Ona z glasom kakor na grobeh: »Na pod-
sute duše pod seboj--?«
»Še na svojo ne mislim . . .«
Ona, ki jo zbode žalosten spomin —: »Na
mater--?«
»Ne.« Oči pa mu gorijo--.
Dekle pogleda v nebo:
»Na nikogar--?!«
Fant se pritisne s svojim vročim telesom k dekletu, boreč se ž njenimi očmi:
»Na tebe — na tvoje telo sem mislil--!
Slišal sem tvoje moleče vzdihe. Planem — pogledam skozi belo razpoko v sajastem zidu in najdem te v sobi brez stropa in strehe: ob steni s krvavimi rožami si vzpeta — —; tebe belo, vitko in čisto vidim, izbrušeno od gladu . . . kakor tisočletni kip--; tvoj obraz, ki se hoče ločiti
od telesa . . ., je belovzcvetela roža, v svoji
molitvi poljubljajoča nebo--!«
Dekle oledeni in svoje svetle oči nastavi kakor dva nabrušena bajoneta fantu na vzbočene prsi--.
A fant jo objame kakor z vročimi kleščami in mrmra:
»Takrat sem iztegnil roke, samo da se
dotaknem tebe--.«
»A bile so prekratke —.«
Fant, ki ga strast gluši: »Nocoj pa boš
moja---!«
Dekle, ki medtem kakor zapoje: »Šrapnel
je počil med nama —.«
Fant, ki ga je kvišku vrgel strah, voha
po zraku: »Zdaj —?!«
Dekle: »— takrat!« — In srepo švigne z
očmi--.
čuti jih fant, kakor bi mu brusila dva meča . . . Tiho zopet prisede in ž njo molči. Skozi zračni mir noči je plahutnilo: z daljnega briškega griča je iztegnil žaromet svoj belovijoličasti pavji rep — mladi čarovnik v službi pri areopagu sivih generalov— in je zarezal v črno goriško
polje bel sektor, grob bodočih žrtev--.
Osrednja njegova točka pa sta bila dekle in fant--.
In še v istem trenutku je izza griča zabobnelo v tempu basove triole — v
visokem loku prežvižgalo dolino, kakor bi bilo odrezalo zemljo od neba — -— in troje srpečih granat koplje že odmerjeni grob--.
Molčeči par se ne gane. Kakor človeka sta, ki sta si že vse povedala — rekla
pa še nič--. Dekle se na smeh drži in
njene oči lovijo belo cvetje soških valov, brsteče iz mesečine . . ., posluša pa fantov trepet, ki se brzojavlja v njegovih zvenečih zobeh--.
Dekle mu tiho zašepeče: »Ali te je strah — mladi gospod?«
Mladi gospod odgovori s priučenim vojaškim: »Ne!«
»Ubogi psiček — —!« ga z nasmehom poboža dekle. Potem nadaljuje s trudnim glasom: »Odkod pravzaprav prihajaš zdaj?«
Mladi gospod, jeklenih oči, strmi na briške griče:
»Iz zakopov.«
Dekle: »Iz živih grobov---« In rado
bi vpilo kakor ob vesoljnem umoru--.
Mladi gospod pokaže na vrt tisočerih grobov, na vojaško pokopališče ob vznožju veličastnega solkanskega mosta: »Iz groznejših, nego so tisti tam doli —.« Dekle, ki se ji zvečajo oči in se ji povzdigne glas pravične obsodbe: »Lažeš--!«
Mladi gospod vzraste iz bridkosti groze in sle:
»Povej mi, dekle, ali more tak človek še lagati: smrt me vleče tja — življenje me vabi sem: reci, ali morem še lagati?!« »Lažeš še, ko gledaš smrti v obraz! Ti še odprti grobovi tam doli strmijo vate vse bolj črno in srepo: onih živih se upaš rešiti — —, tem mrtvim pa ne utečeš
več--. Glej jih, izkopani so tudi zate:
število v številu!«
Mladi gospod čuti vso grozo, ki iz posvečenih grobov kakor z golo koščeno roko sega vanj in mu trga srce, da se je že trdo brani in da prosi:
»Ne muči me--!«
Dekle, kakor začudeno:
»Čemu tedaj hodiš tod--?! Saj odtod
si bil prognan z eno mrtvo besedo na koščku papirja, kateri jim je bil dražji od tebe — — v debeli državni knjigi pa so potegnili živo črto čez te: Ne bo ga več--!«
Nato pokaže s koščenim prstom preko Soče na Oslavje, žrtvenik bojnega soškega svetišča:
>Tam je danes tvoj dom in tvoj svet: kamor ne sme stopiti slabotna ženska
noga--, kakor je i tebi prepovedano
tod: da ne bi oskrunjal brezbrambnih teles--.«
Mladi gospod se vznese in objame dekle čez suhe lačne:
»Ne zaničuj me! Le j me: semkaj so me zagnali viharni valovi predsmrtne praznote --; za tvoje telo sem se ujel in
se zanj tiščim na bregu življenja--,
katero me tako straši pred smrtjo--!«
Dekle, ki v svoji slabosti ne čuti objema, skloni težko glavo bridkosti. »Poglej, o človek, ta z železom razbičana drevesa — — to črno zemljo — — in
porečeš: to je hujše ko smrt--!«
Mladi gospod odgovori mrzlo iz samozavesti:
»To me še ne straši: to so le živa znamenja naše moške, mogočne telesnosti,
da se zemlja trese pod njo in poka--!«
Dekle, s solznim vzdihom: »Oh, strašnejše
ko smrt--! To je molčeči krik tostran
proklete, zatajene večnosti--!«
Mladi gospod zavpije nad njo kakor nad beraško vlačugo:
»Ženska, kdo te je rodil — —? Kaj
si--?!«
Dekle mu mirno pripoveduje:
»Po rojstvu sem edini otrok bogatih
staršev, ki mi jih je lastni dom pod-
sul--. Po stanu sem bosa sirota--
brez duše, ki bi me ljubila — —. Po poklicu pa sem učiteljica nedolžnih deklet --.«
»Ah---!« in jezik se mu zaplete.
Dekle: »Še proklel me boš--.«
Fant roži ja z bajonetom: »Molči! Tvojih
besed se bojim kakor smrti--!«
Pogleda dekle žalostno po sebi in glasno misli: »In to moje telo se ti bo še za-studilo — —.« Nato se ji posvetijo oči in govori, ko da bere iz noči nevidne vrste:
»Ubogi otrok! Tako nesrečen si, da vidiš
svoje življenje tu--, kjer ga več ni, in
si vzdihnil že za njim--!«
»Dekle — —!« jo s trepetom zgrabi za roko in ji gleda naravnost v oči: »Nad 174 svojim grobom visim — —, a moje oči
so bistre kakor ptičje, moje mlade roke
so močne kakor tigrove--, kljubujejo
še smrti--!«
Dekle zopet pokaže s koščenim prstom na rdeče Oslavje, ki ga vsako noč užeja krik po krvi:
»Zato bodi tam gori, kakor ti je ukazano --!«
Mladi gospod, ugnan od strasti: »Ti si grozna! Se ti ne smilim dvajsetletni,
življenja željni fant--?!«
Dekle mu rezko odbije:
»Ne! Vdal si se obsodbi: Ubijaj — —
In kdor ubija — ubije tudi samega sebe!«
Čudno ga vzburijo te besede in vzdigne
se ves zoper njo:
»Molči in ne pitaj me z lažmi —!«
»Pravim le: kdor ubija — se ubije.«
»Bodi! — Poprej pa — —« in fantova
žilasta roka se ovije dekletu okoli ramen.
Dekle vdihne — — in izdihne zakli-
njanje--:
»Človek---!! Kake krvi si--1!«
»Plemiške!«
»Hudičeve---!!«
Vzkriknilo je dekle iz studa in se je zgrudilo in iz globokega ponižanja je sopeče še ihtelo, medlo kakor iz zadnjih daljin: > Nečloveška kri, ali ti je ukazano, da je ženska tvoj sovražnik--?!«
Pod dvanajstim v vrsti mrtvih dreves leži mlad gospod. Tja ga je vrgla granata najnovejšega modela . . .: ker prikrajšala
mu je bila noge do kolen--. Z obrazom
gleda v mrtvo dekletovo telo — a z meže-čimi očmi: kakor bi se mu bil zastudil ta svet--.
In slavne oslavijske orgle strojnih pušk in ročnih granat jima godejo, mrtvemu dekletu in še polživemu plemiču, koral iz šeste simfonije popolnočnih bojev--.
VIGILIJE.
ANTON VODNIK.
Kako je že dolgo, dolgo noč, odkar sem ti zadnjo pesem pel, o draga.
Da so rože, bi se nasmehnil kdo. Tako tesno, tako tesno je meni.
Le mati in ti, o draga, držita mi svečo ob zglavju . . .
Vse je v temi — a vendar kakor da je bledo jutro v vaju.
Oh, kako je to čudno, kako je to čudno:
nekoč sem ti pesem pel ...
#
Nocoj si kakor koprena pred zapuščenim oknom.
Nobena luč je ne bo oblila. Nobena dlan je razgrnila.
Žalostna, žalostna.
Kakor da tvoje ime je roža, ki je ni še nihče videl.
Kako je bridka tvoja roka, draga!
Vzel bi jo med svoje — in dolgo, dolgo jokal vanjo . . .
Večer
mi slika na okna tvojo glavo ranjeno, bridko nagnjeno nad moj zadnji dan . . .
Na svojih rokah te nosim
v bledi vihar
zvezda,
ki na pokojne dežujejo . . .
O, lep sem v bolečini:
mesec z zvezdami iz mojih rok je vstal
nad tvojo glavo . . .
Bela si kot muka v meni.
Obliva kri me tvojega srca.
Moja si kot smrt, ki se smehlja.
#
Tvoja glava na moji duši sloni, tvoja glava mi rano je vžgala, tvoja glava od bolečine medli, ko me ljubi . . . ,	<
Iz moje rane kri curlja, skozi mojo dušo rože gredo, roke so mi pale v večer neba, da sprejmejo zvezde . . .
Trpim,
175 da bi nasmehnil se v tebi.	,
DOM.
JANEZ JALEN.
Drama v štirih dejanjih.
TRETJE DEJANJE.
Pozorišče: Tratica pred malimi durmi Tratnikove na kljuko zidane hiše. Kot je na levi zadaj. V zadnji notranji steni duri s stopnicami in dvoje oken; ob levi steni kamenita klop; med njo in edinim oknom se vije bršljan. Stene spredaj na levi, od katere je vidno samo eno okno, se dotika vrtec. Na vogalu zadaj cvete marelica. Na desni je sadovnjak; črešnja v cvetju stoji že na tratici. Pod črešnjo miza in stoli. Velikonočni ponedeljek pozno popoldne.
Mirko (praznično oblečen, pride iz hiše). Ana (polpraznična, za njim). Mirko: Čakam že poldrugo leto. Ana: Odkod naj vzamem naenkrat toliko denarja?
Mirko: Posekaj Mecesnovec in prodaj še kaj; saj si šarca tudi.
Ana: Potrpi do jeseni, da pospravimo letino. Mirko: Ne morem.
Ana: Če nočeš zaradi nas, spomni se na očeta;
v grobu ga boli.
Mirko: Krčmar noče.
Ana: Kaj njemu ma: tvoj denar.
Mirko: Dolžan sem mu.
Ana: Dolžan? — — — Dobro, pa mu izplačamo. Koliko je? Mirko: Skoro vse.
Ana: Za božjo voljo, kam si razmetal tri tisočake?
Mirko: Ah, jezilo me je vse. Zakaj je Tine tak. In Krčmar mi je vsa štiri leta ponujal in ponujal. Ana (vzdihne). Mirko: Mama!
Ana: Boli me najbolj to, ker si se tako zavrgel.
Mirko: Krčmar grozi, da bo —
Ana: Kaj misli Krčmar, vem jaz bolje ko ti.
Mirko: Ko bi bil vedel —
Ana: Predobra sem bila s teboj.
Mirko: Pustil bi vse in šel po svetu. Ana: Morda bomo kmalu morali vsi. Mirko: Ali je to res, ali samo tako govorite! Ana: O, res. — — — Stopi h Krčmar ju in ga pregovori, da nam vsaj danes ne napravi sramote, ko sta Škrjanec in Lojze v hiši.
Mirko: Poizkusim. (Odide mimo vrtca.) Ana (sede k mizi in premišljuje). Angela (pride iz hiše in se ji počasi približa): Mama!
Ana: Zakaj nisi pri onih dveh? Danes se moraš odločiti.
Angela: Da. Mislila sem, da sem že davno izvolila Škrjanca. Pa —. Če pa vzamem Lojza, se bojim, da ga bom premalo ljubila. Ana: Ne boj se! — Oba sta dobra, ti in Lojze.
Angela: In še vedno ne vemo, kako bo z našo Trato.
Ana: Trate najbrže tudi Tine ne more več rešiti. Zato ti reši sebe. Angela: Mama, kaj je?
Ana: Mirko je prodal svoj delež Krčmarju. Angela: Potem nam pa Bog pomagaj. (Obmolkne.)
Ana (vstane): Danes bi ti ne smela tega povedati — ko izbiraš. —
Angela: — Naj gresta, odkoder sta prišla; jaz
ostanem pri tebi.
Ana: Za teto vendar ne boš.
Angela: Čeprav.
Ana: Angela---.
Stanko (praznično oblečen, prihiti iz hiše): Povsod vaju iščem. Ana: Kaj bi rad?
Stanko: Na vas bi šel, pa nimam ne denarja ne pirhov.
Ana: Tu imaš goldinar in pazi nanj. (Ga mu da.)
Angela: Z menoj pojdi, dam ti tudi pirhov. (Odideta v hišo.)
Ana (gre počasi za njima in obstane med vrati).
Lojze in Tine (praznično oblečena, prideta okrog zadnjega vogla).
Lojze: Lepo živino si prikupil; in toliko glav. Bog ti daj srečo!
Tine: Lesa pri nas ni in bo moral hlev plačevati davke; gosposki in domačim. Lojze: Tudi les bo zrasel. Tine: Tisti čas je še daleč. Šele sadimo. Lojze: Vse iz nova gradiš, pa pravijo, da nima Trata ne denarja ne kredita. Tine: Oboje še pride. Zaenkrat sem pa zastavil od svojega deleža dva tisoč. Tretji naj ostane.
Lojze (se mu nasmehne): Za poroko z Ivanko, kajne?
Tine: Uganil si.
Lojze: Kaj se ti mara, ko veš, zakaj delaš. Jaz pa---
Ana (jih prekine): Tine, zvečer moram govoriti s teboj; ne hodi od doma. Tine: Dalj kakor h Grcarju ne bom šel. Ana: Oglasi se prej pri meni. (Besedo »prej« poudari.)
Tine: Prej pri tebi? Mama?
Ana: Ne mislim na Ivanko. Doma je nekaj
narobe. Če boš še teh misli, greš po pirhe k
Ivanki še potem lahko.
Tine: Še teh misli? Kaj je?
Ana: Potrpi do večera. Tuji ljudje so v hiši.
(Odide za Angelo.)
Tine: Ne strpim do večera. (Hoče za njo.) Lojze (ga zadrži): Ubogaj mamo! Tuji ljudje so v hiši.
Tine: Ah, tisti profesor.
Lojze: Nikar! Zavoljo Angele!
Tine (se naglo okrene): Pojdiva k čebelam!
(Odideta.)
Škrjanec in Tončka (prideta iz hiše). Škrjanec (tridesetleten, elegantno oblečen, razen brk obrit; nosi ščipalnik): Vsa je lepa vaša Trata, pa tale kot, gospodična Tončka, je zame najlepši; morda zaradi spominov. Tončka: Da, lep je naš dom. Škrjanec: Pa ga boste morali, razen Tineta, vsi zapustiti.
Tončka: Zvezdam ne moremo črtati potov; vsi domovi tako krožijo. (Sede k mizi in pokaže Škrjancu prostor.)
Škrjanec: Previsoka je Vaša primera. Sami boste uvideli, ko doživite, da ste bili prikrajšani. (Sede.)
Tončka: Prikrajšana? V jeseni odidem na konservatorij; več si nisem nikoli želela. Škrjanec: Kako lepo je biti mlad, gospodična Tončka.
Tončka: Če se zunaj v mrzlem svetu prezgodaj postaram, pridem se zopet domov pomladit.
Škrjanec: Takrat bo mlada na Trati; ne boste zdržali dolgo doma.
Tončka: Ali poznate Grčarjevo Ivanko? Škrjanec: Ne, nimam časti. (Se ironično nasmehne.)
Tončka: Dobro dekle je.
Stanko (priteče izza vogala): Gospod profesor,
dajte mi sekat!
Škrjanec: Nimam pirhov.
Tončka: Kam ste zapravili onega, ki sem Vam
ga dala jaz?
Škrjanec: Če dovolite, gospodična? Tončka: Seveda. Pirhe za spomin Vam bo dala Angela.
Škrjanec: Potem pa le zamahni. (Nastavi Stanku pirh tako, da ga skrije večino v pest in mu kaže samo ozko progo lupine med palcem in kazalcem.)
Stanko: Danes še nisem nikoli zgrešil. (Meri s krajcarjem.) Tončka: Boš pa sedaj. Stanko: Ne bom. (Vrže.)
Škrjanec: Av! Mene v roko. (Izpusti pirh na tla.)
Stanko: Zgubil sem. (Pobere pirh in krajcar
in oboje ponudi Škrjancu.)
Škrjanec (se jezi): Pojdi se solit! Do krvi si
me.
Tončka: Ali res?
Škrjanec: Poglejte! (Pokaže ji roko in pritisne nanjo robec.)
Stanko (se opravičuje): Pri sekanju se to večkrat pripeti.
Škrjanec: Vselej, kadar tisti, ki seka, to namerava.
Slanko: Nisem Vas namenoma.
Škrjanec: Kaj boš tajil.
Stanko (se ujezi): No, sem Vas pa nalašč.
(Vrže pirh in krajcar na mizo in odide v
sadovnjak.)
Tončka: Stanko, kako se vedeš.
Stanko: Kakor drugi proti meni.
Angela (pride iz hiše).
Tončka: Moram za njim. (Odide.)
Angela (se šali): Kaj bo pa sedaj, ko je učenec
udaril učitelja.
Škrjanec (nejevoljen): Reci rajši, brat je napadel snubca svoje sestre. Angela: Tudi tako je prav. Kaj te boli? Škrjanec: Roka ne posebno. Angela: Kaj pa?
Škrjanec: To, da je vselej narobe, kadar se srečam s tvojimi brati, tem ali onim. Angela (se je popolnoma zresnila): No, ta majhna ranica.
Škrjanec: Dobro; naj je že to otročarija. Zakaj pa me Tine tako grdo gleda? Angela: Tine? Skoro ne zna biti več prijazen, toliko skrbi ima.
Škrjanec: Mlinarjevemu Lojzu je kazal izredno prijazen obraz.
Angela: Prijatelja sta, kakor vidva z Mirkom.
Škrjanec: Mirko? (Skomizgne z rameni.) Hm---Angela! Pustiva druge. (Prijazno se nagne k njej.) Najine ljubezni ne morejo razdreti. (Hoče jo prijeti čez pas.) Angela (se mu umakne): Le dogovoriva se o bratih; o Tinetu in Mirku. Škrjanec (hoče popraviti): No, Tine me pač gleda grdo, ker se boji zate. Rad bi te privezal na dom, da bi imel deklo zastonj. Angela (odločno): Ni res. Škrjanec: Saj je lepo, da ga zagovarjaš, toda —
Angela: Nič toda. Ti mrziš moje brate. Škrjanec (pikro): Mrzim? (Vzame iz žepa listnico, poišče v njej list in ga ji da.) Poglej! Prav danes sem posodil Mirku sedemdeset kron.
Angela: Posodil?
Škrjanec: Da. Posodil enemu izmed tvojih bratov, katere — mrzim, kakor praviš. Angela: Sram me je.
Škrjanee: Njegovih denarnih zadreg nisi kriva ti; Tine je. Angela: Ne mislim tako.
Škrjanee: Aaa, ker si me napačno obsodila.
Angela: Tudi ne. Počakaj! (Odhiti , v hišo).
Škrjanee (stopi k mizi, poišče košček obliža
in si ga lepi na rano): Vrag, še ti nagajaj.
Angela (zakliče skozi okno v sadovnjak):
Stanko! Pridi sem! Takoj!
Stanko (v sadovnjaku): Že grem.
Škrjanee (se umakne za vrtec).
Stanko (priteče): Kaj želiš?
Angela: Kje je Tine?
Stanko: Na polje sta odšla.
Angela: Steči ponj!
Stanko (se okrene): Takoj.
Angela: Stoj! Počakaj! (Pride ven.) Ali imaš
še goldinar?
Stanko: Še.
Angela: Posodi mi ga.
Stanko: Potem bom sam suh.
Angela: Posodi, če hočeš v jeseni na drugo
gimnazijo.
Stanko: Ne razumem —
Angela: Ti ni treba nič razumeti. Goldinar
daj, ali pa urno po Tineta.
Stanko: Jasni se mi. Na, tu ga imaš. (Ga
ji da.)
Angela: Dva dobiš nazaj. Stanko: Čeprav nobenega. (Odhiti v sadovnjak.)
Angela (našteje denar na mizo): Dovolj je. Škrjanee (pride): Duša moja, zakaj si se tako razburila?
Angela (pokaže denar): Prosim, preste j. Potrdilo obdržim. (Ga zvije v roki.) Škrjanee: Ti vendar ne boš plačevala zanj. Angela: Denar je bil last, Trate. Vzemi! Škrjanee: Nikakor ne.
Angela (se ujezi): Nočeš? Menda zato ne, ker čutiš v teh kronah dokaz, da nisem dekla na Trati. (Se obrne proč.)
Škrjanee (je v zadregi): Angela, pomisli vendar —
Angela (ne da bi ga pogledala): Sem že pomislila. Ali ste vzeli denar, gospod profesor? Škrjanee: Vzeli —? Gospod profesor —? No, če moram. Angela: Da.
Škrjanee (vtakne denar nepreštet v žep): Ukaz sem izpolnil; daj mi roko v spravo. (Seže po njeni roki.)
Angela (se mu odmakne): Zakaj me tičete, če jaz Vas vi čem?
Škrjanee (osupne): Angela —?
Angela: Gospod profesor, jaz za Vas nisem
več Angela.
Škrjanee: Dekle? (Popravi:) Gospodična? Angela: Vse navzkrižem menjate: dekle, Angela, gospodična in še dekla navrli. Škrjanee (jezen): Z besedo dekla Vas nisem mislil žaliti.
Angela: Verjamem. A kljub temu sem užaljena.
Škrjanee: Vaše govorjenje mi je uganka. Angela: Dobro. Naj bo uganka, katere niste znali rešiti.
Škrjanee (mirno in prikupijivo): V pravljicah rešujejo junaki uganke, da si pridobe roko princezinje---
Angela:---ali izgube glavo, če ne uganejo.
Škrjanee (prijazno): Pa vendar ne bo tako kruta moja princezinja, — Angela (ga prekine): Nisem princezinja. Škrjanee: O, pač.
Angela: Nisem. Tratnikova Angela sem, dekla na rodnem domu, in včasih pobijam tudi črve, ki glodajo pri koreninah setev mladega gospodarja.
Škrjanee: Torej, Angela — Angela: Predrzni ste, gospod profesor. Škrjanee: Saj pravite, da ste Tratnikova Angela.
Angela: Drugim, Vam pa ne. Škrjanee: Drugim? Tudi mlinarju? Angela: Tudi. Škrjanee: Torej ste — Angela: Nisem, škrjanee: Pa še boste njegova. Angela: Morda, če reši uganko. Škrjanee (molči, potem vljudno pozdravi): Klanjam se, gospodična. Angela: Z Bogom, gospod profesor. Škrjanee (odide mimo vrtca). Angela (sede k mizi, še enkrat tiho prečita list, ki ga ji je dal Škrjanee, potem ga drobno raztrga in vrže proti vrtcu, da se koščki razpiše): Na! Tako!
Ana (pride iz hiše k njej): Angela?
Angela: Prav mi je; saj sta me svarila ti in
Tine.
Ana: Nič ne maraj! Vsako mlado srce ima zavezane oči.
Angela: Tudi stara pamet ne vidi vselej prav.
Še tak lisjak, kakršen je Krčmar, se zmoti.
Ana: Ti si našla rešitev?
Angela: Sem. Imam svoj delež, enako velik
kakor Mirko. Tudi jaz ga lahko zastavim.
Ana: Angela, misli nase!
Angela: Še nikoli nisem toliko mislila nase
kakor danes. Odkar imam ožuljene roke, vse
drugače vidim.
Ana: Škrjanee te ni bil vreden; pride boljši. Angela: Ni treba nikogar. Za doto jim je. Če ne bom imela nič, me še pogledal nihče ne bo. Ana: Lojze ni tak.
Angela: Tudi on bi se ne zmenil zame, če bi bila jaz dekla. (Pokaže z roko v sadovnjak.) Pravkar prihaja; ga lahko kar vprašaš. Ana: In če reče, da bi se vseeno? Angela: Ne boj se, saj ne bo rekel. (Odide v 2 hišo.)
> Ana (urejuje stole).
Lojze: To bo gospodar, vas Tine. Tak pogum; in noč in dan dela.
Tine: Tudi drugi ne drže križem rok. Ana: Prav prijetno bi bilo — (Ustraši se Krčmar ja, ki zakašlja pri vrtcu.) Je že tukaj. Krčmar (nastopi): Ne bom nič motil; kar naprej. Bom prigovoril, Lojze, če ti kaj prodajata.
Lojze: Prodajata?
Krčmar: Ali na posodo prosita.
Lojze: Tudi ne.
Ana: Sosed, prosim te, odloži do jutri; saj vidiš.
Krčmar: Seveda ga vidim. Naj le izve, da se ne prenagli pri Angeli. Tine: Vsiljiv si kakor cigan. Krčmar: Prej boš ti cigan kakor jaz. Cigan brez doma. Poglej no tole pisanje! (Mu pokaže popisano polo, pa je ne izpusti iz rok.) Tine (čita): Mama! Mirko je — Ana: Vem. (Sede k mizi.) Lojze: Torej je le res. Krčmar: Če prodaš Mecesnovec, počakam. Tine: Tebi ne.
Krčmar: Potem pa denarje na mizo, denarje! (Oblastno trka s kazalcem po mizi.) Lojze: Ali misliš, da so goldinarji fižol. Toliko denarja nima nihče doma. Krčmar (se norčuje): Bom pa počakal en teden, da dvignejo v hranilnici, kar je Tine prigospodaril. (Grozeče:) Potem pa do zadnjega vinarja vse, če ne — (Ko odhaja:) Zagodem vam, da boste skozi streho od-skakovali.
Tine (sede k mizi): Sam hudič je najel tega zlodja.
Ana: Da, že deset let mu služi.
Lojze (maje z glavo): Sosed, varuh in —
no, ja.
Tine (vstane in ponuja Lojzu roko): Daj mi
dva tisoč in posekaj naš Mecesnovec v frato.
Lojze: Ne delaj sam sebi škode!
Angela (se pokaže pri oknu): Ne ponižuj se
pred Krčmar jem! Rekel si, da boš sam vse
sekal.
Tine: Na ena dve ne morem lesa posekati,
zvoziti in prodati.
Angela: In kje boš tretji tisočak?
Tine: Zastavim svojega. Naj Ivanka počaka.
Lojze: Ne bodi tak.
Tine: Rad bi bil drugačen, ko bi mogel. Angela: Seveda. Vse naj ostanemo stare tete zaradi tega dedca.
Tine: Pa pojdimo po svetu. Kajne? Angela: Dobi koga, ki bi posodil na moj delež, kakor je Krčmar Mirku. Tine (stopi k oknu): Angela, ti bi hotela. Ana (odriva Angelo od okna): Dekle, ne prenagli se!	, Lojze: Prav imate, botra. Tine, jutri ti prinesem tri tisočake.
Tine: Dva za Mecesnovec in tretjega —?
Lojze: Vse tri na tvojo besedo. Naj se les
stara, ne pa dekleta.
Tine: In, če izgubiš?
Lojze: Se ne bojim.
Ana: Ali ga slišiš, Angela?
Angela: Pusti me. (Odide od okna.)
Tine (seže Lojzu v roko): Nikdar ti tega ne
pozabim.
Ana: Mračno je že; v hišo pojdita. Sami smo, Lojze.
Lojze: Ali je — oni že odšel?
Ana: Da — in za vedno.
Tine: Še Mirka naj bi bil vzel s seboj; ali pa
mu jaz zmečem cunje čez cesto h Krčmar-
jevim. Judežu.
Lojze (ga miri): No, no, Tine. Pojdiva! (Ga
prime in odpelje v hišo.)
Angela (se zopet prikaže pri oknu): Mama,
Lojze je rešil uganko.
Ana: Kakšno uganko?
Angela: Nič. — Glava me boli in sram me je.
(Se nasloni na okno.)
Ana (jo pogladi po laseh): Ubožica.
Angela: Zadrži ga; morda mu prinesem pirhe.
Ana: Bom. (Odide.)
Angela (globoko zavzdihne): O, da!
Zastor počasi pada.
DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA.
PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ.
Spev XV.
Od v. 79 speva XIV. dalje smo na petem planetu, na Marsu. Pesnik je zagledal veličasten (grški) križ, ki ga tvorijo neštete luči blaženih duhov, mučencev; od križa mu bije na uho prečudna harmonija glasov; na križu vidi Kristusa. To je najlepša prikazen, kar jih je videl doslej. Ves vzhičen strmi v prikazen. To nam je povedal prejšnji spev.
Medtem petje križ tvorečih duhov, »sveta lira«, utihne, znamenje, da hočejo poslušati njegove želje in jim ustreči. Ob toliki blagonaklonjenosti 1 79 in čisti, nesebični ljubezni vzklikne pesnik: »Kako
nespametni so tisti zemljani, ki se ne priporočajo priprošnjam svetnikov! Po pravici zaslužijo, da se bodo večno kesali!« Vv. 1—12. — In kaj se zgodi? Kakor se časih ponoči zvezda utrne (pesnik z vidnim veseljem popisuje ta nebni pojav v dveh tercinah, vv. 13—18!), tako se je z desnega ramena tistega veličastnega križa takorekoč utrnila ena lučka in se spustila ob deblu križa doli k vznožju, da bi bila bliže njemu, pesniku. Čudovita vljudnost in prijaznost! Tako vljudno in prijazno je v davnini šel naproti stari trojanski junak Anhizes svojemu sinu Eneju v podzemlju, v elizeju — po pripovedi pesnika Vergila. Vv. 19—27. — Ta prijazna lučka je krila v sebi pesnikovega prapradeda, križarskega viteza Cacciaguida (1091—1147). Ker nebeščani vse vidijo v Bogu, kar žele vedeti, v tisti Veleknjigi, kjer, kar je zapisano, ostane zapisano nespremenjeno, duh takoj spozna v pri-šlecu svojega pravnuka; ljubeznivo ga najprej pozdravi: »O moja kri, odkod ta sreča, da smeš še živ hoditi tod?« Nato mu duh nekaj govori, a tako visoko, da pesnik ne more umeti; ko duh preide v razumljivo govorjenje, čuje pesnik, da duh hvali sv. Trojico (vv. 47, 48), nato pa pozivlje njega, vnuka, naj ne glede na to, da nebeščani vse vidijo v Bogu, kakor razumen človek, ki pojmi bistvo enote, razume vse druge broje, razodene glasno in jasno, kaj bi rad zvedel; odgovor •—
—	pravi ded — da ima že pripravljen. Vv. 49—69.
—	Na ta poziv se pesnik ozre v Beatrico; ko iz nje smehljaja spozna, da naj le govori, se najprej napram pradedu opravičuje, da ne zna svojih čustev, poljočih v tem hipu v njem, tako primerno izraziti, kakor to morejo nebeščani, katerim sije Solnce-Bog, ki je Praenakost in tudi njim deli enakost med čustvom in izrazom; vendar ga pesnik prosi, naj se mu razodene. Vv. 70—87. — Na to prošnjo se duh razodene; pa najprej zelo skrivnostno: »Korenina sem debla tvoje rodbine; tvoj praded, ki je bil moj sin, je v Vicah; moli zanj!« 88—96. Ob pripovedovanju se duh naenkrat zamisli v srečne čase stare Firence. Takrat je bilo vse še tako domače, preprosto: tik mestnega zidu je stala cerkvica S. Maria, odkoder se je čulo pozvanjanje k terci, noni, — v mestu je vladala treznost, skromnost; ženske se niso še lišpale; dote še niso bile prevelike in možitve ne prezgodne; v palačah še niso poznali asirskega razkošja; Firenca, gledana s Ptičjega brda (Uccellatoio), takrat še ni prekašala po gizdavosti Rima, gledanega z Montemala (Montemario!); slavni meščan je kot Bellincione, Nerli, Vecchio... so nosili preprosto obleko; žene so pozimi še predle; Firen-čanje še niso trumoma hodili v Francijo po kupčiji (kdo se ne bi nehote spomnil naših zapuščenih rodbin, ko so se možje selili v Ameriko v letih pred vojno!); takrat so bile ženske kot brezstidna Ciangella della Tosa (ob Dantejevem času!) neznane, prav tako moški kot gizdavi sodnik Lapo Salterello, vrstnik Dantejev; zdaj so v Firenci redki taki značaji kot sta bila poštenjak Cincinat in matrona Kornelija, mati obeh Grakhov. Vv. 97—129. Končno pove Cacciaguida, da. se je rodil v Firenci, umrl pa v sveti deželi v boju s Saraceni. Vv. 130—148.
Blagonaklonjenost — ki v njo se zliva ljubezen, ktera iz pravih želj izvira, clocim le sebe zna ljubezen kriva —
4 velela je in vtihnila je lira,
in strune vtihni-le na liri sveti, ki božje jih desnice prst prebira.
7 Mar nebeščani, vsi tak složno vneti
za molk, le jaz da prosil brez strahu bi, Zemljanov prošnjam mogli bi oglušeti?
10 Zato, kdor, kar minljivo je, bolj ljubi, kesanje pač zasluži v vek pekoče ob tolike ljubezni večni izgubi! —
13 Kot v noči čez nebo mirno sijoče
znenada časih svetel švigne pramen in vznemiri oči razmišljujoče
16 in zdi se, da neba eno je znamenj menjalo mesto; pa se vid upira, ker zvezd ni manj in krat.koživ je plamen
19 tak tam iz križ tvorečega četvera je lučka k vznožju križa dol brzela z ramena, ki se v desno razprostira;
22 ob deblu doli žarnem je polzela (ne zapustivši bisernega niza); da je za alabastrom, se je zdela.
25 Tak vljudno šel naprot je duh Anhiza, — če pravdo de spev našega Vergila — ko sina uzrl v poljanah je elizja.
28 »O moja kri, komu se dodelila
je milost kakor tebi zdaj? O, komu nebes se vrata dvakrat odklenila?«
31 To oni svit; pogledal vanj sem, v dvomu, kedo bi bil; potem oko strmeče v N j e uprem obraz, čudeč se tak zelo mu,
34 ker Nje smehljanje uzrl sem tak žareče, da mislil sem: pogled zdaj moj uživa vrhunec milosti in rajske sreče.
37 Po uvodu svojem luč, tak ljubezniva očem in sluhu, dalje govorila je slova, zbog globi mi neumljiva.
40 Pa ni nalašč mi njih pomena krila; le za visokih misli svojih vnetost Raj nadčloveška rabi izrazila.
43 A ko ljubezni žarne je napetost prešla; ko po umljivosti je brvi dosegla luč spet uma mi dovzetnost,
46 je glas, ki sem umel ga, ta bil prvi: »Bog troedini, Tebi počeščenje, ker tak si dober napram moji krvi!«
49 Nato: »Da uzrem te kdaj, to hrepenenje že davno v meni neti Veleknjiga (v njej, kar je pisano, stoji brez menje!).
52 Vtešeno je! Vtešil si meni ti ga
v tej luči! (Njej tvoj jezik čast naj peva, ki više zmir te na perotih dviga!)
55 Prepričan, da tak misli razodeva
nam vaše Bog, Enota, kot vse broje enote pojm, prav pojmi j en, ožareva,
58 zato ne vprašaš nič, le-tä kedo je, ki govori, nič, kaj mu radost pali vse bolj ko družbi, ki z njim vriska, poje.
61 In prav imaš; ker tu veliki in mali beremo misli jasno obsijane, še preden jih kdo misli, v tem Zrcali.
64 No, da ljubezen sveta — ki zaspane ji niso oči nikdar in ki nevgasno gori za-te — tem bolj na dan mi plane,
67 povej z besedo bodro, trdno, glasno, kaj duša tvoja tu bi si želela? Kak dam odvet, mi že vnaprej je jasno.«
70 Okrenem k Beatrici se; umela
je nemo mi vprašanje; ob nje smehljaju poguma so mi krila se razpela.
73 In sem začel: »Kar Praenakost v raju vam vzšla je, um in čut sta vam enaka, v enakosti v vas vseh sta odnošaju;
76 saj tudi Solnca vam enako jaka
sta žig in svit, svetloba in gorkota, täk da se ne dobi primera taka.
79 A v nas ljudeh? Čustvu so hitra pota;
razumu — vzrok vam tu je znan zadosti — pa dana le počasna je perota.
82 Te neenakosti si svest v bridkosti,
— saj človek sem — le s srcem dajem hvalo ti za sprejema očetnega radosti!
85 Vendar, topaz ti živi, ki uvezälo nebo te v križ je biser dragoceni, kdo si? Srce mi uteši radoznalo!«
88 »Odganjek moj, že davno zaželeni, glej tvojega rodu sem korenina.« Tako jel odgovarjati je meni.
91 Nato mi de: »Ta, ki po njem rodbina se tvoja zove, let že sto krožari krog Gore, kjer prevzetnih je krožina.
94 Bil sin je moj, a tebi ded je stari;
ti z dobrimi ga deli iz muk izbavi, okrajšati mu jih, ti bodi mari!
97 Firenca! V starih nje zidov trdnjavi
(še zdaj pozvanja z njih v čas terce in none!) . „ . je vladal mir in treznost, dobri nravi; lol
100 neznane so bile še ženskam krone, kril čipke, pas, verižice, katere sijo, osebe kras pa v temi tone.
103 Ni oče še se ustrašil rojstva hčere,
ker leta za možitev — z njimi dote — še niso prekoračevale mere.
106 V palačah ni bilo ljudi praznote; ni v mesto še bilo Sardanapala, učit, kaj lišpa gre v soban vse kote.
109 Ni še takrat prekašal Montemala
vaš Ptičji hrib, ki zdaj visok je, kmali pa prav täk nizko slava mu bo pala.
112 Možje kot Bellincion prepasovali
so s kožo se in kostjo; poznale želje niso žene, si barvat lic v zrcali.
115 Možje kot Nerli, Vecchio so veselje s kožuhi imeli golimi; njih žene so rade snule niti iz koclelje,
118 srečne, vedoč, da bodo zagrebene
v domačih tleh; možje še niso vreli jim v Francijo od postlje zapuščene.
121 T a skrbno je bedela pri zibeli, tešeč rabila jezik najmileji, ki v njem so kdaj njej pesmi starši peli.
124 Spet druga sred družine je pri preji o Troji starodavni se menila, o Fiesolah, o Rimu in Eneji.
127 Čudenje bi takrat bila vzbudila
kakšna Cianghella al Lapo Sartorello; v a m Cincinat, Kornelija bi se čudila.
130 V tem mestu, ki täk mirno je živelo,
kjer ščitil je zvesto meščan meščana, kjer sladke je prijazni bilo selo,
133 me dala materi je, v pomoč zvana? Marija; vaš prastari baptisterij kristjana me je storil in občana.
136 Elizeja, Moronta — bratov — se v tej sferi spominjam; ženo imel sem tam od Pada; po njej imaš priimek Aldighieri.
139 V vojno sledil cesarja sem Konrada; za hrabrost viteški mi meč opaše: täk milost me njegä je imela rada.
142 Z njim šel nad tiste vere sem pristaše, ki kraje si laste — to vsled vnemari Cerkve pastirjev — po pravici naše.
145 Tam meč ogabnega me ljudstva udari — in ločil se z varljivega sveta sem, ki, kdor ga ljubi, dušo mu pokvari;
148 prišel skoz mučeništvo v pokoj ta sem.«
PROSVETNIDEL
UMETNOST IN SLOVENCI.
FR. STELE.
Kulturnozgodovinski poskus.
Umetnost je zvesta spremljevalka človeka na vseh stopinjah njegovega kulturnega razvoja. To nam dokazuje kulturna zgodovina, ki nam svedoči obstoj umetnosti že v prvih prazgodovinskih pričah človeške kulture, to nam dokazuje na drugi strani tudi etnografija, ki ne pozna naroda brez umetnosti, dokazuje isto tudi za posameznika psihologija, ki šteje umetnost med najele-mentarnejše inštinktivno zasledovane pojave človeškega življenja. Če govorimo torej o razmerju umetnosti do skupine ljudi, ki se imenujemo Slovenci, — sploh ni in ne more biti vprašanje, ali imamo in ali smo v preteklosti kedaj imeli lastno umetnost, ampak samo, kako smo mi proživljali umetnost, kako se je naš posebni značaj javljal v posameznem pojavu mnogolične reke življenja, v umetnosti. Frazo, da Slovenci nimamo lastne umetnosti, moramo prav tako položiti defini-tivno ad acta, kakor smo to napravili z drugo sorodno krilatico, ki je glasila, da nimamo zgodovine.
Razmerje človeka, posameznika in skupine, do umetnosti je vsekdar dvojno: aktivno in pasivno. Kakor se tudi na prvi pogled čudno sliši, je vendarle res, da vsak človek do neke mere tudi umetniško ustvarja, da je v nekem smislu tudi aktiven napram umetnosti, kajti umetnost je posledica prekipevajočega čuvstva. Taki momenti pa nastopajo pri vsakem človeku. Vsakdo, tudi najubožnejši in najpreprostejši, ima take trenutke, čeprav njihov izraz ni pri vsakem monumentalen, v trajnejši obliki podan in enako pomemben tudi za druge. Podobno je v tem razmerju tudi s skupino ljudi, ki jo imenujemo narod. Narod predstavlja več ali manj homogeno skupino poedincev, ki imajo neke skupne duševne poteze in katerih duševno življenje se javlja v veliki meri na soroden način. Tako tudi umetniški pojavi nujno dobe tako skupno potezo, posebno, kadar gre za izraz močnih čuvstvenih razpoloženj v masi. Drugo razmerje skupine in poedinca do umetnosti je pasivno. Lastnost umetnine je že apriori formulacija nekega čuvstvenega stanja ne samo radi sebe samega, ki sem dotično stanje doživel in je privrelo na dan v ti ali oni čutni formi, ampak tudi soljudi, da jih obvestim o tem svojem stanju. Umetnost je tako en način občevanja ljudi med seboj; umetnina, če bi tudi ne bila objavljena, je ob svojem rojstvu namenjena za objavo, za
sporočilo drugim. In tako se mi v pasivnem razmerju do umetnosti neprenehoma odzivamo na umetnine, ki jih na ta ali oni način zaznamo. V takem pasivnem razmerju z umetnostjo sta poedinec in skupina neprestano: umetnost je eden najvažnejših načinov prenosa vpliva od človeka na človeka, od skupine na skupino.
Tako pridemo do naziranja, da obstaja za vsakega posameznika in za vsako etnično pa tudi socialno skupino dvojna umetnost: Ena, katero živim, ki odgovarja mojemu kulturnemu in duševnemu razvoju; pri ti sem tudi aktiven, v nje okviru tudi sam ustvarjam, kadar me cuvstvo toliko prevzame, da se govorica izpremeni v cleklamacijo ali pesem, kretnja v gracijo ali ples, tehnika mojega dela v veličastnost, igrivost ali ornamental-nost. — Druga je, v katere osredju se razvijam, ki me, bogve od koga ustvarjena, obdaja kot ozračje, v katerem živim; napram nji sem samo pasiven, kljub temu pa je prav ta tako za poedinca kot skupino eden najvažnejših kulturnih faktorjev. Mi smo se navadili imenovati z izrazom umetnost skoro izključno že samo to zadnjo, samo ono, ki nadkriljuje naše tozadevne zmožnosti, ki se nam zdi pomembnejša od tega, kar sami zmoremo. In le na ti podlagi je mogla nastati trditev, da Slovenci nimamo umetnosti. Človeško nemogoče je torej, da bi se mi k o t Slovenci, kot etnična in do neke mere tudi kulturna skupina ne bili izrazili tudi umetniško. Naravno je pa, da ta izraz ni bil tako pomemben, da bi nam v primeri ž njim ne bilo imponiralo ono, kar so okoli nas in med nami ustvarile kulturno vodilne in bolj napredne skupine. Primitivnemu umetniku, naj je to poedinec ali skupina, gre v prvi vrsti za izraz tega, kar prekipi njegovo vsakdanje čuvstveno stanje; za formo, njeno mo-numentalnost ali pomembnost se malo briga in tudi nima časa ali sredstev brigati se zanjo. Formo si torej izposodi, kjer se mu nudi; zato posega v umetniško okrožje, ki ga obdaja, in jemlje iz njega formalno to, kar mu je razumljivo in njegovi tehnični zmožnosti prilagodljivo.
V zvezi s tem, kar sem pravkar označil, obstajata v vsakem narodu, kar se tiče splošne kulture, dva toka vzporedno drug z drugim. Eden, spodnji tok, je globoko v narodu in njegovi preteklosti vkoreninjen; ta je konservativen, retrospektiven, vsebujoč ostanke tisočletne kulturne preteklosti mase, ki ga nosi. V ta tok pronica neprestano nekaj iz zgornjega toka, ki vsaj v svojem bistvu ne i nosi nikdar narodno zaprtega značaja, ampak loZ je po svojem najglobljem pomenu in značaju
mednaroden, občečloveški. To je kulturni tok, čigar nositelji so med primitivnimi narodi kolonizatorji, dalje cerkev, aristokracija, do velike mere tudi država in pogosto socialne skupine. Ta kulturni tok pljuska iz osredja naroda, ki ga je ustvaril, preko njegovih mej do drugega, ki proživlja podobno stanje in podobno stremljenje, pljuska pa pri tem tudi preko takozvanih kulturno neaktivnih skupin in nepretrgoma vpliva tudi na te. Med tema dvema kulturnima tokoma, ki tečeta v različnih plasteh, obstaja neprestana komunikacija, hotena in nehotena. Včasih pa stopita tudi naravnost v medsebojno borbo ali se skoro popolnoma strneta. Če to spoznanje apliciramo na umetnost, najdemo na eni strani narodu imanentno, v njegovi tradiciji in masnem instinktu zasidrano t. zv. ljudsko umetnost, ki je, kakor smo že poudarjali, formalno slabo razvita, v gotovih ozko začrtanih mejah vseeno formalno samostojna, v svojem razvoju pa odvisna od vsega, kar narod sreča formalno pomembnega ali vplivnega na svojem kulturnem potu. Tej umetnosti nasproti in ž njo vzporedno pa obstaja umetnost vladajočega ali kulturno reprezentativnega sloja. Te narod v njenem bistvu nikdar ne razume popolnoma, razen če je zrastla iz njega samega, vendar pa je pod njenim vednim in neizbežnim vplivom. Vprašanje, ki nas v tem poskusu zanima, je natančneje označeno vprašanje naše aktivnosti v umetnosti, oziroma kje in kako imamo iskati sledove svojega dosedanjega življenja v umetnosti.
Da v anonimni, ljudski umetnosti nismo bili pasivni kot skupina, je samoposebi jasno, v ti smo se vedno neposredno izražali kot skupina z določnimi enotnimi potezami. Ko smo se naselili na zemlji, kjer smo še danes, smo prinesli te vrste umetnost s seboj. Kakšna je bila po svoji vsebini in formi, o tem spomeniki molče. Njihova odsotnost govori za to, da se ni povzpela do monumentalne formalne stopnje. Nedvomno je, da bi v spomenikih ljudske umetnosti, ki so se nam ohranili, čeprav iz mnogo poznejših stoletij, našli njene sledi in bi mogli sklepati nanjo; deloma bi nam to omogočili tudi spomeniki te umetnosti pri narodih, ki so nam sorodni. Kljub vsi konservativnosti svoje kulture je narod kot masa, kakor smo videli, vedno izpostavljen tujim vplivom in ker je posebno glede umetniške forme močno sprejemljiv, je naravno, da se je prvotni značaj naše ljudske umetnosti clo danes temeljito izpremenil. Vsebinsko mu je dalo novo smer pokristjanjenje, s tem so bile že same po sebi več ali manj uničene tudi tradicionalne, s prejšnjo vsebino ozko zvezane forme. Stara formalna tradicija se je torej naravno mogla ohraniti v prvi vrsti v tistih umetnostnih proizvodih, kjer vsebina, ideja, ne igra skoro nobene vloge, v krasilnih strokah. Cerkev in pa narodi, pod katerih kulturnim in političnim vplivom smo odslej bili, so
neprestano vplivali na značaj naše ljudske umetnosti in povzročali njeno preobraženje tekom stoletij. Mantuani je v svojem poročilu o Sičevih »Narodnih okraskih na orodju in pohištvu« v Domu in svetu 1923, str. 60 si., na konkretnem primeru (pohištvo, posebno skrinje) prav nazorno pokazal, kako so nastajale gotove poteze ljudske umetnosti. Seve se te izpremembe tičejo v prvi vrsti forme, vsebina pa je čuvstveno razpoloženje naroda in temu odgovarja način, kako je to ali ono obliko sebi prilagodil, kako in zakaj je volil 'gotove kombinacije, posebno v barvah. Jasno je po tem, da tudi ljudska umetnost ni kaka okamenina, ampak živ kulturni organizem, ki se razvija vsebinsko in tudi formalno. Zadnja faza naše ljudske umetnosti, ki jo predstavlja naša narodna noša, naše kmečko stavbarstvo, vezenine, ljudske slikarije in rezbarije, se je formalno že tako spojila z mišljenjem, v katerem živi naš narod po pokristjanjenju, da spada po pretežni večini i po vsebini i posebno po formi popolnoma v okvir zapadnoevropske umetniške kulture in je zunanji dokaz za to, kako daleč se je naš narod kot masa kulturno spojil z zapadom. Zadnji čas smo po vseh življenjskih oblikah postali taki kozmopoliti v zapadnoevropskem smislu in smo se kot masa že toliko spojili z zgornjo kulturno plastjo, da je ljudska umetnost potisnjena v ozadje in mi tudi kot celota vedno bolj začenjamo dihati vzporedno našemu splošnemu kulturnemu razvoju tudi v umetnosti z mednarodno strujo. Narod kot masa pa se pri-občuje k zgornji plasti umetnosti le toliko, kolikor živi po' lastni inteligenci s sodobno mednarodno kulturo. Zato nam postanek in razvoj slovenske inteligence označa obenem tudi pot stopnjujoče se intenzivnosti našega aktivnega razmerja do umetnosti, ki je nastala na naši zemlji.
Sledeči poskus ima v prvi vrsti namen, pojasniti nekatere osnovne misli in tendence, ne pa mogoče podati izčrpen pregled tozadevnega gradiva. Radi lažjega pregleda sem poskusil razdelitev gradiva po glavnih razvojnih etapah.
I. DO REFORMACIJE.
Odkar smo po pokristjanjenju postali del zapadnoevropskega kulturnega okrožja in se začeli v tem okviru tudi izživljati in se mu vedno bolj prilagajati — za to so skrbele že politične in cerkvene razmere, napram katerim smo stali več ali manj pasivno kot masa brez vodstva —, smo bili izpostavljeni tudi vplivu zapadnoevropske umetnosti v pasivnem smislu. Od začetka nam je bila nedvomno popolnoma tuja, saj jo je širila kulturna kolonizacija, ki se je naselila med nas v obliki samostanov, fevdalnega plemstva in proti koncu srednjega veka tudi v obliki meščanstva. Umetnost teh faktorjev, postavljena v naš milje, kjer jo je imel narod neprenehoma pred očmi kot cerkev, kot reprezentativno stavbo, kot grad, pa tudi
kot sliko in kip, je postala vsled same svoje navzočnosti polagoma domača narodu po svojih oblikah, postala je zanj dejstvo, ob katerem se je vzgajal, postala je polagoma, četudi kot tujka medenj presajena, del njegove fantazije. Na zbližanje novih oblik z našo fantazijo je v cerkveni umetnosti deloval posebno tudi verski nauk kot vsebina, kajti ta je bil vsem domač in s poznavanjem vsebine so postajale domače tudi oblike, v katerih je bila podana. Nedvomno je narodu med vsemi najbolj tuja ostala sicer važna panoga takratnega umetniškega ustvarjanja,' slikarstvo v rokopisnih knjigah, takozvane miniature, ki so pogosto nastajale v našem osredju, v samostanih, a jih narod ni dobil neposredno pred oči.
Kakšno umetnost je prineslo krščanstvo prvotno v naše kraje, o tem nam spomeniki žal ne govore, ker verjetno ni bila posebno trajnega, monumentalnega značaja. Lahko sklepamo nanjo samo iz umetnostnih spomenikov kulturnih središč, od koder smo prejeli krščanstvo. Poročila o najstarejših cerkvah na naši zemlji se dajo zasledovati do nekako IX. stol. nazaj, dočim ohranjeni spomeniki, vsaj v vidnih in spoznanih delih ne gredo dalje kot do XI. stol. nazaj. Takozvani romanski slog je prvi, ki je zapustil mo-numentalne stavbe med nami. Ohranilo se nam sicer ni nič neizpremenjenega, posebno če izključimo spomenike že davno za nas narodno obmejnega ozemlja, kjer imamo samostansko cerkev v Št. Pavlu ali stolnico na Krki na Koroškem. Pač pa nam je mogoče potom podrobnega študija ostankov na posameznih pozneje prezidanih stavbah re-stavrirati v duhu še ves prvotni značaj marsikatere izmed njih. Med najstarejše in najbolje ohranjene spada samostanska cerkev v Stični, ki je bila posvečena 21. jul. 1156. Predstavlja nam tip triladijne bazilike z ravnim lesenim stropom v glavni ladji, malo čez širino ladij segajočo prečno ladjo, nad križiščem teh dveh s kupolo, ki je sedaj izpremenjena v stolp, in prezbiterijem s tremi apsidami. Izmed drugih važnejših spomenikov romanskega sloga pri nas omenjam samo dvonadstropno kapelo na Malem gradu v Kamniku s kripto pod prezbiterijem spodnje kapele (si. 12.); zanimiva je kostnica pri Sv. Petru pri Tre-belnem nad Mokronogom (si. 24.); okrogla s kupolo prekrita kameni ta stavba, ki je zelo poučna za študij takratne tehnike in vsebuje med drugimi posebnostmi tudi t. zv. vodoravni lok, ki je po pravilih ločne konstrukcije iz klinasto prirezanih kamnov zložena preklada nad vrati. Draga pri Stični ima dobro ohranjeno polkrožno apsido z zobčastim vencem pod streho zunaj (si. 16.). Ohranjena je tudi trodelna bazilikalna ladja v Starem trgu pri Ložu in ladja farne cerkve v Kostanjevici z dvema portaloma. Zanimivo skupino poznoromanskega sloga nam predstavljajo farne cerkve v Laškem, v Loki pri
Zidanem mostu, v Vuzenici in -še več drugih. Romanskih spomenikov slikarstva na našem ozemlju nimamo ohranjenih, če izločimo od1 seve romanskega slikarstva v dobi gotike (n. pr. v prezbiteriju stare župne cerkve v Turnišču v Prekmurju ali v rokopisu Avguština De civitate Dei iz Bistre iz 1.1347 i. pod.), razen skupine rokopisov iz XII. stol. iz Stične. Še slabše je s plastiko, kjer je najzanimivejši pač milostni kip Matere božje v Velesovem iz prve; polovice XIII. stoletja. Romanski slog je pri nas v prvi polovici XIII. stoletja polagoma prešel v gotiko. Za dobo prehoda iz romanskega v gotski slog lahko reklamiramo pri nas več ali manj ves XIII. vek. Nedvomno najvažnejši spomenik te razvojne stopnje na našem ozemlju je bivša samostanska cerkev pri Kostanjevici. Omenim dalje župno cerkev v Špitaliču ter v Prekmurju zanimivo okroglo cerkev na Selu (Totlak) in prezbiterij stare župne cerkve v Turnišču. Med slikarijami te dobe so gotovo najzanimivejše slike v Turnišču, ki so po svoji ikonografiji še romanske; med kipi pa kip Matere božje v Solčavi in relief Matere božje z Detetom v kapelici v Krakovem v Ljubljani. Vsa romanska kakor tudi umetnost prehodne dobe in še celega XIV. stol. je skoz in skoz kulturno kolonizatoričnega značaja, importi-rana, če ne dejansko, vsaj po njenih izvršiteljih in predlogah. Naročniki so bili samostani, deloma plemstvo, predloge po večini nemške, posredno in neposredno tudi francoske, izvršitelji po večini v ozki zvezi s samostani ali vsaj s cerkvenimi krogi. Zveza umetnosti te dobe z narodom je bila samo idejna, reprezentativna, nabožna in semtertja poučna. Narod je tej umetnosti nasproti stal pasivno; imela pa je zanj vzgojni pomen kot predstavnik velike, naprednejše kulture in v tem je izražen tudi njen pomen v našem kulturnem življenju.
Doba gotike obsega pri nas XIV., XV. in prvo polovico XVI. stol., v daljšem izžarevanju še tudi drugo polovico XVI. in v poslednjih odmevih še skoro celo XVII. stol. Kar se tiče razmerja umetnosti do naroda, je to za nas velevažna doba evropeizacije našega okusa in dosledno stopnjevanega zbliževanja naroda z mednarodno zapadnoevropsko umetniško kulturo.
Na vseh poljih umetniškega ustvarjanja je zapustila ta doba v nasprotju s sporadič-nostjo romanskih spomenikov sklenjene vrste spomenikov, posebno v stavbarstvu in slikarstvu; najmanj se nam je ohranilo kiparskih del, kar pa še ne pomeni, da jih ni bilo. In v vseh smereh se število spomenikov množi, čimbolj se bližamo novemu veku, dokaz, da so se kulturne razmere pri nas proti koncu srednjega veka rapidno konsolidirale. Razvoj naše gotike gre na vseh poljih vzporedno z njenim razvojem v Srednji Evropi, 0 . posebno v sosednjih alpskih deželah, od ba-o4 zilikalnega, od romanskega sloga prevzetega
prostorno razkosanega tipa k prostorno enotnejšemu t. zv. dvoranskemu tipu. Mnogo največjih gotskih stavb ni enotnega kova, ampak produkt prezidav in povečav. Med najzanimivejše take konglomerate spadata nedvomno župni cerkvi v Laškem in Vuzenici. Najučinkovitejšo estetsko kombinacijo pa tvori podružnica v Crngrobu pri Škofji Loki, obstoječa iz troladijnega glavnega prostora, segajočega v XIV. stol., in velikega s svetlobo prepojenega tudi triladij-nega poznogotskega prezbiterija, pri čemer ustvarja največji mik tega prostora nasprotje v razsvetljavi enega in drugega dela ter nebroj slikovitih pogledov med arkadami v prezbiterij in iz tega nazaj. Tudi več velikih in enotno učinkujočih stavb je nastalo kot plod prezidav, tako n. pr. stolnica v Mariboru in farna cerkev v Ptuju. Pretežna večina enotno nastalih in ohranjenih gotskih stavb pripada pozni gotiki konca XV. in prve polovice XVI. stol. Malo je starejših. Med najstarejše gotske stavbe v Sloveniji spada prezbiterij (polovica tvori sedaj zakristijo) mino-ritske cerkve v Ptuju. Dominikanska cerkev v Ptuju bi spadala nedvomno med najučinkovitejše zgodnje gotske stavbe pri nas, da ni izpremenjena v kasarno in popolnoma pre-zidana. Ohranila sta se tudi dva samostanska križna hodnika, ki vzbujata tudi estetsko, ne samo arheološko pozornost: hodnik cisterci-anskega samostana v Stični in bivšega dominikanskega samostana v Ptuju. Najučinkovitejše in najbolje ohranjene stavbe pripadajo t. zv. dvoranskemu tinu, dočim se nam ni niti ena stavba stareišega, bazilikal-nega tipa nedotaknjena ohranila. Dvoranske stavbe so eno-, dvo- in troladijne. Z izjemo podružnice v Dvoru pri Polhovem Gradcu, cije glavni prostor, razdeljen po dveh vrstah slokih stebrov v tri enako visoke ladje, je prekrit z lesenim stropom (1. pol. XVI. stol.), so vse večje cerkve razen enega, pozneje opisanega tipa v vsej notranjščini obokane. Med enoladijnimi stavbami je nedvomno arhitektonsko in estetsko najpomembnejša bivša samostanska cerkev v Pleterjah. Poleg estetskih kvalitet se odlikuje po izredni akustič-nosti.
Med dvoladijnimi stavbami se odlikujeta podružnici pri Sv. Primožu nad Kamnikom in pri Sv. Petru nad Begunjami.	_ t
Pretežna večina dvoranskih stavb pa je tro-ladijna. Najstarejša in arhitektonskoJn estetsko vsestransko pomembna in zanimiva je hožjepotna cerkev na Ptujski gori iz začetka XV. stol. (si. 13.). Odlikuje se dalje skupina farnih cerkva Kranj, Škof ja Loka (si. 20.), Radovljica in Št. Rupert iz konca XV. stol. ter velika stavba cerkve sv. treh kraljev blizu Sv. Benedikta v Slov. goricah. Posebnost svoje vrste je prezbiterij kapiteljske cerkve v Novem mestu, pod katerim se nahaja proti gotskemu običaju obširna, prostorno lepa, obokana kripta.
Proizvodov ostalih umetnostnih strok se nam je razen stenskega slikarstva, o katerem bomo posebej govorili, le malo ohranilo; posebno pomembnih ali estetsko učinkovitih del je malo. Bogato rezljane korne klopi v prezbi-teriju župne cerkve v Ptuju iz 1. 1446 (prim. J. Felsner, Pettau, str. 74) so dragocena izjema. Od krilnih oltarjev te dobe omenjam samo primer v kapeli pod korom v farni cerkvi v Ptuju in velik, toda zelo pozen oltar v cerkvi sv. treh kraljev pri Sv. Benediktu v Slov. goricah. Nekaj drugih predstavlja umetniško brezpomembna dela, od največ drugih pa so se nam ohranili samo posamezni deli. Zelo dragocena sta sedaj sicer baročno maskirana dva tridelna kamenita oltarja s kamenitimi kipi v cerkvi na Ptujski gori in prekrasen kamenit oltarni baldahin, stoječ sedaj zunaj cerkve na severni strani, vse iz prvih desetletij XV. stol. Razvojno zvezanih skupin med našimi gotskimi kiparskimi ostanki, ki so sporadični, se nam dosedaj ni posrečilo ugotoviti. Gradivo je pa vseeno precejšnje (gotski kipi so večkrat ohranjeni in neopaženi v baročnih oltarjih XVII. stol.). Stilistično slecle razvoju te umetnosti v Srednji Evropi, ki odgovarja v glavnih obrisih razvoju slikarstva, o katerem bomo še obširneje govorili. Najzanimivejša in posebnega študija vredna je nedvomno skupina spomenikov na Ptujski gori. Za študij gotskega kiparstva bi bilo nujno treba pritegniti tudi študij kamnoseških delavnic, ki so izvrševale skulpturalno opremo razkošnejših stavb, kjer so rabili plastiko za okras sklepnikov rebrastega svoda (si. 22.), konzol, nadvratnih čel, oklenjenih od šilastega loka in portalne preklade, in podobnega (prim, tudi podokenske, z reliefi okrašene police hiše na glavnem trgu v Kamniku). Ikonografsko zanimiv bi bil posebno študij kipov gotskih Madon. Lep primer iz konca XV. stol. se nam je ohranil v srebrni Madoni vzboklega tolčenega dela v kamniški farni cerkvi (si. 21.).
Važno vlogo je v gotski umetnosti igralo slikarstvo na steklo. Od tega se je ohranilo pri nas le malo ostankov. Najbolje ohranjeni primer sta dve okni v podružnici na Bregu pri Preddvoru nad Kranjem iz prve polovice XV. stol. (si. 19.).
Važni za študij razvoja slikarstva so poleg stenskega slikarstva rokopisi z miniaturami, posebno oni, ki so nastali v Kranju začetkom in koncem XV. stol. Od slikarij na les, ki so krasile po večini krilne oltarje, se nam razen malenkostnih ostankov (n. pr. v ptujskem muzeju) ni skoro nič ohranilo. Eno najpomembnejših tozadevnih del, slike krilnega oltarja iz župne cerkve v Kranju iz konca XV. stol., je bilo pred par desetletji prodano na Dunaj in se nahaja sedaj v skladišču dunajske dvorne galerije.
Gotske dragocenosti, posebno umetnostno pomembne, so redke, ker so jih uničile časov sile, posebno na Kranjskem 1. 1526 splošna
rekvizicija takih predmetov v svrho pokritja stroškov vojne proti Turkom. Do gotike nimamo znakov, ki bi dokazovali kako aktivno razmerje nas kot mase do zapad-noevropske umetnosti. Šele pozni srednji vek, ki ga v socialnem oziru označuje postanek in razvoj meščanstva, je izpremenil to razmerje. Čeprav je bilo meščanstvo izprva tudi kulturnokolonizatoričen element, je vseeno po svojem družabnem značaju, ki mu je lasten, dobilo takoj stik z zemljo in narodom, med katerim se je selilo in tako zbližalo tudi umetnost, ki jo je prinašalo, z narodom. Po meščanstvu smo postali prvič deležni intenzivnejšega sožitja z zgornjo plastjo kulture. Poleg prejšnjih naročnikov, ki so bili bržkone skoro izključno tujci, nastopi naročnik meščan, ki je ali udomačen ali pa že tudi po krvi domačin. Njemu se pridruži tudi izvršitelj domačin. Menihu v samostanu se pridruži in ga nadomesti lajik meščan. Johannes Aquila je meščan radgonski, Johannes de Laybaeo meščan ljubljanski, Friderik, njegov oče, meščan bel jaški itd.
Gotika tudi že ustvarja tipe umetnin, ki so nastali nedvomno v ozki, intimni zvezi z narodom in njegovimi umetniškimi potrebami, tako da je po njih začel proživ-ljati zapadnoevropske umetnostne forme, ki so med njim nastopale. Dvoje pojavov se mi zdi v tem oziru posebno važnih: prvič tip podeželske cerkvice; drugič gotsko slikarstvo.
Podeželska gotska cerkvica nam predstavlja z rebrastim svodom obokan prezbiterij, združen po šilastem slavoloku s prostorom za občino, ki je pravokoten in prekrit z ravnim lesenim stropom. Strop je redno poslikan, navadno patroniran, stene navadno tudi od vrha do tal poslikane, tako da nastane pestro, domače, nekako toplo ozračje, ki tvori estetsko vsebino teh prostorov. Kako priljubljen in narodovim potrebam odgovarjajoč je bil ta tip, nam najbolje dokazuje njegova razširjenost in dolgo življenje daleč v dobo baroka do začetka XVIII. stol. Večina ohranjenih stropov je bila pozneje obnovljena, ohranili pa so se nam vseeno vsaj posamezni deli in pa en prav dober primer iz poznogotske dobe v cerkvici sv. Petra pri Sv. Primožu nad Kamnikom (si. 23.). Nedvomno največja stavba tega tipa je bila stara župna cerkev v Turnišču v Prekmurju, ki je sedaj obokana; ena največjih in po svojem okrasu gotovo najučinkovitejših tudi podružnica na Muljavi pri Stični, ki je bila žal pozneje obokana. Dober primer, čeprav v baročni dobi restavriran, nam predstavlja radi celotnega razpoloženja še danes podružnica na Gostečem pri Škof j i Loki.
Glavna vloga v opremi tega tipa cerkve je pripadla stenskemu slikarstvu. Važnost te vrste umetnin leži v verskovzgojnem momentu, ki ga vsebujejo, in pa v tem, da se da zanje pogosto dokazati domač postanek.
Število ohranjenih spomenikov te vrste je izredno veliko. Skoro bi si upali trditi, da je bila vsaka podeželska cerkev prvotno slikana, čeprav pogosto ostankov ni več mogoče zaslediti, ker so bilj uničeni. Najstarejši spomenik stenskega slikarstva v Sloveniji hrani Prekmurje v spodnji plasti slikarije prezbiterija stare župne cerkve v Turnišču, ki sem ga že omenil (iz konca XIII. ali iz začetka XIV. stoletja). Ta slikarija, ki je izvršena po romanskih ikonografičnih shematih, je interesantna poleg drugega tudi tehnično, ker je izvršena na podlago iz zglajene rumene gline, preko katere je potegnjenih nekoliko plasti beleža, na katerega je slikar slikal. Po starosti drugo slikarijo nam predstavlja spodnja plast slikarij v cerkvi v Selu v Prekmurju ter spodnja plast na Jezerskem, obe iz prve polovice XIV. stol. Od srede
XIV.	stol. pa imamo sklenjeno vrsto takih spomenikov, na katerih lahko precej natanko zasledujemo razvoj slikarstva konca srednjega veka pri nas. Najstarejša datirana skupina so slikarije, ki se grupirajo okoli Johannesa Aquile iz Radgone v Martjancih, Selu, Turnišču, Murski Soboti in Velemerju v Prekmurju. Ta skupina obsega nekako dobo od sedemdesetih let XIV. stol. do dvajsetih
XV.	stol. Na Kranjskem so še iz XIV. stol. slike spodnje plasti cerkve sv. Nikolaja v Žužemberku, ki je po neuspeli restavraciji uničena. Iz okoli dvajsetih let XV. stol. so slike prezbiterija v Žirovnici na Gorenjskem; slede stilistično starinske, toda bržkone zaostale in po mojem že v sredo XV. stol. spadajoče slikarije prezbiterija cerkve sv. Janeza ob Bohinjskem jezeru. Znana osebnost kranjske slikarske zgodovine je Johannes meščan ljubljanski, sin beljaškega slikarja Friderika, ki je prenesel slog svojega očeta na Kranjsko in imel nedvomno precejšen vpliv. Slikanje prezbiterija in zunanjščine cerkve sv. Nikolaja na Visokem pod Kureščkom je izvršil leta 1443, cele cerkve na Muljavi pa 1. 14561 (si. 18.). Datirane so dalje freske v Crngrobu, ki so deloma še pod beležem, z letnico 1453, v Mačah nad Preddvorom pa z letnico 1467. Razen naštetih so najvažnejši spomeniki tile: Suha pri Škofji Loki (si. 15.), ki predstavlja dekorativno izredno učinkovit, pa tudi barvno prav dobro ohranjen slikan prezbiterij iz druge polovice XV. stol.; Bodešče in Sv. Peter na Vrhu nad Želimljami predstavljata najizrazitejši realizem v kmečkem okusu pretiranih gest in mimike. Posameznosti so pri Sv.
1 Ponovna natančna preiskava o priliki odkritja zabeljenih delov teh fresk 1. 1922 je dognala, da je letnica, ki sva jo poprej oba s Hauserjem čitala za 1453 nedvomno in obakrat, pod streho in v prezbiteriju, 1456. Poteza črke i se obakrat jasno razlikuje od krakov u s tem, da je nad njenim krakom čisto jasna pika, ki je kraka u nimata. Skrajna obledelost napisa v obeh slučajih je povzročila pomoto.
Petru kljub popolnoma rokodelski izvršitvi v barvi in ekspresiji izredno učinkujoče (si. 14.). Višek realistične umetnosti nam predstavlja prezbiterij sv. Ožbalta na Jezerskem iz konca XV. stol. Iz začetka XVI. stol. imamo dragocen primer v prezbiteriju cerkve sv. TJrha na Križni gori pri Škofji Loki. Iz nekako tretjega in četrtega desetletja XVI. stol. je važna skupina del mojstra prezbiterija sv. Ožbalta (prezbiterij sv. Ožbalta pri Škofji Loki datiran iz 1. 1534), ki je skrajno dekorativen in shematičen v svoji potezi, a kljub temu vzbuja veliko pozornost (si. 17.). Njegovo največje delo je slikarija cerkve sv. Petra nad Begunjami. Kako v smeri, ki jo zastopa mojster prezbiterija sv. Ožbalta, slikarstvo propada sredi XVI. stol. v samouško rokodelskem dekorativnem slogu, nam kaže najbolj jasno slavolok cerkve na Taboru pri Grosupljem.
Ce po. povedanem v duhu rekapituliramo značaj take slikane podeželske cerkve, vidimo, da jo odlikuje preprosta prostorna razporeditev, pestra barvnost in poljudna po-učnost. Za njeno poslikanje je obstajal več ali manj stalen shema, po katerem so slike razvrstili po stenah notranjščine. Pa tudi zunaj se pogosto najdejo slike, posebno na fasadi, ki je n. pr. na Godeščah pri Škofji Loki posvečena ikonografično zelo zanimivi poslednji sodbi (sredi XV. stol.). Skoro redno najdemo na eni izmed zunanjih sten slike sv. Krištofa velikana, ki zavzema vso višino stene in mora biti daleč viden, ker je bilo razširjeno praznoverje, da kdor ga zjutraj pogleda, tisti dan ne bo nesrečne smrti umrl. (Z letnico 1443 je datiran sv. Kr. v Troščinah.) Razen te se najdejo pogosto tudi druge slike. Bogata je bila notranjščina in, kakor rečeno, razvrstitev slik dobro premišljena in poučno sistemizirana. Za več ali manj idealen primer si lahko vzamemo Muljavo, katere okras je vsaj v glavnih ikonografičnih potezah po odkritju ladje 1. 1922 sedaj pojasnjen. Na notranji strani zapadne stene nad glavnim vhodom zavzema celo ogromno steno slika poslednje sodbe s sodnikom, vstajenjem mesa in izrazitim kontrastom pekla in nebes. Severno steno ladje zavzema skoro v vsi njeni dolžini slika sv. treh kraljev, ki po kon-tinujočem pripovednem načinu slika slovo sv. treh kraljev, njihov pohod na konjih in poklon v Betlehemu. Severna stena skoro nikdar prvotno ni imela oken, zato je bila edina pripravna za tako veliko kompozicijo. Na južni steni je naslikana v več prizorih povest o Savlu-Pavlu ter v bližini slavoloka votivna slika, predstavljajoča kronanje Marije z dobrotnikom, bržkone opatom stiškim Ulrihom; verjetno je bil na tem mestu tudi lastni portret slikarjev, ki pa je uničen. Na ladijni strani slavoloka je bilo verjetno oznanjenje Mariji, tako da sta se nahajala angel in Marija drug k drugemu obrnjena vsak na eni strani slavoloka. Ohranjena je
ta scena n. pr. pri Sv. Petru na Vrhu ali Žirovnici. Glavna pozornost pa je bila posvečena ikonografični razvrstitvi slik v prezbiteriju, ki je bil skoro redno slikan, dočim so slike v ladji pogosto izostale. V slavoloku samem se previja dvojna trta, tvoreča ovalna polja, v katerih se nahaja v doprsnih podobah rodovnik Jezusov. Na notranji strani slavoloka je spodaj na vsaki strani po ena svetnica, zgoraj pa popolnoma' uničena daritev Kajna in Abela, tako da se ta dva nahajata vsak na eni strani slavoloka. Stene so po višini razdeljene v tri pasove. Spodnjega izpolnjuje slikan zastor; v glavnem pasu v višini oken se nahajajo na severni steni in ob oknih pod slikanimi arkadami stoječi dvanajsteri apostoli, na južni steni pa scene iz Marijinega življenja od oznanjenja do smrti. V tretjem pasu, zavzemajočem trikotna, med svodne kapice segajoča polja sten, so se nahajali prizori trpljenja Gospodovega od debate v templju do vstajenja. Na svodu so kapice prepuščene simbolom evangelistov in angelom — nebesom. Pri popolnejših primerih kot je n. pr. Suha pri Škofji Loki se nahaja tu v sredi Jezus kot kralj nebes in zemlje, obdan od simbolov evangelistov in angelov z napisnimi trakovi, vsebujočimi besedilo kake cerkvene himne v rokah (n. pr. Regina coeli laetare itd.). Ta dekorativni sistem, ki je sestavljen oči-vidno iz poučnih razlogov, je velezanimiv in obenem, kar se razmerja gotske umetnosti do ljudstva tiče, najvažnejši del cerkvene umetnosti. Bil je estetsko dekorativno izredne? plemenit in je bodril v ti smeri okus na eni, na drugi strani pa je bil po svoji vsebini, rekli bi slikani pridigi, ljudstvu vsaj tako blizu in razumljiv kakor današnji križev pot, ki pa umetniško po večini daleč zaostaja. Poučnost slik, preprosta domače topla estetika učinka prostora opisane podeželske cerkve in meščanski element, ki je vedno bolj dobival korenine v narodu, so momenti, ki so zbližali naš narod z umetniškim mišljem in hotenjem, kakor ga je prineslo k nam od zapadnih narodov prevzeto krščanstvo. Naš narod je potom meščanstva stopil v živ stik z zapadnoevropsko kulturo, postal je napram nji prvič potom meščanov-umetnikov aktiven in zato se ni čuditi, če se je gotika globoko zajedla v osnove njegovega umetniškega hotenja. Celo XVI. stol., ko v Italiji nastane iz renesanse barok in v Nemčiji iz gotike takozvana nemška renesansa, se naša umetnost krčevito drži gotskih oblik. Gotika kot problem, kot živ konstruktivni organizem je sicer tudi pri njem od srede XVI. stol. dalje mrtva, a vseeno se vzdrži v zunanjostih in posameznih elementih pri nas v začetek XVII. stol. Deloma celo do konca XVII. stol. Naj-poznejši datiran primer, ki mi je znan, je farna cerkev pri Sv. Križu nad Jesenicami, kjer je plitva kupola iz 1. 1683 preprežena s slabotnim rebrovjem in sklepniki, da bi na-
pravila vtis gotskega svoda. Omenjeni tip podeželske cerkvice pa preide skoro neizpre-menjen v barok in preživi celo XVII. stol. Koncem gotske dobe; posebno v XVI. stol. so tudi posamezni elementi monumentalne stavbarske umetnosti ravno potom meščanske posvetne arhitekture našli pot tudi med ljudstvo na deželo in postali domači. Takih elementov (okvirov oken, portalov, arkad itd.) najdemo še iiebroj po na zunaj že zdavnaj moderniziranih hišah v Ljubljani, Kamniku, Kranju, Škofji Loki, Radovljici in Ptuju. Tudi pri zidanih delih starih kmečkih hiš jih redno najdemo; opozarjam samo na škofjeloško okolico.
Tako jasno vidimo, kako iz zgornje umetni škokulturne plasti, ki pljuska v podobi kolonizacije kot posvetna in posebno cerkvena umetnost preko naših krajev koncem srednjega veka, polagoma sicer, toda stalno prodirajo elementi v ljudsko umetnost ter se lahko tudi potom umetnosti nazorno zasleduje proces evropeizacije našega naroda, ki je, kar se tiče njene pasivne strani, v XVI. stol. toliko kot dovršena.
Kar se razvoja umetniških problemov tiče, sledimo zapadu korak za korakom; včasih sicer za par desetletij, pa tudi pol stoletja zaostajamo, a glavno je, da preidejo pred očmi našega naroda v provincialni obliki vse yažne faze razvoja zapadnoevropske umetniške kulture. V stavbarstvu imamo v XII. in deloma že začetkom XIII. stol. izrazit romanski slog, potem v prvi polovici XIII. stol. izrazit prehod v gotiko; v XIY. in XV. stol. preživimo vse važne razvojne stopnje gotike; v stavbarstvu od bazilikalnega prostorno razkosanega tipa k prostorno enotnemu dvoranskemu ter od konstruktivno vsestransko doslednega k bolj igrivemu, v kiparstvu in slikarstvu pa od idealizma XIV. in prve polovice XV. stol. k realizmu druge polovice XV. in začetka XVI. stol., na kar se polagoma začno vrivati elementi nemške renesanse ter se kvaliteta del pred bližajočo se reformacijo očividno poslabšuje.
Sredi XVI. stol. nastane važna cezura, povzročena po reformaciji, ki tvori najnarav-nejše in kot bomo videli, eno najvažnejših razdobij tudi v razvoju umetnosti naše domovine.
ZAPISKI.
SLOVSTVO.
Ksaver Meško: Ob tihih večerih. (Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg, II. izdaja, Ljubljana, 1923.) Naše življenje. (Narodna knjigarna, Ljubljana, 1922.) Meško je pesnik, ki izpolnjuje svoj krog v slovenskem slovstvu tako izključno, da si prostor, na katerem stoji in si ga je sam izvojeval, varuje sam. Od »tihih večerov« do »življenja« ni poti vzdolž temveč kopanje na globoko. Napačno bi bilo, če bi v Mešku iskal novelista naših dni, novelista, ki zajema iz vzburkanih valov
življenja, ki ga zanima dramatično dejanje in nehanje, demonično snovanje in čuvstvovanje tujih duš; Meško je povsod sam srce svojih umotvorov. In zgoraj imenovani zbirki sta kot dva mejnika dokaz njegove umetniške sile. Meško ne nudi estetskih presenečenj. Meško ni borec, on je pesnik-lirik, njegova umetnost je muzika, samoizpoved kulture. Njegovo delo je našemu času potrebno, ker brani srčno kulturo, brani in izpoveduje človečnost. Meško ni borec, Meško je branitelj vsega slabotnega, brezbrambnega, idealnega. Njegova lirika je prenežna in prerahločutna, da bi vpila čez cesto, sama vase zasanjana snuje in odgrinja tajne lastnega srca, jih v svoji mistični ožarje-nosti odbija in išče v tujih srcih. Zato je prist-ncjša in vernejša sami sebi v »tihih večerih« nego v »življenju«, kajti rosnost te poezije, ves njen čar in mik je v tem, da diha v sveti samoti izven ljudi kakor lilija, ki se je dih sveta ne sme dotakniti, da ne izgubi svojega beločistega sijaja. V čem je čar melodije? Isti čar imajo Meškove umetnine. Meško ne znači niti cinizma niti duha, zapletenega in zadrgnjenega v zanke lastnega intelekta, on ni esprit, on je čuvstvo, hrepenenje, kultura še neuklonjenega idealizma, kultura čistega idealizma v svojih umetninah in v svojem življenju, ki so mu te umetnine le veren odsev. Kdor hoče Meška prav do j miti, mora postati »Ciganček« in doumeti skrivnost, blaženost in bolest glasbe, kdor hoče kulturnega človeka doumeti, mora prisluškovati Mešku »v ječi« in v dnevih koroškega plebiscita. Besede, ki so ujele te srčne utripe, te težke ure strašnih muk, so izraz neposrednih krikov do groze trpeče duše. Bekel sem, da je Meškovo delo našemu času potrebno, živa priča je vsakemu, ki hoče in veruje, da je kultura nad silo, da zmaguje duša nad snovjo. Meškova umetnost je kraljestvo plahih, koprnečih, mladih in lepote žejnih duš: vse te bodo vnovič šle »ob tihih večerih« za sladkimi sanjami, vse te bodo potrjene v pričakovanju neznane sreče in čudežne lepote. »Naše življenje« po ostane nam vsem pristen dokument resničnega telesnega in duševnega trpljenja idealnega, zaradi domovine preganjanega moža.	N. Velikonja.
Dr. Ivan Lah: Angelin Hidar. Starokorotanski roman. Ilustriral Bajko Šubic. 1923. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. Natisnila Delniška tiskarna v Ljubljani. »Angelin Hidar«, ki je izšel v knjigi kot ponatis iz L. Z. (1922), je problematičen poizkus, ustvariti ob ljudskem, večerniškem no-velstvu umetniško močnejše delo po vzoru starejše romantične okusnosti (Merimee). Ne bom zanikal, da preprosti bralec Lahovega »starokorotanskega romana« ne bo imel užitka. Odločno pa moram povedati, da bi Lah sam ne smel biti tako naiven, češ, da je ta, iz vseh mogočih starih in mladih, tudi že književnih in tipičnih snovnih krogov zajeta konglomerat n a nemška volksbuchovska fabula slovenski Ko rot an. Umetnostni dovtip La-hov je prav tolik kakor razprto tiskani atributov lOO polni prednji stavek. Seveda, če bi bil Hidarja
napisal kak Drabosnjak ali Andreas, bi sodil malo drugače. Pa ga je Lali in 1. 1922. in še za Ivana Albrechta nesrečnim poizkusom oknjižiti koroško pravljico. Čudim se, kako je mogel »Hidar« v Zvon. V knjižni obliki ga prej priporočim. Naše korotanstvo pa bo mimo »Hidar j a« vendar še vedno »Mikiova Zala«.
Dr. I. Pregelj.
Charles de Coster: Ulenspiegel in Lam Dobrin. Poslovenil Anton Debeljak. V Ljubljani, 1923. Založila Tiskovna zadruga. Natisnila Delniška tiskarna v Ljubljani. Tiskovna zadruga vrši po načrtu slovensko prosvetno delo, odkar je prevzela kot založnica posle starejših, zdaj nekam ohromelih založniških zavodov. Eno najjačjih književnih podjetij te zadruge je Prevodna knjižnica. Deveta knjiga vsebuje prevod obširnega in slovitega poema, ki ga je napisal v francoščini veliki belgijski romantik Charles de Coster. Poem je homersko nazoren in sočen oris flamske zemlje, duše, besede in šale, poleg Hu-goja, najpopolnejše, kar je ustvarila romantika v francoskem jeziku. Prevod je torej čin. Nekako osmino je prevel Župančič. Bilo bi poučno primerjati, kako prevaja Župančič, kako Debeljak. Reči moram, da ni opaziti velike razlike, če izvzamem, da Debeljak vendar ponekod pretirava s »pleteršništvom«. Sploh to pleteršništvo! Čul sem, da ga visoko naobražen slavist ljubljanske univerze odklanja. Kar načez? Ne bo šlo. Povsem opravičeno se mi zdi presajanje tujega arhaizma z analognim zgodovinskim in lokalnim slovenskim izrazom. Kako naj sicer ohranimo vonj izvirnika, ki mora obdržati prav ta vonj besede? Manj umestno bi bilo posluževati se zakladov iz slovarja pri klasicitetah renesančne, objektivne, anacionalne umetnosti, n. pr. Dantejeve, Tassove, Petrarkove. Kaj pa v izvirnih slovenskih umetninah? Res je, da se sliši nekam trpko: iz slovarja črpam. Res je pa tudi, da to črpanje bistveno ni nič drugega kakor kar so delali Prešeren, Jurčič, Levstik, Finžgar in Prelesnik in Župančič, ki so rabili (mlajši le deloma) mesto mrtvega slovarja živi, v ljudstvu nabrani besedni zaklad. Slavist bi smel po moji sodbi le tam grajati, kjer bi opazil, da umetnik Pleteršnika rabiti ne zna. Dvomim celo, da sme kot slavist grajati nekaj, kar je bolj estetično pogrešeno, kakor pa slov-niško, kakor se je n. pr. Štrekelj spodtikal ob nemških pesnikih narečja, kjer vnašajo v pristni narodni ton besednost knjige, kakor podobno tudi Hrvat Domjanič štokavstvo v kajkavstvo. Slovencem resna knjižna umetnost v narečju sploh ni možna. S čim naj tedaj slovenski umetnik folklorno riše čuvstvovanje preteklih slovenskih dob? Ali bo smel zajeti od nemškega sloga v Trubarju, Pohlinu, očetu Bleiweisu? Kar sme, je samo zgodovinsko besedišče. Grajati pa sme slavist prestopke kakor: medenica = Frauenbecken, pol-nlca v pomenu sedanje punice (dr. Breznik —■ Preglju). Tudi to beleži po pravici, ali rabi pisatelj ekzotičen izraz v objektivnem ali direktnem, dramatičnem govoru. Bistveno pa nove besedne struje iz Pleteršnika slovničar ne sme zanikati.
Umetnikova dolžnost pa je, da estetsko-kritično zajema iz mrtvega, oživi, kar je mehansko zbrala pridnost. Seveda eno gre še nad pleteršništvo: živo ustvarjanje. Zato pa, da zamer ne bo: Dovolj slovarja. Živela zdrava ustvarjena beseda! Debel jakova knjiga sicer ni poljudna. Tudi ni za ljudi. Močna tendencioznost je. Dr. I. Pregelj.
1. A. C o n a n D o y 1 e : Zgodbe Napoleonovega hu-zarja. Prevel V. M i h a j 1 o v i č. Ljubljana, 1923. Založila Ig. pi. Kleinmayr & Fed. Bamberg.
"L Frederick Marryat: Morski razbojnik. Iz
angleščine prevel I. M. Ljubljana, 1923. Založila Ig. pi. Kleinmayr & Fed. Bamberg.
3.	M au rice Leblanc: Arsene Lupin. Gentleman — vlomilec. Poslovenil Vladimir Levstik. Ljubljana, 1923. Založila Ig. pi. Kleinmayr & Fed. Bamberg.
4.	Marguerite Burnet-Provins: Knjiga za Tebe. Poslovenil Alojz Gradnik. Ljubljana, 1923. Založila Ig. pi. Kleinmayr & Fed. Bamberg.
5.	Šest angleških povesti. Poslovenil Jan B a u -kart. V Mariboru, 1922.
6.	Mati narava pripoveduje. Prirodopisne pravljice. Spisal K.Ewald. Slovenski mladini povedal P. H. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. 1923.
7.	Waldemar Bonsels: Prigode čebelice Maje. Roman za deco. Poslovenil Vladimir Levstik. V Ljubljani, 1923. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.
8 Friedrich Schiller: Marija Stuart. Tragedija v petih dejanjih. S porabo Cegnarjevega prevoda poslovenil Oton Župančič. V Ljubljani, 1923.
Prevaja se dandanes v Sloveniji prav po vzgledu Hrvatov in Srbov kar vse vprek, dobro in slabo. Knjiga mora biti, če sodim po tem, zelo potrebna in tudi gre. Saj Kleinmayr celo ponatiskuje (1), dasi tega ne navaja. Zdi se mi, da sploh odločujejo bolj praktični nameni. Slovenski izvirni knjigi tako bogatenje slovenskega knjižnega trga ni v korist. Tudi ne priča o velikem obzorju založnikov. Med naštetimi osmimi knjigami zaslužite le dve (7, 8) podčrtane omembe. Doyle je prijetno slovensko berilo. Vsega besednega karakteristikona v izvirniku pa prevajatelj ni umel podati. To je težek posel, podati vonj francoskega bramarbstva v ustih angleškega fabulista. Marryat (2) je tako star, kakor so vedno mladi naši šolski otroci, ki bi se utegnili spričo mikavne j ših zgodeb novejšega izvora vendar dolgočasiti ob »razbojniku«. Prevod iz Leblanca (3) je lep in dober, če izvzamemo neslovenski naslov. Gradnik (4) prevaja iz roman-ščine odločno bolje nego iz srbohrvaščine. Čuda ni. Saj je po okusu in telesu — zapadnjak. Knjiga je že pretirano prefinjena poltnost moderne ero-tomane, ženski in francoski D'Annunzio. Ni zdrava ta »visoka pesem« moderne žene. Carducci bi pljunil, dasi je branil Romanke, ko so mu mlajši slavili germansko Gretchen. Irving, Poe, Dickens zaslužijo prevoda, pa v boljši in izdatnejši meri kakor je to storil Baukart (5) najbrže ob inem
övetniku. Ewalda presajati po Pengova poljudni mohorski knjigi je drzno knjigotržno podjetje (6). Odbija v knjigi popolni nedostatek poezije in preočito kažoči se socialnodemokratski, nemški material izem. Je že vse kaj drugega Bonsels (7), dasi bi knjigo Mahnič odklonil. Berilo za zrelejše srednješolce. Nižješolci so se smejali samo ob dovtipu kobiličinih nog »kazalca na polsedmih«. Čin je Župančičev prevod (8); osvojil si je šolo ne le kot knjiga iz kr. zaloge šolskih knjig, tudi sam po sebi. Lokar je napisal uvod. Pozabil pa je potrebnega realnega komentarja po vzgledu nemških podobnih izdaj. Knjiga je izšla v salonski in šolski opremi.	Dr. I. Pregelj.
Najnovejša raziskavanja po zgodovini starejšega slovenskega slovstva. Fr. Kidrič je izdal v zadnjem času tri važne razprave, ki bistveno poglabljajo in razčiščajo naše znanje po protestantovski in proti-reformacijski slovstveni zgodovini. Prvi članek je izšel v praški »Slaviji« 1. 19221 pod naslovom: O sumljivih naslovih knjig v zgodovini južnoslovanskega pismenstva reformacijske dobe. Sestavek pojasnjuje cclo vrsto dvomljivih eksistenc v naši protestantovski slovstveni zgodovini. Izvajanja pisateljeva so, kolikor morem slediti, popolnoma neizpodbitna v okviru navedenega, dosedaj znanega gradiva. Kar se tiče podatkov letaka ob 400 letnici Lutrove smrti, ki je bil prinesen iz Astrahana, ter njegove tiditve o slovenskih knjigah, prinesenih 1. 1559 v Moskvo, sem se prepričal po Librovičevi »Istorija knjigi v Rossi j i«, ki pisatelju ni bila dostopna, a jo jaz slučajno imam, da njeni podatki ne vsebujejo nič več kot je podal K. Tautz v Zentralbl. für Bibliothekswesen. Librovič nikjer ne govori o slovenskih knjigah; naprej pa citiranega pisma ni mogoče zasledovati, ker ne pove, odkod ga pozna.
Drugi sestavek je izšel v »Časopisu za slov. jezik, književnost in zgodovino« III. 1. str. 78 si. pod naslovom : Opombe k protiref. (katol.) dobi v zgodovini slovenskega pismenstva. Ta vsebuje najprej kronološki seznam slovenskih tiskov in rokopisov odi. 1600 do 1764, potem pa rešuje več posameznih nejasnih vprašanj te dobe, kot n. pr. Ingenerijev in Čan-dikov katekizma, letnico postanka Spokorjeina Ene imenithne Gresknize, Kasteleciana, Voren-čevo biblijo, Repeževo Shtimo boshjo, Hrenovo in Schönlebnovo izdajo evangelijev in listov, Pa-glavčevo pesmarico in celo vrsto drugih. Te opombe tvorijo samo aparat za »Stanje slov. pismenstva tik pred začetkom preporoda«, ki izide v prih. letniku Časopisa.
Tretji je izšel v »Bogoslovnem Vestniku« III. 1. sir. 149 pod naslovom: Doneskizazgodovino slovenskega lekcionarja in slovenske pridige od konca srednjega veka do 1. 1613 (1699). Tu je Kidrič dokazal na podlagi glos iz konca XVI. in začetka XVII. stol. v tiskanih misalih in nekaterih pridigarskih zbornikih, da
1 »Slavia« je po Jagičevem Archivu f. slav. Phil, najvažnejše mednarodno slavistično glasilo.
so prevajali takratni slovenski duhovniki evangelij in event, tudi epistolo predvsem iz misala, ki je imel takrat majhno, priročno obliko, pridige pa po latinskih predlogah sproti na slovenščino. Pridigarski in lekcij ski slovenski teksti iz dobe pred 1. 1613 ne dopuščajo razlage, da bi bila obstajala pred in med reformacijo kaka posebna slovenska katoliška literarna tradicija. V spomenikih se zrcalijo le razne faze rahlih poskusov brez smotrene zaporednosti. Teksti, ki so nastali proti koncu 16. ali v zač. 17. stol., pa pričajo tudi, kakšen kulturni činitelj je bila Dalmatinova biblija.
Navedeni spisi nam že sedaj odkrivajo toliko novih pogledov v literarno zgodovino protestantovske in protireformacijske dobe in polagajo tako trdne temelje za bodočo zgodovino, da ne bi bilo prav, če bi šli molče mimo njih. Obenem nam pričajo tudi o ogromnem kulturnem pomenu univerze v Ljubljani. Delo, ki ga je tu z uspehom začel Kidrič, more vršiti namreč edino učenjak, ki živi v naši sredi, kjer ima deloma edino v ljubljanskih bibliotekah dostopne neobhodne literarne pripomočke in stalen stik z najdišči teh in podobnih spomenikov, katerih velik del je postal znan šele po Kidričevem in njegovih sodelavcev prizadevanju v zadnji dobi. Nebroj jih je pa še neznanih po podeželskih, pogosto hribovskih župnijskih arhivih in zavrženih starih knjižnicah pod strehami cerkva in župnišč. Kidrič je začel hvale vredno in važno delo in če mu bodo sledili ostali vseučiliški profesorji z enako vnemo v dosedaj nepoznano in neocenjeno domače gradivo, bo to najlepša apologija naše znanosti in njenega ognjišča. Kako se od te strani res poglablja naša kultura glede na poznanje njene preteklosti kakor tudi na ustvarjanje temeljev za bodočnost, o tem nam pričajo uspešno začeta podjetja, ki bi jih brez univerze nikdar ne imeli: Humanistično društvo, ki v kratkem nastopi s svojim Zbornikom, — Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino — Bogoslovni vestnik — Zbornik za umetnostno zgodovino — Zbornik znanstvenih razprav, ki ga izdaja pravna fakulteta, in knjiga »Iz ljubljanske šole za arhitekturo«, s katero se nam je predstavila arhitekturna stolica.	Frst.
Dr. Ivo Šorli: V deželi Čirimurcev. Podzemska povest za mladino. — Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. 1922.
Čirimurci so simpatičen podzemeljski rod in imajo to nesrečo, da prideta k njim dva človeška otroka. Zgodba je prikladna za politične otroke. Ker pa človek do pubertetne dobe jemlje besedo in zgodbo tako, kakor je pisana, ne bo mogla mladina prebaviti surovosti, neestetičnih dogodivščin v povesti, tudi pogrešam v kompoziciji in slogu estetičnih elementov. Dejanje se razreši s silo. Morda je taka deviza pripravna za vzgojo nasilnikov, ni pa prikladna za vzgojo in estetično oblikovanje mladega človeka, ki ga hočeš imeti svobodnega, širokogrudega človeka državljana. S silo razmotati dejanje je umetniško ceneje, toda duha sila ne razodeva! Tudi zadnji poglavarjevi iyu nauki ne morejo tega zabrisati. Šorlijevo zgodbo
priporočam vsem onim, ki bero samo dnevno časopisje, za deco je vzgojno in estetično nezadovoljiva, povrhtega so pa tudi risbe surove.
Narte Velikonja.
Josip Kozarac: Tena. Predgovor napisao dr. Branko Vodnik. (Narodna knjižnica sv, 70—72.) Zagreb, 1922. Strani 64. (V cirilici.) Modernega slavonskega Reljkoviča Josipa Kozarca je Slovencem predstavil Ilešič. Vodnik pravilno veli o njem, da ni ne velik umetnik ne globok sociolog. V noveli o Teni (Terezi) riše Kozarac nekak tip slavonske ženske. Ni se mu posrečilo, da bi v tisti globini predočil kakor Rusi, v tisti meri ogrel za študijski predmet kakor Francozi. Ni psiholog, ni artist. Nima ljubezni in je kaj začetniški posnemalec tujega. Ker je motivno rastel preveč iz »Nane« (divje koze) in iz »Oblomova« (leni Tenin oče), bi človek dvomil celö o istinitosti barev in fiziološko-kra-jevnega okolja. Kljub vestnosti v tisku je vendar opaziti nekaj tiskovnih napak, pa še v uvodu. So pač v cirilskem pismu — neizogibne. Dr. I. P.
UMETNOST.
Dve razstavi. (Bucik-Dolinar v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani; Vesna v Mariboru.) Po daljšem presledku smo imeli zopet enkrat priliko, videti nekaj del naših živečih umetnikov. V Ljubljani sta razstavila skupno slikar Bucik (Primorec) in kipar Dolinar. V Mariboru pa so pod firmo Vesne nastopili Saša Šantel, Kopač Fr., Marčič R., Šubica Mirko in Bajko, Hinko Smrekar, Gašpar Porenta in Bucik. Ti dve razstavi medsebojno v marsičem izpopolnjujeta sliko naše sedanje umetnosti, kolikor jo zastopata; zastopata pa nedvomno njen slabotnejši in konservativnejši del. O kakem globljem iskanju z malimi izjemami, in med temi je nedvomno Dolinar, tu ni sledi, še manj o kakem revolucionarnem propagiranju nove estetike, ki je za napredek umetnosti neobhodno. Ljubljanska razstava je imela namen, pokazati najnovejša dela dveh umetnikov, v čemer je bil tudi njen relativni pomen; mariborska pa predstaviti umetniško organizacijo, toda predstavila jo je s starimi, povečini že zdavnaj znanimi deli in nikakor ne reprezentativno. Pred-njačil je Fr. Kopač, in to je simptomatično; organizator Šantel je stal nekako v ozadju. Etiketa razstave je bila preračunjena na učinek na množico, za tako vlogo pa je Šantel preintimen. Kopač stoji v svojem hotenju nekje vzporedno z Bu-cikom, seve na čisto drugem nivoju in z razliko, da je Bucik rafiniran rabitelj svojih sredstev, Kopačeva pa so sploh samo na efekt preračunjena in človek niti ne ve, kje je njegovo resnično globlje znanje. Rad bi bil simbolik, to pričajo že naslovi njegovih glavnih del: Življenje in smrt, Greh, Maska, Judita, Pogled v bodočnost, pri čemer je simbolizem vselej tako dobeseden, tako vsakdanje razgledniški, da zadovolji kvečjemu še prav primitiven umetniški inštinkt. Je v teh slikah sicer neko doživetje mikavne forme, ki pa se mi zdi bolj podoživetje, ni pa globljega duhovnega pojmovanja teh skrivnosti in posebno ni
vizionarne resničnosti, ki bi bila neobhodno potrebna.
Saša Šantel je razstavil risbe in nekaj oljnatih slik. Kot marljiv ilustrator in grafik je zadosti znan, in ta razstava je dala nekak pregled njegovega ilustrativnega dela. Priznati mu moramo — skromnost in pridnost, kar ga prijetno razlikuje od mnogih drugih. Vendar pa je ravno v risbah slaboten, neduhovit in se mu redko kaj, a to le motivno, posreči. Mnogo boljši je v slikah. Tudi tu je skromen in intimen v koloritu, kakor tudi v tehniki in kompoziciji. Svoje predmete doživlja neposredno; po večini so to pokrajine (morje, Bled, Ljubljana). V primeri z efektnim Marčičem ravno radi svoje skromnosti odnese zmago.
O ljubljanski razstavi so zadosti pisali dnevniki. O Buciku je bila sodba vseh enaka, naj so jo že povedali bolj ali manj nezastrto. Odklonilna! Zakaj? Bucik je v svojih zadnjih delih skoro izključno portretist, in sicer damski portretist. Podal se je torej na pot, ki je že večje kot je on zapeljala v laskajočo frazo brez globlje vsebine. Bucik je spreten, pa ne porabi svoje spretnosti za reševanje recimo strogo umetniških problemov, ki mu jih nudi model; značaj portretiranega ga sicer zanima, toda enostransko, in tako govore vsi njegovi portreti z malimi izjemami eno pesem o gladki koži, rožnatih ustnih, zapeljivih gestah in vabečih očeh. Ker od umetnosti danes pričakujemo več kot to, ker pričakujemo od nje razglabljanj, odkritij, značajev, izpraševanja vesti, novih čutnih senzacij v barvnem, linearnem in izraznem doživetju, zato je naravno, da je Bucik našel tako malo milosti. In vendar je zmožen globljih stvari. Na mariborski razstavi se me je globoko dojmila njegova deklica, v portretu izvršen obrazek blon-d:nke, našminkanega polotroka z zasanjanimi otožnimi očmi v zlatem okviru. Tu je bil Bucik skromen, skromen je bil bržkone tudi model, ki ni zahteval od njega več kakor pokaže zrcalce, in tu je segel v dušo. Na drugi strani pa je visel na mariborski razstavi drug pol njegove umetnosti, portret igralca Danila, — to pa je običajni Bucik najslabše izdaje. Je to Danilo po gotovih potezah obraza, a vendar ni to Danilo niti po izrazu obraza niti po pozi, in milje, ki ga diha slika, sploh ni njegov, pa če bi tudi on sam smatral ta portret za dober.
Bucika je spremljal v javnost Dolinar. Ne rečem, da po zunanjem aranžmaju razstave nista spadala skup in da se nista dobro izpopolnjevala. Pokazalo pa se je zopet, da ima naša publika za kiparsko umetnost zelo slabo razvit čut, kajti šla je mimo Dolinarja k Buciku, njega pa je skoro prezrla. In vendar so bila to dela, ki so zanimiva že po svojem materialnem značaju, naj je to marmor, glina, bron ali les. Dolinar polaga na material in njega estetiko veliko važnost, in to mu štejem v dobro. Dolinarju očitajo formalni eklekticizem, in tega je res kriv. Posebno malo se mu poda Meštrovičev vpliv, ki je najbolj viden v Sfingi, Budi, kralju Matjažu. Da je res izredno sprejemljiv za vtise, naj prihajajo od koderkoli, kaže tudi leseni kipec Mati, kjer so govorili po-
roČevalci o Kraljevem vplivu itd. Zakaj posnema, zakaj se tolikokrat odziva na dela drugih, tega bržkone Dolinar niti sam ne ve razložiti. Instinkt vodi človeka po različnih, pogosto težko razumljivih potih h končnemu cilju, in jaz nad Dolinar-jem nisem obupal, čeprav se mi osnutki za Jadransko banko v Beogradu zde malo prelahki, za kar pa bodo mogoče vseeno prav dobro opravljali svojo krasilno vlogo na stavbi. Če bi Dolinar ne bil ustvaril drugega kot Krekov spomenik, kjer je doživel monumentalnost in jo tudi izrazil, in pa Matijo Gubca, ki je od vase zagrizene bolečine ožarjen, monumentaliziran domač kmečki tip, enakopraven Meštrovičevi kreaciji ali katerikoli kakega ljudskega tipa, bi ga ne smeli popolnoma zanikati, kakor bi nekateri radi. S tema razstavama nam letošnja umetnostna sezona ni prinesla novih doživetij. Za poletje se obeta razstava bratov Kraljev v Ljubljani in slovenska razstava v Hodoninu na Moravskem. Tam upamo več izvedeti o stanju in potih slovenske umetnosti.	Frst.
Jos. Mantuani: Paulinische Studien. I. Die Bedeutung des Wortes »purpura«. Posebni odtisk iz Bulicevega Zbornika. — V temeljiti filološko arheološko in ikonografsko podprti študiji je Mantuani rešil vprašanje pomena besede »purpura« v titulusu sv. Pavlina, škofa v Noli (353—431), v katerem popisuje mozaik Feliksove bazilike v Noli. Zadevno mesto se glasi dobesedno z očividnim pa-ralelizmom pomenskih zvez med štirimi izrazi takole: »Regnum et triumphum purpura et palma indicant.« Pred Mantuani jem sta se s to zadevo pečala Garucci in Wickhoff. Zapeljan po nekem mestu iz pesnika Stati j a je Wickhof zašel na čisto napačno sled, ker je po osamljenem pomenu besede purpura na tem mestu kot pomladanske cvetlice skušal tudi Pavlinov izraz v tem smislu razlagati; za to je našel navidezno oporo tudi v ohranjenih spomenikih. Oprt na obširen filološki material iz sodobne in Pavlinove literature dokaže Mantuani, da pomeni običajno in tudi na tem mestu purpura škrlatno tkanino kot simbol kraljevske časti. Ikonografski dokaz za pravilnost tega naziranja pa mu poda mozaik iz kupole cerkve Sta. Maria in Cosmedin v Raveni, nastal pred 1. 526., kjer nahajamo na tronu, posejanem z biseri, belo preprogo in na nji s škrlatom pre-tegnjeno blazino, na kateri stoji križ, okrašen z biseri, preko čigar ramen je obešen kos purpurne tkanine. Križ simbolizira Kristusa, sedečega na prestolu, obdanem od apostolov, škrlat pa označuje njegovo kraljevsko dostojanstvo. Na tem mestu popravi Mantuani tudi razširjeno krivo mnenje, da pomeni tkanina, obešena čez križ, Veronikin potni prt.
Razprava je važen donesek k starokrščanski arheologiji in le želeti moramo, da bi ji kmalu sledile nadaljnje, napovedane v uvodu.	Frst.
Dr. Paul Wilhelm von Keppler: Aus Kunst und Leben. 6. do 8. izdaja. Freiburg i. Br., 1923. Znani škof rottenburški, Keppler, podaja v ti knjigi vrsto popularnih člankov o umetnosti, med katerimi so res izredno živahni in zajemijivi:
Der Freiburger Münsterturm; Wanderung durch Württembergs letzte Klosterbauten; Raffaels Madonnen; Siena; Bilder aus Venedig. Sestavki o Rafaelovih Madonah, o Sieni in Benetkah spadajo nedvomno med klasične poljudne spise o umetnosti. Odveč se mi pa zdi na str. 163 zagovor Rafaela pred mnenjem nekaterih, da je porabil za model Sikstinske Madone svojo znanko Mar-gberito, ki nam je znana iz njegovih del kot Fornarina, odveč zato, ker ga Keppler samo idealno brani pred fem mnenjem, a faktično ne more dokazati nasprotnega. Rafael, kot renesansa sploh, je idealiziral svoje modele, zato je izključeno, da bi bil prevzel- v tako idealistično zasnovano kompozicijo kakor je Sikstinska Ma-dona svojo ljubico; pa tudi v slučaju, da se posreči dokaz, da je njo vzel za izhodišče, jo je toliko idealiziral, da o navadnem pre vzet ju ne more biti govora, s čimer je onemogočen vsak vsakdanji očitek. Po tem spoznanju je itak vse ostalo dokazovanje odveč, posebno pa z mnenjem, da za umetnika ni drugega pota kakor tudi najsvetejšemu in na j vzvišene jšemu dati v umetnini resnične poteze, ker mora ustvarjati v resničnih oblikah. To velja pač za renesansko in klasično umetnostno teorijo, ki jo zastopa Rafaelova umetnost, nikakor pa ne splošno in za vse čase. Rafael ni mogel drugače; ni pa treba izgovarjati renesanse, ki je bila tudi v svojem idealizmu precej čutna in jo v poduhovljenju naravnih form daleko nadkriljuje romanska in gotska umetnost severa. Vprašanje Rafaelovega in sploh renesanskega idealizma na tak način ne bo rešeno, ker predstavlja v bistvu podobno antiki, s katero je renesansa paralelno stremila, vendarle idealizirano čutnost. S tem pa Rafaelova veličina ni nič zmanjšana. On izgubi sicer nekaj kot posebno verski umetnik, za kakršnega ga smatra splošno mnenje, ne izgubi pa nikakor v okviru takrat živega umetniškega hotenja in njegove estetike, ampak samo s stališča drugače uglašenega razpoloženja današnjega človeka ali izrazito duhovno razpoložene dobe, kakor bi naša semin-tja rada bila. Če pa abstraliiramo od osnovnega razpoloženja sedanje dobe in mu hočemo biti pravični, bomo ravno z ozirom na razpoloženje njegove dobe morali priznati, da zna v tem okviru držati mero, kakršno zmore samo velik umetnik in da je ravno s te strani gledan tudi kot verski umetnik večji nego bi bil z nekega abstraktnega stališča, s katerega bi ga rad presojal Keppler. Studijo o württemberSkih samostanih porabi pisatelj za zagovor baročne umetnosti, ki so ji dolgo časa odrekali cerkven značaj, češ, da je plod izrazito posvetnega duha. Tudi tu je naše stališče isto kot napram Rafaelu: soditi je treba delo po dobi, njenem splošnem razpoloženju in estetskem hotenju; le tako bomo pravični, kajti to, kar danes množica občuti za cerkveno ali necerkveno, gotovo ni merodajno. V obeh teh dveh slučajih se mi zdi, da se Keppler nekoliko preveč »bori« proti nasprotnim stališčem, išče preveč protiargumentov za očitke, namesto da bi zadevo kar pozitivno vzel in sestavku samemu dal tisto notranjo prepričevalno moč, ki sama podere vse pomisleke. Frst.
SI. 12. Kamnik, Mali grad, portal	SI. 13. Ptujska gora, cerkev (zač. XV. stol.),
(konec XII. stol.).
SI. 14. Sv. Peter na Vrhu, sv. Helena (2. pol. XV. stol.).
SI. 15. Suha pri Šk. Loki, prezbiterij, freske (2. pol. XV. stol.).
r
1

• /i-V
J ..ft,
*m
t* J »
M
>KJ . -/ ■■
SI. 17. Slikar prezbiteri.ia sv. Ožbalta, Svetnica na Suhi (okoli 1. 1584.).
SI. 18. Johannes de Laybaco, sv. Marjeta na Muljavi (1. 1456.).
SI. 20. Škofja Loka, župna cerkev (konec XV. stol.).
SI. 19. Breg- nad Kranjem, slikano okno (1. pol. XV. stol.).
SI. 21. Kamnik, kipec Matere božje (okoli 1. 1500.).
SI. 22. Mali grad v Kamniku, poznogotski sklepnik.
SI. 24. Sv. Peter pri Trebelnem, svod romanske kostnice.
SI. 23. Sv. Peter nad Kamnikom, poznogotska cerkvica.