Cesare deve moriré!
Razmislek po letošnjem Berlinalu
PeterJarh
Kakšno noro, šokantno, osupljivo presenečenje! Letošnji Berlin je bil nedvomno evforičen, fascinanten, tako rekoč festival festivalov-toliko pomenljivih, intrigantnih, provokativnih, angažiranih, intelektualno profiliranih in hkrati brutalnih, kritičnih političnih filmov ni bilo mogoče tukaj videti že desetletja. Obstoja tako ¡zbrušene, umetniško in miselno jasno oblikovane produkcije, kakor jo je bilo mogoče videti skozi vse letošnje pomembnejše berlinske sekcije, si pravzaprav sploh ni bilo mogoče zamišljati, če živiš v neki daljni, blatni, od boga pozabljeni (filmski?) provinci, kjer je filmska tema tako rekoč popolna, kjer je povečini mogoče videti samo še nerele-vantne, kretenske in miselno popolnoma blodne produkte...
* Cezar mora umreti!
Letošnji Berlin je dejansko silovito, brutalno pometel z mediokritetami1, z artističnim, praznim iskanjem identitet, z junaki, ki katatonično strme v praznino in se čudijo lastnemu obstoju, z neverjetnim infantiliz-mom zgodb, ki so do kraja skonstruirane in popolnoma neživljenjske in ki jim botrujejo impotentni »script doctorji«, ki potujejo kot nekakšni kulturni politkomisarji in cenzorji
1 V Berlinu je bila doslej v veljavi nenapisana praksa, da se je festival uklanjal - tako pri sestavi tekmovalnega programa kot podeljevanju nagrad - nekim dovolj konvencionalnim, nekonfliktnim, moralističnim, lobističnim shemam in zahtevam, ki so izpričevale predvsem (lažno) moralo Evrope, Unije, multikulturnosti, multietničnosti, (lažnega) človeškega dostojanstva, povezanosti itn. Zato je ta silovit »vdor« povsem novih, drugačnih in za Berlin res subverzivnih tem toliko bolj presenetljiv. Še bolj pa preseneča, da žirija ni vljudno in konvencionalno obšla teh filmov - ampak jih je celo nagradila.
med evropskimi mesti in s svojim miselnim in umetniškim konzervativizmom, konfor-mizmom in liberalno infantilnostjo uničujejo vse, kar se da ...
Kriza, ki globalno sesuva sisteme, med drugim tudi kinematografske konstante in vzorce, je očitno prinesla tudi povsem novo, doslej nekako na stran potisnjeno in pozabljeno »vlogo« filma kot prostora kritike, akcije, premisleka, dejavnega iskanja identitete, pogleda na svet in mizerijo družbe in človeškega stanja v postkapitali-stičnem svetu... Nenadoma se pojavijo z vso silovitostjo v prvem planu filmP, za katere še včeraj preprosto ne bi mogli verjeti, da se s svojimi ostrimi, kritičnimi razmisleki, šokantno in nekonvencionalno zgodbo, dramaturško brlljanco In izbrušenostjo, temami, usodami in junaki sploh lahko pojavijo v
2 Seveda - na festivalu je še vedno veliko povprečnih filmov, ki ne prinašajo nič novega, pre-bijajočega, presežnega, ki se zadovoljujejo z brezkonfliktnostjo, stereotipnostjo, infantilnostjo in jih je na festival pripeljala takšna ali drugačna lobistična investicija in napor. Filmov, za katere je bilo škoda vseh naporov in sredstev... A »predstava gre dalje« in vse te ničvredne filme tako ali tako pogoltnejo in eksploatirajo svetovneTV kloake...
središču Evrope, ki je bila prej desetletje in več jedro polikane, polakirane, impotentne kinematografije, ki seje obnavljala in živela samo s pomočjo obsežnih in neusahljivih evropskih denarjev ... Umetno vzdrževane distribucije evropskega filma in kinematografske mreže, kije bila pretežno namenjena sama sebi in promociji bolnih izdelkov, kijih sicer ne bi nihče niti pogledal...
Po letošnjem Berlinalu je tega očitno konec. Zmaga! je pretresljiv, fascinanten film bratov Taviani Cezar mora umreti (Cesare deve morire, 2012), ta modra, osemdese-tletna starca, sta osupnila z brutalno interpretacijo S ha kes pea rje vega Julija Cezarja v enem izmed rimskih zaporov, s pretkanimi in grozečimi obrazi tatov, zvodnikov, dealerjev in mafijskih morilcev, ki igrajo to okrutno »renesančno« igro oblasti, ki si lasti ves svet ...To je seveda v vseh pogledih srhljiva, pretresljiva igra, prignana do skrajnih robov, brez moraliziranja in estetizacije, kjer so stvari popolnoma jasne: tirana/oblastnika/ uzurpatorja/plenilca je treba ubiti, odstraniti - v imenu svobode, ideala, kjer je potreben in opravičen tudi radikalni umor! Dalje je tu Švicarka Ursula Meier s Sesfro (Sister/L'enfant d'en haut, 2012), z neverjetno subtilno socialno dramo o evropskem white trashu, ljudeh z dna, brez upanja, možnosti, priložnosti, o ljudeh, ki nimajo nič in so nič, in je droben kriminal edino, kar jim za trenutek lahko prinese iluzijo o sreči, o uporu, maščevanju. To je film, ki briljantno razkriva nevidni totalitarizem sistemskega nasilja, človeške ujetosti, obupa, brezizhodnosti, ponižanja, izključenosti, podobno kot na primer madžarski Samo veter (Csak a szél, 2012, Bence Fliegauf), angleški Moj brat hudič (My Brother the Devil, 2012, Sally El Hosaini), celo Železna lady (The Iron Lady, 2011 ), kontroverzna, intrigantna štorija Phyl-lide Lloyd o Margaret Thatcher, tej usodni, histerični hčeri podeželskega kramarja, ki je - seveda figurativno - s svojo kramarsko, ozkoumno trdovratnostjo spravila iz tira célo državo, zanetila kaos in nerede. Pa argentinski Zamuda (La demora, 2012, Rodrigo Pia), avstrijski Španija (Spanien, 2012, Anja Salo-monowitz) hladni, cinični, tesnobni švedski Avalon (2011, Axel Petersén) afriški, blazni in normalni evropski civilizaciji popolnoma tuj in nedojemljivo krut film Vojna čarovnica (Rebelle, 2012, Kim Nguyen), ali celo po Maupassantu prirejen Lepi prijatelj (Bel Ami, 2012, Declan Donnellan in Nick Ormerod).
Vojna čarovnica
Najbolj direktno, kot kakšen zbor v grški tragediji, v premem govoru, (posnetem) kon-ciznem referatu - da ne bi bilo nobenega dvoma, da gre zares - povsem nedvoumno tematizira problematičnost, konfliktnost, tragičnost in vprašljivost tega sveta, seveda provokativno, posnet kot »film-simpozij« Karmakarjev Napad na demokracijo {Angriff auf die Demokratie - Eine Intervention, 2012), kjer cela vrsta briljantnih evropskih kritičnih intelektualcev neposredno v kamero govori o današnji krizi demokracije in prevladi popolnoma poblaznjenih, amoral-nih, odtujenih političnih in ekonomskih elit, ki svet razumejo zgolj kot svoje ekskluzivno in neomejno igrišče, kjer jim je dovoljeno vse... seveda le dotlej, ko se stvari tega sveta obrnejo po svoje, ko se zgodi tragičen, usoden, krvav, a hkrati logičen in razumljiv preobrat kot ga pokažeta brata Taviani skozi Cezarjev, oblastnikov konec, padec in umor, ali kot Benoît Jacquot (Zbogom, kraljica/ Les adieux à la reine, 2012) s koncem kraljevine Ludvika XV. in cunamijem krvi in zla, ki izbruhne iz gneva in srda ponižanih, pohojenih, oropanih, brezpravnih, ki jih je dotlej duši! režim nebrzdane plenilske elite z vrtincem ponorelega egoističnega grabljenja, ropanja in pohote.
Vzporednice te letošnje nepričakovano šokantne, osupljive in briljantne berlinske »politizacije estetike« z današnjim časom so seveda nedvoumne, jasna so opozorila in sporočila, v kakšno krvavo brezno se po-
greza in vrtinci ta svet, ki je še pred dobrim desetletjem tako naivno in prostodušno razglašal »konec zgodovine«, konfliktov, vojn, danes pa se zdi, da se iste stvari znova vračajo s silovitostjo, zastavljajo se ista vprašanja, svet očitno začenja nov krog blaznosti, obetajo se grmade človeških trupel in divjanje, kot gaje v svojem renesančnem bestiariju uprizarjal stari eiizabetinec William Shakespeare, ki je očitno dobro poznal konture tedanjih in prihodnjih svetov, misel o še kako človeški krvi, maščevanju, torturi in oblasti... Cesare deve morire!
Ko tako evforično razmišljamo o letošnjem Berlinalu, se človeka poloti posebne vrste tesnoba in žalost, ko vidi, koliko svetlobnih let daleč od realnosti, kako skrajno nebogljena, pritlehna, neambiciozna in neinteligentna je slovenska filmska scena, kiji ne uspe zarisati niti ene same kolikor toliko relevantne, presežne, univerzalne konfliktne situacije, ki je seveda prvi pogoj za sleherno (relevantno, presežno, univerzalno) dramo, ne uspe ji (filmsko) razmisliti niti o enem samem zgodovinskem ali sodobnem problemu, ki bi tako ali drugače presegal izpraznjene, bebave klišeje, ne uspe seji dvigniti nad nenavadno ravnodušnost, preproščino duha, celo brezbrižnost, ki se zadovoljuje z najbolj bizarnimi, predmestnimi štosi po meri Spas teatra...
Če razmišljamo o bratovTavianijev bravuro-zni in inteligentni adaptaciji Shakespearja, njegovem univerzalnem »renesančnem« duhu, ki je aktualen še danes - kako naj bi našli na Slovenskem um, ki bi - na primer Cankarja-znal in zmogel filmsko adaptirati v današnji čas, saj je prav Cankar še kako relevanten pisec in govorec o današnjih (tudi slovenskih) časih, svetu plenilcev, bebcev, svetu totalnega razčlovečenja, pohlepa, ponižanja? Kako bi - v tej marginalni, pozabljeni, zlobirani produkciji sploh lahko zastavili kakšno resno vprašanje o čemerkoli, kar ni zabavno, moralno, polikano in usklajeno z impotentnimi miselnimi obrazci hlapcev, ki se bojijo lastne sence, kaj šele gospodarjev? In vendar, zakaj ne bi tudi Slovenci zmogli preboja iz outa, temè, v kateri smo!? Gre seveda za optimističen, malce nor, zano-sen pogled, komajda verjeten, vendar je seveda to najprej stvar domačih institucij, ki bi morale na takšnem festivalu, kot je bil letošnji Berlin, pravzaprav videti dvoje - v kakšnem sranju je slovenski film - in kakšne so poti ven. Dejansko - Cesare deve morire!