?iiiiiiiiiittiiiiiiTiiitiiT tiiriiuirfii iii 11< iii iifii(iifiiriif«ii]ii*iiiiititiiii<i(iiriiriiitiiiTfiiiiiii iirfiiiiiitiiiriiiiiiiiijiiiiiiiiiniifiiiiidiiiiiidi
_—_____;__ II

Letnik IV. Mali traven 1898. H. zvezek.
ZORA
Grlasilo slovenskega katoliškega dijaštva.
Obseg.
— k.:	Boj pri Vogastogradu.
Ivan Marin: Povest jednega iz množice. Bogdan Kazale: To in ono. ■A..:	Duh časa.
Glasnik: Slovensko vseučilišče. — Slov. kat. akad. društvo „Daniea."
— Dr. Frančišek Jankovič. — Odlomek iz poglavja: Furor Teutonicus. — Kot slovansko filologijo . . .
Zora izide petkrat na leto in stane 1 gld., za dijake 60 nč. Urednik: Anton Vadnal, stud. phil., Dunaj, IX. Porzellangasse 30. Upravnik: Pavel Valj avee, cand. jur., Dunaj, V. Matzleinsdorferstrasse 76. Oblastem odgovoren: Dr. Fr. Jankovič.

Na Dunaju
TISKARNA 0 0. M EzH I T A R I S T O V.
■ —— . — . . ,, ■ ■ . g iniMiimmiiiimmmiiiiiiimmiiiiimimimiiiiiiiinimiimimi.....iiminmmimmiiiiiiiiiimHmiimimimiiiiiiiiiiiniiiMiimiimiii?
Podporno društvo za slovenske visokošolce na Dunaju.
Darila. Podporno društvo za slov. visokošolce na Dunaju je prejelo iz Kra nja darilo 62 gld.; katere je mej tamošnjimi rodoljubi nabral (pred kratkim umrli) dež. poslanec Viktor Globočnik. To svoto je društvu izročil gd. Ivan Vari, pravnik. Darovali so sledeči p. n. gospodje: Viktor Globočnik, c. k. notar, dež. posl., Vinko Majdič, veletržec, dr.'Edvard Savnik, zdravnik, dr. Val. Štempihar, odvetnik, po 5 gld.; Karol Šavnik, župan, ces. svetnik itd., 3 gld.; Karol Florijan, trg. in pos., Ivan Maselj, c. k, gimn. prof., vč. gd. Anton Mežnarec, dekan, škof. svetnik, Fran O mer s a, trgovec, dr. Jak. Zmavec, c. k. gimn. prof., po 2 gld.; Fran Chrobath, trgovec, A v g. Drukar, not. kand., dr. Ed. G1 ob o čnik, zdravnik, Pavel Juvančič, dež. sod. svetnik, Al. Lavrenčič, knjigovodja, Janko Majdič, trg., Jože Majdič, trg., gospa Marija Marenčič, posestnica, Mavril Mayr, pivovarnar, Peter Mayr, pos., Tomo Pavšlar, pos. valj. mlina, vč. gd. dr. Fran Perne, veroučitelj, Ivan Pezdič, šolski vodja, Ciril Pire, trgovec, Konrad Pučnik, pos., dr. Fr. Prevc, odvetnik, ve. gd., Jvan Renier, kapelan, Vilj. Robida, c. k. fin. komisar, V. Rohrman, c. k. vladni tajnik, Ivan Rakove, trg., Ferd. Sajovic, trg., Fr. Saj o wi t z, hotelier, An t. Štritof, c. k. gimn. prof, Fran Novak, c. k. gimn. prof, Ivan Valenčič, hranil, tajnik, Andrej Zumer, šolski nadzornik, Anton Korošec, živinozdravnik, vč. gd. Fr. Žvan, kapelan, po 1 gld. Neimenovana in gd. dr. Val. Korun, c. k. gimn. prof., po 50 nč. — Tekom meseca svečana so došla sledeča darila: Premil. knez in škof lava ntinski dr. Mihael Nap o t ni k (društveni ustanovnik), 10 gld. Iz Bleda: Vč. gd, Janez Oblak, župnik,
2	gld.; iz Bolcana; Gd. Vinc. Vetrih, urad. juž. želez., 1 gld.; iz Bistrice Slovenske: Gd. dr. Urban Somer,' odvetnik, 3 gld.; iz Brežic: Gd. Lavoslav Schwentner, knjigotržec, 5 gld.; iz Dunaja: Gd. dr. Alojzij Homan, dvorni in sodni odvetnik, 5 gld.; gd. Alojzij Kremžar, mag. svetnik itd., 10 gld.; gd. Fr. Šuklje, dvorni svetnik, drž. posl. itd., 5 gld.; gd. Karol Dolenc, uradnik pri najvišjem rač. dvoru,
3	gld.; gd. Jos. Bahovec, žel. urad., 3 gld.; gd. Fr. Pečnik, provizor v lekarni c. k. bolnice cesarice Elizabete, 3 gld.; Žiga Sežun, c. k. likvidator blag. drž. dolgov, 5 gld.; gd. dr. M. Murko, docent na vseučilišču in gd. Alb. Tuschek, blagajničar, po 3 gld.; iz Gradca: Gd. dr. Ivan Klasinc, odvetnik, 3 gld.; iz Gornice (na Koroškem): Vč. gd. Anton Trobeš, prošt, 2 gld.; iz Idrije: Gd. A. Lancinger, c. k. nadoskrbnik, Drag. Svoboda, c. k. inženir, Drag. Lapajne, župan, V. K., Talka, Vera, Milka, po 2 gld.; Martin Dežela, 1 gld.; iz Kaplje (na Koroškom): Vč. gd. Janez Ogriz, župnik, 2 gld.; iz Krašnje: Vč. gd. Franč. Kadunc, župnik, 2 gld.; iz Litije: Slavna posojilnica, 10 gld.; gd. Franč. Gerstenmayer, c. k. davčni nadzornik, 1 gld.; gd. Luka Svetec, c. k. notar, 5 gld.; iz Ljubljane: Gd. Štefan Klun, gostilničar in posestnik, 2 gld.; vč. gd. Jos. Jereb, župnik v. p., 1 gld. 50 n.; iz Moravč: Gd. M. J. Detela, posestnik, 1 gld.; iz Novega mesta: Vč. gd. Mat. Jeriha, kanonik, gd. dr. Fr. Detela, c. k. gimn. ravnatelj, gd dr. Andrej Vojska, c. k. sodni nadsvetnik v p., po 1 gld.; iz Poljčan: Gd. Janez Detiček, posestnik, 1 gld.; gd. Ferd.' Ivanuš, trgovec, 2 gld.; iz Gornje Radgone: Gd.
Oton Ploj, c. k. notar, 2 gld.; iz Ptuja: Gd. dr. Tomaž Horvat, odvetnik, 3 gld.; iz Re i ch en b urga: Gd. Josip Jerman, c. k. okr. kom, bivši dež. posl., 3 gld.; iz Semič a: Vč. gd. Anton Aleš, dekan, 3 gld.; iz Št. Lenarta (na Koroškem): Vč. gd. Henrik Angerer, dekan, 2 gld.; iz Št. Mohor a (na Koroškem): Vč. gd. Jož. Fric, dekan, 5 gld.; iz Trojane: Gd. Fr. Konšek, 1 gld.; iz Zagorja: Gd. Alojzij Domicelj, 1 gld.; iz Železne Kaplje: Vč. gd. Franč. Lene, župnik, 1 gld. — Za toliko blagih darov bodi najiskrenejša zahvala! Vsak, kdor more, spomni se bednih slovenskih velikošolcev na Dunaju! Darove hvaležno sprejema vč. gd. Fr. Jančar, monsignor, papeški častni komornik, župnik nemškega vit. reda, Dunaj, I. Singerstrasse 7. — Dr. Janko Pajk, tajnik. Jakob Pukl, predsednik.
Izpisek iz društvenih pravil. Podporno društvo za slov. viso-košolce na Dunaju je bilo ustanovljeno leta 1888 o vladarski štiridesetletni« našega cesarja. Obstaja torej že deseto leto. V tem času si je pridobilo zares lepih zaslug za slovensko dijaštvo in izvršilo s tem dober kos narodnega dela. V sledečem podajamo najvažnejše točke društvenih pravil.
§. 2. Namen društvu je dobrodelen, podpirati namreč uboge in marljive dijake slovenske narodnosti, kateri se uče na vseučilišču, tehniki ali visoki šoli za zemljedelstvo, izjemoma pa kolikor moči tudi druge slovenske dijake na Dunaju.
§. 3. svoj namen dosezaj društvo, dajaje podporo: a) na enkrat ali na večkrat; b) v gotovih rokovih (na mesec, na četrt leta, na pol leta ali pa na vse leto); c) kako drugače.
§. 4. Društvena sredstva so:
I.	letni prispevki: a) rednih udov, b) podpornikov;
II.	prispevki: c) ustanovnikov, d) dobrotnikov;
III.	e) dohodki podjetij, prirejenih po društvu: koncertov, slavnostnih večerov, predavanj i. t. d.; f) prihodki društvene imovine.
§. 5. Od društvenih dohodkov se smejo porabiti sami letni doneski rednih udov, podpornikov in dobrotnikov in pa obresti o d glavnic e. D o n esk i ustanovnikov, dohodki društvenih podjetij in volila so glavnična imovina ter se morajo dajati na obresti.
§. 6. Udje so : a) redni, b) podporniki, c) ustanovniki, in d) častni udje.
§. 7. Reden ud je vsak na Dunaju ali v dunajski okolici bivajoč Slovenec, ako plača vsaj tri goldinarje na leto.
§. 8. Podpornik je vsak, kdor plača vsaj pet goldinarjev na leto.
§. 9. Ustanovnik plača enkrat za vselej vsaj petdeset, pravna oseba pa sto goldinarjev, oni in ta na enkrat za vselej, ali pa najdalje v petih letnih enakih obrokih.
§. 11. Redni udje imajo pravico, da v občem zboru predlagajo, glasujejo, volijo in morejo voljeni biti. Tudi smejo odboru predlagati one, kateri so podpore vredni in potrebni.
Podporniki, ustanovniki in častni udje imajo, ako so Slovenci in v zboru navzočni, is 16 pravice kakor redni udje.
§. 12. Dobrotniki društva se oni, kateri z darili ali kako drugače podpirajo društvene namene, če tudi niso udje.
§. 13. Imena podpornikov, ustanovnikov, častnih udov in dobrotnikov se morajo razglašati ter zapisovati v posebno knjigo spomenico.
Podpornemu društvu za slov. visokošolce na Dunaju so pretekli mesec darovali: V Bolcanu: g. Vinc. Vetrih, uradnik juž. žel., 1 gl.
V	Bistrici slovenski: Ve. g. Anton Hajšek, dekan, kn. šk. konz. svetnik, častni kanonik i. t. d. 2 gl. Slavna posojilnica, 30 gl. V Bre-žičali: Slavna posojilnica, 15 gl. (letos uže drugič). V Celji: Visokorodni g. Anton pl. Sušič, c. kr. polkovnik, 15 gl. Na Dunaju: G. Jak. Brat-kovič, c. kr. prof. v. p. 5 gl. g. Anton Koželj, vzgojevatelj (društv. ustan.) 2 gl. Gospa Ana Pukl, posestnica (društv. ustan.) 10 gl. V Tramu: Slavna posojilnica, 10 gl. V Gorici: Vč, g. Dr. Tomaž Cerin, prof. bogosl. 3 gl. V Kamniku: G. Fr. Fischer, holelier 2gl. V Laškem trgu: G. Konrad Elsbacher, trgovec, 3 gl. V Leskovcu: Vč. g. Dr. Jurij Sterbenec, dekan i. t. d. 4 gl. V Litiji: G. Ivan Jenko, načelnik postaje, 2 gl. V Ljubljani: G. Jakob Smolej, c. kr., dež. šolski nadzornik v p.
2	gl. V Podborštu (pri Kamniku): G. Andrej Svetlin. 2 gl. V Pod-melcu: Vč. g. Jos. Primšar, župnik, 3 gl. V Poljčanah: Vč. g. Janez Lenart, duh. svetnik, župnik, 1 gl. V Sv. Petru pri Gorici: Visokorodni g. Oskar grof Christalnigg, 1 gl. V Bakeku: G. Matilda Sebe-nikar, posestnica, 5 gl. V S a r a j e v u: G. Jakob Žnidaršič, prof. velike gimnazije, 5 gl. V Smledniku: Vč. g. Janez Karlin, župnik, 10 gl.
V	Timenici (na Koroškem): Vč. g. Jožef Pogačnik, 2 gl. Pri sv. To-mažu:vG. Janko Skerlec, c. kr. poštar, 50 novč. Na Vojščici: Vč. g. Karol Cigon, vikar, 1 gl. 20 n. Na Žili (na Koroškem): Vč. g. Jož. Strojnik, župnik, 50 novč. — Za toliko blagih darov bodi najiskrenejša zahvala. V šest mesecih je društveni odbor mej 51 revnih in marljivih visokošolcev razdelil 817 gl. 25 novč! Za to kdor le more naj daruja za mlade, bedne rojake na dunajskih visokih šolah! Vsak dar bode hvaležno prevzel društveni blagajnik: Vč. g. Frančišek Jančar, monsignor, papeški častni ko m orni k, župnik nemškega vit reda na Dunaju, I. Singerstrasse 7.
Zahvala. Akademičnemu društvu rDanicau podarili so zadnji čas denarne zneske sledeči gospodje: F. Avsec, kapelan v Badovljici, 1 gl.; J. Bozman, župnik v Bakitni, 2 gl.; F. Bajčevič, kurat v Trnji, 6 gl.; Jak. Pukl, c. kr. nadporočnik v. r. posestnik i, t. d. v Maria-Enzersdorfu,
3	gl.; Ant. Žlogar, župnik v Kranjski Gori, 150 gl.; Ant. Šinkovec, župnik v Jesenicah, 10 gl.; F. Pavlič, kapelan v Ljubljani, 1 gl.; Ant. Hajšek, dekan v Slov. Bistrici, 1 gl.; J. Janžekovič, kapelan v St. Rupertu, 1 gl.; M. Ljubša, kurat v Gradcu, 2 gl.; J. Vurkelc, kapelan v Gornjem gradu, 1*50 gl.; M. Vales, kurat na Branici, 2 gl.; V. Eržen, špiritual v Ljubljani, 5 gl.; dr. J Mantuani. c. kr. amanuensis v dvor. knjižnici na Dunaju, 1 gl,; dr. J. Žitnik, drž. poslanec, 5 gl.; J. Lenart, župnik v Poljčanah. 1 gl.; V. Levičnik, c. kr. finančni svetnik v Kranju, 3 gl.; iz Celja g. g, F. Ogradi, opat, 4 gl. ; A. Bančigaj, 1 gl.; J. Kranšič, 1 gl.; R. Ja-nežič, 1 gl.; dr. F. Janežič, 1 gl.; J. Kardinar, 1 gl.; J. Potovšek, 1 gl.; dr. F. Sedej, ravnatelj v Auguštineju, kot prispevek za »Pravnik", 2 gl. Nadalje je poslalo kat. polit, društvo za Radoljiški okraj ustanovnino, 15 gl. Vsem p. n. darovalcem se odbor tem potem najtopleje zahvaljuje.
Boj ppi Vogastog^adu.
(Lirsko-epična pesem.)
In novo življenje Pripravlja v naravi. Oj novo veselje Povsodi poraja Po zimi se hudi — Oj novo povelje Teptano pomlaja Sloven i jo tudi!
Za selom hodi sel po domovini, Po ravnih poljih, po gorah visokih, V boljarjev stopa dome in seljakov, Ognjeno govori povsod in smelo : „Na noge, oj na noge, sini Slave, Iz vseh pokrajin zemlje krvno-svete!
'oginja krasote jZagrinja ravnote -■hS)C in gore v zelenje,
V	zelenje in cvetje, Budi hrepenenje, Veselje in petje
V	grmovju, v dobravi
Vzemite kopja, nabrusite meče In z manoj v boj krvavi za domovje, Za vero dedno, boginje, bogove! Vstanite in maščujte se nad vragi Za svečenike kruto pomorjene, Za žrtvenike s krvjo oškropljene, Za hrame in svetišča razdejana! Vstanite, mili dom oslobodite! Robovi ste, robovi so sinovi In robinje so žene, hčere vaše; Poljane plodonosne so puščave, Domovi vaši nične podrtine. In vi še hočete nositi spone,
V	katere kuje nas protivnik zlobni? Ne; prost naš rod je bil od dob minolih In prost, ne rob, hče biti i pozneje. Za-to mi osedlajte konje iskre, Vzemite kopja, nabrusite meče, Ostavite soproge, dom in deco
In z manoj idite v krvavo bitev —
V	krvavo bitev za domovje drago! Planite kakor levi na sovrage, * Planite in borite se junaško,
Da bode prosta domovina draga!"
Tako je slednji sel govoril. In ves slovenski svet Zavzet je bil in vnet Od žarnih teh besed. Zaupno mož je konja otovoril, Ostavil ženo, deco, dom In šel v usodni bojni grom Borit za stare se postave, Za čast bogov mogočne Slave. In srca teh brezbrojnih čet Užiga Samo kralj, junakov cvet In jedenglas in jeden klic samo Iz široširnih dalj Mej roji temi se glasi ljubo: O živi, živi Samo kralj!
Mladenič enkrat lice še žarno Poljubil je neveste drage, Potem poslovil se srčno In s sladkim upom zmage Odšel je v boj nad vrage. In zbrali so se silni voji, Kipeči po morilnem boji, Od solnčnih trat zahoda, Od bujnih krajev vzhoda. Prišel je s severnih poljan — Od Labe bistre, srebropene, Premnog junakov roj izbran. Prišli od Adrije so skalne stene Junaški, zagoreli sini Na pomoč dragej domovini.
II.
35
II.
Vogascograd, Vogastograd, Kaj sredi tvojih solnčnatih livad Vnebrojnejdanes se vrste množini Ponosni Slave sini? Kaj bliskajo morilni meči V svetlobi solnčnej se žareči ? Kaj silni klic groženja, Kaj krik in hrup močan Doneč preko poljan, Gora pomenja ?
Na čilem konji, Samo, glej, Od vrste leta pa do vrste! Bodri, hrabri sobrate čvrste, Za vojem vodi voj V oslobodilni boj In govori srčno, Navdušeno tako:
Trodnevna vroča bije bitev Za doma se osloboditev, Za doma slavo, čast In vragov zlih propast.
Že tretjič solnce zatonilo bo
Za gore, a končana ni še bitev.
Krepko protivnikov stoji še roj,
S porazom novim nam grozi oholo.
Za-to za manoj vsi. še en napad!
Pogumno se vrzimo na sovrage,
Ne strašimo njihovih se puščic —
Častna je pot iz boja v nav k očetom.
In naš spomin bo drag unukom poznim: Nas bode blogoslavljal svečenik, Ko žrtvoval rešilnim bo bogovom; Grobove naše matere poslej V izgled mladeničem bodo kazale: Junaki, ki v grobovih teh-le spe, Braniti znali čast so domovine! Za manoj torej v boj, še en napad! Budilno gaslo sloboda nam bodi, Za domovino smrt nam bodi draga!"
Končal je Samo slavni; Ohrabri! brate in unel, Da vsak vesel,
Po boji koprneč
Ko silovit prodre jezove, Preplovi rodovitno plan, Uniči polj in vrtov sad, Potrga vse in pokonča
Zavihtel je morilni meč. In kakor tok močan,
In sto in sto cvetočih nad Iztrga oratarju iz srca —
l*
Tako za vojem voj Besnel je s Samom v boj. Hrabrilni krik in hrup strašan, Napolnjeval je vso ravan, Odmeval je kopit peket, Razlegal mečev se žvenket In kakor v gozdu mah na mah Tesar podira jelke v prah, Tako so Sama hrabre čete Podirale mi vrage klete.
V	potokih tekla je kipeča kri! 0 glej, junakov mnogo v njej leži A boj le bolj in bolj besni . .
V	plamenu po osveti
In želji mili dom oteti Slovenov se iskre oči. Se en pritisk besneč Na vragov roj preteč In srd razvnet Slovenskih čet Uniči hrum
Sovražnih trum — — — — In ni večerni rožnati še žar Po nebu se razlil ljubo, Končan bil bojni je vihar, Uničen vragov roj neštet In dom spet sloboden, otet.
*
Po vsem Slovenskem zadonela O zmagi tej je vest vesela.
V	naročaji preslavnega junaka Nevesta z nova je slonela, Brezskrbna mati pri zibelki Otroku sladke pesmi pela.
V	zaščitji slobode, miru Na polje hodil je seljak
In pod večeren tajen mrak Mirno se vračal je domu. O vso Slovenijo prevel Čut nov je presladak! Čez dole, gore je donel Slovesno klic krepak: rOj živi slobode branitelj, Oj živi Samo, naš rešitelj!"
k
Povest jednega iz množice.
Spisal Iran Marin. V.
večer ni bilo mogoče Valentinu niti stavka prečitati, kojega smisel bi razumel. Dobro čuteč svojo dolžnost je sedel k mizi, odprl knjigo in začel študirati. Toda že prvega stavka ni razumel, tudi potem ne, ko ga je že trikrat zaporedoma prečital. Njegov duh ni bil normalen. Ona ravnodušnost, ki gaje navdajala preje s tako sladkim mirom, se je pričela majati. Srca se je polastila mala razburjenost. Oči so se ustavile na stenski podobi in duh se je zamaknil nekam . . . Bog ve kam ?
Toda še nekaj druzega je pripomoglo, da se je srce začelo vznemirjati. Ono čustvo, katero se je že jedenkrat vzbudilo, čustvo, ki je podobno čustvu krivde, se je ojačilo. In nehote so mu vstali v duhu — spomini.
Spomini! Kolika tolažba, kako sladko zadovoljstvo zanj ob drugih prilikah! Danes pa so mu bili ti spomini nadležni. Poskusil se jih je otresti, pa ni šlo. Izza okna so mu jele vstajati podobe . . . Zginil je zid — duh je stal nakrat v mali, revni vaški cerkvici. —
Bilo je takrat, ko je prišel prvič iz cesarskega mesta v svojo rojstno vas na počitnice. Božič je bil, in ni mogel strpeti v tujini — moj Bog, saj na sveti večer se požuri vsakdo, ki ima še dom in domače, ako mu je le mogoče, da ga praznuje za domačo mizo med svojimi dragimi.
Na sveti dan je stopil popoldne k slovesnim litanijam v domačo cerkvico. Navadno se je potisnil na koru v kotiček, da se ni preveč izpostavil pogledom radovednih pevk in pevcev. Iz tega kotička je videl naravnost na oltar in imel razgled po celi cerkvici.
Litanije je peval stari, sivolasi župnik z mladeniškim ognjem. S konca so odpevali samo pevci in pevke; ko pa so zapeli: »Marija k Tebi uboge reve" — zagrmela je cela cerkev.
Valentina se je polastilo blaženo čustvo pri tem pevanju in rad bi bil poslušal tako dolgo — dolgo. Segla mu je globoko v srce ta otroška navdušenost in čista nepokvarjena vera pevajočega ljudstva. Oh, na Dunaju je vse drugače! —
Ko je igginil župnik s strežnikoma v žagradu, nastal je v cerkvi šum in prerivanje. Polagoma se je cerkev izpraznila. Pevci in pevke so bile prve s kora zunaj pred zvonikom, kjer se je nabiralo čakalcev in radovednežev. Valentin pa je ostal na koru v kotičku. Duša njegova se je zibala še v onem sladkem čustvovanju, ki sledi vživanju lepega prizora.
Cerkev je bila že prazna. Zunaj so začele naletavati bele snežinke in dan se je počel nagibati. Po cerkvi je legel tajinstven mrak, ki tako prija duši in jo polni s sladkimi čustvi. Sem pa tja je bilo razločiti v klopi staro ženico, ki je hitela moliti sv. rožni venec. Iz žagrada sem je pristopical stari cerkovnik — počasi v dve gubi se držeč. Stopil je tja k oltarju Matere Božje na levi strani, ki je bil že popolnoma zavit v temo. Potegnil je svetilko s stropa in prižgal.
Skozi rudeče steklo so se osuli žarki mile lučice in Valentin, ki je tičal še vedno v kotičku nemo zamišljen, je pri tej priči opazil na stopnici pred oltarjem mlado deklico. Bila je popolnoma mirna, ni kretnje ni storila — kakor soha je klečala ondi s povzdignenimi rokami, glavico obrnjeno v podobo Božje Porodnice. Rudeči žarki pa so se vsipali na črne kodre in na vitko telesce ter skakali iz obraza Presvete na glavico deklice.
Bil je krasen prizor. Kakor zadivljen se je vspel Valentin iz kotička k ograji, da bi videl natančneje. Dekletce se mu je zdelo kakor angelj; take pobožnosti še ni videl kmalu. Kako zaupljivo je bila obrnjena glavica proti Presveti! Kak sladek mir je bil razlit čez to nedolžno bitje. V resnici, ako je še nedolžnost na svetu, tu je bila. Tak vtis je dobil Valentin pri tem pogledu.
In skoraj nehote se je spustil na kolena in začel moliti . . . Ako moli tako nedolžno bitje, ali naj on tega ne stori? —
Deklica se je prekrižala in vstala, lahko in okretno kakor veverica. Nato se je obrnila na stran in poljubila podobo Matere Božje na steni. Veselo in živo je odhitela potem iz cerkve.
Valentin je ostal sam. Ni več molil, temuč zamislil se je bil nekam. Oko je bilo vprto v rudečo lučico pred oltarjem, ki je tajinstveno migljala in osvetljevala zdaj to zdaj ono stran. Kar se spomni, da ni deklice več v cerkvi. Odhiti s kora po stopnicah in stopi iz cerkve.
Zunaj še ni bilo tako tema. Sneg je že huje naletaval in trg sredi vasi je bil popolnoma prazen. — O deklici ni bilo ni duha ni sluha. — Valentin je premišljeval, čegava bi bila ta teklica. Poznal je ni. Najbrže je prišla v vas med tem časom, ko njega ni bilo doma.
Ostale dni, ki jih je še preživel doma, se ni ganil iz domače hiše; za pečjo je sedel s pipo v ustih in se učil. Jako rad bi bil izvedel, čegava je ta punica, ali ni hotel povpraševati.
Na Dunaju mu je mična sličica pred oltarjem vaške cerkvice še precej časa plavala pred dušo. Toda vsakdanje skrbi so jo prepodile. — Po leti je prišel zopet domov. In glejte, takoj prvič jo je opazil v cerkvici. Imela je svileno rutico na glavi, obleka pa je bila mestno ukro-
jena, česar ni bilo pri drugih. Pobožno je molila iz odprtih majhnih bukvic in večji del sv. maše je klečala.
Po sv. opravilu je stopil Valentin iz cerkve in se postavil med druge radovedneže pred zvonikom. Radoveden je bil, kak obraz ima znanka. Čutil je dobro, da ne more drugače, kakor da se zanima zanjo. Predno jo je še poznal, takoj pri oltarju o Božiču se mu je bila priljubila.
In prišla je iz cerkve. Na belem čelu se je svetila kapljica blagoslovljene vode, s katero se je pokropila. Oči so bile velike, zgovorne, žive; cel obraz ni bil posebno lep, toda izraz čiste, neoskrunjene duše. Kako nedolžno, najivno so zrle te velike oči! Valentin bi jih primerjal z očmi srne, katere je občudoval v Schonbrunnu, seveda duhovitosti ni našel ondi.
Dekletce je bilo v onih letih, ki so najlepša pri ženski, dvajset let še ni bila stara. Telo je bilo še v razvoju in kretnje so bile žive, nagle.
Valentin je zrl to podobo pred seboj in se divil naravni krasoti na njej. Kako je vskipela v odkritosrčnem veselja, ko je zapazila prijateljico. Kakor bi se ne bile videle celo vrsto let, jo je pozdravila in ji stisnila roko.
Ko je odhitela, stopil je Valentin za njo. Videl je, kako je prišedši na sredo trga, pobrala otročiča, ki se je bil spodtaknil in nah tleh ležeč jokal. Vzela je robec iz žepa, mu obrisala solze, ga vseknila in odpeljala potolaženega seboj. — Valentin si je govoril: to je zlata duša.
Stopila je v nizko hišico poleg ceste in oddala otročiča materi. Nato je odhitela naprej. Slednjič je krenila s ceste v stran, odprla hišna vrata in izginila. —
Valentin je zvedel, da stanuje tu novi vaški učitelj. Deklica je bila torej njegova hčerka. Zvedel je tudi, da je učitelj pijanec in da žena in hčerka precej prestaneta pred njim.
Ne dolgo potem je šel mimo one hišice. V trenotku, ko je bil vštric hišnih vrat, je padlo nekaj poleg njega na tla. Pogleda in vidi drobne škarjice. Ozre se kvišku v prvo nadstropje in zapazi, da se je ravno skrila izmed bujnega cvetja in zelenja — glavica. Valentin je slutil, čegave so škarjice. Kaj, ali bi ne bila zdaj najlepša priložnost približati se deklici?
Odprl je vežna vrata in stopil v prvo nadstropje. Na vratih je dobil posetnico z napisom: J. K. učitelj.
Potrka, znotraj se oglasi ženska: le noter, prosim. Bila je mati znanke. Tam pri oknu pa je stalo ono mično dekletce.
Valentin je vrnil škarjice, se pa ni takoj obrnil, temveč se spustil z obema v pogovor in se z njima do dobra seznanil. Franica je pobe-šala oči in se le redkokdaj upala pogledati mu v obraz, kar je Valentinu neizrečeno ugajalo.
Konečno si je izprosil od Franice šopek duhtečega roženkravta z belim klinčkom. Deklica se je malce upirala, toda mamka jo je opomnila, naj le da gospodu, ki ji je pobral škarjice. —
Valentinu se je deklica prikupila in začel je zahajati redno v druži-nico. Včasih je našel učitelja doma in pogovorila sta se o marsičem, včasih je našel tudi Franico samo. No, in tedaj sta se ona o marsičem pogovorila, seveda ne intimno. Franica se ga je s konca malo ogibala, potem pa se je privadila in dobro sta se zabavala. —
Koncem počitnic — bila je že jesen v deželi — se je pa poslovil od družinice. Mama je rekla Franici naj spremi gospoda do doma.
Med potjo je Franica, odkritosrčna kakor je bila, s srcem na jeziku povedala, da ji bo dolgčas za Valentinom. Valentin je pa njej isto povedal. Obema je pa jako dobro delo, da jima bo dolgčas.
Valentin se je čutil vsega srečnega v spremstvu Franice. Kako mu je deklica ugajala s svojim nedolžnim in odkritosrčnim vedenjem! Zato ni čuda, da je vskliknil, sam ni vedel kako, ko mu je podala Franica roko: „Ne zabite name, jaz vas nikdar ne pozabim tam v tujini!" —
Franica je zarudela, pobesila oči in hotela se obrniti. Valentin pa jo je trdno držal za roko in vprašal:
—	Ali Vam smem pisati z Dunaja ? — Deklica je pokimala.
—	In mi bodete odgovorili? —
—	Tega pa ne vem!--Ne, ne vem, morda, bom videla. —
Skušala se mu je izviti. Valentin jo je izpustil in kakor srna je odska-kala domov. —
Res, Valentin ji je pisal, Franica mu je odpisala. V pismih sta se počela že tikati. Sčasom sta si odkrila na popirju svojo ljubezen. —
Ko pa je Valentin zopet prišel domov, mu je Franica zatrdila, da „ga počaka." Deklica ga je ljubila res s celo svojo ognjeno dušo. V njem je videla svojo srečo in bodočnost. Bila je trdno prepričana, da je Valentin najboljši mladenič in zaupala mu je brez meje. Vsa njena duša se je vrgla na sidro upanja. Delala je načrte in slikala si bodočnost, kakor jo znajo le ognjene duše z bujno domišlijo. Skratka: ljubezen je bila odslej jedro njenega življenja. — — —
Nocoj je sedel Valentin tako pri mizi. In spomini, spomini! Vse, kar je doživel tedaj v domači vasi, se je obnovilo pred duhom. Razločno mu je stopila pred oči podoba, zrle so te velike oči, polne globoke vdanosti, zaupnosti in ljubezni vanj.
Skušal se je otresti teh podob, pa se mu ni posrečilo. Konečno je ugasnil luč in legel. Cez dolgo časa je še le zaspal.
VI.
Bila je nedelja. Krasen dan je nastopil, niti vetra niti oblakov ni bilo, pač pa je sijalo solnce v največji ljubeznjivosti na širni Dunaj.
Valentin je prišel dopoldne domov in v prednji sobi ga je ustavila Marenka.
—	Pospod Doljak, danes je krasen dan.
—	Res je, gospica. Človek bi šel danes ven v naravo in se otresel malce mestnega prahu in hrušča. A kaj čem, — ne morem. —
—	Kaj pa, da ne morete?! Kaj bodete doma čepeli? —
—	Da. Imam, saj veste, rigorozum pred seboj. Vi pa se greste gotovo šetat, kaj ne ? Želim vam izvrstne zabave. —
—	Kaj rigorozum! — Vi morate na vsak način z menoj in z mamo. Danes greva na Leopoldsberg. ,— Kaj ne, da greste? Recite: da! —
In pogledala ga je z velikimi očmi tako čudovito, da ni vedel, ali ga prosi, ali mu ukazuje. Čutil pa je, da ne more odoleti temu pogledu, zato je obrnil proč svoje oči.
—	Ne morem, dasi bi — rad. —
—	Glejte, ali ni škoda tako lepega dneva? Bodete pa jutri študirali. Pojdite z nama! — Če ne greste, bom — — pa huda na vas! — Zadnje besede so se glasile prav ljubko navzlic hudosti v njih.
No, Valentin se je tajal, kakor led spomladi in vsi sklepi, katere je storil, da bo danes cel dan doma študiral, so v tem trenotku šli po vodi. Konečno je dejal: da. —
Popoldne pa so se odpravili vsi trije ven iz mesta proti Leopolds-bergu. Gospa Bohaty je nasvetovala, da bi bilo najlepše, ako bi šli tja peš, v mraku bi se pa nazaj peljali, kar je tudi obveljalo.
Pot je bila jako lepa. Narava je pri Dunaju res krasna, kar pa tem bolj občutiš, ko prideš iz mesta. Vsem trem je bilo prav prijetno pri srcu in pogovorjali so se prav živahno.
Marenki se je vzljubilo večkrat vprašati Valentina po razmerah v njegovi domovini, po gospicah in njih lepoti, po naravi ondotni in še mnogo sličnega. Valentin je odgovarjal z natančnostjo in česar ni vedel natanko, je dejal, da ne ve. Marenka pa je imela tako veselje nad tem izpraševanjem, da se je v jedno mer smejala. Bog ve komu ali čemu se je smejala? — Dunajčanke so pretkane!
Na Leopoldsbergu je tudi gostilna, kar bi prav za prav ne bilo treba posebej omenjati, in vsak sprehajalec se ondi oglasi. Naša družbica se je po splošnem običaju ogledala okolico s hriba, se divila obširnosti in veličastnosti Dunaja, katerega zadnji del je bil zavit v tanko meglo. Pod nogami v vznožju hriba pa se je tiho, skrivnostno pomikalo valovje
majke Donave. Na drugi strani smejali so se hribje nasproti, posajeni s trto. Tam daleč, daleč so se lahno razločili iz meglice štajerski hribje. — Naprej ob Donavi sta se svetili mesteci Klosterneuburg in Korneu-burg, majka Donava se je pa vila veličastno naprej in naprej, dokler ni izginila očem. —
Marenka se je glasno čudila tej krasoti, gospa mama jo je prekosila z mnogimi klici, kakor: prekrasno, nebeško itd. Da, zatrdila je celo Valentinu, da ji še nikdar ni tako ugajal razgled z Leopoldsberga. Nato pa so krenili v gostilno. Pred pragom pa jih srečata dva gospoda, ki sta ravnokar bila v gostilni. Jeden izmed njiju se prijazno okrene proti gospej Bohaty in jo pozdravi, na kar gospa živahno odzdravi, nato pa se obrne proti Marenki in jo istotako posebej pozdravi. Valentin se je odkril in slučajno so mu padle v tem trenotku oči na Marenko. Zapazil je rudečico na njenem obrazu in videl kako je očividno v zadregi pobe-sila oči nato pa jih vprla po strani vanj. In sam Bog vedi, kaj ga je zabolelo v srcu pri tem pogledu?
Ko sta stopile dami v vežo, obrnil se je Valentin nazaj in vrgel jezen pogled za onima gospodoma.
Ko so stopili iz gostilne, sijal je mesec na nebu in mrak pokrival naravo.
Krenili so s hriba navzdol po precej strmi poti. Valentin je ponudil roko gospej Bohaty, Marenka pa je šla in tekla pred njima.
Bila je izborne volje, kakor gospa mama. Na mestu, kjer pade hrib navpik v spodej tekočo Donavo, so obstali za nekaj minut vsi, in Marenka je govorila o krasni noči, o skrivnostni Donavi, o donavskih povodnih bitjih in o mesecu na nebu. Bila je vsa navdušena. Valentin se je začudil, take še ni videl Marenke.
—	Pa, gospod Doljak, kaj pa ste vi tako tihi? Ali tam na jugu nimate srca za take stvari? — prijela je nakrat sredi svojih fantazij Valentina, ki je le njo gledal, kako jo je oblivala srebrna svetloba meseca, kako so se črni lasje svetili, in kako so se svetile njene oči izpod okrilja širokega slamnika, ki je senčil cel obraz.
—	Jaz se istotako divim, kakor vi, — samo na tihem.
—	Saj vam ne verujem. Ako je človek očaran, ali ako ga vsaj gane lepota, mora dati to na glas na znanje. Bog ve, če imate vi kaj — — srca? Drzno ji je ušla hote ali nehote iz ust ta beseda. Valentin je vprl oči v njene in v njih se je lesketalo nekaj, česar še ni bilo pri njem doslej. Marenki je ugajalo to in obrnila seje ter odskakala po poti. Valentin je sledil z gospo mamo. Kar priteče .Marenka nazaj in prime mamo za drugo pazduho.
— Mama vi bi znali pasti, moram vas še jaz peljati — na kar se je mama sladko nasmejala in jo pohvalila.
Valentin je večkrat pogledal čez mamo na hčer, videl pa je seveda samo slamnik in lase. V srcu njegovem je bil čuden prizor. Skopnelo je nekaj v njem in radi tega je narastlo in poplavilo celo srce in še več. Na oni boj ki ga je imel s konca sam seboj v občevanju z Marenko, je že popolnoma pozabil, pozabil je nocoj na vse, kar je bilo kdaj v njegovem življenju. Čudna moč mu je obračala obraz k deklici. Poleg tega pa je bilo njegovo živčevje razigrano, kajti na hribu ni bilo vince slabo.
Ni čuda tedaj, da je začel govoriti o srcu in dokazovati, da ima srce. Sem ter tje je pogledala Marenka po strani vanj in ko so se srečale oči, je nadaljeval še ognjevitejše.
Gospa Bohaty pa je karala hčerko, da si upa take neresnice govoriti gospodu v obraz. Rekla je tudi, da imajo vsi južni ljudje veliko srce. — Konečno so dospeli do vznožja, šli še nekaj časa peš, potem pa sedli na tramway.
Doma je skuhala gospa kavo in kramljali so še o marsičem pozno v noč.
Valentin pa je čutil, ko je legel, da ni vse v redu pri njem, a ni hotel se popraviti. Slastno je premišljal ves izprehod in pogovor in poglede nocoj. Vsako besedo si je ponavljal, ki je bila prišla iz ust Mafenke.
VII.
Valentin se je vrnil od predavanj domov in je našel na mizi pismo. Poštni pečat je pričal, da je iz Kranjske. Drobna, poševna pisava pa je govorila, da je prišla izpod ženskega peresa.
Valentin je slutil od koga bi bilo. Odprl je malomarno. Pismo je bilo sledeče:
Dragi Valentin! Čudim se, da moram jaz dvakrat pisati, ako hočem, da dobim pismo od Tebe. Vendar Te oprostim, ker vem, da imaš mnogo dela, študij itd. Naznanjam Ti, da so moj ata bolni, imajo pljučnico in jaz jim moram streči, kar storim seveda z največjim veseljem. Oh, kak revež so, v srce se mi smilijo in rada bi dala pol svojega življenja, ako bi zopet ozdraveli. Oh, ko bi bil že Ti doktor, gotovo bi jih ozdravil — ta, ki ga imamo, pa ne vem, če bo kaj napravil. Tako surovo ravna z njimi in vedno pravi, da so od pijančevanja bolni, kar pa ni res. — Valentin, Ti ne veš, kolikokrat si mi v mislih! Zadnji čas pa še posebno. Ko sedim po noči pri očetu in čuvam — mama ležejo, ker ne morejo čuti — sem v duhu vedno pri Tebi in Te gledam. Pisal si mi, da imaš kmalu velik izpit, zato molim vsak dan v cerkvi pri Materi Božji za Te,
da bi dobro izvršil. Ti ne veš, kako sem srečna, ako mislim na Te; zdi se mi, da moram umreti, ako bi Ti umrl, ali pa me zapustil. Toda to ni mogoče, saj si Ti tako dobe? in blag — in Ti me ljubiš, jaz trdno verujem. — Prosim Te piši mi, kako si, če si zdrav, in spomni se v molitvi mojega ubozega ata. Srčni pozdrav od Tvoje Franice.
List ni vonjal niti po vijolicah niti po kakem drugem parfumu; ni bil niti moder niti rudečkast, temuč navaden bel popir. Toda iz pisemca je vel nek duh, ki je vonjal po nepokvarjenosti in nedolžnosti.
Valentin je prečital, toda zdelo se mu je strašno suhoparno. Ata je bolan, in on naj — moli zanj! No, zdelo se mu je danes prvič pismo Franičino jako otročje, da — neumno. Preje je tako rad čital njena pisma, tako dobro so dela njegovemu srcu nedolžna opisavanja domačih razmer in vsa slova v pismih. Danes je našel, da niti ljubezni ni v teh besedah, ko mu opisuje, da ga ima rada. Saj — ako bi ga ljubila bi vse drugače pisala.
In pri tej misli mu je padel na um zadnji izprehod. Marenka — kako bi ta pisala? Gotovo vse drugače!
Ni dalje mislil, kajti začul je lahno trkanje. Na njegov poziv stopi v sobo Marenka. Rudečica ji je sijala na licih in bila je zasopljena. Prišla je ravno domov, očividno je jako hitela.
—	Ste dobili pismo ? Ravno ko ste davi odšli, prinesel je je pismo-noša in oddala sem je ondi na mizo. — Celo vprašanje in vse besede so bile odveč, ako je le kaj odveč na svetu. Najbrže se je tako hitro po-žurila domov radi tega vprašanja. No, Valentinu se ni prav nič odveč zdelo. Bilo mu je jako po všeči, da je ravno sedaj prišla in ga pretrgala v teh mislih na zastarele dogodke.
—	A, pismo ste ravnokar prečitali? Veste kaj se mi zdi? — je nadaljevala, videč pismo na mizi.
—	Da je pismo iz ženskih rok. Malo hlastno je izgovorila te besede. Valentin pa je lahno zarudel in zmečkal hlastno pismo v pest. Marenka je opazila rudečico in kaj je storil s pismom.
—	Vas že imam. No, veste, to pa ni lepo, da delate tako s pismom, katero vam je pisala — — — Jaz bi bila huda in bi vas več ne pogledala, ako bi z mojim tako storili!
—	Z vašim bi ne storil tako — dejal je Valentin in zrl v tla.
Marenka pa se je delala, kakor bi bila preslišala te besede in je
nadaljevala:
—	Smem-li vedeti, katera je tako srečna? — Pa, ne nečem vedeti, to je predrzno od mene! In pogledala je Valentina po strani.
—	Gospica, ali vam je taka slast, ako me mučite? — Povzdignil je oči proti njej in jo pogledal hrepeneče in vprašaje.
—	A, gospod Doljak, vi ste čudni! Kako naj imam jaz slast, da vas mučim?! — Pogledala ga je omamljivo, kar je ona znala prav izborno.
—	Vam je to muka. Pardon, nečem o stvari dalje govoriti, da me ne obsodite. — Kaj pa citre? Ali bi vam bilo po všeči malo zabrenkati? Pa saj ste obljubili, da me naučite. Zdaj imam čas.
Konec celega pogovora je bil, da je zmašil Valentin pismo v žep in začel brenkati na citre, ko mu jih je Marenka prinesla. Poučeval je ni nič, temuč pela sta, on je pa brenkal.
Bilo je res krasno vse to počenjanje, toda ^anatomija" in „fizijolo-gija" sta pa pri tem brenkanju in petju prav tiho ihtele. Zakaj, — ni težko uganiti.
Valentin je jadral nekam.
(Dalje pride.)
V:
To in ono.
Piše Bogdan Kazak. I.
Mist sei „die Seele der Landmrtschaft," So hort' ich sagen vor Zeiten ; Von uns'rer poetisclien Schandwirtschaft Ist's auch nicht zu bestreiten. P. Heyse v .Zukunft" 1897 VT. str. 2«.
koraj mi je žal, da sem zapisal te stihe. Dobro vem, da pride | ta-le razpravica v roke ljudem, ki bodo iskali dlake v jajcu, ki mi bodo, če ne staknejo nič drugega, očitali, češ da nisem pisal naslednjih vrstic nepristransko, ampak da sem se lotil predmeta poln predsodkov, s trdnim namenom zavzeti njim nasprotno stališče. Ker pa vendar ve večina ljudij — tako si domišljam — da nihče ne sede za mizo in prične pisati, ne da bi sam vedel, kaj hoče, zato naj le ostane Heysejev verz.
Izpregovoriti menim — kakor je že vsakdo uganil — dve tri besede o t. zv. novi struji, ki je začela tekom zadnjih let namakati tudi ledino našega leposlovja. Vrlo mnogo se je že govorilo in pisalo nji, kakor o vsakem novem količkaj pomembnem pojavu. Zakaj ne bi povedali svojega mnenja o nji tudi mi, ne kakor bi bila kritika o umetnosti kak
srenjski pašnik, na kateri sme vsakdo goniti svoje sestradane misli, ampak ker smatramo za dolžnost, da se jasno izjavi o tem važnem vprašanju list, ki zastopa slovensko katoliško dijaštvo.
Ko so začeli novostrujarji nastopati s svojimi deli, bilo je težko pogovarjati se ž njimi. Ce si razbral iž njih spisov načela, kriva in našemu narodu pogubna, ugovarjalo se ti je od vseh stranij in očitalo, da zlobno zavijaš najlepše pesnikove ideje, da jim namenoma podtikaš drug pomen, da hočeš nadobudnega pisatelja uničiti iz gole zavisti, ker sam ne znaš nič boljšega ali vsaj jednakega ustvariti v umetnosti. Najljubez-nivejši priimki so ti leteli v obraz, in če si se drznil zagovarjati svoje mnenje proti novostrujarjem in svariti, kakor ti je velela vest, svoje rojake pred nevarnostjo, proglasili so te Herostratom slovenskega leposlovja. Ako si jih prosil, naj vendar v dostojni obliki z znanstvenim orožjem pobijejo tvoje nazore, naj vendar razkrijejo svoje misli o umetnosti sploh, naj pojasnijo svoje početje z umstvenimi razlogi . . . Vse prošnje zaman, molčali so ko grobovi, češ, kdo bi se pričkal z abnormalnim človekom!
Tako se je godilo še pred nedavnim časom, danes pa je že precej drugače v tem oziru. Novostrujarji hodijo sicer dosledno svoje pot, razloček je samo v tem, da so prešli v tem času iz defenzive v ofenzivo. Misleč, da so si pridobili že dovolj zaslombe, da so njih nazori našli že dovolj pristašev, začeli so oblastno devati v nič vse, kar ni ž njimi; samozavestno in brez strahu nastopajo in brez ovinkov izpovedajo svoja načela v raznovrstnih spisih. Tako je prav, iz očij v oči, z odkritim vizirjem!
S tem so brez dvojbe zlajšali delo vsakemu, ki si hoče razbistriti sodbo in napraviti prave pojme o novi struji. Ni si več treba toliko glave beliti, kako je umeti ta ali oni novostrujarski umotvor, kakšen pomen tiči prav za prav v kaki nejasno izraženi misli, saj so nam novostrujarji nedvoumno in odkritosrčno razvili in dokazati poskusili svoje naziranje o svetu sploh in o umetnosti posebej.*)
Nismo taki starokopitneži, da bi a limine odvračali vsako novost v leposlovju že radi tega, ker je novost, in se čutili zadovoljne s tem, kar imamo, češ, ni več mogoče ustvariti še kaj boljšega. Tožnim srcem sicer, a vendar priznavamo, kako skromno je še naše leposlovje, kako bore malo imamo še samostojno stvarjajočih slovstvenikov, ki bi se ne kretali
*) V tej-le razpravici se ne bom toliko oziral na dela novostrujarjev kolikor na njili znanstveno-kritične spise leposlovne smeri. Ti so: V „Ljubljanskem Zvonu, XVII, 3., 4. in 5. zvezek, Aškerčeva kritika „Rodoljubje in ljubezen" ; v 8. in 9. zvezku na platnicah Vid-Cid-ova ,,Morala"; XVIII, 2. in 3. zvezek, Borutovo „Moderno kritično stališče." V ..Edinosti", 1898, št. 7. in 8., Fr. Govekarjev spis „Stritar in nova literarna struja!"
po davno izvoženih potih. Toda s tem nočemo in ne maramo reči, da se navdušujemo za vsako novotarijo že radi tega, ker je novotarija, kakor dela Aškerc pišoč: „Nas je tako malo in usoda nas je postavila med velike kulturne narode, da bi take moderne literarne struje, kakor je naturalizem, bile prišle itak prej ali slej med nas, ali se jim ustavljamo, ali ne . . . In, recimo, da bi bil naturalizem tudi napačen v marsičem — ali ni res, da moramo biti Govekarju le hvaležni, da nam je ustvaril v našem jeziku tako klasičen primer („V krvi") naturalističnega modernega romana ?* — Aškerc se mi vidi v teh besedah zelo podoben strastnemu diletantu v nabiranju starin. Vse hoče imeti v svoji zbirki, kar vidi, naj si bodo starine pristne ali ponarejene. Razlika med Aškercem in primero je pa ta, da so pristne ali ponarejene starine starinarjevim sozemljanom irelevantne, prelagatelj kake slabe leposlovne struje pa lahko neizmerno škodi svojim rojakom. Treba torej nekoliko opreznosti, treba vsako novost Tiajprej proučiti, predno se zanjo ogrejemo, ogledati si treba nje solnčne in senčne strani, potem še-le si smemo napraviti sodbo.
Oglejmo si torej na ta način, kolikor mogoče sine ira et studio novo strujo! Trdno se držeč načela: qui bene distinguit, bene docet, nečemo kratiti novostrujarjem pohvale, kjer jo zaslužijo, zaradi morebitnih
napak in hib nove struje, ki jih ne moremo odobravati.
* *
*
Novostrujarji se s ponosom zovejo realiste, posamezniki med njimi se tudi ne protivijo imenu naturalistov. Že od prvega početka opravičujejo svoje delovanje z realizmom, da, štejejo si v nemalo zaslugo, da so oni prvi začeli poudarjati resnico v umetnosti, da so oni prvi dali našemu leposlovju trdno in zdravo podlago, kažoč nam prirodo kot prvo in najboljšo učiteljico prave umetnosti. Vsa očitanja zavračajo s stereotipnim odgovorom, češ, realisti smo, snovi svojim umotvorom zajemamo iz narave, iz istinitega življenja samega; iz naših umotvorov odseva pristna, neizkvarjena resnica, iž njih diše življenje samo; naši junaki niso marijonete, ne angeli, ne peklenščeki, ampak ljudje, pravi ljudje kakor mi, z vsemi vrlinami in slabostimi.
To so lepe besede, a žal, samo besede, ki se jih novostrujarji ne drže. Nikakor ne morem verjeti, da biva med nami sploh kdo, ki nasprotuje novi struji, realizmu v našem leposlovju zato, ker je ta novo-strujarski realizem propovednik in zagovornik resnice, pravice in svobode,
*) Lj. Z v. XVII. str. 309.
kakor bi nevešč človek sklepal iz besede realizem. Kar ima nova struja samostojno mislečih, resnih nasprotnikov, vsi so se ji postavili po robu prav zaradi tega, ker novostrujarji širijo pod krinko realizma ideje, ki se kaj malo strinjajo z resnico, pravico in svobodo.
Le čitaj kako novostrujarsko delo in je primerjaj z deli starejših pisateljev, ki so se kaj radi imenovali idealiste. Stritarju se je že večkrat očitalo, da so vsi njegovi junaki več ali manj povzorjeni ljudje, kakoršnih ne lazi skoraj nič po tem revnem svetu, ljudje, ki jih je pesnik pričaral iz meglenih višav svoje bujne domišljije pred čitatelja. Kdor pa pozna svet vsaj površno, mi gotovo pritrdi, da ne tava po zemlji nič manj Stritarjevih sentimentalnih fantastov nego Govekarjevih propalic, da so Stritarjevih umotvori vsaj toliko resnični kolikor so Govekarjevi. Ko bi kdo, ki sicer ne pozna prav nič življenja, hotel je proučavati po spisih nekaterih starejših pisateljev, napravil bi si pač napačno sliko o človeštvu, njega delovanju in teženju; povsem napačen pojm bi si pa tudi napravil o realnem življenju, kdor bi je hotel spoznati iz del modernih novo-strujnikov-realistov.
Res je, da srečavamo dan na dan posamezne značaje, kakoršne nam jih predocujejo realisti, toda nikakor in nikdar ni res, da bi bila vsa človeška družba z malenkostnimi izjemami le nekaka tolpa bolestnikov in izprijencev, da bi bilo vse človeško življenje golo pehanje in drvenje po nasladi, po nebrzdanem čutnem vživanju. Ako nam kdo iz resničnega življenja odstrani kolikor mogoče vse, kar se običajno zove dobro, in je nadomesti s slabim, ki v istini biva, ta njegova slika ni verna in pristna slika človeškega življenja, ampak paslika, potvara resnice. Denimo, da nas slikar osreči s tako-le podobo: ženska glava na konjskem vratu, truplo nosi orlove peruti in se končuje v ribji rep. Kdo bi si upal trditi, da ni vsak posamezni del posnet po resnični prirodi? V marsičem moraš nehote občudovati umetnikov realizem, kako vestno-natančno je portretiral glavo svojemu modelu, kako pristno-naravno vihra konjska griva po zraku, kako varljivo-jednako se leskečejo ribje luskine v solnčnih žarkih! In vendar ti naslikani nestvor ne ugaja, ker je izrodek bolne domišljije, ker je podoba predmeta, ki je celotno neresničen, torej nelep. Istotako je z deli naših novostrujarjev. Morda so vse posamezne osebe vsi posamezni prizori vsak za-se resnični, a v celoti so pa neresnični, ker tako ni življenje, kakor nam je rišejo novostrujniki, ki zastopaje t. zv. objektivni realizem.
To neovržno dejstvo so uvideli tudi novostrujniki sami. Ako bi opisovali — tako modrujejo — življenje tako kakoršno je samo ob sebi v resnici, potem bi bili samo fotografi. A ker so umetniki, pravi umetniki
rpo milosti božji," zato nosijo njih umotvori pečat umetnikove indivi-dualosti na sebi. Življenje, ki je šlo skozi stvarjajočo poetovo dušo, je vzelo nekaj umetnikove individualnosti na-se, kakor vzame podoba, ki jo gledamo skozi barvano steklo, kolorit tega stekla na-se.
In, v čem obstoji njih individualnost, kolorit njihovih del? Poslu-šajmo nje same!
»Največje, najvažnejše in umetniško najbolj dovršeno delo Gove-karjevo (kije zvezda-vodnica nove struje) pa je dosedaj roman „V krvi" ... V tem romanu se je pisatelj postavil na stališče skrajnjega realizma; recimo naravnost: naturalizma... Naturalizem je poglobljeni realizem; naslanja se rad in največkrat na znanost, hoče vsaki stvari priti do dna. Naturalizem je naravna posledica današnjega modernega naziranja sveta. Moderni, znanstveno vzgojeni človek se je bolj poglobil v ta vidni, dej-stveni svet, računa le s tem, kar se da dokazati, z eksperimenti dokazati. Naturalizem, kakor že njegovo ime kaže, ljubi torej naravo kot tako, jo uči ostreje opazovati in proučevati. Pred vsem pa se oklepa naturalizem človeka in tudi njega opazuje in analizuje in izkuša vse na njem razlagati zgolj z naravoslovnega stališča ..."*)
Naj vsakdo še jedenkrat prečita in premisli to Aškerčevo sodbo o naturalizmu, ki se pod imenom nova struja šopiri v novejšem leposlovju. No, Govekar govori sam še bolj odkrito in prostodušno priznava v svojem gori omenjenem članku, da je znanstveni materijalizem moderno naziranje naših novostrujnikov.
Znanstveni materijalizem! Človek ne bi verjel skoraj svojim lastnim očem! Novostrujarji si domišljajo, da se jim ni treba več skrivati za mamljivo-lažnjive puhlice, ampak da že smejo očitno nuditi svoja strupena dela s ciničnim smehom, češ: občinstvo, ti si tudi pri nas že tako propalo, da ne moreš več prebavljati zdrave, tečne duševne hrane, tvoje živčevje je že tako omrtvelo, da ga morejo samo še naši spisi sem ter tje oživiti; izobraženci, vi ste zagazili v materijalizem tako globoko, da nimate več zmisla kakor za samo čutnost!
Da ne pretiravamo, prizna nam izvestno vsakdo, ki ve kaj je materijalizem, tudi če se ga diči s pridevkom „znanstveni". Nekako sredi tega stoletja je nastal v znanstvenih krogih velik vrišč, nepopisno navdušenje je zavladalo po vsem izobraženem svetu, češ, konečno se je nam vendar posrečilo razložiti vse prirodne pojave iz jednega principa, ki je tvar ž njej lastnimi, vekovečnimi in neizpremenljivimi silami! Cemu nam torej bajno bitje Bog, čemu nam še človeška duša? Proč ž njima, resna
*) Lj. Z v. XVIII. str. 309.
veda ju ne upoštevaj več! No, hrup se je polegel, navdušenje se je razkadilo, učenjaki-prirodoslovci so začeli spoznavati, da se niti ustroj preproste stanice ne da razložiti brez posebnega življenskega principa, ki stoji visoko nad tvarjo in nje silami. Polagoma prodira prepričanje tudi v strogo znanstvene kroge, da za začetek gibanja, za začetek življenja, za čudoviti red v vesmiru i v celoti i v posameznostih vendar ne zadošča tvar sama z vsemi fizikaličnimi in kemikaličnimi silami; učenjaki uvidevajo, da biva tudi v človeku nekaj bistveno različnega od gole tvari. Skratka, materijalizmu ginejo čedalje bolj tla pod nogami, ker materija-lizem je skrajno pristransko, neresnično, torej neznanstveno naziranje.
In vendar nastopajo med nami ljudje v znamenju te pogubne zmote, njih samih izreki nam to jasno pričajo, potrjujejo pa njih dela. Kaj čuda torej, ako vidimo v delih novostrujarjev povsem pristransko opisano življenje, ako vidimo mesto pravih ljudij, t. j. umnih živalij le njih potvare, t. j. take, kakor bi bil človek samo žival. Dosledno se taji v čleveku vse, kar presega čutnost; če se pa vendar omeni kaj nadčutnega, kako teženje po vzorih, kako ne iz čutnosti izvirajoče gibalo človeškega delovanja, brž se označi to kot patologičen, bolesten pojav.
Navzlic vsemu temu se še bahajo navostrujniki s svojim „objek-tivnim realiznom".
Kakor niso novostrujniki načeloma, ker so materijalisti, prijatelji resnici, take sta v njih ustih besedi pravica in svoboda popolnoma brez pomena, kar je pa lahko umljivo. Kaj naj bo pravica ali svoboda ma-terijalistu, ki vidi povsod le snov, le nujno delujoče, neizpremenljive sile? Pač, za svobodo se ogrevajo! Štrli so lance zaprašene estetike in etike, postavili umetnost na svobodoumen temelj, izvlekli devizo meglenih idealistov, da je umetnost sama sebi namen, zopet na dan in jo oklicali za svoje geslo. Umetnik bodi povsem ne-odvisem, pravi suveren, kateremu ne more in ne sme nihče nič ukazovati, k večjemu svetovati je dovoljeno!
Kako otročje! Če je umetnost sama sebi namen, potem bi morala biti absolutno bilje; ker pa je odvisna od človeka, moral bi biti človek samostojno bitje, ki ni za svoja dela nikomur odgovorno. Je-li to res? Materialistični novostrujarji seveda pritrjujejo, saj po njih nazorih ni ne Boga ne njegovih zakonov.
Prav posebno hud trn v peti so novostrujarjem katoliški kritiki, »najbolj zagrizeni nasprotniki vsake svobode". Vsa njih izvajanja zavračajo novostrujarji kar a priori s tem, da jim odrekajo usposobljenost, kom-petenco, soditi o leposlovju. Kakor ni umetnost ne poganska, ne židovska, ne indska, ne mohamedanska, ne krščanska, ne romanska, ne grmanska, ne slovanska, ampak — občečloveška, tako ne sme tudi estetika stati
na kakem narodnem ali verskem stališču, katero zadnje je skrajno jed-nostransko, ampak tudi estetika stoj na občečloveškem stališču, na stališču humanitete, ki je najvišje estetično stališče, ker išče v človeku to, kar je v njem človeškega.
Kolika nezmisel! Precej omejen mora bilt človek, da se da preslepiti takim puhlicam. Ko bi hoteli ali znali novostrujaiji količkaj misliti, prišli bi do spoznanja, da je anima humana naturaliter christiana. Mi ne verjamemo, ampak mi vemo, ker smo se po dolgotrajnih študijah prirodoslovnih strok in zgodovine do cela prepričali, da je katoliška vera absolutno resnična. (Horribile auditu koncem XIX. veka, kaj ne, gospoda?) Kar je resničnega na svetu, ne stoji nikdar in nikjer v najmanjšem nasprotju s katoliško vero, istotako je vse, kar je istinito lepo, v najlepšem soglasju s pravimi katoliškimi nazori, saj je vendar lepota v bistvu isto, kar resnica, samo v drugem t. j. estetičnem oziru. Zato so pa vsa istinito lepa umetniška dela, naj so jih vstvarili ali mohame-dani ali krščani, tudi s katoliško-verskega estetičnega stališča lepa. Ako odkrije katoliški kritik v umotvoru kaj, kar res nasprotuje katoliškim nazorom, in očita umetniku to nasprotje kot neodpustljivo napako njegovega dela, pravi se toliko, da dotični umotvor ni napačen, nelep samo s katoliško-estetičnega stališča, ampak tndi z občečloveškega, ki je novo-strujarjem najvišje, zakaj kar je nelep o, neresnično, napačno s katoliško-estetične.ga stališča, je samo ob sebi z občečloveškega stališča neresnično, napačno, nelepo. Kdor stavi občečloveško humanitetno stališče nad stališče katoliške vere, je ali zloben zavijač ali pa nima pojma o katoličanstvu.
S tem pa ne maram reči, da se ni i v nas Slovencih prav nič grešilo v tem oziru s strani t. zv. katoliških kritikov. Zdi se nam, da se je včasih postopalo preveč ozkosrčno, da se je sem ter tje v naglici izrekla marsikatera nepremišljena beseda. Katoliško stališče je strogo nepremakljivo^ tudi liberalno, in ne vidi pošastij tam, kjer jih ni! Kdo bi hotel obsoditi roman radi tega ker je v njem opisano kako nravno zlo dejanj e? n. pr. dvoboj ali samomor? Potemtakem bi bilo treba zavreči divno, zares realistično pisano povest „Trojkau iz peresa dr. Fr. Detele. Kako živo, kako kako mojstersko nam slika pisatelj, brez dvojbe jeden najboljših slovenskih romancier-jev, dvoboj Vladimirja z baronom! A nihče ne bo grajal umetnika, ker je vpletel dvoboj v roman, zakaj pisatelj nam je podal pravo, resnično, objektivno-realistično sliko naš vek sramoteče razvade. Citaj opise dvobojev v delih naših novostrujarjev in čudil se boš razliki! Kako pristranska, neobjektivna je individualnost „objektivnih realistov" — novostrujarjev!
S tem, da načelno priznavamo umetniško obdelovanje tudi nravno slabih snovij, smo zadeli ob drugo vprašanje; Je-li smejo biti vse stvari predmeti umotvorov? Novostrujarjem v tem oziru popolnoma pritrjujemo: „Vse stvari imajo pravico, da pridejo po umetnosti do svoje absolutne (?), splošne veljave, dasi so nekatere za to bolj pripravne od drugih".
Vse, kar je, je lepo; vse kar je ima torej i pravico i zmožnost, da se v umetnosti upotrebi kot predmet. Toda na svetu so nekatere stvari, ki prav za prav niso, ker nimajo svoje lastne biti, ampak so le nedo-statki drugih. Te reči torej, ki niso, tudi niso lepe, ker take stvari po-menjajo le nedostajanje drugih stvarij. Spričo pomankljivosti človeškega govora se pripisuje v navadnem življenju tudi takim stvarem bit, ki je prav za prav nimajo. Da se razumemo, nekaj vzgledov! Kaj je prav za prav mraz? Nič. Mraz nima svoje biti, z besedo mraz hočemo označiti le nedostajanje toplote. Tudi tema ni nič, ker tema je nedostajanje svetlobe Istotako ni tudi greh nič sam na sebi, znači ampak beseda greh samo nedostajanje pokorščine božji postavi.
Ako se hoče upotrebljati v umetnosti take nebitne stvari, treba jih, zlasti ako hoče biti umetnik objektiven realist ali naturalist, kot take označiti, pokazati jih kot nedostatke drugih stvarij. Ako se riše „slabo", treba je kot „slabo", kot nedoslatek „dobrega" opisati. Ako kaže umetnik v svojih umotvorih vse stvari, kakor so same ob sebi v istini, ni samo pravi realist, ampak tudi idealist, zakaj če nam kaže „slabo" v pravi njegovi luči, zažari pred našimi duševnimi očmi ideja „dobrega« v toliko mikavnejšem svitu.
Vendar take stvari, ki nimajo svoje biti, niso lepe, torej ne morejo biti umetniku predmeti umotvorov. Pač, toda pogojno! Slika, na kateri je rabil umetnik izključno samo svetle boje, ne ugaja, taka slika ni lepa. Na lepih slikah sta svetloba in tema sorazmerno razdeljeni. Zlasti ako hočejo slikarji kako svetlo mesto svojo slike spraviti do posebne veljave, obdajo je s kontrastom, s temo. Tako naj ravnajo tudi leposlovci! Kakor bi bila slika s samo temo, s samo senco, neestetična, odurna, istotako bi bil nelep umotvor, ki nam prikazuje same ali večinoma same nebitne reči, slaba dejanja, grde prizore, ostudne značaje. Vse, kar je po umu neresnično, estetiško nelepo, etiško slabo, upotrebljaj se v umetnosti le v toliko, v kolikor pomaga resničnemu, lepemu, dobremu do veljave!
Kako se drže novostrujarji tega temeljnega estetičnega načela, pričajo nam njih dela . . .
Toda snov je umetniku prav za prav le orodje, le sredstvo, s katerim nam prikazuje v prvi vrsti svoja čustva, s katerimi hoče i v drugih ljudeh vzbuditi ista čutstva, ki jih je sam čutil pri vstvarjanju umotvora. Naj
ima proizvod še tako vzvišene ideje, še tako blestečo zunanjo obliko, vendar ni umotvor, ako nima vpliva do človeškega srca, ako ni v proizvodu gorkih, resničnih čutstev.
V ti točki smo spet jedini z novostrujarji, a takoj se razdružimo, ako si stavimo vprašanje: Se li sme upodabljati vsa čutstva? Novostrujarji odločno pritrjujejo, mi pa odločno zanikujemo in pravimo, da se ne sme po umotvoru vzbujati takih čutstev, ki negujejo strasti, zakaj strast je jako močno, pajednostransko, neredno in pogubno, nebrzdano delovanje srca, kakor jo je izvrstno opredelil dr. Fr. Lampe.*)
Da se točno razumemo! Kdo bi se spotikal, ako si umetnik izvoli za predmet svojega umotvora pijanca in njegovo žalostno životarjenje in nam je prav živo, resnično, objektivno nariše? Toda popolnoma napačno bi bilo, ako bi umetnik v popis pijančevanja položil taka čutstva, iz katerih bi v nas vzklilo poželenje, strast po pijančevanju, ako bi nam označil, stanje pijanosti kot poseben višek sreče in zadovoljstva. Tak umotvor bi bil nemoralen, ker bi v nas vzbujal nepristna, neresnična čutstva, ki nikakor ne odgovarjajo predmetu; tak umotvor bi bil nravno slab, ker bi gojil v nas strast do pijančevanja. Te resnice naj bi nikar ne zabili zlasti oni leposlovci, ki se tako nepremišljeno igračkajo s popisovanjem spolne ljubezni, ki nam rišejo spolni nagon kot neukrotljivo, a vendar najplemenitejše človeško teženje, ki vidijo v spolnem vživanju vrhunec človeške blaženosti! Kako obravnavati take kočljive predmete, pokazala sta dr. Detela v več spisih in Podgoričan s svojo klasično idilo „Sinu v „D. in S."
Le nikar naj nas novostrujarji ne slepe s slovesnim zatrjevanjem: Čistim je vse čisto! Umotvor je vsak sam na sebi nravno indiferenten. Nismo vsi izsesani, polmrtvi lahkoživci, prenasičeni vsega čutnega vživanja, da bi čutstvo, v umotvor položeno, ne našlo odmeva v naših srcih, nismo angeli, ki ne poznajo strastij, ampak ljudje smo, iz mesa in krvi, ki imamo že itak silnih bojev z lastno poželjivostjo in zapeljivostjo sveta! In, mesto da bi nam umetnost blažila strasti in nas za kaj višjega navduševala, tlačijo nas novostrujarji s svojimi deli v nizko čutnost!
To njih početje pa je kaj lahko umevno, saj nam sami oznanujejo naravnost svoje zlovestje, zlovestje materijalizma, kateremu je čutno vživanje smoter človeškega delovanja . . .
Naši novostrujarji se lahko ponašajo z nekaterimi, dasi hipnimi Vspehi. Mladina hlasta njih spise. Toda ta zdaj še nerazsodna mladina prične kdaj samostojno misliti, ko se v njej poleže mladostno nejasno vrvenje,
*) Dušeslovje, str. 485.
ko si pribori um nadvlado nad poželjivim srcem, in takrat spozna izvestno, kakšno duševno hrano so ji dajali novostrujarji v lepi, da, blesteči obliki; takrat spozna, da je pila otrov iz zlate sklede; takrat jim pokaže hrbet, svojim sedajnim bogovom, prav kakor dela ogromna večina izobraženega, doraslega občinstva že danes. Nova struja, tuja otrovna cvetka gotovo zvene na vrtu našega leposlovja, ostavivši žalosten spomin za seboj, ker narod jo gotovo prej ali slej spozna in ji odtegne pogoje za obstanek.
Da se pa to narodu v korist čim preje izvrši, treba je, da se vsi, ki jim ni ne vera ne narodnost prazna beseda, treba je, da se vsi, ki čutijo v sebi poklic do umetniškega stvarjanja, z vso vnemo in resnostjo poprimejo dela in si prisvoje sposobnost, svojim umotvorom dajati primerno, lepo in mikavno obliko, ki je umotvoru tako potrebna, kakor ribi voda. Ljudje smo že taki, da bolj vpliva na nas lepo izklesan, frivolno razgaljen kip Venere nego surovo obtesana soha Marije iz delavnice vaškega rezbarja.
Duh časa.
Naša doba živi in se giblje v znamenju socijalizma. Duh časa je obudil dva junaka, oba socijalista, da nadaljujeta stari boj med materi-jalizmon in krščanstvom. Ta materijalizem, ki taji bivanje osebnega Boga, se je postavila socijalna demokracija — krščanstvo pa je geslo krščanskemu socijalizmu.
Nam je bivanje Božje dokazana stvar. To resnico so priznavali vsi narodi vseh časov, ker jim je tako pričala njih lastna vest. sodnica vseh človeških mislij in del. Brez Boga si niti ne moremo razložiti, kako se je začela gibati materija. Malerijalistom je to večna uganka, katero označuje znani Dubois-Reymond: „Ignoramus et igno-rabimus." Nepotrebno se nam zdi, da bi na tem mestu kupičili še druge dokaze za bivanje Božje.
Bog torej biva, in človek je njegova stvar, navezana nanj. Kot najpopolnejše bitje pa Bog ne more trpeti slabega, tudi v človeku ne. Ker pa je. dal Bog človeku prosto voljo, da voli med slabim in dobrim, zato mora dati človeku za slabo kazen in plačilo za dobro. Kajpada mora imeti človek zmožnost, da razločuje med dobrim in slabim.
Ker trde mnogi, da je izvor razločevanja med dobrim in slabim v prosti človeški volji ali v navadi, ne pa v »ravnem redu in
zakonu, ne moremo si kaj, da ne navedemo dvoje citatov odličnih mo-droslovcev.
Zigliara piše: „Nekateri človeški čini se priznavajo splošno in stalno kot nravni, kakor n. pr. spoštovanje do starišev, ljubezen do domovine in jako veliko drugih; nasprotujoči tem so pa nenravni čini. Tega ne taji nihče. To je pa mogoče razlagati le na dvojen način. Ali deluje tako človeštvo po prosti volji, ali pa so si postavili ljudje ta razloček opirajoč se na razum. Toda prvo ni mogoče: prvič, ker je prosta volja nestanovitna in nesplošna, drugič pa, ker ona po svoji naravi nasprotuje pravemu razumovemu sklepanju, in jo obsojata razum sam in občno priznavanje. Torej izvira razloček iz razuma. Razum namreč sam sodi o dobrosti ali slabosti onih mnenj in navad. In sam se opira na druge kriterije in ne na ta mnenja ali navade sodeč dobrost ali slabost človeških dejanj. — Nravnost torej ni odvisna od mnenj in navad ljudstev.
Vsi združeni razumi posameznikov, ali občno mnenje ali priznavanje, pa niso kriterij, tvoreči resnico. In stvar ni resnična, ker jo trdi občno priznavanje, ampak občno priznavanje je zato resnično, ker je stvar resnična. Resničnost in nravnost, zmota in nenravnost pa pomenijo isto v nravnih stvareh." *)
„Zakon človeku velikokrat prepoveduje, po čemer želi in ga veseli, in nasprotno mu zapoveduje često to, kar mu hudo dene. Vest je torej v človeku, toda mnogokrat priča zoper njega, in zahteva marsikaj zoper njega, in marsikaj zoper njegovo voljo: radi tega ne more izhajati iz njegove volje. Zato mora imeti podlago v višji, nespremenljivi volji — v Bogu in po Bogu v razumu."**)
Da pa more delovati razum z večjo gotovostjo in natančnostjo, poučuje nas še posebej razodetje Božje, da moremo vsako našo misel in celotno dejanje presoditi, ali je dobro ali slabo. Iz tega sledi, daje vsako dejanje vredno kazni ali plačila.
Kdor torej trdi, da ni Boga ali da Bog ni tak, kakor uči krščanstvo, mora nujno ugovarjati samemu sebi, ugovarjati mora lastnemu razumu in mnogim temeljnim resnicam in načelom, nahajajočim se v razumu. Tak človek, ki ne priznava temeljnih resnic in načel zdravega razuma in ki zavrača ra/.odete resnice, mora biti v vsem svojem mišljenju in delovanju brez pravega namena, brez načela, brez značaja. Značajen je le v toliko, da slepo prodira v zmote, da tepta v blato sam sebe in dostojanstvo svojega duha in razuma. Do takih posledic pride človek, ki se hoče ponašati, da je neodvisen od Boga, da je popolnoma avtonomen.
*) Zigliara, vol. VII. Philos. moralis str. 36—37.
**) Iz dr. Lampetove knjige: Ali je Bog?
To breznačelnost in neznačajnost, ki je glavno svojstvo, ali bolje bistvo liberalizma, zapazujemo v vseh strokah duševnega življenja. Vrinilo se je v modroslovje in se kot slaba zel zaplodila v vse teoretično in praktično življenje. Ni čuda torej, da se gube stalni in določni pojmi o res koristnem. V tem oziru je liberalizem najhujši kameleon, ki izpreminja svojo sodbo, kakor je njemu bolj prav. Nedopovedljivo je zlo, katero je provzročil liberalizem s tem, da je majal in uničeval zdrave nazore in pobijal nauke krščanske vere. In kako je znal širiti svoje krive nauke tudi med preprosto ljudstvo! Izbral si je v ta namen dva najimenitnejša faktorja našega časa — šolo in časopisje. Na ta način je polizobraženo in preprosto ljudstvo duševno bolj in bolj propadalo. Cerkev je svarila in razglasila liberalizem za duševno kugo. A nad narode so morale priti prej telesne bolečine, predno so se uprli liberalizmu, ki je tako dobro del njih samoljubju in strastem.
No, bolečine niso izostale. Liberalizem je proglasil neomejen boj za obstanek kot moralen in uvedel s tem na gospodarskem polju moralo dobička. Kaj naglo se je žalostno materijelno stanje nižjih slojev, malega obrtnika in navadnega delavca tako shujšalo, da se je v teh slojih bolj in bolj širila nezadovoljnost in upornost proti vsem postavnim pravicam in proti vsakomur, ki mu ni treba skrbeti sproti za vsakdanji kruh. Tako so dobili brezverni in sebični hujskači veliko moč, saj vero je bil tako že liberalizem omajal ali uničil v srcu ljudstva. In danes se revni in teptani stan združuje v mogočno, prekucijsko velemoč, katero krote liberalni naši državniki le še s pomočjo bajonetov. Tako je prišel trhli liberalizem do poloma in nastopil je njegov nehvaležni otrok — socijalna demokracija. Ta je v svojem naziranju o svetu vsaj dosledno materialistična in pobija liberalizem na gospodarskem polju, med tem ko ga nadaljuje na verskem in političnem.
Tudi cerkev, ki je vedno a neuspešno svarila liberalne države, ka-zaje na grozne posledice, katere se že kažejo v socijalni demokraciji, organizuje po svoje delavce in jim skuša pomagati do trajne in dosegljive sreče brez krivic in prevratov. Toda liberalizem je že tako izpodjedel verske korenike v masi, da se delavska vojska razmeroma le po malem odziva rešilnemu klicu cerkve. Vendar je upati, da bo delavstvo sčasoma obrnilo hrbet brezverstvu socijalne demokracije in bo raje poslušalo odkritosrčnega in nesebičnega Leva XIII., kateri je rešil socijalno vprašanje na podlagi krščanskih načel in podal pripomočke, ki so jedino pravi in izvedljivi. *)
*) Rerum novarum, enciklika o delavskem vprašanju, od 15. maja 1891.
Pri sedanjih gnilih razmerah pa je nemogoče, da tako ostane. Velika ne-značajnost in neštete v nebo vpijoče krivice, katere je napravil liberalizem, zahtevajo maščevanja. Ves liberalni svet in tudi prestoli se že tresejo pred neizprosno osveto socijalizma. Množica, prepričana o resničnosti socijali-stiških principov, šteje že na milijone. Mogoče je, da pride vsled pomanjkanja vere in malo ne splošne podivjanosti do najbolj krvavega prevrata. Paine pravi, da ni na današnji družbi niti jedne točke, na katero bi se dalo naslanjati, da se ona preustroji, in torej ne ostaja drugega, kakor da se vse uniči.*) Znani revolucijonar in anarhist Bakunin trdi in zahteva ne samo, naj se ne pusti kamen na kamenu, ampak da se mora tudi vsak posamezni kamen zmleti v prah, da bi pač nihče ne mogel iz razvalin spet kaj obnoviti. Tako je prepričan in dosleden socijalist vedno tudi anarhist in nihilist. **)
Pač grozen je konfiteor materijalistiškega socializma: Boga ni, in ker ni Boga, ni tudi vere, in kar je v zvezi z vero je vse vkup sleparstvo in izmišljina. Čemu naj bi bil človek navezan, in to celo proti nagonu svoje narave, na nešteto zakonov! Karkoli ne ugaja naravi je protina-ravno. Zakaj bi stavil v spone svojega duha in telo! Večnosti ni, plačila ni, kazni ni. Svet, življenje je jedino, kar ima človek, in ko to jenja ni nič — prazni nič. Sedaj uživaj in ne krati si ničesar — samo enkrat se živi! — Nad vrati socijalno-demokratiškega pokopališča v Berlinu sta na-napisana ta-le dva verza:
Macht euch das Leben gut und scliou, Keiii Jenseits ist, kein Aufersteh'n!
In glej! Kako vabljivo je to za vsakega!
Ni čuda, da so taki nauki tako nalezljivi in da se širijo v vse ne-zadovolj ne sloje, v katerih je liberalizem vero že uničil ali vsaj omajal, kakor mogočen tok povodnji. A ta povodenj utegne človeštvu, ako pro-dere jezove, veliko veliko več škodovati nego koristiti. Zakaj materijalizem more človeštvo samo opustošiti.
Kako se je socijalna demokracija zaplodila tudi pri nas Slovencih, osobito po nekaterih krajih, priča nam vrsta socijalistiških listov. Sreča je za naš narod, da so vstali iz njega o pravem času možje, ki so se uprli pogubnemu toku in delujejo z vsemi svojimi silami za ljudstvo v smislu prave krščanske demokracije. Dolžnost vsakega našega razumnika
*) Paiue: Die Rechte des Menschen str. 158.
**) A. Weiss, Apol. d. Chr. IV. zv. Sociale JFrage str. 102.
bi bila, da bi to strujo, katera jedina more naš narod rešiti in povzdigniti, podpiral s peresom ali govorom.
Nikakor ne velja izgovor, da ni pri nas ugodnih tal za socijalno demokracijo, češ, ljudstvo je verno in pobožno. Dejstva govore drugače! Mar so se liberalni listi, politični in leposlovni, zastonj pošiljali med naš narod? Koliko krivih naukov o Bogu, o svetu, o človeku; koliko lažij, psovanj in zasmehovanj nasproti veri, cerkvi in njenim služabnikom so raztrosili med narod! To ni ostalo brez posledic. Že vsaka vas se deli navadno v dva dela, v dve nasprotujoči si stranki, od katerih jedna nasprotuje duhovniku, in prezira, kar je še posebno slabo znamenje, tudi svoje verske dolžnosti.
Jedina rešitev za naš narod, da ne izgine s sveta, je v veri in socijalnem delu. Vera bo — priznavamo ob jednem tudi nje absolutno veljavo — uničevala vpliv pogubnih in tujih idej, katere prete narodu z moralnim poginom. Socijalno delo pa bo okrepilo narod, da bo gospodarsko močan in se bo mogel potemtakem z vspehom boriti za pravi napredek in svobodo.
Recimo nadalje z dr. Pečnikom, da našo maso preveva še globok čut krščanstva. Kako lepo nadaljuje mož! Dokler naša inteligencija ne vpošteva teh dejstev, ne pozna in ne bo poznala slovenske mase, ostala bo, kar je, opična posnemovalka predsodkov, germanizovana klika in rana ljudskega telesa. — Bodimo stranka „iz" naroda in ne „v" narod !*)
Pri tej priliki si ne moremo kaj, da ne bi izrekli svoje nevolje nad našimi najnovejšimi literarnimi pojavi, nad t. zv. novo strujo, katera čisto nekritično uvaja dobro in slabo, in posebno zadnje, iz tujih modernih literatur v naše slovstvo, mesto da bi izbirala dobro zrnje in zametavala strupene izrastke. Ta novi tok uničuje versko in narodno, ne sicer toliko ljudstvo, kolikor razumništvo, oziroma dijaštvo in je dela nesposobno, da bi res kaj koristilo narodu.
Ako pa ne bo krepkega in zdravega naraščaja, verne in narodne mladine, poplavil bo socijalni demokratizem naš narod, in Slovenci izginemo za vselej.
Oziraje se pa na svetovni pojav socijalizma, sklenem z besedami slavnega dominikanca Alb. M. Weissa: „ . . . Nevarnost katastrofe je velika. Usmiljeni Bog jo sicer lahko prepreči, toda tudi samo On. Moremo-li in smemo upati, da nam to.razodene izrednim potom?
In ako bi se to tudi zgodilo, Bog pomaga ljudem navadno le na človeški način, t. j. ako ljudje izvršujejo svojo dolžnost. Naša dolžnost
*) A. M. Weiss: Apol. d. Ckr. IV. str. 25.
pa je misliti in delati, jasno in prav misliti, razsodno in mirno delovati. Sedaj se gre za to, da ohranimo glavo vedro, oči odprte, srce mirno in vest v redu. Ako razgrajamo in se prepiramo, ako napadamo in zmerjamo, nam ravno tako malo pomaga, kakor ako odjenjamo od dela. Ako ne izvršuje vsakdo svoje dolžnosti, kakor mu narekujeta in ga učita krščanstvo in vest, ne morejo se več izboljšati razmere brez čudežev; čudežev zahtevati pa je zlobno!"	A.
Slovensko vseučilišče. Slovenski prvaki so govorili in kranjski deželni zbor je poleg tega še podpisal znatno vsoto 300.000 gld. A vkljub temu zmajujejo pesimisti z glavo, ker vlada, katera ima pri tem zadnjo in odločilno besedo, se še ni izrekla. Da dobi Ljubljana svojo univerzo, to je gotovo, a samo ljubemu Boga je znano, kedaj. Poslopje višje gimnazije v Ljubljani je škandal za naše šolstvo in za šolsko higijeno, zlasti po zadnjem potresu, in dasi so najvišji državni dostojanstveniki videli to na pol razpalo stavbo, koje mračne, zaduhle sobe so raz stališča kriminalne medicine še za jetnišnice preslabe, moramo konštatirati žalostno dejstvo, da se novo poslopje še sedaj ne gradi. Iz tega je torej lahko uvideti, da naj se Slovenec, ki zahteva od vlade kako pravico, preje povpraša, če ima kaj vaje v lepi čednosti, ki se ji pravi potrpežljivost, ker sicer bode prej obupal, nego se mu želja izpolni. To velja tudi glede slovenskega vseučilišča. In vendar bi grešili, ako bi mislili, da smo s tem že dovolj storili, ako smo vlado neprenehoma nadlegovali s peticijami in resolucijami. Narod, ki hoče imeti svojo univerzo, mora biti za njo pripravljen in zrel. Slovenska univerza, dasi državna naprava, bi bila prvi kulturni zavod slovenskega naroda, in gotovo je, da pri ustanovitvi takega zavoda mora tudi narod sodelovati. Kolika je naša znanstvena literatura? Imamo odlomke, a večjih celotnih del nimamo. Sedaj, ko se je sprožila misel o slovenski univerzi, ima slovenski učeni Svet konkretni povod, vspešnejše in resnejše gojiti našo znanstveno književnost, ker sedaj ni več mogoč izgovor, češ, saj pri nas ljudje takih stvarij ne citajo. Res je, da jih ne čitajo, in vsakdo, ki se je za znanstvo zanimal, je rajši segel po nemški knjigi, ki je bila boljša in cenejša, a citati jih bodo morali, ako bodo hoteli študirati na slovenskem vseučilišču. Da bi nam hoteli slovenski učenjaki vsaj terminologijo nekoliko izpopolniti in izboljšati, kajti taka, kot je sedaj, ne ustreza niti nižjim gimnazijam. Naša znanstvena književnost pa se mora dvigniti nad površino raznih popularno-znanstvenih spisov, člankov in podlistkov, tako da pridemo do večjih, celotnih, napredku sedanje znanosti odgovarjajočih
Glasnik
—
del. Če se to ne zgodi, potem je naši univerzi težko kaj dobrega prerokovati.
Slovensko akademiško dijaštvo gotovo vse sklepe, katere je slovenska domovina storila v zmislu slovenske univerze, z veseljem pozdravlja. Vsaj veljajo ti sklepi v prvi vrsti koristi slovenske akademične mladine, koje žalostni položaj na vseučiliščih v Gradcu in na Dunaju je omehčal srca slovenskih politikov, da so se tako energično lotili tega dela. Tudi slovenskim starišem bi bilo s tem ustreženo, kajti le s težkim srcem so odpuščali dosedaj svoje sinove v daljno tujino, dočim bodo potem bližje svojih ljubljencev. In konečno se bode tudi beli Ljubljani lahko častitalo na tej pridobitvi, zlasti pa žepom ljubljanskih meščanov, ker bode marsikak denar, ki roma v Gradec ali na Dunaj, ostal v domovini.
Tako bi bila slovenska „alma mater" v čast in prid slovenskega naroda in njega kulture in v blagor slovenske akademiške mladine. „Zora" želi Sloveniji, da bi kakor hitro mogoče dobila tak zavod; univerzo, ki bi bila v vsakem oziru dobra, kjer bi se vse storilo za prospeh znanosti, a se ne bi znanost krivo tolmačila, ker od takega vseučilišča bi imel slovenski narod le škodo.
Slov. kat. akad. društvo „Danica" je imelo dne 21. marca V. zborovo sejo, zadnjo v zimskem tečaju. Seja je bila jako živahna, dasi ne tako obiskana kakor drugače. Po običajni volitvi revizorjev je t. iur. Sinkovic slavil papeževo bisernico, na kar je t. predsednik Val. Levičnik predlagal, da se nunciju pošlje udanostna adresa na papeža. Predlog se je sprejel soglasno. Pri prihodnji točki dnevnega reda ^Katoliško vseučilišče v Solnogradu" se je vnelo ostra debata. „Danica" je namreč dobila od osrednjega pripravljavnega odbora v Solnogradu poziv, v kojem se vprašuje, li i ona stopi v vrsto onih dijaških društev in zavez, ki pošiljajo redne letne doneske za bodoče vseučilišče. Pri imenskem glasovanju o predlogu t. phil. Remeca, da „Danica" pošilja leten donesek, je le-ta prodrl. Kot zadnja točka je prišla na vrsto „Noricau in njeno obnašanje napram Slovanom o priliki zadnjih nemirov na dunajski univerzi. Dasi „Norica" ni imela nikakega povoda nastopiti proti Slovanom, je to vendar storila v nekem razglasu, katerega je objavila celo v nekaterih židovskih listih. V tem razglasu je povdarjala v družbi z „Austrio" (Cfr. notica: „Austria". X. zv. III. 1), da ni v nikakoršni zvezi s kakim Slovanom. Radi tega početja je zbor sklenil pretrgati vsako zvezo z „Norico".
Dne 1. aprila je bila 1. zborova seja letnega tečaja. Po poročihr odborovem je t. predsednik podal kratek pregled društvenega delovanja in dogodkov v zimskem tečaju, na kar je t. Aug. Levičnik poročal v imenu revizorjev. Ker se je vse našlo v redu, je predlagal, da se da staremu odboru absolutorij. Pri sledeči volitvi v odbor so bili voljeni: predsednikom med. August Levičnik; podpredsednikom med. Fr. Dolšak; tajnikom jur. J. Šinkovic; blagajnikom phil. B. Remec; knjižničarjem j ur. A. Bartol; arhivarjem med. J. Hubad. — Med raznoterostimi se je sprejel predlog t Dolšaka, da se spremeni § 33 društvenih pravil v toliko, da se glasi sledeče: — — pripade društveno imetje podpornemu društvu za slovenske
II.
Glasnik.
61
visokošolce na Dunaju. — Izvršitev sklepa glede vseučilišča v Solnogradu se na predlog t. Val. Levičnika odloži na ugodnejši čas. Ker je za in proti predlogu bilo oddanih jednako število glasov, je odločil t. predsednik. — Soglasno se je sprejela resolucija, katero je predlagal t. Dolšak radi slovenske univerze v Ljubljani. Glasi se: „Vspričo nečuvenega terorizma od strani nemških dijakov, kateremu je izpostavljeno slovenko akade-mično dijaštvo na vseučiliščih v Gradcu in na Dunaju, in pristranskega postopanja akademičnih oblastev, dalje z ozirom na dejstvo, da ves avstrijski jug nima še svojega vseučilišča in je zlasti za nas Slovence ustanovitev slovenske univerze glede kulturno-narodnega napredka največjega pomena, pozdravlja slov. kat. akad. društvo „Danica" z zadovoljstvom sklepe občinskega sveta ljubljanskega in deželnega zbora kranjskega v smislu ustanovitve slovenskega vseučilišča v Ljubljani, in pričakuje od slovenske državnozborske delegacije, da stori vse potrebne korako v dosego tega Slovencem prepotrebnega kulturnega zavoda."
Dr. Frančišek Jankovič. Dne 31. marca je^ promoviral na dunajskem vseučilišču g. Frančišek Jankovič iz Vitanja na Štajerkem doktorjem vsega zdravilstva. Se isti dan je bil potem mal, improviziran večer, katerega sta se udeležila mej drugjm odličnim občinstvom tudi državna poslanca vtč. gg.: dr. Stojan in Žičkar. iMej petjem, govori in napitnicami — vlčg. Žičkar je napil slavljencu, njegovemu navzočemu očetu in odsotni materi, istotako vlč. g. dr. Stojan, med tem ko je predsednik „Danice" jur. Val. Levičnik v imenu „DaničarjeV nazdravil odhajajočemu najstarejšemu nDaničaiju" — je čas hitro potekal. — G. Jankovič zapusti kot zadnji izmed onih, ki so bili osnovali „Danico" Dunaj, ter se poda v domovino. Naj mu bo sreča vsigdar mila!
Odlomek iz poglavja: Furor Teutonicus. Ko je še junakoval Arpinec Marius po težavni poti do slave, dogodila se mu je dogodba, da je srečal hude Tevtone. Velikost je bila v njih telesih, strah v glasovih, groza v pogledih. In zbale so se srčne trume rimskih vojščakov. Samo njih voditelj Marius ni izgubil zdravega humorja. Zavaroval se je z okopi in vodil vsak dan svojo vojsko gledat Tevtonov. Srčni vojščaki so čutili ob takih prilikah po svojem hrbtu prijetno zono, kakor paglavec, ki v očetovem naročju kliče nočnega strahu. Ko se je pa vojska privadila te komedije in ji sovražniki niso bili več grozni, planil je zviti gospod Marius ž njo nad hude Tevtone in jih s tako gorečnostjo namahal, da so tulili proti nebu kakor tisoč ranjenih turov in v dolgopetem begu reševali svoje pomahane glave. In zgodovina je zabilježila tačas furor teutonicus prvič kot faktum. To se je zgodilo v davnih, romatičnih časih...
Valovi zgodovine so naplavljali in odplavljali države. . .
Tako je zgodovina sezidala tudi avstrijsko državo in ji dala najprej nalogo, da brani krščanski svet pred barbarskim navalom mohamedanstva in ob jednem da napravi trden jez cerkveni revoluciji. Avstrija je obe nalogi slavno izvršila. Furor teutonicus pa je ležal takrat na medvedji koži, pil med in si redil žolč prečesto na tuje stroške. Le včasih je začel bruhati jezo iz poganskih prs. Prišlo je leto 1848. Zgodovina je ljubila zvesto Avstrijo in jo je želela še nadalje ohraniti. Zato ji je dala novo
temeljno idejo in ji določno začrtala imenitno nalogo, katero je izrazil jasno veliki češki zgodovinar in državnik Palacky v svoji historični poslanici do predsednika frankfurtskega državnega zbora (11. aprila 1848) s sledečimi besedami: „Ako ne bi obstajala avstrijska država že davno, pohiteti bi morali, da bi jo v prid Evropi, v prid humaniteti ustanovili. Nravni temelj njenega obstoja je načelo popolne jednakopravnosti vseh pod njenim žezlom zjedinjenih narodnostij in konfesij-" To je zares lepa ideja, vredna velike države, in Avstrija bi zaigrala pravico do obstanka, ako bi se ne hotela ali ne mogla korenito izvesti. No furor teutonicus, ki ni bil nikoli nič prida, se je sedaj prelevil v brezverskega liberalca in si izmislil v svoji vladohlepnosti birokratično formulo, po kateri bi centralistično vladal nad vsemi avstrijskimi narodi. Dasi je bil v začetku zmagovit, prišel je konečno do trdnjave, ob kateri bo moral razbiti svojo bučo. To trdnjavo pa tvorijo probujeni Slovani v zvezi z velikim delom dobrih Nemcev. Da, tudi katoliški Nemci vedo, da tvori jedno krilo avstrijskega orla jednakost in drugo pravičnost. Ako kdo le jedno od teh dveh kril oškrne, ne bo letal več avstrijski orel tako ponosno, kakor je bil navajen. Cesarskemu geslu: „Viriltus unitis", ki je program avstrijske države, ni mogoče drugače ustreči, nego da se goji vsak posamezen del z jednako ljubeznijo, da bo vsak del močen in svoboden in bo kot zdrav ud krepil vse telo. Ako Avstrija izvrši svojo temeljno nalogo, potem bo ona brez dvoma najnaprednejša država v Evropi, in radikalni Nemci bodo še hvaležni Slovanom. Kajpada je sedaj boj hud in furor teutonicus se kaže v svoji pravi podobi: Na Slovanih je sedaj, da so trdni in da rešijo Avstrijo držeč se nje temeljne ideje. Morda so liberalni Nemci v zvezi z nacijonalnimi že storili zadnji napor, da bi na silovit način zavrli uresničenje zmagovite državne ideje. Da so mogli to storiti samo še z revo-lucijsko silo, je dobro znamenje za Slovane in ž njimi zvezane Nemce. Kakor Marijevi vojaki privadili se bodo na furor teutonicus in ga pogumno in odločno neklestili. Tako stoje stvari v obče. Vse to smo pripovedovali zato, da bi se v primerni luči pokazali pojavi onega furorja, ki pustoši nemško-nacijonalno dijaštvo, v prvi vrsti burše. Poročali smo že o njih junaških činih, danes se hočemo dotakniti njih idej, izraslih iz njih poganskega nacijonalizma.
12. svečana so priredili nemški burši v badenski prestolici Karlsruhe svoj shod. Kot slavnostni govornik je nastopil znani kolovodja Osthaus, ki je bil pred dvema letoma relegiran z avstrijskih univerz radi protise-mitskih izgredov na dunajski univerzi. Tečaja njegovega govora sta bili vprašanji, ali more Avstrijec ljubiti svojo domovino, in ali more biti zvest cesarju.
„No, in poglejte si Avstrijo. Tam so Nemci samo majhen del, sicer dobite Čehe in .Poljake, Madjare in Jude, Hrvate, Slovence, Rutene, Slovake, Hanake in kdo ve, kake narode še. Govore več nego dvanaj-storico jezikov, državljan ne urne državljana, in noben ideal jim ni skupen kakor k večjemu ta, da bi uničili drug drugega ali pa prišli narazen. In sedaj misliti o Avstrijcu, da ljubi svojo domovino. Gospoda moja, jaz menim, da ni nespametnejše misli na svetu. Avstrijski Nemec ljubi svoj
narod kakor mi, ljubi svoj dom, kakor mi, a prav ker ga ljubi, mora si prizadevati, da pride iz kletke narodov, iz Avstrije."
„In prav tako je z zvestobo do cesarja. Ker smo mi cesarju (nemškemu) zvesti, radi tega še daleko ni potrebno, da bi bil Avstrijec zvest svojemu cesarju." Tu je slavil Hohenzollerce, ki so se zastavili za nemško stvar, pohvalil Marijo Terezijo in Jožefa II., ki sta razširjala nemško kulturo, potem pa udaril pa Habsburžanih, kako so množili svojo hišno moč po ženitvah in pogodbah, s takimi besedami, da jih ne smemo priobčiti. Potem je nadaljeval:
„Nemci so dosedaj pri vseh bojih narodov igrali ulogo nakovala. V Pešti gospodari Madjar, v Krakovu Poljak, v Pragi Ceh. Na jugu se bore za državno samostojnost Hrvatje in Slovenci. Skupen pa je vsem tem slovanskim narodom neugasen srd do Germanov. To slovansko oblastnost (Grossmannsucht) podpihuje jezuitizem, kateremu je protestantsko nemško cesarstvo trn v očesu. Vlada skrbi dobro za to, da slovanska gorečnost ne ugasne. Za češke nesramnosti zadnje dobe ni imela drugega kot prijazno muzanje. So-li Slovani pozabili, da so vse prejeli od Nemcev ? — To je ravno, kar naši bratje v Avstriji tako grenko čutijo, da so skozi celo tisočletje svojo najboljšo imovino dajali, samo da žanjejo brezdanjo nehvaležnost. Nehvaležen je cesar, nehvaležna cerkev, nehvaležno vesoljno slovansko ljudstvo. Minil je čas, ko je pustil Nemec, da so se drugi ljudje ž njim norčevali. Ako smo za poldrugi milijon El-zasovcev, katerim je vrhu tega še čisto ugajalo pod Francijo, zastavili našo kri, potem bi bila sramota, ako bi se pri jednajst milijonih nemških Avstrijcev, če pride do tega, p^mišljali le trenutek, storiti taisto."
Taka je vsebina govora, v kolikor nas zanima. Njegovih zgodovinskih in državniških modrostij ne bomo razpravljali. Vse to se je govorilo sicer pri ,.belem medvedu" v badenski prestolici, a izraža verno mišljenje tudi avstrijskih komilitonov.
Zanimiv je tudi „Fruhschoppen", katerega so napravili dunajski burši v čast poslancu VVolfu. Zastopane so bile še štiri avstrijske in šest nemških univerz. AVolf je povedal, da je z dušo in telesom burš tudi kot politik, da je pravi burš ob jednem krepek značaj. Burševstvo je spravilo energičen tok v politično življenje in je že vzgojevalno vplivalo na kme-tiško ljudstvo, katero sedaj čuti z burši. Njih naloga je, boriti se za svobodo, čast in domovino brez pogajanj, zakaj narodna misel je nesprav-Ijiva in rezka. Pražka prepoved čepic je le del onega gibanja, ki meri na zator nemštva v Avstriji. Iz univerz hočejo napraviti Prokrustove postelje, ker država ne mara značajev, ampak številke 1, 2, 3, a, b, c itd. To pač ugaja slovanstvu, v katerem se ne dobi skoro nobenih značajev, nikakor pa ne nemštvu, katero nima vzroka, da bi pomagalo činiti slovansko državo. — Nemški burši pa so hvalili avstrijske, da so svojo zgodovinsko nalogo dobro izvršili, in jim obljubovali svoje gorko srce in, ako bo treba, tudi drugačno pomoč. — Tako in jednako govore in se bratijo avstrijski in nemški burši na svojih mnogih shodih. Vedno ista pesem: Deutschland, Deutschland uber Alles.
Burši imajo dva svetnika. Njih verskim potrebam ustreza doktor Luter, ki je bolno Nemčijo operiral s tem, da jo je za vedno prerezal
v dva protivna dela. Narodni junak pa je Bismarck, starec v saskem lesu, menda zato, ker je iz Avstrije napravil indirektno slovansko državo, ko jo je izločil iz nemške zveze.
Razen krokov in menzur si špogajo burši v sedanjih časih tudi verska razmotrivanja. Fantje so sicer večinoma krščeni pri rimsko-kato-liškem kamenu, a to ne sme temeljitim učenjakom omejevati prostosti mišljenja. Tako je neki Fodisch govoril, da mora današnja rimsko-katoliška politika razburiti nemško samozavest, in da doni med Nemci z neukrotljivo silo bojni klic: Los von Rom!
Za svoje vzveličanje bodo že sami skrbeli in Bog razume tudi nemško in po pregovoru ne zapusti nobenega Nemca. Na univerzi je neki akademik v svojem norem govoru rekel: „Ce proti Rimukonečno še ne zamahnemo, bodi v pojasnilo, da se nam zdaj ravno ne zdi koristno, da pa nemško-nacijonalno dijaštvo čaka samo najugodnejšega trenutka, da pokaže svojemu ljudstvu z velikim vzgledom, kako naj se iz vezij rimske smrtne sovražnice oprosti..."
In ti naduti mladiči, ki so celo v manjšini na univerzi, hočejo ustrahovati slovanske dijake. Mi jim damo najkrepkejši odgovor, ako jih nad-krilimo v izobrazbi z mirno pridnostjo, kajti v življenju ne velja krik ampak um. Tako bodo ti moderni Tevtoni zopet naleteli na Marijevo vojsko. Ravno burši so najslabši, najbolj osuroveli del dijaštva. Pravi studentes a non studendo.
Wer kann wohl der alma mater Seine Mussestunden weihen, Wenn ihn driickt der wiiste Kater Wenn er ausficht Prligeleien.
Kot slovansko filologijo čitajo v letnem tečaju na dunajski univerzi:
1.	Prof. dvorni svetnik Dr. Vatroslav Jagič: Grundziige der slavischen Palaographie (4 ure na teden); Ausgewahlte Punkte aus der slavischen Grammatik (2); Uebungen im slavischen Seminar (2).
2.	Prof. Dr. Jožef Gonstantin Jireček: Geschichte der slavischen Volker im Mittelalter. II. Theil (4); Macedonien und Albanien im Mittelalter in geographischer Uebersicht (2); v seminarju za slovansko filologijo: Lectiire mittelalterlicher Schriftdenkmaler (2).
3.	Privatni docent Dr. Venzel Vondrak: Historische Grammatik der bohmischen Sprache (I. Theil: Lautlehre) (2).
4.	Privatni docent Dr. Milan vitez pl. Rešetar: Geschichte der serbo-kroatischen Sprache (Fortsetzung) (2).
5.	Privat docent Dr. Matija Murko: Die Romantik (Periode der Wider-geburt) bei den Sudslaven (Fortsetzung) (2).
Opomba uredništva. Tretji zvezek izide začetkom meseca julija.
Opomba upravništva. One p. n. gg. naročnike, ki spremene svoja bivalšča, uljudno prosimo, da nam blagovole to pravočasno javiti, ker le na ta način zamorejo list redno dobivati, brž ko izide.