Kako se o toči škode obvarovati?
Letos se od vsili krajev toliko od toče sliši, da gotovo vsak umen kmetovavec premišluje: kako bi se dala ta nadloga odverniti, ktera v eni uri pokonča ves pridelk kmeta.
Kaj pomaga jok in stok revežev, ktere je huda ura zadela, — kaj pomaga strah tistih, ki so srečno všli letos škodi hude ure, ako nas bo drugo leto huda ura spet ravno take našla,kakor letos! Jokati se zna vsaka baba, — pomagati si mora mož, z umnostjo in s ter d no voljo.
Vsak ve, da tri uime so, ki gospodarju včasih hipoma pobero premoženje: oginj, povodinj in toča.
Nobena teh uim pa se ne primerja vsako leto tolikrat, kakor toča. Dosti hiš je, ki niso nikdar pogorele, — ni ga pa skor polja, kterega bi ne bila toča že včasih več ali manj poškodovala.
Dolgo je terpelo , preden so naši ljudje spregledali in spoznali veliko dobroto, če gospodar svoje pohištvo zavarje pred škodo ognja (asekurira). In še vsi ne spoznajo tega!
Kar pa zavarovanje zoper škodo toče zadene, je še bolj žajostno pri nas; od tega le malokdo kaj slišati hoče. In kako silno silno potrebno bi bilo to! In kako lahko tudi!
Če bi pri nas gospodarji kaj prave skerbi imeli za svoje polje, in če bi bilo kaj prave bratovske ljubezni med nami: kmalo bi bilo velicih nadlog po toči konec.
Kako nek?
Vkup bi stopili v vsaki deželi vsi kmetova ve i, od naj manjšega do naj večjega, in vsak bi vsako leto plačeval za svoje posestvo kaj malega v kašo za točo.
Kakor so sedanje asekuracije zoper škodo toče, straši zares marsikterega veliko plačilo, — ali če vsi kmetovavci, v vsaki deželi posebej, stopijo v tako družbo, ktera bi se po pravici bratovšina imenovala, bi bilo letno odrajtvilo tako majhno, da tudi naj bolj ubogi kmet bi tak znesek lahko plačal ali v dnarji ali blagu.
Krajnska kmetijska družba je lani predlog storila: naj bi vlada vsacegaprimorala, da se mora asekurirati, — al ker bi ljudje berž hrup zagnali, da se jim spet nov davk naklada, se ni nadjati, da bi se to šiloma storilo.
Mi pa vprašamo vsacega poštenega kmeta: ali je to davek, če plačaš 1 goldinar, v nesreči pa potem 100 gold. nazaj dobiš? Če ti tudi toča 10 let prizanaša, 11. leto te bo že doletela. Danes pomagaš ti drugim, drugo leto bojo ti pomagali tebi!
Kako bolj mirno bi gledali potem ob hudi uri sive oblake, s kterimi toča priverši!
Pa kaj ! če naši ljudje tega nočejo spoznati, čeravno je jasno kot beli dan, in če imajo sto izgovorov, ki pa vsi skupej niso vredni piškavega oreha.
Pervo je po naših mislih: naj duhovni gospodje, naj kantonski poglavarji, naj župani, naj učitelji in vsi umni kmetje in drugi p r i j a tli kmetijstva in srečnega ljudstva sedaj, ko imamo toliko nesreč po toči pred našimi očmi, širijo med ljudstvo dobro-v olj ne poduke: kako potrebno je, in kako lahko je, se z majhnimi stroški o toči obvarovati velike nesreče, če se vsi kmetovavci, od pervega do zadnjega , združijo v to bratovšino.
Ta bratovšina — bratovšina sv. Primaža --se bo lahko napravila, če bo le ljudstvo po kmetih povsod dobro podučeno. Očiten mu mora biti dobiček, ki izvira iz take bratovšine, ne le kar posvetno, temuč tudi kar dušno srečo zadeva, ker pomanjkanje in revšina sta oče in mati stoternih napak in pregreh.
Bravci „Novica že vedo', da gosp. deželni poglavar na Češkem je izdelal osnovo take asekuracije zoper točo, in da c. k. ministerstvo bo nek podalo to osnovo tudi drugim deželam v prevdark.
Naj bi te naše besede pripravljale saj pot, da se od vsih strani dobrovoljno sprejme tista osnova, kadar do nas pride.