List 43.
Politiški oddelek.
Volitve v Belgiji.
NLŠa navgda ni, da bi se pečali z zadevami vnanjih držav v naših političnih člankih Da pa danes le spregovorimo o volitvi v Belgiji na tem mestu, temu je le to povod, ker imajo te volitve nekak pomen tudi za našo državo, kjer se baš sedaj ubijajo državniki glave, kako bi razširili volilno pravico.
Pri nas imajo nekateri silen strah pred socijalno demokracijo, ako se zahteva občna ali vsaj razširjena volilna pravica. Ta strah je onemogočil Taaffejevo volilno reformo, vsaj kar se tiče konservativcev. Liberalci so pa imeli pač vse druge uzroke, da so vrgli Taaffejevo volilno reformo. Bali so se namreč, da pridejo v zbor ljudje, ki ne bodo več videli v nemštvu in pa židovskem kapitalizmu sreče Avstrije. Mi smo že osnačili v svojem listu, kako smešen je strah pred socijalno demokracijo, zlasti, kako je to pravo spričevalo duševne ubožnosti za vse tiste stanove, ki kaj imajo, ako se ustrašijo tVstih, ki na novo dobe volilno pravico. Čemu je pa potem pač nam še gospodska zbornica, ako se ne upa zadržavati kac'h prenagljenih sklepov zbornice poslancev, ko bi ta le dobila malo preradikalno lice.
V Belgiji so tudi zadnji čas razširili volilno pravico po trdih bojih. Vpeljali so nekak pluralitetni sistem. Vo-?'Ino pravico ima vsak petindvajsetletni Belgijec, kateri se morda ne živi od kake miloščine ali pa ni vsled kake obscdbe zgubil volilne pravice. Da so pa napravili nekak jez proti socijalnim demokratom, so dali davkoplačevalcem po dva glasova in tistim, ki so si pridobili kako višjo omiko, po tri. V Belgiji je bilo morda to potrebno, ker Belgija ni poljedelska država kakor Avstrija, ampak skoro izključno industrijska država. Razmeroma ni v nobeni državi v Evropi toliko tovarniških in rudniških delavcev, kakor v Belgiji.
In kako so izpale v Belgiji volitve. So li socijalni demokratje zares pridobili kako tako veliko število mandatov, da bi se bilo jih bati. Nikakor ne! Pri prvih volitvah je bilo izvoljenih 74 katoličanov, 12 socijalistov in 7 liberalcev, 56 je bilo ožjih volitev, kako so ožje volitve izpale še ne vemo, ko to pišemo, le toliko je gotovo, da je v Bruselju voljenih osemnajst katoličanov. Torej celo v glavnem mestu take industrijske dežele, kakor je Belgija, niso mogli liberalci spraviti nobenega svojca v zbor. Vidno je torej, da je strah pred socija-Hzmom popolnoma neopravičen Po volilnih izidih v Belgiji se da soditi, da bi socijalisti niti 140 svojih pristašev ne bili spravili v zbornico, ako bi tudi bila jednastana volilna pravica.
Pokazalo se je jasno, da je razširjenje volilne pravice koristilo jedino katoliški stranki, popolnoma je pa uničilo moč veri sovražnega liberalizma. Belgijske volitve so katolikom avstrijskim pokazale pot, kako uničijo lahko moč liberalizma in tako pogladijo pot verski šoli. Treba je samo znatno razširiti občno volilno pravico. Pri nas, ko imamo zastopstvo interesov, pa ni treba niti plurali-tetnega sistema, kakor je v Belgiji. Taaffejeva volilna reforma je dajala popolnoma dovolj jamstva, da socijalisti nikdar v zbor ne pridejo v taki množini, da bi mogli nevarni postati. Pri nas baš zaradi tega ni treba tacih kavtel, ker imamo tako na konservativnih načelih osnovano gospodsko zbornico. Belgijski senat je voljen povsem na jednaki podlagi, kakor zbornica, jedino, da volilci morejo biti že 30 let stari. Tak senat pač ne more zbornici poslancev dajati tistega protivesja, kakor gospodska zbornica, kjer so največ veliki plemenitaši, škofje in pa možje, ki so si pridobili zaslug za cerkev, za znanost, ali državo. Pri nas torej ni treba toliko pozornosti pri sestavi volilnega reda kakor v Belgiji. Seveda liberalci bodo vedno strašili s socijalizmom, ker vedo, da potem v kmetskih občinah, mestih in trgih ne spravijo niti jednega svojca v zbor.
V Belgiji se je z v vedenjem' občne volilne  pravice dal   smrtni   udarec  liberalizmu.   Njegovi   glavni  vodja
niso niti prišli v zbor. Ravno to je mogoče doseči tudi v Avstriji, seveda morajo konservativci popustiti pomisleke pred razširjenjem volilne pravice. Seveda kak mandat bodo pač tudi v Avstriji dobili socijalisti, ali to nič ne škoduje, konservativci bodo za zgubo kacega mandata obilno odškodovani z mandati, katere bodo potem lahko odtrgali liberalcem. Sedaj se jim ponuja najlepša priložnost, če pa sedanjo priložnost zamude, potem naj pa le za desetletja se odpovedo vsaki nadi na versko šolo. Preveč tesnosrčni tudi zaradi tega ne smejo biti, ker morajo gledat', da bodo za njih predloge glasovali tudi Mladočehi in krščanski socijalisti. Samo konservativna stranka nima večine. Zato ni umestno zahtevati, da bi volilna reforma morala biti ravno tako prikrojena, kakor bi se jo kak konservativec želel, da bi morda le on zopet zlezel v zbor.
Gledati je pred vsem treba, da uničimo škodljivi nemškoliberalni vpliv v Avstriji. Če tudi ljudski zastop potem dobi malo bolj demokratično lice, to ničesa ne dene.
Nevarno bi pa bilo, če bi se naši konservativci dali zapeljati, da bi pritrdili tistemu volilnemu načrtu, katerega je že bil predložil ministerski predsednik pomladi zastopnikom raznih klubov, da se osnuje posebna delavska ku-rija. Tako dobimo v zbornico triinštirideset pristnih soci-cijalistov, ki bodo v verskem in narodnem oziru golovo podpirali liberalce. Ti bodo potem z liberalci onemogočili vsako postavodajo v katoliškem zmislu. Seveda v so-cijalnem oziru bi teh 43 zastopnikov delavcev ničesa ne moglo storiti, to vedo liberalci, za to so pa za to kurijo, ker s tem mislijo si le še bolj utrditi moč židovskega kapitalizma. Pred tako volilno reformo ne moremo dovolj svariti naših zastopnikov zlasti v sedanjem času, ko se ima na Ogerskem vpeljati civilni zakon. Kdo ve, če liberalci kaj tacega ne poskusijo v kratkem v tostranski državni polovici. Zato je pa dolžnost vsacega pravega katoliškega poslanca, da za časa z razširjenjem volilne pravice pomaga ugonobiti moč liberalizma, kakor so to storili v Belgiji.
410